V rdečem »rafu« .... Roman iz sovjetskega kmetskega življenja 19 Sinoči so jih poslali iz Odese. Do Jaske so se peljali z vlakom. Od tam so morali jahaje nadaljevati pot, ker proti Balti ni bilo železniške proge. Pred odhodom iz Jaske so jim rekli: »Poglejte v smer, kjer je nebo ožarjeno s plameni. Tam je vas Balta. Prebivalci so se uprli. Umorili so dva tovariša boljševika. Zažgali so tudi križe žita na polju in s tem uničili kruh, ki je bil namenjen vam in tovarišem delavcem. Za ta zločin zaslužijo najhujšo kazen. Ko boste dobili povelje za napad, navalite na vas, prebivalce pobijte, hiše pa zažgite!« Ko so vojaki slišali besede o pobijanju in zažiganju, so se jim oči zaiskrile. To je bil posel, ki so ga z največjim veseljem opravljali. Bili so divji tatari, ki so uživali ob pogledu na kri in plamen. Vas je bila kakor da ni v njej žive duše. Povsod je vladala tišina. Ljudje so se poskrili v hiše in so skozi okna opazovali premikanje konjenikov. Mnogi so se zateV.li v cerkev. Na oltarju sicer ni bi!o ne križa, ne tabernaklja, toda prej je Kristus prebival tam.če že morajo urr.reti, je bolje, da umri.jo v c.rkvi, ker so tu bliže nebu. Kleče na slami in gnoju, ki so ga zapustili boljševiški konji, so glasno molili. Goreče sc se izročali Bogu in ga prosili, naj jih reši, ali podeli moč, da bodo junaško umrli. Vsi so se pripravljali na smrt, ker so se zavedali, da bi jih mogel rešiti samo čudež. 0 zmagi nad vojaki ni govora in tudi usmiljenja ne morejo pričakovati. Divjaki, ki so že neštetokrat gazili po krvi, se tudi sedaj ne bodo obotavljali. Kmetje, ki so imeli puške, so stali v obrambnem jarku, ki so ga ponoči skopali. Puške so imeli pripravljene in s kazalci desne roke so oklepali jezičke. Čakali so na povelje za strel. Fedor je stal nekako v sredini »bojne« črte. Njegov položaj je bil strašen. Boril se je sam s seboj. Mučilo ga je vprašanje, kaj naj stori. Pred seboj je imel dve mož nosti: napad ali predajo. Za vas bo oboje usodno. Kazni ne bodo uš!i ne v prvem ne v drugem primeru. Vprašanje je le, kateremu činu bo sledilo manjše zlo. Po vsestranskem razmišljanju je prišel do prepričanja, da bodo vaščani v primeru predaje manj trpeli. V tem primeru bc kazen zadela morda samo njega in še dva, tri druge. Nenadoma je zapovedal, da nihče ne sme streljati. Možje so zamrmrali: »Zakaj ne bi streljali? Ali se bomo pustili pobiti hre?, odnora?« Fedor je mirno ponovil svojo zapoved in odrinil puško od sebe. Mrmranje se je stopnjevalo. Možje so odločno izjavl jali: »Pripravljeni smo na smrt, toda v borbi.« Sedaj se je oglasil Aleksej, ki je stal blizu sina. »Ali resno misliš, da ne bi streljali? Kaj naj to pomeni?« »Ne bomo streljali!« je Fedor kratko odgovoril. Očetu in možem, ki so začudeno strmeli vanj, bi rad pojasnil, zakaj je spremenil svoj načrt, a ni mogel govoriti. Nekaj ga je dušilo in stiskalo za grlo. Trpel je grozne dušne muke. V duhu je videl vaščane. Preplašeni so se stiskali v svojih kočah kakor ptički v gnezdu, če se bliža jastreb. Z njihovih obrazov je odsevala groza, z nekaterih pa očitki. V teh groznih trenutkih se je spomnil na besede Svetega pisma: »Bolje je, da en človek umrje, da reši vse druge.