VENČEK vošilne pesmice godovih, novem letu in druzih priložnostih, nekterimi spominskimi listeki in grobnimi napisi. (Tretji povsem popravljeni natis.) Založil in prodaja [bukvar Janez G ion ti ni. *m vezilnih daril fM ali vošilne pesmice o godovih, novem letu in druzih priložnostih z nekterimi spominskimi listeki in grobnimi napisi. V LJUBLJANI 1886. Založil in prodaja bukvar Janoz Giontini. v Tiskal M. Šeber v Postojni, Očetu ali materi. l. • Dragi Oče! Kaj Vam hoče Danes zvesti Sin prinesti Za vezilo — D darilo? Nimam nič kot le želje, Ki mi polnijo sercč In v nebo za Vas puhtč: Da bi zdravi, Ne v težavi Let še .dosti Le v radosti Ino v sreči Vedno veči Prav veseli Doživeli. Dnevi srečno, Ure sladko Naj tekč Vam vedno gladko; Ko pa pride smrt telesa, Vam duša gre v nebesa. 1 * 4 Materi se prve vrstice tako-le spremeni: Kaj čem dati, Draga mati! Za vezilo Vam v darilo? Nimam nič kot le želje, i. t. d. (Nadalje kakor na uni strani.) 2 . (Po zimi.) BLaj če sin, preblaga mati! *) Vam za god veseli dati? Ker za venec —- rožic ni, Vsaka se je posušila, Zima vse je pomorila. Ena pa le še cveti! Še cveti in bo cvetela, Vekomaj bo zelenela Lepša vedno dan na dan. *) Očetu se naredi tako-le: Kaj za god, preblagi Oče! Sinek Vam podati hoče? Ker za venec — rožic ni, itd. (kakor zgoraj.) 5 V srcu ta mi je pognala, Je: »Ljubezen in zahvala", Večno sem jo Vam dolžan. To Vam dam sedaj v vezilo, Zraven združim pa vošilo: Da bi zdravi žive dni Bili srečni in veseli, Nad manoj pa doživeli Sladke ure v starosti. To na zemlji. Ko pa jenja Kratek tek tega življenja, Naj odpre se Vam nebo; Tam nebeški Serafini Naj prot večni domovini V sveti raj Vas spremijo! 3 . (Za vsak letni čas.) Cvetko eno, draga mati! Vam v vezilo hočem dati, Nad vse krasen njen je cvet! V srci mojem je pognala, Je: »Ljubezen in zahvala", Ne vduši mi ves je svet. 6 To Vam danes dam v vozilo, Zraven združim pa vošilo: Da bi zdravi žive dni Srečnim tu se prištevali, Nad manoj pa vživali Sladke ure v starosti. To na zemlji. Ko pa jenja Kratek tek tega življenja, Naj odpre se Vam nebo; Tam nebeški Serafini Naj prot večni domovini V sveti raj Vas spremijo. 4 . Simam kaj, predraga mati! Vam za god veseli dati; Naj Vam toraj le sreč Danes čisto razodene, Zelje svoje preiskrene, Ki mi v njem za Vas gore O da dolgo bi in zdravi, Ne v nadlogi, ne v težavi Uživali sladke dni 7 Vedno jasni in veseli, In nad mano doživeli Srečne ure v starosti. To na zemlji. Ko pa jenja itd. (kakor poprej.) 5 . (O poletnem času.) JPrišlo je poletje milo, Blizo je že kresni dan, Cvetek zalih neštevilo Se rudi čez hrib in plan. Toda milo krasno cvetje Naglo je prenaglo preč; Rožnik mine in poletje, In cvetlic — oh, ni jih več! Troje rožic vendar klije, Ki ne vzame jih vihar; Kterih toča ne pobije, Ki ne vsahnejo nikdar. Cvetje njih je varno skrito, Polje, vrt jih ne pozna, Večnemu le je očito, Da cveto mi iz srca. 8 Prva cvetka zanimiva, Spoštovanje kliče se, Druga pa ljubezen živa, In zalivala tretja je. V venec cvetke te povite, Mati mila, ljubljena! Da v vezilo, dovolite, Danes hčerka "Vam poda. *) Mala reč je; vendar vroče So ljubezni čisti žar, Ktera kliče: „Večni Oče Bodi varh Vam in vladar!“ 6 . (0 jesenskem času.) Minulo srečno je poletje, In prišel je jesenski čas, Osulo se je lepo cvetje, Le malo že je rož pri nas. *) Sin pa tako-le: V venec cvetke te povite Kot ljubezni živ spomin, Da v vezilo, dovolite, Vam jih d& hvaležni sin. 9 In huda zima pride kmalo, Otrpnjen mrzel stal bo svet, Nič rožic nam ne bo ostalo, Narave divne proč bo cvet. Cvetlica ena vendar rase, Vmoriti zimi se ne da, Cvetela bo na večne čase, Noben vihar je ne konča. Ta cvetka nežna vedno zala Je zrastla meni iz srca; Ljubezen srčna in zahvala Se imenuje cvetka ta. In to Vam, oče ljubeznjivi! Podam za Vaš veseli god, In kličem: „Dolgo let Vas živi Nebeški Oče in Gospod!" 7 . (Po zimi.) Akoravno cvetja nima Ne planjava, ne poljč, In če prav nam huda zima Vzela je cvetlice vse; 10 Ena vender je cveteča! Za vozilo Vam jo dam Ta „ljubezen je goreča", Je najboljše, kar imam Sin očetu iz ptujega kraja. Presrečnih, časov doba zlata Minola je, predragi ata! Ko na Vaš god doma sem bil, Se z Vami v družbi veselil. Ce prav osode trda roka Od Vas me gnala je otroka, Bom tega dne pozabil mar? Oh, ljubi ata! nak! nikdar! Naj tudi loči nas daljava, Nas v duhu vendar veže prava Ljubezni krepke sveta vez, Na večne čase do nebes! Zato Vam prosim iz daljave Od Boga danes sreče prave In kličem: „Bog naj Vas živi! Še dolgo v svoji milosti! 11 Očetu. Pozdravljeno mi jutro sveto! Ko se vesel praznuje god; O da še marsiktero leto Ga včakati nam da Gospod! Da spoštovanja in ljubezni Podam za god Vam darek nežni Kar srce čuti, srce vroče, Z besedo reči se ne da! Edino kar mi je mogoče, Je vroča želja z dna sercA In zdih ljubezni živovroče: „Bog živi Vas, premili Oče!“ Materi. Hi treba dosti besedi, Kjer srce srcu govori. Ljubezen živa in goreča Je mirna, tiha in molčeča. Danes pa moč mi ni molčati, Ker god je Vaš, preblaga mati Iz srca vzdigne se mi glas: „Bog Oče večni živi Vas!