BLAJŽENI SLOMŠEK str. 5
VESELI SMO, ČE KOMI KAJ DOBROGA LEKO VČINIMO str. 6
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 7. oktobra 1999 Leto IX, št. 20
Monošter, 30. september
V središču pogovor: radio in šolstvo
Prav na dan obiska državne sekretarke za Slovence v zamejstvu in po svetu Mihaele Logar je na Zvezo Slovencev tudi uradno prispelo obvestilo, da je ORTT (Državni RTV svet) na izredni seji sprejel sklep o dodelitvi frekvence za Slovenski radio v Monoštru. Sklep je sprejel na podlagi manjšinskega zakona, ki zagotavlja manjšinam tedensko 6 - 8 urno radijsko oddajanje. Zato je samo po sebi razumljivo, da je bil prvi del pogovorov namenjen pripravam na Slovenski radio. Srečanja so se udeležili tudi veleposlanica RS v Budimpešti, ga. Ida Močivnik, generalni konzul v Monoštru dr. Zlatko Muršec, svetovalca slovenske vlade Geza Bačičin Zorko Pelikan. S porabske strani so na pogovorih sodelovali Martin Ropoš, pred-
sednik Državne slovenske samouprave, Jože Hirnök, predsednik Zveze Slovencev in Klara Podor, sekretarka Zveze.
Sogovorniki so se strinjali s tem, da se konkretne priprave na radio morajo takoj začeti ter da je potrebno poiskati vse možne vire. Tudi Pharova sredstva so lahko dolgoročni vir financiranja. Po naših informacijah bodo v Bruslju oktobra odobrili sredstva za radijsko opremo v višini 18 milijonov forintov. Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu bo k temu prispeval 10 milijonov iz lastnih rezerv, Državna slovenska samouprava pa 5 milijonov. Po mnenju državne sekretarke je financiranje delovnih mest v uredništvu finančna obveznost Madžarske, kajti le-ta je pod-
pisnica vseh mednarodnih manjšinskih aktov, zato mora zagotoviti normalno delovanje medijev svojih manjšin. Ga. Ida Močivnik je obljubila vso pomoč veleposlaništva pri iskanju in zagotavljanju virov za delovanje radia, kajti pri raznih ministrstvih, skladih je veliko naslovov, kamor bi se morali dve organizaciji skupno obrniti.
Pogovor je potekal tudi o sofinanciranju dejavnosti slovenskih organizacij za 1. 2000. Tako državna sekretarka kot veleposlanica sta pa opozorili, da se morata v prihodnje obe organizaciji bolj posvetiti šolski problematiki, kajti pouk materinščine je eden od osnovnih dejavnikov pri ohranitvi manjšine same.
- M. S. -
Monošter, 1. oktober
Prejela sta visoko slovensko odlikovanje
"Ni slučajno, da smo izbrali za kraj svečane podelitve odlikovanja R Slovenije prav Monošter, kajti prav obmejni Županiji Vas in Zala sta bili na Madžarskem tisti, ki sta Slovenijo najbolj podpirali na njeni poti osamosvojitve", je rekla ga. Ida Močivnik, veleposlanica R Slovenije v Budimpešti na petkovem svečanem dogodku, ki se je odvijal na Generalnem konzulatu v Monoštru.
S Častnim znakom svobode R Slovenije sta bila odlikovana dva podtika obmejnih županij, dr. Denes Palfi, bivši predsednik županijske skupščine žalske županije in Karoly Bauer, župan mesta Monošter.
Dr. Denes Palfi je bil eden izmed redkih politikov na Madžarskem, ki je na začetku 90. let s simpatijo spremljal in tudi podpiral osamosvojitvene težnje slovenskega naroda. Tudi usodnega dne, 25. junija l. 1991, ob raz-
glasitvi samostojne Slovenije je bil prisoten na ljubljanski proslavi. Razen tega si je kot predsednik žalske županijske skupščine prizadeval za razvoj obmejnega gospodarskega sodelovanja predvsem na področju kmetijstva in vinogradništva.
Karoly Bauer je prejel odlikovanje kot iskreni prijatelj porabskih Slovencev in nenehni zagovornik obmejnega sodelovanja. Tudi kon-
kretna finančna pomoč mestne občine je pripomogla k izgradnji Slovenskega kulturnega in informativnega centra, iz katerega počasi nastaja mesto za srečanja in boljše medsebojno spoznavanje narodov in narodnosti, ki živijo ob tromeji.
Za visoko priznanje se je zahvalil dr. Denes Palfi, ki je rekel, da je odlikovanje prejel kot motivacijo za nadaljnje delo v prid obema narodoma.
2
Poučna ur'ca na Koroškem
(P)ostanek v Tinjah
Slovenski kulturno-informativni center v Monoštru je komajda začel delovati, ko se je skupina porabskih Slovencev, namenjena v Rezijo, spotoma ustavila tudi v Tinjah (Taincah) na Koroškem v Avstriji. V Katoliškem domu prosvete SODALITAS smo videli organiziranost, ki nam je lahko v pomoč tudi pri oblikovanju lastne podobe Slovenskega doma v Monoštru.
V Tinjah je l. 1906 bila ustanovljena slovenska duhovniška skupnost SODALITAS, ki je glavna nosilka tinjske izobraževalne ustanove. L. 1961 so zgradili Dom duhovnih vaj in Dom prosvete. Katoliški dom prosvete je bil dograjen 1. 1995. Gospod Martin Pandel nam je razkazal njihov Dom z velikim veseljem - v veliko veselje naše skupinice. Že sama lokacija je tako idilično lepa, da je res primerna za okrevanje in počitek ter meditacije. Ob predavalnici za 100 ljudi, seminarskem prostoru za 50 oseb, knjižnici, čitalnici,
klubskih prostorih, prenočitvenih možnostih za 70 oseb, infrastrukturi za invalide (! ), plavalnem bazenu je znotraj doma tudi hišna kapela. V takem okolju se zares da smiselno prebiti čas.
V Dialogu, slovensko-nemškem barvnem in okusno urejenem katalogu prireditev za vsako četrtletje je toliko koristnih programov, da se človeku kar zavrti v glavi. Umetnostnozgodovinski seminarji, molitveni shodi, kuharski tečaji, verski pogovori, igranje na kitaro, predavanje o menedžerskih sposobnostih, komunikacijski treningi, narodnostni problemi na Koroškem, spolno izobraževanje, delavnica o novih elektronskih medijih (računalniki, internet, World Web Site), kaj pomenijo zakramenti, Koroški Slovenci v ujetništvu Sovjetske zveze, dopustniški dnevi za starejše ljudi, razstave akademskih slikarjev, predavanje Razpad Jugoslavije in slovenska osamosvojitev, priprave na zakon, koncerti, romanje v Lurd, izobraževalno potovanje na Kreto, s kolesom ob Donavi,
potovanje čebelarjev v Slovenijo, posredovanje koroških mladincev v Slovenijo ter mladih iz Slovenije na Koroško, hui čun gong, tečaji slovenščine in nemščine itd. itd. itd...
,, Kako je tukaj lepo! Tukaj še doživljam nekaj od izgubljenega raja”, je rekla neka ženska, ki rada zahaja na razne prireditve v Tinje. Zanimivo je bilo slišati, ko nam je naš voditelj, g. Pandel pripovedoval o tem, kako veliko je zanimanje v zadnjem času za tečaje slovenščine. In to ne samo med koroškimi Slovenci, ampak tudi med nemško govorečimi Avstrijci. Tam, kjer je večinski nemški narod prej zaničeval slovenščino. Enostavno iz gospodarskih razlogov v Evropski uniji... Ja, neki nemški pesnik, Goethe po imenu je svojčas dejal: „ Tisti, ki govori samo en jezik, ne govori nobenega... “ Pred kratkim (19. septembra) so v Tinjah organizirali tudi potovanje v Maribor k proglasitvi škofa A. M. Slomška za blaženega. Blaženi... Dober duhovnik se do smrti uči. Zakaj se ne bi tudi Porabski Slovenci?
fr. m.
