Spedizione in abbonamento postale
Poštnina plačana v gotovini
Šlev. IO	Junij 1941/42-XX	Letnik 72
Anton Debeljak
Ptički in fantički
Kaj bi vam povedal, perne krasotice? Vedno bi vas gledal, nenagledne ptice!
Pride čas prijazen, vzgajate mladiče: ničite golazen, ničite črviče.
Nežni rod gojita starca še v poletju. Kadar on ne pita, ves topi se v petju.
Večno bi poslušal vaše mile pesni, rajsko slast okuša! v vesni, v dobi kresni.
Kuga na vse tiste, ki moré mladiče! V družbo za nečiste damo te fantiče.
Zadnji če kriiatec izmed nas izgine, še človeški bratec od gladu premine.
Čudo naših gajev, nenagledni stvori, pevci naših krajev, nepozabni zbori!
Winkler Venceslav
Šentjanžev kres
V kres šentjanžev vabimo; velik plamen do neba, svetla luč do dna srca — vse mrakove je izpila.
V gibčnem kolu skačemo. Pota z rajem smo prepleli, v pisan venec jih ujeli kot bi samo venec bila.
Mlado pesem pojemo. Polna luči in lepote vriska v gluhi molk samote, vse bo k sebi privabila.
Ivan Matičič
Morje je prebrodil
Ilustriral M. Gaspari (Konec.)
Kakor blisk se je raznesla po vasi ta žalostno vesela novica. Na Hru-ševju se itak ne stresajo novice iz koša, razen kadar se zgodi kaj posebnega: ako se komu zvrne voz sena sredi pota, ako se vol naje sparjene detelje in poči, ako si krava zlomi rog ali se zgodi kaka podobna pomembnost, o, to je za Hruševje dogodek. Zdaj ti pa kar naenkrat prideta dva pastirca vsa raztrgana in opraskana, pa povesta, da prihajata pravkar iz brezna, povrh so ju pa še volkovi napadli. Oh, mati nebeška, to je bil
za Hruševje več ko dogodek. Teta Ratajka je pač poskrbela, da se je novica čimprej raznesla po vasi. Bila je naravnost ponosna, da sta prav njena pastirca to doživela in se tako junaško izkazala. »Kaj si mislite,« je govorila ljudem, »v tako globočino vam pade to revše, saj ni dosti manjkalo pa bi padlo prav v pekel, pa vam gre ta pobec noter in jo izvleče živo in zdravo. Ne, takih otrok pa ne premore nobena hiša!« Ljudje so kar trumoma hodili gledat Tonco, da bi se na lastne oči prepričali, če je res še živa. Punče je pa ležalo v postelji in je bilo tako trudno, da ni moglo odgovarjati radovednim ljudem. Ko so se je dodobra nagledali, so šli še pod kozolec občudovat Tinča. Ta pa ni ležal, ampak je že pomagal stricu zmetavati suho deteljo na kozolec. To je ljudi še bolj spodbodlo, da kar verjeti niso mogli.
»Kaj, ti si jo izvlekel iz brezna?« so ga spraševali in debelo gledali. Tinč je pa skopo odgovarjal, le stric je zadovoljen prikimaval pa ponosen pogledaval fanta.
»To bo gozdar, to,« so navduševali kmetje Rataja. Da, stric Rataj se že sam tega zaveda in ne bo pustil dolgo več Tinča pastirčevati, temveč ga bo jemal rajši s seboj v gozd in ga navajal na gozdarsko delo. Tako je sklenil danes v svojem srcu stric Rataj.
»V vsako brezno, ki ga najdem, vržem noter kako bruno,« reče neki kmet.
»Zakaj pa?« vprašajo nekateri.
»I zakaj, zato, da se živinče ujame, če telebne noter. Zakaj pa ti fant nisi prišel rajši klicat nas, da bi ti prišli reševat punče?«
»Klicat? Kam, ko pa nisem vedel, kje sem.«
»I, kaj bi ne vedel; v gozdu si bil, mi pa na Hruševju. Tako ti povem,
če ne veš.«
»O, zdaj mi lahko pripovedujete, pa bi mi prišli rajši tja povedat,« se odreže dečko.
Pa ju niso hodili gledat samo vaščani, temveč tudi drugi ljudje so se zanimali zanju. Sam gospod župnik ju je želel videti in v nedeljo po maši
sta inorala k njemu v župnišče, kjtìr ju je veselo pogostil. Gospod učitelj ju je pa vsem šolarjem postavil za zgled hrabrosti in vztrajnosti. Povsod v svetu je pa častitljiva navada, da nekateri občudujejo ali še celo obožujejo tistega, ki je nekaj velikega napravil ali dosegel, drugi ga pa gledajo po strani in bi ga najrajši utopili v žlici vode. To pa zato, ker jih je popadla neka nečedna bolezen, ki se imenuje zavist. Ta bolezen tudi hru-ševskim dečkom ni prizanesla in se je nekaterih nevarno lotila. Ti pobci so nekaj časa molče gledali Tinca, potlej so ga pa obkrožili in ga zasmehovali, češ da je nalašč pahnil Tonco v brezno, potlej si pa ni upal ponjo. No, pa niso naleteli na pravega, ko so se frkavci lotili Tinča. Ta jih je samo pisano pogledal in brž pograbil bič. O, to so jo odkurili natolcevalci in nič več si niso upali obregovati se oben j.
Je pa šel glas o tem doživetju tudi preko mej hruševskega območja. Marsikdo, ki je šel skozi Hruševje, se je potrudil do Ratajevih in se podrobneje zanimal za to dogodivščino. Prišla je končno tudi gruča turistov — in hruševski ljudje so jim brž s posebnim ponosom povedali, kako sta Rata je va nekje globoko v Volkovnjaku štrbunknila v brezno. Čeprav je brezno držalo nekam na oni svet, sta pa le prišla ven živa in zdrava, drug drugega sta izvlekla iz prepada. Nazadnje so ju napadli še volkovi. A sta šla in sta vse zverine ne samo odpodila, temveč zmetala naravnost v brezno. Ljudje so kajpak v svojem navdušenju vso stvar prikazali tako, da se je lepše slišalo in prineslo Hruševju večjo slavo.
Gruča turistov se je seveda brž napotila k Ratajevim, kakor hitro je to zaslišala. Kje sta ta dva velika korenjaka? Privedli so ju pred gosposke turiste — in ti so si ju zvedavi ogledali od vrha do tal. Vse od kraja sta jim morala razložiti, kako je bilo in kaj sta doživela. Nekateri so ju medtem slikali, eden ju je narisal za spomin, drugi si pa vse zabeležil, kar sta izpovedala, češ da bo poročal v časopisu, kdo sta Tinč in Tonca.
