Štev. 3.                V Ljubljani, dne  1. sušca  1893.           Leto XIII.
Satanova smrt.
Legenda po  starih  vztočnih bajkah.
h, to   glasen je jok,   oh, to glasen je   stok Dnes v prestolni dvorani sred pekla ! In od solz stoji voda po marmornih tleh, Kakor da   je povddenj  pritekla.
»Zbolel Satan je — Satan umira!« ko blisk Vest je strašna  ves svet preletela, In prepestra je mndžica  v pekel  takoj Od vseh  štirih  vetrdv prihitela.
Vse jezike vseh narodov slišiš tu dnes, In ta lica so  vsakeršne boje; Vse stanove tu vidiš pomešane,  vse   — Vsak je poslal zastopnike  svoje.
Vse se rine k prestolu . . . Visoko tam, oh, Sedi On. Glej, na glavi rogova Preotožno štrlita iz kuštravih las, Osivela mu brada kozlova.
Okrog vrata,  na rokah   kosmatih v nakras Za pestmi so mu gadi oviti; Izpod zlatega plašča mu gledata  v  svet Pravi pravcati konjski kopiti.
On levico položil na ve"Iik je gldb, Drži žezlo v desnici žareče ; Diha te"žko — meh, misliš, sopiha tam star — To nadušne  so prsi, boleče.
Izpod čela vzplamtita sedaj pa sedaj Dva gasnoča mu ognja globoka, A pod jdstrebjim nosom  drže" se v zasmeh Usta bleda  sarkastna  široka . . ,
Ves  zbor joče,  ihti . . . Izmed množice zdaj Nekdo stopi pred prestol počasi; Poljubivši  tam Satanu konca kopit Reče žalostno, ko odkašlja si:
»Ne ostavljaj nas,  oče !  Boj  naš je težak, Mi z resnicoj borimo se sme"lo: Kar je belo,  to  črno se zove pri  nas, Kar je črno,  to zovemo belo.
»Misli jezik odkriva navadnim ljudem, Naš nam jezik le misli prikriva; Gladke, sladke besede  tekd nam  iz ust, A lažniva je vsaka  in kriva.
»V zanke zmot in  obmanov   loviti   ljudi. To nam  delo je sveto, težavno ! Navdušuješ le ti nas, o svetli  naš vzor ! Onemogli bi sicer že davno.«
Stopa drugi pred tron — dolgin suh govori: »Kjer se koli dva rada imata, Jaz razderem,  raztrgam prijateljsko  vez Pa naščuvam ja,  da se zlasata.
»Črni te"ga pri dnem,  a Onega tu, Seme zdražbe sej, seme zavisti! To je meni,  tovaršem je mojim poklic, A življenja vzor ti si nam čisti!«
Glej, po prstih stopica že tretji pred tron. Kdo oblizano to je človeče ? Vse diši okol njega . . . Poljubivši nogo Desno,  Satanu važno blebeče:
9
130                                                A.  Aškerc:  Satanova smrt.
»Kar ti v malem stori predgovornik tri moj,
Mi v velikem oprrivljamo sveti;
Brez nas nrirod bi z ndrodom mnogo že let
V  miru moral,  o groza!  živeti!
»Prepotrebni zatorej na svetu smo mi,
Kako mogel brez nas bi prebiti ?
In brez tebe kako bi  pač mogli  poslej
V   kalni vodi mi ribe loviti?«
In četrti,  mož mračen,  nestalnih očij, Stopa k tronu iz temnega kota, Z mošnjoj v pesti ozira po zboru se plah — Brat  nemara je  to Iškarjota !
»Ti si,  Satan, moj  vzor in ostaneš na vek, A moj bog — mošnja polna je zlrita! Za denar prodrim dušo ti svojo vsak hip, Prodam mater, očeta in brata.
»Za denar ti prepričanje  svoje prodam, Kdo" dri  več mi za čast in  poštenje? Ves značaj  svoj na prodaj  imam za  denar, Kdo ga kupi ? Ni  drag,  sila ce"n je,
»Za denar domovino bi svojo prodal  — Žalibdg,  da je nimam nobe"ne !   — Za denrir vse ! Ljubezen je  moja denrir, Denar strast, ki po svetu me žene.«
Kdo pa zdaj se tam rine bahato naprej ? Turban zelen  čepi mu na glavi. Nekak derviš nemara  čudak bode tri . . . Poklonivši se Satanu pravi:
»Veličanstvo!  Ni daleč več konec svetri ! Cislo znamenj  zloveščih množi  se : Oh,   iz teme k svetlobi   čim   dalje tem več Sili, trudi in  pčha ljudij  se!
»O kako" prevelika luč smrtnim očem, Tri spoznanja strup dušam škoduje ! Blagodejna le  tema je  —  pravimo mi, Ali svet tega zdaj  ne veriije!
»Le nazaj,   nazrij,  v blažene čase nazaj, Ko grmade so svete plamtčle ! In ko žrtve so misli svobodne na njih Bogu v slavo proklete gorele
»Takšno ljubimo luč in trik pojem je naš O napredku, duševni svobodi . . . Ne ostavljaj nas, Lucifer — solnce,   nikrir, Navdihuj,  ideal, nas in vodi!«
Vse molči po dvorani... Le tu, tam kak vzdih. »Vidim«,  Satan srim  odpre zdaj  usta, »Seme moje ni palo na krimnata  tla In življenje ni njiva mi pusta.