“ 12 Hči materi. Kako ljubezen, mati mila Vam bode hčerka povrnila? — Tegd ne morem in ne znam; To le zamore Večni sam. Al vendar Vas razveselj’vati In Vašo voljo spolnovati, Nikdar ne razžaliti Vas, Hvaležna biti vsaki čas; So iz srca mi želje vroče, Te Vaša hči spolniti hoče. Sin očetu. Kaj danes Vam preblagi oče! Hvaležni sin vošiti hoče? Srce mi vse za Vas gori, In v prsih meni se glasi: „0 kralj nebeški večne slave, Ozri se milostno z višave! Molitev mojo tu poglej, In moje srčne zdihe štej! 13 „Osreči milega očeta! In živi jih še mnoga leta, Daj jim vesele, zdrave dni, Obvaruj jih nevarnosti!" Tvoj sveti blagoslov jim bodi, Po srečni poti naj jih vodi V življenje večno angelj Tvoj, Kjer večni mir je in pokoj. V god matere. 1. Slava Mariji se danes prepeva, Pesmi veselja prot nebu done, Petje po zemlji široki odmeva, Svojo kraljico narodi časte. Oj tudi meni so spolnjene želje; Name pogledal je Stvarnik z višin. Dvojnato v srcu občutim veselje, Ker dveh mater obhajam spomin. Mati duhovna je Solncc rodila, Ktero nam sveti čez zemlje meje, Vrata nam večna je spet odklenila, Adama otrokom odprta stojč. 14 Kdo pa je meni pot kazal v življenje? Kdo mi obudil neskončne želje? Mama Vi dali ste mi podučenje, Večne resnice vcepili v srce. Hrano telesu ste meni dajali, V Vašem sem varstvu k spoznanju prišel, Vi me po zemlje stezicah spremljali, V brezen pogina da nisem zašel. Hvala, ljubezen je moje darilo, Mama, obe Vam zaupno podam, Zraven pa tudi prijazna vošila, Kterega v srcu otroškem imam: V miru po solzni dolini hodite, Dolgo naj spremlja me Vaše oko, Ob uri ločenja v Gospodu zaspite, Venec življenja Vam delež naj bo! 2 . Današnji dan nebes kraljice Vesoljna cerkev god slavi, Do naše vedne pomočnice Obračati se nas uči, — 15 Jaz tudi danes izročiti Mariji čem se iz srca, Da hotla ona bi prositi Za milo mamo mi Boga: V preljubem miru da živeti Previdnost božja naj jim da; Naj sreče luč jim žarno sveti Na pot življenja jasnega. „ Gospodov angelj naj Vas vodi „Življenj a dolgo vrsto let, j,Povsod zvesto naj z Vami hodi, „Po tožnih potih čez ta svet. „Ko konec pa življenja pride, „Ko časno Vam minolo bo, „Ko senca smrti Vas obide, „Naj angelj spremi Vas v nebo P 16 V god očeta. 1. Ljubezen Zahvalo Edino Vezilo, Ki v srcu otročjem ga vedno imam, Vam oče premili, v spominek podam: Po zemlje Stezicah Veseli Hodite, Naj ure Pod solncem Vam mirno Teko; Na večer življenja se v Bogu ločite, Naj angelj Grospodov Vas pelje v nebo! V križa napisu je moje vošilo, Prinesem ga Oče! Vam danes v spomin, Podobico križa, najlepše darilo, Kar dati ga more hvaležni Vam sin! i - 1 ? 2 . timsko nam solnce naravo ogreva, Divne spomladi v deželi še ni, Ptičic kardelo nikjer še ne peva, Mati narava še vtrujena spi. V logu duhovnem pa vigred ne zgine, V večni krasoti ji rože cvetd, Njena lepota na veke ne mine, Vrednosti svoje nikdar ne zgubo: Prva ljubezen se nam imenuje, Večni otrokom pri rojstvu jo d&, Vbogljivost, vdanost On zapoveduje, Kedar smo prišli k spoznanju duha.. V znamnje zahvale jih, oče, vzemite, Poln veselja jih Vam podelim, Venec duhoven prijazno sprejmite V rojstnega dneva veseli spomin. Dolgo ohrani Vas, Oče stvarjenja, Vaše popotvanje srečno naj bo, Kedar razpade Vam čolnič življenja, Zmage naj venec Vam diči glavo! 2 1.8 Dete materi. Majheno sem scer še dete Vendar pa ljubezni svete Srce mi do Vas gori. Da bi zdravi in veseli Dolgo, mama, še živeli To Vam Vaš otrok želi. Družba očetu ali učitelju. (0 pomladanskem času.) 3Ese veseli, bratje zbrani, Dan vesel se nam oznani, Naj doni veseli glas! — Cvetke nežne vkup nosimo, Slavne hvale vence vimo, — Dans vesel je god za nas! Cvetke pomladanske zale So sicer že zdaj pognale, Pa njih cvet se nsuši; Majhen veter naj popiše Jim glavice že zaviše, Več po njih sledu ga ni. - 19 Lepše pa cvetlice zale Oče blagi! so pognale Iz hvaležnega srca; — Cvet ljubezni so goreče, Večno mlade in cveteče, Kterib zima ne konca. Te mi v venec dans povirno, Gra očetu poklonimo! Obstopimo ga okrog; Ter zavpimo skupaj zbrani: „Dolgo let nam še obrani Milega očeta Bog!“ Bratu. ELakor solnce, kedar vsbaja, Zemljo čarobno obsije, Žar čez hrib in plan razlije In z gorkoto vse napaja: Tak naj sreča Te navdaja, Ti veselja vence vije; Ko pa zadnja ura bije, Naj Te sprejme hiša raja. 2 * 20 Dolgo brate ljubeznjivi! Dolgo Te še Bog poživi! — To je, kar Ti brat želi. Kratko je sicer vošilo, Al v nebesa bo donilo, Ker iz srca mi pnbti. Materi. 1. Kot solnce pomladno, ki zemljo ogreje, Z gorkoto prijazno naravo navda, Da mlada cvetlica iz tal se prismeje, Da duh pomladanski iz rožic dihlja: Tak meni veselje dans srce navdaja, Ker god se veseli Vaš, mati, obhaja. Podati ne morem Vam nič za vezilo, Kot čiste in vroče otroške želje, Ljubezni, hvaležnosti srčno vošilo; — Pa saj je naj boljše, ker s srca mi gre. Zatoraj Vam vošim, da zdravi, veseli, Bi dolgo in dolgo še srečni živeli. 