Stojijo: Erika Köleš-Kiss, Klara Fador, Laci Nemeš, Martin Pandel, Dušan Mukič, Jože Hirnök, Valerija Perger
Čepita: Marijana Sukič, Marija Kozar
Možnosti razvoja Porabja iz virov Phara
V ponedeljek, 27. septembra sta generalnega konzula v Monoštru, dr. Zlatka Muršca obiskala Gabor Gyorffy, vodja Pharove pisarne v Sopronu in Agnes Nemeth, projekt menager, ki sta predstavila financiranje programa na območju zahodne Panonije.
Kot smo zvedeli od dr. Muršca, ima Pharova pisarna v Sopronu izdelano že strategijo za financiranje projektov Phara za obdobje deset let. Izdelujejo pa novo strategijo za obdobje treh let, katera bo sprejeta 1. 2000.
Gospod Gyorffy je predstavil možnosti financiranja projektov v Porabju na področju razvoja sadjarstva, bio-kmetijstva, turizma, infrastrukture. Na podlagi Pharovih sredstev bo do 31. decembra 1. 2000 izgrajena cesta Monošter-Gornji Senik, za katero imajo zgotovljenih 300. 000 ECU-jev, oz. 80 milijonov forintov. Pomagali bodo pri financiranju izdelave načrtov in izgradnje ceste med Verico in Gornjim Senikom. Financirali bodo adaptacijo bivšega pionirskega tabora v Števanovcih. Konec meseca oktobra bi naj bila podpisana v Bruslju pogodba za financiranje porabskega radia v višini približno 16, 7 milijona forintov. S pomočjo malih projektov bi financirali razvoj bio-kmetij in od 1. 2000 izgradnjo turističnih kmetij.
Dr. Muršec in vodja Pharove pisarne sta se dogovorila, da bosta med 10. in 15. decembrom organizirala v Kulturno-informativnem centru posvetovanje, katerega bi se udeležili vsi župani porabskih in goričkih občin, župan Monoštra in Pharova pisarna v Murski Soboti. Na posvetu bi razpravljali o možnostih financiranja projektov iz Pharovih sredstev in rešitvi za čiščenje odpadnih voda.
Trener in slikar
V Slovenskem kulturno-informacijskem centru je na ogled likovna razstava atletskega trenerja Pala Nemetha. Pal Nemeth je v širši javnosti znan kot trener, ki ima varovance, kot je evropski prvak v metu kladiva Tibor Geček, svetovni mladinski prvak Kristjan Parš ali njegov sin Zsolt Nemeth, ki je na letošnjem svetovnem prvenstvu zasedel 2. mesto.
Pal Nemeth o sebi trdi, da je le "nedeljski" slikar, čeprav je nekoč mislil, da bo slikarstvo njegov poklic. L. 1958 se je prijavil na Likovno akademijo, uspešno opravil sprejemne izpite, toda zaradi političnih vzrokov ga niso sprejeli. Bil je toliko razočaran, da se 18 let ni dotaknil čopiča. Šele od 1. 1976 ustvarja ponovno. Na razstavljenih akvarelih upodablja predvsem motive ožjega okolja, panonskega sveta. Razstavlja od 1. 1979. Imel je 25 samostojnih razstav.
Župan Monoštra Karoly Bauer in slikar-trener Pal Nemeth na otvoritvi razstave
Porabje, 7. oktobra 1999
3
Majster svojga inštrumenta
Gda čüjem na orgle igrati, mi napona napamet pride moj otroški svejt, gda smo v cirkev ojdli pa smo je poslüšali. Srečni smo bili, vsakšo nedelo smo doživeli pri meši lejpi "koncert" Tistoga reda so po vasnicaj školnicke bili kantorge. Sledkar so pa njim tau prepovedli, tü pa tam se je stoj "civilni" človek navčo igrati, tü pa tam pa ešče gnes nega or-gonista. Gvüšno, ka mi vsakši pravico da, ka je edna meša brez orgel samo na polonja tak lejpa kak z orglami.
1997. leta je mešani pevski zbor Avgust Pavel tak skončo, da se

 navči slovensko sveto mešo. V našom zbori je velka briga bila, Sto de pa nam na orgle igro, nas spremljo. Doma smo nej najšli takšega človeka, etak smo pa prejk meja iskali. Pa nej Zaman. Najšli smo takšoga mladoga človeka, ki je majster na orglaj. drli Kozar je iz sosednoga Martinja.
Ciril, gda ste najoprvin čüli naš pevski zbor spejvati?
"Dugo-dugo lejt sam poslüšo zbor skauz radiona zatok, ka je tistoga reda ešče meja nej oprejta bila, nej smo tak naleki Prišli eden do drugoga. Zbor sam že po radioni te pozno, gda so ga ešče Bandi bači dirigirali. 1990. leta sam vas pa te živo vido pa čüjo, gda ste bili v
Ljubljani pa ste šli nazaj, ka sta držali protestni shod za oprejto mejo. "
Tü pri nasje že vas sploj dosta lüdi čülo na orgle igrati. Rada bi znala, gde ste sé včili igrati?
"Že v osnovnoj šoli sam sploj rad emo glasbeno vöre. Ka človek rad ma, tisto si zapaumni. Moj stric, ki so župnik bili, so nam, štiri pojbom - štiri bratom - že rano küpili edno harmonike pa na tistoj smo se navčili igrati vsi štirge. Po osnovnoj šauli sam pa odo v medicinsko srednjo šolo pa sam se tista lejta pri strici zdržavo. Oni so me navčili igrati na orgle. Sploj dosta leko njim zavalim. Po Srednjoj šoli sam pa dvej leta končo na teološki fakulteti. Znano je pa, ka se je tam glasbo tü potrebno bilau včiti, tam sam se včio naprej na orgle igrati. Pa nej samo na orgle igrati, v zbori sam tü spejvo. "
Naš pevski zbor dosta leko vam zavali. Doživeli smo z vašim kvartetom že dosta božični koncertov, zvali ste nas na druge prireditve na Goričkom, gnes pa naš zbor spremljate na orglaj, gda sveto mešo spejvamo.
"Ka se je tau vse leko zgodilo pa se leko godi, je oprejta meja omogočila. 25 lejt sam tak živo, ka sam samo od daleč vido iže v Porabji. Na polonja smo tak bili kak v kakšoj vauzi. Pa gda sam se najoprvin srečo z lüdami iz Porabja, sam se čüdivo, ka lüdje eške gučijo slovenski. 1991. leta smo trge bratje pa eden drugi član ustanoviti moški kvartet. 1992. leta smo z vašim zborom vred oprvin bili na božičnom koncerti na G. Seniki. Po tistim smo skoraj vsakšo leto meli skupne božične koncerte. Pred desetimi lejtami ste leko, povejmo, po
cejloj Sloveniji ojdli, samo tüj "doma" po naši vasnicaj, pri sausadaj nej. Kak sam že pravo, za nas je tau zatok dobra, ka leko kaj včinimo našim slovenskim bratom in sestram. Tau tü čütimo, da nas iz srca sprejemate. Zato mi nej žmetno bilau med vas pridti, poznali smo sé že. Morem pa povedati, da sam sploj veseli bio. Če človek na kakšom mašini zna delati, je tü tak, ka je Vsakša škir ovakša. Tak so orgle tü. Meni je tau dosta znamenüvalo, ka sam v dosti cirkvaj emo priliko igrati pa vösprobati baukše, lepše pa vekše orgle. Igro sam v monoštrskoj cirkvi, v Somboteli, Mosonmagyaróvári, Budapešti ranč tak, kak povejmo, v Odrancaj ali v Števanovcaj. "
Te lejte ste dosta odli z zborom po različni mestaj, tak po Sloveniji kak po Vogrskom. Gda se napelavamo na edno paut, si zgučimo, gde se srečamo. Največkrat vi morata nas čakati, zmrzar vati za našo volo. Zakoj aldüjete telko za nas? Vrednoje?
