217
Zgodovinske reči.
1.
Pripovedka, od kod je selo in jezero pod Veko v Istri dobilo ime „Cepiču.
Bil sem leta 1841 mesca oktobra nekoliko dni pri pre-častitem gospod dekanu v Keršani, in ker sem dovelj časa imel, sem obhodil okolico na vse kraje. Enega dne proti večera se podam do čepiškega jezera. Jezero je dolgo kake pol ure, četert ure *pa široko. Pri jezeru se vsedem na kamen in gledam ribice, kako zdaj ta zdaj una plane iz vode in ribice lovi.
Ves zamaknjen, v ta pogled sedim tu delj časa, kar stoji na enkrat pred menoj prileten mož in me praša, kaj da tako mirno sedim in premišljujem. Marsikaj se pogovarjava, nazadnje mu tudi rečem, da mislim, da to jezero ni zmeraj tukaj bilo. /Starček mi poterdi mojo misel in mil reče: »Ljudje pravijo, da tukaj na sredi jezera je bila nekdaj tako velika in široka škulja (jama), da je v njej mlin stal. Mlin je bil tam-le onega kloštra" — mi dalje reče, in mi pokaže zapuščeni stari samostan v vasi Cepiču — wvse to, kjer zdaj voda stoji, so bili travniki nekdanjih knezov starega grada v Pazu. Samostan ni imel tu notri nobene druge pravice, kakor pot do mlina in mlin v jami. Oskerbnik bi bil rad mlin v svojo last spravil, zatoraj je nakljub delal samostanskim, kjer koli je mogel, da bi ga bili dobrovoljno pustili; tudi je žugal, da bo mlin dal podreti, ker ljudje na poti v mlin po travnikih preveč škode store. Bal se je vendar s silo kaj storiti, ker knez je bil patron in prijatel samostana. Nevošljivost vendar nikoli ne miruje. Ceš, da ima voda preširoko strugo, izkoplje nov vodotok, mlinu ravno nasprot. Opat mu pravi in pravi, da to ni volja knezova, in da se bo sam pri knezu pritožil za pravico. Pa poprej kakor opat to stori, dojde huda ura; silen dež se izlije na Učki, cela dolina od Sušnjevice do Keršane je hipoma stala pod vodo. Silni hudourniki priderejo od obedveh strani v dolino, poberejo po dolini in po potoku šare, kolikor je morejo> nositi, in vse to se vali proti čepiški jami. Jama se s šaro za čepi, to je, zamaši, in tako je nastalo tukaj jezero; od tega pa je dobilo selo in jezero ime Cepič".
2.
Od kod ime isterskih „Savrinov?"
Kdor pozna isterske slovenske prebivavce, lahko ve, da niso ne horvaškega ne slovenskega narečja, in da niso vsi iz enega kraja in tudi vsi na enkrat le-sem došli, ampak v različnih časih in iz različnih krajev.
Dopustite mi, drage „Novice", da razodenem svojo misel: od kod da so isterski S avrini došii, in kako ime dobili.
V bukvicah „Porta orientale" t. I. se bere: :,Do leta 800 p. Kr. ni bilo po Istri skor nič Slovencov. Pod vla-darstvom Karola Velikega so Istro od Ter sta do rečice Dragonje Longobardi tako oropali in razdjali. da je vse pobegnilo in ni skor nič ljudi po deželi stanovalo. Karol Veliki je dal del Istre od Tersta do Dragonje in od morja do hribov pri Sočergi vojvodu Ivanu v feud. Ivan je v ta kraj poslal množico svojih podložnih iz furlanskega krasa, kjer je bil tudi feudalni gospod. Tem Slovencom pa se ni dopadlo v takošni pustosti se naseliti, tedaj so se bolj v mesta ali saj blizo primorskih mest naselili, tako da so se isterski Lahi že leta 804 p. Kr. v deželnem zboru na rižanski planjavi Karolu V. zoper vojvoda pritožili, rekši: ^ Vojvoda nam je Slovence v našo škodo vrinil. On jim je dal naše zemljišča, da orjejo naše njive, razkopavajo naše berda, kosijo naše senožeti, pasejo po naših pašnikih in od naših zemljišč plačujejo davek Ivanu". — Tistikrat so se pritožili tudi Lahi iz Buzeta (Pinguente), Pična (Pedena) in Labina (Albona) zoper Slovence, ktere so še drugi nemški  feudalni   gospodje  oudot naselili. —  Kakor se vidi.
218
ao res mogli Slovenci iti iz mest v bolj zapuščene kraje; to se tudi kaže iz slovenskih imen vasi po že imenovanih krajih.
Staro-beneški Istrijaui pravijo tem Slovencom rKra-Ijevci". Lahi v Buzetu, Picnu in Labinu pravijo Slovencom na zahodni strani Učke „lm peria liu, to je, „sudditi deli' Imperatore", in ravno tako so nekdaj 8 a vrine imenovali primorski Lahi od Tersta do Kopra, ,.sudditi dei Sov-rani", — „Sovrani" sedaj popačepo »Šavrini". Savli ni so tedaj ^podložni cesarski'4, ne pa, kakor nekteri mislijo, od Save doma. — Da so Šavrini Kras ovci, kaže njih močni ali krepki život in njih nošnja; tudi njih slovensko narečje je bolj krašovskcmu kakor posavskemu podobno.
Fr. Vidmar.