21 2 . Kot bistri potoček se vije po trati, Med cvetjem po tihem mamljivo šumljA, Tak Vaše življenje, preljubljena, mati! Naj vedno po potih Vas rožnih pelja; Naj sreča prijazna povsod Vam bo mila, Do hladnega groba naj Vas bi spremila. Še dolgo let solnce zlato naj Vam sije, In kadar odmeril bo Večni Vam čas, Da zadnjikrat ono za hrib se Vam skrije; Dopelje nebeški naj angeljček Vas V deželo radosti, kjer neha se reva, V deželo, kjer večna se slava prepeva! Materi ali ueenici. Približal se je lepi dan, Da god vesel je praznovan, Ki vabi me, preblaga mati! Za vse Vam srčno hvalo dati. Besed saj dosti treba ni, Ko srce srcu govori, 22 Dovolj, da kar je v srcu skrito, Bogu je večnemu očito. Le Njemu znane so željč, Ki k Njemu gor’ za Vas pulite: Da Vas ohrani let še dosti V zdravji, sreči in radosti! Roditeljem. 1. ©e bili bi hribovi zlati Mi v lasti, al svetovi cčli, Vse to bi hotel dans Vam dati V vezilo za Vaš god veseli. Ker sem pa malo dete revno, Nobene ne premorem stvari, Boga prositi čem pohlevno, Da Vas obilno blagodari; Da dolgo Vam živeti srečno, Vživati ure da vesele; Po smrti pa v življenje večno, V nebeško hišo Vas popelje. 23 2 . $*epe rože so cveteče Bele, žolte in rudeče, Ki jih polje, vrt ima, Rajski duh iz njih dihi j a. Lepše pa ko vse cvetlice, Limbar, nageljni, plavice, Bolj cvete lepo vsak čas Cista ljubav mi do Vas. In te cvetke nezvenljive, Večno mlade, večno žive, Venec Vam poda v spomin, Za vezilo vdani sin. *) Otrok očetu iz ptujega kraja. IFrišla pomlad je zopet mila In (sušca devetnajsti) dan, Zora mi žarna je oznanila: „Vaš god je, Oče, praznovan!“ *) Ali pa: Venec dans Vam naredi Za vezilo Vaša hči. 24 Radost mi vselej je rodilo To jutro nekdaj še doma, Z besedo sem otroško milo, Za srečo prosil Vam Boga. Odšel sedaj sem scer na ptuje, Povsod je vendar Bog pri nas, Nad Vami kot nad mano čuje, Molitve moje sliši glas: „Stoterokrat oblagodari Mi starše ljubljene, o Bog! Ohrani srečne in obvari Jih reve, križev in nadlog! Naj dolgo zdravi in veseli Uživajo prijazne dni, Enkrat pa v večnosti dodeli Plačilo jim med angeljci!" Nobeno solnce nam ne mine, Da zjutraj, zvččer, vsaki čas, Iz svojega srca globine Tako ne molil bi za Vas. 25 In večni gor, Gospod najviši, Ki Vas ljubiti mi veli, Gotovo mojo prošnjo sliši, Saj vem, da v srce vidi mi. Odaljen otrok materi. ©orna bi danes hotel biti, Z besedo lastno Vam vošiti, In razodeti Vam želje! Oh, da bi pač, preljuba mati! Zamogel danes pokazati Ljubezni polno Vam srce! Saj druzega za Vas storiti Ne morem zdaj, kot le moliti, Prositi v solzah Večnega, Da blagodari Vas bogato, Enkrat pa v večno hišo zlato,, V nebeški raj Vas pripelja. To vse je, kar Vam, blaga mati! Za god iz ptujega poslati Zamore malo detice. 26 Sprejmite te besede mile, Ki so v ljubezni se rodile, Za Vas rodile so se vse! \ __ Dobrotniku, l. ©obrot sešteti ni mogoče, Ki ste mi jib storili Vi, — Z besedo eno: drugi oče Ste bili mi vse žive dni. Naj toraj Vam to jutro sveto, Kedar praznuje Vaš se god, Zahvalo dam za vse prejeto, Stokrat naj vrne Vam Glospod To vse je, kar Vam povrniti Zamorem za dobrote zdaj, Zahvalo dati in moliti, Da večni Bog Vam plača naj! Ozri se Oče iz višave! Tako bom molil vsaki čas, V veselji vedno srečne, zdrave, Se dolgo, dolgo živi Vas! 27 2 . !Kako bi danes dete malo Se z Vami pač ne radovalo, Ko se prelep praznuje god, Ki me spominja vseh dobrot, Ktere mi roka Vaša mila Vsa moja leta je delila! Naj mili Bog iz roke večne Vam dni vesele da in srečne, Da dolgo let ohrani Vas In blagodari vsaki čas; Dobrot do mene mnogotero Povrne, plača Vam stotero! Učitelju. SPrišla (pomlad) je v (drugo) spet In kmalo bo že (troje) let, Odkar me božja roka mila Je Vaši skrbi izročila. 28 Kolibo lepili pač reči, In zlatih ste naukov mi, V besedi sladki rahlomili V sreč mladostno začepili! Naj toraj smem ta lepi dan, Kedar Vaš god je praznovan, Grospod predragi in častiti! Se Vam prisrčno zahvaliti. Besed saj dosti treba ni, Kjer srce srcu govori, Dovolj pa srčne želje vroče Pozna in vidi večni Oče. On sliši tihe prošnje glas, Ko kličem, molim vsaki čas: Da naj ohrani let še dosti, V blagor mile Vas mladosti! — če tudi bliža se že čas, Da ločim kmalo se od Vas; Ljubezen vendar bo ostala, Me z Vami vedno bo vezala. Če tudi toraj ločim se, Ste Vi povsod pri meni še — Al vsaj nauki Vaši mili, Ki bodo vedno me vodili. Zato bom rekel pozne dni, Ko trud mi Vaš še sad rodi: To so nauki učenika, Zahvala bodi Mu velika! 4 . Današnja zlata zarja je, Vžgala iskro mi v sreč, Vošilo kratko, radosti Ki s srca mladega puhti. Nebeški Oče naj Vam da Največo srečo iz neba; Ko se pa vtrudi Vam telč, Naj k sebi vzame Vas v nebč. Nekdanjemu učitelju. Vi prvi ste bili prijatelj mi mili, Ki prve ste navke mi v srce sadili; Začetnik zatoraj najprvi ste Vi Namenjene sreče bodočih mi dni. 80 Ne morem sicer, učenik prečastiti! Vam Vašega truda nikdar povrniti, Moliti pa kocem prisrčno vsak čas, Da Večni poplača stoterokrat Vas! Komurkoli (o kteri koli priložnosti). 1 . Zdrave srečne Vas ohrani Večni Oče in G-ospod! Vseh naj Vas nadlog ohrani, In naj spremlja Vas povsod! To otrok Vam vosi vdani Dans za Vaš veseli god. 2 . Koder Vas osoda mila vodi Bodi z Vami sreča, zdravje, mir, Angelj varh povsod naj z Vami hodi, On odganja naj od Vas nemir! Jarem naj težav sladak Vam hodi, Sreče vedno in veselja vir, Ino tje v svitlobo večne zarje Spremi naj Vas in pa zla obvarje! 