Poštnina plačana e gotovini
Posamezna Številka 6 (Krt
DELAVSKA ENOTNOST
LETNIK XI. št. 27
GLASILO SINDIKATOV SLOVENIJE
LJUBLJANA, 27. junija 1952
OB KONGRESU ZDRAVSTVENIH DELAVCEV JUGOSLAVIJE
II DOBER ČLOVEK JE MAKO DOBER ZDRAVSTVENI DELAVEC
Te dni je v Ljubljani zasedal III. kongres zdravstvenih delavcev Jugoslavije. Ta sindikat igra v našem družbenem življenju precej vidno vlogo, saj posvečamo skrbi za zdravje delovnega človeka ves čas polno pozornost. Morda je nekaj značilnega v delu tega sindikata: vsi njegovi uspehi in neuspehi so opazni za -vsakogar, ki pride v stik z zdravstveno službo. Zato je prav, da tudi mi malo pobliže pogledamo, s čim se ukvarjajo, kaj jih teži in kakšni so njihovi uspehi.
Za gradnjo objektov zdravstv .ustanov bomo dali v prihodnjih dveh letih, kot je predvideno, iz državnega proračuna okrog 22 milijard dinarjev. S tem denarjem bomo zgradili objekte, v katerih bo prostora za zdravljenje 5000 jetičnih bolnikov in najmanj 50 zdravstvenih domov. Po osvoboditvi smo imeli vsega skupaj 4000 zdravnikov. Do letos se je to število dvignilo na 6200. Vsako" leto pa dokonča medicinske študije novih tisoč zdravnikov. Če bo šel razvoj s tako naglico naprej, bomo 1960. leta že med tistimi evropskimi državami, ki se lahko pohvalijo z največ! im številom zdravnikov.
Veliko bo še treba napraviti v boju proti nalezljivim boleznim. Za jetiko na primer umre pri nas še vedno okoli 30.000 bolnikov letno. Povsem zdravo pitno vodo uživa le 22% državljanov. Pri urejevanju teh vprašanj bodo morali pomagati predvsem okrajni in občinski ljudski odbori, s katerimi bodo morali zdravstveni delavci tesneje sodelovati. Tudi delavski sveti se bodo morali resneje zanimati za zdravstvena vprašanja.
Se vedno je zelo veliko nesreč pri delu. Na Reki predstavljajo nesreče pri delu 15% vseh obolenj. Vsak zdravnik bi se moral zanimati za to, kako je urejena delovna zaščita. Napačno je namreč mnenje, da je delovna zaščita samo stvar sanitarne inšpekcije. Ne, to je tudi stvar zdravnika in vsega delovnega kolektiva.
Delavski sveti bi naj skrbeli predvsem za tiste delavce, ki prihajajo v proizvodnjo. V letu 1951. so na Reki izgubili 27.684 delovnih dni. Največ nesreč se je primerilo delavcem, ki so komaj prišli v tovarno. Zato so na kongresu predlagali, da bi bilo treba vsakega delavca, ki ne bi hotel uporabljati zaščitnih naprav, disciplinsko kaznovati.
Pogosti vzrok nesreče pri delu je duševno razpoloženje delavcev. Zato bi se morali v podjetju vodje delovnega procesa, še bolj pa sindikalni odborniki, prav po očetovsko pobrigati za to, da so delavci na delu čim bolj duševno zbrani in prisotni.
Sindikalne organizacije zdravstvenih delavcev so opravile sicer precej na ideološko-politični vzgoji svojega članstva. Priredili so množico tečajev, predavanj itd., kaže pa, da bo treba to delo precej razširiti. Niso tako redki primeri podkupovanja zdravnikov, bolničarjev vse do vratarjev. Se se dogaja, da pride tisti, ki ima poznanstvo, prej na vrsto, prej dobi mesto v bolnišnici, deležen je skrbnejše nege itd. Ne smemo reči, da je to splošen pojav, dogaja se pa vendar. Tudi odnos do bolnikov ni povsod primeren. Gre tu ne le za odnos do sočloveka, ki se je, dokler je bil še zdrav, po vseh svojih močeh trudil v naših skupnih naporih za zgraditev socializma, tu gre tudi za osnoven odnos do dela. Nek zdravnik je na primer odkril leglo nalezljive bolezni v kolektivu, kjer dela 500 delavcev, pa ni niti s prstom mignil. Drug zdravnik ni hotel iti cepit otrok v vas, ki je 3 km oddaljena od mesta, ker mu niso poslali voza. Povsod se najdejo garjeve ovce.
Tudi s sanitetnim materialom in zdravili so težave. Ponekod prav brezvestno in neskrbno ravnajo z njimi. Na kongresu so se delegati pritoževali nad nekaterimi dentisti, ki jemljejo zobo-tehniški material v ustanovi, kjer so zaposleni, potem pa doma popravljajo zobe; v ustanovah pa manjka materiala. Res, veliko dela še čaka sindikat zdravstvenih delavcev.
Večkrat se zgodi, da se zdravniki branijo iti na vas. Tišče v mesto tako, da pride v nekaterih okrajih na 60.000 prebivalcev en zdravnik, v mestu pa na tisoč eden. Toda prisluhnimo tudi drugi strani. Zdravstveno osebje po sanatorijih, ki so pogosto precej oddaljena od mest, toži, da nima skoraj nobenega kulturnega razvedrila, okrajni zdravniki in njihovo osebje pripovedujejo, da imajo večkrat zelo slabo stanovanje, da se okrajni ljudski odbori skoraj ne zmenijo zanje, itd. Tudi tu naj bi sindikat pomagal in vsaj do neke mere pripomogel k društvenemu življenju, pa se tudi zdravniki ne bodo tako branili iti na podeželje.
Letos je izšla uredba o nazivih in plačah zdravstvenih delavcev, ki pa je, kot se je, na kongresu videlo, dvignila precej prahu in negodovanja. Najbolj
zamerijo to, da je prej niso dobili v roke, da bi lahko dali svoje pripombe in dopolnitve. Toda tudi Centralni odbor jo je dobil šele dan pred sprejetjem.
Najbolj se pritožujejo nad tem, da je določeno plačevanje stalnega nočnega dežurstva samo za zdravnike in apo-tekarje, medtem ko za drugo zdravstveno osebje to ni predvideno, čeprav tudi ono dežuri. Veliko je bilo' govora tudi o tem, da naj bi bilo za vse enako rešeno vprašanje plačevanja dela ob dela prostih dneh in državnih praznikih. Pritožujejo se, da imajo sicer pravico na plačilo nadurnega dela, denarja za plačilo nadur pa nimajo. To bi bilo treba na vsak način rešiti. Res je pa tudi, da bi se dalo marsikatero negodovanje odpraviti z boljšo organizacijo dela. Večkrat se zgodi, da mora priti bolniška, sestra ob sedmih, zdravnik pa pride šele ob osmih ali devetih, potem dela pa čez uro. Prav bi bilo, če bi tudi v zdravstvenih ustanoval sprejeli delovni red, s čimer bi se marsikaj uredilo, predvsem pa povečala delovna disciplina.
Hudo kri povzročajo tudi doklade za zdravju škodljivo in življenju nevarno delo. Te doklade so po uredbi predvidene le za osebje pri rentgenskih aparatih, za osebje, ki dela z radijem in z jetičnimi bolniki. Treba bi bilo morda razmisliti, da bi ta dodatek dobivalo tudi osebje epidemioloških oddelkov in sploh tisto, ki ima opravka z bolniki z nalezljivimi boleznimi.
Vsekakor je zelo pereče vprašanje stanovanj in prehrane zdravstvenih delavcev. V niški bolnišnici so dali stanovanje uslužbencem na kirurškem oddelku, zato morajo pa bolniki ležati po dva na eni postelji. Zdravstveni delavci se hranijo večinoma v ustanovah, kjer so zaposleni. Hrana pa je precej draga. V dubrovniški bolnišnici je stala maja meseca 3723 dinarjev, tako da je moral dati uslužbenec XX. razreda vso svojo plačo samo za hrano in stanovanje. Abonirajo se le na enega ali dva obroka hrane dnevno. Dogaja se, da pri trgujejo hrano bolnikom in se hranijo na njihov račun.
Zvezni svet je pred kratkim izdal predlog, po katerem naj bi prešla uprava zdravstvenih ustanov v roke samih uslužbencev. O tem so na kongresu zelo malo govorili. Prav bi bilo, če bi se že sedaj pogovorili o tem, saj predstavlja to zelo pomemben korak naprej v samoupravljanju delovnih kolektivov.
Sindikat šteje danes že 50.000 članov in ima komaj 0,2% neorganiziranih. Napravili so precej na področju zdravstvenega prosvetljevanja zlasti v za-
ostale jših republikah, kjer je borba z nevednostjo, verskimi predsodki in vražami zelo težka. Želeti bi bilo, da bi sindikat zdravstvenih delavcev tesneje sodeloval s sindikatom prosvetnih delavcev. Morda ne bi bilo napak, če bi posredovali osnove higiene že otrokom v osnovnih šolah. Zdravniki bi sicer ne mogli prevzeti tega bremena nase, saj so že tako preobloženi z delom, lahko bi pa med počitnicami organizirali tečaje za učitelje in jim dali navodila za predavanja.
Precej je še stvari, ki jih bo treba prej ali slej rešiti, kazno pa je, da bo kongres močna vzpodbuda zdravstvenim delavcem v njihovem bodočem delu za dobrobit vsega delovnega ljudstva.
