Učiteljstvo v boju za svoj obstanek. e Referat tovariša Jos. Bertoka ml. na zborovanju Slovenskega učiteljskega društva za Istro v Sp. Škofijah. Na zborovanju v Brtokih smo si nadeli nalogo, da mora vsakdo od nas tekom časa vsaj enkrat predavati v našem društvu. Odbor ni pričakoval priglasitve za ta predavanja nič manj kot eno leto popolnoma zaman. Čemu ta mlačnost in malobrižnost? Na ta svoj vzklik sem gotov, da imate mnogo pregovorov in zagovorov, a vsak bi bil neutemeljen, zakaj vsi smo učitelji in kot taki smo tudi navezani vsi na zgoraj omenjeni sklep. Morda je pa že kdo izmed nas že mislil na predavanja, a vedel ni, česa bi se lotil ter je tako odložil delo, misleč si, da se že oglasi kdo drugi! Ako bi pa vsak tako storil, bi ostali edinole pri sklepu. Tega pa moramo tudi izvrševati iz doslednosti; a tudi zaradi koristi, ki nam jih nudijo vsi naši sklepi, da bi jih ne smeli prezirati in opuščati, kar se, žal, marsikaterikrat zgodi. Upati je, da se sčasom premene razmere tudi pri nas ter da se bodo sprejeti sklepi tudi točno izvršili. Da pa ne bo sklepa iz Brtokovih izgovorov in da se mu vsaj kolikortoliko približamo, sem sklenil jaz sestaviti načrt najnujnejšega in najpotrebnejšega našega dela. V čem obstojaj to naše delo? Ako si malo natančneje ogledamo svoje, bodisi materialno ali moralno stanje, kaj zapazimo? Vidimo, da kliče po moči in rešitvi. In če nadaljujemo tako kot dosedaj, ne da bi se zmenili za sebe same, pride dan, ko bomo ob svoj obsta- nek. Tega pa moramo braniti in si ga očuvati, zakaj z našim padcem, pade tudi naš narod, pade človeštvo! Zato moramo v boj za svoj biti! Dandanes so razmere v nas take, da ni misliti na mir in počitek, pač pa moramo govoriti ravno danes o boju. Toda ne samo govoriti je o oboju, pač pa moramo celo poseči v ta kruti in pogubonosni hrum in šum. Spoznati ga moramo natančneje, poučiti se moramo o njera podrobneje! V čern obstoji boj, je vsakemu znano. Gotovo se popolnoma strinjate z mano, ako ga ločim v dvoje panog: v kulturni boj in človeško klanje. Naj se li mi v sedanjem položaju bijemo proti prvemu ali drugemu? To vprašanje rešim s tem, če rečem kratko: bojevati se je na obe strani! Sicer nista naperjena ta dva na nas opolnomaločeno.pač pa sta v tesni in nerazdružljivi zvezi med sabo. V podkrepitev te svoje trditve navajam le to: Ako natančneje premotrimo neomiko in neoliko kakor tudi ščuvanje raznih podležev, potem pa zopet nasilstva, ki nas streme uniči moralno in materialno, vidimo oba tesno združena, a tudi oba naperjena na nas. Biti se moramo zato v kultvrnem boju, odbijati moramo razne navale in napade, ki nas hočejo uničiti. Ali je mogoče preboleti vse, kar se nam danes dogaja? Nismo li ljudje, ki bi morali biti kot stvari, kot živa bitja tudi deležna življenja? Smo; a usoda, ki nam je vedno nemila, nam odreka pravico do iivljenja. Nismo sicer Ijudje, ki bi hrepeneli po boju, po streljanju in morjenju ljudstva, ne, tega se nam ne sme očitati! Nasprotno: ljudje smo, ki brez odpora dopuščamo, da nas teptajo in mučijo! Ne da bi se najmanje zmenili za razne neprilike in hudobije, ki jih uprizarjajo na naš račun ter nas s tem telesno in duševno ugonabljajo, gledamo in živimo kakor da bi vsega tega niti ne občutili! Ako zahteva vsaka sila protisilo, vsak odpor protiodpor in vsak boj protiboj, ali nas tie izzivajo z mnogimi napadi ter nas silijo, da moramo v boj, če nočemo popolnoma podleči sovražnikovi pesti? Da, moramo v boj, toda ne iz lastne volje in želje, pač pa zaradi pritiska in