81 3 . ^Blagoslov Vam Bog dodeli, Vam radost in zdravje daj, Da bi srečni in veseli, Blagodarjeni sedaj, Dolgo, dolgo let živeli, In enkrat šli v sveti raj! 4 . Kaj Vam Bog stotero plača Kar storite dobrega! Hudo naj od Vas odvrača, In Vam mnogo sreče da! Naj Vam ure da vesele, Zdrave in pokojne dni! Enkrat pa naj Vas popelje V hišo večne milosti ! 5 . %. besedo pač mi ni mogoče Razkriti svojih Vam želja, Dovolj je pa, da večni Oče Jih vidi mi na dnu srca. On vidi, sliši zdihe vroče, Ki mi s srca v nebo puhte: 82 Da naj Vam Bog stoji na strani Vas dolgo srečne še ohrani! 6 . 6e tirjati kdo po pravici Ljubezen in zahvalo smč, Zmed vseh ste prvi Vi v resnici, Ki Vam ljubezen hvala gre; Zato jo tudi v dar Vam nosim, Posebno danes za Vaš god, Nebeškega očeta prosim, Da blagodari Vas Gospod! — 7 . iColikor zvezd ima nebo, Kolikor peska morja dno, Kolikor kaplic vode je, Kolikor žarkov s solnca sije; Tolikokrat nad Vas izlije Naj blagoslov nebeški se!! — 8 . Sreče prijazno naj solnce Vam sveti, Bog Vam daj tukaj še več let živeti; Zdravje veselje vživajte povsod, To je, kar s srca želim Vam gospod! 88 — 6 . Bog Vam daj, da mnogo let Se vživali bi ta svet, In po smrti pa telesa Prišli k zvoljenim v nebesa. Učenci gospodu učitelju za god. karava je spet se na novo razvila K zelenje in cvetje je zemljo povila, Cvetice pomladne prijetno cvetč, Otroci veselo si vence pleti'*. Kajprvi se šopek Vam danes daruje, Ker danes veselo se god Vaš praznuje; Cvetice duhteče vzemite gospod, Src našib še mladik ljubezni so plod! Slovenska daruje Vam šopek mladina, Cvetice rodila slovenska ledina, V trobarvenem krasu se šopek žari, Oomače so cvetke, domači smo mi! 3 — 34 Učenci gospodu katehetu za god (Se tudi za učitelja lahko vporabi.) Dan veseli je napočil Danes Vašega godu, V srcu želje nam provzročil, Dvignil misli nam k Bogu. Večni Bog in oče mili Srečo pravo naj Vam da; Da bi srečni vselej bili, Vsi želimo iz sred. Z rožami posuta bodi Vedno Vam življenja pot, Zdrave in vesele todi Vodi Bog naj Vas povsod. Vaši navki, navki mili, Ktere tu smo slišali, Bodo zvesto nas vodili Vselej naše žive dni. Trud, trpljenje preobilo Ljubi Bog Vam plača naj; Čednost lepih preštevilo Naj Vas spremlja v sveti raj! Prijatelju. l. Tebi vošim tristo sreč! Tristo blagrov, in še več! Vedno zdravje in veselje! In ko pride enkrat smrt, Naj Ti bo svet raj odprt, Naj Te angelj vanj popelje! — 2 . ^e kdaj bo sreča Tvoja taka, Kot jo prijatelj Tvoj želi, Izvestno bila ni enaka Nobena ji, kar svet stoji! 3 . ¥ se najlepše, vse najbolje! Vedno zdrav in drage volje! To Ti vosi, dragi moj! Vedno zvesti (Tinče) Tvoj. kratko po stari navadi je bilo, ■kratko i danes je moje vošilo, Vošim Ti, dragi! poslušaj me le: Vošim iz srca prav dobro Ti vse 86 5 . To stara med nama navada je bila, Da sva o godovih si srečo vošila Od nekdaj že kakor otroka mlada, Naj toraj ta šega še vedno velja! Glej v mojem imenu Te listek obiše, Poslušaj, kaj zvesti prijatelj Ti piše: „Veselje Ti, srečo in zdravje Bog daj, Prav dolgo življenje, naposled svet raj 1“ 6 . ljubila sva se dečka mala, Zmir skupaj bila, skup igrala; Zdaj sva sicer ločila se, Pa naji srci vkup ste še. čemu toraj besedovati. Vošila dolga ti pisati? Sreč samo naj govori, Saj veš, da dobro Ti želi. 7 . Dobro jutro, jutro sveto! Dobro jutro, lepi dan! O da bil bi mnogo leto Se med nami praznovan! — 37 Vinca dosti, kupe zlate, Zdravje in sto druzih sreč! Jeli, to bi bilo za-te? — To Ti vošim, in še več. 8 . Me, Bog Te živi, socie bone! So leb’ denn stets in G l ti ek und Wonne Allegro! lustig! liopsasa! He, Bog Te živi, že veljd! — Pri vezovanji prijatelja. (Zdravica.) Sam. i*e pijmo ga, le pijmo! Le pijmo! že velja, Pa n&nj ne pozabimo, Ki nam ga piti da. Vsi. Vsi kupice nalijmo, Kar ..tu je nas okrog, Na zdravje mu napijmo! (Jovana) živi Bog! 38 Sam. Bog dolgo let ohrani (Jovana) našega! Da dostikrat še zbrani, Bi vezovali ga! Vsi. Vsi kupice vzemimo In terčimo okrog, Na zdravja Mu napijmo: (Jovana) živi Bog! Sam. Naj hvala, čast Mu bode, Ker je povabil nas, Da Mu sušimo sode, Da nam je kratek čas. Vsi. Vsi kupice zvrnimo! Poteče naj do dnd! „Bog živi Gra!“ zavpimo, Bog živi! že vel j A! Sam. Pomdzi Bog Ti, brate! Zdaj Te obrali smo; Zato vsi vneti zate Veseli kličemo: 39 Vsi. Oj živi, živi, živi! Oj živi do neba! Oj živi, živi, živi! Oj živi! že velja!! 1 . š: tudi vrt več cvetja nima, Ce prav se je osulo vse, In gospodari silna zima, Cvetlica neka še cvete, Ki mrazu se ne dd vmoriti; Nihčč ne more je vdušiti. Le-td mi v srcu je pognala, Kjer zdaj cvete mi noč in dan, Ljubezen je in pa zalivala, Ki sem jo vedno Vam dolžan; To v venec hočem dans poviti In Vam, gospod, ga pokloniti. 2 . Začelo se je novo leto, Ki vabi, opominja me, Za dobro vse od Vas prejeto Ponižno zahvaliti se, 41 Posebno kar je lani mila Yse Vaša roka mi storila. Ker leto Vam se ponovilo Že (tri in štirdesetkrat) je, Z zahvalo bodi Vam vošilo, Da bi se dostikrat Vam še, Da dolgo, dolgo še veseli In srečni, zdravi bi živeli. „Bog živi Vas še mnoga leta!