« Tedaj je v njem dozorel sklep, da prepove streljanje. Kaj bi pomagalo, če bi on in tovariši, ki so stali v jarku, postrelili nekaj vojakov? Nič. Ostala vojska bi pridrla v vas in v podivjanosti vse uničila. Balto bi zadela ista usoda kakor druge uporne vasi. Od vsega bi ostalo žalostno pogorišče. Ruski komunisti so v človeku gledali samo snov in organ, ki mora biti podložen. Gorje onemu, ki se ne bi hotel ukloniti! Boljševiki so trdili, da človek nima duše in lastne volje. Bogočastje je neumnost, katero so iznašli duhovniki. Človek sam ima stvariteljsko moč, toda le v primeru, če je njegova moč v službi komunizma. Balta se je hotela iztrgati iz komunistične skupnosti, zaradi tega mora pretrpeti svojo usodo, izginiti, in od nje bo kmalu ostalo samo nekaj pepela, katerega bo veter razpršil po ravnici. Možje so še vedno vprašujoče strmeli v Fedorja. Morda so uganili njegove misli, ker več niso silili vanj in so izpustili puške. Sicer so tudi sami čutili, da njihov upor ne bi rodil uspeha, a bi se vkljub temu borili ko takrat, ko so bili v vrstah Denjikinove bele garde. Konjeniki so se v daljavi kakih dva tisoč metrov ustavili. Iz vrste se je izločil en sam konjenik, kl je dvignil k očem daljnogled in opazoval vas. To je bil Klavs Rišin. Sam je prevzel vodstvo konjenikov, ker se je hotel na licu mesta prepričati o vsem. Nad sprejemom je bil presenečen. Prej je bil prepričan, da bodo njegove konjenike pozdravile krogle, ker uporniki vedo, da ne morejo pri.akovati usmiljenja, zato jim ne preostane drugo, ko da drago prodajo svoje živlien.ie. Presenečenju se je kmalu pridružil sram. Komisar se je začel sramovati zaradi pretiranih varnos^nih ukrepov. Jezilo ga je, da je privedel s seboj toliko vojakov. Najbolj se je jezil zaradi topov. Nad rojstno vas je prišel s tako opremo, kakor da bi moral ukrotiti in uničiti najhujše razbojnike. Topničarji so za konjeniki postavljali topove. Strelci so skrbno premerili daljavo, poveljniki pa so pregledali granate. Vse je bilo pripravljeno. Na Klavsovo povelje se bo začelo bombardiranje. Klavsovo srce so prevzela posebna čustva ob pogledu na domačo vas. Vse, kar je videl pred seboj, je budilo v njegovi okoreli duši stare spomine. Ta vas je bila njegova, četudi si je na vae načine prizadeval, da bi jo izbrisal iz spomina. Slika Balte ga je vsega prevzela. V njegovo srce, v katerem je komunistični nauk zadušil vsa plemenita čustva, se je začela vračati gorkota. Verjel je samo v teorije in simbole, a sedaj se je spet budila v njem človeška duša. Tu prebivajo njegovi rojaki, bivši prijatelji, roditelji. Hiša na levi strani vasi in gospodarska poslopja pred njo so njegova domačija. Tam se je rodil, tam je doraščal. Kaj je z o.etom in materjo? Kaj je z ono malo Natašo, tako lepo in ljubeznivo, s katero se je igral v otroških letih, in ki je v njem vzbudila tisto novo čustvo. iz katerega se je razvila ljubezen ? Klavs je s silo pregnal spomine. Njegov pogled ja skozi daljnogled blodil po vasi. Vse je bilo mirno. Na ulicah ni videl žive duše. Ko je njegov pogled romal od hiše do hiše, so se v njem spet vzdramili spomini. Natašin dom je nekaj trenutkov opazoval. Morda je upal, da bo zagledal deklico, ki mu je bila tako draga. Vojaki so začudeno opazovali svojega poveljnika. Oni