Eden izmed turistov, ki je bil videti zelo resen gospod, je pa nazadnje odvedel Tinča nekaj korakov proč od gruče pa ga vprašal: »Ti, fantek, ali bi hotel z mano v mesto?«
»Čemu?« se začudi Tinč. »Kaj bi jaz v mestu?«
»Veš, všeč si mi,« mu reče gospod prijazno. »Za tako vztrajnega in odločnega fanta kakor si ti, je škoda, da pase na Hruševju krave. Tak dečko mora v mesto, da se izobrazi za kaj boljšega1.«
»Kaj bi jaz tam?«
»Učil bi se kakega rokodelstva.«
»Kakšnega rokodelstva?«
»Na primer za mizarja ali ključavničarja. Postal bi lahko mehanik, iz mehanika pa šofer.«
»Kakšen šofer?«
»Nu, vozil se boš z avtomobilom.« -
»S kakšnim avtomobilom?«
»S takšnim, ki dirja po cesti kakor blisk, a brez konj in volov.«
»Ne, takega ne maram,« odbije fant.
»No, boš pa postal pilot in se boš vozil z letalom.«
»S kakšnim letalom?« — »Letal boš po zraku kakor ptič.«
»Tudi tega ne maram. Ostanem rajši na Hruševju. Čez eno leto pa pojdeva s Tonco zopet na Zasade, tam je najlepše na svetu.«
Gospod se nasmehne, potreplje ga po rami in reče: »Prav imaš, dečko! Po svetu je lepo, a najlepše je v ljubem rodnem gnezdecu! Take sreče ne najdeš v nobenem kraju in v nobenem mestu! Zdravstvujta, Tinč in Tonca. zdravstvujte vsi ljudje v tem zdravem kraju! Na svidenje!« »Srečno!«
Mestna družba odhaja, ljudje se veseli ozirajo za njo, Tinč in Tonca pa stojita sredi med njimi.
Krista Hafner
Sveta družina in razbojnik
Po ljudski pesmi.
Ilustriral Fr. Podrekar.
Nekoč je živel drvar Lesorez. Sredi gozda je imel hišico in v hišici ženo, ki ga je vsak večer, ko se je truden od dela vračal domov, čakala na hišnem pragu, se mu prijazno nasmehnila in ga pozdravila. Leto in dan sta tako živela in sta bila zadovoljna. Čez leto in dan pa je rekel drvar ženi: »Še otročička bi rad. ki bi mi vselej pritekel naproti, kadar bi se zvečer vračal domov.« In žena je sklenila roki in je prosila Boga. naj jima da otročička, majhnega otročička, ki jima bo v veselje in tolažbo. Leto in dan je molila in čez leto in dan je res otročička dobila. Lepo ga je v plenice povila in v zibelko položila in ko se je zvečer drvar vrnil domov, mu ga je pokazala in rekla:
»Glej, otročička sva dobila!«
Drvar je bil otročička vesel, v naročje ga je vzel in mu lepo pesemco zapel. Pel mu je o smreki v gozdu, o orlu na višavi, o roži trnuljčici v grmu. In ko je nehal peti, je položil detece v zibelko in rekel ženi:
»O, da bi naše detece že skoraj hodilo!«
In čez čas je denial:
»O da bi naše detece že skoraj govorilo!«
Minilo je leto, drugega pol in drvar je sleherni večer vzel detece iz zibelke in mu pesmice pel. Ko pa je minilo leto, drugega pol. je nekega večera vzel detece iz zibeli, ga postavil na tla, prijel za ročici in rekel: »Detece ljubljeno moje, hodi!«
Toda detece ni hodilo, na tla je pocenilo in milo zajokalo. In drvarju se je otročiček zasmilil, položil ga je nazaj v zibelko in žalostno rekel: »Zakaj moje detece ne hodi?«
Drugi večer se je drvar sklonil nad detece v zibelki, prijel ga je za ročico in rekel: »Detece moje, reci ata! Detece moje, reci mama!« Toda detece ni govorilo, le v strop je strmelo in se za očeta ni zmenilo. In drvar je bil žalosten in je rekel: »Zakaj moje detece ne govori? Zakaj moje detece ne hodi?«
Od tega dne ni drvar otročička nikoli več v naročje vzel, ni ga ujčkal. ni mu pesmice pel. Le vsako leto enkrat se je pred njegovo posteljico ustavil in vprašal: »Ali moje detece že hodi? Ali moje detece že govori?« In ko je žena žalostna odgovorila, da še ne, je jezno zaklel, pograbil klobuk in v temni gozd odšel in vso noč ga ni bilo domov.
Minila so štiri leta, petega pol in detece še vedno ni hodilo, še vedno ni govorilo. Tedaj je drvar odšel od doma, teden dni je po gostilnah hodil, pil in grde pesmi pel in Boga klel. Nato pa je postal ropar, strahovit ropar, strah vse dežele.
Štiri leta je živel v gozdu in ropal in ubijal ljucli. Včasih se je napil, prišel domov in se ustavil pred posteljico, na kateri je ležal otročiček, sinček njegov. Pogledal ga je in rekel: »Ali moj otrok že hodi? Ali moj otrok že govori?« In ko mu je žena vsakikrat žalostna odgovorila, da sinček še ne hodi, da sinček še ne govori, se je raztogotil, pograbil gorjačo in pretepel ženo in otroka. Nato pa se je vrnil v gozd in je zopet ropal in pil.
V tistem času je še hodila po zemlji sveta družina: Marija s sinom Jezusom in možem, svetim Jožefom. Po zemlji so hodili, ljudi tolažili in jim v potrebah tudi pomoč delili.
