244
V spomin
franciškanu Fr. Jukić-u,
umerlemu 20. maja 1857 na Dunaji.
Ne vem, če bode sveti križ na Tvojem groba stal, Ki nosil ga do zadnjega si dneva poterpljivo, Oznanoval z gorečim sercom ga, z besedo živo. In nisi se verig, tamotnih ječ se nisi bal.
Ne vem, če znalo se po letih za gomilo bo, Za hladni grob meniha, rodoljuba, mučenika, Kjer sladko sanja pod zelenim pertom naša dika, Kjer jasne naše zvezde se zaperlo je oko.
To vem, da ga danica vsaka bo pozdravljala,            
Da bo ga vsaka zlatokrilna zarja obiskala. Da bode vsaka pomlad mu zeleno odejo dala, Da glas trobente obudil bo pod njim spijočega.
To vem, da v brazdi seme, ki sej al ga je, kali,
Kali in raste in poganja preobilna setev,
Da bodemo brusili serpe, kadar pride žetev.
In necenljivo blago v hram naroda spravljali.            F. C.