“ V neskončni svoji milosti, Povsod njegova roka sveta Naj čuva Vas nevarnosti, Se dalje oče ljubeznjivi Mi ostanite, Bog Vas živi! 3 . Sovo leto naj veselje Vedno novo Vam rodi, Sinka Vašega so želje, V kterih mi sreč gori. — „Ljubo mamo in očeta Moja draga obadva Živi Bog še mnoga leta! To Te prosim iz srca.“ 42 4 . Spet veselo Se začelo Nam je sveto Novo leto; O da bi Vam ponovilo Let veliko se število! To mi danes je vošilo: Da bi zdravi, Ne v težavi, Ne v britkosti, Le v radosti, V pravi sreči Vedno veči, Prav veseli Doživeli Dosti smeba, Pa brez greha! V blagostanji, Radovanji, Naj Vas večni Bog ohrani! To Vam vosi sin udani. 43 5 . Odeja snežna zemljo krije, Med ledom se potoček vije, Zmrzuje v gaji ptičkov rod; Ko bo se pa spomlad vrnila, Cvetlice zale bo zbudila, In prerojenje bo povsod. Tako po srcu zima brije, Ko se veselja solnce skrije, In nas mori britkosti gnjev; Al srce spet se bo smejalo, Veselja solnce bo sijalo, Otajal led bo sreče sev. Zato na jutro Novoleta V kraljestvo ljubega Očeta Naj jasno vzdigne se oko; Studencu sreče Bog naj reče, Da z blagoslovom Božjim teče — Osrečevaje na zemljo. Tak naj Vam sreča vence spleta, Sreč Vam greje ljubav sveta; 44 Tovariš bodi mir sladak! In Novoleta svitla zarja Vam bo zlatila brez viharja Življenja tihega korak. 6 . Do zdaj Vas Božja roka je Po potih vseh peljala, Naj bi Vam tudi zanaprej Voditeljca ostala. Moliti hočem vsaki dan, Da to bi se spolnilo, In z novim letom vedno bi Nebo Vam jasno bilo. In dolgo, dolgo da bi še Na zemlji delovali, Veseli bili in krepki Se v sreči radovali! 7. 3E»čto pride, lčto zgine, Svit in vse se premeni; Le ljubezen, ta ne mine, Ki s srci za Vas gori. — 4B To, moj oče, moja mati! Zlasti prvi leta dan, Vam iz srca darovati Sin hvaležni je dolžan. Dobrot ni mogoče šteti, Ki prejemal vsak jih čas, In posebno v lanskem leti, Blagi starši, sem od Vas! Kako hočem Vam vrniti Deček reven in ubog? — Vedno čem za Vas moliti, Da poplača vse Vam Bog! 8 . !*eto zopet utonilo, Nam je v morje večnosti, Ki do zadnje ure bilo Priča božje milosti. Danes z Bogom prični novo; O sreč povzdigni se! Hvali vsmiljenje Njegovo Za dari prejete vse! 46 Oh, ohrani mnoga leta, Bog nebeški, prosim Te, Mojo mamo in očeta, — Ljubljene roditelje! Zdrave v sreči in veselji Živi, o Gospod, jih zdaj, Enkrat pa jih tje popelji V večno hišo, — v sveti raj 9 . (Majhno dete očetu.) Oče! dans Vam obljubujem: Priden hočem zmiraj biti Pridno hočem se učiti. Za dari se zahvaljujem, Ki ste lani mi jih dali S tem ljubezen pokazali Ki gojite jo za me. Molil vedno bom goreče, Zdrave da Vas Bog ohrani, Vsega hudega obrani, Podeli obilno sreče. Delal bodem Vam veselje, Vsako spolnoval povelje, Dete bom pokorno Vam! 10 . (Prav majhno dete.) Predragi starši! dete malo Prisrčno danes Vam zahvalo Za vse prejeto dobro da, In moli, prosi iz sred: ,,I)a Bog Vas blagodari večni, Da hote vedno prav prav srečni!" 11 . Dete roditeljem. ^as je meni Bog odločil, Vaši skrbi me izročil, Vse kar sem in kar imam, Vse od Vas je, rad spoznam. Pač ne morem povrniti Vam nikoli, pa moliti Hočem v srcu vsaki čas, Da naj Bog poplača Vas. Zlasti prvo jutro leta Je dolžnost otroška sveta, Da Očeta večnega Prosim s celega srca: 48 Glej z očmi dobrote svoje Večni Oče! starše moje, Jim veselje, zdravje daj, Blagoslov jih spremlja naj! Vsake jih nesreče brani Tvoj jim angelj stoj na strani Enkrat pa, ko pride smrt, Naj jim bo svet raj odprt. Oh, ozri se nanje doli, Glej, njih dete za nje moli, Vsliši, vsliši ga Gospod Bodi ž njimi Ti povsod. 13 . Oh, otrok jaz trikrat srečni, Ljube starše da imam! Bodi Bog zahvaljen večni, Čast zato Ti s srca dam, Sreča to je prva zame! — Kaj otrok nesrečnih je, So brez ateja, brez name Zapuščene srotice! 49 Toraj hočem še moliti, Da mi Vas ohrani Bog, Ljubi starši! in prositi, Da naj varje Vas nadlog. Zlasti dans na novo leto, Ga prositi čem s srca, Da Vam svojo milost sveto, Da Vam svoj blagoslov da. 13 . Hitro leta nam tečejo, Časa tek vse spremeni, Pridejo, živč, umrejo S časom zemlje vse stvari. Ena reč le ni minljiva, Vseh preseže časov tek; Večno mlada, večno živa Bo cvetela z veka v vek. Bog se sam nad njo raduje, Jo rodilo je sreč; To Vam danes sin daruje: Jej ljubezen je imč. 4 50 — 14 . Povrniti, starši mili! Vseli dobrot Vam nisem vstani, Ki ste mi je kdaj storili, In pa še posebno lani. Torej molim vsaki čas, Da v nebesa sega glas: „Večni Bog Vas blagodari, Zdrave, srečne Vas obvari!“ 15 . Majkeno vošilce Vam prinese srce vneto: „Mili Bog Vam naj dodeli srečno novo leto!“ 16 . Oče, ki ste me gojili Noč in dan za me skrbeli, Pota prava me vodili V svojem varstvu me imeli; Cujte moje dans želje, Ki se v srcu mi rode: Vsaki dan v nastopnem letu Ure naj Vam da vesele, 51 Ktere še na stara leta Bodo lep spomin imele. Vsaki dan v nastopnem letu Naj Vas najde srečne, zdrave, Dokler bodete na svetu, Naj bež6 od Vas težave! 17 . Saj bi roka Božja mila Dobro vse Vam povrnila, Kar ste mi storili kdaj; Bog nebeški Vam dodeli, Da bi sreče dost imeli, Več ko lani, nikdar manj! 18 . 3E»eto zopet zatonilo V neizmerno večnost je, Več ne bo se povrnilo, Novo je nastalo že; Naj sč srečo Vas obseva, Zdravje, mir Vam podeli. Kar le srce Vam zahteva, Naj Vam d& v obilnosti! 