Štefan Kardoš, Jožica Atelšek: Plastenje s(r)amot



© Za besedilo: Štefan Kardoš in Jožica Atelšek

© Za to izdajo: Založba Litera, 2021

Vse pravice pridržane.



Brez predhodnega pisnega dovoljenja Založbe Litera je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.



Knjižni program založbe Litera izhaja s finančno pomočjo Javne agencije za knjigo in Mestne občine Maribor.



Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=52731907

ISBN 978-961-7056-88-4 (epub)





Štefan Kardoš


Jožica Atelšek





Plastenje s(r)amot





Vse moje Amerike:

Regresija





I. del





1




Profesor Kašnik je včasih na predavanjih pripovedoval šalo o Prleku, ki se je želel poročiti z Gorenjko, pa je poroka odpadla zaradi njegove narečne izreke, ki je nesojena soproga ni razumela najboljše. Ko se je prleški ženin peljal na poroko proti Gorenjski čez Trojane, je z avtom obtičal v visokem snegu. »Obtiča sen!« je po telefonu sporočil izvoljenki. Ta je bila prepričana, da je bil njen dragi ob tiča.

Ma chère Rosalie, tako kot je nesrečni Prlek obtičal v snegu, sem se tudi sam zataknil v snovi, ki ji ne poznam imena. Že nekaj časa hodim po sledeh tvoje zamolčane pariške ljubezni ‒ sled za tabo je poniknila leta 1936 v fotografskem ateljeju v Trielu na Seni in ponovno priplavala na površje dobri dve leti pozneje na živinskem sejmu v domačih Križevcih; vmes zeva velika črna luknja pozabe. Prepričevali so me, da obstaja način, kako vstopiti v to luknjo, nisem jim verjel, pa sem se vseeno podal na pot. Zdaj sem tam, ne gre več ne naprej ne nazaj, obtičal sem kot Kašnikov Prlek.

Ni več samo nedolžna šala. Prebivalci te dežele me ne trepljajo več po ramenu in ne tolažijo, da pretiravam in da ni vse tako črno, kot je videti na prvi pogled. Ustnice jim zdaj vleče v odkrit posmeh, nihče se več ne postavi na mojo stran. Pravzaprav so čisto ponoreli. Nadevajo si imena literarnih junakov in uprizarjajo naravne katastrofe. Ne vem, ali sem postal tako nevešč običajne rabe jezika, da ničesar več ne razumem in ne znam povedati prav ali pa je narobe kaj drugega. Vezi med nami se krhajo, to je očitno. Nesporazumom ni videti konca, radoveden sem, kako bi to komentiral profesor.



Zdaj vklopite stikalo na svojem desnem kolku.



Slišiš, Rosalie!

To je ta glas, o katerem ti pripovedujem; Sanelin glas, ki me nagovarja iz budnosti. Ona mi je obljubila srečanje s tabo, ona me je vodila skozi proces regresije. Zdaj me poskuša prebuditi, povrniti v stanje zemeljske zavesti, kot temu pravi ona, a me njeni klici ne dosežejo več zares, nekaj je spodletelo. Prikazen, ki je vzniknila iz ničesar, ima vse vajeti v svojih rokah, kdo bi si mislil, da je to mogoče.

Prikazen je ženskega spola, pravim ji gospa, morda bi bilo bolje, če bi jo imenoval gospodična. Gospa je nepredvidljiva ‒ speljuje me na stranpoti in premeteno manipulira z mano, krivi me marsičesa in mi podtika vse mogoče, lovi me na golih besedah in stavkih, iztrganih iz celote. Vem, da je vse le privid, fantazija, toda strah ni zaradi tega nič manjši, kot bi bil, če bi se dogajalo zares.

»Brez samoočiščenja ne morete k babici, srečanja ne bi prenesli,« me straši gospa.

»Samo osvobodite me pa boste videli, da bom takoj pri njej,« ji odgovarjam.

»Verjemite mi na besedo, ne želite si k njej,« je skrivnostna in namiguje na bog ve kaj.



***



Poslušaj! Sanelin glas, spet me poskuša prebuditi.



In zdaj vklopite stikalo na svojem desnem kolenu.





2




»Je suis Stefan. J'aimerais visiter la France.«/»Jaz sem Štefan. Rad bi obiskal Francijo.«

To je stavek, ki sem ga izrekel vsaj že stokrat. Moja francoska izreka je smešna, učiteljica se nasmiha in ji je nerodno namesto mene, vseeno me zvito bodri s pedagoškimi lažmi. »Pas mal, pas mal!«/»Ni slabo, ni slabo!« prikimava, a se izmika očesnemu stiku. Ve, da ji ne verjamem, a vseeno zavaja, zapeljuje. Tako je takrat, kadar je dobre volje; vendar ni vedno tako. »C'est bon!«/»Dobro je!« sklene še palec in kazalec v krožec, pomežikne z obema očesoma, pravzaprav bolj zatisne oči, s pogledom pa je že v naslednjem hipu pri moji mladi sosedi v klopi, najstnici, ki vpija melodijo francoščine, kot bi ponavljala refren popularne pesmi svojega glasbenega idola.

C'est bon, seveda. V resnici pa ‒ terrible.

Madame la professeur je nemogoče opisati. Človek se glede nje težko odloči za kar koli ‒ včasih je njen pedagoški pristop izzivalen, drugič odbijajoč, zdaj sočuten, potem ciničen. Ne moreš zagotovo vedeti, ali manipulira iz strokovnih, pedagoških razlogov ali je vse samo gola zloba in kaprica. Če bi v tem trenutku zaprl oči, si ne bi mogel priklicati v spomin njene fizične podobe, vse na njej je neulovljivo in izmuzljivo. Ko so ti zvezde naklonjene, vidiš v njej angela, ko nebo pokrijejo oblaki, se spremeni v demona.

Na srečo razen najstnice nihče v učilnici ne izstopa s svojim jezikovnim talentom, prej nasprotno. Na primer najstarejša možaka na tem tečaju jezika ljubezni ‒ pravim jima Dedek in Stric ‒ oba gospoda v vsem tem času nista prišla dlje od bonjour in bonsoir, celo pri pozdravih se motita kar naprej.



***



In kako je šla francoščina tebi, ma grand-mère? Zaradi tebe se pred tem nevsakdanjim občestvom sramotim s ponavljanjem stavkov v francoščini. Nikoli te nisem slišal spregovoriti francoske besede, a nekaj malega si morala znati, si zapomniti in odnesti s seboj v Križevce, kajti več kot dve leti si živela le streljaj od Pariza, družila si se s Francozinjo in francoščina je bila zate zares jezik ljubezni, prepričan sem, da prve prave ljubezni sploh.

O tem si doma po francosko molčala. Morda si morala molčati, da je bil pri hiši mir. Tvoj Šandor Amerikanec ne bi razumel. Morda ne bi razumeli niti vsi drugi. Ker nismo želeli razumeti ... Toda na tvojih francoskih fotografijah je ostala sled škarij, ki so nerodno in na hitro odrezale Poljaka, tvojega pariškega fanta. Ta je moral biti izbrisan iz spomina, morda z njim tudi francoščina.

V potopljene pokrajine tvojega srca bredem že nekaj časa. Tvoja hči mi bo spet očitala, da se ob tem gotovo obračaš v grobu. Stal sem že na tretji etaži Eifflovega stolpa in čez Bolonjski gozd oprezal proti severozahodu, tam nekje bi moral ležati Triel na Seni, mestece, v katerem se leta 1936 izgublja sled za tabo. S Poljakom si se fotografirala v fotografskem ateljeju Déo na Ulici Paula Doumera 160 ‒ zdaj je tam braserija in prodajalna tobaka ‒ potem se sled izgubi. Ko sem bil visoko nad Parizom, me je prešinilo kot strela z jasnega, da je nesmiselno hoditi v Triel brez znanja francoščine. Vse poti, ki vodijo naprej ali nazaj iz tiste braserije, sem pomislil, so tlakovane z jezikom ljubezni. Tako nikoli nisem prišel do mesteca na pragu Pariza, čeprav sem imel železniško vozovnico že v žepu, pol ure vožnje je bilo do tja. Seveda, takoj ob vrnitvi domov sem obžaloval neumni, hipni preblisk, trenutek slabosti, ki me je odvrnil od zadnje etape poti. Sklenil sem, da se naučim jezika, trdno sem bil odločen, da me nič več ne bo ustavilo na poti do cilja.

Potem je pot poiskala mene, življenje je polno presenečenj.



»J'adore la cuisine française. Et les vins.«/»Strašno rad imam francosko kuhinjo. In vina.«



O francoski hrani in prehranjevanju te ne bom spraševal. Obrednosti pri prehranjevanju je bilo pri nas v križevskem Dolu komaj kaj, jedlo se je, da bi bili želodci čim prej polni in da bi se šlo naprej delat. Dolskemu človeku bi se ob enolončnici tipa bouillabaisse ali siru roquefort obrnil želodec. In najbrž se je obračal tudi tebi, a se ni? Nič ne pravim, kakšna soupe à l'oignon ali coq au vin, to že, kaj drugega pa ... žabe ali polži na primer. Čeprav ‒ kako bi lahko kar koli trdil z gotovostjo, bila si mlada, še ne do konca pregnetena s trdim evangeličanstvom, pri šestnajstih, sedemnajstih si še bila odprta za izzive velikega sveta.

Sama si kriva, da o tem samo ugibam! Ker to svoje francosko si tako skrbno zavila v molk, da o tistih dveh letih ni ostalo skoraj ničesar drugega razen nekaj obrezanih fotografij in francoskih bankovcev, velikih kot brisača za kopanje. S tvojim Šandorjem Amerikancem je bilo lažje. On ni molčal. Ni skrival svojih ameriških fotografij in ni jih obrezoval, tudi tistih ne, na katerih so bila ameriška dekleta v položaju, ki ni puščal nobenega dvoma. Včasih si je lomil jezik z angleščino, spominjam se obiska nekega njegovega pensilvanskega prijatelja, ki je po desetletjih prišel iz Amerike domov na obisk in se potem za uro ali dve ustavil pri nas ‒ to je bilo smeha ob Šandorjevi angleščini! Ti nam s francoščino nikoli nisi dala take priložnosti. Zato se ne smeš čuditi, da so se o tvoji Franciji in Parizu napletle bajke, ki morda nimajo nobene korenine v resničnih dogodkih. Ali pač?



V eni od teh bajk nastopaš kot mademoiselle, ki se je še včeraj sprehajala po Champs-Élysées, danes pa je samo še prva dekla živinskega sejma v vasi na robu sveta.

Komaj si se vrnila iz Francije in že moraš z očetom Petrom na živinski sejem v domači vasi. Peter hoče na sejmu prodati telico, moraš z njim in mu pomagati, ne bi razumel, če bi mu odkrito povedala, da nočeš, ošteval bi te, da si postala prevzetna. Toda sumiš, da bi te v resnici rad razkazoval, godna si za možitev. Zato ti ni do sejma.

Toda na sejmu se potem res zapleteš z moškim, s Šandorjem Amerikancem, mojim dedom. Tako zelo zapleteš, da se že čez nekaj mesecev poročita.

Tako gre ta bajka.



Telica muli travo na robu sejmišča, paziš jo. V eni roki držiš vrv, ki je ovita okoli njenega vratu, v drugi palico, s katero jo oplaziš po čelu in rogovju, ko hoče uveljavljati svojo voljo. Oče se je izgubil v množici trgovcev in kupcev, ki si ogledujejo živino in sklepajo posle. Mogoče je s kom zavil h kateri od stojnic s hrano in pijačo. Upaš, da ne, ker potem ga še dolgo ne bo.

Potem pa presenečenje. Vedela si, da se bo zgodilo, samo nisi pričakovala, da na takšen način.

»Crava traveu passé?« se oglasi za tvojim hrbtom.

Zdrzneš se ob melodiji jezika, prepoznaš le zadnjo besedo.

Pet se jih je nabralo v polkrogu okoli tebe: štirih se spomniš iz šole, dva sta domačina, dva iz sosednje vasi, petega ne poznaš. Ta te nagovarja.

»Jeuba ritmà?« pravi, tudi tega ne razumeš takoj.

Brodiš po spominu, veš, kaj je passé, drugih besed ne razumeš, v zadnjem stavku sploh ničesar.

Komaj potem ti sine in oblije te rdečica.

»Gospon je Francuz,« pravi tvoj nekdanji sošolec, »nika ga ne razmimo, pa smo mislili, ka bi nan ti, ka si s Pariža prišla, tolmačila, ka človek guči, te bi se pa lejko z njim malo pogučavali. Ka je on zdaj tou pravo, si kaj razmila?«

Zdaj veš, da so se prišli norčevat, ta, ki naj bi bil Francoz, je oblečen kot zadnji hlapec iz zadnje beračije, on si Pariza ne bi znal zamisliti niti v najbolj norih sanjah.

»Jeuba ritma?« te bedak spet izziva, samo zdaj že razumeš, kaj govori, neotesanec te sprašuje, ali žaba ima rit.

»Za žabo ne vem,« ga gledaš v oči in izbiraš besede za čim bolj strupen odgovor, »vidim pa, da imaš ti rit na obrazu namesto ust.«

Četverica začne tuliti, ploskati, tolči po hrbtu svojega osuplega »Francoza«.

Mogoče tega ne bi smela povedati, mogoče bi se morala samo obrniti proč, ker zdaj se bodo še bolj zaletavali vate. Ne bodo več samo besede, začeli se te bodo dotikati, te loviti in otipavati. Tvojega očeta pa še vedno ni od nikoder.

Toda imaš srečo. Mimo pride Šandor Amerikanec. Malo pred tvojim odhodom v Francijo je ta človek prišel k vam domov – nek dogovor sta sklenila z očetom, ime Amerikanec se ga je prijelo zato, ker se je rodil v Ameriki izseljencema Vinciju in Ani, ki sta se potem vrnila domov – in veliko pogledoval proti tebi; s sestro sta sedeli na peči, zdel se ti je zelo star, bila si še otrok. To je tisti človek, ki se je pred nedeljsko sveto službo bahal s svojim novim kolesom in ga vozil po cesti pred cerkvijo, ne da bi držal krmilo, potem pa ga je spodneslo na makadamu in je pred množico vernikov padel po tleh v svoji svetli ameriški obleki. Krvavemu ste navdušeno ploskali in vzklikali bravo. Ta človek bi že davno moral biti nazaj v Ameriki, pomisliš, ko se postavi zate, že na tistem obisku pri očetu je govoril o tem, pa je še vedno tu in te brani. Stoji med tabo in objestneži.

»Ajd, čondraši, bejžte vkrej,« nadere Amerikanec nadležno peterico.

Gledajo ga in ocenjujejo. Križevska ga poznata in zadržujeta ostale, da mu ne skočijo v lase, ne bi se mu rada zamerila.

»Dobro, dobro, gospon Novak,« pravi naposled eden od križevskih, »malo smo se hecali, ka je tou takšoga.«

Prišleki so še nekaj časa na preži, domačina jih mirita in vabita k stojnicam z vinom. Bodo raje kaj popili. Mogoče pa res, si prigovarjajo tudi drugi in tako krotijo jezo. Naposled se obrnejo, roke vtaknejo v žepe, žvižgajoč odidejo naprej po sejmu in si ogledujejo krave in telice.

Šandor Amerikanec gleda za njimi, iz srajčnega žepa potegne cigaro in jo v dlaneh povalja ob ušesu, kot bi se iz šelesta tobaka dalo kar koli razbrati. Potegne si jo še pod nosom in globoko vdihne, potem vrh cigare odreže z nožičem, vtakne si jo v usta in pafkajoč prižge.

»Nisi ti Kutoševa?« te premeri s pogledom.

Prikimaš.

»Postala si prava dama,« zadovoljno prikimava za oblakom dima.



Uro pozneje s Šandorjem Amerikancem že sedita v Hazokovi gostilni. Oče je prodal telico, na Bačičevi stojnici bi ti zato rad kupil žemljico in hrenovko, a ti nisi hotela ostati na kravjem balu niti za trenutek več.

Šandor je bil ob tebi takoj, ko si se ločila od očeta. Medeno srce s stojnice nekega kranjskega medičarja ti je ponujal, pa ti ni bilo do tega, ne bi se rada zadrževala na sejmišču in se srečala z očetom. Povabil te je v gostilno. Šla sta mimo cerkve in vstopila komaj v tretjo krčmo. Mislila sta, da bo tukaj manj ljudi, toda ta gostilna je bila še posebej polna. K Hazoku je prišel pit Püjc ‒ ko se bo pošteno napil, bo začel naročati špricerje tudi za svojega konja. To bi vsi radi videli ‒ konja, ki pije vino.

Amerikanec izprosi za dodatno mizo, sedita tik ob vratih, svež zrak se meša z dimom cigaret. Sprašuje te o Franciji in o načrtih za prihodnost. O Franciji ne govoriš veliko, razvnemati se začneš šele, ko mu govoriš o Nemčiji, kamor bi rada šla s sestro delat. Vpraša te tudi, ali imaš fanta, to vprašanje ti odzvanja v ušesih. Odkimaš. Potem ga raje ti sprašuješ o Ameriki. Zakaj se ni vrnil v Ameriko, ga vprašaš. Kako je v Ameriki? Ha, kako, se zamisli in ne najde besed. Potem pravi, da je v New Yorku na lastne oči videl filmskega komedijanta Charlieja Chaplina. Tisto tam je drug svet, tja se bo vrnil, kmalu, pribije. Omenja jeklarno, v kateri je delal, pa svojega bratranca omeni, munšajnerja Ferija, ki se mu ne oglaša več. Ne veš, kaj pomeni munšajner. Feriju se ni ljubilo garati v jeklarni, pravi Amerikanec, pa je kuhal palinko. Alkohol je bil prepovedan, prohibition, poudari po angleško, veliko se je služilo s prodajo prepovedanega alkohola, toda bilo je nevarno, lahko so te dobili in zaprli. Potem spet govori o New Yorku, nočeš poslušati o tem mestu, spomniš se na Jakuba. Praviš, da bi tudi ti rada videla Ameriko. Pojdi z mano pa jo boš videla, pravi on. Oče me nikoli ne bi pustil, stisneš ustnice. Poroči se z mano in ti ne bo branil, izreče mimogrede. To ali naslednjo nedeljo, ga vprašaš in se držiš resno. Pred cerkvijo te bom čakal to in naslednjo nedeljo s Šoštarno bando, pravi on. Hodili bodo okrog cerkve in igrali za naju.

Nekaj se prelomi ob tem v tebi, ta človek ti bo postal še všeč, pomisliš.



V gostilni medtem završi. Hazok priteče z dvorišča, hiti mimo miz naravnosti k Püjcovi mizi.

»Čüjte, gospon, vaš konj se stejple z glavov pa rogače z lancami,« pravi gostilničar opitemu konjedercu.

»Vej znon, ka me trbej,« pravi Püjc, »velki špricer.«

Potem se Püjc maje čez gostilno proti dvorišču z vrčem brizganca, vsa gostilna gre za njim proti šupi, v kateri nemirni konj stresa z glavo in rožlja z verigami. Pijačo vlije konju v gobec in gre nazaj v gostilno pit.

Predstave je konec, ljudje se razidejo.

Vidva se odpravita proti domu, Šandor te bo pospremil in čez nekaj mesecev se bosta poročila.



Kaj praviš, ma chère? Ti je bajka všeč?

Ne?

Vidiš, če bi ti o svoji Francijij govorila le pol toliko, kot je Šandor govoril o Ameriki, bi tudi ta bajka bila drugačna, kot je. Prepričan sem v to.



***



»J'aimerais visiter la France. Ma grand-mère a travaillé à Paris en 1936«/»Rad bi obiskal Francijo. Moja babica je leta 1936 delala v Parizu,« pravim.

»Cette belle ville de Paris!«/»To čudovito mesto Pariz!« zavzdihne naša učiteljica francoščine.



O tebi jim pripovedujem na tečaju francoščine, ma Rosalie. Na žive in mrtve sem prisegal, da o tebi ne spregovorim niti besedice več, pa smo spet tam. Povem jim, da sem o smrti deda Šandorja Amerikanca napisal kratko literarno besedilo in ga pred slabim desetletjem objavil v časopisu, potem še roman, o tebi pa še skoraj ničesar. To bi rad popravi. Tudi to jim povem, da je pisanje romana o Šandorju v resnici vzpodbudilo čustvo žalosti, ki se je naselilo vame na tvojem pogrebu, pa sem ga pozneje v spominu premestil na pogreb deda, tudi zato moram pisati o tebi.



»Il ne faut rien regretter!«/»Ničesar ne smemo obžalovati!« pravi učiteljica.

»Je ne regrette rien!«/»Ničesar ne obžalujem!«



Nekaj vznemirljivega je bilo v dedovi sanjski Ameriki, še dodam, ameriški potni list, ki je kot svetinja ležal v srednjem predalu kredence v njegovi sobi, pa veliki avtomobili na ameriških fotografijah iz časov, ko je v naših ubožnih krajih komaj kdo imel navadno kolo; dekleta v izzivalnih kratkih krilih s pričeskami bob, medtem ko so se naše ženske oblačile še po šegah srednjega veka. Potem povem še za Charlieja Chaplina.



»Mon grand-père a vu Charlie Chaplin à New York.«/»Moj stari oče je v New Yorku videl Charlieja Chaplina.«

»Oh, merveilleux!«/»O, čudovito!« vzklikne madame la professeur.



Potem spet pripovedujem o tebi. O dogodku, ki me je ponovno pognal na pot proti Trielu, in tvojih zamolčanih letih mladosti. Pripovedujem jim o Simoni, ki je kriva (ali zaslužna) za to, tako drugačno potovanje od vseh do zdaj; o Simoni, ki je kriva tudi za to, da zdaj tičim na tečaju jezika ljubezni in se pripravljam na soočenje s tvojo trielsko-pariško skrivnostjo, ma chère.



»Simona est à blâmer pour tout.«/»Simona je kriva za vse.«





3




Pozdravljeni, profesor!

Včeraj sem prebrala zgodbo z naslovom Sanje neme deklice (Melvin Burgess: Loving April). Zgodba, v kateri je glavna junakinja gluha. Malo je zgodb, v katerih nastopajo gluhi, gluhoslepi pa sploh ne. Morda bi bilo zanimivo, če bi bil kakšen junak ali junakinja v katerem od vaših romanov gluhoslep/-a (lahko v stranski ali pa glavni vlogi). Morda se sliši preveč drzno, a ti resnični junaki (gluhoslepi) imajo tako malo možnosti nastopati v romanih (če sploh). Tisti, ki delamo z njimi, ne uspemo (tudi ne znamo) pisati romanov. Časa krepko primanjkuje tudi za pisanje strokovnih gradiv. Pa je zelo zanimivo, skrivnostno področje. No, jaz vztrajam že 14 let. :)

Vse dobro želim.

Simona



S tem pismom se je odprla nenadejana in nenavadna pot k tebi, v tvojo zamolčano pariško etapo življenja. Elektronsko sporočilo je prispelo 12. 3. 2018, poslala ga je moja nekdanja dijakinja. Dobro se je spomnim, prve generacije dijakov so se zasidrale v moje učiteljske možgane veliko trdneje kot poznejše. Koliko časa je minilo od takrat? Dvajset, trideset let? Simona je zdaj sekretarka združenja gluhoslepih, predava na fakulteti. Njen prvi srednješolski spis sem ocenil s trojko in prav to se je najtrdovratneje naselilo v njen spomin name. Naslov je bil Če bi bila ... in ona bi bila pijanka. Potem je pisala o tem, kako bi zdravila alkoholike. Moral bi ji dati cvek, sem ji povedal zadnjič, ko mi je to spet omenila, ker ni upoštevala predpisane teme. Zdaj sva že na ti. Kljub tisti trojki.

Simonino pismo je prispelo na moj naslov sredi neke na prvi pogled povsem druge zgodbe. Komaj pozneje se je pokazalo, da je vse samo ena zgodba. Pripravljali smo se na potovanje v Zaturce, ukrajinsko vasico, kjer je bil 10. julija 1916 hudo ranjen tvoj oče Peter Kutoš v spopadih z Rusi. Gezo, Kutoševega vnuka in tvojega nečaka, smo konec aprila peljali tja, to je bila njegova velika želja. O tej poti sem napisal knjigo, posneli smo film. Predvideval sem, da se bosta pisanje in postprodukcija filma vlekla vsaj še pol leta po končani poti, zato sem Simoni predlagal, da se dobiva komaj na jesen in se potem zmeniva o vsem. Priporočil sem ji še, naj prebere Saramagov Esej o slepoti, nisem mogel iz svoje kože. Takrat o gluhoslepoti nisem vedel še ničesar, delal sem se pametnega.

Novembra sva se potem dobila v kavarniškem preddverju gledališke dvorane v mestecu na vzhodu države. Povedal sem ji, da bom poskušal najti ustrezno, četudi le stransko vlogo za gluhoslepega človeka v zgodbi o tebi, več ji nisem mogel obljubljati, že prej sem dal besedo založniku, da bom drugi del Vseh mojih Amerik ‒ po knjigi o Šandorju, še knjigo o tebi ‒ napisal do jeseni naslednjega leta. Simona mi je predlagala, da me poveže z Ico, stoodstotno gluho in na pol slepo osebo iz njenega združenja. Ženska ima rada glasbo, likovno umetnost in književnost, me je pripravljala na srečanje z njo. To je bila moja vstopnica v svet gluhoslepih. Decembra sva že bila pri gospe v rudarskem mestu, stisnjenim med predalpsko hribovje.

Ica živi v četrtem nadstropju stanovanjskega bloka, sedem križev in še nekaj let nosi na svojih ramenih; ker zvonca ne sliši, jo na obiskovalce, ki zvonijo spodaj pred vhodnimi vrati ali na hodniku pred stanovanjem, opozarja svetlobni signal ‒ ob zvonjenju začne divje utripati lučka na omari v policijsko modri barvi, svetlobo zaznaš tudi z zaprtimi očmi. Ici je med mojih prvim obiskom čez levo oko padala veka, zato je malo videla samo z desnim očesom, ravno toliko, da je s pomočjo močne dioptrije očal in povečanih črk na računalniškem ekranu lahko komunicirala z mano. Njen ostanek vida je tunelski. Simona je tolmačila, sedela je za računalnikom in zapisovala vsako svojo in mojo besedo, prav vsako, da gluha gospa ne bi pomislila na spletkarjenje za njenim hrbtom.

Po nekaj srečanjih sva se z Ico pozneje spoprijateljila, tudi midva sva se začela tikati. Za popuščajočo veko so ji predpisali zdravilo, od tedaj je z vidom na levo oko malo boljše, vendar pravi, da bo prej ko slej oslepela. V mladosti je dobila močan udarec v glavo in tedaj so se začele težave ‒ najprej slabosti in omedlevice, pozneje so ji diagnosticirali Menierovo bolezen, sčasoma je izgubila sluh. Zdaj se uči Lormovo abecedo, pripravlja se na dneve, ko bo do konca odpovedal tudi vid. Včasih obupuje in pravi, da tega najbrž ne bo mogla prenesti, gluhoslepemu človeku se svet zoži v zelo ozko zaznavno polje tipa, vonja in okusa, na nekaj ubornih kvadratnih metrov sveta.

Ica naju je pričakala z darili. Meni je podarila pisalni set, Simoni ‒ presenečenje ‒ moj roman o Šandorju Amerikancu. Dobro se je pripravila na obisk, prebrala je skoraj vse, kar sem napisal. Položaj je bil smešen, Amerike sem kot darilo Ici prinesel tudi sam. »Nič hudega,« je rekla, »bom pa imela knjigo z vašim podpisom.« Na mizi naju je ob kavi čakal plot, kot bi pecivu rekla ti ali tvoja sestra Juliška. Juliška ga je pekla pogosto, rácsos kalálcs se je reklo po madžarsko, omenjal sem ga v Amerikah, skoraj cel recept, in Ica ga je spekla po mojem opisu.



»Posneti bi morali dokumentarni film o Ici,« sem predlagal Simoni spodaj pred blokom ob odhodu.

»Kako film?« me je začudeno pogledala.

»Knjige bere malokdo, filme ljudje pogledajo.«

Pripovedovati sem ji začel o potovanju v Ukrajino in o dokumentarnem filmu, ki smo ga tam posneli. Zapletati sem se začel v zanko lastnih nepremišljenih obljub. Ma chère, v resnici nisem vedel, kako bi Icino zgodbo vpletel v knjigo o tebi.



Dogodki so se potem vrstili hitro, nisem premišljeval, zakaj je Simona izbrala Ico, zakaj ne koga drugega iz združenja. Simona tudi ni ničesar vedela o tebi in tvoji pariški ljubezni, tako vsaj trdi, ni že prej brala knjige o mojem dedu, kjer sem tudi o tebi v Parizu zapisal nekaj vrstic. Toda dan po obisku v četrtem nadstropju rudarskega mesteca, bilo je v nedeljo, me je v elektronskem pismu spraševala o tebi. Brala je Amerike, ki jih je prejšnji dan dobila v dar od Ice, in prišla do odlomka o križevski Parižanki.

To je zapisala:



V letošnjem letu sem opravila tečaj za hipnoterapevta. Med izobraževanjem smo imeli tudi regresijo ‒ vrnitev v prejšnja življenja. Regresijo je učitelj z mano naredil javno, kar pomeni, da so bili prisotni tudi drugi 'sošolci'. Podatki, ki sem jih prejela, so bili sledeči: leta 1936 sem živela v Franciji, v malomeščanski hiši. Takrat je bil v mojem življenju pomemben ples. Ime mi je bilo Rozalija ‒ Rozi. Kasneje sem bila tudi v Nemčiji ... Umrla pri 68 letih.



***



Že čez dva tedna sva s filmarjem Dodom in snemalno opremo šla k Ici. Priti bi morala tudi Simona, toda zjutraj je sporočila, da je ne bo. Prepozno, da bi bilo srečanje še mogoče prestaviti na drug datum, pa tudi želel ga nisem prestavljati. Dodu sem Simonino sporočilo zamolčal, pomislil sem, da mogoče ne bo hotel na pot, če mu povem resnico, njega je takrat bolj kot gluhoslepa Ica zanimala Simonina zgodba o regresiji in o tebi, ma grand-mère.

Na poti sva bila skoraj že uro. Z avtoceste sva zavijala proti hribovju na severu, ko mi je žena slučajno poslala telefonsko sporočilo; in laž, da je sporočilo prispelo od Simone, mi je sama od sebe zdrsnila z jezika.

»Simone ne bo,« sem rekel.

Dodo je vprašal, kaj se je zgodilo, rekel sem ‒ tokrat se nisem zlagal ‒ da ne vem, ker o tem v sporočilu ne piše.

Brez besed sva vozila po vijugasti podeželski cesti naprej proti Icinemu mestu. Dodu ni bilo čisto prav, ampak bila sva že skoraj pred ciljem.



Dodo je Sračnjekov iz Lončarovcev, ma Rosalie, od tam je njegova mati. V soseščini Sračnjekovih smo imeli sorodnike, vsaj enkrat sem bil tam kot otrok na obisku s tabo in dedom Šandorjem. Kraj mi je ostal v spominu kot še večje zakotje od našega Dola, po cesti si moral do te vasi daleč naokrog, čeprav je ležala na drugi strani griča, le streljaj od nas. Sračnjekov Dodo je ta, ki je posnel film o Gezovi poti v Zaturce, kjer je bil v 1. svetovni vojni hudo ranjen tvoj oče Peter Kutoš. Dodo ve zate in Pariz, o tem je izvedel prav med snemanjem Strica Geze, povedal sem mu tudi za Simonino regresijo, od tod njegova radovednost.

Vračali smo se že iz Zaturcev proti domu, zadnjo noč smo prespali v Krakovu. Naslednje jutro smo se sprehajali po starem mestnem jedru in zgodovinski judovski četrti Kazimierz, Dodo je hodil nekaj korakov za skupino s kamero in snemal detajle. Na eni od ulic med Baziliko božjega telesa in Staro sinagogo sem se ustavil pred izložbo manjše galerije, pritegnila me je zbirka razstavljenih starih fotografij. Dodo je s kamero sledil mojemu pogledu in v objektiv ujel fotografijo, ki je priklenila moj pogled. Podoba je nastala v Franciji leta 1936. Uganeš, ma chère, kaj je bilo na fotografiji?



Z avtom sva vse od avtoceste molče drsela med hribi proti cilju, ki je bil tik pred nama. Dodo se je ponovno oglasil komaj pred Icinim stanovanjskim blokom, zavijala sva na parkirišče.

»Ti verjameš v te stvari?« je vprašal.

»V katere stvari?« sem se pretvarjal, da ne vem, o čem govori.

»V regresijo, vračanje v prejšnja življenja, vzporedne svetove ...«

»Ne!« sem ga prekinil brez oklevanja.

»Misliš, da ženski spletkarita?«

»Kako bi spletkarili?«

»Da se za tem misterijem skriva kaj realnega. Kak naklep.«

»Ne vem. Samo en način je, da izveva,« sem skomignil z rameni. S komolcem sem ga dregnil v nadlaket: »Zamujava, greva.«

»Mogoče je bila Simona zaljubljena vate,« se je domislil Dodo. »Mlad profesor, dekle v puberteti, ne bi bilo nič posebnega.«

»Ajd, greva!« sem ga dregnil še malo bolj.

Pobirala sva snemalno opremo iz prtljažnika in si jo nalagala na ramena, pa se je Dodo spet ustavil, kot da mu še nekaj leži na duši.

»Kako bomo komunicirali brez Simone?«

»Snemala bova Ico,« sem rekel.

»Že, že ...« ni bil zadovoljen z odgovorom, »toda kako se bomo sporazumevali?«

»Pride Icina osebna učiteljica glasbe, strokovna delavka iz združenja,« sem rekel in pomislil na Suzano, ki mi jo je omenila Simona že ob prvem srečanju. Upal sem, da zares pride. »Ica bo pela, ne bo treba veliko govoriti.«

Zmajeval je z glavo in se šobil, rekel ni nič. Kmalu sva stala pred domofoni ob vratih stanovanjskega bloka in iskala pravi priimek, vsak s svojimi pričakovanji in dvomi.



Alors voyons voir! Alors, Ica./Pa poglejmo! Ica, torej. O njej ti še nisem povedal prav veliko, ma Rosalie.



***



Če govorimo o Menierovi bolezni, je pravzaprav zelo zahrbtna. Počasi ti umirajo celice v možganih, najprej slušne celice in popolnoma oglušiš. Ampak to gre res počasi. Mogoče sicer ne boš čisto gluh, zapuščati pa te začne vse po vrsti. Od začetka so najbolj hude vrtoglavice, napadi, za katere nikoli ne veš, kako dolgo bodo trajali ‒ pol ure, dve uri? Včasih deset minut, kakor kdaj, ne veš, od česa je to odvisno. Ne moreš pokonci. Ležiš, sloniš, da nekako to preneseš.



Medtem ko je rumeno-modri plamen oblizoval rdečo emajlirano džezvico na plinskem gorilniku, se je Ica sklanjala nad štedilnik, v desnici je držala srebrno pločevinasto posodo s kavo, z levico je prestavljala posodo iz nerjavečega jekla, v kateri je še malo prej kuhala kosilo in je ostala na električni plošči na zadnji strani kombiniranega štedilnika. Posoda zadaj ji ni bila v ničemer v napoto pri kuhanju kave, prestavljala jo je le zato, ker je bila vznemirjena in nervozna in je poskušala to prikriti. Še nikoli poprej niso prišli v njeno stanovanje filmarji, zdaj pa je snemalec plesal s kamero okoli nje in snemal vsak njen gib. Suzane še ni bilo naokrog, sporazumevanje je bilo težavno, prenosni računalnik je bil na mizi, Ica za štedilnikom, komunikacija je šepala in vzbujala nelagodje. Kar naprej je spraševala, ali ni preglasna.

Na računalnik sem zapisal vse, kar je izgovoril kateri od naju z Dodom, čeprav sem vedel, da Ica s tiste razdalje ne more videti ničesar. Prikimavala ali odkimavala sva ji ob vsaki besedi, oba sva hotela dajati vtis, da jo pozorno poslušava.

Govorila je po občutku, zaradi gluhosti glede svoje glasnosti ni mogla biti prepričana.

»Sem preglasna?«

»Ne, nikakor ne, ravno prav glasni ste!« sva z Dodom ob tem vprašanju vedno znova poskočila in napenjala glasilke, kot bi naju Ica lahko slišala, če govoriva glasneje.



Ko prideš v tisto fazo, da popolnoma oglušiš, teh močnih napadov več nimaš, vendar ne slišiš ničesar. Za to bolezen ni zdravil. Pozno sem izvedela za diagnozo, mislim, da tam nekje pri štiridesetih, prej niso vedeli, kaj mi je. Hodila sem od bolnišnice do bolnišnice, nikoli ni bilo nobenih rezultatov. Tako ali tako ni zdravil, mogoče bi za vrtoglavico kaj dobila, ampak to šele kasneje.



Ko je Ica za hip utihnila, se je slišalo samo šumenje plina in prasketanje ognja na štedilniku. V drugačnih okoliščinah tega ne bi niti opazil, zdaj pa, kot da droben plamen ognja ustvarja neznanski hrup. Dodo je še vedno lovil podrobnosti: žličko, ki grabi kavo iz srebrne posode in jo vsipa v rdečo džezvico; plamen, ki še vedno oblizuje posodo; vodo, ki noče zavreti; štiri žličke kave iz posode izginejo v džezvi ena za drugo in potem, čez nekaj trenutkov, še peta; Icina roka z žličko meša kavno peno, ki se dviguje proti robu džezvice; odstavljanje džezvice z ognja; poleganje pene; znova pristavljanje džezvice na ogenj in mešanje z žličko; ropot emajlirane pločevine, drseče po kovinskem ogrodju nad plinskim gorilnikom ... Take malenkosti, ki bodo polnile praznine in vrzeli neke prihodnje filmske pripovedi.



Veko imam povešeno že dve leti. Čez nekaj mesecev grem spet na pregled, da ugotovijo, kaj je. Pregledi so redki, ne moreš ugotoviti, katera diagnoza je najhujša. Ampak ‒ najbolj me vseeno muči gluhota, to je zares težko. Gluh, pa da še ne vidiš dobro! Če to povežeš ... Temu se reče obup, groza ... Moraš se navaditi ... Zdaj res ne razmišljam toliko o raznih katastrofah, imam osebno asistenco, cel dan sem zaposlena, trudimo se, ni me strah iti ven, boljše je ...

Sem preglasna?



