Prispevek je vsekakor zanimiv poskus teoretsko utemeljiti enotni predmet geo­ grafskega raziskovanja in tudi razločke glede geosistema, geoprostora—časa in geo- polja, kakor ga avtorja miselno razvijata. Vrednost razprave ni le v preciziranju enotnosti geografskega predm eta, kakor ga prinaša pojmovanje o geopolju, temveč posredno tudi enotnosti geografije, čeprav avtorja tega posebej sploh ne omenjata; za sovjetske razm ere je to vendarle še prezgodaj. Darko Radinja B. A. Manak, Metodika ekonomiko-geografičeskih issledovanij. Izd. »Universitetskoe« Minsk, 1985, s. 155. N ekaterim slovenskim geografom znana Bronislava Adolfovna Manak iz Min­ ska je napisala zanimiv priročnik za študente, v katerem jih seznanja z načinom dela v ekonom ski geografiji. Priročnik naj bi študentom pomagal, da bi se usposobili za sam ostojno znanstveno raziskovanje na področju »socialno-ekonomske geografije«. Zanim ivo je, da avtorica uporablja izraz »ekonomska geografija« le dvakrat: v naslovu in v uvodu, ko navaja naziv predm eta na geografski fakulteti v Minsku. Povsod drugod govori o socialnoekonomski geografiji (omenja, da obstaja tudi obli­ ka: ekonom ska in socialna geografija), ki naj bi proučevala »prostorsko organizira­ nost družbe te r oblikovanje in razvoj prostorskih socialno-ekonomskih sistemov (TSES)«. O bjekt proučevanja vključuje »prostorske komplekse proizvajalnih sil v njihovi celovitosti z naravnimi pogoji in viri, poselitvijo in konkretnimi načini proiz­ vodnje« (str. 5). Po mnenju B. A. Manakove socialno-ekonomska geografija zdru­ žuje elem ente geografije, ekonomije in sociologije. Malo naprej (str. 6) govori o nujnosti tesnega sodelovanja tudi z naravoslovnimi panogami. Ker gre očitno za po­ m em bne prem ike v gledanju na cilj in način geografskih proučevanj v Sovjetski zve­ zi, naj bodo na tem mestu naštete glavne naloge socialno-ekonomskih raziskovanj, kot jih opredeljuje Manakova: — proučevanje zakonitosti oblikovanja, razvoja in razmestitve TSES; — vrednotenje pogojev in dejavnikov, ki vplivajo na razvoj in razmestitev TSES, njegovih podsistemov in elementov; — proučevanje součinkovanja med geografskim okoljem, proizvodnjo in prebi­ valstvom; — znanstveno zasnovano rajoniranje; izdelava predlogov za optimizacijo in po­ večanje učinkovitosti delovanja posameznih elementov TSES; — proučevanje prebivalstvenih problemov, oblikovanja optimalnega sistema poselitve in gospodarne izrabe delovne sile; — proučevanje poselitvenih pogojev in opredelitev ukrepov za njihovo izbolj­ šanje; — proučevanje geografskih razlik v pogojih, ravni in značaju življenja prebival­ stva te r iskanje ukrepov za izravnavo socialnoekonomskih parametrov v različnih delih države; — izdelava znanstvenih osnov prostorske organizacije življenja socialistične družbe za cilje načrtovanja; — proučevanje ekološkega delovanja proizvodnje in prebivalstva na naravno okolje. O bravnavanje sistema: družba — proizvodnja — naravno okolje (ki je grafično prikazan na naslovni strani!) kot nujnosti za razumevanje vloge družbenogeograf- skih elem entov, »pogojuje ekologizacijo sodobne socialno-ekonomske geografije« (str. 8). K dor pobliže pozna sorazmerno močno »provincialnost« Minska kot posle­ dico (vsestranske) centraliziranosti sovjetskega družbenega življenja in jo primerja z naziranji M anakove (ki nikakor ne slovi po »modernizmu«), lahko ugotovi bolj ali manj celovit