Zdravstveni delavci so se na svojem kongresu pogovorili, kakšna naj bi bila zdravstvena politika in s čim naj sindikati pomagajo, da bo zdravstvena služba tudi v bodoče delovala v dobrobit delovnega človeka.
RAZMIŠLJANJA OB PLENARNI SEJI REPUBLIŠKEGA ODBORA GRAFIČARJEV
Kje so vzroki za slabosti pri izdelavi osnutkov tarifnih pravilnikov
Nekateri upravni uslužbenci so precej samovoljno »odrejali« tarifne postavke, vodstva sindikalnih podružnic
pa se temu niso dovolj odločno uprla
Spremembe tarifnih postavk grafi-
Delavski razred je z upravljanjem dobil pravico, da upravlja družbena sredstva za proizvodnjo in odloča o našem nadaljnjem gospodarskem razvoju. Toda to ni samo čast, to je tudi za delavstvo odgovorna naloga. S tem, ko delavci upravljajo podjetja pričenjajo zginjati vsa dosedanja nasprotja v delovnih odnosih, ki jih je vseboval celo administrativni, državni način upravljanja gospodarstva. Seveda, marsikje pa še ni povsem zginila stara miselnost, pogledi posameznikov na skupne probleme večkrat bledijo pred osebnimi težnjami. Slednje je ostanek preteklosti. ki ga pa ne smemo podcenjevati, niti ne bi bilo prav, če bi molče prešli mimo tega.
Take stvari so prišle do izraza tudi pri izdelavi tarifnih pravilnikov. O tem je bilo tudi že precej pisano v raznih sestavkih. Nekateri vodilni uslužbenci so mislili recimo, da je sedaj prišel čas, ko si lahko postavijo kolikor mogoče visoke tarifne postavke. To so tudi mno-gokje napravili. Vzrok za to, da so pa uspeli tiči v tem, ker so bile tarifne komisije v pretežni večini sestavljene iz uslužbencev. Marsikje so celo opravičevali to, da so v tarifne komisije volili le uslužbence s tem, da delavci teh stvari ne razumejo in da bojda nimajo
dovolj časa. Tako se je to delo začelo v pisarnah in duh pisarn je legel na člene in postavke. Zgodilo se je, da so čim višje »porinili« direktorja, takoj za lestvico pa so se približali njemu najbližji uslužbenci in teh seveda tudi ni bilo malo. Vprašamo se, kaj je k temu rekel kolektiv, kaj sindikalna podružnica? Kjer so o stvareh temeljito razpravljali in tudi korajžno povedali delavci svoja mnenja, tam so gotovo znali preprečiti nepravilnosti. Na žalost pa je bilo tudi nekaj primerov, ko so si delavci sicer na tihem mislili svoje, niso pa glasno povedali svojih često opravičenih misli.
Na preteklem plenumu Republiškega odbora sindikata grafičarjev, ki se je vršil 21. junija 1952, je bilo med drugim tudi govora o teh napakah. Člani plenuma so seveda povedali, da se delavci strinjajo z novim načinom nagrajevanja, ki je tudi delavcem v grafični stroki prinesel pravičnejše nagrajevanje v nasprotju z dosedanjim, ki je imelo precej slabosti. Zlasti so pozdravili nov način nagrajevanja strokovni delavci, katerih kakovostno delo je hvalevredno in v spodbudo mlajšim, česa se bodo morali še naučiti. Mlademu delavcu mora biti v prvi vrsti pred očmi strokovni napredek in temu sledijo tudi prejemki.
K REORGANIZACIJI NASE DRŽAVNE IN JAVNE UPRAVE
In ravno v lent je šla naša revolucija delj od vseh dosedanjih
• • •
>Same reoreanizaciie! Nekai napra- Toda ne zato, da enostavno zamenjajo osvobodilnega boja, se jima je verjetno
Šale«	ni njlt	SS	tjk^° ^j M
1	1 Ti ubogi zastopniki delovnih ljudi prevzemajo osvobodilna vojna za površnega opazo-
samo družbeno vodstvena pooblastila, vale a ni pomenila me oec kot te nase rraoca, saj mi je oce vecKra, pr^uue- medtem ko upravnemu aparatu ostaja reorganizacije. Sedaj ustanavljamo no-doval o starem očetu - on je dočakal tehnično upravno delo, ki ga bodo v ve ustanove, stare ukinjamo, ali kot sta pokoj v nekdanji avstrijski državni bodoče opravljali po navodilih vodstve- ugotovila moja sopotnika »kufre dol, upravi, pa se v vsem času njegovega nih izvoljenih organov. To se pravi, v	" n,nrt n 1 m n
službovanja ni prav nič spremenilo ali krilu vseh teh reorganizacij je v teku
traja leto dni in še manj grel In spet reorganizacije, uradnik pa »kufre dol, kufre gor* Vrabca, saj mi je oče večkrat pripove-
kufre gor*, v osvobodilni vojni pa so bile bitke in spet bitke, en čas so se
siuzvovanja ni prav nic spremenilo au sma usen icn, ,	j- - ----- ----
reorganiziralo. Sedaj pa v nekaj letih intenziven družbeno socialni proces: umikali eni, en cas drugi m zelo veliko
cela poplava reorganizacij. In tedaj je uprava brezhibno delovala.«
pri tem gre za to, da prehajajo oblastvena in družbeno javna poblastila iz
je bilo tistega »kufre dol, kufre gor« Vse skupaj je tedaj zahtevalo veliko " " jih zahteva tudi danes.
Ozrl sem se po ljudeh, ki so se gnetli rok poklicnih uradnikov o teh ustavo- naporov, kot jih zahteva tudi danes, o tramvajskem vozu za menoj. Takoj oah na delovne ljudi iz vseh mogočih \ časih celo pozrtvovanja in samoodpo-vo drugi uri so ti vozovi v Ljubljani še delovnih mest. Ta prenos pooblastil pa vedi. .	,	....
vedno Sprepolni. Sredi gruče sta bila zahteva tudi korenitih sprememb v sa- Toda tudi tisto »pretepanje, hajka-dva potnika o tistih letih, ko fant po- mem organizmu javne uprave, ki mora nje in bitke< je nosilo v se staja moški, ki sta se pogovarjala o re- biti prilagojen novemu načinu uprav- družbeno^socialno dogajanje
organizaciji naše državne in javne Ijanja.
uprave. Seveda pogovarjala sta se pa »po svojec.
sebi globoko — boj de-in domačimi
To pa je revolucionarni smisel teh oblastniki. Tega se je delavski razred
rival napisati nekaj besed.	šel tak opazovalec v slepi ulici, ker ne kratskim načinom upravljanja in ’l,eP°
raval napisati nekaj
Torej, kako je s temi reorganizacijami? Najprej so pri nas državno gospodarsko upravo zamenjali delavski sveti, sedaj pa se je začela razprava o no podobnih spremembah v ce-
razumel smisla, ki ga more doseči srednim delavskim upravijanjem. To je
zelo oster boj, ki zahteva od delavcev treznih in jasnih razrednih pogledov. Delavci se morajo zavedati, kje je nji-
z reorganizacijo.
Taka sta bila ona dva moja slučajna sopotnika iz tramvaja. Do dna srca
ILCI OU f/tJ Ll Ll /V d	K OIIIVUJU,	—   J	v
smiselno podobnih spremembah o ce- se jima je zdelo vse to reorganiziran je hovo mesto v tem lotni državni in javni upravi, ki jih je formalno in nesmiselno ker pa mora nejse se zato, ker v tem boju sov . v kratkem tudi pričakovati. Seveda, ko vendar vsaka stvar imeti svoj vzrok - ruki ne nosijo uniform ampak se ka bo javna razprava obrodila dozorele je najbolje, če ta vzrok najdeš pac v kor vlaga pretakajo
zakliučke	tem, da smo ga doslej lomili, da je bilo družbenem življenju. 7eh pojavov na
Površnemu opazovalcu pade v oči zavoženo in da je treba iskati nekaj zunaj ne spoznaš na hitro. Zato je re-najprej to, da ukinjamo neke ustanove novega. Povprečen malomescan je s ta- ba vsaki stvari pogledati gob je, da in ustanavljamo nove, da spreminjamo kim odgovorom osebno zadovoljen, razumeš njen družbeno imena nekaterih ustanov in premešča- Kdor pa še sanja o nekdanjih časih, ^ Seveda pa se je	, ’ ,
zs	st uzrtš-jsurzi rttssvs«« TT„„: *
lahko spozna v vsem tem dogajanju še gre za nič drugega, kot je Mo nekdaj,	™ doslej poznane
nekaj drugega: namesto upravnega državnega aparata prihajajo v vodstvo
slej ko prej bo vse po starem.
Kar nehote se mi vsili primera, ko
delavske‘ revolucije. Na njej, to je na naši revoluciji je, da požene korenine
nZhorgaZv vse^olj neposredno de- se pomnim onih dveh »modrijanov*, nove socialistične družbe. To lahko pri-lavci in delovni ljudje z delovnih mest. Ce sta kaj spremljala potek našega	(Nadaljevanje na 3. strani)
čar jev ne bodo vplivale na to, da bi se podražili grafični izdelki, kar je v »Naših razgledih« omenil že M. Blejec.
Pri odmerjanju novih zaslužkov smo izhajali iz stroge ocene delovnih mest in ocene delovne sposobnosti, ki jo zahteva delo na teh mestih. Najmerodaj-nejše merilo je bilo vprašanje kakovosti.