"Nigdar ne računam, če je vredno ali nej. Veseli me, da sam leko z zborom pa če sam leko na pomoč. Tak mislim, da vsi pevci znamo, ka je v zbori lepau, depa za tau se človek dosta more trüdili. Pa tak mislim, da je Porabskim lüdam tau ešče bole potrejbno, trüdili se za slovensko besedo. Tačas ka de se slovenska pesem spejvala v Porabji, de Porabje živelo. Če pa več nej, Porabja več tüdi nede, pa od nas več nišče nede za volo toga tam odo. "
Ka bi vi nam, Porabcom tanačivali?
"Name bi veselilo, če bi leko ešče dugo-dugo lejt vküp delali. Vsem pa morem povedati, da naj ne pozabijo svoj materni jezik. Tau tü nej problema, če se med tejm druge jezike tü navčijo, zatok ka če več jezikov znaš, več valaš. Depa sploj slabo bi bilau, če bi med tejm pozabili svoj materni jezik. "
I. Barber
NemarKejp (21)
Ma-djaur
Djaur (ižaur)je biu nika najgršegaza, Törke. Grdi pogan. Za nji je biu kristjan - djaur. Pred par sto leti so Törki mardjali pau katoličanske Evrope. Na Madžarskem so 150 let morili in (straho)vladali. L. 1640 so iz Kaniže prišli törski psovje na G. Senik, štiri ljüdi so bujli, 60 odgnali za roke (sužnje). Törki so strašili kristjane, ka (bo)do vse njine posvečene cerkve imeli za štale svoji konjov, njini duhovniki (bo)do namesto juncev orali njive, v njinaj dolinaj (bo)de tekla djaurska krv... Krščanska armada je 1664 v bitki pri Modincaj (Varaši) (u)morila blüzi 10 jezero „grdi törski poganov”, več tisoč pa sejije zalejalo (utopilo) v Rabi. Gda so törski djaurge prišli v Slovensko ves in so steli ljubiti tri Porabke, tiste pa so je nej stele, so dekle obesili na breze in jim doj zrezali njine cecke.
Gda je strašno velika törska armada maširala proti Dunaji (Beči), je 5. avgusta 1566 sam sultan Sulejman II vodo bitko (bitje) proti gradi v Sigetvari. Hrvaški ban Nikola (Miklós) Zrinjski je biu kapitan v tem gradi. S svojimi vojaki vred se je hrano do zadnje kaplje krvi. Več kak 70 let stari sultanje (u)mro 5. septembra, depa törski sodački prednji so svojim vojakom nej vödali tö novico. Zrinjski pa njegova kompanija v smrtni stiski so se 8. septembra pobrali in se iz gorečega grada napotili na svojo zadnjo pot proti zbesnjenim Törkom. Vsi do slednjega so (s)pad(ni)li... Za 80 letje v epski pripovedki kapitanov pravnük (dédunoka), pesnik in vojskovodja Nikola Zrinjski tak olepšo zgodbo, ka je njegov strašno batrivni praded (dédnagyapa) - Kristuša sodak -(u)moro sultana. Njegovoga pokojnega dedka pa je sam Gabrijel arkangeu z drugimi angeli vred peljo v nebesa... No, Törki pa Madžari so se zato v zgodovinski cajtaj zelo radi nej imeli, jelite, ka nej?
Zdaj pa ti v Sigetvari stojita dva kak hiše visokiva sobra (kipa). Na enem stebri Zrinjski, na drugem Sulejman. Dva največja protivnika. Te tö, če je Zrinjski resjan nej bujo sultana, liki je stari drislavi sam od sebe krecno. Spomenik je l. 1994 dalo postaviti „Madžarsko-törsko prijateljsko društvo ”. Med njima je venec, na šterem piše, naj živi madžarsko-törsko prijateljstvo...
Prijatelji meji, djauri (džauri) so bili nika najgršega za Törke. Ka pa Ma-djauri za normalne Madžare?
Besedilo inposnetek: Francek Mukič
Porabje, 7. oktobra 1999
4
OD
SLOVENIJE...
Kučan in Meidani predvsem o razmerah v JV Evropi Slovenski predsednik Milan Kučan je pogovor z albanskim predsednikom Rehxepom Meidanijem, ki se je mudil na dvodnevnem obisku v Sloveniji, označil kot srečanje prijateljskih držav, ki želita poglobiti medsebojne odnose in okrepiti politični dialog. V središču pogovora je bilo sodelovanje držav, tako v okviru prizadevanj za vključevanje v evroatlantske povezave kot v okviru Pakta stabilnosti za JV Evropo. Gost se je še srečal z zunanjim ministrom Borisom Frlecem in s predsednikom DZ Janezom Podobnikom. Meidanija sta spremljali vladna in osemčlanska gospodarska delegacija.
DZ podprl izhodišča vlade za delovanje Slovenije v Paktu stabilnosti.... Državni zbor, ki se je seznanil z informacijo vlade o sodelovanju Slovenije v Paktu stabilnosti za JV Evropo, je ob koncu razprave in zasedanja z 48 glasovi za in dvema proti podprl izhodišča vlade za prihodnje delovanje Slovenije v omenjenem paktu. Poslanci so na predlog Odbora za mednarodne odnose sprejeli tudi sklep, v katerem pozivajo vlado, naj čimprej uresniči konkretne dejavnosti Slovenije v okviru paktovih delovnih omizij.
Drnovšek častni doktor univerze Wesleyan v zvezni državi Illinois Z odmevnim predavanjem o prispevku Slovenije k prizadevanjem za rešitev konfliktov v JV Evropi in o pogledih na prihodnji razvoj evropske varnosti je predsednik vlade Janez Drnovšek nastopil na slovesnosti na univerzi Wesleyan v ameriški zvezni državi Illinois, kjer mu je rektor univerze dr. Minor Myers podelil častni doktorat. Premier Drnovšek je leta 1994 že prejel častni doktorat bostonske univerze.
Pri papeževi meši in Slomškovi beatifikaciji
V nedelo, 19. Septembra smo se rano zbüdili, ki smo romali v Maribor. V pau devetoj vöri smo že mogli biti na Betnavi, v devetoj pa na pevskem odti, gde nas je bilo 2500 pevcev, pihalna godba in solisti. Med zbori sta bila samo dva zamejska, eden iz Kanade (To-ronto) in naš mešani pevski zbor z Gornjega Senika.