Nekega dne so prišli tudi v gozd, kjer je živel drvar in razbojnik Lesorez. Zagledali so hišico in Marija je rekla: »Potrkajmo na vrata in prosimo za prenočišče. Morda stanujejo notri dobri ljudje, ki nas bodo pod streho vzeli.«
Približali so se hišici. Na vratih je stala razbojnikova žena in je držala v rokah šop ključev. Marija je stopila k njej in jo je prijazno nagovorila:
»Oj, dobra žena, prenočite nas nocoj.«
Žena pa je odgovorila: »Rada bi vas pod streho vzela, rada bi vas to noč pri sebi imela. Toda imam za moža hudega razbojnika. Kadar pride domov, nikoli ni trezen, vselej je pijan. Po hiši razgraja, mene in otroka pretepa in Boga preklinja. Bežite, da še vas ne dobi.«
Marija je pogledala ženo in zasmilila se ji je v srce. Pogledala je sinka Jezusa in rekla:
»Ne boj se, žena ti, nič hudega se nam ile pripeti. Mož bo prišel domov pohleven in krotak, kakor svoje čase bil večer je vsak.«
Tedaj se je žena s praga umaknila in je trudne popotnike v sobo spustila. Za mizo jih je posadila in jih lepo pogostila. Ko so se odpočili in okrepčali, jih je pred posteljico peljala in jim svoje detece pokazala:
»Kaj vam pravim, dobri ljudje, nesreča huda me teži. Detece imam, staro je že sedem let, osmega pol, pa ga še nisem videla, da bi bilo kdaj hodilo, nisem ga še slišala, da bi bilo kdaj spregovorilo. Zato je moj mož v temni gozd odšel in divji razbojnik postal. Sveti Bog, ti meni pomagaj!«
Takrat se je zgodilo čudo prečudno: Komaj je mati te besede spregovorila, že je otročiček vstal iz postelje in stekel iz hiše. Zunaj je zagledal očeta, drvarja in razbojnika, ki se je vračal domov. Otročiček mu je stekel naproti, prijel očeta za roko in rekel: »Le brž, le brž, oče, pojdite domov. Doma imamo lepe goste. K nam je prišla Marija s sinom in možem svetim Jožefom.«
Oče je sinka prisrčno objel in poljubil. Prijel ga je za roko in skupaj sta šla domov. Doma je pokleknil pred materjo Marijo in sinom Jezusom 111 skesano rekel: »Pozdravljeni, gostje nebeški, ki ste mojemu sinu dali, da hodi, pozdravljeni gostje nebeški, ki ste mojemu sinu dali, da govori.
Hud razbojnik sem Kil ■ l
kaj naj storim?«	^ Wm 8v°j° obrt opustil. Povej, ljubi Jezus,
da z/pTko* nekdaj p^ d"^1'^ hlaf°slovl1 » ™ dejal: »želim, pravi in ženo in sinka ljubT/ P«*«»«- Knvico' ki si «toni. po-
Od tistega časa ie Kil T ni nihče več slišal v deželi	Z Z°Pet Priden c,rvar in ° razbojniku
J. Kmet
V zvoniku
Ilustriral Globočnilc Vito
kmalu'po°tem,VoStje Turin f ,kdaj P°vrniIf'	se podili okoli cerkoe.
Kovačev, Klančnikov TonarolZ ' % °dm°nil Saj nas m hil° dobila vsa vas pokonci. Š	^ HrUpa ln DPlt->a bilo pa kot bi
še Franckovakf^ed Zrnkimbet^f ™^	T vro' Male^ ™rnaje
nerad, a veliki sevednoTZratnòbrat7 ? ^	™PraD Šepavo in
pa ni bilo nič. Jurjeo Jože SŽIT ™8™ ™ dobr° Poprijeli. zraven stal in se hudomuL smejal! ™ meZnarJa ze Bo* ve koliko let, je
>>Sakrlinč, zmaguje oas!« S tem je hotel reci: zanič ste, potegnite vendar! 1\ apeli smo vse sile, vrv je švigala gor m dol, hitro in silno je udarjalo in butalo v zvoniku, da se je kar stresalo nad nami.
»Lej, lej, kakšni tiči, še skozi lino mi ga bodo pognali.« Precej smo popustih. Saj smo poznali Jožeta, kaj kmalu bi začel otepati okoli ušes in dve nedelji bi si ne upali blizu. Kakor zadnjič. Preveč smo bili nagnali srednjega. Jože je bil pa ravno slabe volje. Spodil nas je izpod zvonika in s pestjo požugal, naj se le še enkrat pokažemo. »Pobalini, še zvonove mi boste pobili, saj niso po liri!« Navihanci pa smo mu zagodli:
»Selski mežnar, s trto zvezan, s klinom zbit,
pa ne bo hodil več zvonit.« Joj, takrat smo se mu pa od sile Izpred Tomaževe hiše smo knnrno' za™r\lL Dol$° fm° se mu izogibali, smeli več metati v slepe Une V i gledah °	še kamenja nismo
da bi nas Jože ne dobil Oh r r f° Sm°	kar skozi. sredn->a °™ta,
smo se spet voboäali	, Dl so li dol&> hudi- Sam Bog, da
Po četrt ure smo vab^kTa^^J ?* D™'" Vse * }>il° Pozabljeno. To je bilo veselja! Nedelje L	\ 3	86 ,nam ie komai trenutek.
vlekli za vrvi. visoko v zvonik u Z ? pos ale ™>l?p*Ì	Ponosno smo
zvoniku pa je mogočno donelo, da so se bučni glasovi
razlegali po fari in privabljali ljudi. Kar zdržema so hiteli o cerkev, kadar smo mi zvonili.
»Ko bi smeli o zvonik,« smo se osi kmalu domislili. Skozi line bi gledali, se smejali otrokom spodaj in okruške zidu metali nanje. »Pa še vi pridite gor, če si upate,«, bi jih podražili.
>Pa res, kar pojdimo,« je predlagal Klančnikoo. Jože ne bi pustil, to smo vedeli. Preuhljal bi nas.
•»Nič, če zvonimo, pa smemo tudi v zvonik,« se je [tos tao U Žongroo Lojze. »Kar pojdimo,« sem pridejal še jaz boječe. Lojze je bil že dvakrat gori, jaz pa še nikoli.
Ko smo odvabili in je Jože odšel kupit cigarete k Francetu, smo se zmuznili v cerkev na kor ter skozi mala vratca v zvonik.
Kar ostrmel sem: pravljično strahotni svet se je odprl pred menoj. Vlažne, mračne stene, še nepobeljeni skladi kamenja so se solzili.
Le hitro,« me je sunil Lojze, se oprijel umazanih, na pol trhlenih stopnic, za njim je skočil Kovačev Rafel in Klančnikov Ton, jaz pa nisem mogel nikamor. Široko sem razprl oči, vtaknil prst v usta, z drugo roko pa kazal na veliko ploščo, ki je malomarno nihala od ene strani na drugo. Kar glas mi je vzelo. Uh, tamle gori, nad glavo so mi visele cele skale; zdaj se bo katera utrgala in me zdrobila o prah.	i
»Lojze, ne!« sem zaprosil. »Saj vidiš...« — »Kar pojdi, nič se ne boj!«
S strahom sem dotipal stopnico, se je krčevito oprijel in lezel počasi in boječe, prav kot takrat, ko sem na izbi klobaso izmaknil.