Kljub temu pa je le prišlo do nekaterih nepravilnosti. Te so se pojavile predvsem pri določevanju tarifnih postavk . nekaterim vodilnim uslužbencem tako v tiskarnah, kot tudi pri podjetjih predelovalne industrije in v založbah. Postavke so bile ne glede na druge stroke previsoke in večkrat tudi ni bilo nobenega pravega razmerja med podjetji iste stroke, čeprav obstojajo razlike tako v pogledu zmogljivosti in kakovosti. Kljub takojšnjim pripombam s strani Republiškega odbora so komisije ali pa posamezniki iz komisij vztrajali pri svojih postavkah in to je po nepotrebnem podaljševalo postopek sprejemanja tarifnih pravilnikov. V enem primeru niti ni zalegel skupni sestanek z izvršnim odborom podružnice, čeprav je bil to tretji poskus, znižati neupravičene previsoke postavke vodilnim uslužbencem. Posamezniki se sicer niso strinjali s takimi postavkami, katerih bi bili deležni, vendar so iste kljub temu ostale v osnutku pravilnikov vse do končnega sporazuma, ko so iste vendarle znižali. i
Neko nagajivo podcenjevanje teh družbenih pripomb, ki so jih dajali sindikati, se je pokazalo tudi v tem, da so v neki tiskarni direktorju in tehničnemu vodji na predlog Republiškega odbora, da se znižajo postavke, iste znižali po sto dinarjev. Očitno je, da tega kolektiv ne bi dopustil in da so v teh primerih odločevali »pri vrhu« kar sami.
Komisija pri Republiškem odboru se ni mogla znebiti občutka, da so ponekod sestavljale! pravilnikov nalašč predlagali visoke postavke, čeprav so vedeli, da so za podjetje na vzdržne in se na ta način delali »socialne«, ubogi Republiški odbor pa je postal »nesocialen«, ker je na to opozoril. Seveda do »striženja« prejemkov je prišlo skoroda v vseh primerih le pri vodilnem osebju.
Nekateri upravni uslužbenci so zares nekoliko preveč samovoljno odločali, upravni odbori in sindikalne podružnice pa proti takim stvarem niso dovolj odločno nastopili. Na večkratno opominjanje glede popravljanja tarifnih postavk, so nekateri rekli, naj bi Republiški odbor že kar v začetku izdelave tarifnih pravilnikov določil zaslužke. Ti seveda pozabijo, da so prejemki vendar odvisni od gospodarske moči podjetja in da je od vodstva samega odvisno, seveda v okviru splošnih načel socialističnega nagrajevanja, ki so jih bili poklicani sindikati braniti.
Še eno nepravilno naziranje je zaživelo v tem času. Ne moremo, niti ne smemo izenačevati tiskarn s knjigoveznicami, založbami, predelovalno industrijo papirja in lepenke, pa čeprav so delavci in uslužbenci včlanjeni v sindikatu grafičarjev. Med temi strokami obstajajo važne razlike, tako glede pomena, težine dela. Toda kljub temu so posebno v knjigoveznicah in v predelovalni industriji težili za tem, da se v pogledu tarifnih postavk izenačijo s tiskarnami.
Problem založb je vprašanje zase. To pa seveda ni opravičilo za odlašanje pri sestavljanju pravilnikov. Ena od večjih založb ni niti do sestanka plenuma izročila pravilnika Republiškemu (Nadaljevanje na 3. strani)
Kaj prinaša nova uredba o socialnem zavarovanju
fadl i socialnem zavarovani«
sc ovclfavlja načelo samonprailiania
Sindikati prevzemajo nase družbeno politično odgovornost za pravilno rast novih organov
ganorn je podrejen administrativni aparat, ki izvršuje sklepe skupščine oziroma izvršilnega odbora. Na čelu aparata republiškega zavoda je direktor, na okrajnih zavodih pa upravniki. Direktorja in upravnika postavljajo skupščine in njim so odgovorni za svoje delo.
Okrajni zavodi opravljajo vsa opravila socialnega zavarovanja z invalidninsko-po-kojpinsko službo vred. Republiški zavod pa nadzira celokupno poslovanje okrajnih zavodov in rešuje pritožbe proti njihovim od; ločham. Proti odločbam, ki jih je republiški zavod izdal na drugi stopnji pa je možno sprožiti upravni spor pri vrhovnem sodišču republike. Pravico do pritožbe ima poleg zavarovancev tudi sindikalna organizacija, ki ji zavarovanec pripada, in pa družbene organizacije, gospodarska podjetja, ali državni. organi, pri katerih je zavarovanec zaposlen.
>■ Za kritje novih svojih potreb razpolaga socialno zavarovanje z lastnim fondom, v katerega se »tekajo poseben družbeni prispevek. -državne dotacije in drugi dohodki. Nosilec sklada za invalidnine in pokojnine je republiški zavod. Okrajni zavodi morajo skrbeti za pravočasno in pravilno odvajanje 'prispevka. Z eventuelnimi prihranki ra.zporaga skupščina zavoda, ki jih- je prigospodarit Za primer, da iz objektivnih razlogov lastna sredstva posameznemu zavodu ne bodo zadostovala, pa še' ni določeno, ali se bo primanjkljaj kril z državno dotacijo ali pa s posebnim rezervnim skladom.
Organom državne uprave je prepuščen nadzor v pogledu zakonitosti izvajanja socialnega zavarovanja ter izdajanje in razlaganja predpisov za to službo.
Vseh teh sprememb ni mogoče takoj izvršiti in zato vsebuje uredba tudi prehodna določila. Na osnovi teh morajo nadzorni državni organi (republiški svet za ljudsko zdravstvo in socialno politiko, okrajni ljudski odbori) imenovati na predlog področnih sindikalnih vodstev začasnef odbore socialnega zavarovanja. Ti odbori prevzamejo takoj vse posle in pooblastila samoupravnih organov. Sindikalne organizacije pa morajo do konca tega leta izvesti volitve v nove samoupravne organe. Finansiranje socialnega zavarovanja se do konca tekočega leta vrši še s proračunskimi krediti iz skupnega zveznega fonda. Glede na važnost in visoke stroške pokojninske službe ima republiški odbor pravico odločati, kedaj se t-a prenese na posamezni okrajni zavod.
Nova uredba o socialnem zavarovanju prinaša nekaj bistvenih sprememb
Z novo ureditvijo ‘socialnega zavarovanja se tudi na tem podgročju skrči odločanje državnih organov na minimum, odpravijo se dosedanji državni organi za vodstvo socialnega zavarovanja in nadomeste z voljenimi zastopniki zavarovancev.
Ce pogledamo, kaj prinaša nova uredba, opazimo, da so osnovne tri bistvene spremembe: prvič, upravljanje in vodstvo socialnega zavarovanja prevzamejo zavarovanci sami. Drugič, socialno zavarovanje razpolaga s svojimi lastnim.} finančnimi sredstvi. Tretjič, invalidsko-pokojninska služba se decentralizira na okrajne zavode in tako približa zavarovancem. Ta določila so jedro nove ureditve.
Bistveno se spremeni tudi vloga sindikatov. Na njih kot razredni organizaciji delavstva je vsa skrb z& službo socialnega zavarovanja. V bodoče ne bo sodelovanje sindikatov samo posvetovalnega ali nadzornega .^značaja.--.'-*Sindii£a4ne -organizacije bodo neposredno sodelovale pri uresničevanju in nadaljnem razvijanju socialnega zavaro-v^njar -ter- bodo --odgovarjale, pred - delavstvom 'za svoje aelo....................
Po trudapolnem delu se upokojencem kar prileže počitek. In da st krajšajo čas, se večkrat zberejo in obujajo spomine na delo v tovarni, na težke dni, ki so jih preživeli. Tudi o delavskem gibanju se pogovorijo. In da jim čas prej mine, vržejo karte. Glejte upokojenci iz Ljubljane se večkrat dobijo tam gori pod Tivolijem. Ta kotiček si je že kar nehote pridobil ime po svetovno znanem igralskem mestecu »Monte Carlo«.
Njihova prva naloga je, kot že omenjeno, sodelovati s svojimi predlogi pri postavitvi začasnih odborov. Kolikor še ni mora biti ta naloga izvršena do konca tega meseca. Druga neposredna naloga je, izvesti do konca tega leta volitve v samoupravne organe. .Pri tem gre prvenstveno za to, kakšne ljudi bodo sindikati predlagali oziroma kandidirali. Vodstveno delo v teh odborih bo izrazito operativnega značaja in bo zalite; valo mnogo časa, požrtvovalnosti, vestnosti ter dobrega poznavanja sodobne socialne problematike. To delo ne zahteva samo poznavanja problematike socialnega zavarovanja v ožjem smislu, temveč tudi poznavanje celokupne problematike (standarda in življenjske ravni) delovnega človeka, problematike njegovih delovnih odnosov, našega gospodarstva ter njegove zmogljivosti itd. Zato bodo morali sindikati skrbeti, da bodo postavljeni oziroma izvoljeni v organe socialnega zavarovanja ljudje, ki so politično in gospodarsko razgledani, ki imajo smisel in veselje do reševanja teh problemov, in ki so si na tem področju že pridobili nekaj izkušenj. Prvenstveno pridejo v poštev ljudje, ki so na tem področju že delovali in dosegli vidne uspehe. Naloga odborov ne bo samo, ščititi zavarovance in priznavati jim pravice, temveč tudi budno paziti, da se z uveljavljanjem namišljenih pravic ne- bo oškodovala skupnost. Mimo tega pa bo njihova dolžnost skrbeti za to, da se nadalje razvija in spopolnjuje služba socialnega zavarovanja,
Ti ljudje pa morajo sami biti sindikalni odborniki, če hočemo doseči, da bodo sindikalna vodstva točno in sproti obveščena o problematiki socialnega zavarovanja in, da se bodo tudi sindikati bavili s to problematiko. Le na ta način pa bo mogoče prenašati tudi na samoupravne organe socialnega zavarovanja temeljna socialno-politič-na stališča sindikatov ter uveljavljati v socialnem zavarovanju njihovo napredno razredno stališče.