Ica je previdno natočila kavo v beli porcelanski skodelici in ju položila na pladenj skupaj s sladkorjem in piškotki. Naj si sladkava sama, je rekla, in potem še, da si ona kave ne sladka, ker ima sladkorno bolezen, pa tudi sicer je ne pije popoldne, le skodelico zjutraj.



Včasih, sploh v petdesetih letih, ni bilo zdravnika v tistih hribih. Če si si kot otrok kaj naredil, je bilo treba iti dve uri daleč v dolino, po navadi pa so imele kmečke ženske doma čudežne zdravilne čaje in nikoli nismo hodili k zdravniku. Nekoč, ko sem šla iz šole, mi je priletel v glavo kamen. Lovili smo se in tekali po tisti hosti sem pa tja, fantje so hodili zgoraj, dekleta smo hodila spodaj, vmes je bil breg ... in nekoč se je zgoraj odtrgala skala in priletela po bregu navzdol. Točno sem jo videla, tisto stvar, da se kotali po bregu navzdol, predvidevala sem, da bo šla mimo mene, umaknila sem se v levo, nisem pa računala, da se bo odbila od korenine. In tako mi je priletela naravnost v glavo. Mislim, da se je takrat začelo. Mama mi je rano sicer zavila s povojem, a nisem šla k zdravniku. Čez teden dni pa se je vse skupaj zagnojilo in kmalu so se začele vrtoglavice. Bile so obupne. Moram reči, da včasih nisem vedela, ali naj grem naprej v šolo ali nazaj domov. Ležiš tam pol ure, uro. Staršem, mami nisem mogla govoriti, da tam nekje poležavam in ne morem naprej, ker se mi vrti, vedela sem, da mi ne more pomagati. Potem me je vseeno peljala k zdravniku in bila okarana, da me ni pripeljala takoj, da so te vrtoglavice lahko tudi posledica tistega dogodka. Ko sem bila otrok, ti napadi niso bili tako dolgotrajni, ampak ko sem bila stara dvajset, enaindvajset let, takrat pa so bili zares svinjski. In potem seveda hodiš od zdravnika do zdravnika, nobeden nič ne ve, pošiljajo te tja, pošiljajo te sem, na koncu moraš sam študirati, kaj se dogaja. Vedno slabše sem slišala, na koncu nisem mogla biti niti več v službi. 'Mi rabimo človeka, ki je vedno na delovnem mestu, ne na bolniški,' so rekli in tako sem sčasoma prišla v invalidsko.

Eni pravijo, da sčasoma mine, ni res, s tabo je do konca ... Hudo je to, da izgubljaš ravnotežje. Saj hodim kolikor toliko s hojco, da me ne zanaša, pridem domov, če je vse po sreči. Težko je, ko hodiš zunaj, ne vidiš ne levo ne desno, naravnost sicer vidiš, a je hudo. Če hočeš vedeti, ali je kdo za tabo, se moraš obrniti. Sem se nekoč obračala nazaj in gledala, ali je kdo za menoj, potem pa sem se zaletela v moškega, ki je imel telefon v roki in me ni videl. Nekaj ti govori, morda kriči, ampak na srečo si gluh in ga ne slišiš.



Nekajkrat sva posumila, da Ica ni gluha. Govorila je razločno, ravno prav glasno, pripetilo se je, da je odgovorila na vprašanje, preden se je izpisalo na zaslonu, gluhega človeka sva si zamišljala drugače. Toda potem se je prevrnilo stojalo za kamero, Dodo je potegni stol k mizi, in stativ, ki je bil naslonjen nanj, je izgubil oporo, treščil je na tla tik za njenimi petami. Niti trznila ni ob glasnem tresku, poskočila sva samo midva za mizo in se začela takoj opravičevati za hrup, ki ga ona ni mogla slišati.



Pozneje sem zbolela še za glavkomom. Glavkom je spet taka bolezen ... počasi oslepiš, ne naenkrat. Sicer mi je pa zdravnik rekel, da lahko oslepiš že, če nekaj težkega dvigneš. Ne moreš nič pomagati, jemlješ zdravila, kapljice zjutraj, zvečer, no, na koncu ni takega efekta, kot bi človek pričakoval. Vidiš čedalje manj ... In ta moja povešena veka. Mislim, da je miastenija ... Nekoč so mi namesto Menierove diagnostiricali multiplo sklerozo, zdaj samo upam, da me ne bodo spet poslali na pregled likvorja, namesto da bi mi dali zdravila ... O, čakajta!



Na vratih je dvakrat na kratko, kovinsko ostro pozvonilo in kmalu nato je začela divje utripati opozorilna modra sijalka na steni za vrati kuhinje. Ica je pogled takoj usmerila proti svetlobi in krenila k vhodnim vratom. Dodo je lučko videl prvič, vprašal me je, ali bodo zdaj v stanovanje vdrli gasilci v polni opremi.

»Mogoče je Icina učiteljica glasbe,« sem stegoval vrat in oprezal proti vratom.

Kmalu je z mračnega hodnika v stanovanje res vstopila Suzana. Ženska je zaposlena na združenju gluhoslepih, a je tudi glasbenica, igra na klavir in harmoniko. Izdelala je posebno metodo, po kateri gluhoslepo žensko uči igranja na glasbilo. Preprost sintesajzer je Suzana nekoč opazila na Icini omari v dnevni sobi, še novega, zapakiranega v kartonsko škatlo, postavila ga je na mizo in potem Ico učila igrati. Najprej sta se učili note, temeljno glasbeno abecedo sploh, potem je tipke na klaviaturi oblepila z barvastimi nalepkami po notah in oktavah, da se je Ica s svojim slabim vidom lahko česa oprijela; pri taktu in ritmu jo je usmerjala z dotikom; za Icine samostojne vaje je posnela video, na katerem je ritmična navodila dajala z računalniškega zaslona.

Malo smo še posedeli s Suzano in se pogovarjali o njenih metodah poučevanja glasbe, potem je sama predlagala, da nama z Ico pokažeta, kaj sta se že naučili.

»To bi rad videl in slišal,« je šepnil Dodo, slišala ga je tudi Suzana.

On bi rad dokaze, on bi Ico s sintesajzerjem takoj postavil pred kamero.

»Ni le to,« je potem rekla Suzana, »Ica glasbo tudi komponira.«

Nekaj minut pozneje je Dodo že nastavljal stojala in kamere, pomenljivo je pogledoval proti meni, od vznemirjenja je bil ves rdeč.



Kričim, kričim,

nikogar ni tam,

da ponudi mi dlan,

se teme bojim,

v samoti, v solzah

zaspim.



Kričim, kričim,

kričim na ves glas,

da slišali bi,

ko duša trpi,

kako tišina

boli.





***



Pozneje sem si večkrat ogledal posnetke, ki jih je ob tem obisku ujela Dodova kamera. Na enem od njih Ica poje in s prsti pritiska na tipke elektronske klaviature. Naprava ni priklopljena na elektriko, zato se sliši samo petje in zvoki udarcev prstov po plastičnih tipkah. Na drugem posnetku se s hrbtom naslanja na ozko, enodelno omaro. Obrne se in odpre vrata omare z levico. Z ene od polic z desnico vzame platneno torbico s kompletom za merjenje stopnje sladkorja v krvi. Usede se na kavč, odpre zadrgo na torbici, vzame aparat, si v prst zapiči iglo ... Posneto je tudi, kako se pripravlja, da bo legla k počitku. Ampak to je bilo zaigrano. Dodo jo je prosil, da to stori za dokumentarno-igrani film. Na naslednjem posnetku jo vidimo ... mha, ni pomembno, ma Rosalie, nič usodnega za najino zgodbo.

Vem, čudež bi bil, če bi katera od poti peljala iz Icinega stanovanja naravnost v fotografski atelje na Ulici Paula Doumera v Trielu na Seni in od tam naprej na zamolčane poti tvoje mlade pariške ljubezni v daljnem letu 1936, veliko več obljublja Simonina zgodba. Toda tisti kamen, ma chère, ki je Ici priletel v glavo v otroštvu ... Te spominja na kaj?



Tellment à ce sujet./ Toliko o tem.

Pour le moment./Za zdaj.



***



Do tega trenutka so vaš višji jaz vodili mojstri, vodniki in druga visoko razvita bitja. Opravili ste svojo pot očiščenja in duhovne rasti, zdaj vas bodo ponovno prepustili v vodstvo vašemu zemeljskemu jazu.



***



Poslušaj!

Si slišala vsaj to, ma chère?

Sanela je bila!

Nobenega dvoma ne more biti več: budijo me.

Ti pa še vedno molčiš.





4




Zdaj pa o škandalu in sramoti, ma grand-mère!

Madame la professeur mi je pred vsemi sošolci vrgla v obraz, da sem šleva. Uporabila je nek francoski izraz za strahopetca, ki ga ni razumel nihče v skupini, niti najstnica. Dedek je prosil za prevod in naša madame la professeur je naposled brez olepševanja rekla šleva. Nisem bil osupel samo jaz, za nekaj sekund so se zavili v tišino vsi v učilnici, sošolci so bolščali v stene ali tla, da s pogledom ne bi trčili ob mojo zadrego. Ni šlo samo zame kot posameznika, hočeš nočeš je letelo tudi na mojo narodno in kulturno pripadnost. To je nedopustno. Hudičevka pa je predavala naprej, kot da se ni zgodilo nič, moral sem se odzvati.

Nisem je hotel obsoditi prehitro, dobro vem, da sem preveč občutljiv, včasih prehitro užaljen in prizadet brez zares tehtnega razloga, vendar vseeno menim, da se pedagoginja tako ne bi smela spozabiti nikoli. O tem nekaj vem iz lastnih učiteljskih izkušenj. Ko bi se ženska vsaj opravičila, namignila, da se je zagovorila, da je bil lapsus, da v resnici ni mislila tako ... Ne morem si pomagati, leglo mi je na dušo kot živo blato. Rahel, bežen spanec in moreče sanje, zamorjeni dnevi, tako to poteka pri meni, tak bedak sem, ma Rosalie, nikoli ne znam odmisliti ničesar.



Samo ugibam lahko, kaj jo je razkačilo.

Dobili smo domačo nalogo: Poimenuj tipično najboljšo in najslabšo karakterno potezo svojega naroda in oboje artikuliraj v obliki dveh kratkih zgodb, anekdot ali opisov pripetljajev iz svojega življenja, v katerih značajski potezi odigrata pomembno vlogo. Bila je zanimiva tema za našo živopisno, večnacionalno druščino, zbrano na tečaju. Napisal sem besedilo o odlašanju, neodločnosti, posebej sem predstavil fenomen hrepenenja in pisal o našem nacionalnem literarnem klasiku, ki je v svojem opusu posvetil temu pojavu posebno pozornost. Beseda v francoščini mi ni še nikoli tekla tako gladko kot tokrat; kljub temu je bilo vse narobe.

Nisem napisal prave zgodbe, besedilo je bilo esejskega tipa, pa to ne bi smela biti usodna težava, navodil se je dosledno držala samo najstnica. Moj greh bi lahko bil to, da sem pisal o dobrih in slabih plateh ene same značajske poteze, ne o dveh različnih karakternih lastnostih, vendar dvomim, da jo je ujezilo to, moralo je biti kaj drugega. Zadnje, kar sem še mogel prebrati na predstavitvi pred sošolci, je bilo naslednje: Odlašanje človeku ne povzroča samo trpljenja, ampak mu nudi tudi veliko tihe naslade. Kot da je to v narodovem genomu. V kanonskem besedilu našega velikega literata neka ženska brezupno teče za neulovljivim vozom, toda ob njenih vztrajnih, a vedno spodletelih poskusih bralec dobi občutek, da se včasih spotakne in vrže po tleh samo zato, da po kakšnem čudežu svojega cilja ne bi tudi zares dosegla ... Na tem mestu mi je madame vskočila v besedo, me ozmerjala s šlevo in mi ni pustila prebrati napisanega do konca. Njena reakcija je bila nerazumna in nesorazmerna, nisem storil ničesar, kar bi opravičevalo njen izbruh. Zares ne vem, na kakšen osebni žulj sem ji stopil, da je usekala, kot je, zajedljivo in žaljivo.

V besedilu sem že prej kot primer omahovanja in odlašanja omenil svoj neslavni pobeg iz Pariza; to sem potem povezal z nekim drugim, vzorčnim primerom svojega večnega omahovanja, bežanja pred jasnimi odgovori in rešitvami, omenil sem svojo dolgotrajno obsesijo, ki mi je desetletja povzročala trpljenje in naslado hkrati. Priznam, o tem sem pisal že večkrat, tudi v knjigi o dedu, stavki so že bili izoblikovani, moral sem jih samo prevesti v francoščino, na nek način sem prepisoval že artikulirane misli, vendar sem prepisoval od samega sebe.

O čem govorim, Rosalie?



Po vaškem izročilu se ob lepem vremenu s križevskega Gergornega brega vidi Blatno jezero. Srečal nisem še nikogar, ki bi jezero od tam zares videl na lastne oči, a vsi bi dali roko v ogenj, da je to mogoče, ali vsaj ‒ da so o tem že slišali od svojih prednikov. Tudi pri nas doma ste govorili tako, ma Rosalie. Odkar pomnim, se zato vsakič, ko prečkam ta breg, ustavim za nekaj minut in malo pogledujem proti vzhodu v pričakovanju, da se bo v daljavi kot lisa na nebu iz meglic prikazalo jezero. Pa se nikoli ne.

Pričevanja in zagotavljanje starih, da so jezero nekoč videli, če ne oni, pa kdo drug, je bilo edino, na kar se je opiralo moje nenavadno hrepenenje. Načinov, da bi se prepričal, ali je skrivnostni pogled na jezero od tam sploh mogoč, je bilo vedno veliko, pa nisem nikoli resno pomislil na niti enega od njih. Dodo je med snemanjem filma o Gezi z dronom posnel panoramski pogled na Križevce, samo obrnil bi umetnega ptiča proti vzhodu, ga počasi dvignil in jasno bi bilo vse. Pa ga nisem prosil, nisem si drznil ogroziti svojih sanjarij.

Po vrnitvi iz Francije – seveda sem zaman obžaloval in objokoval tisti pobeg – sem si prisegel, da se takšno bojazljivo izmikanje soočenju s predmetom želje ne bo ponovilo nikoli več. Gergorni breg in Blatno jezero sta bila prva na seznamu soočenj z izmuzljivimi objekti poželenja. V duhu nove odločnosti sem se po dolgem času zapeljal v Križevce in se oglasil pri Janezu Gergarju Piclinu ‒ malo mlajši je od tebe, pri devetdesetih je zdaj najstarejši moški v vasi ‒ človeku z izjemnim spominom. Njegov rod je od nekdaj veljal za razgledanega in vedoželjnega, celo staro hišno ime Piclinovi priča o tem ‒ piclin je bila posoda za pisala, simbol pismenosti in znanja. Da se njihova nadpovprečna inteligentnost vleče skozi rodove, lahko potrdim tudi sam, spomnim se njegovega sina, nekaj let pred mano je hodil na isto osnovno šolo, bil je nadarjen na vseh področjih, udeleževal se je tekmovanj v znanju, bil najboljši šahist na šoli, odličnjak. Verjel sem torej, da bo devetdesetletnik iz rodu, ki velja za enega najbistrejših daleč naokoli, vedel, kako je z Gergornim bregom in Blatnim jezerom. Je jezero mogoče videti ali je vse samo bajka?

Srečali smo se v kuhinji stare, tradicionalne hiše iz lesenih brun, sedel je na kavču, njegova žena je stala ob oknu, naslonjena na steno, mene sta posadila na stol za mizo. Prosil sem ga za pogovor o starih časih in ljudeh, rekel je, da je veliko o tem pripovedoval že etnologom. Da hodijo k njemu, ker jih zanimajo stari ljudski običaji in podobno, a nič za to, ustregel mi bo. Mene zanimajo še druge reči, sem se nasmehnil. Obljubil je, da bo povedal, kar ve, njegov čas se izteka, vedno slabše sliši in njegov kompjuter (prav to besedo je uporabil!) ne deluje več kot nekoč, kmalu bo še slabše.

Prosil sem ga, ali smem pogovor snemati, in potem nisem zdržal dolgo, z besedo o Gergornem bregu sem prišel na dan. Ne vem, kaj sem pričakoval, njegov odgovor je bil kratek, tristavčen, tako logičen in preprost, da so se meglice misterija in dolgoletnega hrepenenja razkadile v hipu, lahko bi se obrnil in šel domov. Toda to ne more biti vse, sem si prigovarjal in obsedel, mogoče bo vseeno še kaj dodal, čeprav ni bilo kaj dodati ‒ na vzhodnih gričih, spodaj pod Domanjševci, so nekoč bili travniki in polja, potem jih je zarasel gozd in zastrl pogled na jezero v daljavi. To je bila vsa skrivnost.

Ma Rosalie, bil sem razočaran, prepričevanje, da sem se uspešno spopadel s prvim od strahov in izzivov, ni zaleglo veliko, obtičalo mi je v prsih; ni mi bilo več do soočanja z lastnimi značajskimi slabostmi. Pomislil sem nate in na novo pot v Triel, tudi tam bi se lahko vse končalo tako klavrno in na hitro, jasnemu pogledu bi se postavil na pot gozd pozabe, poklapan bi se vračal iz Francije z odgovori, ki to sploh ne bi bili, hrepenenje pa sploh ne bi izpuhtelo, nostalgično bi koprnel po času, ko je hrepeneti še bilo mogoče.

Nazaj v mesto sem se peljal čez Gergorni breg. Nisem se več ustavljal tam gor, da bi opravil svoj običajni obred oprezanja za jezerom, ne bi imelo nobenega smisla. Doma sem potem objokoval dobre stare čase in klel, da sem svojo nikomur škodljivo navado, ki mi je nudila toliko trpeče naslade, tako nepremišljeno zapravil.



O vsem tem sem na kratko poročal v tistem besedilu, ma chère, toda madame la professeur mi ni dala priložnosti, da bi ga prebral do konca. Prekinila me je prav med mojim sklicevanjem na našega literarnega klasika.

»Je méprise les lâches,«/Sovražim strahopetce,« je prezirljivo siknila. (Ni bila beseda lâche, bil je pogovorni izraz, ki pomeni podobno, nisem si ga zapomnil.)

Smehljal sem se, nisem vedel, o čem govori.

Smehljala se je tudi večina drugih, nekaj pa jih je že gledalo v tla in stene.

Dedek je potem dvignil roko, njega nikoli ni sram priznati, da česa ne razume. Učiteljica je pogledovala po razredu, vzpodbujala učence s pogledom, naj vendar prevedejo stavek, pa se ni zgodilo nič, nazadnje se je obrnila k najstnici, a je celo ta skozi svoja majhna našobljena usteca čivknila, da ji ni poznana zadnja beseda.

»Šleva,« je razširila roke in prevedeno besedo naposled dahnila učiteljica sama.

Lahko bi rekla strahopetec, pa je izbrala šlevo, zaničljivo, da ji je ob izgovoru prezir brlizgnil skozi zobe.



Nisem ukrepal takoj, ma Rosalie, dogodek sem moral prespati, z distance temeljito razmisliti o njem in o posledicah, ukrepanje sem preložil na naslednji dan, ko bom čil in naspan in razsoden.



***



Tisto noč sem sanjal o Križevcih, ma chère, v sanjah si bila tudi ti, za trenutek si se prikazala, a bolj kot prisotnost, je sanje zaznamovala tvoja odsotnost. Iz sna sem se predramil sredi noči, niso bile pomirjujoče sanje.



V vas sem vstopil z južne strani, v Vreju, v dlan desnice se mi je zarezoval usnjeni ročaj težkega lesenega kovčka, napolnjenega s premočeno zemljo, blatom. Ne vprašaj me, zakaj. V cerkvi so pozvanjali zvonovi, kot bi naznanjali moj prihod. Sonce je bilo visoko v zenitu, s poletno močjo je pripekalo na mojo nepokrito glavo, moralo je biti okrog poldneva. Na desni strani ceste se je razlegalo Sakalovo posestvo, tam, na začetku vasi, je bil tudi tisti mitski prostor za živinski sejem, na katerem je preskočila iskrica ljubezni med vama s Šandorjem, malo naprej, že v središču Vreja, je bila lesena gostilna s salonskimi dvokrilnimi vrati, ki so nihala navznoter in navzven, kot bi jih kdo v notranjosti ves čas s silo poganjal od sebe.

V zgradbi čez cesto ob cerkvi je nekdo na vso moč zvonil s kravjim zvoncem. Tam je bila šola. Iz zgradbe se je kmalu vsulo na desetine otrok, kot naviti so tekali po dvorišču med šolo in cerkvijo. Za otroki je na dvorišče prišel tudi okrogloglavi učitelj z brčicami in povzdignil glas. Otroci so se potuhnili in samo še šepetali. Med zadrževanjem smeha so človeku brezsramno kazali fige in osle, njegov pogled pa je taval v prazno nad njihovimi glavami. Človek je bil slep, nobenega dvoma ni bilo, da ne vidi.

»Kdo mi bo nabral jagode?« je slepi človek obračal glavo levo in desno, otroci pa so v tišini med zadrževanim smehom tekali sem ter tja po dvorišču in se izmikali praznemu pogledu, kot bi bil bič, ki jih lahko oplazi.

»Jaz vam bom pomagal, gospod učitelj,« se je oglasil učenec, ki je ob učiteljevem prihodu iz zgradbe edini obstal na mestu, medtem ko so se drugi igrali igro slepe mačke in podivjanih miši.

»Piclin, picli, piclin ...« so začeli kričati otroci in s prstom kazali na ustrežljivega sošolca.

»Čakajte, čakajte,« je začel s pestjo žugati slepi učitelj, »samo še temu človeku pomagam, potem boste vsi po vrsti dobil z leskovko po prstih.«

Med žuganjem se je obrnil proti meni in mi prikimal, kot da ne bi bil slep. Igra miši z mačko se je medtem nadaljevala, otroci so se znova potuhnili, se tihotapili po dvorišču, norčevali iz učitelja in zdaj tudi iz njegovega mladega pomočnika.

»Vi kar pojdite naprej, saj vas doidem,« je učitelj spet mahal v mojo smer, zdaj ni bilo nobenega dvoma več, da govori meni, »samo še v vrt stopiva z malim po jagode.«

Nisem si želel njegove družbe, po prstih sem se odplazil naprej in hodil po travi ob makadamskem cestišču, da bi bil čim manj slišen, a občutka, da me človek spremlja s pogledom, se nisem mogel znebiti.

Na križišču za cerkvijo sem izbral cesto proti Dolu, vodila je po vrejskem slemenu, v sanjah je bilo višje kot sicer, bolj zašiljeno in ožje, na obeh straneh so bile skoraj prepadne strmine. Na levi strani čez križišče je pred svojo gostilno stal gostilničar Hazok z velikim vrčem v roki in me motril s kotičkom očesa, pozdravil sem ga od daleč, a mi ni odzdravil. Čakal je voz s konjsko vprego, ki se je bližal po cesti iz dolske smeri. Na voz so bile naložene velike kocke ledu. Led so v mrzlih zimah rezali iz zajetij vode, glavk, kot pravijo v teh krajih, na Mali Krki ali Žlačkem potoku spodaj v Dolu, vozili so ga v vaško ledenico, ki je bila vkopana v zemljo pod akacijami nedaleč od Sakalove domačije. Čudil sem se vozu z ledom, kajti v Dolu ni mogla biti mrzla zima, če je bilo v Vreju vroče poletje. Konj, ki mu je pod pezo teže ledenega tovora v vročini pršela slina iz gobca in se sproti spreminjala v pene, se je ustavil ob Hazoku, ta mu je vlil v gobec tekočino iz vrča in potem je žival takoj živahno potegnila voz naprej.

Stopal sem naprej po cesti, na desni strani je bila še ena mesnica, Karova, potem ključavničarstvo in notarska pisarna. Na levi strani ceste, takoj za Hazokovo gostilno, je bil zdravstveni dom. V stekleni verandi je bila čakalnica pred ambulanto, s ceste sem videl ljudi, ki so sedeli na pletenih stolih in čakali zdravnika. Kot da ne vidijo, da se ta kopa v betonskem bazenu zunaj na dvorišču in da nima nobenega namena priti v ambulanto. Služabnici sta iz vrčev zlivali vodo na njegov kosmati hrbet z roba bazena.

»To ni tvoja stvar,« sem si rekel in vlekel kovček naprej.

Hodil sem mimo kovačij, pekarn, šiviljstev, Beerove pošte, mimo vinogradov, ki so se raztezali po vzhodnem pobočju slemena. Srečeval sem ljudi, ki so sem prihajali od daleč in se opijali s kadriko in lipo.

»Pij vino!« mi je tiščal eden od njih steklenico pod nos in se poskušal nasloniti name. Umaknil sem se in pospešil korak, človek je izgubil ravnotežje, se zvrnil po tleh, klel je in kričal za mano, da sem svinja.

S težkim bremenom kovčka sem se opotekal naprej in se ustavil komaj na Gergornem bregu na robu vrejskega slemena.

»To je ta prekleti breg,« sem se stresel od gnusa, odložil kovček in se usedel nanj, »spet sem tukaj.«

Z Gergornega brega se je dobro videla naša domačija v Dolu, rekel bi, ma Rosalie, da sem te za trenutek videl sklonjeno iti čez dvorišče, a razdalja je bila prevelika, da bi to lahko z gotovostjo trdil. Če bi bila z mano madame la professeur, sem pomislil, bi razumela, da pot do tebe vodi le prek tega brega. Nesmiselna sanjska misel.

Daleč na vzhodnem nebu se je svetlikal odsev velikega jezera, obkrožale so ga gore, ki bi morale biti na zahodu. Ko sem si obrise gora ogledal temeljiteje, sem ugotovil, da tisto tam na vzhodu vendarle niso Alpe, ampak vulkanski osamelci, ki štrlijo iz ravnice na severni strani Blatnega jezera.

Spodaj na klancu ob cesti, na pol poti proti Dolu, se je v soncu bohotila Finančeva veletrgovina ‒ železnina in špecerija, ob pogledu na stavbo me je pograbila nerazumna jeza. Financ je nekoč dedu Šandorju Amerikancu dvakrat obračunal isti dolg, sem se spomnil v sanjah, Šandor je dolg plačal še drugič in preklel trgovca. Trgovina je kmalu propadla.

Za Financem je bila Berkejeva gostilna in klavnica, kjer so klali za soboškega Benka, potem Piclinova domačija.

Z Gergornega brega je bil v sanjah kot na dlani tudi ves Dol in pobočja sončnih gričev nad njim, videla se je vsa dolina od mizarja Kelemena in Martininega mlina na vzhodu do Casarnega mlina in Franjevega dimnikarstva na zahodu, vmes se je v brezštevilnih okljukih vila Mala Krka in poganjala še druge mline. Na glavkah so v vodi čofotali otroci, torej je bilo vendarle tudi v Dolu poletje, konj pred Hazokovo gostilno je moral led privleči od drugod.

Na zahodu se je cesta od križevske cerkve mimo Šoštarnih spuščala v Dol proti Casarnemu mlinu in se potem spet dvignila v klanec, se čez Pusto prevalila na petrovsko stran, kjer je bila železniška postaja. V daljavi za Pusto so se v nebo zarezovali grebeni visokih avstrijskih gora.

Potem pa presenečenje.

»Ne bodite šleva!« se je oglasilo za mojih hrbtom. »Vaša babica Rozika hoče pobegniti v Francijo, takoj morate k njej in ji to na vsak način preprečiti.«

Na robu ceste je stal slepi učitelj in s svojim zagonetnim pogledom drsel po obzorju. Doidem vas, je rekel zgoraj pred cerkvijo, slišalo se je kot šala, povedana v arhaičnem jeziku, zdaj pa je stal samo korak vstran in govoril o tebi. Tekel sem skoraj vso pot od cerkve do sem, nisem počival več kot pet minut, pa me je že došel.

»Tam dol,« je kazal s prstom proti dolini, na katero je že padala senca Gergornega brega, »če kreneva takoj, dospeva na cilj še pred nočjo.«

Slepi človek je po cesti korakal strumno in odločno, nikoli ne bi rekel, da ne vidi, hodil je tik ob robu cestišča in s palico tipal po travnatem robu.

»Gospod!« sem skoraj tekel za njim in se opotekal s težkimi kovčkom, »vi ste učitelj in ravnatelj, vi ...«

»Pohiteti morava, zmračilo se bo,« me ni poslušal in še bolj pospešil korak.

»Vi ste moji babici Rozaliji Kutoš napisali priporočilno pismo za Francijo,« sem se na vso moč gnal za njim, »vi ste gospod Džuban, zakaj bi ji zdaj to preprečeval?«

Naglo se je obrnil, s prstom pokazal pod moje noge in zavpil: »Pazi, drek!«

Na cesti ni bilo še malo prej nobenega dreka, toda ko sem pogledal pod noge, je bil tam velik kravjak, komaj sem odskočil. Kot bi bil njegov prst čarobna palica, ki je sproti čarala živalske iztrebke.

Potem je bilo pod mojimi nogami kmalu še več iztrebkov, kot da padajo iz mojega kovčka, ni bilo druge razlage. Pomislil sem, da sem drek nosil v kovčku že od samega začetka sanj in ga trosil po cesti na poti k tebi, ni se zgodila nobena čarovnija.

Umaknil sem se na rob ceste, moral sem premisliti. Nekajkrat sem zaklical za slepim človekom, naj me počaka, vendar je ta v nezmanjšanem tempu izginjal po cesti proti dolini.

»To se mora nehati!« sem rekel na glas sam pri sebi in to me je predramilo iz sanj. Bilo je malo čez tretjo ponoči.



Kako bi takšne sanje tolmačila ti, ma chère? Ti, ki si verjela, da glasovi iz sna napovedujejo prihodnost. Iztrebki in učitelj Džuban, to dvoje je bilo v ospredju križevskih sanj. Slovar sanjskih simbolov iztrebke razlaga kot silo, ki je zapustila telo in utegne priti nazaj. Džuban je bil tvoj učitelj, pri katerem si pomagala v gospodinjstvu in ti je potem napisal priporočilno pismo za Francijo. Ne spomnim se, kaj v sanjskem slovarju piše o simbolu učitelja, v sanjah me je ta lik poskušal obvarovati pred silo, ki je zapustila telo, moral bi ti preprečiti pot v Francijo ... »Ne bodi šleva!« mi je ob tem vrgel v obraz.

Ob petih zjutraj sem zlezel iz hotelske postelje. Oblekel sem se in odpravil na recepcijo.

Vratarja Pierra ni bilo na delovnem mestu. Udaril sem po zvoncu na recepcijskem pultu in ga najbrž zbudil ‒ ves krmežljav je prišel iz prostora zadaj.

»Knjigo pritožb, prosim!« sem odločno zahteval.

Grbal je čelo in se čudil, kot da ga sprašujem o datumu konca sveta.





5




Pristal sem v ambulanti in bolniški postelji, ma chère, to je bil končni rezultat mojega pritoževanja.

Gospo sem zelo podcenjeval. Njen odziv na moj pritožbo je bil briljanten – ni ga bilo! Nisem zaznal enega samega očitajočega pogled ali dejanja. Ni se več vtikala vame ali me prekinjala sredi stavka ‒ vendar občutka, da je tako zaradi pritožbe, nisem dobil nikoli. Pomislil sem, da je Pierre pritožbo nadrejenim zamolčal, iztrgal list z mojo pritožbo iz knjige in ga vrgel v koš za smeti, stavil bi, da direktor ni videl mojega zapisa niti od daleč. Pravzaprav sem upal, da je tako, odnosi z madame so se uredili, ni bilo več razloga za pritoževanje. Toda ... to je ta moja naivnost, Rosalie ... resnica ne bi mogla biti bolj drugačna ‒ samo potuhnila se je, mi nastavljala zanko.

V učilnici od incidenta s šlevo in po pritožbi nisem spregovoril o tebi, Ici, pisanju romana, literarnih klasikih, domovini ali kakršni koli drugi osebni stvari niti besedice več. Nisem želel razburjati madame po nepotrebnem in sem molčal, tudi če me je kdo kaj vprašal o teh rečeh. Predvsem Dedek, on je včasih izzival, njega je zgodba s Simonino regresijo močno prevzela, misel, da se je mogoče vrniti v prejšnja življenja, mu ni šla iz glave. Smešen je ta naš Dedek, na pol je dementen in sproti pozablja skoraj vse, zgodba o regresiji pa se mu je usedla tako globoko v srce, da je našla pot tudi v njegov spomin.

»To o represiji,« se je vznemirjal in ob tem vedno uporabil napačno besedo, »o tem mi boš še kaj povedal.«

»Bom, bom,« sem ga trepljal po hrbtu, prepričan, da bo takoj pozabil na izrečene besede. Pa ni.

Sošolci smo se po navadi zbirali na hodniku pred učilnico vsaj deset minut pred začetkom lekcije, to je bil tudi edini primerni čas za pogovore o represiji. Dedek je bil tam vedno med prvimi, čakal me je z novimi vprašanji o čudežu. Tarnal sem in malo dramatiziral, da ni prav ničesar novega, da tudi s francoščino ne napredujem, kot bi si želel, pa me je tolažil, da bo že boljše. Takoj nato me je začel bodriti, da ljudje v mislih vedno kaj spregledamo, ko pa povemo na glas, se hitro pokaže kaj novega. Tako me je nagovarjal, naj razmišljam na glas pred njim, da skupaj zapolniva še kakšno nepojasnjeno vrzel.

O Simonini izkušnji sem mu povedal že vse, kar sem vedel, zato sem mu pripovedoval še o vsem drugem. O Simoninih gluhoslepih ljudeh iz združenja, ki sva jih z Dodom med snemanjem gradiva za film o Ici srečevala na prireditvah. Pripovedoval sem mu o Vinku, ki je popolnoma gluh in slep, živi sam v stanovanju, pozna vsak kotiček in predmet v svojem domu, z dotikom prstov čudežno zaznava barve, čistočo in umazanijo perila in oblačil; sam kuha, pere in pospravlja po stanovanju. Potem o Darinki, ki bi jo zaradi gluhoslepote skoraj vtaknili v norišnico, potem še zaprli v ječo in jo pustili brez hrane, zdaj pa pleše orientalske plese in ko se zavrti zares hitro okoli svoje osi in razpre svilena krila, ima občutek, da jo dviguje od tal. Ali o Antonu, ki mu je od obeh osrednjih čutil ostalo manj kot odstotek vida, pa se vseeno sam vozi z vlakom po svetu. V mraku in megli ne vidi ničesar, ko je svetloba premočna, prav tako ne. Pa ga to ne ustavi, da ne bi kiparil in uprizarjal pantomimičnih predstav.

Poleg Dedka so se okrog mene na hodniku pogosto zbrali in vlekli na ušesa tudi drugi sošolci, čeprav to ni bil moj namen. Dopuščam možnost, da so bili tam zaradi Dedka in njegove nenavadne radovednosti, represije in podobnih besed in besednih zvez, na primer au revoir namesto bon jour, to jih je spravljalo v smeh; ne vem, mogoče ja, mogoče ne. Kako koli že, bili so tam, in to me je skrbelo ‒ ko se je na koncu hodnika tik pred začetkom učne ure pojavila madame la professeur, se jim ni ljubilo iti v učilnico, raje bi še malo razčlenjevali moje zgodbice in Dedkove pripombe. Naj vsaj misel povem do konca, so navijali, kot da jih zares zanima. Vendar se nisem nikoli spozabil, vedno sem nehal govoriti, še preden se je madame zares približala, dovolj je bil zvok odpiranja vrat dvigala ali odmev njenih korakov po hodniku, in sem obmolknil. Bal sem se, da bi ji šlo v nos tudi to, nisem želel dajati nobenega povoda za nov konflikt.

Pa se je vseeno zgodilo, nisem bil dovolj pozoren.



Ob neki priložnosti sem Dedku govoril o dvomih, ki so se mi sčasoma porajali glede Simonine regresije. O tem, kako sva z Dodom med tavanji po prireditvah gluhoslepih želela mimogrede posneti tudi intervju s Simono o njeni vrnitvi v prejšnje življenje, vendar je vedno prišlo kaj vmes, nikoli ni bilo dovolj časa tudi za to. Občutek, da se Simona pogovoru pred kamero namerno izmika, je bil vse močnejši. A morda je bil samo občutek.

Dedek je hotel slišati podrobnosti in kmalu so okrog mene spet stali in poslušali še drugi tečajniki (razen najstnice, nje preteklost ni zanimala, sedela je na tleh nekaj korakov vstran in pogled vztrajno upirala v telefonski zaslon). Govoril sem o eni od teh prireditev na sedežu združenja v prestolnici, povabljeni so bili donatorji, politiki, ljudje s tujih veleposlaništev.

»Žene tujih diplomatov so tudi prišle?« je vprašal Dedek na glas in to je bilo dovolj, da so se spet vsi smejali, čeprav ni povedal ničesar takega.

»Tudi, predvsem te so prišle,« sem potrdil.

Pripovedoval sem o tem, da sva z Dodom na prireditev zamujala in da bi si bila sama kriva, če bi nama še en intervju s Simono spolzel iz rok, bili smo namreč zmenjeni za snemanje še pred samo prireditvijo. To je ob najini zamudi odpadlo, toda potem smo se vendarle uspeli dogovoriti, da pogovor posnamemo pozneje, po prireditvi.

»Od doma je treba iti pravočasno,« je Dedek pravičniško dvignil prst, pa je bil hodnik takoj spet poln smeha.

Mislim, da sem potem opisoval prostore sedeža združenja, naelektreno vzdušje, ki si ga čutil v zraku, ko si vstopil, gluhoslepi in njihovi asistenti so se pripravljali za nastop, prizori so bili nenavadni, nestvarni. Mogoče sem govoril še o čem, dobro se spomnim le, da sem v nekem trenutku zaznal nemir med sošolci.

Sikali so in mi s kretnjami nakazovali, da se nekaj dogaja. Ozrl sem se in jo zagledal ‒ madame la professeur. Neslišno je prišla po hodniku in se mi postavila za hrbet. Tokrat ni imela obutih salonarjev s petkami. O, da, ma chère, gospa zna presenetiti, za presenečenja in presenetljive obrate je prava mojstrica. Ne vem, kako dolgo je prisluškovala.

»Se opravičujem,« sem rekel in se ji umaknil.

»Zakaj le,« se je nasmehnila, »nadaljujmo v učilnici, da slišimo vsi.«

Nisem hotel, ma chèr, na misel mi ni prišlo, da bi v učilnici govoril o tem ali o čemer koli drugem, kar ni najtesneje povezano s poukom.