»Hop!« Noga mi je ušla pod stopnico. Zagomezljalo mi je po udih.
»Ne grem, Lojze. Pal bom.«
»Kar pridi, saj nič ni,« je vpil nekje visoko. Netopir je prhutnil, mrzla sapa mi je zavela v obraz. Joj, kakor ječe, o katerih mi je pravila sestra. Pogledal sem kvišku. Brez konca in kraja, samo tramov je in zvežene stopnice na ose strani, zvonov pa nikjer ...
Prekobacal sem prve, druge... Saj se bo vse skupaj podrlo. Mravljinci so mi gomazeli po hrbtu, tesnobno vročino sem čutil na obrazu. Vrnil bi se tako gotovo, kot je Kovačev ubil šolsko okno, pa jih je Žongroo dobil. A Lojze se mi bo smejal, vsakemu bo povedal. Nič, kar bo, pa bo. Previdno sem se bolj vlekel kot pa šel navzgor. Jože že, ko vsako desko pozna, še za dan ve, kdaj jo je prinesel iz soisli v zvonik.
To bo doma pripovedoval! Nak, doma še zinil ne bo, ko so pa tako čudni. Vse novo, vse čarobno kot na drugem svetu. Na vrhu se mi je posvetilo pred očmi. Tovariši so se zasmejali.
»Oj, kako se bojiš, kot bi smrt videl,« me je dražil Lojze. »Nič se ne bojim,« sem se opogumil in stopil k zvonovom. Kako mogočni so se mi zdeli. Trije kar po vrsti, drug večji od drugega. Nisem se jih mogel nagledati. Nagnil sem se skozi lino. Zvrtelo se mi je o glavi. Kakor škatlice so bile hiše, podi in kozolci. Kakor igrače, še šola je bila nizka in majhna, da bi jo na dlan vzel. O, da! Na dlan bi jo vzel, stisnil jo na oso moč. Ljudi nisem nič poznal, kot mravljinci so bili.
i ra je zdrknila in udarila. Joj, kar skozi ušesa je šlo. Jaz sem mislil, da bom oglušil. Glas se kar ni hotel porazgubiti.
»Raglja,« je ves vesel skočil Lojze v kot. Mikastil in vrtel je, da je zamolklo ropotalo. »Kot na oeliki petek,« smo vsi hkrati zavpili.
»Ne, če Joža ...«
»Beži, beži! Jože je doma, šole pa tudi ni danes, da bi učiteljica ...«
»Saj res, ni šole,« sem olajšano vzkliknil. Lojze se ni ničemur čudil; saj je bil vajen, vsaj rekel je tako. Res je ose pretaknil, za vsako stvar je vedel, kako se imenuje.
»LVa,« sem dahnil in lezel za leseno sobico za Lojzetom. Vse je bilo o kolesju, oalji navitih orni so kar po vrsti počivali na železnih stebričkih. Oh, kako levo nazobčana kolesa, ki so se komaj premikala na oseh. Ko bi jih smel vzeti domov, sem pomislil. Dotaknil sem se prvega in občudoval potem svoje prste, ki s o bili črni, da so se kar svetili.
»Kaj boš ti,« me je odrinil Lojze in prijel za kljuko. Nekaj se je sprožilo in udarilo na zvon, nato drugič in tretjič, še in še. Ni hotelo nehati. Spogledali smo se. Kaj pa zdaj? Valji so se vrteli, vse kolesje se je zganilo, na zvon pa je bilo brez prestanka. Lojze je zgrabil zdaj to zdaj ono kljuko, vrtil na vse strani. Nič.
y>Bežimo!« je zavpil ves prestrašen in planil po stopnicah. Jaz se nisem upal spustiti, trikrat bi se razletel. Za njim sta drsela Rafel in Pavle. Kmalu sem precej zaostal, skoraj za dvoje stopnišč. Najrajši bi bil zajokal, pa si nisem upal. Kaj bo, kaj bo! Nihče ni izpregovoril besede, čulo se je le ropot an je in udarci kladiva na zvon.
Hvala Bogu! Oprijel sem se vrvi in stopil na tla. Trepetal sem. vse mirno je bilo. le ura je visoko nad menoj bila, neusmiljeno bila.
Planil sem skozi vratca na kor. Joj. vse mi je zaplesalo pred očmi. Lojze, Rafel in Pavle so stali v vrsti tihi ko duh, pred njimi pa učiteljica. Ušesa so me zaskelela, v obraz mi je planila vročica.
»Saj nisem, ne, nisem.« se mi je nehote izvilo iz grla.
A v tistem trenutku je že padalo okoli ušes od prvega do zadnjega. Sam nisem vedel, kdaj smo se znašli pred cerkvijo, rdeči v obraze kot kuhani raki. Ženske so povpraševale: »Lej. ali ni ta Žongrov, in ta, ta je pa vendar Gadnarčkov, pa že taki!«
Nam je bilo hudo kot še nikoli. Učiteljica je odhajala mimo šole. Vsi smo dobro slišali: »Jutri se pripravite!«
Prihitel je Jurjev Jože. Kaj je neki. ga je zaskrbelo. Kar poskakoval je v zvonik. Že pri vrhu mu je spodletelo, da se je komaj ujel za bruno. Nogo si je izvinih da več dni ni šel iz hiše. kdo je bil kriv? Obsodbo smo nosili mi.
V šoli drugi dan se je še prestalo, čeprav ni bila učiteljica nič prijazna z nami. A doma! Kdo je moral vse povedati? Iz kota je romala palica. Trdo in kar preveč pravično je delila plačilo. Še tako živahno poskakovanje, še tako žive obljube, nič ni zmanjšalo obračuna niti za en udarec. Saj vedo matere, da obljube, storjene v tistih trenutkih, so sicer iskrene in globoke, a se naglo pozabijo.
Tako je bilo v prvi, drugi, tretji hiši v naši vasi tisti ponedeljek.
Od takrat pa nismo nikoli več prijeli za vrvi pod zvonikom. Zdele so se nam dolge, dolge palice, pripravljene samo za nas. Jurjev Jože se je smehljal, privoščil nam je. Na Tomaževih stopnicah smo stali in milo strmeli v zvonove, ki so se od časa do časa prikazovali skozi lino z dolgimi železnimi jeziki. A nikoli več niso tako prijetno in lepo peli kakor takrat, ko smo jim mi izvabljali glasove iz bronastih grl.