Tu bi tudi še poudaril pomembnost določila, da ima sindikalna organizacija pravico do pritožbe zoper odločbe socialnega zavarovanja. Na ta način imajo sindikati vso možnost zaščititi interes posameznega svojega člana, preprečiti primere izkoriščanja ter. tako vplivati na pravilnost izvajanju socialnega zavarovanja. To nalogo pa bodo lahko izvrševali samo. če bodo zlasti krajevne sindikalne organizacije btidno spremljale, .-.kako se razvija-.služba- modalnega zavarovanja-
Norost 'nam prinaša uredba tudi glede •zdravniških -komisij. V. komisijah, -ki odločajo -o. daljšem bolezenskem dop uš tu za
TUDI TAKA REŠITEV NI DOPUSTNA
Ženi-materi so dali samo 4-urno zaposlitev in ne prejema otroških doklad za dva nepreskrbljena otroka
»Delavska enotnost« je sicer že objavila nekatere pomembnejše značilnosti nove uredbe. o reorganizaciji socialnega zavarovanja, vendar smatram za potrebno, da se njeni čitatelji podrobneje seznanijo z določili te uredbe, in sicer s posebnim ozirom na naloge, ki jih nalaga članstvu sindikalnih organizacij oziroma njihovim odbornikom. Pri tem mislim posebno na odbornike, kajti s tem, ko so zavarovanci, to je delovni ljudje. prevzeli upravljanje socialnega zavarovanja v svoje.roke, preide glavna skrb in odgovornost te službe na sindikate kot razredno organizacijo delavskega razreda.
Za boljšo razumevanje današnjih sprememb v organizaciji in izavajanju socialnega zavarovanja je potrebno, da na krat-ko očrtam razvojno pot našega socialnega zavarovanja. v zveži z razvojem vsega družbenega življenja, in to vsaj za dobo od osvoboditve do danes. Sedanje spremembe v socialnem zavarovanju namreč niso izraz -nekega . kratkomalo izmišljenega sistema niti niso izraz svojevoljnega hotenja posameznikov, temveč so naravna posledica dosedanjega razvoja v socialnem zavarovanju in pomembnih sprememb, ki so se zlasti v zadnjem Času izvršile v naši družbeno-ekonomski stvarnosti
V prvem povojnem obdobju smo tudi službo socialnega zavarovanja vskladili s splošnimi družbenimi spremembami
Z zmagovitim koncem našega osvobodil-nega boja. .ie prevzelo . delovno ljudstvo oblast v svoje roke. Toda naša domovina je bila gospodarsko, posebno pa industrijsko, zaostala dežela. Okupator pa jo je še razbil in opustošil. Velik dei najvidnejših vodite: ljev in borcev delavskega razreda je parlej v borbi. Mnogi so padli kot žrtve zavoje-valčevega nasilja. Vrste delavskega razreda so bile zelo razredčene. Med delavce so priba jali^ vedno znova ljudje s podeželja, ki se niso šolali in prekalili v težkih preizkušnjah razrednega boja. Razumljivo je, da v tedanjih razmerah delovni kolektivi še niso mogli prevzeti neposredno v svoje roke upravljanje javnih opravil in gospodarstva. Pač pa je nova država kot razredno orodje zmagovitega delovnega ljudstva prevzela v njegovem imenu vse javno upravljanje in pričela graditi socialistično gospodarstvo.
Kakor vse ostalo upravljanje je država v imenu delovnega ljudstva prevzela v svoje roke tudi ureditev in vodstvo socialnega zavarovanja. Po izgonu in uničenju zavojevalca je nova država nasledila tudi žalostno dediščino socialnega zavarovanja. Že v pred-aprilski Jugoslaviji je bilo socialno zavarovanje neenotno. Pa še to, kar je tedaj bilo, je zavojevalec popolnoma izropal in finančno uničil, tako da je postalo sploh pereče vprašanje nadaljnjega obstoja in delovanja te službe. Za zagotovitev nadaljnega nemotenega poslovanja so bili potrebni hitri in odl-očni ukrepi. Od te dobe pa do zadnjih sprememb, ki jih prinaša nova uredba, je socialno zavarovanje prešlo v glavnem štiri razvojna obdobja.
Eden izmed prvih ukrepov v prvem obdobju je bilo ta, da je dala država na razpolago potrebna finančna sredstva in da so se vse ustanove in fondi socialnega zavarovanja povezali v enotno organizacijo. Tako je bila odpravljena organizacijska zmeda, ki jo je zapustila predaprilska Jugoslavija. Seveda Pa so posamezni zavodi še vedno poslovali po svojih dotedanjih predpisih, kajti vseh zavarovancev ni bilo mogoče glede pravic in dolžnosti kar čez noč izenačiti. Tu ni šlo samo za pravno i zena če- v nje, temveč tudi za izenačenje nraferiatni-h^ dajatev. To pa je bilo treba postaviti na zdravo gospodarsko osnovo. Treba je bilo ugotoviti višino potrebnih finančnih sredstev in si zagotoviti potrebno kritje.
Ko je bila obnova v glavnem izvršena in naše gospodarstvo domala ustaljeno ter normalizirano, smo rešili tudi to nalogo. Leta 1946 je zvezna ljudska skupščina izdala riov zakon o socialnem zavarovanju. Ta je popolnoma poenotil organizacijo in izvajanje vsega zavarovanja. Glede na to, da je bil nosilec državne oblasti delavski razred, je takrat odpadla potreba po samoupravnosti delavskega zavarovanja, saj je država sama organizirala socialno zavarovanje ter prevzela jamstvo za vse dajatve. Po novem zakonu se je so-cialno zavarovanje organiziralo strogo centralistično in so bili njegovi področni organi izven sklopa pristojnih organov ljudske oblasti. S tem s je hotelo doseči jamstvo za enotno izvajanje te službe ter preprečiti samovoljno poseganje organizacijsko še neutrjenih lokalnih organov ljudske oblasti v socialno zavarovanje. Po; leg tega pa so bili ljudski odbori tedaj tako preobremenjeni s perečimi nalogami in raznimi kampanjskimi akcijami, da bi le steza vo prevzeli odgovornost za pravilno izvajanje službe socialnega zavarovanja.
Zavarovanci so bili z novim zakonom glede pravic in dolžnosti izenačeni, z izjemo upokojencev, kjer je ostala razlika med takOzvanimi staroupokojenci in novoupo-ko-jenci, to je med tistimi, ki so bili upoko-
FEDOR KOVAČIČ
jeni po starih predpisih, in tistimi, ki so bil upokojeni po določilih novega zakona. To je bila znatna pomanjkljivost novega zakona. Sicer je pa. ta razlika ostala še v pozneje "izdanih soeialno-zavarovalnih predpisih in šele sedanji osnutek Uredbe o določitvi pokojnin predvideva dokončno odpravo te razlike in popolno izenačenje vseh upokojencev.
Druga pomanjkljivost tega zakona je bila v tem, da so se pravice iz socialnega zavarovanja odmerjale po trajanju zavarovalne dobe, t. j. na osnovi vp-lačanega prispevka, ne pa na osnovi trajanja delovne dobe (delavnega razmerja). To je marsikaterega zavarovanca občutno prizadelo, ker. je bilo pokojninsko zavarovanje za delavce v pred-aprilski Jugoslaviji uvedeno šele leta 1937. Tako si mnogi starejši delavci- z dolgoletnim delovnim stažem zaradi kratke zavarovane dobe niso mogli pridobiti pokojninskih pravic.
Obeh pomanjkljivosti takrat še ni bilo mogoče odpraviti, ker bi bila za to potrebna ogromna finančna sredstva, leteh pa še nismo zmogli spričo ogromnih finačnih naporov, ki smo jih vlagali v graditev prvih najvažnejših objektov naše ključne indu; strije. Takrat smo bili pred odločitvijo: Ali takoj v večji meri dvigniti raven zavarovanja ali pa vsa razpoložljiva sredstva vlo-žiti v izgraditev materialne osnove našega socialističnega gospodarstva in dvig socialnega zavarovanja odložiti na čas, ko bo naša ključna industrija v glavnem- dograjena. Danes je vsakemu jasno, da je razvoj mednarodnega položaja naše domovine, v katerem smo vkljub vsem prizadevanjem naših sovražnikov ohranili g.ospodars-ko in s tem tudi politično samostojnost, pokazal, da je bila odločitev za drugo pot pravilna in nujna.
Z gospodarsko okrepitvijo naše države in z. ureditvijo organov ljudske oblasti je bila dana možnost, vključiti organe socialnega zavarovanja v sklop področnih organov ljudske oblasti. Republiška in okrajne uprave socialnega zavarovanja so postale sestavni del ministrstva oziroma poverjeništev za socialno skrbstvo. Vzporedno s pričetkom decentralizacije državne uprave in gospodarstva se je tudi socialno zavarovan je delno decentraliziralo tako, da je bilo izvajanje bolezenskega zavarovanja preneseno na okrajne uprave in na podjetja. Vse te spremembe je prinesel novi zakon, ki je stopil v veljavo 16. februarja 1950. Odpravljeno je bilo tudi plačevanje prispevkov po zavarovancih in pravice zavarovancev se niso odmerjale več na osnovi trajanja zavarovane dobe, temveč na tomelju delovnega staža, t. .1- trajanja delovnega razmerja. S tem je bila zaključena tretja faza povojnega razvoja našega socialnega zavarovanja.