»Ne, nikakor ne,« sem se branil.

Toda vztrajala je in me vzpodbujala, dovolj odločno, da je bila moja šibka volja kmalu načeta in sem nasedel njeni premeteni igri. Dedek me je suval pod rebra in nergal, naj se ne delam norega, če me učiteljica lepo prosi. Tudi samemu se mi je potem zdelo, da bi bilo glede na okoliščine neprimerno, če bi odklonil njen predlog ali celo prošnjo, kot je rekel Dedek.

Posedli smo se v klopi, madame je za katedrom izpolnjevala dokumentacijo in mi mimogrede namenila nekaj vzpodbudnih pogledov in gibov, naj začnem. Nemir in radoživost med sošolci sta naraščala.

»Raje vseeno ne bi,« sem se obotavljal.

»Pa bi morali,« je rekla učiteljica in se ponovno zatopila v dokumentacijo.

Razmišljal sem, kaj pomeni ta pa bi morali, tudi sošolci niso vedeli, kaj pomenijo njene besede, nekaj napetosti je bilo v zraku, trenutek tišine, potem so spet postali nemirni in tudi že nervozni. Nagovarjali so me, naj začnem, v tistem trenutku bi raje poslušali vsakršne neumnosti, kot se učili francoščino.

»Štefek,« se je potem razkuril Dedek, »ne bodi spet taka šleva!«

Nastala je še daljša tišina kot prej, kot da so za nekaj hipov vsi pozabili dihati, previdno so oprezali proti meni. Nasmehnil sem se, prikimal in potem so takoj vsi bruhnili v odrešilen smeh, celo madame se je prisrčno nasmehnila.

Pa je bila past, ma Rosalie, nasedel sem kot otrok, se ujel v skrbno pripravljeno in nastavljeno vabo.

»No, prav, pa bom,« sem se še vedno smehljal, »nisem šleva.«

Sošolci so zaploskali, vstal sem in se priklonil. Potem sem se ponovno usedel. Klopi so bile razvrščene po prostoru v obliki črke U, dobro so me videli vsi, tudi če sem sedel.

»Torej,« sem se poskušal zbrati in nadaljevati s pripovedovanjem približno tam, kjer sem končal prej na hodniku.

Pa se je takoj ob prvi besedi oglasila madame, mi z medenim nasmeškom na obrazu vskočila v besedo.

»Non, non, non monsieur!«/»Ne, ne, ne gospod!« je odločno odkimavala za katedrom, »nous parlons français ici.«/»tukaj govorimo francosko.«

Besede so se mi takoj zataknile v grlu. Pogledoval sem po sošolcih, pa so spet vsi upirali poglede v klopi, zdaj ni bilo nikogar, ki bi se postavil na mojo stran in rekel madame le professeur, da dogovor ni bil tak.

»Comment la français?«/»Kako francosko?« sem zajecljal.

»Donc, simplement, nous sommes ici pour apprendre le français,«/»Tako, preprosto, tukaj smo zato, da se naučimo francosko,« se je spet hladnokrvno nasmehnila.

Postavi se v moj položaj, Rosalie! Moja francoščina! Kot bi v znakovnem jeziku opisoval Darinkino lebdenje v zraku med plesom. Ali kot bi gluhoslepemu Vinku samo z dotiki hotel zrecitirati Petrarcov sonet. Nekaj osnovnih besed, veliko kretenj z rokami in grimas obupa, to je moja francoščina.

Jecljal sem in se spotikal ob svoje misli, kdo bi me lahko poslušal. Čas pa ‒ kot da se je ustavil. Madame me je opazovala hladnokrvno kot kača, ki s pogledom hoče uročiti svoj plen, niti z besedico mi ni priskočila na pomoč. Naslajala se je ob moji nemoči in sramoti. Sošolci mi še vedno niso upali pogledati v oči. Trajalo je in trajalo.



»Dovolj bo!« se je kača naposled odločila, da me odreši.

»Prav,« sem mirno rekel in se usedel. Pravzaprav sem ji bil hvaležen.

Oglasil se je Dedek, on se ni strinjal z njeno odločitvijo.

»Naj pove do konca,« je rekel, »naj pove, kaj je bilo z intervjujem.«

»Vam bo povedal ob drugi priložnosti,« je madame postala za odtenek hladnejša tudi do njega, »ne moremo zapraviti cele ure za poslušanje osebnih izpovedi GOSPODA LITERATA.«

Že v tem pomenljivo poudarjenem gospodu literatu je bilo veliko zajedljivosti, toda vedel sem že, da ne mara pisateljev ‒ bolj od tega me je razburil očitek, da s svojim pripovedovanjem kradem sošolcem dragocene minute pouka.

»Madame la professeur, če dovolite ‒ nisem vam nameraval krasti dragocenega časa, zamisel je bila vaša,« sem povedal mirno, kolikor je bilo mogoče, »moja francoščina je preskromna za tekoče pripovedovanje zgodb, sami ste to zelo dobro vedeli.«

»Ni problem samo vaše znanje francoščine,« je vzdihnila, »še veliko večji problem je, da tako obupno dolgovezite.«

To je zabolelo, a sem se zadržal, stisnil jezik med zobe. Moral sem biti rdeč kot škamp, potegnjen iz kropa, vročina mi je tolkla v lica iz vseh smeri, od zunaj in znotraj.

»Meni je bilo zanimivo,« se je zame zavzel Dedek, ki je bil v francoščini še veliko slabši od mene.

Toda takoj se je oglasila najstnica in se postavila na učiteljičino stran.

»Jaz pa mislim, da smo tukaj zaradi učenja jezika, ne zaradi nekih zanimivih ali nezanimivih zgodb.«

Morda se je želela deklica še malo bolj prikupiti učiteljici, morda sem ji s svojim zgodbami o starih časih zares že presedal, za madame je bila njena pripomba odločilna, debate je bilo konec, začel se je pouk.

»Fin du débat. Aujourd'hui, nous commençons une série de leçons sur les catastrophes naturelles.«/»Konec razprave. Danes začnemo s serijo lekcij o naravnih katastrofah,« je odločila madame in na tablo z velikimi črkami napisala naslov INONDATIONS ET INCENDIE/POPLAVE IN POŽARI.

Nisem se mogel zbrati. Žrlo me je tisto dolgovezenje. Še bolj to, da se nisem znal ustrezno odzvati. Premleval sem, kaj bi moral odgovoriti, s katero bistroumno domislico ji elegantno vrniti žalitev. Kot bi to še imelo kakršen koli smisel, potem ko se nisem znal postaviti zase takoj.

Pa se zlepa nisem domislil ničesar niti pozneje, le jeza in želja po maščevanju sta se razraščali v meni in mi pritiskali na možgane.





6




V hotelu je ob malo večji konferenčni dvorani več manjših predavalnic s premičnim pohištvom, prostore je hitro mogoče preurediti in pripraviti za različne namene. Največ izvajajo jezikovne tečaje v strnjeni obliki, udeležujejo se jih tečajniki različnih starostnih kategorij iz vseh koncev sveta, a tu potekajo še različna druga strokovna izobraževanja, od tečaja desetprstnega slepega tipkanja do nadaljevalnega izpopolnjevanja v programskih paketih za računalniško podprto konstruiranje. Velik poudarek je na vseživljenjskem izobraževanju, takoj opaziš, da je v hotelu veliko upokojencev. Morda so prav zaradi starostne strukture gostov na koncu našega hodnika postavili manjšo ambulanto, zraven ambulante še nekaj pomožnih bolniških sob s po tremi posteljami.

Nikoli nisem pomislil, da bom tudi sam pristal v kateri od teh postelj, pa se je zgodilo prav to. Iz naše skupine so na konec hodnika do zdaj nekajkrat poslali Dedka, samo enkrat se mu je pridružil Stric, a vsem se nam je zdelo, da bolj iz solidarnosti do najstarejšega sošolca kot iz resnične zdravstvene potrebe.



Pierre pogosto zapušča vratarnico in prihaja v sobo menjavat steklenico s pomirjevalom, ki mi ga po kapljicah spuščajo v žilo iz steklenice nad posteljo. To s Pierrom je sicer nenavadno, nisem prepričan, da ima ustrezne kvalifikacije za medicinska opravila, če jih ima, pa je spet neobičajno, da mora ob medicinski službi opravljati še delo vratarja in receptorja.

V posteljo so me spravili moji rahli živci. Odkar me je pred leti oplazila blaga možganska kap, slabo kontroliram agresivne misli, gre za vrsto obsesivno kompulzivne motnje. Kot rahlo introvertirana osebnost jezo le redko obračam navzven, ampak jo tlačim vase. Agresivne impulze zavračam z vsemi močmi, a se ob vsakem tovrstnem poskusu ti le še okrepijo in namnožijo v moji glavi, jeza potem hitro preraste v bes. Toliko se obvladujem, da misel ne prerase v dejanje, toda nasilni prizori se vrtijo pred mojimi očmi brez konca in kraja, krvni tlak mi hitro poskoči na dvesto, celo dvesto petdeset in več. Potem ni druge rešitve kot intravenozna zdravila in pomirjevala.



***



Priznam, da nisem kos jezični madame la professeur, pogovor z njo se nikoli ne konča dobro zame. Hotel sem se pobotati z njo, moji nameni so bili dobri, toda sprave sem se lotil naivno, kot se po navadi naivno lotevam tudi vsega drugega, za pobotanje sta potrebna dva, ona pa ni čutila potrebe po tem.

Ne spomnim se natančno, kako in kdaj je vse ušlo izpod nadzora, samo pogovoril bi se rad z našo učiteljico, zmanjšal napetosti, ji pojasnil, zakaj med nama prihaja do nesporazumov. Ni ji bilo do spravnih pogovorov, a mi je vseeno dala minuto, da povem, kaj mi leži na duši, v francoščini.

»Prav, pa v francoščini,« sem spet požiral sline.

O svojih sanjah sem ji pripovedoval, šlevi in dolgovezenju, se pošalil o Prleku; dr. Kašnika sem ji omenil, o njegovih lingvističnih teorijah sem govoril, nesporazum je bistvo komunikacije; v naglici sem preskakoval s teme na temo, morda brez repa in glave, minuta je že davno potekla, bistva pa mi ni uspelo ubesediti, začel sem se zapletati. Potem je šlo vse k hudiču, še sam ne vem, zakaj in kako. Zelo dobro se spomnim le zadnje misli, ki sem jo še izrekal v dobri veri, da se bo vse uredilo po mirni poti, s prijaznim stiskom rok, smehom in ugotovitvijo, da brez čistih računov ni dobrih prijateljev; toda še preden je bila misel do konca izrečena, mi je postalo jasno kot beli dan, da sem se zavozlal in da vozla ne bo več mogoče ne odvezati ne presekati. Moral bi takoj obmolkniti, to je bilo največ, kar bi lahko storil, pa tega nisem zmogel, z vsako izgovorjeno besedo sem se ob polnem zavedanju samo še bolj pogrezal v sramoto in nazadnje je bruhnilo na plan vse, kar ne bi smelo biti nikoli izrečeno na glas.

»Jaz razmišljam o zatiku, zagozdenju, obtičanju v snegu, vi o odrezanem tiču, razumete!« sem govoril hitro, že skoraj piskal od vznemirjenja in hotel strniti lingvistično teorijo dr. Kašnika v nekaj besed, vedel sem, da je moja minuta potekla.

Opazil sem, kako je madame pogoltnila slino in oči razprla široko kot celebeški nartničar, vročina mi je udarila v lica in glavo, ustaviti pa se nisem mogel.

»V mojih mislih je razmočena prst, humus, zemlja, blato,« sem prilival olja na ogenj, »v vaših pa je drek.«

Nekje med najinim pogovorom se je izgubil kontekst, misli so v zraku lebdele gole, brez sobesedila in sosledja, kot sršeni so bodle v ušesa in pamet madame in vseh drugih, ki so bili priča mojemu dokončnemu fiasku. Slišalo se je neodobravajoče mrmranje sošolcev, na stran učiteljice se je postavil celo Dedek, ki me je prej vedno zagovarjal.

»Štefek, čakaj, ne moreš tako!« je rekel.

»Ne, ne, čakajte vi!« sem vzkliknil, še vedno se mi je zdelo nemogoče, da bi bilo vse, kar je bilo do tistega trenutka povedano, odmišljeno, da bi obviseli med nami samo dve vulgarni besedi, ločeni od vsega drugega.

»Drek in tič sta lahko tudi v moji glavi. Ne gre za to, ne gre za fekalije in genitalije, gre za prispodobo.«

Učiteljica jezika ljubezni je izgubljala nadzor nad sabo, prvič od začetka tečaja so se izza njene ledene ravnodušnosti in cinizma pokazali znaki nenadzorovane jeze.

»Poslušajte, gospod pi-sa-telj,« je namerno zlogovala besedo, ki je bila zanjo že sama po sebi vredna prezira, »tukaj ni nobenih prispodob, tukaj so samo dobesednosti!«

»Kako da ni prispodob,« sem poskočil, »če govorim o tem, da je bil nekdo zaradi nesporazuma ob tiča, še ne pomeni, da je bil dobesedno kastriran. To je jasno vsakemu cepcu.«

Ta cepec je spet zdrsnil z jezika kar tako in pristal gol, brez sobesedila v njenih ušesih, pa ni bil namenjen njej, Rosalie, prisežem, da ne, čeprav ga ni bilo mogoče razumeti drugače.

Nasmehnila se je, pravzaprav posmehnila, zloba je ponovno zaplala po njenih venah, trenutki čustvene šibkosti so bili mimo. Iz mape je potegnila list, preletela z očmi nekaj vrstic in potem prebrala: »Drek sem nosil v kovčku že od samega začetka sanj in ga trosil po cesti na poti k tebi, ni se zgodila nobena čarovnija.«

Malo me je presenetila, nisem vedel, kako in zakaj je to prišlo v njene roke, toda nisem se dal kar tako zmesti.

»Blato je bodisi zemlja bodisi iztrebek, kako tega ne razumete! Tudi to je samo prispodoba.«

»Ne, ni prispodoba,« je bila že vsa kobrasta, »samo v zgoščeni obliki je povedano to, kar vidi zadnji bedak: gnoj trosite okoli sebe in bi ga radi podtikali drugim kot zlato; kradete slepi in gluhi ženski, ukradeno pa razkazujete kot svoj literarni dosežek. Kako vas ni sram!?«

»Vi ste nori,« sem potem izgubil živce tudi sam, »in zlobni!«

»Vi pa strahopetni in sebični, tat ste in blefer. Za prgišče pozornosti bi prodali lastno mater.«

Šla je iz učilnice, naposled je nehala otresati z jezikom.



Čez nekaj minut se je vrnila vedra in nasmejana, kot da se malo prej ni zgodilo nič, najavila je novo učno temo, sklop ur na temo naravnih katastrof.

»Potres, Tremblement de terre, bo naslov naše nove teme širšega sklopa,« je rekla.

Dvakrat ali trikrat me je oplazila s pogledom in šla skozme, kot da me ni.

»Malo nas bo na koncu tudi zatreslo,« se je našobila in tako nakazala namišljeno nevarnost, »samo nikar se preplašiti, nobena nevarnost nam v resnici ne preti, to bo samo kratka demonstracija metode doživljajskega učenja.«

Nisem razumel pomena besed, moja koncentracija na dogajanje v učilnici je povsem popustila, vsega me je posrkalo v obsesivno prisilne misli. Ko bi mi bil lasten le del njenega značaja, ma chère, ta njena prostodušna brezskrbnost in sposobnost bliskovitega menjavanja razpoloženja, kot da ima za vse slabo v svojem življenju spomin zlate ribice in hkrati spomin računalnika, ko se pokaže potreba, nič je ne more vreči s tira za več kot minuto ... V meni pa je komaj pošteno začelo vreti in se vrteti, kmalu sem začutil razbijanje v senceh, misli sem poskušal preusmeriti drugam, a bi me iz mentalne centrifuge v tistem trenutku res lahko potegnil samo še potres, vulkan ali kaka druga naravna katastrofa.

Njeni očitki so vendar smešni, sem si prigovarjal, če bi bila kraja to, kar ona imenuje s to besedo, potem nihče ne bi napisal niti stavka; kdo komu jemlje, jaz Ici ali Ica meni, pa je sploh nesmiselno vprašanje, gre za to, kdo komu daje, in ne more biti nobenega dvoma, da dajeva in sprejemava oba ... O, potem me je začelo podžigati še vse kaj drugega! Kdo tej ženski daje pravico, da klati neumnosti na podlagi notranjih, zaupnih informacij, kdo ji te informacije posreduje in kdo je ona, sem se razvnemal, kako lahko presoja o mojih dejanjih kot kak modri kralj Salomon, pa je samo povprečna učiteljica?

»Moja glava!« sem potem javknil, pritisk v glavi je bil tolikšen, da je bilo samo še vprašanje trenutkov, kdaj me bo znova zadela možganska kap. Opotekel sem se iz učilnice in se odmajal proti ambulanti. Na hodniku me je prestregel Pierre.



V sobi so bile tri postelje, vse železne z mehanskim premičnim vzglavjem; z drogov nad posteljami so viseli triangli, ki se jih bolniki oprimejo, če se hočejo dvigniti; med posteljami so stale železne omarice, na steno nasproti je bil privit tanek ploščat televizor. Na steno ob vzglavju je bila nameščena še plastična škatlica s tremi gumbi za prižiganje luči in klic v sili. Na izbiro so mi ponudili katero koli posteljo v sobi, vse so bile nezasedene. Ko sem premišljeval, ali bi izbral posteljo ob vratih ali ob oknu, me je prešinil občutek deja vu in potem strah. Pomirjevalo začne učinkovat komaj po petih, celo desetih ali več minutah, te vmesne minute so najbolj peklenske. V človeka se naseli nerazumen preganjavični občutek, polasti se njegovih misli in jih zastrupi z blaznimi idejami, z domislicami, ki nimajo nobene podlage v resničnosti. Soba je bila podobna tisti, v katero so me namestili ob možganski kapi pred leti, to je bilo golo naključje, vse bolniške sobe so si bolj ali manj podobne, morda so obe sobi celo opremili s pohištvom istega proizvajalca, ne bi bilo nič neobičajnega; toda človeku, ki se ga polašča paranoja, tovrstne racionalizacije niso v nobeno oporo, vržejo ga s tira. V mojo glavo se je nezadržno plazila misel, da pred mojimi očmi poteka repriza dogodkov, ki so se že zgodili. Ko sem tako kolebal med posteljama ob vratih in oknu, sem se točno spomnil, kako je izbira potekala pred leti, ko sem pristal v bolnišnici zaradi kapi ‒ postelja ob oknu je bila bolj vabljiva zaradi razgleda, toda po premisleku, da bi bil ob oknu lahko izpostavljen prepihu, če okno slabo tesni, ali pa pripeki sonca, če žaluzije ne delujejo dobro, sem takrat izbral posteljo ob vratih.

»Na tisti postelji bom,« sem zato uporno pokazal Pierru proti oknu in prežal na vsak trzljaj na njegovem obrazu, prepričan sem bil, da me bo silil in prepričeval, naj izberem posteljo ob vratih.

Toda ni se zgodilo nič takega.

»Prav,« je mirno rekel Pierre in me namestil na posteljo ob oknu.

Potem sem se spomnil nove zoprne podrobnosti z dogodki iz preteklosti. Posledica kapi je bila tudi manjša paraliza obraza in govorna motnja, nisem mogel izgovoriti črke r. Namesto račka sem izgovarjal uačka. Račka je bila plastična posoda v obliki race, v njo smo urinirali pacienti, ki nismo mogli ali smeli iz postelje.

Tudi zdaj nisem mogel izgovoriti r-ja.

Na glas sem artikuliral besedo račka in stavil bi, da izgovarjam namesto r-ja u. Slišalo se je kot uačka. Zatipal sem plastično škatlico zadaj na steni, pritisnil gumb za klic v sili. Po hodniku so zabobneli koraki, v postelji so se čutili tresljaji, kot bi bil pravi potres.

Pierre je spet stal pred mano, najbrž ni prišel še niti do konca hodnika, obrniti se je moral sredi poti in teči nazaj zaradi paranoičnega pacienta.

»Uačka,« sem ga grabil za roko.

Stoično je prenašal mojo norost, me pozorno poslušal, govoril sem kot navit, ne vem, ali razločno in razumljivo, morda res brez r-jev, morda sem kričal, kmalu nato me je vprašal, kaj mi bo račka, ko pa imam WC pred nosom, korak, dva vstran.

»Ta puekleti glas uv,« sem se pritoževal in bentil, da ne morem izgovoriti r-ja, »ne dogaja se pvuič.«

Pomirjevalo je medtem začelo učinkovati, moj glas kot da ne prihaja več iz ust, ampak iz trebuha.

S-a-m-o m-i-r-n-o, g-o-s-p-o-d,« je govoril tudi Pierre iz trebuha, šobil je ustnice kot vznemirjen šimpanz, »k-m-a-l-u b-o-s-t-e z-a-s-p-a-l-i.«

Besede so potem donele iz njegovega trebuha, premikanje ustnic se ni več ujemalo s tistim, kar je prihajalo iz njih.



***



Bela luč je skozi teme vaše glave pred časom vstopila v telo, preplavlja celotno telo ... Od temena glave, po celem telesu, do zadnjih prstov na rokah in nogah je ta svetla bela luč v vas, postala je vaša stvarnost ... In sedaj se morate pripraviti na ločitev od te luči. Četudi se boste ločili od te luči, pa se bo spomin nanjo ohranil v spominu celic v vašem telesu tudi, ko se boste zbudili.





7




To niso sanje, ma grand-mère, v sanjah spomini niso logično razvrščenih, moji pa so razčlenjeni in kategorizirani boljše kot kadar koli prej. Toda če ni sen ‒ kaj potem je? V katerem jeziku se pogovarjava?

Ti si na skrivaj verjela, da poleg vseh jezikov obstaja še govorica, ki tli pod naplavinami razuma, skoraj nemogoče jo je prevesti v človeški jezik, še v živalskega komaj. Včasih je menda kdo zastavil svojo dušo in hotel postati žival, da bi razumel ta jezik in ga prevedel v besednega, toda ko je usvojil jezik živali, ni več razumel človeškega. Ti si nekaj črk skrivne abecede poznala, dovolj, da si zaznavala bližino Smrti. Mrtvečega ptiča, ki nam je kratil spanec marsikatero noč, tega nadležnega smrtelnega vreščača si neutrudno podila iz domačega sadovnjaka sredi noči, verjela si, da boš tako od hiše prepodila tudi Smrt samo. Smejali smo se tvojim nočnim tekanjem med drevesi, metlo si metala v krošnje in kričala na ubogo žival, dokler ni odletela v drugi sadovnjak. Smrt bo naša babica pregnala k sosedom, smo se norčevali iz tebe. Toda globoko v sebi smo vedeli, da to počneš, ker nas imaš rada. Potem je tisto spregovorilo iz sosedovega psa, žival je neumorno tulila tri dni in noči proti naši hiši, vedela si, kaj napoveduje, vendar si bila nemočna ‒ psa nisi mogla kar odvezati in spoditi, Šandor Amerikanec ti tega ne bi nikoli dovolil (zamere so se tam že zaradi manjših stvari lahko vlekle desetletja). Po treh dneh in nočeh predirnega pasjega zavijanja nisi več mogla obstati doma, šla si na polje, se usedla med buče, zaraščene s travo, in umrla. Kdo bi si lahko mislil, da je žival napovedovala smrt tebi.

Včasih me prešine misel, ma chère, da tvojega nerazumnega početja niso poganjali samo strahovi vraževerja, da skrivni jezik, ki seže čez meje poimenovanj, zares obstaja. Morda si tega samo želim in ta želja poraja mojo bujno domišljijo. Toda če bi tak jezik zares obstajal, potem bi bilo mogoče tudi to, da si mi poslala sporočilo iz onostranstva. Ne vem, zakaj si za sla izbrala Simono, niti tega ne vem, kaj mi hočeš povedati. Morda se samo obračaš v grobu, ni ti všeč, da brskam po tvojem spodnjem perilu, morda bi mi morala Simona povedati samo to.



***



Dodo se je mojim mistično navdihnjenim meditacijam vedno prisrčno smejal. Če sva popila kak kozarec vina preveč, še toliko bolj. Ob neki taki priložnosti sem tvojo abecedo skrivnega jezika primerjal z abecedo, ki jo izumljajo moderni fiziki in upodabljajo filmarji ‒ fiziki pišejo zapletene teorije o diletaciji časa, črvinah v vzporedna vesolja, v Hollywoodu po tej abecedi snemajo drage filme o potovanjih skozi čas.

Dodo se je smejal še bolj prisrčno.

»Mogoče je tudi regresija utemeljena na črkah tega jezika,« sem še pripomnil in smejala sva se oba. Pozneje mi je bilo zaradi tega nerodno, upal sem, da je pozabil.



***



Ma grand-mère, nisem ti še povedal, kako je madame la professeur vstopila v moje življenje in se postavila med naju; zgodbe o tem, kako je beseda meso postala. Pristal sem na proces skupne regresijo s svojo nekdanjo dijakinjo Simono, torej ti bom spet govoril o njej.



Poleti je Simona pripravila tabor svojega združenja v Soboti, nekaj deset udeležencev – gluhoslepih oseb in njihovih osebnih asistentov – je stanovalo v dijaškem domu pet minut hoje od mojega doma. Z Ico sva si že več kot pol leta dopisovala, redno mi je pošiljala zapise spominov na dogodke iz svojega življenja. Spraševal sem jo, kakšni so njeni nameni s temi besedili, pa se nikoli ni izrekla natančno; ko sem jo vprašal, ali bi rada objavila avtobiografijo, je to odločno zanikala. Naj jih uporabim v svojem romanu o babici, če mi pride kaj prav, je rekla. Zanimalo jo je, kaj menim o njenem pisanju. Se pomeniva na taboru, sem ji obljubil.

Dodo si je zamislil, da bo Ico posnel za klavirjem na odru soboške gledališke dvorane, nagovarjal jo je tudi, da bi pred kamero naslikala sliko ali odtisnila svojo dlan, namočeno v oljne barve, na slikarsko platno; bila je lepa priložnost za dokumentiranje utripa v združenju in Icinega angažmaja v njem. Toda bolj od vsega je hotel dobiti pred kamero Simono z izpovedjo o regresiji. Že nekaj časa sva jo zalezovala po prireditvah združenja, vendar je nikoli nisva uspela dobiti pred objektiv.

»Zdaj ali nikoli!« se je pridušal Dodo.



Skupini sva se pridružila drugi dan tabora, bilo je pozno popoldne po kosilu in počitku, sedeli so v senci pod lipo za dijaškim domom in načrtovali prihodnje dejavnosti. Ica je slonela na prečki hojce, s katero si je sicer pomagala med sprehodi. Oba sva imela na glavi slamnik, da bi se obvarovala pred soncem, ki je še vedno pripekalo z razbeljenega neba, namesto pozdrava sva si izmenjala pokrivali.

Šli smo na skupinski sprehod po mestu, v dolgi, razvlečeni koloni smo počasi vijugali po soboških ulicah, čez park in skozi grad, šli smo v evangeličansko cerkev in nazaj proti dijaškemu domu. Dodo je tekal s kamero med nami in se potil, Ica je imela na ovratnik pripet mikrofon, ki je lovil njene besede in zvoke iz okolice. Simona me je določila za lokalnega vodiča, besedo, dve sem povedal o tem in onem, asistenti so potem to poskušali prevesti v eno od govoric gluhoslepih.

Naslednji dan sem bil dopoldne v službi, Dodo je Ico peljal v gledališko dvorano, snemali so prizor s klavirjem. Znova smo se dobili po večerji, Ico smo posneli med slikanjem. Voljno je močila dlan v barve in delala odtise na platno, zadovoljna ni bila z ničimer, na koncu je utrujena šla spat. Dodo ni popustil, s kamero je lezel za njo v sobo, spet bi jo snemal, kako lega k počitku, s posnetki, ki so nastali v njenem stanovanju, ni bil zadovoljen. Ica je pretrpela tudi to.



Simona je pozno v noč urejala administracijo, z Dodom sva jo čakala na terasi gostilne čez cesto ob kozarcu vina, preden je prišla, sva jih popila že veliko. Obkroženi smo bili z ljudmi, ki so na terasi spremljali prenos nogometne tekme na televiziji, glasno so se pogovarjali in komentirali poteze nogometašev, vmes so vzklikali, kleli in se smejali. Za eno od miz je bilo zbranih nekaj uslužbencev iz združenja, tudi oni so bili glasni. Ob takem hrupu ne bi bilo mogoče posneti ničesar, zato smo šli snemat v notranjost gostilne, tam ni bilo nikogar.

S Simono sva se usedla v manjši separe v bližini točilnega pulta, Dodo je kamero postavi pod vratove steklenic, ki so obrnjene na glavo visele z omare nad pultom.

»Posneli bomo intervju,« sem rekel Simoni, »če se bo kaj zataknilo, bomo snemanje ponovili.«

»Bom to lahko videla, preden bo objavljeno?« se je nasmehnila.

Obljubil sem ji, da bo.



Nisem je takoj napadel z regresijo, spraševal sem jo o taboru, gluhoslepih varovancih, načrtih za prihodnje. O Antonu, sem jo spraševal, pantomimiku in kiparju, ki mi je po nastopu za žene veleposlanikov v prostorih združenja podaril malo plastiko iz gline, pa o Vinku, ki gluh in slep živi sam v stanovanju, vprašal sem jo o deklici Anji, ki je na prireditvah združenja prej nisem opazil, bila je med najmlajšimi, mojo pozornost je vzbudil način komunikacije z asistentko.

Sedela sva si nasproti, še vedno sem pil vino, ona ni hotela, rekla je, da nikoli ne pije alkohola. Malo sem že momljal, šumnike izgovarjal nerazločno, pa ni bilo samo zaradi vina, ampak tudi zaradi celodnevne vročine in večernega snemanja v dijaškem domu. Trudil sem se vprašati kaj tehtnega o Anji ... zakaj se je z roko in prsti dotikala asistentkinih ustnic, lic in vratu, zakaj sta se ves čas objemali, zakaj … in se počasi zvijal v položaj zarodka, medtem ko je Simona sedela vzravnano, kot bi bila privezana na naslonjalo, živahno je gestikulirala in govorila, kot pač govorijo predavatelji in trezni ljudje, natančno in artikulirano. O tem, da ima Anja sindrom CHARGE, je govorila, da se je rodila z močnima okvarama vida in sluha, da z asistentko komunicirata s pomočjo metode Tadoma, z dotiki dekle zaznava tresenje glasilk, gibanje spodnje čeljusti in obraza. Potem sva govorila o delu asistentov, odzivih varovancev, o potrebi vsakega človeškega bitja, da je poslušan in slišan, vpet v družbo in komunikacijo. Kje živijo ti ljudje, sem jo spraševal, kdo skrbi za njih, ko asistence ni. O težavah z družbenimi institucijami je tožila, zakonodajnih bitkah, o metanju polen pod noge, gluhoslepim nočejo priznati statusa, kakršnega imajo gluhi ali slepi, kot da oboje ne moreš ali ne smeš biti ... Nisem je poslušal zelo pozorno, bil sem zaspan.

Prenos tekme se je medtem končal, ljudje so zapuščali teraso. Dodo mi je nakazoval, da bom moral priti na plan s tistim vprašanjem, izpraznila se mu bo baterija. S palcem in kazalcem mi je kazal, da je z energijo na ničli.

»Kaj pa regresija?« sem zato vprašal naravnost. »Na to smo že skoraj pozabili.«

Simona se je zasmejala in naju z Dodom premerila s pogledom, kot bi si ogledovala pobalina, ki sta bila zasačena pri lumpariji.

»To vaju torej muči?«

»To,« sem prikimal. »Ne bo za javnost,« sem dvignil še prsta v znamenje prisege.

Za kamero je odkimaval tudi Dodo.

»Najbrž,« sem dodal.

»Ničesar ne skrivam,« je potem odmahnila z roko Simona.

Dvignil sem palec in se bodrilno nasmehnil.

»Naj bo ...« je roke spet po predavateljsko sklenila pred sabo, a si že v naslednjem trenutku premislila in obmolknila.

»Kaj naj še povem, vse sem že zapisala, ne vem niti, kako naj začnem.«

»Gotovo je še kakšna podrobnost,« sem skomignil z rameni, »barve, občutje, malenkost, ki si jo prezrla ...«

Odkimavala je in se smejala, ni se spomnila ničesar novega, v pismu je bilo vse. Potem se je znova namestila v predavateljski položaj. Sklenila je dlani in prste, s kazalcema se je dotaknila nosu, takoj nato je roke položila na mizo z dlanmi, obrnjenimi navzdol.

»Kako je sploh prišlo do tega?« si je sama zastavila vprašanje.

Spet krajši odmor, premislek.

»Bila sem na usposabljanju za hipnoterapevta pri gospodu Grilcu,« ji je potem vendarle steklo, čeprav je vmes še nekajkrat globoko vdihnila in izdihnila, »ena od tem je bila tudi regresija, začutila sem, da bi se bilo po usposabljanju dobro podvreči temu procesu, javno, pred vsemi.«

»Hipnotiziral te je?«

»Da.«

»In potem? Česa se spomniš? Kak prizor.«

»Prva slika so bile čipke v nekem prostoru, kot bi bile narodne noše, bila sem na plesu v prostoru z veliko pečjo, zame je bil zelo pomemben ples. Francija, 1936. Rozi, grdo ime se mi je zdelo, tako sem čutila, nisem ga hotela izgovoriti. Nizale so se podoba čez podobo, ničesar nisem razumela, pravi kaos.«

»Kakšna neobičajna reč, ki ti je ostala v spominu?«

»Rjav kavč z redkimi oranžnimi črtami sredi tistega prostora v malomeščanski hiši, ne vem, zakaj je bil zame tako pomemben. Mogoče še to, da Rozi ni bila povsem zadovoljna s svojim življenjem, hotela je biti v središču pozornosti, a niti ples ji tega ni mogel dati.«

»In potem?«

»Nič.«

»Kako nič? Kako se je ples končal?«

»Ne vem, to je v glavnem vse, česar se spomnim o tem plesu.«

Ponovila je, kar je napisala v pismu, tudi tisto o Nemčiji, starosti ob smrti, znova je omenila kavč z redkimi oranžnimi črtami.

»Trdiš, da moje knjige o dedu, v kateri pišem tudi o Rozaliji, pred tem nisi brala?« sem jo ponovno vprašal. Na pol v šali sem ji zažugal, naj to jasno in glasno potrdi pred kamero.

»Nisem, zagotovo ne.«

»Kaj je rekel na vse to Grilc?« sem poskušal po drugi poti.

»Vprašanje je bilo, zakaj se ukvarjam z gluhoslepimi, odgovor je bil ‒ nujnost spoznanja, da obstajajo tudi drugačni ljudje. Skratka, kot Rozi sem bila malo sebična, takrat sem bila pomembna samo jaz, vse bi se moralo vrteti okoli mene.«

»Mlada si bila,« sem poskušal opravičevati njen (tvoj?) egoizem, »tako razmišljajo vsi mladi ljudje.«

Ni rekla ne da ne ne, samo rahlo je stisnila ustnice.

»In ti? Kako si se odzvala ti?«

»Po regresiji sem šla brskat po spletu, ničesar nisem našla,« se je spet nasmehnila in popila požirek malinovca. »Niti pomislila nisem, da bom nekega dne vse to našla v knjigi svojega srednješolskega učitelja.«

»Učitelja, ki ti je dal za prvi spis trojko.«

»Učitelja, ki mi je v bolnišnico po operaciji prinesel roman Ararat in nisem vedela, kaj mi hoče s tem povedati?«

»V bolnišnico,« sem se začudil, »operirana si bila?«

To mi je ušlo iz spomina, zdaj, ko mi je govorila o tem, so se nekje globoko pod sloji pozabe izrisovali obrisi bolnišnice, a nič konkretnega.

»Zdaj se spomnim,« sem se zlagal, »Ararat, praviš? To sem ti prinesel? Takrat sem še menil, da učitelj mora spreminjati svet. Zdaj sem se že sprijaznil s takim svetom, kot je.«

Vsaj dva romana z naslovom Ararat poznam.



Dobro uro smo še posedali v krčmi, bili smo med zadnjimi gosti, na koncu smo ostali samo mi trije v notranjosti in nekaj osebnih asistentov zunaj na terasi, nazdravljali so in bili še živahnejši kot prej.

Ura se je nagnila globoko čez polnoč, malo sem bil opit, jamral sem in zbadal Simono, da bom moral vseeno ponovno v Triel.

»Ni bližnjice, učiti se bo treba francoščino,« sem vzdihoval, »pa toliko upov sem stavil na tvojo regresijo.«

Simona se je smehljala, Dodo tudi, samo pri njem smehljanje ni pomenilo enako kot pri Simoni, on se na ta način smehlja le, kadar ima kaj za bregom.

»Zakaj se še sam ne podvržeš regresiji?« me je potem vprašal s poudarjeno nedolžnim izrazom na obrazu. »Simona ima zveze pri Grilcu, gotovo se lahko zmeni za še eno seanso. Še posneli bi te.«

Pod nos mi je začel metati moje pijanske teorije o diletaciji, vzporednih vesoljih, mrtvečem ptiču in črkah skrivnega jezika, v trenutkih slabosti sem jih stresal iz rokava kot za šalo.

»Ali nisi ob neki priložnosti sam omenjal, da bi poskusil tudi sam?« me je izzival.

Na hitro sem ga hotel utišati in rekel le, da bi se z veseljem takoj podvrgel regresiji, če bi le bil Grilc kje v bližini.

»Gremo spat,« sem predlagal, vedel sem, da se sicer ne bo ustavil kar tako.

Dodo je mahal natakarici, naj prinese novo rundo, jaz sem ji mahal, naj nam nikar ne prinaša ničesar več.

»Pomisli malo na njo,« sem ga nejevoljno pogledoval in kazal na Simono, »ona ima zgodaj zjutraj obveznosti, pakirajo se domov.«

»Da bi ona spala,« se je premeteno režal Dodo, »premlada je za spanje.«

Simona se je še vedno smehljala, ni hotela biti kriva.

»Ni problema,« je rekla, »zaradi mene lahko gremo takoj zdaj tudi na regresijo.«

Dodo je kar poskočil, ušesa so me mu postavila pokonci kot lovskemu psu.

»Naša Sanela je usposobljena za vodenje procesa regresije,« je kazala proti mizi, za katero so na terasi sedeli asistenti.

»Grem domov,« sem vstal in krenil proti vratom.

