339
Novičar iz austrijanskih krajev.
Od savinskc doline 20. okt. Ljudje ne pomnijo tako prijetnega milotoplega vremena, kakor ga imamo to jesen. Nebo je jasno, sončni so dnevi, zvezdate ne prehiadne noči. Kmetovavci pospravljajo veseli obilne pridelke, zlasti ljubo ajdino, ktere tudi, kakor pravijo, že deset let niso pridelali toliko pa tako lepe kot letos. Tudi krompirja dorastlo je lepega in zdravega dovelj, posebno kjer je bil v suhi, ne premastni, bolj peščeni zemlji sajen. Med tem je vse živo po vinskih goricah; povsod je vesela tergatev; možnarji pokajo, ter vabijo goste na prisojne nograde: kajti, kamor poprej nemila toča ni bila zadela, večidel polno je tertje presladkega grojzdja. Ondi bo tedaj rujnega vinca dovelj, pa tudi dobrega precej. Tako vidimo, da nebeški oče po naši dolini blagoslovil je očitno delo in trud marljivega kmeta, da mati zemlja obrodila je obilno sadu; vendar je kruh majhen in dragina ne poneha! Odkod izvira to? Od poku pij evanja in zavlačenja poljščin v ptujino in od podraživnega barantanja z žitom sploh«
Skupijujejo namreč nesramni dobičkarji poljščino, posebno krompir, eočivje in žito, ter pošiljajo velike vozove teh stvari v Terst, odkodar gre vse to Bog ve kam po širocem morji. Kratkovidnemu kmetu ni veliko pomagano, ko se pusti po barantačih omamiti (včasih celo prej vpija-niti), da jim pridelke svoje po nizki ceni prodaja. Ker nekoliko sadežev mora prodati, bolje mu jih plačujejo mesti-jani, kafeor nezvesti predkupovavci, ki ubogega pa neumnega kmeta derejo, kolikor morejo. (Res je, da kmetje dandanašnji potrebujejo več dnarja za mnoge plačila; ko bi pa le tudi poplačevali, kar so dolžni! Veliko »kupljenega dnarja se verze koj kerčmarjem v žrelo, na zimo pa ni ne dnarja, ne živeža.)
Bi li ne bilo mogoče, da bi se nevgodno skupljevanje In zavlačevanje živeža kaj ustavilo ali saj omejilo v današnji dobi, v kterej ljudstvo samo nima hrane dovelj? Morebiti bi slavne županstva ali kmetijske družbe zamogle sprožiti kaj o tej važni zadevi na riotičnem mestu? Gotovo bi jih slavilo za to hvaležno občinstvo.                     J. Š.
Iz Ljubljane. Včeraj popoldne smo pokopali mnogo-spoštovane^a in slavnoznanega umetnika gosp. Matevža Langus-a,ki je v nedeljo v 63. letu svoje starosti umeri. Čeravno ne več mlad, je bil vendar še terden in delaven do konca svojega življenja, kar, zraven več druzega, pričajo poslednje njegove lepe dela v tukajšni frančiškanski cerkvi. Ime njegovo bo po deželi, kjer si je v marsikteri cerkvi s svojo umetnostjo postavil lep spominek, čislano živelo še pozne veke in v zgodovini naših domačih umetnikov se bode vedno imenovalo v pervi  vereti.    Naj verlemu rojaku, ki se je
340
veliko trudil v življenji svojem, bode žemljica lahka! Hvaležni smo gosp. Ivanu Kukuljevic-u, da nam je v življenjo-pisu bolj razločno ohranil delavnost rajncega.