Z uvajanjem novega gospodarskega sistema — kako- imenujemo celokupnost vseh družbeno političnih sprememb zadnjega časa — so postale nujne ustrezajoče spremembe tudi v državni upravi v tej smeri, da se organi državne uprave čimbolj skrčijo in čimveč upravnih poslov prenese neposredno na delovne ljudi. Kljub zgoraj naštetim izboljšanjem in spopolnitvam socialnega zavarovanja pa je le-to prišlo v nasprotje s spremembami v naši družbeni Stvarnosti. Splošni razvoj je zahteval, da se tudi socialno zavarovanje prilagodi v družbenim premembah, ki nam je odprlo pot v delavsko upravljanje v gospodarstvu.
Pojavljati so se začeli sicer pomisleki, da delovni ljudje še niso »zreli« voditi tako zapletene, in^-važne službe, kot je socialno zavarovanje,‘kjer *gre za velike vsote denarja da. je centralizirano poslovanje mnogo cenejše, hitrejše in točhejše, da samo tako poslovanje omogoča dober pregled, da bo z decentralizacijo razbita enotnost izvajanja zavarovanja, zelo radi so navajali tehnične težkoče, ki bi nastale pri decentralizaciji kadra itd. itd. Vendar vse navedene začasne težave in več ali manj nebistvene ovire ne morejo spremeniti splošnega razvoja, ki teži za tem, da se čimveč javnih zadev prepusti neposredno .v upravljanje delovnim ljudem. Ta težnja je morala nujno zmagati tudi v socialnem zavarovanju. Tako je prišlo do nove Uredbe o ustanovitvi zavodov za socialno zavarovanje, g katero se dosledno uveljavlja v socialnem zavarovanju princip samoupravnosti. S tem je stopilo socialno zavarovanje v svojo četrto razvojno obdobje.
Novi samoupravni organi bodo takoj prevzeli vodstvo socialnega zavarovanja
Z novo Uredbo prevzamejo vodstvo in odločanje o vseh zadevah socialnega zavarovanja zavarovanci sami no svojih voljenih delegatih. Zavarovanci volijo delegate v skupščine okrajnih zavodov, te pa delegate za skupščino republiškega zavoda. Vsaka .skupščina si izvoli iz svoje srede izvršilni in nadzorni odbor. Tem samoupravnim or-
Takale je zgodba o Mariji Starinski, materi dveh otrok:
Od 1945. do 1949. leta je bila čistilka na železniški postaji Gornja Radgona. Čistila je postajno poslopje in prostore vlakospremnega osebja. Za štiri ure dela jo je plačevala kurilnica Maribor, za druge štiri pa Prometno-obračunska skupina Maribor. 1949. leta je čistila potniške vagone na postaji vse do 1. aprila letos, ko je prešlo čiščenje vagonov v upravo mariborske kurilnice. Uprava postaje ji je odpovedala, da bi štedila s plačnim fondom, prevzela pa jo je kurilnica,, toda samo
s štiriurno zaposlitvijo. Sedaj zasluži 2440 dinarjev mesečno z boni vred. Ker pa je zaposlena samo štiri ure, ne dobiva otroških doklad.
2ena-mati je na ta način v zelo težkem položaju. O tem verjetno člani delavskega sveta, ki so pristali na to, da se jo odpusti, niso pomislili Kaj pa so napravili sindikalni odborniki? Ali vedo, da je tak odpust celo nezakonit in da nanj ne bi smel sindikat pristati? Za stvar se morajo takoj^ zavzeti, da bo prav urejena in da bo žena dobila polno zaposlitev in otroške doklade za svoje otroke.	J- B.
zdravljenje v zdraviliščih, bo poleg zdrav* nikov tudi zastopnik zavarovancev, ki g* določi zavod. Icvalidsko-pokojninske komisije postanejo pa organi socialnega zavarovanja (ne več zdravstva) in poleg potrebnih zdravnikov imenuje vanje izvršilni odbor tudi zastopnike zavarovancev, ki jih predlagajo pristojna sindikalna vodstva. Torej imajo zavarovanci po svoji sindikalni organizaciji tudi v tem območju možnost uplivatj na pravilno vršenje službe socialnega zavarovanja. To je važno posebno z ozirom na to da je ocenjevanje delovna nesposobnosti podlaga za odmerjanje pravic iz socialnega zavarovanja.
Pri skrbi za letošnje normalno poslovanje novih zavodov je treba zlomiti pojave birokratskega oportunizma
Razumljivo je, da bo organiziranje zavodov in decentralizacija naletela na precejšnje ovire in težave. Zlasti decentralizaciji se bo zoperstavljal osebni oportunizem ali komodnost kadra, ki ga bo treba razmestiti po okrajih, pojavil se bo problem uradnih in stanovanjskih prostorov ter inventarja, Dojavile se bodo težkoče pri pravilni izbiri res strokovnega kadra itd. Posebno prenos pokojninske službe na okraje bo naletel na nove težave.
Pri vsem tem bodo ljudski odbori lahko nudili socialnemu zavarovanju dragoceno pomoč in zato to kljub osamosvojitvi socialnega zavarovanja tudi v bodoče potrebna tesna povezava sacialnega zavarovanja z organi državne uprave in s političnim vodstvom okraja Sodim, da bo zelo koristno, če bodo posamezni Člani odborov socialnega zavarovanja istočasno člani sveta za ljudsko zdravstvo in socialno politiko. Saj tvori tudi socialno zavarovanje del socialno-poli-tične dejavnosti in problematike okraja.
Predvideno je, da .bo v bodoče prevzel zavod za socialno zavarovnje tudi izplčilo vojaških invalidnin. V doglednem času se bo v okviru sedanje organizacije razširilo socialno zavarovanje (seveda pod določeni; mi pogoji) tudi na razne delovne osebe, ki niso v pravem delovnem razmerju, kakor na primer člane obdelovalnih zadrug, izvrševalce uslužnostnih del. izvrševalce svobodnih poklicev itd. Vse to kaže, da bodo zavodi socialnega zavarovanja v bližnji bo-dočrfošti postopoma postal! center in nosilci •vsg socialno-polit.ične. dejavnOvSti na okrai.it
Zato bo povezava socialnega zavarovanja % področnimi ■" upravnimi-' "ib ' političnimi faktorji vsekakor potrebna in koristna.
Na dva zaposlena odpade skrb
za enega oskrbovanca socialnega zavarovanja
Končno na.1 še v ilustracijo pomembnosti te službe navedem nekaj podatkov, objavljenih v »Ljudski pravici« V naši republiki daje socialno zavarovanje zdravstveno oskrbo stalno nad 12 000 osebam, nudi življenjsko eksistenco skora.i 70.000 invalidom in upokojencem ter izplačuje otroški dodatek za več kot 160.000 otrok. Stroški za socialno zavarovanje naše republike so v preteklih mesecih presegli polovico plačnega fonda in bodo letos predvidoma znašali 12 milijard dinarjev. Iz tega izhaja, da odpade na dva zaposlena delavca skoraj en oskrbovanec poleg življenjskih sredstev za reprodukcijo svoje delovne sile, ustvariti tekom delovnega procesa še polovico življenjskih sredstev za posameznega oskrbovanega zavarovanca.
Iz navedenega je razvidno, kakšne ogromne gospodarske in družbene važnosti je socialno zavarovanje in kako težke, in odgovorne naloge prevzemajo nase v samoupravo izvoljeni zastopniki zavarovancev.
ZGODBA O »VESTNI« URADNICI, KI JE VODILA ZA NOS SINDIKALNE
ODBORNIKE
NJENH PRETEKLOST
je ostala za zaprtimi tovarniškimi vrati
2e tretja pomlad je prišla v deželo, odkar smo slovenski ljudje svobodno zadihali, ko je prestopila vrata ene izmed moščanskih tovarn Gašperinova Mici. Radovedno je ogledovala zakajena tovarniška poslopja, velik dimnik v ozadju in v stran pomaknjeno skoro novo upravno poslopje.
— No, tukaj se bom zasidrala.
Podkrepila je svoje mnenje z globokim vzdihom.
— Vendar že enkrat.
Skozi linico majhne vratarnice je pokukala skuštrana glava starega vratarja.
— Kaj bo dobrega — tovarišica?
— Nova sem. Tu pri vas bom delala v pisarni. Povejte mi, kje dobim direktorja — tovariš.
Z veliko težavo in nekakšnim odporom je izgovorila poslednjo besedo. Ni bila vajena takega govorjenja.
— Tako. Sedaj sem pa »tovarišica«. In to mi je dejal ta zanikrni gurnpec, ki ne zmore drugega, ko ves ljubi božji dan čepeti v tem kurniku. — »Tovarišica«. — Zaničevalno ga je pogledala.
Vratar pa je pasel na njej svojo radovednost. In ko ji je pripovedoval, kod pride do direktorja, je strokovnja-
ško ocenjeval, iz katere dobe so njena starodavna oblačila.
— Takšna je, kot kakšna stara teta v angleškem filmu.
Komaj je Mici odnesla pete, že je telefoniral kurirju — svojemu najboljšemu prijatelju.
— Slišiš, Pepe! V našo kanclijo smo dobili novo uradnico.
— Kakšna pa je?.