izzivanja! V boj moramo, saj nam je usoda vtisnila na eelo besedo: učitelj. Lepa je ta beseda, ceniti bi morali nje pomen, zakaj učitelj je tisti, ki mu je naloženo poučevati druge. Ali ne delamo tega? Da, zato smo tudi učitelji! To bi nam moralo biti v ponos, a današnje raztnere nam silijo namesto »ponos« vse kaj drugega na njeno mesto. Kdo pa je kriv, da ni ponosno biti učitelj, ko bi moralo vendar ponosni imeti nalogo vzgajati in učiti svoj narod? Mnogo je krivih. Obveljati pa mora: biti učitelj — bodi nam v ponos! In vsakteri, ki nam hoče to kratiti, mora podleči! Zašli bi kmalu predaleč; govoriti imamo o boju za obstanek. Naše stališče v njem sem že označil, nahajamo se namreč v deiinzivi, ki zahteva v navadnih bojih vedno več energije kot ofenziva, zakaj poslednja kot izzivalčeva ima na razpolago vedno večjo moč. Tudi naš sovražnik je mnogoštevilen in močan, zato moramo prijeti za orožje s trdna in krepko roko, če hočemo še živeti. Mi pa se oprijemamo orožja jako neradi, dasiravno zapažamo, da nam gre za kožo. za naš biti ali nebiti! Ce pa slučajno — kar se sicer le redkoma pripeti — posežemo po odporu, bodisi posamezno ali pa skupno, nam upade pogum, ker nimamo dovolj energije. Sicer ne vedno iz lastne krivde, pač pa pa večkrat zaradi pritiska raznih poklicanih in nepoklicanih, zakaj oni hočejo, da bodirno mi — ničle. Temu pa mora biti konec! In če nas sovražnik tepta in muči na vse kriplje ter nas kliče dan na dan na odpor, na protiboj za naš obstanek, idimo odgovarjajoč mu iz obraza v obraz, da hočemo živeti, mirno in udobno živeti, ker smo tudi ljudje! Branimo svoj lastni jaz, svoj obstanek do skrajnosti, zakaj tudi nam mora zasijati boljša bodočnost! Sedaj pa si oglejmo, v čem obstojaj naš protiboj za lastni obstanek. Protiboj je sila, s katero se upira posameznik sam ali pa skupno z drugimi proti nasilstvu nasprotnika, bodisi to človeško bitje ali pa naravna sila, oziroma nje posledica. Naš obstanek je odvisen edino le od našega gmotnega in moralnega stanja. Kakšno pa je naše gmotno stanje? Imamo sicer državne in deželne zakone, po katerih so nam nakazane naše plače, a te so obupne, po nekod uprav škandalozne, in tako trdi naš gmotni položaj uprav mizeren. Temu pa ne bi bilo tako. ako bi ne bilo zaradi splošnega pomanjkanja denarja, zaradi neznosne draginje in zaradi družinskih naših zahtev povsod uboštva, pomoči pa nikake. Moralno naše stanje je pa pri nas še obupnejše, kar povemo kratko z rimskim izrekom: Mens sana in corpore sano. Odkod prihaja pa tak obupen naš položaj z ozirom na moralno naše stanje? Evo: 1. Zaradi slabega materialnega stanja. 2. Premalo smo stanovsko zavedni. 3. Tudi neznačajnosti je veliko raztresene po naših vrstah. 4. Malo damo na koelgialnost. 5. Postajamo včasih odvisni in kot taki se moramo slepo pokaravati raznim željam in volji svojih predpostavljenih. 6. Uporabljamo večkrat razna častna in nečastna sredstva v dosego življenja. (Tega bi se nam sicer ne štelo v zlo — a tudi mora odpasti.) Zeleli bi pa vendar živeti udobno, a tega ne dosežemo, dokler ne odstranimo ovir in zaprek, ki so nam na poti. Te moramo najprej spoznati in šele potem bo mogoče lečiti te rakrane, ki nas ne dopuščajo udobno živeti! Evo torej ovire, ki so: I. lastne. — Teh je več, a razvrščam jih po sledečem redu: 1. izbera stanu, 2. pcvršno naobraženje, 3. površno izvrševanje stanovskih dolžnosti, 4. sramotne postranske službe, 5. naše vedenje zunaj šole. 6. naša nesloga, in sicer na lastnih šclah in z ozirom na našo organizacijo, 