Nevarna grožnja.
Zapisal Ivo Trošt.
ilačeva hisa v vasi je pogorela. Rešili so razen strehe vse, vendar je trdil Milač, da ima še nekaj stotakov škode. Bil je premalo zavarovan.
Ko je tninil prvi strah in so se ohladili ogorki, so začeli domačini spravljati nepotrebne stvari s pogorišča, da bi čimprej in tem lažje začeli zidarji novo stavbo. Milačevi otroci so tudi pomagali pri tem neveselem poslu ter so v pepelu in oglju iskali žreblje. Otroci so pa kakor kokoši, ki ne morejo biti brez družbe.   Z domačitni  ao se prijateljsko  stmili tudi
—™   231    «—
otroci soseda Ruparja in pobirali žreblje. Domači jim pa niso privoščili tega veselja; domov so jih podili: BLe pojdite! Mi vas ne maramo. Žreblji so naši."
Toda Ruparjevi se niso dali kar tako odgnati, pa so jim grozili: ,,Ča-kajte, kadar zgori naša hiša, tudi mi ne bomo vam pustili po našem pogo-rišču pobirati žrebljev!"