Kak smo Prišli na tau velko svečanost? Lansko leto smo bili pozvani v mariborsko stolnico (székesegyház), gde smo sodelovali pri sveti meši, stero so darovali stolni župnik in kanonik g. Stanislav Lipovšek. Naše mešne pesmi so se njim preveč vidle in so nam tam po obedi povedli, da (bo)do naš zbor povabilo gda bodo Prišli Sveti Oče Janez Pavel II. v Slovenijo na evharistično slavje beatifikacije škofa Antona Martina Slomška. Pismeno pa še po telefoni sva se zgučali kak naj bi se pripravili na te lejpi dogo-dek. Konec junija naš zbor več ne dela, Zvün če imamo kakšne nastope. Zdaj smo se pa celo poletje včili nove pesmi. Tekste in note smo dobili na murskosoboškom župnišči. Za pevce je nej leko delo bilo, mogli smo se 31 pesmi navčiti štiriglasno. Zdaj pa znam, da nam je nej žao, ka takšen lejpi svetek človek ne more vsigdar
zadobiti. Kak so mariborski škof dr. Franc Kramberger povedali "Slovenci smo mali narod, mala dežela, za nas je več vredna kak celi svet, ker imamo prvega svetnika, ki v nebesi za nas prosi. "
Ranč v desetoj je prišo fligar, ki je pripelo Svetega Očo na Betnavo. Škof dr. Kramberger, predsednik Milan Kučan sta jih sprejela. Potem je Sveti Oče stopil v papamobil in se pelo kauli, da bi lüstvo pozdravo. Pripelo se je do oltarja, gde so ga pozdravili püšpeki, župnik, deca, dvorjeniki in betežnike. Na Betnavi je velika megla bila, ali gda se je
začela meša, se je prismejalo sonce, kak če bi se z nami vred veselilo tomi velkomi dogodki. Na začetki svete meše je mariborski škof ponižno proso v imeni vsega slovenskoga lüdstva, naj Sveti Oče povzdigne med blajžene božjega služabnika škofa Antona Martina Slomška. Po kratkom živlenjepisi Slomška so Sveti Oče slovesno razglasili škofa Slomška za blajženega. Zbori in lüstvo je zapelo: "'Zazvonite zdaj zvonovi, škofu Slomšku večna slava, v naši srci radost prava, škof slovenski naš vodnik, prvi blaženi svetnik". Med
tem da so odkrili sliko (kejp) blajženega Slomška, smo vsi Zapopejvali njegovo pesem: "V nebesi sem doma... " Po tej pesmi in zahvali se je sv. meša nadaljevala v časi Blaženega. Berilo (štenje) je bilo v slovenščini in v nemščine prošnje so bile v slovenščini, nemščine hrvaščini, italijanščini in madžarščini. Na konci sv. meše smo dobili papežev blagoslov in velika množica sé je Poslovila od Janeza Pavla II.
Vöra je bila dvej popoldne, gda smo se peški vračali do svoji autobusov in se vrnili domo. Leko smo ponosni, da imamo v nebesi prvoga svetnika, ki nas uči: "  Sveta vera bodi vam luč, Materin jezik pa ključ, do zveličavne narodne omike, ” to so bile reči Zdaj že blaženega Slomška, prvega škofa mariborske stolnice. Bogi smo hvaležni, da smo leko sodelovali pri papeževi meši.
V imeni našega pevskega zbora in vsej, ki so bili še z nami, sé zahvalimo Slovenski zvezi za finančno pomoč. Zahvaliti se moremo mariborskomi škofi in stolnomi župniki in kanoniki g. Lipovški, da so nas povabilo počastiti, da smo leko navzoči bili pri beatifikaciji A. M. Slomška.
Vera Gašpar
Porabje, 7. oktobra 1999
5
Blajženi Slomšek
Anton Martin Slomšek, šteroga je 19. septembra v Maribori Sveti Oča razglaso za blajženoga, se je naraudo leta 1800 v paverskoj držini, gde je bilau 8 mlajšov. Včiu se je v Celji, Ljubljani, Senji i Celovcu (Klagenfurt). Za duhovnika so ga posvetili 1824-oga leta v Celovci. Že kot kaplan je znau lepau predgati pa je organiziro nedelske šaule. V celovškom seminarji (šauli za duhovnike) je emo tečaje slovenščine. Leta 1838 je grato nadžupnik (esperes) v Vuzenici i nadzornik za šaule. Slomšek je piso i vodavo knige to. Leta 1844 je grato kanonik i višji nadzornik za lavantinsko pušpekijo na slovenskom Štajerskom. Salzburški nadškof (ersek) gaje 1846-oga leta imenüvo za lavantinskega pušpeka. Pušpek Anton Martin Slomšek je tak velo svoji vörnikom:,, Sveta vera bodi vam luč, materin jezik pa ključ do zveličavne omike (kulture)”. Ustanavlo je društva i bratovščine. Bratovščina Sv. Cirila in Metoda (1851) se je razširila po cejli vzhodni i srejdnji Europi. S penezami je pomago ustanovitev Drüštva sv. Mohora(1851). Leta 1842 je Slomšek vodau knigo „Blaže in Nežica v nedelski šoli ”, štero so nücali v šaulaj kak učbenik. Tau knigo so šteli naš gospaud Jožef Košič, pa so uni to napisali edne takše knige za naše mlajše (Zobrisani Sloven i Slovenka med Murov i Rabov). Pušpek Slomšek je zapovodo, ka so se v šauli mlajši mogli včiti spejvati, ka bi bole volau meli v šaulo ojti. Vse vküper je vodau 10 učbenikov. Za püšpeka Slomška je bila materna rejč „ednoga najvekši božji darov”. V Celovci je slovenski včiu svoje sošolce pa eške austrijske pravnike (jogasz).
Gospaud Slomšek je piso pesmi to. Ništeme se je lüstvo navčilo i eške gnesnaden spejva kak ljudsko pesem (napril. En hribček bom kupil, bom trte sadil). Mariborsko-lavantinska pušpekija ma svoj sedež od 1859 v Maribori. Na mari-
borskom cintori so (1862) pokopali pušpeka Slomška, 1941. leta so ga prejkprinesli v frančiškansko cerkev, 1978. pa v mariborsko stolnico.
Grob Antona Martina Slomška v mariborski stol-
nici je 19. septembra gorpoisko Sveti Oča Janez Pavel II po tistom, ka ga je pri meši predpodnevom razglaso za blajženoga. Sveti Oča je v svojoj slovenskoj predgi tak gučo o blajženom pušpeki:
„Anton Martin Slomšek je po vzoru Kristusa postal usmiljeni Samarijan slovenskega ljudstva in pozorno skrbel za oblikovanje duhovnikov in vernikov. Ustanavljal in spodbujal številne bratovščine, vodil duhovne vaje ter širil ljudske pesmi in duhovne spise. Zvest in predan cerkvi je Slomšek pokazal široko odprtost za
ekumeniko in je bil eden prvih, ki se je v Srednji Evropi zavzel za edinost kristjanov. Naj njegova navdušenost za edinost spodbudi ekumenska prizadevanja, da bodo kristjani Evrope prestopili prag 3. tisočletja, če že ne
popolnoma združeni, vsaj zelo blizu tega, da premagajo delitve drugega tisočletja.
Veliko pozornost je novi blaženi izkazoval kulturi. Sredi prejšnjega stoletja se
je dobro zavedal vloge, ki jo bo imela za prihodnost naroda izobrazba njegovih članov, še zlasti mladih. Slomšek se je zavzel za mladino z ustanavljanjem šol ter omogočil izdajanje knjig, koristnih za osebnostno in duhovno oblikovanje. Bil je mnenja, da je treba izobrazbe in vzgoje družine, šole in cerkve združiti. Vsaka naj ohranja svojo avtonomijo, vse pa naj se ozirajo na skupne vrednote. Samo temeljita vzgoja in izobraževanje omogočata pripravo žena in mož, ki so sposobni oblikovati svet, odprte za večne vrednote resnice in ljubezni.