»Ne bodi šleva,« je Dodo vpil za mano.

»Nisem šleva,« sem siknil.



Ob dveh zjutraj sva s Simono sedela na neudobnih lesenih stolih sredi mrakobnega hodnika dijaškega doma, mižala sva in čakala na Sanelina navodila. Sanela je predlagala seanso skupinske regresije, skupina sva bila samo midva s Simono. Svojo odločitev sem obžaloval takoj, ko sem se usedel na stol, toda Simona je bila pripravljena sodelovati sredi noči, nisem je mogel zavrniti. Meni zagotovo ne bo uspelo zlesti v pretekle svetove, ker v to ne verjamem, sem bil prepričan, a mogoče bo ponovno uspelo Simoni. Tako sem ‒ kot bi rekel prof. Kašnik ‒ verovanje delegiral na njo. Dodo je polnil baterije snemalnih naprav in nameščal kamero, prepeval je refren neke popevke in požvižgaval melodijo, ves čas mu je šlo na smeh, bil je prešerne volje, ker me je tako dobro namočil.

Sanela je sedela ob steni med kamero in nama s Simono, nekaj je zapisovala v beležko, ki jo je imela razprto na kolenih.

»Se počutita sproščeno?« naju je spraševala. »Sedita udobno?«

Prosila naju je, naj se med procesom prepustiva vodstvu njenega glasu, njene besede naj vizualizirava, osvobodila naju bo nadzora zemeljskega jaza, ega, naju izročila v roke višjega jaza.

»O, moj bog!« sem zamrmral in v mislih klel Doda.

»V nekem trenutku bo bela luč od zgoraj vstopila v vajini telesi, ne smeta se prestrašiti,« je najina naključna hipnotizerka govorila z monotonim glasom, »vajin višji jaz bo tedaj prepuščen vodstvu mojstrov vodnikov, visoko razvitih bitij, ki vaju bodo pripeljala v dogodek ali dogodke, pomembne za oba, z njimi se bosta morala soočiti, spoznanja, ki jih bosta ob tem dobila, bodo pozitivno vplivala na vajino duhovno rast.«

Vedel sem, da to ni zame, nisem te vrste človek, zdaj je bilo to še bolj očitno, premišljeval sem, kako se izviti iz godlje.

Odprl sem oči in s pogledom iskal Doda, a ga ni bilo na hodniku, izmuznil se je, zabavat se je šel drugam. Simona je mižala, vzravnano je sedela na stolu, dlani je imela položene na kolena, osredotočeno je čakala na navodila. Sanela je bila še vedno zatopljena v svojo beležko, tam je imela zapisane zarotitvene obraze, ki jih bo izrekala med seanso. Nisem mogel kar oditi.

»Zdaj pa zadržita vdih in štejta do štiri, potem izdihujta ob štetju do sedem. Počasi, v ritmu svojega dihanja. Ponovita sedemkrat. Ko končata, povejta,« je Sanela vtem začela brati iz beležke.

Doda še vedno ni bilo od nikoder, Simona je zadrževala dih.

Ponovno sem zaprl oči.

Minilo bo tudi to, sem pomislil in dih zadržal tudi sam.





8




Se spomniš češkega cirkusa Kellners, ma grand-mère? Nastopal je po vaških in gasilskih domovih, tudi v Križevcih. Program se je začel z napovedjo voditelja v srbohrvaščini: »Još jučer na pozornicama New Yokra, već danas u vašem selu!« Poleg točke z levitacijo smo otroci najtežje pričakovali skupinsko hipnozo, pri tem je bilo največ smeha. Nekaj domačinov se je na odru sleklo do spodnjega perila in potem v naglici znova obleklo, hipnotizer jim je sugeriral, da je zelo vroče, potem spet, da se je v hipu močno ohladilo, na odru so drgetali od mraza. Sledili so njegovim navodilom, kot da nimajo lastne volje; pozneje so pripovedovali, da so se zavedali vseh okoliščin, tudi smeha v dvorani, a si niso mogli pomagati, vročina je bila neznosna, mraz še hujši.

To se je zgodilo meni na regresiji s Simono in se dogaja še zdaj, ma chère. Stojim na odru ‒ če smem uporabiti prispodobo ‒ in se slačim po nareku tujega glasu, Dodova kamera teče tam nekje na hodniku dijaškega doma in snema moje početje, zavedam se vsega, toda storiti ne morem ničesar, kot uročen se uklanjam tuji volji in govorim neumnosti, sramota bo zabeležena za vse čase. Predvidevam, da se Dodo dobro zabava in tudi gledalci njegovega filma se bodo imeli čemu smejati.



Poslušaj, ma chère!



Sedaj vklopite stikalo na desnem boku. Potem še na desnem kolenu.



Slišiš? Sanelin glas!



Štefan, sedaj boste vklopili stikalo na desnem boku in potem na desnem kolenu.



Budi me, ma chère, a je nemočna.



***



Madame la professeur je vzniknila iz pepela besed, ma Rosalie. Tudi to se sliši kot prispodoba, pa ni.



Čemeli smo torej na hodniku dijaškega doma. S Simono sva poskušala pozabiti na svoji telesi. Sanela naju je z umirjenim, metronomsko enoličnim glasom vodila skozi regresijo s pomočjo asociacij, bila sva na poti proti Trielu leta 1936. Med naju je vrgla besedo, dve in Simona je prva sproščeno opisovala podobe, ki so se jih v mislih porajale ob tem, potem še jaz. Meni je šlo slabše kot njej: čeprav se nisem upiral Sanelinim navodilom in sem potlačil vse svoje predsodke do novodobnih duhovnih gurujev in vodnikov v čudežne vzporedne svetove, mi ni uspelo odmisliti bolečega, od neudobja trpečega telesa. Ne vem, kako dolgo je trajalo moje krotovičenje na trdem leseno-kovinskem šolskem stolu in iskanje udobnejšega položaja. Izgubil sem občutek za čas, to je vse, česar se natančno spomnim in kar lahko z gotovostjo potrdim.

Niti Simoni ni šlo vse tako gladko, kot je morda pričakovala, proces asociacij je večkrat zastal in posredovati je morala Sanela, ki ji je položila v usta novo besedo ali besedno zvezo. Do odločilnega preobrata je prišlo, ko je ob nekem takem zastoju pred Simono vrgla besedno zvezo hiška na robu jase. Od tam je pot peljala naravnost k madame la professeur.

Hišo na robu jase si človek zlahka vizualizira. Toda Simona je zunanjo podobo hiše preskočila in takoj začela opisovati njeno notranjost. V resnici je govorila o svoji rojstni hiši v R. Takoj sem pomislil, da je to lahko le to, njen dom se je prikazal v tudi v mojih mislih. Hiša mi je ostala v spominu, nekoč sem bil na obisku pri njih doma, Simono sem z avtom pripeljal s srednješolskega literarnega tekmovanja, ker ni bilo avtobusne povezave. Sedeli smo za mizo v kuhinji in njena mama mi je podarila vezen namizni prtiček, belega z všitimi rdečimi okraski. Ta prtiček me je tedaj zbegal, počutil sem se nelagodno, že zato, ker učitelji ne bi smeli sprejemati daril od staršev svojih dijakov. Nelagodje mi je spomin na ta dogodek vzbujal še zdaj, sredi regresije. Vezeni prtiček in Simonina mama sta bila ves čas pred mojimi očmi, ko sem prišel na vrsto, da bi poročal o svojih asociacijah, nisem želel govoriti o tem ali o prostoru, v katerem se je to nekoč davno dogajalo. Opisovati sem začel drug prostor, ki se je tako preprosto kot prej kuhinja v Simonini rojstni hiši takoj izrisal pred mojimi očmi. Obokana opečnata klet se je prikazala pred mano, o tem sem govoril, dovolj je bilo, da sem pomislil, kaj bi lahko bilo pod kuhinjo, v kateri smo nekoč sedeli s Simonino materjo, pa je klet že bila pred mano. Toda v kleti ni bilo Simone, moji napori, da bi jo z mislijo priklical k sebi etažo nižje, so bili zaman. Premišljevati sem začel, da brez nje v procesu regresije nikoli ne pridem v Triel, prestrašil sem se in ob tem pomislil ‒ tudi tega se zelo dobro spomnim ‒ da ta strah ne izvira več iz realnega sveta, ampak so ga porodile asociacije, vzniknil je iz domišljije.

Sanela je zaznala mojo stisko, vprašala je, kaj se dogaja, povedal sem in ukazala mi je, naj po stopnicah takoj odidem iz kleti. Ubogal sem jo in v mislih stekel po strmih stopnicah proti izhodu, upal sem, da je zgoraj kuhinja od prej in da bo Simona še vedno tam. Odrinil sem kovinski pokrov na vrhu stopnišča in obsijala me je močna, oslepljujoča dnevna svetloba. Vstopil sem v svetlobo in o tem takoj poročal Saneli.

»Zapustili ste svet zemeljske zavesti,« je odgovorila ta, »zdaj ste v rokah vodnikov višjih sfer.«



***



Pred mano sta stali študentki, morda celo dijakinji v uniformi hotelskih hostes, hihitali sta se, si šepetali na uho in me opazovali. Stal sem sredi ulice velikega mesta, oči so se le počasi privajale na svetlobo. Obrisi sveta, ki so se izrisovali iz slepeče svetline, so spominjali na pariške ulice, pa niso bile, čeprav sem si tega v tistem trenutku zelo želel, bilo je neko italijansko mesto; morda so bile Benetke, Firence ali kaj tretjega. Oziral sem se levo in desno in med množico ljudi z na pol priprtimi očmi iskal Simono. Slutil sem, da je v bližini, a jo je bilo nemogoče izslediti v vrvežu ljudi.

Študentki sta še vedno stali pred mano in se nasmihali.

»Kaj ...«

Vprašati sem hotel, kaj hočeta od mene, pa stavka nisem izgovoril do konca, bilo bi prerobato.

»Upravnica vas pričakuje,« je rekla prva.

»Kdo?« sem se začudil.

»Upravnica hotela,« je rekla druga.

»To bo pomota,« sem odkimaval.

»Ne, ni pomota,« se je spet oglasila prva, »gospa Simona je že pri upravnici. Čakata vas.«

Vprašati sem hotel, kako vesta za Simono, pa nisem rekel ničesar. Nerazumni strah, ki se je malo prej naselil vame v kleti, je samo še naraščal. Moral sem priti do Simone, ki me bo odpeljala v Triel. Odpravil sem se torej z mladenkama po mestu, vodili sta me vzdolž ulice mimo visokih arkad in nato čez manjši trg z izsušenim vodnjakom vse do hotela, ki je bil v renesančni palači na koncu trga. Mladenki sta se ves čas hihitali, se držali za roke in si šepetali na uho, vmes sta poskakovali po eni nogi kot osnovnošolski smrklji, potem hodili vzvratno, žvečili sta in pokali balone, ki so se jima lepili po obrazu.

Nazadnje sta se na vso moč zagnali proti hotelu in odskakljali v notranjost, skozi steklena vrata sta mi mahali, naj pridem za njima. Odrinil sem vrata in vstopil v veliko halo z recepcijo v sredini.

»Gospod Pierre, to je gospod za francoski oddelek,« je hotelskemu receptorju malodane zapela prva mladenka čez vso halo.

»A tako,« je vzkliknil receptor, ne da bi dvignil pogled. Ko smo prišli do recepcije, sem opazil, da človek lista po debeli hotelski knjigi in s peresom vpisuje podatke. Kot bi bili v prejšnjem stoletju.

»Smeva zdaj oditi, gospod Pierre,« je zagostolela druga mladenka.

»Kar pojdita,« je rekel receptor, ki je bil s pogledom še vedno v knjigi.

Mladenki sta stekli do oblazinjenih foteljev na drugem koncu hale, se vrgli vsaka v svojega, na plan sta potegnili telefona in se zatopili v zaslona.

Moški za recepcijskim pultom me je naposled pogledal.

»Takšni ste torej,« me je ocenjeval. »In vi bi k upravnici?« se je nasmehnil. Pravzaprav posmehnil.

»No, ne vem,« sem bil zmeden, »tako sta povedali gospodični. Pravzaprav iščem gospo Simono, morala bi biti pri vas, skupaj sva na poti.«

»Njen mož ste?« me je začudeno vprašal.

»Ne, ne,« sem se nasmehnil in odkimaval, »njen srednješolski profesor jezika in književnosti.«

»A tako,« se je še bolj čudil, odprl enega od predalov spodaj pod pultom in potegnil iz njega mapo. Iz mape je vzel šop listov, bili so oštevilčeni, toda pomešani, razvrščal jih je po mizi pred sabo in znova sestavljal po zaporednih številkah.

»Gospa Simona je šla že naprej,« je rekel mimogrede med svojim opravilom, »upravnica ji je pogledala skozi prste. Mislim, da se to pri nas ni zgodilo še nikoli.«

Ničesar nisem razumel.

»Kam naprej je šla?«

»V Francijo, vendar,« me je receptor pogledal in odkimaval ob moji nevednosti, potem je spet obračal liste.

»Gospod, s Simono sva skupaj,« sem ponovil rahlo nestrpno, »moram za njo.«

»Že že,« je mežikal z očmi in listal po papirjih, »samo o tem ne odločam jaz.«

»O čem ne odločati vi?« spet nisem razumel ničesar.

»Ali boste smeli za njo,« je odgovoril in vzel v roke enega od listov. Nekajkrat ga je preletel z nemirnimi očmi, potem me je svareče pogledal: »O tem odloča upravnica, ona izdaja dovolilnice.«

List je odložil in vzel v roke drugega. Tudi tega je na hitro preletel s pogledom.

»Ha!« je vzkliknil kmalu zatem, »vi pošteno ne obvladate niti osnov francoščine, nimate nobenih možnosti.«

Kar je povedal glede francoščine, je bilo res, toda njegova arogantna vsevednost me je razjezila. Tudi za Simono nisem prepričan, da govori francosko, pa je šla naprej.

»Koga briga francoščina? In kako vi veste, kaj jaz obvladam in česa ne!« sem vzrojil.

»Pa saj piše v vaši osebni mapi,« je kazal na list, ki ga je držal v rokah.

Zdaj se niti trudil nisem več, da bi razumel kar koli.

Ne bi se rad zapletal v prepire in dolgotrajna pojasnjevanja, čim prej sem moral dohiteti Simono, to je bila moja edina prioriteta.

»Hočem k upravnici!« sem odločno zahteval, kajti to je bila ob takšnem receptorju še najhitrejša pot za napredovanje, prepričan sem bil v to.

»Seveda, seveda,« je naglo prikimaval Pierre, »samo ne razburjajte se, monsieur.«



Receptor Pierre me je po dolgem ozkem hodniku naposled odpeljal pred vrata z velikim napisom v francoščini: Salle de cours. Tam bi po njegovih besedah morala biti upravnica. Priganjal sem ga, naj že vstopi, vendar se mu ni nikamor mudilo. Okleval je in se pritoževal, da se to lahko slabo konča za naju oba, pri gospe nikoli ne veš, kako se bo odzvala, sploh če je sredi dela. Naposled je potrkal, za dober prst odprl vrata in kukal v prostor. Odrinil sem ga in planil v sobo mimo njega.

»Jaz sem Štefan. Rad bi obiskal Francijo,« sem izstrelil.

Za mano se je v sobo opotekel tudi Pierre.

»Excusez-moi, madame la professeur, cet homme est très primitif,«/»Oprostite, gospa profesorica, ta človek je zelo primitiven,« je jecljal Pierre in gledal v tla.

Gospa, gospodična blagega pogleda ‒ težko bi ji določil leta ‒ me je presenečeno gledala, stala je pred svojimi študenti z učbenikom v roki, dobrega pol ducata ljudi različnih starostnih kategorij in ras je sedelo v šolskih klopeh in me zaprepadeno opazovalo. Kot da gospa ne najde takoj pravih besed, kot da sem jo zmedel. Tudi študentje so bili šokirani ob mojem nasilnem vdoru v učilnico, Pierra bi skoraj podrl po tleh. Toda ko so si opomogli od presenečenja, so planili v smeh.

»Vous avez frappé à la bonne porte,«/»Potrkali ste na prava vrata,« je naposled rekla gospa.

Nisem je razumel, pogledoval sem k Pierru, ki je očitno obvladal francosko in bi mi njene besede lahko prevedel, a se je malo kujal, ker sem se prej grdo zrinil pred njega.

»Pravi, da ste prišli na pravi naslov,« je potem vseeno prhnil predse.

»Je suis Stefan. J'aimerais visiter la France. Répéter!« je madame spet spregovorila francosko.

Nisem mogel brez Pierra, proseče sem ga pogledoval.

»Pravi, da ponovite stavek za njo,« je Pierre zavil z očmi.

»Kateri stavek?« sem ga spraševal.

Praskal se je po bradi in me na pol naveličano, na pol sovražno gledal v oči.

»Puis-je y aller, madame la professeur?«/»Smem oditi, gospa profesorica?« se je potem obrnil h gospe.

»Bien sûr, Pierre.«/»Seveda, Pierre.«

»Merci beaucoup,«/»Najlepša hvala,« se je rahlo priklonil, se obrnil in močno zaloputnil z vrati.

»Alors!«/»Torej!« se je smehljala gospa in me tudi ona ocenjevala s pogledom.

»Je ne parle pas français,«/»Ne govorim francosko,« sem odkrito priznal.

»C'est pourquoi tu es ici,«/»Zato ste tukaj,« je široko razprla roke in mi s prstom odredila mesto v klopi ob najmlajši učenki.

Rad bi ugovarjal in ji povedal za Simono, toda tega v mojem skromnem besedišču jezika ljubezni še ni bilo. Usedel sem se in ponovil tisti francoski stavek.

»Je suis Stefan. J'aimerais visiter la France.«



***



Strah me je in mrtví me tesnoba, ma chère, nemočen tičim v svetu madame le professeur. Ne vem, kako dolgo že traja, čas tukaj teče drugače. Morda sem samo v globoki psihozi in sredi blodenj, to je najbolj verjetno. Takšno stanje ne more trajati večno, vem, da me bo Sanelin glas prej ali slej ponovno dosegel. Tudi Kellnersom je kdaj pri hipnozi spodletelo, hipnotiziranega prostovoljca iz občinstva niso mogli zbuditi takoj; toda potem jim je uspelo, konec je bil vedno srečen. Po tiho se sprašujem, ali od tod vodi pot še naprej, ali je mogoče prestopiti še kakšno mejo in zares priti k tebi v Triel. Simoni je menda uspelo. Toda zdaj me je preveč strah, da bi se o tem spraševal na glas, želim si le nazaj na hodnik dijaškega doma.





9




Hotelu pravijo Pri znižanem stanju zavesti, ne vem, čigava domislica je to. Zaprli so me v pomožno bolniško sobo, ma grand-mère, ne pustijo me več v učilnico. Madame le professeur pravi, da se igramo kugo iz Dakamerona, zato smo vsi v izolaciji, karanteni. To je ena od učnih enot v obširnejšem sklopu učne snovi o naravnih katastrofah. O pandemijah teče beseda, naslov poglavja je La Peste, Kuga.



V igri La Peste mi je ime Panfilo. Tako me je naslovila plavolasa gospodična, ki je prišla v sobo s kirurško masko čez obraz. S pomembnim sporočilom, kot se je izrazila. Njeno ime je še bolj smešno od mojega, imenuje se Pampinea. Oba sva iz Boccaccie­vih novel, še pravi. Najprej sem pomislil, da so k meni poslali katero od študentk hostes, potem sem hitro ugotovil, da sem se zmotil. Stavim, da me je ta oseba še včeraj učila francoščino; resda je na prvi pogled videti malo mlajša, a to naredi obleka, nova barva las in poklicna uniforma.

Ne, nobenega dvoma ne more biti ‒ ona je, madame la professeur.

Ne vem, kaj pomeni maškarada. Doživljajsko učenje tujih jezikov? Naj zdaj hlinim, da je ne prepoznam, ali kaj? Oseba še vedno najodločneje zanika kakršno koli povezavo z madame la professeur, toda ne more me preslepiti.

Pravzaprav ne razumem še marsičesa v tem hotelu, ma Rosalie, ne vem, kakšne igrice se igramo. Znano mi je, da so v deželi navdušeni nad pustnimi karnevali, vendar zdaj ni pust. Prišlo mi je na uho, da so me izolirali zato, da bi mi preprečili napredovanje, odhod v Francijo. Kako naj vem, ali je tudi to le del igre ali pa mislijo čisto resno? Vedo, da hodim po tvojih sledeh, nisem prikrival, da sem na poti v Pariz. Mi hočejo preprečiti to?

»So vam povedali, da se mi mudi naprej?« jo vprašam.

Pampinea prikima, potrdi, da ji je znano.

»Toda ali vam je znano tudi, kaj se je zgodilo v Parizu in zakaj se pri teh letih učim francoščino?«

Odkimava.

»Pišem družinsko kroniko,« ji priznam.

»Ah, to! Piše v predstavitveni mapi,« spet prikima.

»Lani ... mislim, da je bilo lani ... ali pa kdaj prej ... pred časom sem skratka po naključju odkril sled, ki me je peljala v Pariz in bi me morala še naprej, vse do Triela na Seni, na Ulico Paula Doumera 160.«

»Zakaj pa ravno tja?« se neprepričljivo pretvarja, da jo zanima.

»Naslov je bil na ateljejskem pečatu na hrbtu fotografije, ki sem jo našel med družinskimi fotografijami. Veste, kdo je na fotografiji?«

»Vaša babica,« izstreli gospa, zamaskirana v mladenko.

Seveda, tudi to piše v predstavitveni mapi.

»Ha, ne veste pa, koga ni na fotografiji!« zmagoslavno dvignem prst.

»Ne, tega res ne morem vedeti,« zavije oseba naveličano z velikimi očmi, ki se zaradi maske zdijo še večje, kot so bile dan prej.

»Njenega ljubimca. Babica je imela ljubimca.«

»Če ga pa ni na fotografiji!« jo zdaj malo začne zanimati.

»Seveda ga ni, odrezala ga je s škarjami, preden je šla iz Francije in se poročila z mojim dedom. Toda pozneje sem po naključju odkril fotografijo v galeriji na Poljskem. Neobrezano, s Poljakom.«

»In vi bi zdaj ...«

»Čim prej tja, v Pariz in Triel. To je moj drugi poskus. Prvič je spodletelo, ker nisem znal francosko in sem se ...«

»Potem pa sem prišla ravno prav,« mi vskoči v besedo. »Objavili so temo eksaminacije.«

Spet ničesar ne razumem.

»O čem govorite?«

»Mudi se vam naprej. Ne morete naprej brez temeljitega izpraševanja.«

Molčim in jo vprašujoče prebadam s pogledom.

»To je vendar splošno znano,« se izmika pogledu. »Na voljo imate dober teden, da se čim bolje pripravite.«

Kaj se gredo, ma Rosalie? Igrajo se z mano kot mačka z mišjo. Ali pa sem kaj spregledal? Uvrstili so me v skupino povprečno nadarjenih, jasno mi je, da se moram čim bolje naučiti francosko, to je v mojem interesu, jezik nikoli več ne sme biti izgovor, toda eksaminacija?! Ob moji artikulaciji mi nikoli ne bo uspelo. Najbrž pa samo strašijo. Izmišljujejo si vse mogoče, da bi me odvrnili od poti, čeprav se mi sanja ne, zakaj.

»No, povejte, kaj je tema izpraševanja,« pravim Pampinei ravnodušno, kolikor je le mogoče.

»Prosim!« je zdaj začudena ona.

»Tema izpraševanja!« malo povzdignem glas. »Ali niste prišli zaradi tega?«

»Ah, to ...«

Potem nekaj zamomlja v masko.

»Ne razumem!« zabevskam. »Bi sneli to trapasto masko!«

V krču odkimava, češ da ne sme.

»Potem pa govorite razločneje!« zahtevam. »Pa ne, da imate težave s spominom?«

Spet momlja v masko.

Nemogoče je razbrati, kaj pravi. Lenidetamoma! Ali nekaj takega, nesmiselni zvoki.

Vendar mi njihov zven ni čisto tuj, celo domač mi postaja, ko ga valjam po ustih in ušesih.

Že ji hočem povedati, naj mi napiše na list, če že ne more jasno povedati. Pa me prešine nepričakovana misel, kar zmrazi me po hrbtu. Da ni govorila francosko, da ni to tisti isti lenidetamoma, ki sem ga nekoč slišal iz tvojih ust?

Le nid de ta mémoire.

»Ste rekli Gnezdo tvojega spomina?« jo vprašam.

Maska na njenem obrazu se dvigne za centimeter proti očem. Se je nasmehnila ali skremžila?

Prikima: »Gnezdo tvojega spomina.«

Srce mi razbija od vznemirjenja. Kako so vendar izvedeli?! Me zares nadzorujejo v vsakem trenutku, celo moje misli in sanje? Ni se zgodilo prvič.

Moram se zbrati, osredotočiti, globoko vdihnem. Grabi me groza, a se moram osredotočiti in igro igrati naprej. Pomemben je videz ravnodušnosti.

»Odlično, kdaj lahko začnem?« povem brezbrižno, kolikor se dá.

To Pampineo pričakovano preseneti, ji spodnese tla. Begati začne z očmi, nikamor se ne more zateči po pomoč s pogledom.

»Tega pa ne vem,« se naposled iztrga iz nje, »vprašati moram direktorja.«

»Ali ni direktorica madame la professeur?« se delam neumnega.

»Ne, nikakor ne, ona je samo upravnica,« odkimava.

Stisne rep med noge in pobegne. Zaklene me v sobo, slišim škrtanje ključavnice.



Kmalu je spet pred mano. Besede od prej vleče nazaj, kot bi se okoliščine iz neznanega razloga odločilno spremenile.

»Direktor meni, da bi z eksaminacijo še malo počakali. Lahko bi prišlo do evakuacije gostov, to pa je najslabše, kar se lahko kandidatu pripeti med izpraševanjem.«

»Evakuacija? Ste znoreli!« se potrkam s kazalcem po čelu.

Prestrašiti me hoče, ma chère Rosalie, za vsako ceno odvrniti od poti.

»Premislite, gospod, dobro premislite, kam se vam vendar tako zelo mudi?«

»Ma estimée madame,«/»Cenjena gospa,« mi hitro začne naraščati krvni tlak, »kot sem vam povedal že ničkolikokrat, še kot učiteljici, me je do tistega ateljeja ločil samo še korak, v žepu sem imel vozovnico za vlak Paris‒Triel-sur-Seine, pa sem se sredi Pariza obrnil za sto osemdeset stopinj in se vrnil domov samo zato, ker sem ugotovil, da ničesar ne bom opravil brez znanja prekletega jezika ljubezni. K vam sem se zatekel po pomoč.«

»K meni!« se čudi oseba. »Jaz sem samo hostesa.«

»Ali niste medicinska sestra?« sem zajedljiv.

»To?« se prime za masko. »To so samo varnostni ukrepi, dragi gospod,« odgovori v hinavsko priliznjenem tonu.

»To so samo plavolasi izgovori, draga institutrice blonde.«

»Pas de sarcasme, s'il vous plaît,«/»Brez porogljivosti, prosim,« sikne.

»O, sedaj smo pa spet učiteljica francoščine!« vzkliknem.

»V srednji šoli sem se učila francoščino, to je vse!«

»Da boste lažje razumeli, draga gospodična! Noč za nočjo me meče iz sna podoba babice: zagledam jo na drugi strani šipe, tudi ona vidi mene, kriči skozi šipo, sliši se slabo, pa vendar bi bilo njene besede mogoče razločiti in si zapomniti, če bi le razumel francoščino. Ne morem do nje, v obupu si njene besede poskušam zapomniti po zvenu, kričim in kličem Pierra ali koga takega, kot ste vi, la hôtesse estimée, človeka, ki bi mi besede prevedel.«

»Jaz sem vendar tukaj, nikamor vam ne bom pobegnila,« je vse bolj razdražena. »Ali zares ne morete počakati, da se zadeve umirijo ... Že zaradi vaše starosti.«

Z dlanjo treščim po omarici ob postelji: »Postavi me v gnezdo tvojega spomina ‒ to je pomen tistega nidetamoma, ki mi ga babica kriči skozi šipo! Zdaj razumete?«

Pampinea se odmakne za korak, čeprav sva daleč vsak k sebi. Soba se zavije v mrtvaško tišino. Gleda me kot norca.

»Odkorakal bom skozi tista vrata, madame la professeur, in ne morete me zaustaviti!«

Stopam mimo nje, ne upa se niti ganiti.



***



Spet se igramo. Igra ni več ne prijetna ne zabavna, nočem se igrati. Vendar ne zberem dovolj volje in odločnosti, da bi jim to povedal.

Pierre me je brezobzirno privezal na posteljo, ma Rosalie. Z utemeljitvijo, da se ne nadzorujem več in begam naokoli, lahko bi se poškodoval ali koga okužil. (S čim? S kugo?) Z usnjenimi pasovi so mi privezali roke in noge ob rob postelje, nataknili so mi plenico. Kako ponižujoče! Dobro je samo to, da so me priklenili na posteljo ob oknu, če le malo dvignem glavo, vidim na dvorišče.

»Takoj me odvežite!« kričim kot nor, vendar to nikogar ne vznemirja. »Hočem knjigo pritožb!« se derem.

Nimam napada panike, igram histerijo. Če se igramo doživljajski pouk, potem se igrajmo do konca. Položaj me je spet spomnil na moje bolnišnične dneve izpred let, ne vem, ali bi se smejal ali jokal. Raje se smejim. Medicinski brat je tudi takrat na posteljo ob oknu privezal starčka, bil je dementen, a je protestiral na vse mogoče načine. Očital jim je, da ga obravnavajo kot sužnja. Ne vem, od kod je vzel ravno sužnja.

»Pa saj nismo sužnji,« zarjovem še sam in mi malo gre kar na smeh, ko se spominjam tistega človeka.

»Ne boste nehali delati kravala?« vstopi Pierre.

»Na stranišče moram,« se zlažem, »odvežite me.«

»Imate plenico,« pravi Pierre hladnokrvno.

»Pa saj nismo sužnji,« spet kričim in se jezim, malo pa mi gre spet na smeh.

Po hodniku že odmeva tleskanje petk, ona je, prihaja madame la professeur. Vstopi v sobo. Tokrat je oblečena v policijsko uniformo, na pas ima obešen usnjeni tok s pištolo, pendrek in lisice.

»Se bomo šli ravbarje in žandarje?« mi gre že tako na smeh, ko pa jo zagledam v komični opravi, se ne morem več zadržati, bruhnem v krohot.

Pierru ni smešno, njej tudi ne.

»Ali pa se bomo šli fetišizem, doživljajsko?« se na postelji tresem od smeha.

»Mislite, da ste duhoviti?« pravi madame prezirljivo.

»Dobro, dobro,« se poskušam zbrati, »saj razumem, sodobna pedagogika, didaktika in vse to. Samo meni se vseeno zdi, da je to šlo malo čez rob. Ne morete me vendar kar privezovati na posteljo. Zunaj ali tam nekje me čaka Ica, pogovoriti se morava o njeni avtobiografiji, pa ne pustite, da bi se vrnil nazaj. Na drugi strani me čaka babica, vem, da ne more biti več daleč, čutim na kosteh, da je v bližini, pa me ne pustite naprej. Predvsem pa nimate nobene pravice, da me zadržujete na silo. Odvežite me!«

»Dobro veste, da vas ne moremo odvezati.«

»Seveda me lahko, zakaj me ne bi mogli odvezati?« spet povzdigujem glas.

»Ker vam hočemo dobro,« odgovori ženska.

»No, to pa je duhovito,« zinem in glavo obrnem na levo, proti oknu, nočem ju več gledati.



Madame odide iz bolniške sobe, Pierre gre za njo. V odsevu v oknu vidim, kako zapuščata sobo. Pierre stegne roko proti stikalu na steni ob vratih in ugasne luč, preden stopi na hodnik. Srce mi divje razbija. Zaprem oči in se poskušam pomiriti.



***



Ko se v polmraku sobe zbudim, je moja glava še vedno obrnjena proti oknu. Na šipi se izrisuje odsev prosojne postave, ki se premika po sobi. Zmrazi me po hrbtu, občutek nelagodja mi želodec potisne v grlo. Cepec, pravim samemu sebi, toda obrniti glave in pogledati, kdo je tam, si ne upam. Postava je tako domača in znana, da pomislim ... da po sobi hodiš ti, ma Rosalie. Proti moji postelji se napoti odsev in se smehlja. Naježi se mi koža in dlake mi stojijo pokonci. Misel, da odsev ni samo novo slepilo in da si tam zares ti, vzbuja grozo. Ne vem še, kaj bi bilo zame huje: da bi se ozrl in te zagledal ali da tam ne bi bilo ničesar.





Vse moje gluhoslepote





II. del





MOJE ŽIVLJENJE





OTROŠTVO





Spočeta sem bila v začetku druge svetovne vojne leta 1941 in rojena spomladi 1942. Takrat se je že govorilo, da bo vojna trajala več let. Očeta ni bilo doma, zajeli so ga Nemci, bil je v delovnem taborišču. Kako je mama preživela ves ta čas noseča z menoj, premišljujem komaj zdaj, ko sem tudi sama občutila grenkobo sveta.

Ob koncu vojne smo živeli v kleti male lesene hiške, kajti mamo je bilo strah, da bodo Nemci med begom odvrgli še kak­šno bombo. Čez čas smo kot podgane prilezli na svetlo, iz maminega naročja sem opazovala velike križe na nebu, letala. Oče se je po vrnitvi domov zaposlil kot gozdar, mati je hodila na dnino h kmetom. Otroci smo bili prepuščeni ostarelima starima staršema. Pravzaprav smo bili kar velika družina, prevelika za tako majhno hišo. Za druge smo bili bajtarji. »Spet je prišla fehtat!« je kričala hčerka kmeta, h kateremu smo hodili po mleko. Čeprav smo plačali vsak liter. Elektrike takrat še nismo poznali, s stropa je visela petrolejka, kasneje karbidovka; da je bilo dovolj toplo, sta mati in oče ob večerih krtačila volno, potem s kolovratom spletla lepo nit in jo navila v klobčič. Mama nam je spletla jopice, da nas ni zeblo. Za takšno delo ni bilo časa poleti. Vseeno smo bili srečni.

Zime so bile dolge in včasih je zapadlo tudi dva metra snega. Od hiše do drvarnice, ki je stala onkraj ceste, smo izdolbli prave tunele v sneg, da smo nanosili drva v hišo za kurjavo. Tudi otroci smo si napravili rove in se v njih skrivali.

Bila sem najstarejša. S šestim letom sem šla v šolo, imela sem nahrbtnik, v njem prvo berilo, za pasom pa privezano tablico in kamenček, s katerim sem pisala. Kamenčki so se mi vedno lomili, postajali so čedalje krajši in tudi pisava ni bila prav dobra. Do šole sem imela petnajst minut hoje po gozdu, bilo je nekaj stez, po katerih sem se podila s sošolci. V učilnici smo bili skupaj prvi trije razredi. Učiteljica se mi je zdela najlepša, najboljša, najpametnejša ženska in mi je bila kot mati. Za njo smo bili vsi njeni otroci. Poročila se je v domači vasi in zelo sem bila ponosna, ker je hodila mimo naše hiše v šolo in nazaj domov.

Oče je bil trmast, vedno je moralo biti po njegovem. Otroci smo se ga bali in se z njim skorajda nikoli nismo pogovarjali. Če smo kaj potrebovali za šolo, je bila vedno mama tista, ki je naše želje in prošnje sporočala očetu. In potem je poslušala njegove pridige in izgovore, zakaj ne bo kupil tega in onega.

V vasi takrat še ni bilo trgovine, ni bilo cestne povezave z dolino, če je kdo nujno potreboval zdravnika, je odšel ponj s konjem. Dve uri je bilo potrebno pešačiti čez travnike in gozdove, da si prišel do trgovine. Tako so si ženske med seboj sposojale kaj malega, kvas ali sladkor, še posebej v zimskem času. Takrat so krožile od hiše do hiše tudi knjige, največkrat od Mohorjeve družbe. Vso dolgo zimo sem ob večerih sedela na topli peči in jih brala na glas, da sta jih poslušala tudi ata in mama.



***



Nekega dne mami zmanjka kvasa, speči bi morala kruh. Poslala me je k sosedi, ki ni bila oddaljena več kot deset minut hoje, a v moji otroški glavi je bilo vse videti drugače. Zagaziti je bilo treba v sneg, ki ga tiste čase ni bilo nikoli manj kot meter.

»Saj te ne bo strah!« je mama vzkliknila za mano.

Bila je polna mesečina, močno je pihalo, sneg je kopičilo v zamete, ko sem prišla do sosede, sem imela rob krila zmrznjen. Izprosila sem kvas in odhitela nazaj domov. Mesečine ni več bilo, veter se je okrepil, moji koraki so bili zameteni, grebla sem z rokami po snegu in si tako utirala pot. Vsaka senca mi je pognala kri po žilah. Naredila sem nekaj korakov naprej, a mi je spodrsnilo in sem zdrčala navzdol po bregu, ponovno se je bilo treba povzpeti. Zaslišala sem žvenket zvončkov. Ozrla sem se proti vrhu v smeri naše hiše, kjer je bila cesta, ki so jo kmetje zjutraj očistili s plugom, in videla par konj, ki je vlekel sani. Bile so v lučkah in razveselila sem se, da je mogoče prišla teta. To mi je dalo novih moči, da sem se z vso silo pognala naprej v strmino. Nekajkrat sem se še izgubila v zametih, a končno sem jih premagala in vsa zasopla odprla hišna vrata. Vse je bilo tiho, sestre so že zaspale na svojih slamnjačah. Tiho sem se povzela na toplo peč, še prej pa materi odnesla kvas v kuhinjo, kjer si je že vse pripravila, da bo spekla kruh. Bila sem premražena. V tistem hipu sem se spomnila konjev in sani. Zlezla sem s peči in odšla k materi. Nisem več vedela, ali naj jo vprašam ali ne. Tete vendar ni bilo nikjer. Morda je bil samo privid, morda je bila dobra vila, ki mi je prišla rešit življenje ali sporočit, da bom šla na morje.

Naslednji dan sem se slabo počutila, imela sem otekla in boleča kolena in nisem šla v šolo. Mama mi je noge povijala s cunjami, namočenimi v domač kis, in tako sem po dveh dneh spet tekala naokoli. Vendar pa so se bolečine začele ponavljati.

Nekega dne se učiteljica ustavi pri mami.

»Vidim, da je mala večkrat bolna, verjetno ima revmo, mogoče bi jo pustili v otroško kolonijo na morje in bi se tam pozdravila,« predlaga.