»Bratje mili!  Do solz ste genili me   dnes, Saj  izpoved  vsa vaša mi priča, Da  učenci res vredni vi moji ste  vsi, Bogri ljubite menj ko hudiča!
»Nesposoben sem, vidim,   vzor biti še   vaš, Biti mojster vam, biti  voditelj: Prekosili v modrosti že daleč ste me, Več učenec že zna ko učitelj.
»Ostarel sem,  preživel že zdavnaj   sem  se, In brez zmisla je dalje živeti ;  —
V   roke vaše izročam  pa z  mirnoj  vestjo Poslej misijo svojo na sveti.
»Nadaljujte jo vestno !...« Kd<5 pozno še zdaj Zasopihan  v dvorano basri se ? »Khan Devete dežele !« — šepeče ves zbor — »Tolst in  debel ko pustno je  prase.«
»Ne zameri!«   pred Satanom   khan  govori, »A pomisli ti, krika daljava ! In skrbij imam toliko tamkaj  doma . . . Srim ne  vem, kje stoji že mi glava.
»Domovine me sreča neskončno skrbi, Noč in dan,  oh, po glavi mi hodi; Socijalni problem že rešujem več let, No poslušaj, a potlej sam sddi!
»Grad prekrasen sezidal za harem sem svoj, Tristo rožic  v njem živih cveti mi ; Na vsem vzhodu ne najdeš ti takšnih nikjer.   . Harem dela velike skrbi mi!
»In konjiišnica   nova in pasji hlev  nov   —
To oboje se baš dokončuje.
Dve palači  ponosni!  Poddanik  noben
V   hišah lepših   nikjeV ne stanuje.
Dolenjec:    Iz  lepših dnij.
131
»Karavane vsak dan mi iz vseh pokrajin
V  grad donašajo  danj  in darove;
Kdm poshraniti vse? Kak  zapraviti vse? To skrbi dan na dan so mi nove !
»Vsa  Deveta dežela na tdbora dva Nejednaka  se  modro deli ti:
V  tabor večji berače sem gladne nagnal,
V   manjšem sami bogatci so siti.
»Jaz na strani bogntcev seve"da stojim, Nje le z milostjo  svojoj  podpiram ; Hej, pri njih je veselje ! Zabdve vsak dan ! Siromake  čemerne preziram.
»Da  veselja berači ne motijo nam,
In  zabave da bolj  so nam varne  ¦—
Oh, to dela največjih mi vsak dan skrbij ! —
V   vsaki vdsi dam gradit vojarne . . .
»Po načelih jaz tvojih visokih takd Za očino delujem,  a  —  čuda ! Nehvaležno mi ljudstvo za mojo skrb  — Ne priznava mi mojega truda !
»Zadovoljni robovi več niso  z menoj, Godrnjanje se širi  usddno, Vse otresa  verige ...  na svoje  noge" Hoče vstati, hoditi svobodno !
»O nekakih krivicah berači kriče",
To vsakdanja je njihova pe"sem !
Kaj  pravica je  —   tega v resnici ne vem ;
Kar živim, o njej sanjal še ne*sem.
»Milijoni umirajo,  pre,  od gladil, Jeli kruha bi radi,  a  —  ni ga ! Jaz sem sit. Ce poddanik je lačen kater, No, kaj mene,  povej  mi,  to briga ?
»Domovina, glej,  meni na srci leži', Skrb za njo že ne daje mi spati . . . Socijalni problem jaz razumem  —  kaj ne? Kd<5 bi mogel ga drug  razvozlati ? . . .«
Dolgo Satan na tihem že se je smejd.1, Ko modrdst svojo khau je razlagal; Sedaj vstane na tronu s poslednjoj močjo'   --Več ni mogel,  da bi se premagal.
In drže" se za tre"buh grohoče tako",
Da dvorana bobni  in se stresa ;
Vsi smejo se ž njim vred (a napdl jih je strah)
In  pred smehom maše" si ušesa.
Zdaj omahne — o groza ! — telebne na tla — Stresla peklu sta strop se in streha  —¦: Mrtev Satan leži,  oh,  ne gane se  več   — Pala kdp mu je  menda  od smeha.
A.  Aškerc.
Iz lepših dnij.
I
mel sem trpek sen nocojšnjo noč : Na razpotji sva stala ž njo, Ki mi vzbudila je ljubezni moč, Drug drugemu si gledala v oko Steza po travnici kot svetel pas Držala v najino je rodno vas, Od steze pa široka bela cesta Med njivami se vila je  do mesta,
IX.
Za rdko deldico sem držal jaz, Poslavljal  se,  gledaje nje obraz. »Ljubiti  te ne morem in ne sm^ra, Zakaj,  ti dobro  ve"š, jaz dobro  ve"m Oteri šoke toge iz očij, Pozabi mene in nekdanjih dnij ! Cvetic na pot življenja sreča trosi, Sadov obilo meni,  tebi nosi!
n*