4 * 52 19 . (Prav majhno dete.) •v Cbijte kaj Vam dete vneto Vse želi za novo leto. Ni veliko besedi, Pa srce jib govori: „Vedno hočem Vas ljubiti, Vedno Vam pokoren biti, In prositi čem Boga, Da Vam svojo srečo da! 20 . Prijatelju. 'Vošim. radost Ti spomladi In po leti senco v hladi, Kar Ti je v jeseni všeč, In po zimi gorko peč! 21 . iBog Te živi, dragi brate! Vsega kar bi bilo zate, Naj Ti Bog obilno da! Vse Ti vošim iz sred. — 53 22 . Tobakarju. ^ošim Ti to, kar Ti najbolj je všeč, Vošim tobaka stotisoč Ti vreč, Da bi ga prav zadovoljen kadil, Zraven pa tudi kaj vina popil! 23 . Komurkoli. Hovo leto naj čez mero Prave sreče Ti rodi! In tako naj mnogotero Leto se Ti ponovi! 24 . Srečo, zdravje in življenje v cvetu, Zadovoljnost in vesele dni, Tebi naj v nastopnem novem letu, Naš nebeški Oče podeli! UL iftalm.iM llilL 1. &k temna postaja življenja stezica, Da pota po morji nevarnem ne znaš, Miglja ti nasproti preš vitla danica, Po blišču leskečem jo lahko spoznaš! Prečudno oživlja nje čista svitloba, Po potu viharnem te varno pelja, Ta spremlja popotne do temnega groba. Prijaznost je, dar neumrjoč’ga duhd. 2 . Trpljenje da osoda nam na pot življenja, Za hudo uro solnčni dan sledi. Tu borbe naše, truda, hrepenenja Na dan ločenja več čutiti ni! Zato prijatelj dragi voljno nosi Težave, ki jih božja roka dd, Saj okrepčanega v nebeški rosi Krilatec Te v nebesa popeljd. 55 3 . Ak tarejo tukaj te mnoge težave, Ce misli obupa duhd ti kale, Zaupno ozri se v nebeške višave, Gospod ti napolnil bo z upom sred! 4 . Rožica ena solzne doline Nam trpljenja ure sladi, Njena lepota nikdar ne mine, Vetra in zime se ne boji! Tudi če svet gre v razvaline, Slavljena ljudstva gredo v pogin, Nas prijaznost spremlja v višine, V grobu celb živi ji spomin. 5 . Potje nevarni v zavetje držijo, Ki iše pod solncem je zemeljski sin, Jasni se dnevi z viharji vrstijo, Nič ne ostane nam, kakor spomin. 56 6 . Čudno zares je človeško življenje, V upu in strahu naš čolnič jadra. Morju enako duha hrepenenje, Meje nobene naš duh ne pozna, 7 . V logu duhovnem najlepše rastline Prava prijaznost je sladko imč. Njena lepota na veke ne mine, Ker se dviguje nad zemske mej4. 8 . O vigredi zemlja zbudi se iz spanja, Cvetlice iz njenega krila hite, Vsaka veselo na novo poganja, O juterni zori prot solncu duhtč. Le ena, ko zvene, za vselej pogine, Več ne oživi je prijazna spomlad, Nam njena lepota na vekomaj mine, Na mestu se njenem dviguje osat: Pa ona ne rase po zemlje planjavah, V zavetji duhovnem se ona rodi. Njen duh se razširja po svetih višavah Nedolžnost se ona na zemlji glasi. 57 9 . Ko solnce Nam zadnjič Na zemlji Zahaja, Ko mračen postaja nam zemeljski krog, Ko upanje nade edino je Bog; Nam zarja Življenja Na nebu Ustaja, Ki reši Človeka Posvetnih Nadlog; In znamnje kraljevo, življenja drevd, Iz groba nam kaže tja gori v nebč. 58 10 . Ko truden Popotnik Po dolgi Ločitvi, Po mnogih težavah, po mnogem trpljenji V rojstno dolino, domu pohiti, Prij atija Ne najde Ne znanih Ljudi; Mu križa Podoba Na grobu Zasije, Nekdanjih prijatlov Edini spomin; Pod solncem ne najde on več domačije, Pri križu ostane Adamovi sin. 59 11 . Marjetica zala podoba je mila Prijaznosti prave, ki vežno živi; Ko delež že naš je samotna gomila, Na grobu zelenem v spominek cveti. Enako cvetlici spomladni poganja Človeško življenje, prelepo cveti, O sreči prihodnji mladenču se sanja, V čolniču po morju življenja drči. Pa vigredi sanja kar h krati mu mine, Vročina pod solncem ga iz spanja zbudi, Telesne ga treti prično bolečine, In skrb za prihodnost mu dneve greni. 12 . Silno kratka pot nam je življenja, V prvem cvetji tek že dokonča; Duh pa večen porok je vstajenja, K svojemu izvoru se ravna. Črna zemlja truplo vase skrije, Duh v višave dvigne se nebi, Ud je on nebeške domačije, V Bogu bitje večno on ima. 60 13 . Križa Znamnje, Bramba Vernim, Slabim nam srčnost daj 6, Kaže pot v zveličanje; Križa Zvezda V sili Zadnji Vniči Hude Vojske Moč, Križ prežene groba noč, V križu najde vsak pomčč. Križ drevo je nam življenja, Upanje pri njem zori, Križ nam porok je vstajenja, V njem se zvoljen veseli. 61 14 . Nad eno cvetico oko se raduje, Vrstnice na zemlji enake ji ni, Prijateljstvo pravo se ona imenuje, Od roda do roda ta cvetka šivi. 15 . Ljubezen je senci ob zori podobna, Ki vidno se krči našim očem, Prijaznost pa je kakor senca zahodna, Ki rase, dokler nas ne sprejme grob nem. 16 . Hrast se strese, hrib se zgane, Svet in vse se spremeni; Zvest prijatelj pa ostane Tukaj — in še v večnosti. 17 . Kdo se pod solncem sme srečnega šteti? Reči, da žalostnih dni ne pozni? Zvezdica sreče prav redko nam sveti — V srcu dovoljnem je ona doma. 82 — 18 . Na zemlje pokrajni stoji razvalina, Zidovja mogočna prot nebu kipč; Po skladih ovija se trta bršlina, Ki večen spomin mu sloveče ime; Viharja divjanje in morja šumenje Ne more ga zmagati, trdno stoji, Prepleta nam redno vse naše življenje, Na grobu se znamenja križa drži. 19 . Samoten popotnik v daljni puščavi, Od hoje utrujen pokoja želi, Pripekan od solnca, v majhni daljavi Ovazo zagleda in vanjo hiti. Cvetlici spomladni dve najde cveteči, Njun duh oživljen j a po logu duhti. Spomin in prijaznost ste cvetki sloveči, Z radostjo napolnite njega oči. Obe si je vtrgal, ju vzel je v življenje, Nadalje se ž njima v puščavo poda, Zvesto skozi radost, veselje, trpljenje, Omenjeni rožici spremljate ga. - 63 20 . Cvetlica modra ob vodi rase, Najlepša je izmed vseh rastlin, Njen zarod traja na večne čase — Grlasi prijazen se spomin. 