»Oče je ne bo pustil tako daleč in tudi denarja nimamo za to,« odgovori mama.

»Bom uredila, da ne bo nič plačala, samo vaše dovoljenje potrebujem,« še naprej poskuša.

»Naj bo, se že pogovorim z očetom,« vzdihne mama.

Oče je po dolgem prerekanju le privolil.

»Naj bo, gre za njeno zdravje,« je zaključil pogovor in v tistem trenutku sem vedela, da bom res šla na morje, ki si ga nisem znala niti predstavljati.



Sami neznani obrazi, ki sem jih tam srečala, so me spravljali v obup. Še nikoli nisem bila tako daleč od staršev. Pogrešala se sestre in mamo. Tam je bil tudi fant, ki so mu nacisti pobili skoraj vso družino, ga odpeljali v Nemčijo in posvojili. Po vojni so ga tisti, ki jim je uspelo pobegniti pred pobojem, pričeli iskati in ga tudi našli. Prišel je domov in podarili so mu počitnice na morju. Bil je iz naše vasi, znal je plavati, če me je le videl, me je zvlekel v morje in me potunkal. Izogibala sem se ga, nisem več bila v bližini morja, ves dopoldan, ko je sonce že pošteno pripekalo, sem se zadrževala v topli mivki in se igrala. In tako sem se pozdravila. Ko sem prišla domov, me kolena niso več bolela, revma je izginila.



***



V vasi je bila šivilja. Po pouku sem kdaj pa kdaj rada odšla k njej. Imela je na kupe različnega blaga, razmetanega vsepovsod. Opazovala sem jo, kako je šivala in gubala blago, potem pa sešila lepe obleke. Kmetje, ki so bili bogati, so jo najeli, da je prišla kar k njim na dom pred veliko nočjo in vsej družini naredila nove obleke. Nekega dne se je nepričakovano prikazala pri nas na vratih. Vsa besna je pokazala name, češ da sem ji ukradla škarje. Oče me je jezno pogledal, dobila sem jih, padalo je vsepovsod, čeprav sem bila nedolžna. Jokala sem celo noč in v šoli učiteljici povedala, česa me je ženska obdolžila.

»Ti veš, da to ni res! Veš, da imaš čisto vest, ona bo nekoč, ko bo v tisti navlaki našla škarje, to sprevidela,« me je tolažila učiteljica.

Moj oče je naslednji dan, ne da bi za to vedela, odšel k šivilji, premetal kupe blaga in našel škarje. Nikoli se ni opravičila.



***



Med počitnicami smo se otroci porazgubili. Mlajše sestre so že hodile na dnino, pasle sosedove krave, jaz pa sem bila najbolj ponosna, ko sem nekega dne z mamo šla delat na sosedovo njivo. Od doma sva se odpravili zgodaj zjutraj, skoraj mrak je še bil. Njiva, na kateri je iz zemlje komaj pokukal krompir, se mi je zdela neznansko velika. Ob obronku so postajale še ostale ženske, ki so prišle na dnino. Skrivala sem se za mamino krilo in skrbelo me je, kako se bom lotila vsega tistega plevela. Že po nekaj urah so me pričeli boleti prsti zaradi ruvanja po zemlji. Toda počutila sem se odraslo. S pletvijo sem zaostajala za ostalimi, pa je mama tu in tam segla tudi v mojo vrsto in na hitro kaj oplela. Le počasi smo se pomikale na drugi konec njive. Sonce je že močno pripekalo in komaj sem čakala na gospodarico, ki je prinesla na njivo malico. Med drugim je bilo tam tudi maslo in med, tega sem se najbolj razveselila. Prijalo mi je tudi suho sadje v kompotu, ženske so pile tolkec; moja mama je vedno pila samo vodo, da je ne bi bolela glava. Na hitro smo pojedle in se spravile nazaj na njivo. Kmetica je pobrala, kar je ostalo, zložila v košaro iz odšla pripravljat kosilo. Sonce je bilo še vedno visoko na nebu, ura se je počasi premikala in okrog trinajste ure smo odšle na kosilo. Po navadi je bila krompirjeva juha in v njej prekajeni svinjski parklji pa še zabeljen fižol in kruh. Vse je bilo postavljeno na veliki kmečki mizi, le s težavo sem zajela kaj od tega, ne da bi polila. Ker sem bila majhna, sem vsakokrat vstala, da sem dosegla veliko skledo sredi mize. Še vedno lačna, sem odložila žlico in počakala, da so tudi ostale končale s hrano. Skrivala sem prste pod predpasnikom, izza nohtov je tu in tam že bilo videti nekaj krvi. Težko sem pričakovala večer, šele ko se je stemnilo, smo končale z delom in odšle k večerji. Gospodar je prišel šele po večerji. Segel je po denarnici in tistim, ki niso bile česa dolžne, razdelil denar. Tudi meni je stisnil v roko dvajset dinarjev. Pozabila sem na vse bolečine, to je bil moj prvi zaslužek. Potrebovala sem barvice za risanje, za očeta so bile namreč to nepotrebne stvari.

Naslednji dan je bila nedelja in šli smo k maši. To nedeljo je bila maša v cerkvi dve uri hoda na goro. Pošteno je bilo potrebno zagristi v strmino, steza se je vila med kamenjem in grmovjem in ko si prispel na vrh, si videl pred seboj kot na dlani skoraj vso Savinjsko dolino. V žepu sem stiskala zasluženi denar in tiho jokala. Mama me je namreč prepričala, da je treba denar dati v skrinjico ob oltarju. Da mi bo potem Bog dvojno poplačal. Tako je želja po barvicah ostala samo želja.

Domov sem prišla utrujena in razočarana, med preoblačenjem pa sem v žepu zatipala papir. Potegnem ga iz žepa in vidim, da je to denar, ki sem ga dala v skrinjico. Podvojen. Mama je imela prav, sem tuhtala pri sebi. Bog mi ga je vrnil, vedel je, da potrebujem barvice in mi vrnil denar, ga dal še več. Dobrota se vedno izplača. Nikomur drugemu nisem tega povedala, samo mami. Ona pa je položila roko na mojo ramo in rekla: »Gospodova pota so skrivnostna!«



***



Pripravljali smo se na sveto obhajilo. Prejšnji dan smo odšli vsi k spovedi in spominjam se, kako sem se počutila. Kot da bi imela krila. Pazila sem, da nisem jezila staršev, niti sester, da bi tako s čisto vestjo odšla naslednji dan k obhajilu. Nosila sem dolgo belo obleko in na glavi venček rožic. Lase sem imela spletene v dve kiti, ki so mi padale po hrbtu vse do pasu. Po maši smo imeli zajtrk s piškoti, ki so jih spekle vaške gospodinje. Enkrat na mesec smo hodili k obhajilu in bog ne daj, da ne bi bil tešč. Župnik nam je vedno rekel, da bi to bil božji rop, ki se nikoli ne odpusti.

Nekoč pa …

V nedeljo sem zgodaj zjutraj odšla v cerkev k maši in obhajilu. Bila sem lačna in mimogrede sem utrgala regrat, ki je že imel semena, rada sem grizljala stebla, ki so me odžejala, in pozabila, da moram biti tešča. Srh me je spreletel.

»Kaj zdaj, kaj naj storim?« sem se v obupu spraševala.

»Naj ne grem k obhajilu, kaj bodo rekli starši, otroci, s katerimi sem bila skupaj prejšnji dan, kaj bo rekel duhovnik?«

Kar tema se mi je naredila pred očmi.

In tako sem se odločila po svoje.

Pot do oltarja ni bila še nikoli tako dolga in težka. Ko sem sprejela hostijo, se mi je zdelo, da sem izgubila tla pod nogami. In potem vest, ki mi ni dala miru. Naredila sem nekaj, kar bom obžalovala vse življenje, tako sem se takrat počutila. In nikomur o tem nisem nikoli niti pisnila. Toda vsakokrat, ko sem poslej stopila v cerkev, sem duševno trpela. Potem pa sem nekoč povedala mami, kako sem se s tem obremenjevala. Ona pa: »Bog vedno preizkuša.« Že, toda mene si je res privoščil. Kratke preizkušnje že, ne rečem, ampak kar naprej in v nedogled ...



***



Že zjutraj se je kazalo lepo, sončno vreme. S sestro sva si nadeli najlepšo obleko, ki sva jo imeli za k maši, peli sva v mladinskem pevskem zboru in to za naju ni bilo kar tako. Ni bilo vsakdanje.

Sezula sem si prevelike čevlje, da ne bi motila starega očeta, ki je bolan ležal v sosednji sobi, tiho odprla vrata izbe, da bi mu voščila lep dan, a sem zbegana obstala, samo malo sem odprla vrata. Spomin na sončni žarek, ki se je kakor angel pritihotapil v sobo, se malo pomudil na njegovem izmučenem obrazu, ga rahlo pobožal in odplaval na steno, kjer je visel lesen križ, se mi je vklesal v spomin in srce. Nenadoma so me obšle misli o smrti. Toda iz premišljevanja me je zbudil sestrin glas: »Za boga, kje si obstala? Mudi se nama, da ne zamudiva!«

Zaprla sem vrata in odvihrala za njo.

Peli smo na ogromnem odru, ki je bil postavljen na prostem, iz vseh koncev naše domovine so prihajali. In ko je zadonela pesem, sem mislila, da mora tako nekako biti v nebesih. Med petjem mi je tu in tam misel odplava in pristala pri bolnem dedku.

»Pa saj se pri tisočih glasovih ne sliši, če kaj zafrknem,« sem si rekla in se nekako opravičevala, ker nisem bila čisto pri stvari.

Starega očeta sem imela rada. S staro materjo sta živela pri nas v mali sobici, nikoli nista bila v napoto. Včasih sem zlezla zvečer k njima v posteljo. Stara mama je bila obilna in me je pogrela, včasih mi je dala kos kruha ali mi ga stisnila v žep, ko sem odhajala v šolo. Dedek je, ko je bil še zdrav, vse dni ždel v delavnici, popravljal stole, delal škafe, sode, popravljal in izdeloval poljsko orodje in tako tu in tam tudi kaj zaslužil. Vsi so ga imeli radi, bil je prijazen in nikoli ga nisem videla slabe volje. Nekoč mi je rešil prstanec na dlani. Rade smo se igrale tako, da smo priredile poroko. Nabrale smo veliko rož, marjetice so služile za poročne venčke, poročale smo se med seboj. Prstane smo si delale iz raznih trav, nekega dne pa sem se odločila, da poiščem nekaj, iz česar si naredim pravi prstan.

Okrog delavnice se je vedno kaj našlo, tako sem pobrala staro, zarjavelo žico in si jo navila okrog prsta. Prst mi je otekel in postal rdečkasto siv. Morala sem nekaj ukreniti, sama si nisem mogla več pomagati, ena od sester mi je svetovala, naj si ga odrežem, ampak krvi me je bilo strah. Skoraj bi umrla od sramu.

»Moram k staremu očetu v delavnico, da mi pomaga,« sem se prepričevala in oklevala pred leseno kljuko delavnice.

Dedek je prišel ven, roko sem imela za hrbtom, to je opazil in potem sem mu le pokazala prst, ki ga skoraj nisem več čutila.

»Kaj si pa storila? Pridi, da to nekako rešiva!« se je prijazno nasmehnil, meni pa je padlo ogromno breme s srca, ker mi ni bilo potrebno pojasnjevati.

Pošteno se je utrudil, preden je spilil žico s prsta, ne da bi me ranil. Bolelo me je, zato nisem mogla objeti drugega kot njegovo nogo, tako sem se mu zahvalila.



O tem sem premišljevala, ko sem stala na odru in pela. Kakor da bi se hotela posloviti od njega.

Pozno popoldne sva s sestro prišli domov in ko sem stopila skozi vrata, se me je polastila tesnoba. Najprej sem odšla v sobico pozdravit starega očeta, morala sem mu povedati, da sem ves čas mislila tudi nanj.

Vrat nisem mogla odpreti, bila so zaklenjena. Soseda, ki je ravno prišla iz kuhinje, me je s sestro povlekla v prostor, ki smo mu pravili hiša. To je bila naša dnevna soba, kjer se je dogajalo vse. Tam smo jedli, otroci delali naloge, na peči je bilo včasih kar malo tesno, vsi smo se hoteli pogreti. Sosedo smo klicali Mica, posadila naju je za mizo in dala prst na ustnice, kar je pomenilo, da morava biti čisto tiho.

»Stari oče je umrl, saj vesta, kaj to pomeni?« je še tiše dodala, da sem jo komaj slišala.

»Pripravljajo mrtvaški oder, zato ne moreta tja,« nama je razlagala, pa sem od tega kaj malo razumela, bilo mi je dvanajst let in še nikoli nisem videla nikogar, ki bi umrl. Po licih so mi zdrsele solze. Ko je sestra videla, da sem žalostna, me je potegnila za roko, kakor da me hoče nekam odpeljati.

»A ti veš, kaj to pomeni?« mi je šepetala na uho. »Veselila se boš, jedli bomo beli kruh, a razumeš?«

Nisem je razumela.

»Saj res, jedli bomo beli kruh,« sem ponavljala za njo.

Posrečilo se mi je splaziti skozi napol priprta vrata v izbo, skrila sem se za omaro in v poltemi videla, da dedek še vedo leži v postelji. Nič si ni bil podoben, bled, z malo zakrivljenimi ustnicami, brado, ki je nekam čudno štrlela, kot da je nekdo drug. To ni bil več moj stari oče. Smrt ga je izmaličila.

Medtem so ga položili na oder, ki so ga obložili s smrečjem, rekli so, da bo to ustvarilo prijeten vonj. Tudi tega nisem razumela. Nekdo me je hotel zriniti skozi vrata, pa sem se uprla z rokami in nogami. Moram biti tam, sem mislila, če grem, bo ostal čisto sam. Ampak proti noči so prišli sosedje in fantje, ki so mu ob nedeljah velikokrat prišli prepevat domače pesmi. Sveče so že dogorele in ženska, ki je sedela na klopi v kotu sobe, je pazila na to, da jih je vedno znova menjavala. Po polnoči je utihnilo tudi petje in spet so prišli naslednji večer. Pesem je štiri noči tiho odmevala po sobi, ždela sem tam in upala, da se bo stari oče zbudil. Štiri dni nisem zatisnila očesa, le tu in tam sem malo zadremala. Mogoče pa se bo zbudil in nikogar ne bo tam, sem pomislila, morala sem biti tam. Oče in mati nista več vztrajala, da moram v posteljo, tudi v šolo mi ni bilo treba, tako nisem imela drugega dela, kot da sem tam sedela in čakala, da se bo zgodilo.

Nekajkrat sem dala roko na njegove prsi, prepričana sem bila, da diha, prsi so se narahlo zganile, se mi je zdelo. Naslednji dan, ko so pobrali vse vence s sten, bilo jih je zelo veliko, so dali starega očeta v krsto in še danes slišim in čutim tiste udarce po žebljih. Pred hišo se je slišalo tiho petje, peli so njegovo najljubšo pesem Cveti dekletu rožmarin. Potem se je dolga vrsta ljudi počasi pomikala proti cerkvi.

Taki žalostni trenutki iz otroštva se vračajo kar naprej. Kljub žalosti se jih rada spominjam.



***



Oče je bil gozdni delavec. Ukvarjal se je z lesom, hodil je po gozdovih in označeval kmetom drevesa, ki so jih lahko potem posekali. Bil je gozdni manipulant, tako se je reklo. Delavci, ki so ta drevesa posekali, so jih nato po drčah, ki so jih sestavili iz hlodov, spravili v dolino. Da je delo težko in nevarno, sem ugotovila šele tedaj, ko me je nekega dne vzel s sabo na planino. Naučil me je pisati kubature. Imel je lesen meter, privezan na nahrbtnik, to je bilo njegovo delovno orodje. Premeril je smreko, številke, ki mi jih je narekoval, sem vpisala na kvadratast papir.

Bilo je že pozno jeseni, ko sem šla z njim po ozkih stezicah na planino. Delo je bilo potrebno čim hitreje opraviti, ker je dišalo po snegu. Včasih je zašumelo v odpadlem bukovem listju, a ko sem se obrnila, ni bilo nikogar. Postalo me je strah, pospešila sem korak in prehitela očeta.

Oče je opazil, da kar naprej pogledujem nazaj.

»Počakaj, ti nekaj pokažem!«

Obstala sva ob mravljišču, ki je bilo visoko meter ali več. Z roko je potipal po tistem velikem rjavem kup, v katerem so se skrivale mravlje. Potem je dal roko, ki je dišala po mravljinčni kislini, pred nos in globoko vdihnil.

»Če boš vedno naredila tako, ne boš nikoli bolna na pljučih.«

Na vrhu planine se je razprostirala manjša ravnica, na kateri je bila lesena koča. V njo so se zatekali delavci, če jih je ujela nevihta. Vreme tudi takrat ni bilo nič kaj prijazno, pričel je pihati severni veter in oče se je zaskrbljeno oziral proti nebu. Pohitela sva, da bi izmeril še zadnje smreke in da bi kar najhitreje prišla, še pred nočjo, do planinske postojanke. V koči, ki je bila na pol zidana, na pol lesena, je bilo že precej živahno, tja se nisva zatekla samo midva. Zrak je bil nasičen s cigaretnim dimom. Očetu pa se ni nikamor več mudilo. Gnjavila sem ga, da sem lačna in utrujena in da greva domov.

»Tukaj bova ostala danes! Prenevarno je ponoči laziti po teh kozjih stezah,« me je zavrnil. »In ne bodi tečna!« je še ostro dodal.

Poklical je upravnico koče in jo prosil, da mi pripravi kaj za večerjo. Pojedla sem kos kruha in spila čaj, potem pa me je po strmih stopnicah odpeljala na skupna ležišča. Prostora je bilo za dvanajst ljudi. Vame se je naselil čuden občutek in zmrazilo me je.

»Pa ja ne bodo tukaj spali vsi tisti moški?« sem vprašujoče gledala oskrbnico, ki je že zapirala vrata za sabo. Še prej je prižgala malo petrolejko, ki je visela s stropa.

Kar oblečena sem se pokrila z odejo čez glavo. Nekaj je zaškripalo, nekdo je vstopil, otrpnila sem, še dihati si nisem upala. Ustavil se je pri moji postelji, se nanjo usedel, da je v slamnjači zašumelo. Nisem si upala pogledati, kdo se je priplazil, a sem ga spoznala po glasu.

»Te kaj zebe? Bi te malo pogrel, hladno je.«

Bil je očetov prijatelj. Vedela sem, da mi ne bo nič storil, a ko sem zavohala alkohol, me je postalo strah.

Tuhtala sem, kaj na ukrenem. On pa je še kar naprej govoril, da ga je oče poslal k meni, hladno je in me bo pogrel.

Oblečen se je spravil pod odejo, zlezla sem čisto k robu, da se ga ne bi slučajno dotaknila. Drgetala sem od mraza in strahu. Utihnil je in upala sem, da je zaspal. Tiho sem se splazila iz postelje, pograbila čevlje in jih odnesla pred vrata. Šele tam sem si jih nataknila, roke so se mi tresle, da sem si vezalke le s težavo zavezala.

Noč je bila temna. Za vogalom koče sem čakala, da bo zasvetila luna in bom odšla domov. Iz koče so se slišali pijani glasovi, ki so me potisnili v temno noč. Nisem več čakala. Vedela sem, da bo pot nevarna, saj je bilo na obeh straneh steze polno prepadov.

»Samo še to strmino, pa bom iz najhujšega,« sem si po poti prigovarjala in se opogumljala. Tu in tam sem se spotaknila ob kamen, da se je skotalil po strmini navzdol, in se zadnji hip ujela za grm, da nisem padla. Obstala sem, ko sem slišala lisice, ki so ponoči iskale hrano, ali ko sem splašila kakšnega zajca, da je pred mano švignil v goščavo. Izza gore je počasi vstal mesec in razsvetlil pogorje, da sem skorajda videla v dolino. Še kakšne pol ure sem potrebovala do doma. Morala sem si malo oddahniti, sedla sem na podrto drevo, da bi si odpočila, a me je bilo preveč strah, zato sem tekla vso pot, prav do doma.

Petrolejka ni več gorela, vsi so že spali.

»Mama, mama,« sem vpila in tolkla po vratih, ki so bila zaklenjena. Potem je zaropotal ključ v ključavnici in mi je odprla.

Oče je prišel domov sredi dneva, me mimogrede ošinil z ostrim pogledom, bil je jezen, ker sem odšla domov sama. Nič ga ni skrbelo, kako sem po temi prišla domov in nič me ni vprašal, ali me je bilo kaj strah.

Popoldne je prišel očetov prijatelj, prav tisti, ki je lezel k meni v posteljo

»A ti pa kar sama dol?« mi je mimogrede navrgel.

Sedela sem na peči in brala knjigo, ki si jo je mama sposodila od sosede. Nedelja je bila in takrat nismo delali. Zjutraj smo odšli k maši in potem smo se otroci po svoje zabavali. Oče in mama pa sta molčala. Niti pogledala se nista. Hodila sta brez besed drug mimo drugega, jaz pa sem se počutila krivo, ker sem odšla sama domov.



***



Nekega lepega dne smo se okrog dveh popoldne vračali iz šole. Drveli smo čez gozd. Imeli smo vsak svojo stezo, dečki pod vrhom hriba, dekleta pa trideset metrov nižje. Gozd je bil na gosto porasel z drevesi, tako da smo se igrali skrivalnice. Zaostala sem za njimi in opazila, da se proti meni kotali velik kamen. Izognila sem se v levo, a nisem videla drevesne korenine, od katere se je odbil naravnost v mojo glavo. Zakričala sem, dekleta so pritekla k meni, dve sta me prijeli za roko in tekle smo proti našemu domu. Tu in tam se mi je stemnilo pred očmi, na čelu je zevala luknja, a nisem krvavela. Prestrašila sem se, doživela šok. Sosedova dekleta so jokala, mama jih je tolažila, da bo vse uredila tako, da bo prav. Do zdravnika je bilo dve uri hoda in gotovo poti ne bi zmogla. Zdaj mi je že lila kri, mama je našla nekaj povojev, z brisačami ji je uspelo ustaviti krvavitev.

Naslednji dan sem šla v šolo, a že po nekaj dneh se je vse spremenilo. Bolečine nikakor niso ponehale in rana se je zagnojila. Morala sem k zdravniku. Ko sva stopili v ordinacijo, jo je zdravnik najprej okaral, zakaj me ni takoj pripeljala k njemu, noben izgovor ni bil zanj dovolj dober.

»Zdaj je prepozno, ne morem več zašiti rane, ostala bo brazgotina,« je govoril mami, zdelo se mi je, da je čedalje manjša, zgrbila se je. Na čelo sem dobila znak, ki me bo vedno spominjal na dogodek.

Po nekaj mesecih od neljubega dogodka se je zgodilo nekaj, kar me bo potem spremljalo skozi življenje do današnjih dni.

Vrtoglavica.

Obiskovala sem prvi razred nižje gimnazije, do šole sem hodila uro v dolino in potem uro in pol nazaj. Tisto jutro je dišalo po dežju. Pihal je lahen vetrič in premikal oblake, ki so kot težka odeja viseli nizko pod nebom. Bukov gozd je ozelenel in se bohotno razprostiral daleč naokoli. Hitela sem proti šoli in v prevelikih čevljih včasih zadela korenino, da sem komaj ujela ravnotežje. Kar počez sem jo ubrala, da bi čim prej pretekla gozd, ki se je vlekel skorajda do doline. Vseskozi je žvižgal kos, kot bi hotel pregnati bližajočo se nevihto.

Na polovici poti sem bila, ko nenadoma nisem več čutila leve polovice telesa. Roka je bila tujek, čutila sem jo, a kot da ni moja. Pred očmi so mi poplesavali črni krogi, izginjali, se spet vračali. Na levi strani očesa sem videla svetleče pikice, ki so me spominjale na kresničke v majski noči. Poti nisem mogla več nadaljevati. Vrtelo se mi je. Obležala sem in strahoma čakala, kaj se bo zgodilo. Ničesar nisem razumela, nisem mogla razmišljati. Razbesnela se je nevihta. Z zadnjimi močmi sem se zavlekla pod široko bukev, a je premočno deževalo, kaplje so prodirale skozi zeleno listje na tla. Moja obleka je bila premočena. Preko torbice je tekel curek vode in blata. Nekajkrat je nekje daleč zagrmelo, a kmalu je počilo v bližini. Nisem mogla pokonci, vse okrog mene se je vrtelo in v meni ni ostalo nič od tistega, kar sem zjutraj pojedla. Nevihta se je počasi umirila, nehalo je deževati in skozi krošnje so se prebili prameni sončnih žarkov. Ptice so se spet oglasile.

Poskušala sem se spraviti pokonci, a mi ni uspelo. Še kakšno uro sem tako ležala, nato je otrplost udov popustila, vrtoglavica je pojenjala in vse je bilo kot prej. Nič me ni bolelo, samo zelo utrujena sem bila. Kar legla bi in zaspala, a sem morala naprej. Kam? V šolo ali domov? Zamudila bi dve uri pouka, pa še skoraj uro hoda je bilo do šole, najbolje je bilo iti domov. Tuhtala sem, kaj naj rečem mami. Ata je delal na planini, vsaj njemu mi ne bo treba pojasnjevati, tako ali tako smo se ga otroci bali in ko se je kaj zgodilo, smo se vedno zatekli k mami. Ona bo že uredila tako, da bo prav. Odločila sem se, da mami ne bom povedala resnice, zakaj bi ji po nepotrebnem delala skrbi, pet nas je bilo in vsak bi lahko glede česa potožil.

Naslednjič, ko me je vrtoglavica spet položila na poti v šolo, sem ji le zaupala, kaj se dogaja. Šli sva k zdravniku. Samo zmajeval je z glavo in videti je bilo, da mi ne verjame. Vrtoglavica je bila potem moja stalna spremljevalka, položila me je, ko sem najmanj pričakovala. Vedno sem si poiskala kak samoten kotiček in počakala, da mine. Puberteta, so govorili zdravniki. V šoli so me zbadali, kadar sem se zavlekla v stranišče med poukom.

»Spet se ni učila!« so govorili in vrtali vame z vsemi nemogočimi vprašanji.





MLADOST





Tako je počasi minevalo moje otroštvo in se prevešalo v mladost. Dnevi so minevali počasi, pisati sem začela pesmice, pisala sem, kadar koli sem le lahko. To me je pomirjalo in bogatilo. Zvezek, popisan z verzi, se je polnil. Nekega zimskega dne je ravnatelj v šoli povedal, da je v kulturnem domu zvečer posebna prireditev za pesnike in naj se je udeležimo.

Ura je bila štiri popoldne, premočena in lačna sem prišla iz šole, zvečer pa bi rada odšla nazaj v dolino. Prebrala bi kakšno pesmico, a se je zdelo, da mi mama ne bo dovolila.

»Kako boš hodila v temi in mrazu?« je zmajevala z glavo.

»Bom že kako,« sem ji odgovorila, se preoblekla v suha oblačila in že izginila za vogalom hiše v dolino.

Prispela sem, a bilo je že skoraj temno. V mali dvorani se je trlo učencev. Stiskala sem zvezek pod plaščem, na koncu pa sem le zbrala pogum in ga pomolila ravnatelju, ki je bil tudi tam. Na hitro ga je prelistal in ga ponudil gospodu, ki je prišel iz Ljubljane na prireditev. Iskal je mlade pesnike. Po nekajminutnem molku se je obrnil k meni.

»Vzamem ga s sabo,« je pomahal z zvezkom.

Zunaj je bila že trda tema, niti koraka nisem videla pred seboj. Luna še ni bila na nebu in šele po uri hoje se je sneg srebrno obarval od mesečine. Bilo je skoraj tako svetlo kot podnevi. Toda nobene gazi ni bilo videti in le počasi sem napredovala proti domu. V gozdu so me strašile dolge sence dreves. Domov sem prišla pozno, oče je bil še vedno pokonci.

»Tako pozno se ne hodi domov,« me je okaral, jaz pa sem hitro smuknila k sestri v posteljo.

Kmalu sem zaspala od utrujenosti in vznemirjenosti.

Potem se dolgo ni zgodilo nič. Nekega dne pa pismonoša prinese modro ovojnico, naslovljeno name. To je bila moja prva pošta. Na hitrico odprem in zagledam svoj zvezek. V njem so bile nekatere pesmice označene in pisalo je, da so bile poslane v uredništvo časopisa, za katerega nisem slišala še nikoli in da me bo v kratkem obiskal nekdo, ki bi se z mano rad pogovoril o tem pisanju.

Zmenjena sva bila pri cerkvi. Ugibala sem, o čem bi se rad z mano pogovarjal. Sedela sem na podrtem drevesu nedaleč od cerkve, bil je lep, poleten dan, le veter je pihal malo močneje, in čakala. Takrat v vasi še ni bilo avtomobilov, vozil je taksi iz bližnjega mesta, oddaljenega osem kilometrov. Taksi je imel leseno streho, spredaj velik nos z motorjem. V mestu so se sicer največ vozili s fički. Po dolgem času se je iz gozda prikazal avtomobil. Izstopil je starejši moški z rdečimi lici, smrdel je po alkoholu.

»Predlagam, da se zapeljeva malo niže, ne piha tako močno, se bova lažje pogovarjala,« je predlagal.

Odprl je vrata avtomobila in vstopila sem. Ničesar ni povedal o mojih pesmih, iz prtljažnika je vzel staro odejo in jo razgrnil po travi. Na pol je slonel na komolcih, stala sem tam, na dosegu njegovih rok, prijel me je za krilo in potegnil k sebi. Odmaknila sem se, si poravnala krilo, bilo mi je neznansko nerodno. Izpod jopice sem privlekla zvezek in …

»Kaj bi s tem, moram te bolje spoznati, potem bova pa rekla tudi še kaj o poeziji.«

Imela sem kite, spletene do pasu, povlekel me je zanje in mi jih pričel razpletati. Hotela sem vstati, pa me je potegnil za bluzo, tako da mi je odletel gornji gumb. Skočila sem pokonci, zvezek s pesmimi sem vrgla v potok in zbežala po cesti v gozd.

V meni je naraščal gnev, jeza, strah, vse je bilo pomešano v razočaranju. Očeta ni bilo nikjer, vsi so bili nekje v hiši, skrivoma sem se prikradla v vežo, stekla po ozkih stopnicah na podstrešje, kjer sem imela garderobo, se preoblekla, da mama ne bi kaj posumila, in odšla v kuhinjo, kjer je pripravljala večerjo.

»Kako je bilo?« me je vprašala, medtem ko je mešala koruzni zdrob na štedilniku.

Kot bi me kaj opeklo.

»Nič posebnega ni povedal, pa sem se na hitro poslovila.«

Vame je uprla oči in zdelo se mi je, da so me prevrtale kot sulice. Stekla sem skozi vrata za vogal hiše, tam nekje za ograjo je bil kotiček, kamor sem se skrila, ko je bil čas za solze.



***



Zaključila sem nižjo gimnazijo, v zadnjem letniku se je že preimenovala v osemletko in med počitnicami sem ostala doma. Poiskati bi si morala delo, da zaslužim nekaj denarja.

Nekega večera se je oče vrnil pozno domov s planine. Sedela sem na klopi ob peči in brala ljubezenski roman. Odložil je nahrbtnik na stol, se zravnal, kot da je odložil sto kilogramov, in se obrnil k meni: »Ne bomo kar sedeli, potrebno bo delati.«

Bilo je kakor ukaz.

»Na planinski koči sem ti uredil delo. Pomivala boš posodo. Zdaj so tam otroci, iščejo pomoč!«

Skoraj mi je zastalo srce od veselja. Vendarle bom delala, tako zelo sem si tega želela.

Zjutraj sem zgodaj morala iz postelje, z očetom sem šla na planino, predstavil me je kuharici. Obilna ženska naju je pozdravila in pokazala na pult, tam je bila gora umazanih skodelic. Pripravila je čaj in kos kruha, na hitro sem pojedla, si zavezala predpasnik in pričela pomivati.

Vsako jutro sem dobro uro in še malo pešačila v planino. Ob sobotah in nedeljah so se v tej koči zbirali vaški fantje in dekleta, ki so se poveselili in pozno ponoči odhajali domov. Vedno sem zadnja zapuščala planino.

Tisto nedeljo ni bilo več otrok, odšli so domov in koča je kar potonila v tišino. Proti večeru so prišli iz doline fantje, ki so slavili fantovščino, Stane je bil tik pred poroko. Stane je bil visok fant s črnimi lasmi, sin bogatih kmetov, njegova izvoljenka iz iste vasi, mlada in lepa, prijazna, že zelo dolgo sta si bila všeč. Po večerih, ko sem hodila domov, cesta je peljala mimo njihove kmetije, je ona pogosto sedela pred hišo, kakor da počiva od napornega delovnega dne.

»Je težko delo tam gor?« me je večkrat ogovorila.

Tisto noč sem spet zadnja zapuščala planino, ostal je le fant, ki se je preveč nalil, da bi lahko varno hodil v dolino, prespal je v koči. Fantovski vriski so že utonili v odmevih. Bila je jasna noč, da sem videla pred seboj vsak kamen in korenino. Pot je bila nevarna, nisi smel napraviti napačnega koraka, lahko bi zdrčal po kamenju navzdol. Zavila sem na drugo stran planine in odhitela domov.

Zjutraj, ko sem se vzpenjala med skalami, mi je nasproti prišel tisti fant, ki prejšnjo noč ni zmogel v dolino.

»Dobro jutro, bi lahko rekel, a ni prav nič dobro!«

Zazrl se je v daljavo in kar stal tam.

»Zakaj? Je kaj narobe v koči?«

»Sinoči se je tu doli ubil Stane!« je rekel tiho, da sem ga komaj slišala.

»Si sanjal, ali kaj?«

»Ne, nisem sanjal, povedal je pastir iz sosednje planine.«

Bilo mi je, kot da me je nekaj preklalo na dvoje.

Prišla sem v kočo, nekateri so že pili jutranji čaj. Ta dan mi delo ni šlo izpod rok. Ni jima bilo namenjeno skupno življenje. Ona se je pozneje odločila za samostan. Tako se je končala zgodba, ki bi se morala končati drugače, če ne bi vmes posegla usoda.



Nedelja. Na planini ni ostalo veliko ljudi, bil je zadnji dan moje počitniške službe, veselila sem se zaslužka. Nekaj stalnih gostov je odhajalo, prišli so novi, že malo okajeni od alkohola.

V spominu mi je ostal bradat moški, velik, močne postave. Kuharica in oskrbnica koče ga je odpeljala v zgornje prostore, kjer so bile sobe, za njima je odšlo še nekaj glasnih žensk. Skuhala sem čaj, kot mi je naročila, in ga na pladnju odnesla v eno izmed sob. Rahlo sem potrkala, znotraj je bilo slišati smeh in ko so se po tretjem trkanju vrata le odprla, je tam stal bradati moški in oskrbnica, oba čisto gola, z zabuhlima rdečima obrazoma, razkuštranih las in prepotena. Stegnil je svojo lopatasto dlan in izginil za vrati. Stekla sem v kuhinjo in najraje bi odšla kar domov, brez pozdrava, a nisem hotela ostati brez denarja, ostala sem do večera.

V ljubezenskih romanih je bila ljubezen prikazana vedno kot lepa in poželjiva, v življenju je čisto drugačna, zabuhla in prepotena.



***



Poletje je minilo prehitro. Bolj sta se bližala jesen in začetek novega šolskega obdobja, bolj pogosto sem se v mislih zatekala na hrib, ki me je spominjal na otroška leta.

Žalostna sem bila, ker se mi ni izpolnila želja, da bi postala babica in pomagala otrokom na svet. V Ljubljani so rekli, da sem podhranjena in prešibka za takšen poklic. Tudi preizkusa znanja nisem opravila, ker mi je med izpolnjevanjem teksta postalo slabo in sem morala iz učilnice. Nihče mi ni verjel, da me je spet položila vrtoglavica. Imela sem že zagotovljeno štipendijo, pa je vse padlo v vodo. Odšla sem študirat administrativna dela in strojepisje. Ni mi bilo po volji, a izbire ni bilo.

Med počitnicami sem si zaslužila za zvezke in knjige, pa še nekaj je ostalo za obleko, za čevlje je zmanjkalo, ampak v mestu pač ne moreš hoditi ves čas v eni obleki.

Z očetom in s kovčkom v roki sem tisto nedeljo hodila po dolgih, nepreglednih ulicah. Zdelo se mi je, da jim nikoli ne bo konca. Stiskalo me je v grlu, ko sem pomislila, da bom sama v tako velikem mestu, tako daleč od doma.

Prispela sva do tovarne, na vrhu so bila stanovanja. Oče je potrkal in odprla nama je tista zajetna kuharica iz planinske koče. Oče ni dolgo ostal, ker se mu je mudilo na vlak. Nerodno se je prestopal.

»Saj sva se vse pogovorila, posloviti se moram,« je rekel, dal klobuk na glavo, mi pokimal in odšel.

Obsedela sem tam, se privajala na majhen prostor in kasneje me je kuharičina hčerka odpeljala v sobo, ki sva si jo delili. Bila je mojih let, vendar razvajena, pohlepa in lena. Nikoli ni postlala postelje, največkrat je sedela na njej s spodvitimi nogami in poslušala plošče. Njen oče je živel nadstropje nižje, z ženo sta bila ločena in nekoč, ko me je videl s knjigo na stopnišču, mi je odklenil svoje stanovanje in me povabil k sebi.

»Saj se ne moreš učiti tam, pridi. Ko boš šla, daj ključ na podboj.«

Zdel se mi je dober po srcu, očetovski.

Toda po treh dneh se je gospa odločila, da bo pri njem njegova hčerka, jaz pa bom ostala v sobi.

Pospravljala sem tudi njeno sobo, k njej so zahajali oficirji, ki jim je prala uniforme. Vedno me je opominjala, da ji oče premalo plačuje in da bom tako doplačevala, kar manjka. Pogrešala sem sestre, mamo in dom. Dobro mi je delo, da sem vsaj z mislimi bila pri njih.

V šoli je bilo naporno. Prvi letnik sem uspešno zaključila, toda domotožja se nisem mogla znebiti.

Med počitnicami sem odšla domov. Spoznala sem fanta iz sosednje vasi, ki se je odpravljal v vojsko. Bil mi je všeč, a me je bilo strah ljubezni, vedela sem, da sem bolna in da se nikakor ne bo izšlo. Na jesen sem odšla nazaj v šolo, on pa k vojakom, niti dopisovala si nisva več.