preokret od tradicionalnega (dualističnega) obravnavanja vloge geo­ grafije. V prvem delu M anakova na kratek, enostaven in dovolj zanimiv način seznanja bralca z načeli in metodami znanstvenega dela v socialnoekonomski geografiji ter o načinih zbiranja in obdelave gradiva. Drugi del, ki obsega večino priročnika, obrav­ nava metodologijo geografskega proučevanja elementov prostorskih socialnoeko­ nomskih sistemov: prebivalstva, delovne sile, naselij, industrije, kmetijstva, trans­ porta in oskrbe. Za vsak element avtorica poda najprej teoretska izhodišča, nato geografsko vsebino ter metode proučevanja. Čeprav je priročnik prilagojen sovjetskemu programu visokošolskega študija geografije, je zaradi sistematičnega podajanja, zanimive obravnave nekaterih geo­ grafskih elem entov in zanimivih teoretičnih izhodišč, primeren kot pomožno gradi­ vo tudi za naše razmere. Kar edinstvena odlika dela so, v nasprotju z večino podob­ nih sovjetskih del, številne in dobro uspele kartografske priloge. Marijan Klemenčič S. Zajchowska, A. Jasiok, Z. Kaminski, W. Maik, Uprzemvslowienie a struktura przestrzenno- funkcjonatna regionu Koniriskiego. PWN, Warszawa 1985, s. 104. Na prim eru koninske regije so avtorji predstavili izsledke raziskovanja dveh osnovnih pokrajinskih problem atik, značilnih za novonastajajoča industrijska ob­ močja: oblikovanje proizvodno-naselbinskih kompleksov ter njihove prostorske družbenogospodarske sestave. Koninsko industrijsko območje je izrazito mlado, nastalo v šestdesetih letih z izkoriščanjem zalog rjavega premoga in kam ene soli. Na hiter industrijski razvoj ob­ močja so vplivali še ugodna lega v središču države med Poznanjem in Varšavo, do­ bre prom etne povezave, bogati vodni viri in dovolj delovne sile. Industrializacija se je začela z izkoriščanjem rjavega premoga leta 1958. Nadaljevala pa se je z dvema term oelektrarnam a, zgrajenima v letih 1964— 1969, ki sta dali osnovo za tretjo sm er industrializacije, nam reč za kombinat za predelavo glinice in aluminija. Četrto, najnovejšo stopnjo predstavljata predvsem strojna in elektroindustrija. Poleg Koni- na so se istočasno industrijsko razvili tudi bližnji večji kraji, Turek, Kolo, Slupca, Klodavva. Vse to je zanimivo območje za geografska proučevanja. Namen raziskave je bil ugotoviti sprem em be v naselbinski mreži in družbenogospodarskih razmerah, ki jih je v pokrajino prinesla hitro se razvijajoča industrija. Družbenogospodarske sprem em be so obravnavane z naslednjih treh vidikov: razpada prvotnih družbeno­ gospodarskih struktur in povezav, sprememb zaposlitvene sestave prebivalstva in funkcij posameznih krajev ter z vidika oblikovanja novih družbenogospodarskih po­ vezav, ki ustrezajo sedanji družbenogospodarski strukturi. Proučitev proizvodno- naselbinskih sistemov pa vsebuje: razmejitev sistemov, opredelitev eksogenih funk­ cij sistemov, analizo funkcijskih povezav v sistemih ter analizo družbenogospodar­ skih sprem em b v sistemih. Avtorji ugotavljajo, da je industrializacija močno poglobila razlike med osred­ njim delom regije in obrobjem , kjer so manjša mesta brez industrije postala spalna naselja. Osrednji del regije se je začel razvijati na račun nazadovanja obrobja. Zara­ di takega razvoja so se pokazali največji problemi v demografski sliki (odseljevanje prebivalstva z obrobja, »ostarevanje« prebivalstva ter množično vozaštvo) in v kme­ tijstvu.