21 . Vigred naša kmale mine, Kakor sanja se zgubi, Cvet mladosti hitro zgine, Nikdar več nazaj ga ni. Komaj dobro se zavemo, Že večer hladi obraz: — Cujmo vedno, ker ne vemo, Kdaj Grospod pokliče nas! 22 . Svetovi neznani tam gori migljajo, Z radostjo polnijo naše oči, Zaupanje trdno popotniku dajo, Da Stvarnik mogočen nad nami živi. 23 . Ce Bog s trpljenjem Te obiše Na cesti ali v kotu hiše; 64 Sred britkih ur zvesto veruj: Da nam iz stisk, težav, trpljenja Kdaj porodi se sad življenja; — Da cvete unstran groba lčk Za večni vek! 24 . Pobožnosti, modrosti Voditi rad se daj; Ponižnosti, krotkosti Je pa v ljubezni raj. 25 . Živeti moraš kot se gre, Kakor pošteni vsi živč; V ničesar ne mešati se, Pa ne boš nič, in bodeš vse. 26 . Te srčno pozdravljam Čez hribe, gorč; Pri Tebi do smrti Bo moje sreč! — 66 — 27 . Bodi v tugi, bodi v šali, Zmir ponižno Boga hvali! 28 . Nikjer stanu ni brez težave, Med cvetjem tudi trn tiči; — Dovoljnost vir je sreče prave, Ki nam življenje osladi. 29 . Če tudi zdaj ločila osoda naju je — V ljubezni nevenljivi srci ostanete. 30 . Misli ene sva imela, Zmiraj bila sva vesela; Sva ljubila se kot brata, Doba je minula zlata. Ura je ločitve bila S tužnostjo se sva ločila; Ljubav naji pa ne mine, Gre čez hribe in doline. 5 08 — 31 . Podoben bod’ vijolici V grmovji, ki skrivaj tiči; In priden in ponižen rad, Pa boš dosegel žlahten sad. Ponižna srca Bog zvišuje, Prevzetnost pa le zametuje. 32 . Beri rad in premišljuj, Si modrosti pridobljuj! 33 . Dobro srce žlahtno bije, Čednost sama z njega sije. 34 . Nadloge in križi so temne noči, Dan se pa za njimi tem lepše svitli. 35 . Pravo življenje, Trdno veselje 87 Le je v višavi V Večnega slavi; Gori, le gori je sreča doma, Gori je pribežališče srca. 36 . Prijatelju, ki ga je nesreča zadela, v spomin. ■Pesem domača krepko mi zadoni, Saj te podajam v dosmrten spomin Bratu v nesreči, ti kviško ga skloni, Pelji ga gori v naročje planin! Tjekaj na krasne gorenjske planine, Kjer skokonoga se srna živi; V znožji planin so jezerske temine, Rajsko prijazne okrog so vasi. Tamkaj naj prost si oddahne slobodno V prostem narave naročji nje sin; Tam naj pozabi osodo nevgodno Pivši iz Lete gorenjskih planin. 5 * 68 — Ondi milejše bodočnosti zarja V divni naravi naj mu zažari; Radost in sreča pa zvesta vratarja, V službi njegovi bodita vse dni! Pesem domača tako mi zadoni, Saj te podajam v dosmrten spomin Bratu v nesreči, ti kvišku ga skloni, Skoraj ga pelji v naročje planin! 1Y* fe@tat a&fisL 1. Prihod na svet je vsem enak, Jok spremlja ta nam naš korak. Enako naše je točenje, Osoda vseh je grob, trohnenje! 2 . V senco cipresno vsa pota peljajo, Steze iz življenja se tukaj meje, Vsi, ki po zemeljskem morji veslajo, V logu cipresnem stanovanje dobe. 3 . Nadloge vse pri groba vratih Preminejo in več jih ni, Kjer revež v sredi pri bogatih V hladnem krilu mirno spi.] 70 4 . O bratje preljubi, ki se veselite V družbi presrečni izvoljenih tam, Po smrti telesa nam ondi odprite Duhovno kraljestvo, nebeški hram! 5 . Kristjan na zemlji ni doma, Kraljestva ud je večnega, Nad zvezde pot njegova grč, Kjer bratje, sestre mu žive! 6 . Povzdigni se človek od zemlje v nebesa, Saj znamenje križa ti gori veli, Kjer čaka življenje po smrti telesa Nas v živih deželi, ločitve več ni! 7 . Večno noč ne bo trpela, Grroba spanje večno ne, Tromba sodna bo zapela, Prah tedaj bo dvignil se! 71 8 . V cipresnem logu mir prebiva, Tu šum pozemeljski nehd, Oči več solza ne zaliva, Tu pokoj večni je doma. 9 . Tu počiva dete malo, Ki poznalo ni sveta, Hitro tek je dokončalo, Mati zemlja krije ga. 10 . Od žene rojen kmalo zgine, Kot cvet usahne, obledi, Enako roži čas mu mine, Ki sapa zimska jo vmori. 11 . Oh, solzite se cvetlice, In pobčsite glavice, 72 Ki okolj groba rasete! Tu počiva mati mila, Oh! prezgodaj jo zakrila Srotam črna zemlja je! 12 . Blagi oče tu počiva, Obžalvan od treh otrok, Njega duh pa gor prebiva, Kjer neha britkost in jok. 13 . Kot drevesa zelenijo Vnovič spomladanski čds, Tudi mrtvi se zbudijo Na poslednje sodbe glas. 14 . Čuj popotnik, kaj ti z groba Tvoj prijatelj govori: „Grlej moj delež je trohnoba, „To boš kmalu tudi ti!“' 73 15 . Mogočen danes, jutri zgine, Se s svojo slavo v grob zgubi, In konec so mu bolečine, Iz kterih v prat se spremeni. 16 . Trohljivo je telo vsejano, Pa netrobljivo vstalo bo; Meseno je v zemljo djano, Duhovno bo iz groba šlo; Ko pride vel’ke sodbe čas, Trobente nas bo zbudil glas. 17 . Rahlo naj te zemlja krije, Spavaj dragi brat sladko, Luč nebeška naj ti sije, Mir in pokoj naj ti bo! Kmalu nam tud ura bije, Da za tabo pridemo V kraj veselja in miru, V večen pokoj, k Stvarniku! 74 18 . V družbi tihi mir prebiva, Sum posvetni tu nehii, Mah zelen kosti pokriva — Tu popotnik —, si dom&! 