Mirko Kunčič
Čatež
Jaz sem Čatež*, gorski nagajivec, večni klatež, večni lahkoživec.
Ljubim zmedo, burkasta dejanja, begam čredo, kadar planšar sanja.
Ponočnjak sem: vsepovsod voglärim; zvit kot vrag sem: noč in dan rovärim.
Melodije
vrtoglave pojem — hudobije
pa ni v srcu mojem.
Jaz sem Čatež, gorski nagajivec, večni klatež, večni lahkoživec.
Zabavno računstvo
Da, tudi računstvo je zabavno. V dolgih zimskih večerih boste o tem lahko prepričali vsakogar in pripravili marsikateri družbi mnogo prijetno urico. Najbolj neverni Tomaž bo veroval v vašo računsko umetnost, ko mu boste povedali število, ki si ga je on samo mislil, ko je natihoma v dvomu spremljal vašo spretnost v številčenju.
1.
Pogoditev mišljenega števila
Takole mu govoričite: Mislite si neko število. Pomnožite ga s 5. Prištejte 25 Pomnožite z 2 Prištejte 50 Delite z 10
(Primer za vas !) (n. pr. 9) (9X5 = 45) (45 + 25 = 70) (70 X 2 = 140) (140 + 50 = 190) (190 : 10 = 19) (Odgovoril bo: 19),
Koliko ste dobili?
Vi pa natihoma odštejete od tega 10 (19 — 10 = 9) ter mu zmagoslavno in samozavestno poveste, da si je mislil število devet.
To bo strmel! Vi pa ga še nadalje držite v napetosti ter mu z novim poskusom dokažite, da ste tič!
* Čatež = slovensko bajeslovno bitje — nekakšen škrat — v Triglavskem pogorju.
Umetnik v seštevanju
Čudovito naglo, neverjetno hitro vam pojde izpod rok. Začudenemu Tomažu pomolite kos papirja in svinčnik pa mu recite:
Napišite število, ki ima sedem mest	(n. pr. 5,308.274) Podpišite pod to poljubno enako dolgo število	(	„ 4,576.890) Ti dve števili sta lahko kateri koli, samo da sta sedemmestni. Tretje število morate podpisati vi, ki to znate, zakaj to število se mora s sleherno številko gornjega dopolniti na 9	( „ 5,423.109) Pod to spet Tomaž lahko podpiše poljubno sedemmestno število	(	„ 1,234.567) Peto število mora podpisati zopet oni, ki zna, kot prej tretje
z dopolnitvijo na 9	(	„ 8,765.432)
Šesto število spet Tomaž poljubno sedemmestno	(	„ 6,876.543)
Sedmo število Vi kot tretje in peto z dopolnitvijo na 9_(	„ 3,123.456)
Gospod Tomaž, izvolite sešteti!	? ? ?
Hitel bo mož, hitel, vam pa pojde vse to le prepočasi. Vi boste opravili to hitreje in sicer takole:
Vzemite prvo število v računu: 5,308.274 in mu odštejte	3
5,308.271
postavite pa 3 pred vso razliko in dobite pravo vsoto..... 35,308.271,
ki jo bo Vaš tovariš Tomaž, če se ne bo nič zmotil, dobil šele po daljšem trudu.
3.
Višek priznanja pa boste želi, ko boste Tomažu razodeli, koliko je star in v katerem mesecu je rojen.
Opozorite ga, naj računa vse lepo natihoma in šele izid vam bo zaupal na vašo željo. Takole vodite njegovo računanje:
Pomislite, gospod Tomaž, v katerem	(n. pr. v juniju,
mesecu praznujete svoj rojstni dan!	torej v 6. mesecu)
To število podvojite	(6X2 = 12)
Prištejte 5	(12 + 5 = 17)
Pomnožite s 50	(17 X 50 = 850) Prištejte število let, ki ste jih že
dopolnili (n. pr. 12)	(850 + 12 = 862)
Odštejte od tega 365	(862 — 365 = 497)
Koliko Vam je ostalo? t	(Odgovoril bo: 497)
Zapomnite si njegovo izračunano število 497 ter mu v duhu
prištejte čarobno število 115 (pomnite: 115!!!)
pa dobite ... 612
Ta vsota je vedno tri- ali štirimestno število.
Odrežite zadnji dve mesti na desni: to je število let starosti (12), število levo od starosti pomeni rojstni mesec (6).
Tomaž je star 12 let in praznuje svoj rojstni dan v juniju.
Tako, zdaj pa presenečajte one, ki tega ne znajo. Mnogo uspeha, prijetne zabave in računske slave I	V. P.
Jože Tomažič
V ažurni votlini na Capriju
Kraljevsko mesto Ne-apelj (Napoli) leži v Neapeljskem zalivu z Vezuvom v ozadju tako lepo, da je nastal pregovor: Kdor ga je videl, lahko umre! Trdijo tudi, da ni nikjer na svetu morje tako jasnomodro kakor tukaj: obrežje z belimi naselbinami nikjer tako slikovito s svojimi oljčnimi gaji, oranžnimi nasadi ter gozdovi pinij in ciprqs. Tu cveto in rumené ci-trone in krasne oranže, ki jih na neapeljskih trgih in ulicah lahko kupiš cele veje, kakor dobiš pri nas na kmetih češnjevo vejo s češnjami, ali pa jeseni odrezano trto, polno grozdja.
Glavne ulice so velemestne, lepe in čiste. Obzidane so z dvo- do sedemnadstropnimi hišami in palačami. Zato se ti zdi, da so ulice še ožje. Ves dan so ulice izredno živahne. Posebno se pa napolnijo zvečer ob razkošnem blesku uličnih in cestnih luči. Polno udobnih avtobusov in kočij šviga med sprehajalci. Še bolj zanimive so pa ozke stranske ulice, ki so le nekaj metrov široke. Zaradi visokih hiš so precej temne, le med strehami vidiš moder pas južnega neba. Med hišami čez ulice in ceste ter med posameznimi številnimi balončki ter okenskimi kamni so napete številne vrvi, kjer se suši sveže oprano perilo.