— I kakšna. Stara, in vsa po naftalinu smrdi. Izgleda, da je bila prej v službi v kakšnem muzeju. Takile muzejski tiči se navadno oblačijo kar v obleke, ki bi jih morali razkazovati radovednemu svetu.
— No, bomo že videli.
Vratar se je krepko odhrkal in pljunil skozi okence. Tedaj je opazil odprta vrata.
— Arduš, vrata pa ne zna zapirati. Najbrž jih doma nima. — In jezno jih je zaloputnil.
■ Tovarišica Gašperinova se je vzpenjala po stopnicah, pred zaprtimi tovarniškimi vrati pa je ostala njena preteklost.
Preteklost Mici Gašperinove ni bila nič kaj rožnata. Oče, - podeželski urad-
nik, ki je vse svoje življenje brez posebnega uspeha upogibal hrbet z željo, da bi-se dokopal do boljšega položaja, da bi si pridobil večjo pokojnino, jo je že zgodaj poslal v službo.
— Pojdi Mici, nauči se nekaj, da ti bo boljše v življenju. Midva z materjo ti ne bova mogla ničesar zapustiti.
Mici pa je vedela, da ni tako hudo s to zapuščino; da sta si stara dva vse življenje pri trgovala od ust in nosila v banko.
In ko je nekaj ugovarjala, da je še premlada za službo, jo je oče trdo prijel. Stari Gašperin, ki je bil v službi najponižnejši sluga vsakemu predpostavljenemu, je bil doma pravi tiran. Vedno si je želel visokega, odgovornega položaja in s svojim odnosom do ženskega dela družine, se je pripravljal nanj.
— Greš, pa amen.
Mici je bila edinka. In zelo razvajena edinka. Vse, kar si je poželela, je dobila. Če pa je zaslutila, da ji bo nekaj težko uslišano, je bruhnila v krčevit histeričen jok. Kaj sta hotela stara dva — ustregla sta ji; obenem pa se prepirala, po kom ima to svojo zahtevnost. Ali očetu, ali materi? Največkrat pa sta obdolžila staro teto, ki je. imela trgovino v bližnji vasi in pri kateri je Mici živela do svojega 17. leta.
— Ona je kriva.
Mici pa je lizala sladkorčke in sanjala o princu, ki jo bo ugrabil, odpeljal " v svoj dom in vzel za ženo. Kadar sta starša tako iskala krivca njene zahtevnosti, še je vedno smejala.
Ko pa je prvikrat odhajala v službo k advokatu Jeraju, je jokala. Kaj bi ne? Mar so bile sanje o lepem, mladem princu res samo sanje?.
Pol leta je delala pri starem Jeraju in že se je je naveličal. Ni znala pisati na stroj, ni znala računati in njene
pisarije niti vrag ne bi razbral. Ure in ure je presedala pred zrcalom, si mazala ustnice, pulila obrvi in stiskala mozoljčke.
— Le kdo te bo gledal — spogle-dlivka, je zabrusil za njo stari Jeraj, ko ji je na precej nevljuden način povedal, da je ne potrebuje več.
Mici pa je delo pri advokatu ugajalo. Uživala je ob pogledu na ljudi, ki so se tožarili za prazen nič, na ljudi, ki so žrtvovali svoj poslednji denar, da bi se jim nasmejala pravica. Dobili pa so navadno le potrdilo, da so v redu in pošteno plačali. Pravica pa je še nadalje domovala v dobro založenih blagajnah bogatinov.
— 'Vidiš, mama, to ti je življenje. Spregovoriš* nekaj besedi in že stisneš v roko stotak. Ljudje se kregajo, ti pa se smeješ in polniš denarnico.
Jezna je bila včasih, ker Jeraj ni bil mlajši. Morda bi tako postala gospa Jerajeva... Lepo bi se oblačila, hodila na obiske in sprejemala pri sebi v lepo opremljenem stanovanju samo ljudi iz boljše družbe.
Na — pa se je podrlo..
Potlej je hodila v službo k trgovcu Boštjanu. Boštjan pa je imel sina — pokvarjenega gizdalina, kakor so vedele povedati mestne klepetulje. Ta sin je študiral v Ljubljani. Vsako leto pa je prihajal k očetu na počitnice. In vsako leto je ob njegovem odhodu ena izmed prodajalk jokala.
Tisto leto je jokala Mici.
Drugo leto pa je niti pogledal ni. Tedaj je Mici spoznala, da tako ne bo daleč prišla. Jezilo jo je, da je za zadnjo pri hiši. Mora se povzpeti naprej — mora. Saj vendar ni ustvarjena za to, da bi vse življenje čepela kot peto kolo. v pisarni, med moko, petrolejem in začimbami. Pri sinu ji je spodletelo, pa se je lotila starega.
Večkrat je obiskovala teto In skupaj sta kovali načrte, kako bi omrežili starega Boštjana.
— Ja, Mici! Vsaki ženski je že z njo vred v zibel položena njena dota. Ta dota je njena lepota. In če jo ženska zna obrniti sebi v prid, ji vedno prinese srečo.
Mici pa se je sama sebi zdela zelo lepa, pri Boštjanu najlepša. Pa bo ja znala ravnati s to svojo doto.
Stari Boštjan se je hitro ujel v Micine mreže. Kako bi se ne? Priletnemu možakarju se je prilegel kdaj pa kdaj takle, sladkorček.
Načrti gospodične Mici so se lepo izpolnjevali. Postala je »šef pisarne«. Ni več seštevala in odštevala ter se dolgočasila s pisanjem pobotnic. Sedaj je samo ukazovala.
Tedaj pa je prišel na počitnice Boštjanov sin. Mici je zanosila. Ko se je predstavila staremu kot mati »njegovega« otroka, jo je ta zapodil.
2atekla se je k stari teti. Njej je potožila svoje gorje.
in ker se je teta zelo dobro spoznala v »zdravilstvu«, ji je hitro pomagala.
Leto dni se je valjala po postelji, nato pa je odšla v Ljubljano.
— Morda ji bo tukaj, v tem velikem mestu, sreča bolj mila, morda bo tukaj laže spravila v promet svojo doto.
Službovala je v nekaj ljubljanskih tovarnah, toda nikjer ni uspevala tako, kot si je želela. Končno je dobila službo pri železniški direkciji. Ni več sanjala o princu, ki jo bi popeljal na svoj dvor. Sedaj bi se že zadovoljila s, kakšnim dobro plačanim uradnikom. Toda. kdo ve zakaj — vse ji je šlo narobe. Spoznala se je s takim uradnikom, zanosila in zvedela, da je oče njenega otroka že oženjen.
Zopet sta jo dobila starša na svoja
2 stran * 27. vi. ,«2 DELAVSKA ENOTNOST
gasilci opekarne boreči dosegajo lepe uspehe
j P°bro je, da se včasih pogovorimo Uc5? 0 Požarno varnostnih napravah v ”as'h podjetjih in prostovoljnih gasil-kih društvih. Člani našega gasilskega arustva v opeka,.,,; Boreči so dolgo spah spanje pravičnega. Letos v februarju pa so ustanovili na sedežu na-Se|a Podjetja svoje društvo. Za predsednika gasilskega društva so izvolili Direktorja podjetja tovariša Svenška. Gasilci še nima jo vsega gasilskega orodja, vendar skrbijo za varnost proti Požaru. Na v=eh važnih mestih so na-rnestili ročne aparate, v sušilne prostore _so postavili sode napolnjene z vodo in zaboje s peskom. Vsak teden vadijo, razen tega pa imajo tudi številna strokovna predavanja. Opekarna boreči ima naslov najboljšega kolektiva v industriji gradbenega materiala v ljutomerskem okraju, gasilci borežke opekarne pa si hočejo s svojim delom priboriti naslov najboljšega industrijskega gasilskega društva v okraju.
K. C.
hazmfk fehajev sum višejo
V LITIJSKI PREDILNICI SO RAZPRAVLJALI O KAKOVOSTI PREJE
Primanlkufe Jim utensflif, gumijaste prevleke so slabe, in priučitvena doba je prekratka
Kolektiv litijske predilnice je v zad- j slabo kakovost vpliva tudi pomanjka-njem času dobil nekaj pritožb zaradi nje utensilij, to je pokrovčkov za mi-slabe preje. Tehnično vodstvo podjetja, '	" " " "
člani upravnega odbora in člani delavskega sveta podjetja in tudi sindikalni
odborniki so se nad tem zamislili. Na treh^ množičnih sestankih pa so o izboljšanju izdelkov spregovorili tudi delavci. Zakaj je včpsih preja iz litijske predilnice slabša, kakor pa bi lahko bila? Nesorazmerja so med dobljenimi surovinami in zahtevami, ki jih potrošniki postavljajo. Podjetje včasih nima stalnih standardnih zalog bombaža, predilnica pač predeluje takšen bombaž, kakršnega dobi. Na
V ZIDANEM MOSTU GRADIJO ŽELEZNIČARJI DELAVSKI DOM
Le redkokdaj pišejo naši časopisi o Uspehih železničarjev v Zidanem mostu. Najbrž tudi zato, ker železnižarji sami premalo mislijo na dopisovanje. Toda tokrat je odbor sindikalne podružnice delavcev zidanmoške kurilnice le poslal našemu uredništvu dopis, v katerem našteva, kaj vse so že dosjej storili.