***



Novo šolsko leto me je hitro posrkalo vase. Tempo je bil še hujši kot leto poprej, počutila pa sem se vedno slabše, vrtoglavice so bile vse pogostejše. Nekoč so me iz šole peljali na urgenco, toda preden sem prišla na vrsto, je tudi vrtoglavica minila in potem je bilo vse kot po navadi. Niso mi verjeli. V šoli sem zaostajala s snovjo, imela sem motnje vida in postala sem pozabljiva.

Deklamirati bi morala pesem ob nekam partizanskem obeležju. Ravnatelj je bil z nami in me je pocukal za rokav.

»Saj znate?« je tiho, a zaskrbljeno šepetal.

»Seveda,« sem odgovorila.

Prišli smo do partizanskih grobov. Ogenj prižganih svečk je plapolal v rahlem vetrcu, stopila sem pred grob in nekje v gozdu se je slišal glas trobente. Po odigrani pesmi je nastala tišina. Sošolka mi je dala znak za začetek deklamacije, pa se nisem spomnila niti ene same vrstice. Nisem se mogla premakniti. Ravnatelj je opazil, da se nekaj dogaja, stopil je h grobu in povedal vse o življenju tam pokopanih junakov.

»Pesem sem pozabila, ne vem, kako se prične, niti kako se konča,« sem zašepetala sošolki.

»Nič hudega,« me je potolažila, »bo drugič boljše.«

Moj nastop se je končal. Nobeno opravičilo ni zaleglo, ravnatelj ni mogel razumeti.

Naslednji dan je bila sobota. Sovražila sem vikende, ker nisem imela denarja, da bi šla domov. Ostala sem v mestu, ujeta v dolgčas, pospravila sem še tisto, česar nisem mogla med tednom. Potem sem si oblekla zeleno obleko in se napotila v mesto. Hodila sem po ulicah, na balkonih so posedali ljudje, spodaj na pločnikih so se igrali otroci, avtomobilov skoraj ni bilo videti. Prišla sem do kinodvorane, si ogledala plakate, denarja, da bi vstopila, nisem imela. Postalo mi je slabo, odmajala sem se do prve klopce v parku. Ležala sem in sanjarila.

»Ali lahko prisedem?« me je iz sanjarij zbudil moški glas. Nič nisem rekla, še pogledala ga nisem, odmaknila sem se na drugi konec klopi.

»Ti nisi od tukaj?« je silil vame z vprašanji.

Deloval je prijazno, klepetala sva o šoli, knjigah, o življenju na sploh. Nisem ga vprašala, kako mu je ime, ne od kod se je vzel. Ko sem znova začutila slabost, sem ga prosila, naj odide. In je šel.

Čez nekaj mesecev sva se ponovno srečala na tisti klopci.

V roki je imel tri knjige. Posodil mi jih je in odšel. To se je potem ponavljalo iz tedna v teden, še vedno nisem vedela, kako mu je ime. Včasih je položil roko čez moje rame, odmaknila sem se in takoj je razumel, da mi to ni po godu. Včasih je govoril o svojem otroštvu, ki je bilo precej podobno mojemu.

»Te lahko pospremim do stanovanja?« me je vljudno vprašal nekega večera.

»Ne, hvala,« sem ga zavrnila.

»Pa pridi ti k meni,« me je vabil, »imam ogromno knjig, lahko izbereš katero koli.«

Knjige so me zmamile, ni se mi zdel nevaren. Hodila sem ob njem, zaupala sem mu. Odklenil je vhodna vrata hiše, ki je stala na koncu ulice. Dnevna soba je bila opremljena s policami in na njih se je trlo knjig. Prinesel mi je zelenkasto pijačo v visokem kozarcu. Sedel je ob meni s pivom v roki, ga tu in tam srknil in se naslonil na steno, na kateri je bilo nekaj slik.

Nisem odmaknila roke, ko mi je podal knjigo in se rahlo naslonil name. V meni se je nekaj zganilo, kot da je popustila ogromna zavora. Toda postala sem zaspana, njegov glas je bil vse bolj oddaljen, izgubljal se je v prostoru. Oči so se mi kar same zaprle. Nastala je tišina in zaspala sem.

Ko sem se zbudila, je bilo moje perilo razmetano naokrog, ležala sem brez vsega na sebi, pokrita samo z belo rjuho. Skočila sem pokonci, se oblekla in zdrvela iz dnevne sobe v vežo, k sreči so bila vrata odprta. Njega nikjer, zato sem šla domov. Čutila sem bolečino v spodnjem delu trebuha, opazila sem, da krvavim.



Dnevi so minevali. Nekega dne sem šla v šolo kar po železniških tirih, tam je bilo najbližje. Takrat sem slišala že slabše in nisem opazila, da prihaja vlak. Ogromna gmota železja se je kar na lepem dvignila pred mano. Noge so obstale, nisem se mogla premakniti. Nekdo me je zgrabil od zadaj okrog pasu in me odvlekel v avtomobil. Ovedla sem se komaj na nosilih v ambulanti. Sestra v modrem me ni pustila nikamor.

Prišel je zdravnik in me gledal tako strogo, da me je kar mrazilo po hrbtu. Z roko je nakazal, naj vstopim.

»Kaj si delala na progi?« je zavrtal vame z očmi.

Molčala sem.

»Si se hotela ubiti ali kaj!« je skoraj kričal name.

Nekaj je pisaril po zeleno obarvani napotnici in mi jo pomolil pod nos.

»Opravi pregled takoj zdaj, v tisti rumeni stavbi je ginekološka ambulanta,« je s prstom kazal skozi okno, »čakal te bom tukaj in potem se pomeniva, kako naprej.«

Komaj zdaj mi je kanilo ‒ človek misli, da sem noseča in da sem hotela napraviti samomor! Jezna sem bila nanj.

Pograbil je telefon in klical nekoga, da me odpelje tja, kot bi se bal, da bom pobegnila.

Še nikoli nisem bila na takšnem pregledu, sestra mi je spravila noge v tista pedala, kot da bi jahala konja, bilo je smešno, toliko da nisem prasnila v smeh. Ogromen zdravnik je kar naenkrat stal tam, brez besed si je natikal rokavice in gledal nekam mimo mene, kot da me ni.

»Pa dajmo!« se je usedel na stol pred moje razkrečene noge.

Potisnil je prst vame, zabolelo me je in sem trznila. Potem je vzkliknil s posmehom v glasu: »Ooo, pa saj nisi nedolžna! Nekdo te je pošteno razmrcvaril! Kdo je bil tukaj?«

Njegov pogled me je ošvrknil po celem telesu. Nisem vedela, kaj naj rečem. Napisal je par besed na papir in mi ga potisnil v roke. Zloženega sem potisnila v torbo. Z listom sem se vrnila k prejšnjemu zdravniku.

»Noseča si,« je rekel ta, »vrni se čez štirinajst dni, če se odločiš za abortus.«

Čez štirinajst dni sem se vrnila. Medicinska sestra se mi je prijazno nasmehnila in mi pokazala na stol. Odložila je skodelico kave in se mi posvetila. Bila je prijazna, hvaležna sem ji bila za to. Ona je bila ženska, vedela je, kaj sem preživljala teh štirinajst dni. Zdravnik, ki se je pojavil pri vratih, je bil njeno pravo nasprotje. Sijal je od sreče, ko me je gledal, kot da bi to jutro doživel kaj posebej lepega. Sestra me je odpeljala za zaveso in mi dala injekcijo, potem sem zaspala. Še prej me je potolažila, da ne bom ničesar čutila.





ODRASLOST





Zaposlila sem se kot strojepiska v manjšem mestu, oddaljenem dve uri od doma. Pisarna je bila majhna, v njej so se zbirali razni funkcionarji komunistične partije. Po vaseh smo tolmačili jugoslovansko ustavo, največkrat v zadružnih domovih in gostilnah. Končala sem dvoletno politično šolo, a od tega ni bilo veliko koristi. Stanovala sem v majhni sobici v mestu.

Podrejena sem bila nizkemu, čokatemu uslužbencu, bil je vsiljiv in nesposoben. Zapit, zaripel v obrazu, z zadahom po alkoholu, sovražila sem ga iz dna srca.

Nekega dne mi je široko razkoračen oznanil, da bom šla na seminar v bližnje zdravilišče. Seminar je trajal dva dni. Predavatelji so bili iz Ljubljane, večino sem spoznala že na predavanjih v politični šoli. Izguba časa, v glavnem. Napisati sem morala poročilo.

Zvečer se je pojavila vrtoglavica, pobegnila sem v sobo in po dveh urah zaspala.

Zjutraj bi morala šefu poročilo oddati, poslal bi ga na republiški komite s svojim podpisom. Zapisanega nisem imela ničesar, a sem se znašla po svoje. Sestavila sem poročilo in ga zjutraj položila na mizo v sekretarjevi pisarni. Pa ga niti prebral ni.

Popoldne sem ostala v pisarni, da bi v miru postorila vse, kar se je nakopičilo v dveh dneh odsotnosti. Zaškripala so vrata in vstopil je sekretar. Rdeč, zaripel v obraz, spet je smrdel po alkoholu, naslonil se je na rob mize in hlinil prijaznost.

»Smo garali zadnje čase, čas je, da se stvari umirijo in se spravijo v normalo. Lahko si vzameš dopust in si odpočiješ!«

Takoj sem pomislila, da to ne more biti vse.

»O, hvala,« sem vseeno takoj pograbila, »to bom pa res takoj izkoristila.«

Hitela sem in v mapo zlagala še zadnje dopise, da si ne bi premislil.

Na hitro sem se poslovila, a mi je vrata zaklenil pred nosom. Ostala sem mirna in ga prosila, naj me spusti ven. Ker se je samo režal in se slinil okoli mene, sem ga nadrla, naj se spravi domov k ženi in me pusti pri miru.

Potem je zarožljalo v ključavnici, vrata je odprla čistilka. Smuknila sem na hodnik in pobegnila, tekla sem na avtobusno postajo, sklenila sem, da se čim prej odpeljem iz mesta, k prijateljici na Dolenjsko, in se tako za nekaj časa potuhnem pred njim.

Med čakanjem na avtobus sem čakalnico premerila s koraki vsaj stokrat, bila sem nervozna, hotela sem daleč vstran v norem upanju, da bo prostak do moje vrnitve izginil z obličja zemlje, da ga ne bom videla nikoli več. Ko je avtobus naposled prispel, sem začutila mravljince po telesu, prikazale so se mi zvezdice, komaj se mi je uspelo umakniti na WC.

Nikamor ne boš odšla, mi je kljuvalo po glavi, tukaj boš spet doživljala svojo kalvarijo in potem odšla domov.

Nekdo je razbijal po vratih, z zadnjimi močmi mi je uspelo vrata odpreti, bila sta policista, hotela sem razložiti, zakaj sem tam, poznala sem ju, razlagala sem o svoji vrtoglavici, v tistem trenutku mi je eden od njiju segel v žep jakne in rekel, da sem iz pisarne odnesla ključe blagajne.

»Če bi šla domov, bi verjetno doma opazila in nesla nazaj, tako pa ...« sem se opravičevala, pa sta samo pokimala in odšla.

Na Dolenjsko sem se odpeljala komaj naslednji dan. Vlak je bil skoraj prazen. Tu in tam se je ob šipi skrival kakšen obraz, mimo so drvela drevesa, posamezne hiške so se izgubljale v daljavi in za trenutek se mi je zdelo, da je svet kljub vsemu tako zelo lep. Občutje ni trajalo dolgo.

Ko sem na železniški postaji izstopila, se mi je zvrtelo, v čakalnici sem našla prostor v kotu in se zgrudila. Nek človek me je ogovoril, a nisem nič razumela, hotela sem ga odgnati, mu povedati, naj me pusti pri miru, da bo kmalu vse dobro, pa me je zagrnila tema. Zbudila sem se v postelji na hodniku bolnišnice, poskušala sem vstati, pa me noge niso ubogale. Od nekod je prihitel zdravnik.



***



Dnevi so kar minevali, ničesar nisem razumela. Zjutraj mrki obrazi, dekle poleg mene je gledalo v tla. Bolničar, tako so mu rekli, je prihajal v sobo kot general, njegov glas je bil globok, ukazovalen, počutila sem se grozno.

»Ženske, gremo v vrsto, vizita bo!« je bevskal.

Stopile smo vsaka k svoji postelji, kot bi bile vojaki, in čakale. Prišla je zdravnica, visoka, črnih las, nežnega obraza, poleg nje je stopal moški, direktor bolnišnice, njen mož. Z njima je bil še mlad, sramežljiv zdravnik, mogoče je bil stažist ali kaj podobnega. Če je kaj pripomnil, ga je zdravnica ošvrknila s pogledom in ga pogledala tako zviška, da nikoli ni dokončal, kar je hotel povedati. Sestra je v veliki mapi prenašala izvide. Čakala sem, se bo zdravnica ustavila pri meni, a mi je samo položila roko na ramo in rekla: »Nisem se še imela časa ukvarjati s teboj.«

Zgodaj naslednje jutro ‒ bolnice so večinoma še dremale ‒ je prišel k meni mladi zdravnik: »Vstanite in pojdite z mano!«

Šla sem za njim.

»Meni si dodeljena, pogovoril bi se s teboj.«

Ambulanta je bila na koncu dolgega hodnika. Na mizi so bili razmetani dokumenti. Poskušal je biti prijazen, kot bi se opravičeval, da me še niso obravnavali.

»Tukaj imam samo zaznamek, da so te pripeljali z rešilcem. Ni opisa, zakaj in kako. Po navadi bolnike pregledamo in se pogovarjamo z njimi šele po treh mesecih. Tudi ni nikjer napisano, kdo ti je predpisal zdravila.«

Udobno se je zleknil v fotelj, se nagnil nazaj, jaz pa sem kar zmrznila. Pomislila sem, da sem sredi srhljive nočne more.

»Poslušam,« me je spet prijazno ogovoril.

Povedala sem vse, česar sem se spomnila, a previdno, da ne bi povedala kaj takega, zaradi česar bi me lahko zadrževali še dlje.

»Pa se ti resnično vrti? Si nisi tega kar izmislila? Velikokrat se zgodi, da iščemo izgovore za težave ...«

Ves čas me je tikal, komaj zdaj sem to opazila.

Po vsem telesu sem čutila mrzel pot, kot da me je kdo polil z vodo in pustil odprta vrata, od koder je pihalo po meni.

Ponavljala sem znova in znova, opisovala vse dogodke od otroštva naprej. V grlu me je stiskalo, čutila sem, da ne bom več mogla zadrževati solz.

Zazrl se je skozi okno, tuhtal in se končno odločil.

»Verjamem, da je res tako, kot praviš, ampak predpisal ti bom drugo terapijo, prestavljena boš v drugo nadstropje, kjer boš imela več svobode, sprehode zunaj, ne morem te kar od tukaj poslati domov.«



Po tednu v drugem nadstropju so me za nekaj mesecev poslali v sanatorij. Trajalo bi manj, če bi bila bolj učljiva. Izpustili so me, ko sem nehala trmoglaviti s svojo resnico in začela govoriti tisto, kar so želeli slišati.

Pome je prišel oče. Zdel se mi je sključen, zaskrbljen in potrt. Iz torbice, ki jo je imel pri sebi, je izvlekel krilo, z vzorcem pik v jajčasti obliki.

»To ti je pripravila mama. Zredila si se, upam, da ti bo prav.«

Obleka je bila premajhna, a sem se stlačilo v njo, potegnila bi se skozi šivankino uho, samo da bi pobegnila od tu. Hitro sem se preoblekla, kot da bi se bala, da me še vedno lahko zadržijo, če ne bom dovolj urna.

Pot naju je vodila navzdol, do železniške postaje sva hodila hitro, brez besed. Je bilo očeta sram, da sem bila tam? Vso pot je molčal in potem, ko sva že sedela na vlaku, je vendarle spregovoril, po tiho, da sem ga komaj razumela.

»Nič nisem prišel na obisk. Mama je bila bolna, jaz, saj veš, vsak dan v planini, pa ni bilo časa. A me je skrbelo zate.«

To je bilo opravičilo za vse.

V hribih naju je ujela nevihta. V daljavi se je slišalo rahlo grmenje in naenkrat je nebo prešinila ognjena strela. Malo naprej je bila majhna kmetija.

»Tukaj bova malo počakala,« je rekel oče.

Mala kmečka ženica je stopila na prag in naju povabila, da vstopiva. Izpod rute so ji uhajali beli lasje, obuta pa je bila v gumijaste škornje, kot da se je pravkar vrnila z njive in jih ni utegnila sezuti.

S prstom je pokazala name in očeta vprašala: »A iz norišnice prihajata?«

»Ne!« je ata povzdignil glas, »bila je v zdravilišču.«



Takoj naslednji dan sem odšla v dolino. K zdravniku in v službo, da jih povprašam, kdaj lahko pridem delat. Sekretar na občini mi je pomignil s prstom, naj grem k njemu. Bala sem se, da mi ne bo povedal nič dobrega.

»Ne moreš več delati tukaj, delo je zate prezahtevno, oglasi se pri socialni, da se pogovorita o novi službi,« je z nerodno kretnjo dal vedeti, da moram oditi.



***



»Imamo bolničarko in nuno, ki pomagata, če se komu kaj zgodi. Zdravnik pride, če je res kaj nujnega. Lahko stanuješ kar tukaj v gradu, zgoraj je ena soba, mislim, da bo dobra,« je hišnik mrmral predse. Spremljal me je po stopnicah, ki so se strmo vzpenjale na podstrešje gradu. Odklenil je vrata in jih odrinil, škripaje so se priprla, ko sva vstopila.

»Jutri pričneš ob 7. uri, potem boš pri bolničarki dobila razpored in spoznala še ostale. Če kdo umre, ti pomagam jaz, odneseva ga v prostor, ki je za to namenjen, če se to zgodi ponoči. Sicer ti pa bodo vse razložile sodelavke,« je še govoril med tem, ko se je obrnil proti vratom in odšel.

Miza in stol, na katerega sem sedla, tam ob steni železna postelja, majhna omara in v kotu umivalnik. Hotela sem si umiti roke, pa ni bilo vode. Nekaj oblek sem zložila v omaro, se udobno oblekla v trenirko in copate, potem sem se sprehodila po podstrešju. Na treh straneh so bile line, skozi katere se je malo videlo po parku in na hiše ob vznožju.

Naslednje jutro sem oblekla bel plašč, ki sem ga našla na postelji, in odšla na oddelek. Starejša ženska v podobnem plašču me je sprejela, ravno ko so preoblačile postelje in umivale bolnike.

»Nimam veliko prakse s tem,« sem rekla.

»Saj ni treba veliko vedeti,« je odgovorila, »se boš že naučila.«

Stopila sem na drugo stran postelje, ji pomagala obrniti precej zajetno gospo, da sva jo lahko preoblekli.

Po treh mesecih sem se privadila in spoznala, da mogoče niti ne bo tako slabo. Treba se bo pač prilagoditi, sicer pa je bilo delo razgibano in počasi sem vzljubila ljudi, ki so se kot sence pomikali po prostorih. Poslali so me tudi v Ljubljano na geriatrijo, učila sem se osnov dela s starejšimi ljudmi.

Nekega dne sem delala ponoči. Spodaj v pritličju je bil manjši prostor, v katerega je bilo potrebno prenesti truplo v krsto, če je kdo ponoči umrl.

»Na številki deset imaš žensko, ki umira, poglej večkrat k njej,« mi je povedala sodelavka, ki je zapuščala popoldansko službo.

Sprehodila sem se po sobah in si naredila seznam bolnikov, ki jih je bilo treba večkrat čez noč obiskati. Po tretjem obhodu po sobah sem stol pomaknila na hodnik, da bi imela nadzor nad dogajanjem, tu in tam se je slišalo korake, nekateri niso zaspali vso noč, sprehajali so se po hodnikih. Preveval me je slab občutek.

Ob dveh po polnoči sem spet šla k ženici, ki je imela čez devetdeset let in se je slabo počutila. Želela je, da prižgem svečko, ki jo je pripravila na mali mizici tik ob postelji. Ostala sem nekaj časa pri njej, skoraj šepetala je, da bi rada videla hčerko.

»Hčerka je v Ameriki. Ne bo je sem, predaleč je.«

Njen odsoten pogled je obtičal na steni, kjer je bila slika Matere Božje. Sveča je skoraj dogorela in odšla sem iskati drugo. Hitro sem se vrnila, niti deset minut se nisem zamudila, a ko sem vstopila skozi napol priprta vrata, sem ujela še zadnji trenutek njenega življenja. Poslovila se je tiho, ne da bi še kaj povedala.

Do šeste ure zjutraj bi truplo moralo biti preneseno v za to določen kraj. Bila sem sama. Odšla sem iskat hišnika, ki bi mi moral pomagati. Trkala sem na njegova vrata, a se ni oglasil. Zjutraj sem ga našla spodaj v jedilnici, pijan je zaspal na stolu za mizo.

Pred dopoldansko izmeno je prišla bolničarka, v sobi je našla truplo, vedela sem, da ne bo navdušena.

»Ej, ti, nova, pridi sem! Kako da je ta še tukaj!« je kričala. Potem se je obregnila še ob svečo.

»Kdo ti je rekel, da prižgi svečo?« kar ni nehala.

»Ne bo se ponovilo!« sem stisnila zobe in vso krivdo prevzela nase.



***



Nekoč je nekdo zlobno pripomnil, da bi le rojstvo otroka pozdravilo moje težave. Ko ti gre zelo slabo, se oprimeš tudi takih pripomb.

Na veselici sem sedela na vogalu mize pri gozdu kot kup nesreče in razmišljala o otroku. Mize so bile po velikem travniku postavljene v petnajstih vrstah, bile so že skoraj zasedene. Pari so se vrteli na plesišču, vriskali, metali klobuke v zrak, muzikantje so bili v uniformah, črnih žametnih jopičih, z rožicami, ki so bile našite tako, kot če bi kdo prevrnil vazo in bi se rože raztresle na vse strani. Skoraj za vsakim odigranim komadom so sedli za mizo in kar ni bilo konca odmora. Na takih veselicah se pije, če si trezen, si brez družbe.

»Kaj pa ti sama tukaj? Ne plešeš?« me je nekdo potrepljal po ramenu, da sem se zdrznila, presenetil me je.

»Nimam s kom.«

»Potem pa kar …« me je potegnil za roko, da sem se skoraj opotekla.

Z levo roko me je nerodno držal za zapestje, z desnico nekje pod pasom. Potegnila sem jo malo višje in komaj zdržala do konca. Ko so odigrali, sem se takoj vrnila za mizo, niti na pamet mi ni prišlo, da bi z njim še šla plesala.

Odpravila sem se v bližnje gostišče.

Pod oknom je bil akvarij z ribami, samo sedela sem in jih gledala. Prišel je natakar in mi ponujal golaž.

»Jem samo kislo zelje s pečenico,« sem se poskušala pošaliti, pa se mi ni posrečilo najbolje.

Nasproti je sedel fant mojih let, visok, s svetlimi kodrastimi lasmi. Tu in tam se je njegov pogled ustavil na meni, spretno sem se izmikala, da se z očmi ne bi srečala. Vendar je vztrajal. Vzel je kavo, ki jo je imel pred seboj, in prišel k moji mizi.

»Smem?« je vprašal in prisedel, še preden sem rekla kar koli. »Če se nočeš pogovarjati, bova molčala, samo gledal te bom!«

Bila sem radovedna, kako dolgo bo molče sedel.

Malo sem odmaknila stol, mu pokazala, da nimam nič proti in molče sva pila kavo. S prstom, ki je bil najbližje moji roki, me je rahlo pobožal in tisti trenutek sem ga pogledala v oči. Bile so modre kot nebo.

»Si za sprehod? Malo po gozdu, da si pretegneva noge,« se je smehljal.

Tudi meni se ni dalo več sedeti.

Brez besed sva odšla po gozdni poti, malo navkreber je bilo, pa mi je ponudil roko in me potegnil za sabo. Obtičala sem v njegovem objemu, močno me je prijel okrog pasu. Odrinila sem ga. Vseeno me je pobožal po licu, kot da se ni zgodilo nič, šla sva naprej. Veter je od nekod prinesel še vriskanje in glas harmonike, potem pa je bilo vse tiho. Ustavila sva se na jasi.

»Si utrujena?« me je vprašal in sedel.

»Vrniti bi se morala,« sem rekla in sedla k njemu.

Slekla sem jopico, jo položila na tla. Rahlo je položil roko na mojo ramo, z drugo me je objel okrog pasu in me potegnil k sebi. Nisem se odmaknila. Kar prepustila sem se, da me je rahlo poljubil in se privil k meni. Pomislila sem, da sem si še pred nekaj urami želela nekoga, ki bi mi dal otroka. Zakaj že?

Vse se je odvilo v naglici, on je bil pripravljen, jaz nisem čutila ničesar drugega kakor bolečino, ko ga je porinil vame. Spomnila sem se dogodka iz preteklosti, iz podzavesti je butnil na plan. Pa ravno zdaj.

»Naj ti pomagam, dovoli,« me je zbudil iz premišljevanja. S počasno kretnjo mi je potegnil črno, kratko krilo do pasu, zaprl zadrgo in me znova objel. V meni se je nekaj premaknilo. Rahlo sem ga pobožala po laseh, v dlani ujela njegov obraz in ‒ ne vem več, zakaj ‒ rekla: »Hvala ti.«



***



Delo me ni izpopolnjevalo. Dnevna rutina me je ubijala po koščkih. Želela sem, da bi se stanje vsaj malo izboljšalo, pa ni bilo več nobenega upanja. Včasih sem šla na veselico, zaplesala ples, dva in šla domov, to je bilo vse v mojem življenju.

»Ti, mala, bi se lahko kje dobila? Saj se me spomniš?«

Nek Peter me je poklical v službo, na plesu sem mu morala povedati, kje delam, ali pa je izvedel kako drugače. Molčala sem, nisem vedela, kaj naj rečem. Komaj sem se ga spomnila.

»Reci kaj. Bi se dobila?«

Še vedno sem bila tiho, potem sem odložila slušalko.

Po službi me je čakal pred trgovino. Na dvorišču, naslonjen na velika železna vrata, se mi je prijazno nasmihal.

»Nikakor mi ne greš iz glave,« se mi je približal.

Nič nisem rekla.

»Pojdi z mano na ples v soboto, čakal te bom!« me je prosil z besedami in pogledi.

»Ne morem,« sem ga na hitro odpravila.

V soboto sem vseeno šla. Čakal me je pri vhodu v dvorano, čeprav sem mu rekla, da me ne bo. Ko me je zagledal, mi je prihitel nasproti.

»Vedel sem, da boš prišla! Tu notri sem to čutil!« si je položil dlan na srce.

Do njega nisem čutila nič. Vseeno je bilo še nekaj skupnih sobot, med plesom mi je šepetal na uho, da sem nekaj najlepšega, kar se mu je zgodilo v življenju.

V nedeljo po ne vem katerem sobotnem plesu sem ga poklicala po telefonu.

»Poslušaj, ne morem se družiti s tabo. Poišči si koga, ki ti bo vračal ljubezen, jaz tega ne zmorem. Noseča sem, grem svojo pot. Želim si otroka. Najbolje je tako. Vem, rekel si, da bi mu dal svoj priimek, a vseeno.«

Odložila sem slušalko in v naslednje hipu zagledala drobne zvezdice na desni strani očesa. Napad je trajal in trajal, želela sem si samo še umreti. Bilo je kakor božja kazen.





POROKE IN ROJSTVA





»Tukaj sem doma. Bolj malo prostora je, a nekako se stiskamo,« je rekel Peter, ko sem prvič prišla k njim domov. Dolgo me je pregovarjal, da sva se ponovno začela dobivati. Na vsak način me je hotel predstaviti domačim.

V kotu izbe je za mizo sedela njegova ostarela mama. Stegnila je roko v pozdrav, si popravljala krilo, opazila sem zadrego.

»Nič ni omenil, da ima dekle,« je pripomnila in primaknila stol, da sedem.

Iz sosednje sobe sta prišla še Petrova sestra in njen mož.

»A ti si ta, ki jo skriva brat!« je rekla sestra in se s pogledom ustavila na mojem trebuhu.

»Poročila se bova,« se je od zadaj približal še Peter in me objel okrog ramen.



Poroka je bila v cerkvici v moji rojstni vas, kosilo je bilo pri starših. Končalo se je obdobje, ko sem bila sam svoj gospodar. Nisem imela posebnih pričakovanj, pa tudi če sem jih imela, so se hitro razblinila.

Nekega večera, ko sem ob desetih zvečer prišla iz službe, je v kuhinji na štedilniku prekipelo mleko, neznosen smrad po zažganem mi je treščil v nos takoj, ko sem odprla vrata. Peter je sedel v dnevni sobi s prižgano cigareto. Nikoli ga še nisem videla kaditi, trdil je, da ne kadi in ne pije alkohola.

»Grem malo na zrak,« je rekel in izginil. Prišel je sredi noči, pijan.



»Kaj je s teboj? Slabo izgledaš, si bolna?« me je vprašala sodelavka, medtem ko sva delili kosilo po sobah. Nisem ji odgovorila, sedla sem na stol poleg postelje, da nahranim bolnico, ki ji je komaj še uspelo odpreti oči. Presunilo me je in v tistem trenutku sem v trebuhu začutila rahel sunek. Zavedala sem se, da nisem sama, to mi bo dajalo moč, sem se opogumljala, pa naj bo še tako hudo.



Julija je bilo vroče in soparno vreme. Petra ni bilo skoraj nikoli več doma, postalo me je strah, kaj bo z mano, če bom med porodom sama. Preselila sem se k teti. Nisem dolgo čakala, otrok je trkal na vrata.

»Vidiš, pa se je začelo,« je z mirnim glasom rekla teta, ko mi je odtekla voda, in me potrepljala po ramenu. »Nič se ne boj, vse bo v redu.«

Rešilni avto, ki so ga poklicali sosedje, me je vozil proti porodnišnici, občutek sem imela, da bom vsak čas rodila, premišljevala sem, da ne pridem na cilj pravočasno. Imela sem občutek, da se bo zgodilo pri naslednjem popadku, trkala sem po šipi, ki me je ločila od šoferja, in prosila, naj zapelje s ceste in ustavi.

»Otroka čutim, tipam njegovo glavico, hoče ven!« sem na pol v joku prosila.

Šofer me je položi na nosila, od nekod vzel rjuho, jo položil podme, spretno opravil vse, kar je bilo treba, in tako sem rodila kar tam. Rodil se je Jan. Moški je zavil otroka v plenico in mi ga položil na prsi. Potem je skočil v avto in z nama zdrvel proti bolnišnici.



***



Jutro je bilo in pogledovala sem proti vratom, čakala, kdaj se bodo odprla in bo sestra pripeljala štručke ‒ tako je moja mama imenovala dojenčke ‒ na velikem vozičku, med njimi Jana. Veselila sem se, ko sem pomislila, da ga bodo položili v posteljo k meni, čeprav me je bilo strah, da ga ne bom znala pestovati, ne dojiti, nič od tega mi ni bilo znano, pa vendar sem se veselila.

Gledala sem žensko, ki je ležala na sosednji postelji, dojenček je pil njeno mleko, moj Jan pa je jokal in nikakor ga nisem znala potolažiti.

»To pa vama ne gre najbolje od rok,« je rekla sestra, ki je stala v bližini in naju gledala.

Po štirih dneh je Peter prišel po naju. Ni ga vzel v naročje, ne vem, zakaj sem to pričakovala, upala sem, da ga bo imel rad, čeprav ni bil njegov.

Minil je mesec. Ponoči sem slabo spala, denar je kopnel, še malo, pa ne bo več kaj vzeti v roke. Precej sem shujšala, ni mi bilo do ničesar, olajšanje sem čutila samo takrat, ko sem vzela Jana v naročje, ga stisnila k sebi in mu včasih, ko Petra ni bilo doma, tiho prepevala uspavanke. Bil je tako lep otrok, poln miline, rada sem mršila njegove rumene skodrane laske. Ko se je nasmehnil, sem čutila, da bi lahko premikala gore.

Po štirih mesecih sem šla delat. Bili smo brez denarja, Peter je pustil službo in ostal doma.

»Boš zmogel z Janom?« sem ga zaskrbljena spraševala.

»Saj te samo štiri ure ne bo,« mi je odgovarjal.

Ob prihodu iz službe sem otroka včasih našla pri sosedi, Petra ni bilo nikjer.

»Jokal je, nikogar ni bilo in sem ga vzela k sebi,« je govorila soseda.

Ob drugi priložnosti sem šla z Janom na obisk k staršem, prišla sem domov dan prej, kot sem mislila, odklenila vrata in vstopila. Peter je prišel v spodnjicah in me hotel ustaviti.

»Kaj pa ti že doma?« se je čudil, bil je v zadregi.

V tistem trenutku se je prikazalo za njegovim hrbtom dekle, samo modrček in hlačke je imela na sebi, le to dvoje je pokrivalo njene slabo razvite obline.

»Nisem vedela, da je poročen,« se je opravičevalo dekle in se oblačilo.

Moj prvi zakon se je tako končal klavrno, še preden se je dobro začel.



***



Ob desetih sem s prijateljico čakala pred sodiščem. Pripeljal je avtomobil, iz katerega sta izstopila Peter in njegov odvetnik. Napotil se je proti meni, vendar ga je odvetnik pograbil za rokav in povlekel za seboj. Ne vem, kaj bi sicer storil. Koža se mi je naježila, po vsem telesu sem dobila mravljince.

Prijateljica Mara je prišla tik pred zdajci, nekaj časa sva še čakali na hodniku, potem so nas vse poklicali v sodno dvorano. Mara me je zastopala na obravnavi. Potekalo je po hitrem postopku, sodnik me je vprašal, če se z ločitvijo strinjam. Kot bi bila v omami, svoje okolice nisem zaznavala povsem. Prebrali so, da sva ločena, in smo šli. Tudi ne vem, kako sem prišla iz stavbe. Mara mi je odprla vrata avtomobila in že sva se peljali domov. Mimogrede sva se ustavili v kavarni in spili kavico.

Nekaj časa me je gledala, potem pa rekla: »Pa kje si pobrala tega kretena?«

»Pride in mine,« sem se kislo nasmehnila, »mislim, da se vse zgodi z razlogom. Uspe ali pa ne.«

Na roko mi je položila dlan, me stisnila in se tudi ona nasmehnila.

»Skala se mi je odvalila s prsi,« sem tiho dodala. »Nikomur nisem govorila o najinem zakonu, bilo me je sram, sram, da nisem bila dovolj odločna že na začetku, da nisem poslušala srca. Toda obljubil mi je zvestobo.«

Ena skrb je bila zdaj manj, pomislila sem, da se bom lahko posvetila sinu. Toda bila sem sama. V službi so moje prošnje, da bi bila prosta ob vikendih, vedno znova zavračali, tako otroka včasih nisem videla po cel mesec. Bil je pri starših.



***



Pozimi je bilo le še težje.

Neke sobote sem se spet vzpenjala proti domači hiši in Janu. Od ločitve so minila že tri leta. V dolini sem kupila sani, ponoči je zapadlo pol metra snega. Sankala se bova.

Ko me je Jan zagledal, od veselja sploh ni vedel, kaj vse bi mi pokazal. Delal je sneženega moža, ves čas se je smejal in ko sem videla, kako srečen je, sem se znova zaklinjala, da brez njega ne grem nikamor več.

V nedeljo popoldne sem bila že nazaj v službi. Na dvorišče se je s kombijem pripeljala skupina mladih gledališčnikov, z dramsko igro so nastopili v prostorih jedilnice in poskušali razveseliti oskrbovance doma. Stala sem med vrati, tako da sem imela pod nadzorom tudi spodnje sobe in upala, da se ne bo nič zgodilo.

V skupini igralcev je izstopal mlad moški, za katerega nisem bila prepričana, da zna besedilo na pamet, večkrat se mu je zataknilo in hodil je, kot da šteje korake. Kasneje sem izvedela, da je slep.

Naslednji dan me je ta moški poklical po telefonu in vprašal, ali bi se z njim poročila.

Nisem čisto doumela njegovih besed, začela sem se režati.

»Zakaj pa ne, kar pridi na matični urad jutri in se poročiva,« sem se pošalila.

»Dogovorjeno. Čakal te bom točno ob šestnajsti uri. Povej mi samo, kako ti je ime.«

»Daj mi vsaj pol minute, da premislim,« sem se še vedno šalila.

Naslednji vikend se je vreme poslabšalo, že zjutraj je pričelo deževati in to me je spravilo v slabo voljo. Nameravala sem iti k Janu, potem je zbolela še sodelavka in morala sem jo nadomeščati. Ko sem se okrog tretje ure popoldne umaknila na teraso, da bi se nadihala svežega zraka, se je na dvorišču ustavil avtomobil.

»Motim?« me je nagovoril moški, ki je stopil iz avtomobila. »Ker te ni bilo na urad, sem prišel kar sem.«

»Kje sva se že videla?« sem rekla na pol v šali, dobro sem si ga zapomnila, njegov nastop v gledališki igri mi ni bil všeč. Ni bil sam, pripeljal ga je prijatelj.

»Spodaj v vasi je gostilna, končam čez pol ure, pa se vama pridružim.«



Bila sem utrujena, z mešanimi občutki sem odšla po potki proti gostilni. Malo sem si želela, da ju ne bi bilo več tam, malo pa upala, da bosta vseeno še vedno v gostilni. Iz trenutka v trenutek sem se počutila bolj trapasto.

Sama sta bila v prostoru, sedela sta pri majhni brleči lučki.

Ime mu je bilo Dominik. Pogovarjali smo se o vsem mogočem, pogovor je bil sproščen, zanimalo me je, kaj dela in kako mu slepemu uspeva v gledališču.

»Preštejem korake, včasih med štetjem pozabim besedilo, drugače pa gre.«

Dolgo v noč nisem mogla zaspati. Imela sem mešane občutke. Nekaj v meni se je sicer premaknilo, a nisem vedela, ali je to samo usmiljenje ali še kaj več. Spraševala sem se, kako bi mu lahko pomagala, torej ni bila ljubezen. Le da si takrat tega še nisem mogla priznati.

Ob teh mislih sem zaspala, v sanjah je bil z mano Jan. Še vedno edina svetla lučka v mojem življenju.



Jutro je bilo čisto običajno. Nadela sem oblačila in se odpravila v službo. Sodelavka mi je mahala z obema rokama, mislila sem, da se je kaj zgodilo. Ko sem prišla v njeno bližino, se je pričela na ves glas krohotati.