V mestu si številni tujci ogledujejo mogočna stebrasta pročelja ali fasade marmornatih palač in stavb, kupolaste cerkve in srednjeveške kraljevske trdnjave, v okolici pa tudi skromne in revne ribiške kočice, zidane iz rezanega kamna z nizkimi strehami. Bežečim slikam krasnih prirodnih lepot se pridružujejo številni in čudoviti umotvori italijanskih slikarjev, kiparjev in stavbarjev v narodnih muzejih, kjer najdeš najlepše in tudi najdragocenejše marmornate in bronaste rimske cesarje poleg starorimskih bógov in svetovnoznanih izkopanin iz Pompejev in drugih mest. Poleg izleta na delujoči ognjenik Vezuv ter ogleda izkopanih starorimskih mest se pač vsak tujec napoti še na skalnati otok Capri, ki skriva v sebi čudovito dvorano, prav kakor iz pravljic. Tja smo šli tudi mi.
Izletniški parnik je zasidran precej proč od zelenomodre obale. Zato se je treba do njega pripeljati s čolnom. Številnih čolnarjev, ki ti ponujajo svoj najboljši in najcenejši čoln, se ubraniš takoj, ko sedeš v enega izmed čolnov. Šele sedaj uzreš vso prelepo obalo. Kmalu nas pripelje veslač do broda, ki je že ves poln ljudi različnih narodnosti. Vsi imajo isto željo: ujeti in videti čim več južnega sonca, modrega morja, prirodnih čudes in lepot. S tem edinim ciljem so vsi ena družina. Na krovu igra razveseljujoča godba. Veseljaki plešejo, a ljubitelji narave pa slone
Potopis.
Neapelj — luka, nekoč ognjeniški krater
posamezno ali v malih skupinah ob ladijski ograji ter zro na rajsko obalo. Povsod so na očeh daljnogledi, barvasti naočniki, v rokah številni fotoaparati vseh znamk'in firm.
Tedaj ožive ljudje ob ladijski ograji in se nagnejo nad morje, da vidijo redek prizor. Ob boku ladje je pristal čolniček z dečkom v kopalnih hlačah. Ves je rjav kot bronasti kipi v muzejih! Na ladjo vpije: »Una lira, una lira!« ter kaže z roko, da naj jo vržejo v morje. Številne roke bogatih izletnikov so se ločile od ograje in srebrn drobiž je lesketaje padal na modro gladino in globlje ... Deček se je iz čolna urno pognal s skokom na glavo v morje, se potapljal, dokler ga ni ulovil. Priplaval je na površje težko dihajoč in kažoč srebrn drobiž: »Una lira!« Še nekolikokrat se je potopil za eno liro ter jo vsakikrat prinesel na gladino.
Izletniški brod je krenil po modri gladini iz Neapeljskega zaliva proti skalnatemu otoku. Za ladijskim vijakom sta se belo kodrala dva velikanska valova, izhajajoča izpod broda, ter se vedno bolj širila. Beli galebi so s krikom obletavali brod ter sedali na razpenjene valove, kakor bi nekaj
iskali.
Skalnati otok Capri je pred nami. Prav za prav dve visoki skalnati gori, katerih stene padajo z višine več sto metrov v temnomodro morje. Ob steni ni nobene vasice ali ribiških hišic, le na gorskem sedlu na vrhu otoka leži mesto Capri. Ves otok je gorat, prepleten z gorskimi stezami, po katerih se poganjajo številne koze, saj je dobil od njih otok celo svoje ime. Zaradi izredno milega morskega in gorskega podnebja slovi Capri za najpripravnejše letovišče vseh severnjakov. Na otoku je več razvalin in vrtov nekdanjih rimskih cesarjev, ki so tod končavali svoja življenja.
Naš brod se ustavi pred otokom, ker popolnoma k strmim stenam ne more in ne sme. Okrog njega mrgoli vse polno čolničkov, kakor prej belih galebov. Drug za drugim se spuščamo po stopnicah v čolne, ki nas nosijo po morju, o katerem pravijo, da je tu najbolj modro in najlepše na vsem svetu. Čolni izginjajo v nizki morski votlini, skozi katero ne smeš in ne moreš niti sedeč v čolnu, tako je nizka, Kadar morje naraste, tedaj je obisk votline sploh nemogoč! »Sklonite se, ali pa ležite lia dno čolna!« velijo kaprijski čolnarji popotnikom. Čolnar spretno stopi ob stran skalnate stene, da naravna čez prekop razpeto železno verigo tako, da čolnič gladko smukne čez njo, kajti plačati je treba voznino in oglednino v Modro špiljo. V tej ažurni votlini je sprva tema, šele čez nekaj hipov se oko privadi, da uzre pravljično lepoto te svetovnoznane morske votline. Je to velika otoška jama, ki ima namesto trdnih tal morsko gladino. Vsa votlina je čudežno razsvetljena, čeravno ne vidiš nikjer nobene skalne odprtine, skozi katero bi prihajala dnevna svetloba. Tedaj sem se spomnil druge take Modre špilje na dalmatinskem otoku Biševo, ki ima v skalni otoški steni nekaj metrov pod morsko gladino okno, skozi katero prenaša morska voda vpite sončne žarke in svetlobo v notranjost špilje, kjer jih razdeli v mavrične barve: modro, belo, rumeno, zeleno, rdečo in še nekaj živo-
srebrnih odtenkov je. Slično je v tej kaprijski modri votlini, ki je vsa razsvetljena s srebrno modrino. Sončna luč se v votlini v vodi tako lomi, da se razkraja v njene sestavne mavrične barve. Vozili smo se kot meglene sence po tej votlini, naši obrazi pa so bili sedaj rumeni, sedaj modri ali zeleni. Ribiški dečki so goli poskakali v vodo in plavali med čolni: njihova telesa so bila vsa v barvah in kot s srebrnimi biseri posuta. Pomočiš v vodo roko ali veslo in se ti zdi kot srebro: ju dvigneš in od njih padajo kapljice živega srebra. Taki sta Kaprijska ažurna votlina in Bi-ševska modra špilja, dvoje edinstvenih otoških dvoran, kakor dvoje kraljevskih soban iz pravljic!
Zopet smo na našem brodu, ki je čolnarjem vrgel dve dolgi in močni vrvi, da so se nanje privezali. Pod razvalinami starih obmorskih vil i z balkoni in okni v kamnitnih okvirih pa poganja skalna rastlina agava svoj prvi in zadnji cvet. Desetletja je srkala med skalami sokove za svoj smrtni cvet, sedaj je pognal visoko v modro mesečino in pod okni poje svojo prvo in zadnjo pesem.