19 . Gospod iz nič nam da življenje, Z besedo „bodi“ vstvari vse, Poklical bode nas v vstajenje, On sam je pot v zveličanje. 20 . Rahlo naj Te ruša krije, Spavaj dragi brat sladkč; Luč nebeška naj Ti sije, Mir in pokoj naj Ti bo. 21 . Ne včmo kdaj se smrt prikrade, Pa včmo to, da enkrat se; Ob enem vdari stare, mlade, Al kdaj ga bo, ne vč nihče! 75 22 . Ti, ki tukaj se sprehajaš, In po grobih tu postajaš, Kmalu bodeš tu med nami Morda ravno v moji jami; Zdaj cvetece truplo tvoje Namestilo bode moje. 23 . Truplo moje tu počiva, Duša tam plačilo vživa; Klicem milo s temne jame: „Moli, o prijatelj, za-me!" 24 . Preden moje vse koščice Bodo zopet prekopali Bo zvenelo tvoje lice; Poleg mene Bodo Tebe Morda tukaj pokopali. 25 . Zapustil davno že nečimrni si svet, Nam upanje ostaja: Da vidimo se spet. 76 26 . G-ledaš simtertje krog sebe, Iščeš kdo da tu al tam leži, Sliši, kaj iz groba kličem Ti „Danes mene, jutri Tebe!“ 27 . Oh, dobrotnika v nadlogi Revni te pogrešajo; Znanci in hvaležni ubogi Te Bogu izročajo. Sreč sirot za Tabo vpije! Kdor Te poznal je, to želi: Naj luč nebeška tam Ti sije Bridkosti in težav kjer ni. 29 . Pa, čeravno si od nas Ti obrnil svoj obraz, Mi vsi skupaj Bomo tukaj Tebe pomnili vsak čas! 77 30 . Grenke solze nam po Tebi tek6 Ozirajočim se gori v nebč, Kjer duša Tvoja se večno raduje, V slavi nebeški pri Bogu kraljuje. 31 . Po Tebi, bratec, jokamo solzč, Naj lakka bo odeja Ti zemljč, Do dneva, ko v življenja novi zori Nam domovina slajša se odtvori. 32 . Blagor mu, ki se spočije, V črni prsti v Bogu spi! Lepše solnce njemu sije, Lepša zarja rumeni. 33 . Lej, o človek! truplo moje, Mlado še, pa bo strohnelo; Spomni se, da tudi Tvoje Kmalu bode odcvetelo. - 78 34 . Mileje solnce naj Te tam obsije, — Zavetje sprejme lepše domačije! 35 . Naj, o ljubi oče (ljuba mati)! truplo vaše Mirno v grobu temnem tu počiva; Duša pa na mile prošnje naše Naj nebeško tam veselje vživa. 36 . Kmal strohnelo bo rebrovje moje, Vendar kličem še iz temne jame: Dajte, o otroci, srca svoje Bogu, in — molite za-me! Da v nebesih tam se snidemo In se nikdar več ne ločimo. 37 . (Devici.) Kot ponižna roža si cvetela Tu na zemlji le za Jezusa, Zdaj pa novo pesem bodeš pela Kot devica v družbi Jagnjeta. 79 38 . Mlada še sem svet že zapustila, Da bi Tebe, človek, v tem učila: Kak nečimrno je vse na sveti, Da boš moral tudi Ti umreti! 39 . Cvetela sem, al naglo sem zvenela; Zvenela sem, da lepše bom cvetela. 40 . Ne jokajte! — Od vas sem se ločila, V nebesih bom Boga za Vas prosila! 41 . Skozi grob so vrata le, Ki odtod v nebo drž4. 42 . Rajnki! spavaj sladko v hladnem kraji, Odpočij se truda bolečin, Prejmi nezvenljivi venec v raji, Tukaj bode večen Tvoj spomin! 80 43 . Srečni, ktere zemlja krije, Kak počivajo sladko! Bolečina jih ne vije Stiske v grob ne predero. 44 . Oj nikar se ne solzimo, Kviško, kviško se ozrimo, Upamo da duša gori Je med angeljskimi kori! 45 . Zemlja mati je trpljenlja, Kterega se nisi bal, Venec večnega življenja Jezus je zato Ti dal! Kazalo. I. Godovnice. »Stran Očetu ali materi.3 Sin očetu iz p tuj ega kraja.10 Očetu.11 Materi.11 Hči materi.12 Sin očetu.12 V god matere.13 V god očeta.16 Dete materi ..18 Družba očetu ali učitelju.18 Bratu.19 Materi.20 Materi ali učenici.21 Roditeljem.22 Otrok očetu iz ptujega kraja .... 23 Oddaljen otrok materi.25 Dobrotniku.26 Učitelju.27 Nekdanjemu učitelju .29 Komurkoli (o kterikoli priložnosti) . . 30 Učenci gospodu učitelju za god ... 33 Učenci gospodu katehetu za god ... 34 Prijatelju.35 Pri vezovanji prijatelja.37 II. Vošila za novo leto .40 Dete roditeljem.47 Prijatelju.52 Tobakarju.53 Komurkoli.53 III. Spominski listi.54 Prijatelju, ki ga je nesreča zadela v spomin 67 IV. Grobni napisi .63 Pri Jan. Giontini-ju v LJUBLJANI se dobivajo: Cesar Maks in Mehika. V Ljubljani 1868. Spisal J. Alešovec.20 kr. Čas je zlato. Podučna povest ia, mladost. Spisal F. Hofman n. V Ljubljani 1884 . . 36 kr. lačno vezana.50 kr. Cerkvica na skali. Pravljica . . . 12 kr. Dve čudapolni pravljici. Drugi predelani in po¬ pravljeni natis. 1881.'I.Peter Krunov; II. Okam- njenci na Blanskem gradu; v slikanej, lepej vezbi.16 kr. Erazem- Predjamski. Povest iz petnajstega stoletja. S podobo. Četrti natis. V Ljubljani 1886. 16 kr. Hitri računar z ozirom na sedanji denar po avstrijski veljavi in na novo mero in vago. 8. popolnoma pre¬ delani in popravljeni natis. 1885. V polusnji 40 kr. Jama nad Dobrušo. Pravljica . 20 kr. Kljukec lažnjivi .20 kr. Kuharica slovenska ali navod, okusno kuhati na¬ vadna in imenitna jedila. Narekovala M. Bleiweis. V Ljubljani 1878. Veljajo lično vezane 1 gl. 90 kr. Kuharske bukve, nove, ali nauk, najboljša in ime- nitnejša jedila brez posebnih stroškov pripraviti. Z 200 jedilnimi listki. Tretji natis. V Ljubljani 1877. Vezane.90 kr. Najdenček, ali pravični se tudi živine usmili. 1881. Drugi predelani in popravljeni natis. V slikani, lepi vezbi.20 kr. Nikolaj Zrinjski, hrvatski junak . . 20 kr. Poduk, kako se dela žganje vsake baže, mrzlo in gorko, in brez posebnih naprav. V Ljubljani 1879. Velja.1 gld. Repoštev, duh v Krkonoških gorah. Tretji predelani in popravljeni natis. 1881. V slikani lepi vezbi 20 kr. Tiskal M. Šeber v Postojni.