niso mogli vedeti, kako spremembo je povzročil v njegovem srcu pogled na Balto. Sicer pa kdo bi mogel misliti, da je mogočni komisar Klavs Rišin iz te uboge ukrajinske vasice? Klavs vsa leta svoje visoke službe ni posvečal važnosti svoji osebi. Po boljševiškem nazoru ni bil drugo, ko mehanični del ogromnega ustroja. Prvič po svojem begu iz Balte je znova začutil svojo človeško naravo. Pri tem je začutil tako ugodje, da se ga njegova boljševiška strogost ni mogla otresti. Nenadoma se je zavedel, da bi moral dati povelje za topovsko streljanje. Okleval je. Svoji rojstni vasi je hotel dati še nekaj minut življenja. Čez čas je obrnil konja. Odjezdil je k topovom. Poveljniku baterije je rekel: »Nihče ne strelja. Tako tudi mi nismo prisiljeni k streljanju.« Poveljnik in topničarji so ostrmeli. Takih besed niso pričakovali iz Rišinovih ust. Klavs je opazil začudenje na njihovih obrazih, a se oi zmenil zanj. • Fedor se je čudil ravnanju konjenice. Ni mogel razumeti, zakaj se je vojska ustavila in ne strelja. &ele čez čas je doumel, da se konjeniki ne bodo spuščali v bitko. O tem so ga prepričale topovske cevi, ki so zijale proti Balti in čakale na to, da bodo bruhale ogenj na vas ter uničevale borne koče. Njegovo srce se je stisnilo ob misli, da bo toliko nedolžnih našlo smrt med ruševinami in v plamenu. In vsega gorja bo on kriv. Klica na vstajo sicer ni on izustil prvi, a je bil posledica njegovega spora z rdečimi delavci. Sicer pa je že prej pripravljal pot uporu. On je napravil sporazum s sosednimi vasmi o skupni vstaji. Ta sporazum je žal brezuspešen. Glavo je sklonil in obraz skril v dlani. Vsa njegova notranjost se je stiskala od boli. Cez nekaj časa je začutil roko na svoji rami. Dvignil je glavo in zagledal očeta poleg sebe. Starec ga je sočutno gledal. S tresočim glasom mu je rekel: »Fedor, ničesar si ne očitaj! Tvoja vest je lahko mirna. Sosedne vasi so snedle dano obljubo in v tem ie vsa nesreča. Za svojo nezvestobo bodo pred Bogom težko odgovar.iale. Kar se nas ttfe. n^rn samo eno prepstane: da junaško umr.eroo.* Sin je hvaležno pogledal očeta. Čez čas mu je rekel: »Oče, še eno upanje imam.« »Kako upanje?« se je začudil oče. Tudi ostali so postali pozorni. Zgrnili so se okrog Fedorja in vprašujoče strmeli vanj. Fedor je počasi spregovoril: »Rdeči so se ustavili in ne streljajo. Gotovo čakajo na to, da bi kateri izmed nas prišel k njim z izjavo, da se predamo.« Možje so debelo pogledali. Od presenečenja niso našli besed. Naposled se je oglasil eden izmed njih: »Vseeno je, ali se predamo ali ne; rdeči nas bodo postreljali ko pse.« Tovariši so mu mrmraje pritrdili. Fedor je počakal, da so se pomirili, potem pa je rekel: »To ni gotovo. Če bi nas hoteli brez nadaljnjega uničiti, se ne bi obotavljali, ampak bi nas bili napadli. Sklenil sem, da bom šel k njim in jim rekel: ,Jaz sem vodja. Vse se je zgodilo po moji krivdi, zato samo mene kaznujte! Če mora kdo umreti, mene ustrelite! Samo mene, ker drugi niso nič zakrivili.' TTpam, da bodo rdeči s tem zadovoljni in bodo vasi prizanesli.« Alekse. ie zaiečal, prijel sina za roko in ga z grozo v očeh pogledal. Fedor se mu je žalostno nasmehnil in ga vprašal: *O_e, ali ne odobravaš mojega sklepa?« (Dalie sledii