V temno morje je na zapadu padalo rdeče sonce ter se razlilo po modri gladini, kot bi položil nanjo veliko in zlato preprogo. Nebesna in morska modrina se je spojila v mehko in sanjavo noč pod južnim nebom. Gledaš v prelivajoče se temne modrine, v mlečno belino morskih pen. ki so še za svoje bisere ujele večerno zarjo in nekdo pripoveduje čudovito pravljico o kraljični in o ribiču. Na morski skali čaka mlada kraljična. da ji ribič prinese z dna morja školjkin biser. Ribič se je potopil na morsko dno. da najde školjko z biserom. Že se dviga z njo na morsko gladino. Kraljična mu veli. naj živo školjko odpre. Ribič ji s silo odpre oklep in za enim je zasijal moder biser. Podal je umirajočo školjko z biserom kraljični v roko. Kraljična je školjki biser iztrgala. Tedaj pa je školjka zadnjič poslala biseru žarek, ki je segel kraljični do srca in ga ji prebodel. Kraljična se je zgrudila mrtva na tla, biser pa se je zakotalil v morje. Na obali pa je pel agavin cvet svojo smrtno pesem sebi in kraljični ...
Mauser Karel
Pesem
Marjetka marjetici lističe trga, vetrček topli ji kodrčke stresa, liste odnaša in z deklico šteje: pekel — vice — nebesa.
Tiho Marjetka šteje in šteje. Listič je zadnji — zdaj se zasmeje. Smeh gre z vetričem preko polja — Marjetka vesela v nebesa bo šla.
Modra votlina na Capriju
Milan Skrbinšek
O zlata otroška doba
(Konec)
Po vsem tem, kar sem vam pripovedoval o svojem stricu Juriju, si lahko predstavljate, kako sem se vedno veselil velikih počitnic in kako nestrpno sem čakal dneva, ko se popeljem k njemu.
Do svoje srednješolske dobe sem preživel vse počitnice vedno pri njem in pri babici v očetovi rojstni hiši. A tudi vsa nadaljnja leta, ko sem preživljal počitnice v drugih krajih, in to samo v vaseh na posestvih svojih kmečkih sorodnikov, sem vsakič obiskal tudi strica Jurija in se zamudil par dni pri njem.
Ob takih prilikah sva se vedno napotila na njegove travnike in polja, obstajala ob cvetoči ajdi ali ob krasni rdeči progi rdeče »turške« detelje ter prisluškovala brenčanju čebelic in žgolenju škrjančkov visoko tam gori pod jasnim modrim nebom.
Molčava sva ... In med nama so se prepredali spomini na vse one lepe ure, ki sva jih bila preživela in presanjala skupno. Razgreti zrak je v soncu trepetal, kakor da nama donaša na svojih blestečih valovih iz srca v srce one nežne besede ljubezni med stricem in nečakom, ki so nama trepetale v duši, a si jih iz sramu nisva mogla na glas povedati.
In nekega dne smo prejeli težko vest, da je naš dobri stric Jurij umrl. Od tedaj je minilo že mnogo, mnogo let. Pesem, ki sem jo takrat napisal, pa hranim še vedno. Glasi se:
*
Naš stric Jurij
(Visok in slok, obraz koščen, čelo kamnito, pod njim globoke, jasne oči.)
Oral je, kosil, sejal je in mlatil
—	a mislil drugam. 2venk pluga ob kamnu, vrisk kose ob brusu, ob mlačvi udar
za udarom v ritmu
—	pa je pozabil na zemljo, na žito in živel v strojih. Gradil je motorje, mline na veter,
a nam otrokom
—	vrtiljak ...
Ob mraku v ulnjaku zapel je na gosli ljudske nam pesmi za smeh in jok. In ko se v noč zatemnel je mrak, je legel na trato za hišo vznak
—	strmel v zvezde. A nehal je sanjati, legel je raven
v zemljo vzna,k in zdaj strmi
—	v večnosti...
A

)J>(mà
Gospod urednik!
Tudi jaz naj Vam sporočim, kako je pri nas. Ko prinesem »Vrtec« iz šole, se vsi kar trgamo zanj. Moji starši preberejo vsega, ker jim je star prijatelj še iz njihovih šolskih let. Po sliki v »Vrtcu« št. 5 sva z bratom naredila krmilnico za ptičke in zdaj jih z veseljem gledamo, ko zobljejo nastavljeno hrano.
Naša gospa učiteljica je bila prav hudo zbolela, vsi smo se bali zanjo, pa hvala Bogu je spet ozdravela in nas uči.
Stanko Šuklje,
Bušinja vas št. 31.
Spoštovani g. urednik!
Še nobenega pisma nisem čitala iz Za-gradca, zato sem se odločila, da Vam napišem nekaj vrstic. — Zelo lep je naš kraj in še posebno se ponaša z zdravo pitno vodo. Odkrili so jo v Globočcu ter napravili vodovod, ki bo dajal vodo celi Suhi krajini. Pri nas v Zagradcu imamo tudi šolo, cerkev, župnišče, elektrarno, pošto, občino in trgovine.
Ob šolskih počitnicah pridejo otroci na počitnice iz daljnih krajev, da okrevajo in da se naužijejo svežega zraka.
Na »Vrtec« sem naročena že tretje leto. Čitam ga zelo rada. Komaj čakam, da g. učitelj razdleli številke. Zelo rada čitam povesti (»Morje je prebrodil«) in skrite stezice.
Vas lepo in prisrčno pozdravljam.
Anica Vidmar, učenka II. r. v. lj. š. v Zagradcu pri Stični.
Naša krška župnija.
Prelepa je naša Krška dolina. V tem skritem kotičku živimo mirno in tiho življenje. Sredi župnije stoji lepa romarska cerkvica, posvečena sv. Kozmu in Damijanu. V njej se daruje vsak dan več svetih maš. Ljudje radi hodijo k sv. maši, da bi Boga prosili za srečo in mir. Pa tudi k zadostilnemu petku radi prihajajo. V bližini cerkve je ljudska šola. V šoli nas je veliko učenk in učencev. Blizu
Trebnje gorice in Gradička je Krška jama. V to jamo so se nekoč ljudje skrivali pred Turki. Tudi nekaj kapnikov je že notri. Nad jamo so še razvaline starega gradu. Tam pride na dan reka, ki se imenuje Krka. Ce boste hodili kaj po naših krajih, Vas prosim, da bi se oglasili tudi na Krki.
Koželj Francka, uč. V. razr. lj. šole na Krki pri Stični.
Spoštovani gospod urednik!