Lani je bilo v sindikalno organizacijo kurilnice vključenih le tri četrtine delavcev in uslužbencev. Letos pa so že prav vsi delavci in uslužbenci v organizaciji. V maju je priredila podružnica 3 članske sestanke, izvršni odbor pa je imel 8 sej. Okolico postaje ho-
čejo lepo urediti. Skupno z železničarji postaje so uredili park. Sedaj pa odvažajo ruševine stare šole, kjer bodo zgradili igrišče za mladino. Člani podružnice v kurilnici so v dveh mesecih opravili okrog 800 prostovoljnih delovnih ur.
Za razne prireditve in sestanek nimajo dovolj prostorov. Zato so zidan-moški železničarji sklenili, da bodo dogradili dom. Sedaj zbirajo staro železo, d,enar pa, ki ga bodo dobili zanj, so namenili za dograditev doma. Upajo, da bodo do letošnje jeseni imeli vsaj dvorano, kjer se bodo zbirali k raznim predavanjem, predstavam itd.
DEJANSKI PREJEMKI SO VIŠJI KOT PA SO TARIFNE POSTAVKE
POJASNILA K TARIFNIM POSTAVKAM PODJETJA »TEHNIKA«
V predzadnji številki našega lista smo grajali način delitve sklada plač pri podjetju »Tehnika« (Splošno stavbno podjetje). Dopisnik je prezrl nekatere važne opombe in za to napravil tudi nekaj napačnih zaključkov. Napaka je nastala na ta način, da je dopisnik primerjal povprečni zaslužek delavcev v mesecu septembru 1951. s povprečnimi prejemki po tarifnih postavkah pravilnika, ne da bi pri tem upošteval pojasnila na primerjalni tabeli. V povprečni zaslužek delavcev za september 1951. je vštet namreč tudi zaslužek, ki so ga delavci dosegli s preseganjem norm, medtem ko v povprečnem zaslužka po tarifnih postavkah pravilnika to ni izkazano. Norme, ki so veljale v podjetju leta 1951. niso poostrene in pri »Tehniki« pričakujejo, da jih bodo delavci prav tako presegali. Za to se bodo njihovi prejemki še dvignili in ne bodo le taki kot jih predvideva tarifna postavka.
Če primerjamo povprečne dejanske prejemke delavcev v septembru 1951.
s povprečnim dejanskimi prejemki, ki so jih delavci dobili v mesecu maju letos po novih tarifnih postavkah, dobimo tole sliko: Prejemki kvalificiranih^ delavcev v septembru 1951 so znašali 8520 dinarjev, v maju mesecu letos pa so dobili 92"0 dinarjev. Njihov zaslužek se je povečal za 8.6%. Polkva-lificirani delavci so dobili v septembru lani 7685 dinarjev, njihovi prejemki v maju letos pa znašajo 8900 dinarjev. Zaslužek se jim je v mesecu maju zvišal za 15.8%. Nekvalificirani delavci so dobili v septembru 7039 dinarjev, v maju letos pa je njihov zaslužek znašal 7160 dinarjev. Zvišal se jim je torej za 1.7%,
To pojasnjujemo, da si naši čita-telji ne bodo ustvarjali napačne slike o delitvi sklada plač pri Splošnem stavbnem podjetju »Tehnika«, ki bi si jih lahko ustvarili, če ne bi upoštevali pojasnil na primerjalni tabeli, ki so tudi pisca članka zavedli do enostranskih zaključkov.
K reorganizaciji naše državne in javne uprave
(Nadaljevanje s prve strani) merja s trdnjavo črnožolte cesarske birokracije, ki je s svojo fevdalno nespremenjeno organizacijo bila eden izmed glavnih družbenih vzrokov, da so se proti njej uprla ljudska gibanja in jo tudi spremenila v prah, samo res plehek malomeščan. Res je, da se v zadnjih desetletjih v črnožolti državni upravi ni čisto nič izpremenilo, ker bi vsaka sprememba tedaj pomenila po-mlajanje državne uprave. Vsako po-mlajanje pa bi bilo že naperjeno proti >cesarju in domovini«. Družbeno socialna bit tiste uprave ni dovoljevala, da se kar koli v njej spremeni. Pri nas pa gre za to, da naša delavska uprava šele nastaja, mi šele iščemo tako upravo, ki odgovarja neposredni delavski
demokraciji in ki ne bo samo prepleskana dediščina starega buržoaznega organizma, ki je po notranjem ustroju neizpremenjen. Gre za našo upravo. To pa je socialno družben proces, ki zahteva temeljitih, zrelih razprav in smelega iskanja. In mi sedaj doživljamo to obdobje. In ravno v tem je naša revolucija šla naprej od vseh dosedanjih in je napravila našo domovino za svetilnik socialistične revolucije. Seveda naš delavski razred pa je tisti, ki daje temu svetilniku luč, to je, ki bije boj za res pravo razredno preobrazbo pri vseh teh reorganizacijah.
Zato moramo s polnim ognjem poseči v razprave o bodoči organizaciji naše državne in javne uprave. To je naša razredna dolžnost.
kalnike, čistilnih listkov za mikalnike itd. Slaba je tudi gumijasta prevleka, ki jo dobavlja kolektiv »Save« iz Kranja. Seveda pa so za slab izdelek včasih krivi tudi sami delavci. Doslej se je dostikrat dogodilo, da so delavci stremeli le za čim višjo proizvodnjo,
na kvaliteto preje pa so polagali manj važnosti. Strokovno osebje tudi ni dovolj nadzorovalo kvalitete izdelane preje. Še nekaj so ugotovili na sestanku. Priučitvena doba za posamezna dela je prekratka. Delavcem bo treba dati več časa na razpolago, da se priučijo delu.
Vodstvo podjetja se je že dogovorilo z višjim gospodarskim združenjem zaradi boljše nabave bombaža. V bližnjih dneh pa bo litijska predilnica dobila tudi uvožene utensilije. Tovarna gumijastih izdelkov »Sava« v Kranju pa bo vsekakor morala ustreči željam kolektiva iz Litije.	J. Ž.
ZARADI OBJAVLJENIH PODATKOV SE HOČE MAŠČEVATI
NAD PISCEM
V 25. številki »Delavske enotnosti« je bil objavljen moj dopis, v katerem sem grajal inž. Tajnška, upravnika gozdne uprave iz Ruš. Inž. Tajnšek se je zaradi objavljenih resničnih podatkov čutil prizadetega in sedaj se hoče »maščevati«. Inž. Tajnšek se ni oglasil pri meni,_ da bi se pogovorila, marveč je po svojem najbližjem logarju pozval na gozdno upravo tovariša P 1 a z a r -j a , delavca v bistriški tovarni. Ker ta ni prišel, je moral priti k njemu tovariš Urleb. Inž. Tajnšek je svojega »gosta« izpraševal vse mogoče stvari in si vsako izjavo Urleba tudi zapisal. Ob zaključku je moral tovariš Urleb podpisati zapisnik. V petek, 20. t. m., je moral oditi na zaslišanje še tovariš Plazar. In tudi ta je ob koncu zaslišanja moral podpisati zapisnik.
Sprašujem se, ali je to prav? Ali je tako svojevrstno zaslišanje sploh mogoče? Mar ni to malo predrzno? Prav tako predrzno je, kakor je to, da si dovoljuje inž. Tajnšek nadzorovati zaloge drv na stanovanjih brez prisotnosti sirank in samovoljno kaznuje brez odločbe sodnika za prekrške osebe, ki storijo kak prekršek v gozdu, ali pa zaračunava gozdnim delavcem za kuhanje hrane v gozdu uporabo drv, kakor vedo povedati v bistriški tovarni okovja, itd.
Povem naj^ še to, da se zelo čudim, da je v današnjih pogojih lahko sploh
še nekdo na vodilnem mestu v podjetju, čeprav ni član osnovne organizacije Osvobodilne fronte, kot je primer z inž. Tajnškom? Mar je sindikalni organizaciji, delavskemu svetu res vseeno spričo takšnega ravnanja upravnika? Krajevni sindikalni svet v Rušah je že razpravljal o brezdušnem delu inž. Tajnška.	Gabriel Gornjak
SINDIKALNA PODRUŽNICA ELEKTR0-G0RICA SKRBI ZA RAZVEDRILO KANALSKIH PIONIRJEV
Člani sindikalne podružnice podjetja Elektro — Gorica radi igrajo šah, ping pong, fotografirajo rodi, so delavni v avtomoto krožku in tudi v streljanju se večkrat pomerijo. Glejte, in letos so jih začeli posnemati pionirji. Tudi pionirji so se vpisali v sekcije pri sindikalni podružnici, predvsem veliko zanimanja so pokazali za streljanje. Pridno se vadijo v streljanju z zračno puško.
Prihodnji mesec bo podružnica pripravila nagradno tekmovanje za pionirje in mladince. Čim več pionirjev in mladincev bo tekmovalo, tem bolj pestro bo tekmovanje in borba za najboljše uspehe bo še bolj živahna.
Emanuel Žagar
MLADINSKI DAN V RUŠAH
V nedeljo dne 16. t. m. je bil v Rušah mladinski dan. Mladinski dan je bil prirejen na pobudo občinskega komiteja LMS v Rušah, združen pa je bil s kulturnimi in fizkulturnimi točkami. V okviru mladinskega dneva v Rušah so sodelovala vsa mladinska vodstva in aktivi okoliških vasi im podjetij.
Takih programov si želimo
Na Teznu so zgradili kulturni dom.
Dne 14. junija je imelo delavsko društvo »Maks Durjava« pomembno slavje. Odprli so nov lep delavski dom na Teznu, kjer bodo delavci Tovarne avtomobilov in prebivalci iz ondotne okolice imeli svoje kulturno žarišče.