»Si padla na glavo ali kaj? So se ti skisali možgani? Slepca si si poiskala! Se v prejšnjem zakonu nisi ničesar naučila?«

Besede so vrele iz nje, ni bilo videti konca.

»Morda mi bo uspelo. On me potrebuje in vsaj malo mu lahko zaupam. Čutim, da bi ga lahko spoštovala in tudi ljubila. Če bo imel rad Jana, bo vse v redu,« sem se skoraj opravičevala.

»Se zavedaš, koliko skrbi in potrpljenja te čaka? Premisli in se ozri vase,« je še kar govorila, ni je bilo mogoče ustaviti, v meni pa je naraščalo kljubovanje. Stala sem dva koraka vstran, poslušala in utihnila.

Slišala sem žvenket posode v kuhinji, ki je bila nekaj vrat naprej, odpravila sem se tja, ne da bi kar koli rekla, in potem na oddelek.

Najbrž je sodelavka imela prav ‒ ampak: ali je imela pravico?

Dolgo v noč sem bedela, tehtala razloge, Jan na eni strani tehtnice, Dominik na drugi. Potem sem pomislila, da morda oba sodita na isto stran, da je na drug strani le zloba in nevoščljivost ljudi.



Najino kavbojsko poroko sem preživela, a sem bila žalostna, ker starša nista pripeljala Jana. Zbolel je.

Po poroki sva šla z Dominikom prvič k Janu. Otrok je zvedavo pogledoval očima. Dominik je s prsti potipal po njegovem obrazu in po telesu. Sin me je prestrašeno gledal, čeprav sem ga na srečanje pripravljala, mu povedala, da je moj prijatelj slep in da ljudi lahko spoznava le s tipom. Objel me je okrog vratu in se stisnil k meni, samo tako se je počutil varnega. Občutila sem njegovo stisko.



***



V službi je bilo iz dneva v dan težje. Šušljalo se je, da prihaja do poneverb in kraj, veliki portreti grofovske družine so zares čez noč izginili z grajskih sten. Potem smo se selili na drugo lokacijo. Morala sem se privaditi novemu hišnemu redu, nekatere oskrbovance je selitev spravljala v obup.

Stanovanje smo dobili v parku. Kuhinja je bila temna zaradi dreves pred blokom, soba majhna, komaj sva našla dovolj prostora za kavč in sinovo posteljo. Navaditi se je bilo treba na nove sosede.

Ura je bila nekaj čez polnoč, ko me je zbudil ropot v veži. Po vratih najinega stanovanja je na vso moč s pestmi tolkla soseda in kričala, da jo bo nekdo ubil, prosila je za pomoč. Odprla sem vrata, soseda se je skrila pod mizo, v stanovanje je vdrl njen mož in jo izvlekel. Nisem čisto razumela, kaj hoče od nje, Dominik ga je toliko zamotil, da je zbežala v park. Moški je še dolgo v noč robantil, kričal in razbijal, njen sin in ona pa sta izginila v noč. Bilo me je strah, tudi Jan je iz svoje postelje zlezel k nama na kavč, nisem ga mogla potolažiti.

Naslednjih nekaj dni sem se počutila slabo. Sedela sem v kuhinji in vrtelo se mi je.

»Pa menda ni nova vrtoglavica,« sem zaihtela, verjela sem, da po porodu ne bom več bolna. Dominik je bil v službi, zjutraj sem ga pospremila na avtobusno postajo, da se je odpeljal v bližnje mesto, kjer je bil zaposlen kot telefonist.

Slabosti so se začela ponavljati, šla sem k zdravniku. Po nekaj pregledih sem izvedela, da sem noseča.

Nisem razumela, kako se je zgodilo. Čas ni bil primeren, nisem načrtovala otroka z Dominikom. Kako bom skrbela za vse? Za Jana, slepega moža in zdaj še enega otroka.

Čakala sem na primeren trenutek, da povem Dominiku, upala sem, da bo novico sprejel razumno.

»Noseča sem,« sem naposled butnila, nisem mogla več čakati, vedela sem, da nikoli ne bo pravi trenutek.

Vzel je svojo belo palico in brez besed odšel v noč.

Vrnil se je pozno, malo okajen, sedel za mizo in ostal brez besed.

Objela sem ga okrog ramen, mu roko prislonila na prsi.

»Je tukaj kaj prostora zame?«

Poljubila sem ga, poljuba mi ni vrnil, kar odšel je v sobo in zaspal.



***



Po devetih mesecih težke nosečnosti sem šla v porodnišnico. Tudi porod je bil težek, s carskih rezom, uspavali so me.

Ko sem odprla oči, so jutranji sončni žarki že pometli s sivino noči in tipali po moji postelji in mojem obrazu. Na sosednji postelji je bila še prejšnji dan ženska, ki je povila dvojčka, zdaj je ni bilo več. V sobo je pomolila glavo medicinska sestra, kot da bi se hotela prepričati, ali sem že budna.

»Dobro jutro, kako se počutite?«

Pod pazduho mi je dala toplomer, v kozarček dve tabletki. Vročina je bila visoka, vseeno sem se poskušala spraviti pokonci, a sem začutila rezko bolečino nekje spodaj in ugotovila, da se ne morem premikati.

»Ne naprezajte se. Pozneje pri jutranji negi vam bodo pomagali. Dojenček vas je pošteno utrudil. Štiriindvajset šivov ste dobili, otrok je tehtal šest tisoč dvesto gramov.«

Otroka, Tima, so mi prinesli po treh dneh.

Nikoli ne pozabiš otrokovih oči. Eno samo čudenje in radovednost, ročice iščejo prvi dotik. Ko sem jih vzela v svojo dlan, se mi je nasmehnil.

Po petih dneh so se mi vneli šivi, vse me je bolelo, nisem mogla hoditi.

Naslednji dan sta prišla Dominik in njegov prijatelj, ki je v roki nosil torbo z oblačili za sina.

»Gremo domov, draga žena, vse je pripravljeno za vajin prihod,« je oznanil Dominik in položil torbo na posteljo.



***



Mož si je vzel nekaj dni dopusta, prve dni je želel preživeti s sinom. Tim se je ponoči nekajkrat zbudil, ko sem ga previla in nahranila, je trdno zaspal, lahko sem se dodobra naspala.

»Bo danes mamica pripravila zajtrk?« je Dominik rekel v šali, ko sem vstala.

A ni bila samo šala, bil je navajen postrežbe. Sicer pa sem to sprejemala. Vstala sem, šla v kopalnico, se uredila, kljub bolečinam sem mu pripravila zajtrk. Zame bi bilo takrat lažje, če bi bil v službi.

Moji starši so Jana pripeljali domov še tisti dan, prišli so kmalu po zajtrku. Jan se je postavil ob Timovo posteljico in ga nepremično gledal, kakor da še nikoli ni videl dojenčka.

»Mami, tako majhen je, kako se bova igrala?« je pritekel k meni in me zvedavo gledal.

»Saj se bosta igrala, samo malo mora zrasti,« sem ga tolažila.

Prikimal je, kakor da vse razume. Prinesel je nekaj svojih igrač in sedel k Timovi posteljici.

»Jan, pridi sem, da ne zbudiš bratca,« se je oglasil Dominik.

Moja starša sta se spogledala in se takoj, brez besed, poslovila.

Tim se je medtem prebudil, Jan je svoje male ročice takoj stegnil k njemu. Dala sem mu ga v naročje in videla, kako premika ustnice.

»Samo tiho bom pel, ne bom ga zbudil,« je šepetal Jan in me proseče gledal.





ŽIVLJENJE





Pomlad se je pričela z zamenjavo službe. Dominik je dobil delo trideset kilometrov od doma, vedela sem, da bom v tem podjetju morala poiskati delo tudi sama, ni mogel tako daleč brez spremstva.

Jutro je bilo jasno, ob petih smo že šli od doma. Jan se je sam oblekel, pogrel zajtrk in kasneje odšel v šolo, z Dominikom sva Tima odpeljala v vrtec, ostal je tam.

»Pa dobro opravi,« se je poslovil Dominik, ko sva prišla v podjetje, odšel je na drugi konec stavbe, delal je v telefonski centrali. Mene je čakal sprejemni preizkus.

»Preizkus iz znanja strojepisja boste morali opraviti,« je rekel moški v kadrovski.

Preizkus sem opravljala v sosednji pisarni pri ženski, ki ji ni bilo do govorjenja. Z glavo je pomignila proti strojepisni mizici. Tam je bil pisalni stroj.

»Pišite hitro in brez napak,« mi je skorajda ukazala. S štoparico se je usedla na rob druge mize, mi dala besedilo, v glavnem slovenščina, nekaj stavkov v srbohrvaščini, nekaj v nemščini.

»Zdaj!« je kliknila na štoparico.

Še nikoli se nisem počutila tako bedasto.

Čez nekaj dni mi je Dominik prinesel pismo z obvestilom, da sem preizkus opravila z odliko in da sem sprejeta v službo.

»Vedel sem, da to zmoreš!« mi je čestital in bil ponosen name. Bila sem srečna.

A je že bilo tako, da sem morala vsako zmagoslavje in veselje drago plačati. Napadi vrtoglavice so bili spet pogostejši in slišala sem vedno slabše.



***



Sodelavke v novi službi so me sprejele hladno. Mizo sem imela v kotu, razgled po strojepisnici je bil dober. Osem žensk za pisalnimi stroji. Po dopoldanski malici okrog pol enajste ure je tista, ki bi morala razporejati delo, zaklenila vrata pisarne, sedla na stol in vzela iz torbice vzorce ročnega dela. Prerisovala jih je in to so delale tudi druge.

»Ali ne boste dokončale dela?« sem se nagnila k prvi poleg mene.

»Dokončamo jutri, nikamor se ne mudi!«

Nisem jih hotela vznemirjati, vzela sem večji kup dopisov, ki so jih do desete ure prinesli iz ostalih pisarn. Do druge ure sem jih pretipkala.



Naslednji dan je za mojo mizo sedel direktor računovodstva. Začudeno sem ga pogledala, vstal je in mi pomignil, naj grem v njegovo pisarno.

Nekaj časa me je gledal, potem vprašal, pravzaprav zahteval: »Pritožbe se vrstijo, ni vse narejeno do konca delavnika, kako bo v prihodnje?«

Vodja pisarne sem postala prejšnji dan, morala bi poznati čudežno formulo že drugi dan službe.

»Delajo samo do enajste ure, potem si vzamejo čas zase. Pisarna naj se ukine, gospe porazdelijo po oddelkih, od koder prihaja delo,« je zletelo iz mene.

Moja priljubljenost med sodelavkami s tem ni narasla, krivde pa zaradi reorganizacije dela na moj predlog tudi nisem čutila. Nisem mogla prepisovati za vse iz dneva v dan.





***



Bili smo na izletu. Zabavati prijatelje na avtobusu je bilo Dominikovo veliko veselje. Slišala sem vedno slabše, smeh je bil tako zame že nekaj iz ozadja, razmišljala sem o Janu in Timu.

»Tvoj mož je zabaven? Doma se najbrž kar naprej smejete?« mi je nekdo s prstom potrkal po rami. Obrnila sem se in videla rdeč nos, velike rjave oči, ki me prodorno gledajo, in nasmešek, za katerega nisem vedela, kaj naj z njim. Potem je govoril, kako me je vedno osvajal, jaz pa nič.

»Potem bi najbrž že kaj vedela,« sem odgovorila osorno.

Morda je človek le opazil, da je bil sedež ob meni kar naprej prazen, menil je, da mora kaj pripomniti, me tolažiti. Ne vem.

Izstopili smo iz avtobusa, pod roko sem se oprijela Dominika in ga povlekla za sabo. Čutila sem vrtoglavico, želela sem, da bi ostal ob meni. A sta prišli dekleti, ga pograbili in odpeljali v gostišče.

Spet sem ostala sama.

Saj je vseeno, sem si govorila, samo da vrtoglavica mine.

Ko je Dominik naposled opazil, da me ni, je prišel z moškim, s katerim sva klepetala avtobusu.

»Zakaj nisi povedala, da imaš vrtoglavico? Ostal bi pri tebi,« je rekel zaskrbljeno.

»Ti kar ostani s prijateljem, v dobrih rokah si,« sem ju nagnala.

Pri kosilu mi je bilo še vedno slabo, opazovala sem jih, kako pijejo, se režijo, pojejo.

K meni je primaknila stol Vlasta.

»Ali veš, da ves čas mislim na otroka. Dala sem ga k mami, zdaj pa bi ga rada imela tu. Zanimivo, da nihče izmed nas ni vzel s seboj otrok! Prav dolgočasno je,« mi je posipala sol na rano. Ves čas sem mislila na otroka.

»Mislimo, da ne bomo imeli skrbi, pa poglej danes mene, kar naprej imam težave, naveličana sem sama sebe!« sem ji odgovorila.

»Dominik je res zabaven,« sem spet poslušala o svojem zabavnem možu.

»Zabaven, res,« sem odgovorila.

V avtobusu so bili čedalje glasnejši, ničesar nisem razumela, drug čez drugega so vpili, nekateri so smrdeli po pijači in komaj sem čakala, da bom doma. Vrtoglavica še vedno ni popustila, še bolj se mi je vrtelo.

»Danes si naposled lahko vzameva čas zase,« me je Dominik doma povlekel na kavč.

Jezik se mu je zatikal, smrdel je po pijači. Ko me je poželjivo gledal, sem ga sovražila.

»Oprosti, vrtoglavica, moram v posteljo,« sem se opravičevala.

Tla pod nogami so se mi zamajala, zgubljala sem ravnotežje, še preden sem prišla v spalnico, sem zgrmela po tleh. Nikakor se nisem mogla pobrati in vse me je bolelo. Priplazila sem se do postelje, se z vso močjo oprijela naslona in obsedela.

Vsa sem trepetala, imela sem vročino, mraz me je spreletaval in vtem je prišel v sobo tudi Dominik.

»Resnično sem totalka,« je rekel, se zvrnil v posteljo in zaspal.

Naslednji dan sem obležala. Jan je spal, Dominik se je oblekel in odšel, brez pozdrava, ni me vprašal niti tega, ali ga bom spremljala na avtobus. Pospremila ga je soseda.

Zmerila sem si vročino, Jana odpeljala v vrtec in šla v ambulanto. Zdravnik je diagnosticiral pljučnico, poslati me je hotel v bolnišnico.

»Ne morem v bolnišnico!« se takoj uprem.

Govorim mu o slepem možu in otrocih.

»Dajte mi zdravila, se bom pazila.«

Spotoma grem še po Tima, da mi ne bo treba še enkrat iz postelje. Počutim se, kot da sanjam, da to ni tu, da se to ne dogaja zdaj, ampak nekje v prihodnosti. Tima nahranim, skuham si še čaj in grem v posteljo. Resničnega sveta več ni. V blodnjah zaspim.



***



Šahiranje je bilo nekoč moja strast. Celo na državno prvenstvo sem odšla odigrat tri partije, dosegla 3. mesto med ženskami. Pozneje sem samo še tu in tam odigrala partijo z Dominikom. Bil je boljši in se je dolgočasil, potem sem prenehala tudi s tem.

Ob neki priložnosti se je prijavil na državno prvenstvo slepih šahistov v Zagrebu. Ni imel spremstva, morala sem z njim. Tekmovanje je bilo v Domu sindikatov, spremljevalci smo lahko bili ob njih. Dominikov nasprotnik je bil malo starejši, poln energije, spremljal ga je fant, star okrog 25 let, sklepala sem, da je njegov sin.

Dobro uro sem budno spremljala igro, potem mi je spet postalo slabo.

»Ti kaj prinesem? Morda vodo?« se nagnem k Dominiku, a je le zamahnil z roko.

»Mislim, da nimam možnosti zmagati,« je rekel in v njegovem glasu sem čutila negotovost.

»Vse imaš pod nadzorom, lahko zmagaš!« ga poskušam ohrabriti.

»Mogoče zmagam z naslednjim.«

Vstala sem in se odpravila ven. Nisem se dobro počutila, odšla sem v park, si poiskala prazno klop. Zlezla sem v dve gubi in čakala, da mine.



Nekdo me narahlo prime za ramo, ozrem se in pred mano stoji fant iz dvorane, spremljevalec moževega tekmeca.

»Vam je slabo, se ne počutite dobro?« me zaskrbljeno vpraša.

Sedel je na klop poleg mene, mi poravnal šop las, ki je padal preko ramen čez obraz.

»Grem pogledat, kako igrata, pa se vrnem,« mi je prišepnil.

Tako hitro je izginil, da mu nisem utegnila reči, naj se ne vrača, da mi ne more pomagati.

Vrnil se je in mi ponudil steklenico vode.

»Iztok sem.«

»Iztok, vse bo v redu, je že bolje, kmalu se vrnem. Popazite tudi na mojega moža, prosim,« ga proseče pogledam.

Z roko me poboža po obrazu, malo postoji, kot bi hotel še kaj reči, in odide.

Z muko se odvlečem v dvorano, kjer so ravno pospravljali šahovnice.

»Kam pa si ti izginila?« vpraša Dominik.

»Sedela sem v parku na klopi in se borila z vrtoglavico, ti fant ni povedal?«



Ko sva prišla domov, je bila zunaj že noč. Dominik me je rahlo odrinil in vstopil v stanovanje.

»Nisem ravno zmagal, ampak malo je manjkalo,« je govoril sam sebi.

»Saj si dobro igral, izločil si štiri igralce, to je že lep uspeh!« sem ga poskušala ohrabriti.

Brez besed se je spravil v kopalnico in potem v posteljo. Potem sem legla še sama, bila sem utrujena.

V tistem trenutku začutim dotik na licu. Dvignem se iz postelje, vidim silhueto moškega.

»Pusti tega človeka,« mi pravi prikazen.

Toda senca potem izgine, bil je le privid. In prisluh.



***



Zunaj je bilo iz dneva v dan hladneje, vse ja kazalo, da bo zima prej kot po navadi in nekega jutra je pričelo snežiti. Ves teden je rahlo naletaval sneg, v hribih ga je bilo več, dva dni pred novim letom ga je naneslo več kot pol metra. Pogovarjali smo se, da bi novo leto pričakali pri mojih starših.

Odpravili smo se dan prej, da ne bi bilo težav na cesti. Hiša je bila majhna, vseeno smo se stisnili in na silvestrovo upali, da bomo z dobro voljo stopili v novo leto. Dominik je bil v središču pozornosti, pripovedoval je smešnice, poslušali smo glasbo, tudi zaplesali smo in si ob polnoči zaželeli vse najboljše.

Iz sosednje vasi so po polnoči prišli znanci, vsi so bili že malo preveč dobre volje in nekdo se je domislil, da bi moja sestra družbo lahko odpeljala v dolino. Toda ni imela dovolj goriva, da bi potem naslednje jutro odpeljala še nas. To so bili časi, ko bencina nisi dobil kar tako.

Otroka sta že spala v sobi na podstrešju, pomivala sem umazano posodo, ko mi je oče prišel povedat, da je Dominik jezen odšel v noč. Glavo sem si pokrila s čepico, ogrnila sem si jopico, nataknila čevlje in se podala v sneg.

Hodila sem že deset minut, še vedno ga nisem videla nikjer. Luna se je zrcalila v snežni odeji, bilo je tiho in spokojno. Mraz mi je prišel do kosti, zato sem pospešila korak in ko sem prišla iz gozda, sem ga zagledala malo naprej. Poklicala sem ga, a se ni ne oglasil ne ustavil.

Dohitim ga. Primem za roko, a noče nazaj.

»Kaj je s teboj, kam greš v tem mrazu?«

»Grem v dolino,« mi odgovori, »ti pa kakor hočeš.«

Do doline je še dve uri hoda, preslabo sem oblečena za tako pot. Samega ga prav tako ne morem pustiti, lahko bi se izgubil, padel, zmrznil, vse najslabše scenarije imam v glavi.

Tako skupaj nadaljujeva pot, stiskam sem se k njemu, ker skoraj več ne čutim ne rok ne nog. Čeprav hitiva, da bi se s hojo vsaj malo ogrela, po dveh urah prideva v mesto povsem premražena.

Doma poskušam odpreti vrata, a so mi prsti med potjo odreveneli, komaj odklenem. Pristavim za čaj, da se malo ogrejeva. Dominika ne zebe preveč, bil je dobro oblečen, z mano je slabo. Odnesem stol k peči, nič ne pomaga. Grem v posteljo, vzamem odejo in se pogreznem v spanec.

Zbudi me Dominik.

»Si bova kaj voščila?« me drega pod rebra.

»Dominik, jutri,« odgovarjam kot v snu. Ne želim si ga ne tako ne drugače.



***



Zjutraj se vedno težje odpravljam v službo.

Moj predstojnik je visok moški, lepo urejen in prijazen. Vrata njegove pisarne so vedno na pol odprta, vidiš ga lahko sedeti za mizo že s hodnika. Vseeno narahlo potrkam.

»Kar naprej, kaj bo dobrega?«

Ne vem, kako naj načnem pogovor. Prej sem imela v glavi vse lepo razporejeno, zdaj pa nisem več vedela, kje naj začnem.

»Bolezen se mi je poslabšala, težko mi je pisati po nareku.«

»Kaj pa pravijo zdravniki? Ste že kje bili?« me vpraša.

Skomignem z rameni. Hočem povedati, da me nihče ne jemlje resno.

Vzame svinčnik in nekaj napiše na papir. Stisne mi ga v dlan.

Na listku je naslov specialista za ušesne bolezni, zdravnika, ki bo zagotovo vedel povedati kaj več ali vsaj opravil pregled.

Naslednji dan stopim v ambulanto k zdravniku po napotnico. Zajeten moški, nič kaj prijazen in slabe volje, je komaj dal vedeti, da me je videl, ko sem vstopila. Premišljujem, ali naj sploh kaj rečem.

»Na levo uho nič ne slišim, na desno pa komaj kaj,« mu skušam pojasniti.

»Potrebujem napotnico za specialista, bojim se, da bom oglušela na obe ušesi. Prosim za vaše mnenje in napotnico.«

Še vedno je zlovoljen, pokaže mi, naj sedem, stopi k meni z nekim instrumentom in mi malo povrta po ušesu.

»Nič me ne boli!« mu poskušam pojasniti.

»Saj ti nič ni. Ne vidim nobene okvare!«

»Zakaj pa potem ne slišim in imam napade vrtoglavice? Napotnico za specialista za ušesne bolezni bi rada,« ga tiho prosim.

»Nič ne bom dal! S tem bi se pa resnično osmešil. Tukaj ne vidim problemov. Vrni se v službo in pridi, ko te bo kaj bolelo!«

Tako zaključiva.

Obupana naslednji dan prosim za dopust in se napotim k specialistu, ki mi ga je priporočil predpostavljeni. Vzamem denar, ki je še ostal za gospodinjstvo.



Čakalnica je polna. Postavim se pred okence in čakam, da bo kdo prišel.

»Kje imate pa napotnico?« me vpraša medicinska sestra.

»Nimam je, bom pregled plačala sama.«

Niti pet minut ne čakam, pa me zdravnik že pokliče. Vstopim, ambulanta je prijetna in bolje se počutim. Razlagam o svojih težavah s sluhom, on me posluša, ko povem vse, od tistega kamna, ki mi je priletel v glavo kot otroku, do današnjega dne, vstane, opravi nekaj pregledov in se na koncu prijazno nasmehne.

»Resno ste bolni, gospa, ampak za tole ni zdravil. Za vašega zdravnika napišem pismo, dajte mu ga. Bolezni se reče Menierova, ni raziskana, ne obstajajo zdravila. Potrebnih je kar nekaj let, da se diagnoza potrdi.«

Dá mi sivo kuverto za mojega zdravnika, nesem mu jo takoj naslednji dan.

»No, ja, poslal te bom na komisijo. Potem naj oni odločijo, kako naprej.«

Zamahne z roko, niti odzdravi mi ne.

Po dveh tednih greva s pravnico iz podjetja na komisijo. Slab občutek imam.

Sediva pred štirimi starejšimi zdravniki, obračajo papirje, kot da ne vedo, kaj bi z njimi.

»Multiplo sklerozo imate,« nenadoma pove eden od njih.

Gledam zdravnike, potem prileti iz mene kot iz topa: »O, tega pač nimam!«

Toda nič ne pomaga, pokličejo naslednjega.

Naslednje jutro me pravnica čaka v pisarni.

»Invalidsko boste upokojeni,« mi poda roko.

Odidem brez besed.

Kako bomo preživeli?





AGONIJA





Med počitnicami se Tim odpravi v delovno brigado. Oče mu je dovolil.

Zvečer sedimo pri mizi brez njega, Dominik se obrne k Janu.

»Kaj pa ti? Zate ni nobenega dela?«

Jan je presenečen.

»Sem ti v napoto? Kdo bo pomagal mami, če grem še jaz?«

Ropotaje odmakne stol in izgine v sobo.

»Saj nisem mislil tako, a če dela Tim, pa je veliko mlajši od njega ...« se mi Dominik opravičuje.

Naslednje jutro se zbudim pozno, Dominik je že v službi, odpeljala ga je soseda, privoščim si malo počitka. Leva stran telesa je tujek, ne čutim roke, niti noge. Sežem po tableti, upam, da bo potem bolje. Treba bo skuhati kosilo, moram pokonci, se priganjam v mislih. Otopelost nekoliko popusti, a pojavi se dvojni vid. Privlečem se do sobe, hočem prositi Jana, da gre v trgovino, ko odprem vrata, tudi njega ni. Razmišljam, kje naj najdem moč in voljo. Vem, da moram nekaj storiti, a ne vem več, kaj. Čakam Jana, nato se prestavim v dnevno sobo na kavč in tam zaspim, zbudim se komaj naslednji dan.



Jutro je jasno, brez oblačka na nebu. Pripravim zajtrk in čakam, da Dominik pride iz sobe. V kopalnici sem mu pripravila obleko, rad je lepo urejen. Pogledam v kot, kjer po navadi pušča palico, pa je ni. Kot da me je oplazila senca. Pogledam na uro, kazalci se pomikajo že na šesto, po navadi je takrat že v službi. Postelja je nedotaknjena, na mizi pa košček papirja, na katerem piše: »Ne bom spal doma.«



***



Počitnice se nagibajo že v drugo polovico avgusta. Jan je redkokdaj doma, uporniški je in nepredvidljiv. Dominiku za to ni dosti mar, po kosilu največkrat odide k sosedi v 4. nadstropje ali kam drugam, ne pogovarjava se o otrocih. Če se, se hitro skregamo, za mizo ostaneva z Dominikom sama, otroka odideta, nočeta poslušati prepirov. Tudi meni potem ni več do hrane, odmaknem stol in grem v kuhinjo.

Nekega dne mi pismonoša prinese pismo. Na hitro ga preberem, vabilo za razgovor v šoli. Kaj je zdaj to?

Dominik nagne glavo malo v levo, gleda v pismo, kot bi ga lahko prebral.

»Zaradi Jana sem že bil tam,« pravi. »Tako ne gre več naprej. Pojdi še ti. Vse ti bodo povedali v šoli.«

Tiho potrkam na vrata pisarne socialne delavke. Ko položim pismo pred njo, se mi roke še vedno tresejo. Govori o Janu. Zazrem se ji v oči, a jih povesi.

»Pritožbe se vrstijo, noče prisluhniti nikomur, ne vemo več, kaj še lahko storimo.«

Vso pot premišljujem, kaj naj povem otroku.

Sedeva za mizo, poskušam mu dopovedati, da ni prav, kar počne. Ko vidim njegov pogled, me spreleti hlad po vsem telesu. Opazi moj strah.

. »Končal bom elektro, potem še lesno šolo, z dvema končanima šolama bom lažje dobil službo,« me hoče pomiriti, »vmes bom šel k vojakom.«

Spogledava se, upam, da ni zaznal mojega dvoma, ki kot hudič gloda po meni. Toda ima načrt, to je dobro.



***



Sama sem. Dominik je v službi, Tim v šoli, Jan v vojski. Grem k očesnemu zdravniku, vidim vse slabše.

Medicinska sestra postane slabe volje, ko jo poprosim, da bi prišla na vrsto prej, slabo se počutim.

»Boste počakali, nisem čarovnik!« je odrezava.

Naposled sedim pred zdravnikom, dobim kapljice in spet čakam. Vse postane megleno, nič več ne vidim in polašča se me strah, da ne bo bolje.

»Glavkom imate,« mi navrže zdravnik.

Beseda mi ne pomeni veliko, časa za razlago ni.



Nikoli nisem praznovala svojih obletnic in rojstnih dni, za otroka sem tu in tam kaj pripravila, ne vedno. Tokrat bo drugače.

Zgodaj sem pokonci, Dominik se vede skrivnostno, slutim, da bi mi rad nekaj povedal. Tu in tam opazim rahel nasmešek.

»Boš jutri pripravila dobro kosilo? Povabila bova tvoje in moje sorodnike, praznovali bomo tvoj štirideseti rojstni dan.«

Presenetil me je. Objamem ga in me je hkrati strah, da me bo odrinil.

»Seveda, prijateljica mi bo pomagala, kar povabi jih.«

Popoldne pridejo, vsakega posebej se razveselim. Miza je že pripravljena in obložena z različnimi jedmi. Presenetijo me njegovi prijatelji iz službe. Zapojejo nekaj pesmi, lepo nam je. Naše druženje se zavleče do večera.

Pospravim. Zadnji sončni žarki počivajo na steni in prične se mračiti. Zleknem se poleg Dominika na kavč in obide me misel, da me mogoče le ima vsaj še malo rad.



***



Iluzija ne traja dolgo. Dominik me bo zapustil, samo še vprašanje časa je. Nekaj dni pred novim letom mi pove, da ga bo na novoletni ples spremljala Lena. Ne bi me rad obremenjeval. Kaj naj rečem? Hvaležna sem Leni, res. Včasih kričim, brez besed, in odleže.



Bolezen se mi poslabša, Dominiku predlagam, da gre po svoje. Njemu je prav, odide. Nekaj tednov mine, ne pride nazaj, pospravim njegove stvari v kovček in ga potisnem nazaj v kot omare, bo že prišel ponj in ga odnesel. Kmalu pride pismo z datumom ločitvene obravnave.



Po nekaj mesecih mi pismonoša spet prinese pismo. S pismi ne pride nikoli nič dobrega, zdaj že vem. V šoli so s Timom težave. Slabe ocene in izostanki. Že nekaj časa dela v nočnem klubu. Pravi, da mi hoče pomagati, zaslužiti mora za najino življenje, šola bo počakala. Jaz pravim, da ni pomembnejšega od šole, pomagal mi bo le z dobrim šolskim uspehom.

Nekoč mi prinese domov tri rastlinice v majhnem lončku in jih postavi na balkon.

»Mami, boš videla, kako lepe bodo, ko zrastejo!«

Res je. Kmalu so velike kot palme in mečejo lepo senco.

Tima ni doma, ko posije sijalka, zvonec za gluhe. Obisk. Trije moški in ženska so pred vrati, pokažejo mi izkaznice. Takoj za njimi pride Tim. Nagnetejo se v kuhinji in na balkonu eden izmed njih z nožem cefra rastline. Tim me na hitro potisne v dnevni prostor, piše na papir, vendar skoraj ničesar ne vidim prebrati. Za njim takoj pride ženska in vzame papir, ne vem, kaj mi je hotel povedati.



***



Preteklost dohiteva sedanjost. Kar naprej se selim, da bi rešila, kar mi je ostalo po ločitvi.

Sin odide delat na morje.

»Oddaj mojo sobo nekomu, ki ti bo plačeval najemnino!« pravi.

Dam oglas, iščem podnajemnika, oglasi se moški, nima kje živeti. Zlat človek ‒ bi rekel vsak ob prvem stiku z njim. Spet bom naredila nekaj dobrega, sem prepričana.

Nato se vseli. Kmalu se zbližava.

Nekega večera, ko pride z dela, pravi, da se bo kmalu upokojil in ne bo do smrti gnil za štirimi stenami. On bi rad šel na podeželje. Bolna sem in bolezen me počasi razjeda, kaj naj počnem na podeželju? Oklevam.

»Tudi tebi bi koristil svež zrak,« me prepričuje.

»Poročila se bova,« hoče biti še bolj prepričljiv.

Notranji glas me opominja, da ne delam prav.

Potem mi pride na misel, da bi na podeželju najprej vzela kaj manjšega samo v najem. Strinja se.



Cerkvica na hribu je obsijana z jutranjim soncem. Po slabi cesti se pripeljeva na konec vasice do hiške, ki je prislonjena ob breg. Spredaj je lesena klop, na kateri sedi moški srednjih let. Hiša je podaljšana v hlev. Ni vode, izvir je kakšnih petdeset metrov vstran, a diši po cvetočem sadovnjaku, po pokošeni travi, raj v malem. Pred hišo stoji velika češnja, malo višje na vejah čemijo štirje pavi z dolgimi repi. Radovedno nas opazujejo.

Razgledamo se še po parceli nad hišo, na kateri je nekoč bil vinograd, trsi so že strohneli, potrebno bi jih bilo obnoviti. Ob gozdu je zapuščen travnik, preorali bi ga in na njem posadili krompir. V zadnji steni hiše je velika luknja. Pozidati bo treba skoraj celotni zadnji del hiše. Obnova bi bila namesto najemnine. Po letu najemništva bi jo odkupila.

Igor, tako mu je bilo ime, samo prikimava, z vsem se strinja. Potegnem ga za rokav srajce in opomnim, da bo veliko dela. Zamahne z roko. »Mala malica,« pravi.

Po šestih mesecih na podeželju si lastnik premisli in pove, da ne bo prodal. Pospraviva svoje stvari in se vrneva domov.



Sušno obdobje je, precej vroče, ko prideva na ogled naslednje hiše, ki naj bi jo kupila pod ugodnimi pogoji. Soseda izkopava peso, ki jo je posejala na parceli. To je edina ravnina, naokoli pa sami bregovi z vinogradi. Všeč mi je, sin se je zaposlil na tem koncu dežele. Tudi ravno prav daleč od vsega, sosedje ti ne morejo gledati v lonec. Mlad fant se pripelje iz Ljubljane in sklenemo pogodbo. Pogoji so ugodni. Preseliva se z vsem, kar imam v stanovanju.

Po prvem dežju kaplja od vsepovsod. Vseeno se veselim, s sinovi bomo mogoče kmalu sedeli skupaj za mizo.

Poročiva se, Igor trdi, da je tako bolje.

Po dveh letih začne piti. Spravim ga na zdravljenje, pravim mu, da je premlad za tako življenje. Po zdravljenju ni nič boljše. Ima žensko, ki prihaja za vikend k nama na dom, mene zaklene ven, spim v vinogradu. Spomladi zgrmim v pet metrov globok vodnjak. Udrl se je lesen pokrov. Nisem prvič stopila nanj, kako je to mogoče? Reši me cev, ki je speljana iz strehe v vodnjak, držim se za njo. Glavo imam nad vodo, toliko, da lahko diham. Pes laja, Igor pride iz hiše in me potegne iz vodnjaka. »Res si nerodna,« godrnja in izgine v hišo.

Sedim na stopnicah, ki vodijo v klet, in se grejem na spomladanskem soncu. Vame se naseljuje nerazložljiv strah, vzamem kolo, se zapeljem malo nižje pod hrib in pokličem sina. Pobegnem.



***



Prijazna gospa mi ponudi stanovanje v stari hiši, za silo si vse uredim, a po dveh mesecih dobim Igorjevo pismo. Ne vem, kako me je našel.

Odselim se v mesto na severovzhodu.

Šest mesecev živim v majhnem stanovanju, dobim novo pismo od Igorja, rad bi se ločil, ker se bo preselil k ženski, ki jo je spoznal. Medtem je izpuhtel denar, ki je bil pripravljen za dokončen odkup hiše. Na koncu sem brez vsega.

Preselim se v malo mestece, kjer mi starejša gospa ponudi sobico v zameno za pomoč v gospodinjstvu. Ne zmorem veliko, a vseeno mi dá streho nad glavo. Zdaj iščem samo mir. Popolnoma oglušim, tudi vid je vedno slabši.

Tima in Jana vidim redko. Tim se odseli daleč proč, potem ga sploh več ne vidim.



Zlomim se. Zbudim se v veliki sobi, dve postelji sta tam in nekaj omar. Gluha sem, zato ženska, ki stoji poleg mene, piše na list. Da sem na varnem, piše, v varni hiši. »Leto dni ste lahko tukaj, potem si morate poiskati stanovanje,« porine predme papir. Podpišem in dobim stanovanje v sedmem nadstropju brez dvigala. Kako naj hodim gor in dol? Pokojnina zadostuje za najemnino, za hrano pa ne ostane dovolj. Vseeno se znova selim.





UPANJE





Živim v četrtem nadstropju v stanovanju z dvigalom. Sedim na balkonu, rahlo dežuje, spodaj po cesti se premika pločevinasta reka vozil. Ne slišim jih, zato moje misli odplavajo v drugi čas. V mojem življenju sta že nekaj časa pomembna predvsem sinova in nekaj prijateljic. Naučila sem se osnov dela z računalnikom in zdaj si dopisujem s Cvetko z Dolenjske, Andrejo iz Prekmurja in Hedviko iz Celja. Te e-poštne obiskovalke so bile moje prve obiskovalke na daljavo, nikoli mi niso obrnile hrbta, rada jih imam. V moj svet pa so prišli še drugi ljudje.

Pred desetletjem in pol sem srečala Simono. Povabila me je v združenje gluhoslepih, opisala mi je, kako skrbijo za člane. Bila je mlada in navdušena, toda obljub je bilo v mojem življenju že veliko ... Koliko? Bi znal kdo prešteti? Toda kmalu je k meni poslala prostovoljko Zorko. Gospa mi je polepšala življenje. Nisem bila več sama, prihajala je vsak dan, vsaj za nekaj časa, kadar je imela čas. Zorka me včasih še vedno obišče kot prijateljica.

Nato sem začela hoditi v prostore združenja gluhoslepih v Ljubljano. Prostori so bili skromni, majhni, gnetli smo se, a bilo je lepo, nisem bila sama. Simona, ki je vse to vodila, je doktorirala, čestitala sem ji in rekla, da bo zame vedno ostala samo Simona.



Iz Ljubljane je k meni začela prihajati asistentka Eva, v nabasani torbi je prinašala material in sva ustvarjali marsikaj. Za pusta maske, voščilnice za novo leto, s posebno tehniko srčke na desko, učili sva se Lormovo abecedo in še kaj. Z manjšim računalnikom je hodila z mano na sprehode in ubesedovala neslišni svet. Ko sva hodili po tržnici, sem prvič opazila uro, ki je bila pritrjena na stebru, pa je tam bila menda že deset let ‒ ko sem se sprehajala sama, sem morala biti pozorna na cesto, ljudi, kolesarje, na male otroke, ki so se radi gnetli okrog moje hojce, ni bilo časa za opazovanje okolice.