Novega blaženega so vedno prevevala tudi čustva žive ljubezni do domovine. Skrbel je za slovenski jezik. Pospeševal dvig narodove omike, prizadeval si je, da bi njegovo ljudstvo zavzelo dostojno mesto v sklopu drugih evropskih narodov. Novi blaženi se vam ponuja kot vzor pristnega domoljubja. Njegove pobude so odločilno zaznamovale prihodnost vašega naroda in so pomembno prispevale k dosegu vaše neodvisnosti. Njegov zgled izpričuje, da je mogoče biti iskren domoljub in z enako iskre-nosljo živeti in sodelovati z ljudmi druge narodnosti, druge kulture, druge vere. Dragi bratje in sestre, dragi Slovenci! Hodite po sledeh tega svojega svetniškega in velikodušnega rojaka, ki je hrepenel spoznati božjo voljo in jo uresničevati za vsako ceno. Posnemajte ga zlasti vi, dragi mladi Slovenci. Bodite graditelji miru tudi znotraj Evrope! ”
Marija Kozar
Barvno okno v cankovski cerkvi
... DO MADŽARSKE
Arpad Göncz na Hrvaškem
27. in 28. septembra je bil predsednik R Madžarske na uradnem obisku na Hrvaškem. Madžarski predsednik je na pogovorih predlagal pospeševanje sodelovanja obmejnih regij, kar je v skladu s težnjami EU-ja. Zlatko Mateša je izrazil željo po boljšem gospodarskem sodelovanju ter po odpiranju novih mejnih prehodov.
Arpad Goncz se je v Osijeku udeležil odprtja Madžarskega prosvetnega in kulturnega centra.
Priznanje za svetovalko
Valerija Perger, ki že 4 leta dela v Porabju kot višja svetovalka za slovensko šolstvo, je prejela najvišje priznanje delavcem Zavoda RS za šolstvo za dosežke na strokovnem področju. Priznanje je prejela v Slovenj Gradcu na strokovnem srečanju delavcev Zavoda za šolstvo.
Za manjšinsko literaturo
Ministrstvo za nacionalno kulturno dediščino razpisuje natečaj v podporo založniški dejavnosti manjšin. Ministrstvo podpira izdajo literarnih, poljudnoznanstvenih in strokovnih del v jeziku manjšin ali v dvojezični obliki. Rok natečaja: 15. oktober 1999. Podrobnejše informacije dobite po telefonu: (06-1)302-0600/1463.
Podatkovna baza na CD-ROM-u
Državna knjižnica za tuje jezike je pripravila podatkovno bazo manjšinske literature na CD-ROM-u, ki vsebuje 51 tisoč gesel. Dostopna je po e-mail-u: h912oik@ella.hu; http: //www. oik. hu
Spremljajte televizijsko oddajo SLOVENSKI UTRINKI vsak drugi torek ob 13. 00 na 1. programu madžarske televizije. Naslednja oddaja bo v torek, 12. oktobra 1999. Ponovitev v soboto, 16. oktobra, ob 6. 50, na 2. programu.
Porabje, 7. oktobra 1999
6
Veseli smo, če komi kaj dobroga leko včinimo
V zadnjom časi se vsevečkrat najdem na Verici-Ritkarovci. Priznam, ka rada mam tau lüstvo, ta čüdovitna pokrajina me pa na silo se vleče. Tau tü istina, ka se vseveč kaj takšnoga godi v vesi, ka smo eden-drügomi leko na pomauč. V tau vesi malo lidi žive, depa med njimi je dosta dobri, prijazna steri za ves dostavse kaj dobroga napravijo. Na takšne brodim, kak povejmo Mankuška tetica pa njeni sin Karči.
Gda sam se napautila k njim, pamet sam si na tejm trla, kak pridem v njini raum, če takšnoga grauboga, lagvoga pisa majo. Na pamet mi je prišlo, gda so pisé cepili, sta dva domanjiva moškiva kumar tadala z njim. Ej, vej sam ge avto brž dola stavila pa hajt v gauško, ka pa ka od grbanjov dobim kakšno batrivnost (pogum). Gda je že sonce skur dolašlau, sam Sama sebe kumar nagunčala, ka mo tadale üšla. Vej sam pa v košari že mejla krepke možake s kustimi koceni pa črnimi kalapoši. Bau, ka bau. Dja, depa gda sam dvera grajke doteknila, mi je kapitan s štirimi nogami s svojim globokim glasom na znanje dau, ka je znautre grajke on prejdjen. Samo, ka je on privezani bijo, ge pa nej. Baug mantüj, ka bi naaupek bilau. Gda sam pa zaglednila tablo na vrati, stera mi na znanje dala, ka samo na svojo odgovornost leko staupim na dvor, so mi noge lesene gratale. Nej bilau drügo, en čas sva eden drügoga gledala. Gnauk je samo začno z raz-košüntani repom fejs migati. Leko je mauder bijo nase tak v gazdinij kak v mojij očaj. Ge, kak tajinec sam pauleg njega nej vüpala na dvor staupiti, depa gazdo mi je vöprištölo. Etak sam nutprišüjtala k tatici Mariška stera je s svojo držinov ranč nikši film gledala. Depa vrag naj vzeme film, če stoj pride k njim. Oni se prej radi pogučavajo, etak ji je nika nej trbelo trucati na gunč.
• Tetica, ge tak vidim, ka ste vi furt med tistimi lidami, steri kaj dobroga dejejo za ves. Gdakoli je kakšno srečanje ali program v vesi, se človek z vami furt leko sreča. Vejmo, ka se gnesden enim tau vnauža. Kak ste se vi vzeli za tau?
- Dja, gestemo eno par, steri smo radi, če komi kaj dobroga leko včinimo. Depa takšni so tü v vesi, steri sé pauleg toga špotajo iz nas. Ge sam tak, Vesela sam, če komi kaj dobroga leko nagodim. Ka mam, tisto dam, ka vejm, tisto pomorem. Gda je
ves svetila svoj den, sam Vsefale posaudo posaudila. Zakoj nej, če mam. Pecivo sam pa nej mogla spečti, ka smo v soboto ranč bejlili, depa poslala sam kipleno. Nisterni so spekli trauje-štiri fele, kak povejmo Librcini, Šabdjanini, Ferencini, Vrnji pa Spaudnji Vajnini, Bakini, dja drüge ti pa buma ne vejm prajti. Če sam koga vö-
dala, nej, ka bi ma žau bilau. Baug vari! Gda mo pa svetili den starcov, te do pa zvöjn nas eške drügi tü pekli. Mi tau neškemo, ka bi koga s prazniki stolom čakali. Zatok nam je pa fejs žau bilau, gda so oprvim Prišli k nam penzionisti iz Murske Sobote, ka smo njim nika domanjoga nej pripravili. Vej smo se letos že gorapribidili. Ženske so stele, naj nikšno pecivo spečemo, ge sam pa na tejm bila, naj Librcina Irenka kuglof speče, ka trno lajnskoga vej naprajti. Pa so me žene baugale. Irenka je spekla, ceringo pečenje smo si pa raztalale med seov. Gda smo pa vidli, ka vsakši raj kuglof gej kak sendvič, te nam je pa zatok žau bilau, zakoj smo nej duplansko porcijo dali spečti.
Kelkokrat priletijo mladi k meni, gda kaj küjajo. Gnauk njim žir (mast) trbej, gnauk lük ali ranč ka njim fali pri küjanje Posaude mi pa furt vanariva. Kiséle aubrike tü telko tadejem, naj v zimi oni tü majo. Ge sam nej nevoščena. Vse dam, ka me prosijo pa zatok dun vse mamo, ka nam je potrejbno.
• Gda sé prej dvej ženske pogučavate, te moški ne pridejo do rejči. Naj tau ne bau furt istina, sva rejč prejk dale teticinomi sini, Karčini. Na vaškom dnevi sam te vidla, ka si velko brigo emo pri programi gasilcov. Ka ste pomagali pripravlati?
- Prejšnjo nedelo smo šator postavlali. V soboto smo pa z Varaša, Števanovec s traktorom vküpzvozili staule, stolice,
ka smo v nedelo gorpostavili v pondejlak pa vse nazaj zvozili. Dobri par moškov je delalo s tejm. Z gasilci smo si vözbrodili, kakšen program naj majo gasilske partije za špilo. Vse smo pripravili, ka je k tomi potrejbno bilau. Pozvali smo tri domanje sausadne gasilske partije, prejk meje tü, iz Čepinec pa iz Gornji Petrovec, ka
so nam oni podarili gasilski auto. Leko povejm, ka gasilci dobro vküpdržimo pa smo za delo tü kreda. S pejnazi ške lagvo stogimo. Mi tü škemo meti svojo drüštvo. Že lani v decembra smo vse potrejbne papire nutspravili, na biroviji smo tü nutzamerkani. Več samo na tau čakamo, gda de emo telko časa naš predsednik, ka na davčni upravi tanapravi, ka trbej.