Danes Vam prvič pišem. Z bratom sva že 4 leta naročena na »Vrtec«, ki ga zelo rada čitava. Posebno mi ugaja povest »Morje je prebrodil« in tudi vse druge. Ko pride atek domov, ga vedno vprašam, če je prinesel kakšno slovensko knjigo ali časopis. Živimo v Nezavisni Državi Hrvatski, ki nas je lepo sprejela in skrbi za nas. Veseli smo, če nam kaj pošljejo naši znanci. Stanujemo v Zemunu in smo tu šele nekaj časa. Imam dva brata in eno sestro.
Prav prisrčno Vas pozdravlja Stabej Jožek, učenec IV. b razreda ljudske šole, Zemun, Vladimira Nikoliča 4.
Cenjeni g. urednik!
Zadnjič smo brali zadaj v »Naši pošti«, da so se oglasili naši sosedje iz Bevk. Zato smo se opogumili še mi in rekli: »Morda pa tudi nas .natiskajo' v ,Vrtcu'. Korajža velja!« Pa smo se zmenili v šoli, da bomo kar skupno napisali pisemce »Vrtcu«.
Doma smo iz Blatne Brezovice pri Vrhniki in smo vneti bralci in bralke »Vrtca«. Posebno nam ugaja povestica »Hišica v čevlju«. Škoda, da se je že končala! V povestici se glasi, da sta šla očka Tine Kosmatine in mamica Mica Zalolica s Sinjo ptičico na kraljevski dvor. Kam pa je šlo 44 bratcev Sinje ptičice?! Najbrž so ostali doma, ker jih je bilo le preveč za kraljevski dvor.
Lepo Vas pozdravljajo
učenci in učenke 1. odd. viš. lj. šole v Blatni Brezovici.
Dragi g. urednik!
Naš lepi dolenjski kraj je kaj malo znan po svetu. Trg Mokronog leži v lepi dolinici, od ene strani obdan z gozdovi. Do postaje Bistrica je pol ure hoda. Cesta v drugo smer pa vodi v moj rojstni kraj Bruno vas. Tudi ta je v dolinici, pod njo pa teče reka Mirna.
Pri nas imamo posestvo in veliko kmečko hišo. Zelo je prijetno pozimi na veliki in topli peči. Imamo še stare kmečke običaje. Otroci smo na peči, starejši pa nam pripovedujejo stòrije ter pletejo peharje, koše in podobno. Ženske pa predejo na kolovratih predivo v prejo, iz katere delajo rjuhe.
Pošiljam Vam pozdrave čez hribe in poljane.
Borštnar Marija,
učenka III. razr. viš. 1 j. šole v Mokronogu.
Spoštovani g. urednik!
Že več let sem naročen na »Vrtec«. Ko prinesem »Vrtec« domov, me vsi prosijo:
»Daj ga meni!« Zvečer ga tudi ata rad vzame v roke. Najlepša povest se mi zdi »Morje je prebrodil«. Jaz pa tudi rad berem pisma, ki Vam jih pišejo otroci. Tudi jaz bi se rad uvrstil med mlade pisarje, ki Vam pišejo.
Naj Vam opišem Zalog — moj rojstni kraj. V Zalogu imamo lepo petrazredno šolo. Stari Zalog leži ob Ljubljanici. Novi Zalog pa je severno od postaje. Tu so same lepe nove hišice, kjer bivajo sami železniški uslužbenci. Cerkvice v Zalogu nimamo, čeprav šteje vas nad 1000 ljudi. V cerkev hodimo v D. M. v Polje. Tam imamo svoj »Marijin vrtec«, katerega vodi č. g. katehet.
Rad bi videl, da bi prišli tudi Vi enkrat v Zalog. Če ste kaj muzikalični, bi Vam pa prišel s harmoniko naproti. Znam zaigrati božične, velikonočne, pa tudi kako poskočno. Najlepše Vas pozdravlja Avsec Janez, učenec IV. razr. Ijud. šole v Zalogu.
Rešitev ugank v 9. številki
t. Češnje. (Jemlji od 4 skupin črk po eno črko, začenši pri M navzgor itd.). Mnogo sadja — dosti zdravja.
2.	Ogenj. (Postavi namesto številk črke od 2 nazaj in čitaj od"O proti desni okrog,
najprej vnanji vrsti). Ogenj je dober hlapec, a slab gospodar.
3.	Mačka. (Citaj po 2 črki naprej in nazaj). Kadar mačke ni doma, miši plešejo.
4.	Ptič. (Začni na levi spodaj in čitaj navzgor in navzdol, prav tako desni vrsti.
Namesto številk vzemi dotično črko v abecedi). Uživajmo mladost na soncu, na zraku in v vodi.
Vse uganke je rešilo 83 reševalcev, po nekaj pa 6.
Izžrebani so bili in dobe nagrade: Begunje pri C.: Debevc Jože. — Dev. M. v Polju: Šmavc Breda. — Dobrova: Zalaznik Zlatka. — Ljubljana: Bore Marjanca. — Nova vas pri R.: Modic Irena. — Ribnica: Bolha Marija, Campa Roza. — Šmihel p. Novo m.: Mervar Milenka.
Listnica uredništva in uprave
5 to številko zaključujemo 72. letnik „Vrtca".
Zahvaljujemo se vsem cenjenim solrudnikom, poverjenikom in naročnikom za pomoč, razumevanje in naklonjenost.
Naročnike, ki še niso poravnali naročnine, prosimo, da store to čimprej. Vsi naročniki, ki bodo poravnali naročnino na list vsaj do 15. junija, dobe novo knjižico „Mladina poje".
P. n. poverjenike lepo prosimo tudi za naprej pomoči, da bi lahko v prihodnjem letu še pomnožili Vrtčev krog. Skušali bomo ustreči vsem izraženim željam, kolikor se pač da to izvršiti.
Vsi prispevki za list naj se odslej pošiljajo le na naslov Uredništvo „Vrtca" Ljubljana, Ulica 3. maja št. 10, denarne zadeve pa na upravo „Vrtca" Kopitarjeva ul. 2, Ljubljana.
Želimo vsem zdrave in zadovoljne počitniške dneve!
^ÄHitoX Uredništvo in uprava.
»Vrtec« izhaja mesečno. Letna naročnin naslove pa 25 lir. List izdaja in tiska — Glavni in odgovorni urednik Fr. Lo ätva je .peti dan v mesecu. — Uprava »
očila 20 lir (2 liri mesečno), za posamezne jubljani. Zanjo odgovarja Jože Kramarif. ni, Ulica 3. maja štev. 10. — Sklep uredni-ni, Kopitarjeva ulica štev. 2 (H. Nif-man).