Za Evo je prišla Suzana. Ob prvem srečanju sva pili čaj, delali načrte za prihodnost, potem pa me je vprašala, ali igram na sintesajzer. Videla ga je zgoraj na omari. Moja želja po igranju inštrumenta je splavala po vodi, ko sem oglušela. A Suzane ni moglo zaustaviti niti to. »Imela boš koncerte pred veliko publiko, boš videla,« je rekla in se smejala kot vedno.

Zdaj se rada spominjam za nazaj, takrat pa ni bilo tako preprosto.

Suzana me je res postavila na oder. Nastopati sem začela pred občinstvom.

Stojalo s sintisajzerjem sem na odru odmikala v kot, da bi se me čim manj videlo. Zdelo se mi je, da so stoli z obiskovalci tik pred mano. Na vajah sem se pogosto motila, na odru pa se je bilo treba zbrati in zaigrati prav.

Suzana mi je vedno dala znak za začetek. Nič nisem videla okrog sebe, niti tistih v prvi vrsti. Pritiskala sem na tipke in pričela peti. Marsikdaj je bilo kaj narobe, Suzana je včasih lovila kabel, ki je visel iz sintesajzerja, ker glasbilo ni bilo vključeno v elektriko, tiste v prvih vrstah pa sem videla, da se smejijo. Drugič spet sem prste narahlo položila na tipke, pa jih sploh nisem čutila. Pozabila sem melodijo, s pogledom sem se oprijela not, mojega zadnjega upanja. Nekako se mi je vedno posrečilo.

Kmalu sem bila samozavestnejša, preverila sem, ali je sintesajzer priključen na elektriko, tudi kaj drugega me ni zmedlo. Nekoč smo nastopali na nestabilnem odru, vsakokrat, ko je kdo stopal mimo mene, sem čutila, kot da je mali potres. Deske niso bile dovolj trdno pričvrščene. Upala sem, da se med nastopom ne bo kdo sprehajal naokoli. Nekdo je imel govor, ne vem, o čem je govoril, toda opazovala sem režiserja, ki je stal tik ob meni in skušala prebrati njegov obraz. Govor se je vlekel, režiser je zategoval ustnice, s prsti kazal, kaj si misli o govorcu in njegovem govoru. Težko sem zadrževala smeh in zaskrbelo me je, da se bom tega spomnila med igranjem. Pa se nisem.

Suzana je potem rodila, k meni je potem Simona pošiljala druge ljudi.

Brez Simone ne bi bilo ne tega ne česar koli drugega. Tudi mojih sanj o romanu ne. Simoni sem nekoč omenila, kako lepo bi bilo napisati in izdati knjigo, včasih sem pisala pesmi, zdaj nič več. Simona me je vprašala, zakaj ne. To me je vzpodbudilo, da sem potem tu in tam res kaj napisala, za svojo dušo, kot pravijo. Ko sva se o mojem pisanju pogovarjali naslednjič, me je vprašala, kdaj bom začela pisati roman. Saj ne da si tega ne bi želela, sem rekla, toda to ni kar tako. To so samo izgovori, je bila jezna Simona. Srečala sem svojega bivšega profesorja, pisatelja, on ti je pripravljen pomagati, je rekla.

Literat je profesor na neki šoli. Iščem v Googlu: pisatelj, pesnik, scenarist in ne vem kaj še ne, strah me je. Iz knjižnice prinesem njegove romane, ustvarim numerogram, vse skupaj ne pomaga nič, to je zame preveč. Pišem Simoni, da sem čisto navaden človek, brez visoke izobrazbe, brez samozavesti, da se ne bom znala pogovarjati. To poznam še iz šole: v mislih sem vedno storila vse prav, a ko je bilo potrebno spregovoriti, beseda ni prišla od nikoder, obtičala je bog vedi kje. Spomnim se tudi, da sem gluha, to je še večja ovira. Kakor da bi me kdo s kijem po glavi.

Toda potem pisma Simoni vseeno ne pošljem.

Ko me Simona obvesti, da s pisateljem prideta v soboto k meni, me začne stiskati v grlu. Na hitro premečem številke rojstnih dni, vse je v redu. Potem spet dvomi.

»Mlajši je od mene, ne bo me razumel.«

V soboto prideta, Simona in pisatelj K. Pristavim vodo za kavo, a noče zavreti. Trudim se brati z njegovega obraza, kaj več razumeti, a ne gre. Simona zapiše na računalnik vse, kar pove. Potem kar govorim, da bi preglasila zadrego. O svojih izkušnjah, življenju, o stanovanju, ki je premajhno, opremljeno s stvarmi, ki so mi jih ljudje podarili. Malo se sprostim komaj čez uro, dve. Ne najdem izraza za občutek, ko ne slišiš samega sebe in se ti zdi, da besede vlečeš na površje iz globokega brezna; ko pridejo na površje, se ti zdijo prazne, banalne, neumne.

Razšli smo se z obljubo, da naslednjič povabim Suzano in z njo zaigram nekaj pesmi na sintesajzer. Suzana me je popeljala v svet glasbene terapije, kar mi je prineslo mir v dušo in srce.



Sedim na balkonu. Gledam nebo v večernem mraku in razmišljam o malarju, ki dela take dramatične slikarije. Nekaj modrine daleč za planino, tik nad mano črn klobuk, iz katerega se bo zdaj zdaj usul dež ali toča ali pa ga bo veter odpihnil dalje. Podobe na nebu se spreminjajo ... Spet premišljujem o Simoni. Ona je kriva za to, da bom morda napisala roman. To je bila še včeraj skrita želja, zdaj je to trčilo ob realnost ... Nekaj prigod, pesmic, slabih izkušenj, za katere se za nazaj vedno pokaže, da marsičesa nisi videl in vedel in si se narobe odločil. To je vse, kar se najde v mojem arhivu. Zdaj pa roman. Bojim se že vnaprej, da se bom zbudila iz teh sanj in ne bo ostalo nič.



Ob drugem obisku pisatelja K. Simona ne pride. Toda K. ni sam, z njim je filmar Jože, K. mu pravi Dodo. O meni bi rada posnela film. To ni bilo v načrtu, panična sem, to je preveč, preveč je po navadi manj. Spet kuham kavo, zdaj mi gre še slabše kot zadnjič, Dodo se s kamero vrti okoli mene in mi gleda pod prste. Moja glasbena učiteljica Suzana zamuja, na računalnik piše pisatelj K., ni tako kot s Simono, a mu kar gre. Ne vem, o čem blebetam, potem na srečo zasveti sijalka, pride Suzana.

Pijemo kavo, Dodo postavlja snemalno opremo v dnevni sobi, kmalu se tja preselimo vsi. Tam je sintesajzer. Suzana sede poleg mene, ne čutim prstov na rokah, od treme mi ledeni kri v žilah.

»Z Ico sva se spoznali pred pol leta, prihajala sem k njej kot strokovna delavka iz združenja gluhoslepih,« pripoveduje Suzana in tipka na računalnik, ki ga ima na kolenih. Potem govori še nekaj, a ne zapiše. Pozabili so name, a sem že navajena. Zaigram nekaj tonov, ne vem, ali je sintesajzer že vklopljen, vendar me v vsakem primeru opazijo, s kretnjami me opozarjajo, da kamera še ni pripravljena, naj počakam.

Spomnim se: ko je drobna, vedno nasmejana Suzana začela prihajati k meni vsak teden, je bil zame praznik posebne vrste. Takoj sva se povezali, se pogovarjali o vsem. Na omari sem imela shranjen sintesajzer, že trideset let sem ga vlačila s sabo, kamorkoli sem se selila. Hotela sem ga že prodati ali podariti, ni bilo denarja za glasbeno šolo, potem sem izgubila še sluh.

»Naučim vas igrati,« je rekla Suzana in kazala na omaro, »nekaj malega vem o glasbi.«

Pozneje sem izvedela, da odlično igra na harmoniko, piše glasbo.

»Gluha sem,« sem jo spomnila, »kako me boš učila?«

Tudi not nisem poznala. Vendar sem glasbo imela rada, veliko smo prepevali doma in v šoli, imeli smo mladinski pevski zbor, poslušala sem opero, domačo glasbo, popevke ...

Suzana me je najprej učila, kako zveni posamezna nota. Če je nisem imela v spominu, nisem mogla igrati. Tipka na sintesajzerju je bila orodje, toda glasbo sem morala izbrskati iz spomina. Zaradi slabega vida not nisem mogla brati sproti, morala sem se jih naučiti in občutiti na konici prstov ob dotiku tipke. Malo težje je s spodnjimi notami, ker sem pri petju uporabljala samo zgornje.

»S takti mi Suzana pomaga tako, da mi narahlo udarja s prsti po ramenu,« razlagam Dodu, ki je tudi glasbenik. Ne more razumeti, kako mi je uspelo. Pravzaprav ne verjame. Zato zaigram.

Igram svojo pesem, uspelo mi jo je uglasbiti.

Zdaj verjame.



Zvečer, ko ležem v posteljo, se mi svet zdi drugačen. Mogoče manjši, a izpolnjen.

Da le niso vse samo sanje.



Meseci minevajo, pišem roman, filmar in pisatelj prihajata na obiske, Simona mi pošlje novega asistenta, Tomaža, z njim posije nov žarek upanja. Na telefon mi naloži aplikacijo, ki snema izgovorjene besede in jih izpisuje na ekranu.

V soboto spet prideta Jože in K., Jozef in K. (na misel mi prihaja Kafkov junak, upam, da ne zato, ker bo tudi to zgodba brez konca). Odpravimo se v mojo rojstno vas, z nami je tudi Tomaž. Prispemo na hrib, obsijan je s soncem, razgled je čudovit. Cerkev, farovž, gostilna, šola. V tisti mali hiški, kjer je nekoč čevljar popravljal čevlje, je zdaj gasilski dom. Spet me snemajo, borim se s tremo.

Ustavimo se na križišču streljaj od domačije. Vse se je spremenilo. Ni več hiške, obdane s cepanicami, barvno zlite z naravo. Zdaj tam stoji hiša, odeta v beton, pred njo ni več oreha, na katerem si je brat med plezanjem nalomil nogo, da ga je oče moral na hrbtu odnesti v dolino, dve uri hoda daleč. Ni več ograje iz lat, podrta ograja se naslanja na nepokošeno travo. Razočarana ugotavljam, da je spodaj pod hišo, kjer je nekoč bilo manjše jezero, samo še mlaka. Tam ob poti je bil star mlin, na veliko mlinsko kolo je bila napeljana voda, ki je naprej leno tekla čez travnik in smo iskali v njej drobne barvne kamenčke, da smo z njim risali po velikih belih kamnih. Zdaj je tam vikend. Mravljišče pa je še tam, na robu gozda ob cesti, čeprav visoko samo še pol metra. Z desnico potrepljam po njem in vdihnem mravljinčno kislino. Mimo tega mravljišča je bila nekoč speljana gozdarska cesta, po njej so vozili sosedi, ki so imeli travnik in veliko njivo malo vstran od naše hiše. Po tej cesti je na belo nedeljo krstna botra prinesla za vse otroke velik jerbas dobrot, pisanke.

Zdaj je vse drugače.

Obrnem se k snemalcu Dodu: »Gremo, tu nimam več kaj iskati.«

Nazaj grede se ustavimo še pri cerkvici, ki stoji sredi pokopališča. Gostilničar nam da ključ, da vstopimo. Tukaj je vse kot nekoč. Ko sedem v stol, še vedno slišim župnika, kako kriči s prižnice. Šele zdaj opazim, da prižnice ni več. Torej niti tukaj ni vse tako, kot je bilo nekoč.

Vseeno se spomnim otroštva, otroci smo klečali ob oltarju Matere božje in obračali glave k orglam, kjer so peli pevci, in sem jih zato doma slišala od staršev. Ustavim se še med podboji cerkve, pogledam proti planinam. Kako lepe so in tako blizu je Sv. Križ!

Na grob staršev položim šopek rož, prižgem svečo in se poslovim.



Spodaj v dolini se razidemo še z Dodom in K.-jem. S snemanjem bomo nadaljevali na taboru združenja gluhoslepih v Soboti čez slab mesec. K. obljubi, da se tam pogovoriva o mojem pisanju. Med snemanjem ni bilo dovolj časa še za to.



Na telefonu doma najdem sporočilo. Tim piše, da se iz tujine vrne čez dva tedna. Zdaj pričakujem Jana in se ga veselim.

Spet sem na balkonu, sanjarim.



Iz sanjarij me predrami lučka, nekdo je spodaj.

Kmalu pride gor in vstopi. Jan je, sin.

»Mami, nič več kemoterapij in obsevanj, obupali so!«

Ostanem brez besed, a njegov širok nasmeh me ohrabri.

»Imava drug drugega, se bova že znašla.«



Dan se počasi nagiba v večer. Vem, da bom spet našla bilko, oprijela se je bom in potegnila iz brezna. Protestiram tako, da narišem sliko, na kateri upodobim to bolezen. Ni za bolnike z rakom, bolj za zdravnike.





TABOR





Simona že petnajst let prireja tabore za gluhoslepe v poletnih mesecih. Družimo se, se poveselimo, skratka, čas je naš. Tokrat je tabor v Murski Soboti, zame je to nekaj posebnega, srečala se bom s K.-jem, ki mi bo pomagal pri pisanju romana, Jozef, Dodo, pa me pride snemat, oba sta iz tistega kraja. O, ta moj roman, o katerem sanjarim že nekaj časa! Pišem o svojem preprostem življenju na robu revščine.

Nastanimo se v dijaškem domu, sobo dobim v pritličju, nobenih stopnic, pravo razkošje. Drugi dan smo vsi zbrani v senci široke lipe, predstavijo se novi asistenti. Prideta tudi Jozef in K., kar nekaj srečanj je že za nami, vsi smo že na ti, pa mi je vseeno nerodno, ne vem, kako naj se obnašam, nobene besede ne spravim iz sebe. K. ima na glavi klobuk, vzamem mu ga in zamenjam s svojim, nekaj časa si klobuka podajava, to me malo sprosti, zavore popustijo. Nekaj ur kasneje se mi zdi početje otročje, sram me je, hočem se opravičiti, pa je nekam odšel in potem ves popoldan čakam, da se končno pogovoriva o mojih sanjah. Ni ga nazaj.

Zgodi se nekaj čisto drugega ‒ na vratih se prikaže Dodo, pravi, da greva naslednji dan snemat v veliko mestno dvorano Park, igrala bom na klavir. K.-ja ne bo, pravi, nekaj je prišlo vmes. Nihče mi ni povedal za snemanje, sem brez primerne obleke, brez pravih čevljev, na taborih sem vedno v kavbojkah. Dodo se nasmehne in pravi, da bo že kako.

Ponoči ne spim veliko, premetavam se in premišljujem o snemanju in o romanu, same črne slutnje. Na klavirju tipke niso pobarvane tako kot na sintesajzerju, v romanu so črke razmazane, da se ne vidi nič. Le kaj sem pričakovala?

Naslednji dan po zajtrku čakam asistenta in upam, da mi bo v vsej tej zmešnjavi pomagal in on pisal na računalnik, da bom kaj razumela. Pride, a me tudi njegov širok nasmeh ne prepriča, da bo vse v redu. Naposled pride še snemalec J., Dodo, z veliko vrečko, nekje si je sposodil svečano črno obleko zame.

V dvorani je hladno in temno v zaodrju, tam zaposleni fantje se trudijo s klavirjem, postavijo ga na sredino odra. Stojim na odru in pred seboj vidim samo dvorano s sedeži v rdečem. Uredim se, kolikor je mogoče, se stlačim v sposojeno obleko in sedem za klavir. Ne znajdem se. Iščem prave tipke, a brez barvnega orientirja se mi zdi nemogoče igrati. Jozef me tolaži, da ne snema zvoka, to bo dodal v montaži. Tudi publiko bo dodal v montaži, dvorana je zdaj prazna.

Snema me za klavirjem, moje roke na tipkah klavirja, potem priklon publiki. To simuliranje igranja pred prazno dvorano se mi kot kamen obesi okrog vratu.

»Se vidimo zvečer na slikanju,« pravi Dodo in se poslovi pred dijaškim domom.

Zvečer se ponovno prikaže tudi K. Pogovarjati sem se hotela o romanu, poslala sem mu že vsaj sto strani rokopisa, a tudi zdaj ni časa za to. Z Jozefom hočeta posneti, kako dlan namočim v barvo in jo potem odtisnem na platnu.

»Jutri zjutraj pridem k tebi in se pogovoriva o vsem,« mi obljubi K.

»Jutri« bo zadnji dan našega tabora, še pred poldnevom se bomo odpravili domov.



Velika dvorana na severni strani zgradbe je prijetno hladna, namakam dlan v barve in potem dlan pritiskam ob platno. Ne uspeva mi, kot bi si želela. Po številnih poskusih sem preveč utrujena za kar koli, zdaj se ne bi mogla pogovarjati niti o romanu. Ko pridem v sobo, oblečem haljo, legla bi v posteljo, odložila očala in se pogreznila v globok spanec. Toda v sobo prideta za mano Jozef in K., rada bi me posnela, kako grem spat.



Dopoldne obupujem. Tik pred odhodom smo, K.-ja pa od nikoder. Prtljago so mi že odnesli na avtobus, še malo pa grem iz sobe tudi sama.

No, potem vseeno pride.

Njegove oči so kalne, zdi se mi vsega naveličan. Ni spal, to se vidi. Vprašam ga, kaj se je zgodilo.

Zamahne z roko in na enega od listov, ki jih je prinesel s sabo, napiše: O B T I Č A S E N!

Gre mi na smeh, na jeziku imam vprašanje, ali je bilo preveč alkohola. Pa raje ne rečem ničesar.

Računalnika nimam več ob sebi, tako komunikacija poteka še počasneje kot sicer. Kar naravnost vprašam, kaj misli o mojem pisanju, nima smisla izgubljati besed.

Vzame nov list in piše: C'EST BON!

Kakšen c'est bon? Je to francoščina? To ni nič. Želim si vsaj minimalne povratne informacije. Svoje pisanje bi želela malo popraviti, ni vse v redu. Odkimava in spet dvigne list, pod c'est bon je napisal: DOBRO JE!

»Pa tvoj roman o babici?« ga vprašam.

SLEPA ULICA. NESMISEL. NI POVEZAVE, NI LOGIKE. SAME UTVARE, napiše na list.

Sanja se mi ne, kaj hoče povedati s tem. Sicer pa še komaj stoji. Brezvoljno se poslovi z objemom, a v tem objemu ni življenja.

Šele pred odhodom na avtobus opazim, da je tri popisane bele liste pustil na stolu. Hočem jih vreči v koš, a opazim, da so na drugi strani zapiski z drobno pisavo, ki je ne vidim prebrati. Dam jih v potovalko, gotovo še kdaj pride k meni. Morda ni za smeti.



Dan se nagiba v večer, ko z asistentom Tomažem prideva domov. Utrujena sem in grem spat. Naslednje jutro pa Tomaža že težko pričakujem. Dam mu liste, ki jih je v moji sobi pozabil pisatelj, prosim ga, naj pogleda, kaj na njih piše. Zmečkani so, celo Tomaž se muči s pisavo. Pravi, da beseda teče o neki Rosalie in pianistu Jakobu, dogaja se v Parizu. Utrip mi poskoči. V rokah imam rokopis človeka, ki že nekaj mesecev prebira moje literarne poskuse, sama pa nisem dobila nikoli priložnosti pogledati v njegovo literarno delavnico, brala sem samo njegove natisnjene, že uredniško polikane romane.

Potem Tomaž pravi, da pisava ni moška. To me zmede. Vseeno ga prosim, naj besede z lista pretipka na računalnik. Naslovi so francoski, mi kaže na enem od listov.

Pozneje, ko zapiske preberem, sem samo še bolj zmedena. Sprašujem se, ali je liste zares pozabil ali pa jih je pozabil namenoma. Kaj mi hoče sporočiti? Ali pa morda sploh ni opazil, da so listi na drugi strani popisani?



-------------------------------------------------------------------





PARIS, SACRÉ COEUR



Odsev večerne zarje lega na cerkveno stopnišče kot zlovešča napoved dogodkov, ki se ne morejo končati srečno. Veličastna cerkev bo kmalu potopljena v morje večerne svetlobe, svetišče bo brlelo nad grešnim mestom kot luč, oblita s krvjo. Belina travertina tone v škrlatni plimi svetlobe ‒ najprej stopnišče, potem pročelje bazilike, nazadnje se obarva še kupola z zvonikom.

Morda je to znamenje, ki svari mladeniča in mladenko, sedeča na stopnišču pred cerkvijo, da so vsi njuni upi zaman. Toda preveč sta zaljubljena, da bi stvari lahko videla takšne, kot so.

Tam spodaj sta Jakub in ti, nesrečnika, les misérables, ki sredi Pariza sanjata o svoji prihodnosti v New Yorku.

Njegova roka nekajkrat pristane na tvojem kolenu in od tam previdno tipa po stegnih navzgor, vendar mu ne pustiš, njegove prste vsakič odločno odmakneš. Ljubiš ga, a nočeš tako.

Jakub je osemindvajsetletni klasično izobraženi poljski pianist. Iz Lvova se je še kot otrok s starši preselil v Krakov, kjer je oče v judovski četrti odprl trgovino z mešanim blagom. Jakub bi najraje zamolčal svoje judovsko poreklo, pa ne zato, ker bi se ga sramoval, bolj zato, ker je prepričan ateist. Z družino je že davno pretrgal vezi, iz Krakova je najprej pobegnil na Dunaj, od tam pred očetovo dolgo roko v svetišče zabave in razvrata, v Pariz. Očetu bo vseeno večno hvaležen, da ga je že kot otroka poslal na drage ure klavirja k strogi in neizprosni gospe Krol. Zdaj se preživlja z igranjem klavirja po pariških kavarnah in hotelih, sodeluje tudi z glasbeno skupino, zasluži več, kot bi kot delavec v tovarni ali na posestvu. A tudi to je samo začasna služba. Odkar je slišal glasbo ciganske jazzovske skupine Djanga Reinhardta, sanjari, da bo jazz njegova usoda. Včasih, ko se njegove sanjarije razmahnejo, se vidi v New Yorku, edinem pravem mestu za jazzovskega glasbenika. Ko sanjski zanos popusti, si poparjen prizna, da se to najbrž nikoli ne bo uresničilo. Bolan je, a noben zdravnik ne pozna imena njegove bolezni. Vsi vedo le to, da je ta bolezen za glasbenika hujša od smrti.

Ti si prišla iz Jugoslavije, a se rada predstavljaš s francoskim imenom. Elaine, hči gospodarja kmetijskega posestva nedaleč od Pariza ‒ tam že slabo leto trdo garaš na polju, v glavnem pa v gospodinjstvu ‒ ti je ime pofrancozila. Pravi ti Rosalie. To je veliko lepše ime kot Rozalija ali celo Rozek ‒ kot sta ti pravila mati in oče ‒ slišati je bolj gosposko, s poudarkom na zadnjem zlogu se ti zdi prav imenitno. Elaine te uči francoščino, čez vikend te včasih vzame s sabo v mesto, za katerega si mislila, da je mesto vseh mest, dokler ti Jakub ni začel govoriti o New Yorku. Elainin brat igra kontrabas v glasbeni skupini skupaj z Jakubom, francoska prijateljica je torej po svoje kriva za tvoje poznanstvo s Poljakom, ona te je pahnila v njegov objem. Elaine ima čudovit glas, zato gre včasih na oder k Jakubovemu klavirju in zapoje to ali ono popevko, šanson, a o tem njen oče ne sme izvedeti ničesar.



Montparnas se prebuja, večer je pred vrati. Nad gričem slutnja zamolklih vzdihov violine, z ulic se dviguje ritem swinga. Vse je v pričakovanju noči. Tudi Jakub si ne more pomagati, spusti roko s tvojega kolena in začne s prsti bobnati po stopnicah v ritmu glasbe, ki je v zraku. Hitro se temni, cerkev za vajinima hrbtoma ‒ to je nova, veličastna Sacré Coeur ‒ pa vseeno ostane ožarjena. Čez nebo se vlečejo sence koprenastih oblakov, potem snop lunine svetlobe predre kopreno in beli žarek vaju obsije sredi rdečine.

Obračaš se na stopnišču in si ogleduješ cerkev.

»Lepa cerkev, a ne, merveilleux! se pačiš v francoščini.

»Lepa, res,« pravi Jakub in roko znova položi na tvoje koleno, toda že naslednji trenutek pritisne kazalec k ustom.

»Psst! Slišiš to?«

»Kaj?« se oziraš naokrog.

»Violina. Nekdo si domišlja, da je Grappelli!«

Mrščiš se, ne veš, ali se sploh kaj sliši, Jakub si včasih kaj preprosto izmisli.

»Kdo je Grappelli?« si nevedna.

»Eh, ma chérie, ma chérie, kdo je Grappelli?!« prhne Jakub z ustnicami kot kak konj.

Zdaj si jezna, ne maraš, da te imajo za norico ali nevedno kmetico. On še najmanj. Začneš ga oponašati in spuščati konjske glasove še glasneje od njega.



Lunin žarek usahne, na rdečem pročelju cerkve se izrišeta silhueti moške in ženske postave. Prisluškujeta neznanim glasovom. Moška silhueta se nagiba k ženski, a se ji senčni obris ženske vztrajno izmika. Senca potegne drugo senco k sebi in jo poljubi na lice. V ozadju divji ciganski swing ‒ violina in kitara.



»Šla bova v New York,« pravi Jakub.

»Kaj je narobe s Parizom, da siliš tja čez?« ga vprašaš.

»Toda …« je Jakub videti zmeden, »tudi ti sanjaš New York, povedala si.«

»Da, sanjam, vendar tudi s Parizom ni nič narobe, kdo pravi, da naju tam čakata obilje in sreča,« si neizprosna.

Jakub na to nima odgovora. Molči in zre predse, tako kot ti. Pred vama leži veliko mesto kot na pladnju, vendar ne vidita dosti.

»Človek mora verjeti v sanje in Amerika je kraj za sanje,« naposled zavzdihne Jakub.

Zdaj tudi ti dobro slišiš cigansko glasbo.

Jakub medtem postaja čuden. Prime se za glavo.

»Pa ne spet,« zaihtiš.

Jakub je bolan, a nihče ničesar ne ve o njegovi skrivnostni bolezni.

Zvrne se nate, loviš ga, a ga ne moreš zadržati, ob tvojem telesu zdrsne navzdol, zlekne se po stopnicah. Zrkla se mu obrnejo navzgor, tam, kjer bi morale biti zenice, je zdaj samo še belina. Ne dogaja se prvič, a nisi nič manj prestrašena, kot si bila, ko se je zgodilo prvič. Nekakšna vrtoglavica, omedlevica ali nekaj takšnega pride včasih kar tako, iz neba, in ga položi v vodoravni položaj. Lovi se za glavo, le stežka najde besede, njegove misli so nepovezane, jeclja, potem se grabi za lase in si jih hoče populiti. Tudi zdaj leži iztegnjen na stopnicah, potem se zvije v klopčič, še vedno ima roke na glavi.

Poklekneš k njemu: »Jezus, kaj je spet?«

Oziraš se naokrog, a ne vidiš nikogar, ki bi ti lahko priskočil na pomoč, Jakub izgublja zavest.



Jakuba vrtoglavice spremljajo že od nekdaj. Nekoč ti je povedal zgodbo o dogodku iz otroštva, ta dogodek krivi za glavobole in omedlevice. Papa je družino iz Krakova odpeljal na počitnice v Zakopane v Visokih Tatrah. Nekega jutra se je ob vznožju gore zbrala večja skupina planincev, namenjena proti enemu od dostopnejših vrhov, tudi njihova družina. Kolona ljudi se je vzpenjala po cikcakasti potki, ki se je vila po gozdu v strm klanec. Jakubu je bilo nekaj čez deset let, gnal se je v hrib, papa ga je komaj zadrževal, da ni stekel naprej, kajti na vrh bi rad prišel med prvimi. Potem pa je od zgoraj priletel kamen, skalica, ki se je odlomila od večje gmote pod težo noge planinca, ki je stopil na krhko kamnino. Po gozdu so se razlegli kriki tistih, ki so videli, da se nevaren kos kotali po hribu navzdol in odskakuje od korenin, tudi Jakub je slišal te klice in se ozrl navzgor, videl je skalo, toda bilo je prepozno, kamen je priletel v njegovo čelo. Najprej ni bilo nobene krvi. Bil je v šoku. Kri mu je iz rane začela liti komaj na poti proti dolini. Morali bi takoj k zdravniku, toda do doline je bilo več kot tri ure hoda. K zdravniku so ga peljali komaj naslednje jutro. Rana se mu je zagnojila in še tedne je moral hoditi na čiščenje. Kmalu za tem so se začele močne vrtoglavice in slabosti, z leti se mu je začel slabšati sluh, potem tudi vid.



Še vedno se oziraš naokrog. Kako je mogoče, da ni nikjer nikogar, tvoj Jakub pa sredi Pariza nezavesten leži na tleh?

Naposled lahko pristopim.

»Spet ti!« praviš malo nejevoljno.

»Jaz.«

»Kaj boš povedal tokrat?«

»Dobro veš, kaj.«

»Kaj imaš proti njemu?«

»To ni človek zate.«

»Ni zame, ni zame, kar naprej ponavljaš, da ni zame, nikoli pa ne poveš, zakaj ni zame.«

»Glasbenik je. Sčasoma bo oglušel in oslepel, si pripravljena na to?«

»Ni res. Izmišljuješ si. Pa tudi, če bi. Rada ga imam. Kdo sploh si?«

»Te ne moti, da je bil prej z Elaine?«

» Tudi to si si izmislil.«

»Si ga vprašala?«

»Pojdi vstran!«

»Pa vprašaj Elain, če ne upaš njega.«



Jakub se medtem začne premikati, spet se prijemlje za glavo. Umaknem se.



»Zakaj ne greš k zdravniku!« vprašaš Jakuba, ko odpre oči.

Vsa si na preži, on pa ne pravi nič.

»Ti je bolje?« ga sprašuješ. »Kaj naj ukrenem?«

»Bolj bi me morala imeti rada,« iztisne iz sebe Jakub.

»Kako bi te lahko imela rada še bolj, kot te imam!« praviš ti.





Triel sur Seine





Z Jakubom sediš na kavču kot kup nesreče, najsrečnejša boš, ko bo vse to za tabo. To sta ta večer in ples, ko mora priti resica na dan, dobiti moraš dokončne odgovore.

Gospodar in gospodarica sta šla k sorodnikom v Reims na poroko, vrneta se komaj konec prihodnjega tedna. Elaine je priredila zabavo, povabila je prijatelje, nekaj članov domače folklorne skupine, v kateri pleše tudi sama, in bratove tovariše glasbenike iz Pariza, tudi Jakuba. Ti si bila edina od delavcev in služinčadi povabljena na zabavo, drugi spijo v hiški za hlapce in dekle čez dvorišče. Elaine je tvoja prijateljica, Jakub fant, zato si bila povabljena. Morda kmalu ne bo več tako.

Nekaj parov pleše na glasbo z gramofona – odmaknili ste mize in stole, tudi kavč in oblazinjene stole ste potisnili ob steno, salon je postal velik kot dvorana spodaj v mestu – dobri plesalci so, kako ne bi bili, plešejo v folklorni skupini, popoldne so imeli nastop spodaj na trgu, prišli so od tam, nekateri se niso niti preoblekli, še vedno so v narodnih nošah. Plesalo bi lahko vsaj še dvakrat toliko plesalcev in bi bilo dovolj prostora za vse, toda večina jih je zbranih okrog velike lončene peči, kramljajo s kozarci v rokah in se glasno smejijo. Tudi ti bi bila z njimi ob peči, bila bi tiho in bi samo poslušala, niti besedice ne bi spregovorila, tvoja francoščina je še preslaba, ne bi se rada osramotila, vendar ne moreš biti tam, imaš druge skrbi. Z Jakubom si, postaviti mu moraš tisto vprašanje, ga stisniti v kot, ne sme se ti več izmikati. Prej sta plesala tudi vidva, z levo roko te je nerodno držal za zapestje, z desnico nekje pod pasom, nekajkrat te je pohodil med plesom, lovil je ritem in korake, kot ne bi imel posluha, pa je glasbenik, prvič si pomislila na to, da ne sliši dobro, da bo morda zares oglušel.

»Sta bila z Elaine par, preden sva postala par midva?« ga vprašaš in takoj te stisne v grlu.

»O, ne!« se tleskne Jakub z dlanjo po čelu, »ne bova menda znova o tem.«

Objame te, njegovo vročo sapo čutiš na svojem licu.

»Ta kavč,« ti šepeta na uho, »raje se spomni tega kavča, jaz vedno mislim na ta kos pohištva.«

Tudi tebi je bilo nekoč toplo pri srcu, ko si pomislila na ta kavč, toda odkar si izvedela za Jakuba in Elaine, te ob pogledu nanj zmrazi.

»Grd je,« praviš zlobno o kavču, »oranžne črte bodejo v oči kot nadležne ose.«

Jakub globoko vdihne in se odmakne od tebe.

»Moraš mi povedati!« vztrajaš.

Brez besed vstane in odide k ljudem pri peči. Odpraviš se za njim, ko se približaš, odide vstran.



Na novo se oblikuje krog ljudi ob peči, spustijo te medse.

Nič ne govoriš, samo poslušaš, ne bi se rada osramotila s slabo francoščino. Besedo ima fant, ki ti stoji nasproti, visok, s svetlimi lasmi. Njegov pogled se vse dlje zadržuje na tebi, izmikaš se mu, vendar fant ne odneha. Tudi ko neha govoriti, te še vedno opazuje. Z mizice za sabo vzame kozarec šampanjca in ti ga poda. Ne braniš se. S kozarcem trči ob tvojega, popijeta požirek. Šampanjec se ti ne zdi nič posebnega, a se pretvarjaš, da ti je všeč. Très bon, pravi on, exceptionnel, praviš ti in upaš, da si uporabila pravo besedo na pravem mestu. Ne zdržiš dolgo njegovega pogleda, poveš, da moraš malo na zrak. Vzameš Elainin plašč in stopiš na dvorišče. Hladno ti je, vsa se treseš, toda ni kriv mraz.

Fant pride za tabo in te vpraša, če ti sme delati družbo. Prikimaš, potem odkimaš.

»Ni treba govoriti,« pravi, »samo gledal bi te.«

Kot da ve, da ti francoščina še ne gre najbolje. Najbrž ve, izgovorila si že eno besedo.

»Si za sprehod?« te vpraša, ti pa ga gledaš zmedeno, ne veš, kam bi lahko šla ob tem času.

»Malo po cesti gor in dol, toliko da ne zmrzneva,« se nasmehne.

Brez besed hodita po cesti, navkreber je, zato ti ponudi roko in še naprej molčita.

»Si utrujena?« te vpraša, ko hodita vsaj že petnajst minut vstran od domačije in se dvakrat zaporedoma spotakneš.

»Un peu,«/»Malo že,« praviš in spet upaš, da si rekla prav.

Obrneta se, ponudi ti drugo roko in vračata se po rahlem klancu navzdol, še trdneje se ga oprijemlješ.

Ko se vrneta v hišo, te poljubi na lice in ti se mu zahvališ. Še sama ne veš, ali je bila to zahvala za poljub ali sprehod.



Elaine te srdito prebode z očmi takoj, ko vstopiš.

»Jakub se je napil,« ti očita, »šel je spat.«

Ne veš, ali bi ji sploh odgovorila, samo skomigneš z rameni. Potem pa vendarle.

»Par sta bila,« ji vržeš v obraz.

»Kaj?« te gleda zabodeno.

»Z Jakubom si bila,« ji očitaš.

»Ne bodi taka kmetica!« te prezirljivo premeri s pogledom in odide vstran.

Počutiš se odvečno in greš spat. V manjšo zgradbo čez dvorišče. V resnici sodiš tja, v sobe za služinčad.



Dolgo ne moreš zaspati. Jakub in Elaine ti ničesar nista povedala, pa vendar veš vse. Prvič jasno pomisliš, da z Jakubom morda res nista za skupaj. Kaj bi rekla oče in mati, ko bi izvedela, da hočeš vzeti pianista, ki bo morda oglušel in oslepel; ko bi izvedela, da je judovskega rodu, po prepričanju ateist.

Na pol že spiš, ko na licih začutiš poljub svetlolasega Francoza. Skočiš pokonci in strmiš v temo. Razočarana si. Tam sem samo jaz, svetlolasega fanta ni.

»Pusti tega človeka,« ti pravim.





Le nid de ta mémoire





Obrisi ozadja za tvojim hrbtom spominjajo na salon, v katerem si nekoč plesala in se sprla z Jakubom. Nekaj kričiš, a tvojih besed skozi okensko šipo ne slišim razločno. Lenidetamoma ali nekaj temu podobnega vpiješ na vso moč.

Ob sebi imaš kovček, poln fotografij. Fotografije so razvrščene v ovojnice, jemlješ jih iz njih in polagaš na tla. Na prvi fotografiji sta ti in Elaine na dvorišču malomeščanske hiše, na drugi samo ti na stopnišču; oblečena si v moško obleko, belo srajco, z vratu ti visi črtasta kravata. Vzameš še fotografijo iz druge kuverte, na fotografiji sta ti in Jakub. S prstom greš čez Jakubovo visoko čelo in bujne lase, z nohtom obkrožiš njegov ozki obraz, dotakneš se ustnic, potem gizdalinskih brkov pod njegovim sokoljim nosom. Zazreš se v njegove lesketajoče se oči.

Potem se odločiš, da je treba temu narediti konec. Vzameš škarje in Poljaka odrežeš z vseh fotografij. Odrezane delčke fotografij pobereš, odneseš jih do velike žareče lončene peči v ozadju, odpreš železna vratca in jih vržeš v ogenj. Opazuješ, kako plameni goltajo tvojo prvo ljubezen.





Štefan Kardoš

Jožica Atelšek

PLASTENJE S(R)AMOT



Knjižna zbirka: Litera

Glavni urednik: Orlando Uršič

Jezikovni pregled: Boža Ivanuša Trajbarič

Platnice: Kristijan Robič

Tehnični urednik: Primož Žerdin

Izdajatelj: Založba Litera, Maribor 2021

Za založbo: Orlando Uršič

1. elektronska izdaja