•	Kak žive kaj mladina pri vas?
-	Nega nas dosta, depa vküpdržimo. Nika si furt vözbrodimo. Na velko soboto ogenj nalagamo. Štiri zetorov drv pripelamo pa si cejlo nauč kaulek ognja pogučavamo, s kr-pitom strejlamo, gejmo pa pigemo. Na, te na prvi maj baur (mlaj) postavlamo. Prvin smo pet-šest postavlali pri dekliški ramaj. Letos enoga za ves. Na konca majuša ga pa vöple-šamo. Šagau mamo pozvati Vajsa s fudami, gdase vönaigra mi pa vönaplešemo kaulek bo-ra, te ga z lancom vözdignemo. Po tistim pa piknik mamo. Na mejsac dvakrat-trikrat pa vküppridemo pörkölt küjati. Gda si steri zbrodi, küpi par kil govedine ali zavcovo ali kozino mesau, drügo pa vküpprinesemo.
•	Sto küja pa gde?
-	Največkrat ge küjam. Doma tü Večkrat küjam, če matere nejga doma. Gda je dobro vrejmen te vanej pri krčmej küjamo v kotli. Tam mamo stolice, Stole, krčma je pa na par stopajov. V zimi pa znautra v avtobusi čakalnici na plinskom
špajeti. Nika posaude smo si že naküpiti, drügo pa vküpznosimo.
Ge pa leko potrdim, ka si dober küjar. Trno smo veseli bili delavci Zveze, ka ste nas pozvali v vašo družbo. Če bi nam nej vöovadili, ka s koze küjate pörkölt, bi nikdar nej gorprišli. Človek bi ranč nej brodo, ka se s toga mesa takšno fajnska žmano gesti da pripraviti.
Tau je tü dobro bilau videti, kak lepau se porazmejte tak mladi med seov kak s starejšimi. Vej pa zvon mladi je tam bila Mankuška tetica pa
Šabjanin Sidi tü. Tetica Sidije ške dobro kapüstino solato naprajla. Podje so se pa tak vriili s kaukov pa taleri kak najbaugši kelnerge. Na, te je pa ške Vajs vlado svoje fude. Veričani so prej radi dobre vole. Tau se je na vaški den tü
pokazalo na veselici, vej je pa krčmarica na drügi zranjek v pau šestoj leko zaprla krčmau, gda zvaun vdaro. Etak vsi leko priznamo, ka so programi potrejbni za vsakšo ves. Vrejdno je delati za lüstvo, če se vsakši tak počüti kak mi na Verici.
K. Fodor
Pismo iz Sobote
Nogomet, žogobrc, fusbal, labdobrsanje, brsanje in tak ta dale
Ja, ranč tak pa nikak nači! Kamakoli se človek obrne, vseposedi vidi in poslüša smo od toga krougloga ledra, steri se z nogami brše es pa ta. Tou pa zavolo toga, ka so slovenski nogometaši začali malo bole lejtati po travi, zmejs so eno parkrat celou bili boukši od ovih drugih, te so ške mariborski nogometaši začali brsati v Evropi in tak smo zdaj vsi betežni na tou brsanje.
Dapa, če vsi letimo pred televizijo, gda bršejo tej naši malo boukši, tou je ške nej velka nevola, tou se razmej samo po sebi. Vekša nevola od vsega toga je tou, ka nemrejo vsi biti najboukše Ške vejkša nevola pa je, gda ranč tej slabši tazapravlajo pejneze, kak če bi büi naj boukši. Zdaj vsikši stadion šké meti strejo, šké meti posvejte za brsanje vnoči, šké meti vse kak najvekši klubi. Leko, ka do tou rejsan meli, samo za labdo ške gvüšno nedo tak flajsno pa brž bejžati, kak tou delajo tisti rejsan najboukši.
Tak je tou! Ranč takšo se zdaj godi v Soboti. Eti mamo nogometni klub Mura. Na, tej naši bršejo včasi dobro, največkrat pa tak kak kakši penzionisti. Dapa ka si nete brodili, ka njim je tej stadion zadosta? Gé pa! Škejo meti ške več mesta za lüdstvo, škejo meti posvejte, škejo meti ške več pejnez. Vse tou nekak mora plačati, tou se razmej. Ali kakkoli obrnemo, zavolo lagvoga brsanje, lidje več neškejo ojditi na tekme, pomejni, ka je pejnez čidale menje.
Vse tou pa košta pejneze, tou sé razmej!
Nekak bi leko pravo, ka do te naši moški bole lejtali za ledrom gor pa doj in ka do več golov dali, gda do meli bole moderen stadion. Zavolo toga de te več pejnez vküp prišlo in te sé tou vse vöplača, ka so napravili. Neške tou leko vörvle, ge tou ne morem vörvati. Pa vejte Zakoj? Zato, ka poznam, ka se je Zgodilo v tistom rami z rdejčim posvejtom, gde so bile ženske za pejneze. Pa so te tam trno lagvo slüžili. Te so pa en čas brodili in so küpili vcejlak nouve postele. Dapa, zavolo toga je nej vküp priletelo nika več pejnez. Te si je pa eden možakar tak na glas brodo:
- Nej postele, kurve trbej miniti!
Na, vidite, tak si ge od toga brodim. Ali nej sam še skončo. Neka ške fali. Sto te Zdaj tou vöplača, ka se dela na našom stadioni. Vej vam vöovadim Sto: naša varaška občina Sobota. Zato pa, ka tou trno dosta pejnez košta, že falijo pejnezi za tiste stvari, za stere bi nej smelo faliti. Ali lidge si od toga nika dosta ne brodijo. Dokejč de bar eden Slovenec ške znau dobro brsnoti labdo, sé zavolo toga niške nede sekejro. Tou pa tisti, steri küpüvlejo postele, trno dobro vejo.
Miki
Porabje, 7. oktobra 1999
7
Milivoj M. Roš
Škrat Babilon se je trno doj svado
Vej sam vedo, vej sam znau,
ka bi leko ta zagnau, vsikšo takšo stvar, ka naredi velki kvar, na poštiji, v lesej, spravla se na vsikši orej, od vseposedi nam smrdi, človeka vmarja in diši.
Tak si je čemerasto spejvo škrat Babilon od tistoga dneva, gda je na nebi Stavo tisti eroplan, steri je tak nazarensko bmo in rogato. Kuman se ga je rejšo, so se nad njegvo dolino spravile vsefele smrdeče pa kadeče stvari.
Najprle je začo smrdeti tisti lejpi potok med malimi in malo vejkšimi brejgi. Od začetka je smrdo tak čistak malo, po tistom pa vsikši den čedale bole, vsikši den bole smrdeče, tak, ka je človeki bilou vse lagvo. Že včasi po tistom so se po lesej začele nabejrati smeti: stari šparata plastični žakli puni
papejrov in drugih smeti, vsikše sorte staroga železa pa ške kakši auto se je najšo med drejvami. Bole je biu lejs pun vsega toga, bole se je iz Varaša nad dolino vlejko rjavi dim. Lidje so kašlali, betežali in se zapejrali v svoje iže. Dapa,
nika je nej pomagalo. Dim, smrdeči zrak in moutna voda se je potegnila v vsikši ram. Nindri več se je nišče več nej mogo skriti pred vsem tem.