7. preidealnost v izbiri službe, 8. družina naša. II. Imamo ovire Ijudstva. — Ti bi bili le dve: 1. nizko naobraženje in 2. slabo gmotno stanje njega samega. III. So pa tudi ovire posameznih politiških skupin. Tu imamo več točk, in steer: 1. častihlcpnost in pohofnost po nadviadju nad nami m nad šolo nas m_ičuje moralno in materialno, 2. v dbsego prve točke nas izstradujejo, 3. v isto svrho se hujska od njih strani proti nam in proti šoli, 4. kjer gospodujejo t\ častihlej>neži, se nas muči in ugonablja s preobloženim delom. IV. Imamo še ovire šolskih oblastnij, ki so: 1. ne plačujejo nas stanu in času piimerno, 2. ne branijo same lastne avtcritete, 3. ne branijo same naše avtoritete, 4. ne vrše same točno svojih dolžnosti, 5. preobkladajo nas z delom, 6. dopuščajo, da učitelj trpi zaradi njih .in drugih telesne in duševne muke v času, ko bi moral posvetiti vse svoje moči edino le pouku in šoli. To so ovire, ki ne dopuščajo, da uspemo, četudi nastopimo v protiboju, brez sledečih sredstev: 1. nastopajmo popolnoma možato in značajno vselej in povsod; 2. čuvajmo se, da ne postanemo odvisni bodisi od posameznika, od stranke in od navad in strasti; 3. sprejemajmo le častne službe izven svoje; 4. premislimo trikrat in šele četrtič se odločimo za svoj stan; 5. svoje dolžnosti vršimo točno in vestno; 6. zunaj šole se vedimo kot vzorni vzgojitelji in učitelji ne le šolske mladine, pač pa tudi naroda sploh; 7. izobrazujmo se nadalje sami, zakaj Koper in slična gnezda nam niso nudila potrebnega za naš poklic; 8. pospešuj z besedo in zgledom izboljšanje gmotnega in moralnega stanja svojega naroda; 9. poroči se, kadar si prepričan, da ne zatreš poleg sebe še drugih; 10. živimo, ker smo ustvarjeni za življenje, in branimo ga do skrajnosti, delu.nio pa tudi z vsemi močmi na to, da nam bo mogoče le s častnimi sredstvi preriti se skozi pot življenja! Tako sem govoril o delu, ki nas čaka, ako nočemo popolnoma podleči. Ker sem pa uvodoma omenil, da hočem podati končno nekak podroben načrt za bodoča naša predavanja, nanašajoča se na najnu.nejše in najpotrebnejše naše delo, nisem natančneje obravnaval posameznih točk tega referata. O teh bi se pa dalo mnogo govoriti in pisati, kar bi bilo za posameznika malo preveč. O vseh glavnih točkah tega mojega dela je pa jako nujna potreba razpravljati, zato si moramo to delo porazdeliti in dovršeno podati na zborovanjih. da bomo pa imeli o tem svojem bodočem delu točen pregled, ga razvrščam na naslednje točke, ki naj jih sprejme učiteljstvo ter istočasno že danes določiti v smislu sklepa iz Bitokov, kdo in kaj naj predava. Načrt našega bodočega najnujnejšega in najpotrebnejšega dela v izboljšanje našega neznosnega gmotnega in moralnega stanja se glasi: I. predavaje- Naše moralno stanje. II. predavanje: Gmotni naš položaj. III. predavanje: Naš vpliv na gmotno in moralno naše stanje. IV. predavanje: Naše ljudstvo. V. predavanje: Katera politiška stranka nam je najboljša? VI. predavanje: Naše šolske oblasti in njih dolžnosti napram šoli in nam . VII. predavanje: Kdo bodi učitelj? VIII. predavanje: Reasumacija vseh dosedanjih predavanj, naznačenih tu. Končno predlagam: Slovensko učiteljstvo zbrano na rednem obč. zborovanju »Slov. učit. društva v Istri«: 1. sprejmi moj prej navedeni načrt najnu.nejšega in najpotrebnejšega dela za izboljšanje gmotnega in moralnega našega stanja; 2. V to svrho se naj razdeli vse delo med posamezne tovariše, ki se naj ali sami javijo ali pa jih določi vse tega dne zbrano slovensko učiteljstvo Istre.