Škrat Babilon je biu vsaki
den bole čemeren na lidi, steri tak delajo s svojim edinim svejtom:
Samo meči, samo kadi, samo lejvli ta v vodou, ške ne vidiš, ka delaš s tou našo Zemlou?
Aj vsikšoga takšoga poštraja kaštiga,
steri se za naš svejtnika ne briga!
Po tistom se je zapro nut v svoj rour. Ške pred tem pa je z vsejmi čemerami napravo potok ške bole mrtev in smrdeči, zrak ške bole megleno vunječi in v lejsi so vse drejve zgibile listje.
Tak, zdaj mate, pa si poglednite, kak de vse tou vövidlo, če te tak tadale delali!
Rejsan, zapro se je v svoj rour in Čako, gda lidi sreča pamet. Zato vi tö počakajte, če lidi gdasvejta sreča pamet. Mogouče mo leko kaj od toga prešteli že v naslejdnjoj številki naši novin,
Na papeževi maši
19. septembra sem doživela velik dogodek, saj so pevski zbor povabili na papeževo mašo, katera je bila v Mariboru. V nedeljo ob petih smo odpotovali, ker smo morali ob pol devetih biti tam. Pred mašo so bili različni nastopi: nastopali so pevci, glasbeniki, ki so naredili zelo dobro razpoloženje. Sveta maša se je začela ob 11. uri. Svetega Očeta Janeza Pavla II. smo lahko videli, kako je pripotoval z letalom in prispel v Maribor na letališče. To smo videli na velikem ekranu. Vsak je mahal s trakom in je pel svete pesmi. Ob 11. uri je prišel Sveti Oče Janez Pavel II. na kraj maše. V veliki množici smo komaj videli papeža. Ko je šel pred pevci, smo vsi pomahali s trakovi, zapeli latinsko pesem: "Julilate Dea". Med mašo smo peli združeni pevski zbori, kar se je slišalo čudovito. Tudi oltar je bil čudovit, bil je okrašen s cvetjem. Več kot 200 tisoč ljudi je bilo na triurni maši, izmed njih 800 duhovnikov, škofov, nadškofov in kardinalov. Ob koncu maše je vsak moral počakati na papežev odhod. Med tem ko je papež odhajal, so še enkrat nastopili pevci in glasbeniki.
Domov po poti na avtobusu smo peli samo svete pesmi. Ko sem prispela domov, sem si še lahko ogledala sveto mašo tudi na televiziji.
Bil je čudovit in lep dan. Nikdar ne bom pozabila, da sem lahko videla Svetega Očeta Janeza Pavla n.
Kristina Nagy 12. b-razred Gimnazija Monošter
Poletje je za nami
Komaj so se začele počitnice, že sedimo zopet v šolskih klopeh. Hitro je minil čas poletnih počitnic. Nekateri smo preživeli te dneve bolj koristno, drugi manj. Ob koncu junija smo s sošolci preživeli 10 dni v Filovcih v lončarski delavnici. Zbrali so se tukaj učenci iz porabskih šol ter iz Slovenije. Spoznali smo zanimivo delo pa tudi nekaj smo se sami naučili. Popoldne smo hodili na izlete, zvečer se zbrali ob ognju in smo veselo peli. Našli smo nove prijatelje.
To šolsko leto bi tudi radi izkoristili vse možnosti.
Tomaž Mižer 6. r., OŠ G. Senik
Poletne počitnice
Poleti sem bila na izletu v Sombotelu. Ogledali smo si mesto. Veliko vsega smo videli: muzej, šole, trgovine, razstavo slik in cerkev. Bili smo v McDonalds-u, jedli smo hamburger in sladoled in pili kolo. Detti je jedla čokolado in jagodo, jaz pa vanilijo in jagodo. Doma smo se večkrat šli kopat, gledali smo televizijo in veliko spali.
Adrienn Lazar 5-r., OŠ G. Senik
Zopet je zazvonil šolski zvonec. Sedimo v klopeh in poslušamo učiteljico. A v mislih so nam še poletni spomini. Jaz sem bil v taboru "spoznavanje ljudstva" v Števanovcih. Našel sem si nove prijatelje. Lepa hvala organizatorju tabora in vsem, ki so se trudili z nami.
Balaž Bajzek 5. r., OŠ G. Senik
Gornji Senik - Kuzma
V okviru "Porabskih srečanj" po razpisu Phare je bilo 10. septembra srečanje šolske mladine Kuzme in Gornjega Senika. Naše prijatelje smo sprejeli ob desetih na mejnem prehodu. Po skupni malici se je začel kulturni program, predstavitev kulturne dejavnosti obeh šol. Predstavila se je naša lutkovna skupina, plesala je folklorna skupina, učenci glasbene šole pa so igrali na kitari in harmoniki. Osnovnošolci iz Kuzme pa so oživili ljudske običaje. Dobro smo se počutili. Po kosilu je bil športni program in ljudske igre. Razdelili smo se v osem skupin, ki so bile starostno mešane. Naloge so bile naslednje: lokostrelstvo, met na koš, skok v vreči, vožnja s samokolnico, nosimo vodo, ples z žago, štafetna igra (prenašanje žog), premagovanje ovir in strel na gol.
Uživali smo v programu, imeli smo tudi lepo vreme. Bil je to prijeten dan. Hvala organizatorjem za vsestransko pomoč in sodelovanje.
Beata Bajzek 8. r., OŠ G. Senik
Utrinek iz poletne šole, ki je bila v Črnomlju v Beli krajini
Moja Bela krajina
Zdaj sem prvič v poletni šoli in tudi v Beli krajini. Zelo dobro se počutim tukaj. V šoli se učimo mnogo zanimivega, npr: spoznala sem Belo krajino, njeno zgodovino, učimo se tudi književnost, spoznala sem Otona Zupančiča in Prešerna. Naučila sem se Zdravljico, prebrala sem Dumo in seveda ukvarjamo se tudi s slovnico. Ta je malo težka zame, ampak lažje se učim, ker sem dobila potrpežljivo učiteljico. Družina, pri kateri stanujem, je zelo prijazna. Vsak dan se zunaj igramo približno do pol 11-ih. Veliko se sprehajamo, smejemo in se seveda kopamo v Kolpi. Zelo mi je všeč ta pokrajina, ljudje in tudi poletna šola.
Če bom imela možnost, bom prišla tudi naslednje leto. Najlepša hvala organizatorjem.
Melinda Čato 8. r.,
OŠ G. Senik
Porabje, 7. oktobra 1999
Smo dobri popi?
"Kak šegau majo prajti, dober pop se tü do smrti vči. Pa tau leko povejmo za porabske Slovence tü. Porabski Slovenci so se včili madžarski, če je trbelo nemški pa angleški tö. V Otkauvcaj sem se narodila 1923. leta. V šaulo sam v Farkašovce ojdla, " pravijo Kozaulina tetica.
-	Kak tau, ka ste v Parkašovce ojdli v šaulo?
"Te so tüj slovenski včili, pa te je samo tisti nika velau, Sto je vedo Vogrski. Nas, mlajše tü v Otkauvcaj, so vse v Farkašovce dali v šaulo. Tak smo "butasti" bili, ka smo ranč tau nej vedli "gyere ide" (Pridi sem! ). "
-	Kak so vas te včili?
"Tak, ka so k nam, steri smo v prvi klas prišli, posadili enoga Vogrina z drügoga razreda. Če smo steli ali nej, smo se leko samo Vogrski pogovarjali. Trno brž smo se navčili vogrski. "
-	Tü v tau kauti so samo Slovenci živeli, zaka se vam te Vogrski trbelo včiti? "Zato, ka če smo nutra v Varaš Prišli, eške edno kilo soli smo si nej vedli küpiti. Moj dejdak je župan bijo, on je vedo Vogrski, zato ka na Vogrskom slüžo. Baba so nika nej vejdli. Samo telko, če je žandar prišo pa pečat
proso, te ma ga je tadala. Tü je vogrsko rejč v vesi samo te čüjo, če so vino pripelali ali če kakši tijinec prišo. V Varaša birauf pa fiškališ je tü vedo slovenski, pa v vekši bautaj prejdnji so tö znali. Zato, ka so oni iz Slovenije
Prišli. "
-Ka na tau povejte, ka se je zdaj vse obrnaulo?
"Zdaj vidiš, ali je oča Vogrin ali je mati Vogrinka. Mam tri čeli. Dvej mata za moža Vogrina. Če si mi med seuv slovenski gučimo, te si on misli, ka dja od njaga gučim. Pa ma te že pravim: "Ti Vogrin, ne gučimo od tebe. Ka ti dja škem prajti, dja ti Vogrski v oči povejm. " Vidiš, tak sé je tazmejšalo. Mala deca dé v vrtec, tam si samo Vogrski gučijo, doma so sploj malo, gde bi se pa te navčili slovenski.
Prvin se je lüstvo bola v vesi ženilo, Slovenec s Slovenkov. Med seuv so samo slovenski gunčali. Zato so pa mlajši tö znali slovenski. Dapa tau je zavolo grünta bilau. Naj grünt vküper ostane. "
- Te se je grünt dosta što? "Te se je tau več štelo, kak če se zdaj stoj v auto seda. Dekla je te že iz šaulskoga reda vejdla, sto ji bau mož. Pa tau se je vidlo tü. Ka me-
jaške eden drügoma so pomagali kakoli dela bilau. Starišje so vküp segnili, pa so sé mogli oženiti, če so steli ali nej. Te je mujs živati bilau. Te so tak prajli enoj snejej: "Če do na tebi drva kalali, moraš tam ostati".
-	Pa tej pau nejso se razpitali?
"Te tau nej čüti bilau. Če se je par srdo med seuv ali s "starimi", pa so vtjüp živeli. Ka so prisildjeni bili. Če je na Vogrsko nej Sto za repaša titi, te je tüj mogo močnik djesti pa pečene kromče. Niške ma je nej rama zozido, eden drügoga so vöplačati pa so s stariši živeti. "
-	Kak so leko te mladi na svoj tau prišli?
"Tačas so tam "lapci" biti, dočas so stari nej tamrti. Cejli pejnazdje so pri starij biti. Oni so porcije plačüvati. Oni so gvant, črejvle, vse ka trbelo vsikšoma, küpüvali. Pejnaze so mladi samo tak meli, če so na žetvo ati na repo šli, tisti pejnazdje so njigvi biti. Ati če so v gospočki gauštjo šli žagat z rokauv. Cejli den za osamdeset filerov. Tau bi trbelo gnešnjoj mladini pa bi te leko prajti, ka težko živejo. "
-	Prajli ste, ka so te skur od vsakšoga rama bili vanej v Meriki. Zaka so tavöšli?
"Za volo pejnaze. Edni so v Austrijo šli, drugi pa v Meriko. Oča pa več sausedov so v Austrijo šli planine rüšit. Drügi pa v Meriko v dujansko fabriko. Iz tej pejnaz so se tü rami zidali. "
-	Zato batrüvno (pogumno) lüstvo bilau, ka so tak dalač šli delat?
"Vejš, kak je tau, kak šegau majo prajti "sila žalejzdja tere". Nej so znati, nej rejči, nej nika. Brezi tauga, ka djezik ne poznamo, eške delati težko. Tisti, steri so edno leto ati dvej vanej biti, tisti so se navčiti ati nemški ati engliški. Vidiš, v šauli se mlajši osem lejt včijo slovenski jezik pa se itak ne navčijo. Zato, ka so nej tak prisildjani, kak tisti gnauksvejta. "
Mi, porabski Slovenci smo tak dobri "popi” bili, ka smo sé včili madžarski, nemški, engliški, ruski, ka je ranč trbelo. Najvažnejšo, materni jezik, smo pa pozabili.
K. Holec
Kukarco smo lüpali, vrtanke smo pekli...
Če je stoj etognauk v nedelo kaj odo na Dolenjom Seniki na pristavi (tanya) pa je samo čüjo nika veselo, je tak mislo, ka je der gostüvanje. Nej je bilau gostüvanja, depa lüdi je pa skurok telko bilau kak na ednom malom gostüvanji. Dolenjeseniška slovenska samouprava se je že dugo napelavala na tau, da bi na pristavi - štera je od vesi 4 km pa je tam 17 iz - nikši slovenski program naprajla. Tau je pa zatok potrejbno, ka tej lüdje, šteri tüj živejo, največkrat vöostanejo iz programov, štere v vesi držimo. Sploj pa starejši, šterim se že vnauža se po busaj ali po biciklinaj voziti.
26. Septembra smo pa te tak naprajli, ka smo pri Ladni Bajzek - ki je predsednik samouprave - kukarco lüpati. Vsakšoga smo pozvali, šteri na pristavi žive pa so prišli tü. Gda so si na kukarco sedli, ka do go lüpali, buma na kukarci je telko mesta nej bilau, ka bi si človek si samo na polonja dér ta vseo. Ženske so lüpale, moški so vezati, nistarni so pa že obešavali kukarco na svojo mesto. Mladi, pa ešče mlajši so ranč tak tam bili kak starejši. Gda so pa že sploj fejst not Prišli v lupanje, pa so že rajživali tak, ka je človek nej razmo svoje rejči, te so se pa nauvi gosti nut postavili. Z Gorenjoga Senika sta prišle "Lujza" pa "Roza". Pa se je te začnilo pravo pitanje, klajfanje, conanje, no pa na tau velki smej. Pa je tau eške tü nej dojšlo. Bili so takši - sploj pa mladi - ka so lüstvo malo doj stavili v taum velkom deli. Nosili so piti, gesti, pa med tejm je naprej prišla palinka, vino pa vrtanla. Emilija tatica so takše vrtanke spekn, ka smo je tak geli, kak če bi eške nigdar nej geli. Pa je tau eške itak nej dojšlo. Gnauk se je samo not postavo naš Djančko, pa je zaigro. Te je pa nas več nišce nej mogo nazaj zdržati, ka bi nej spejvali. Edno pesem za drugo, edna je lepša bila kak druga. Pa je ešče s tejm itak nej konca bilau. Naš Djančko se je fejst zmantrau s harmonikov pa go je tak na par minutov doj
djau. Samo ka v tistom minuti ka mislite, Sto go prevzeo? Naš Ciril je prišo iz Martinja pa nam je zaigro. Te pa za plačo sta ga naša Lujza pa Roza začnile nadejvali. Čüli ste vi takšo? Cirila sta nadejvale te dekle. Tau je
pa že istina, ka bi ženske nej ilau naleki nadejvali, zatok ka ji je največ z lačami prišlo. Ciril je pa fajn srajco emo, etak so se pa nanjega sprajle.
No etak nam je šlau na Dolenjom Seniki na pristavi. Človek se je nika tak čüto, kak če bi se tau pred dosti, dosti lejtami godilo. Te den smo edno lepo šego naprej vzeli, vküp smo prišli, vküp smo lüpali, si zgučavati, spejvali, se veselili. Vse je tak bilau, kak inda svejta. Na te pau dneva smo püstiti televizijo, radio...
Večer, gda smo se vönaveselili, smo se mogli posloviti. Pa smo malo nazaj spadnili v "gnes". Autonge so zamuvili pa so nas domau vozili. Pa smo nazaj Prišli v gnes. Depa fajn je bilau malo "inda svejta" biti.
I. Barber
Porabje
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter,
Deák Ferenc út 17, p. p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail;
porabje@mail. datanet. hu
Tisk:
SOLIDARNOST D. D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denamo pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.