Ob otvoritvi doma so imeli akademijo, ki je bila pravi delavski prosvetni večer. Po pozdravnih nagovorih je sindikalna godba delavcev iz TAM zaigrala venček slovenskih narodnih »Za Sav-co«. Zdi se, da godba še ni mnogokrat igrala, vendar so trobila zvenela še dokaj ubrano. Moški zbor je zapel pesmi »Mi vstajamo«, »Na vrelu bratstva« in »Soči«. Tovarišica Padarjeva je zelo
dobro deklamirala Prešernovo »Lepo Vido«, dramski odsek pa se je predstavil z odlomkom iz. »Kralja na Betajnovi« v prizoru med Maksom in Kan-torjem. Zenski zbor je pokazal sicer začetniške težave, zapel pa je z lepim glasovnim materialom pesmi Zgodaj zjutraj in Pojdem v Rute. Prav lepo je zapel tudi mešani zbor narodno Škr-janček poje, žvrgoli. Nato je salonski orkester zaigral Stolzovo uverturo Hera. Bogat spored so zaključili s Pesmijo o Titu, ki jo je zapel mešani zbor ob spremljavi orkestra.
Res bogat program, kakršnih si želimo v naših delavskih društvih!
Razmišljanja o plenarni seji Republiškega odbora grafi-čarjev
(Nadaljevanje s prve strani) odboru. Spričo dejstva, da ima že večina ne le grafičnih, ampak tudi drugih pomembnejših podjetij potrjene tarifne pravilnike, nosi tako odlašanje močno klico podcenjevanja nove tarifne politike. To tembolj velja, ker v tem podjetju vse do nedavnega kolektivu osnutka še sploh niso pokazali Tudi tovariši od ljubljanskega humorističnega lista so bili med zadnjimi s svojim pravilnikom in še takrat so izročili le besedilo pravilnika brez tarifnih postavk. Mišljenja so bili, da se Republiški odbor ne zanima za tarifne postavke. Se vidi, da imajo dosti opravka z raznimi šalami.
Mimo lahko ugotovimo, da so razne nepravilnosti nastale predvsem za to, ker so imeli nekateri vodilni uslužbenci do,stvari nepravilen odnos in ker se v takih primerih sindikalne organizacije niso zavedale svojih nalog. Seveda so te napake v primeri z doseženimi uspehi pri uvajanju nove tarifne politike majhne, vendar pa se jih da različno oceniti. Če pomislimo, da so pri tem imeli besedo tudi razgledanejši tovariši in da imamo končno vendarle tudi neke izkušnje in v glavnem razumemo načela o samoupravljanju v našem gospodarstvu, tedaj bi take slabosti^ v glavnem lahko odpadle.	Jč.
Ma| proizvajale?
Naša * podjetja čutijo vedno večjo potrebo po gospodarskem priročniku, v katerem bi prikazale svoj razvoj, proizvodnjo, kakovost izdelkov in podobno. Ta priročnik bi koristil vsakomur, ki ima posla z gospodarstvom in navezuje stike med gospodarskimi in trgovskimi podjetji pri nas in v drugih republikah. Iz tega razloga se je založba »Delavske enotnosti« odločila, da izda
INDUSTRIJSKI ZBORNIK SLOVENIJE
v katerem bi posamezna podjetja v obliki oglasa priobčila najvažnejše s področja svoje proizvodnje. Založba je te dni dostavila podjetjem prospekt z željo, da bi bilo čim več podjetij zastopanih v omenjenem zborniku. Podjetja naj pošljejo ustrezajoče besedilo do 1. julija t. 1. Vse ostalo je razvidno iz prospekta. — Gospodarska podjetja še enkrat opozarjamo na izreden pomen Industrijskega zbornika.
L
ZALOŽBA »DELAVSKE ENOTNOSTI« Ljubljana, pošt. pr. 284

pleča. Ležala je nekaj časa in rodila hčerko, ki je kmalu nato umrla.
Potlej je službovala v Celju, Mariboru, in končno jo je pot zanesla v Kranj. Medtem se je poročila, dobila sina in se tudi ločila.
In ko so po kranjskih ulicah »zmagoslavno« korakale Hitlerjeve čete, jih je z nekega okna pozdravljal tudi Micin robček. Sanje o lepem lagodnem življenju so se ponovno obudile v njeni domišljiji.
— Morda bo pa zdaj le zasijala moja zvezda.
Na svojem popotovanju iz službe v službo se je naučila nemškega jezika. In ko je prosila Nemce za službo, ga je prav pridno uporabila. Vsa štiri leta boja slovenskega naroda za svobodo je Mici verno služila Nemcem. Hodila je po raznih »Dienstih« in »Amtih« in povsod so jo radi imeli.
— Kaj bomo mi, s to našo ubogo narodno šaro. Nemci, Nemci — to so narod. Sedaj se je imenovala Frau Gassperinnova.
Prav do konca je verjela, da bodo Nemci zmagali. Ko pa so nemške horde klavrno tekle z naše zemlje, se je v nekem avtomobilu med naropanim pohištvom in starimi akti odpeljala tudi Mici.
Življenje v Avstriji ji ni prijalo. Pravili pa so, da se v Jugoslaviji še slabše živi. Toda v njej je kljub temu zmagalo domotožje.
— Znati moraš. Živiš tako, kakor znaš.
In tako se je zgodilo, da je nekega pomladanskega dne zaloputnil vrata za njo vratar neke moščanske tovarne.
*
Tovarišica Mici se je v tovarni kar dobro »zasidrala«. Pozabila je na burno preteklost in kadar so jo spraševali o njej, je znala povedati samo dobro. Veliko lepega je vedela povedati. Kaj
dosti več je pa tudi vprašali niso.
Mici je bila »vestna« uradnica. Ob času je hodila v službo in odhajala iz nje, rada je kaj pripomnila o izboljšanju proizvodnje, na sindikalnih sestankih se je redno oglašala, ostro grajala člane sindikata, ki so neredno plačevali članarino, govorila, kako je treba ljubiti svojo domovino in kako naj vzgajamo svoje otroke.
Več pa tudi zahtevali niso od nje. Bila je »vzgleden član« delovnega kolektiva. Sprejeli so jo v kandidaturo in kasneje celo v Partijo.
In tako podjetje kmalu ni moglo več obratovati, če Mici ni povedala svojega mnenja.
— Tovarišica Mici, kako mislite, da bi to naredili... Mislite, da bi se to obneslo.., Kaj mislite, da bi se to izplačalo...?
In Mici, je zelo rada pojasnjevala. Končno se je navadila, da je vtikala svoj nos v vsako najmanjšo stvar, ki se je, ali pa naj bi se v podjetju dogodila. Upravno vodstvo in sindikalni odborniki pa so ji radi pojasnjevali. Niso izpraševali, od kod je, kakšne namene ima; njim se je zdelo važno le, da jim v težavnem delu pomaga.
Pomaga? Mici ni pomagala. Nikoli ni mislila na to. Samo znala — znala je živeti.
— Norci, si je mislila včasih. — Kakšni veliki norci. Človek malo po-čveka, pa ga že imajo za svojega. Tako — tako je treba živeti.
Sindikalni odborniki so ugotovili, da bi Mici, ki se je zelo zanimala, kako plačujejo člani članarino, bila zelo dobra za blagajničarko podružnice. Ker je bila že blagajničarka podjetja in je izplačevala delavcem plače, so ji hitro obesili še to dolžnost.
Tako je potoval skozi Micine roke ves denar v podjetju. Tega si je Mici v vsem svojem življenju najbolj želela.
Kadar je nihče ni videl, je jemala v roke tisočake in jih božala.
— Denar — sveta vladar! Ko bi bili moji — jurčki, kako lepo bi znala ravnati z vami. Srečo bi mi prinesli — kaj?
Povojna leta so se hitro odmikala in življenje se je vse bolj izboljševalo. Izložbe so bile polne najrazličnejšega blaga, ki se je ponujalo mimoidočim.
Mici je postajala pred izložbami in ogledovala.
— Obleke bi bilo treba kupiti — poletno, zimsko in »ta boljšo«. In prt, zavese, preprogo... In sinko se bo oženil. Potreboval bo pohištvo, posteljnino, obleke... Za vse to pa je treba denarja.
— Denar, denar — sveta vladar.
V blagajni podjetja pa so ležali lepo zloženi tisočaki in vabili.
— Zakaj si ne bi izposodila, vzela par jurčkov? Saj ne bodo ugotovili.
— Kaj pa, če ugotove?
— Ah, kje pa. Taki tepci, saj niso zmožni tega. Toliko časa jih je vodila za nos, pa jih bo še naprej.
Tisočaki so vabili in Mici je posegla med nje.
— Deset jurčkov. Za prvo silo bo dovolj.
Toda »druga sila« je kaj hitro sledila »prvi«. Vzela je tudi tretjič. Ni se več zadovoljila z desetimi, zagrabila jih je kar cel šop. Potem pa je popravljala račune.
Sedaj ni več nesla sleherni tisočak v trgovino. Nekaj si jih je prihranila za »slabe čase«. In ko je zvečer legla v posteljo, je izpod vzglavja potegnila denarnico, preštevala in jih božala, božala...
Da pa v podjetju ne bi spoznali njenih posegov v sindikalno blagajno, se je oblačila še vedno v stare od »tetke UNRRE« darovane obleke, ki jih
, muzejsko redkost. Doma pa se je odela v »mašno« oblačilo in dolgo stala pred zrcalom.
V podjetju so jo imeli vsak dan bolj radi. Ko si je nekoč neka uslužbenka »izposodila« dva tisočaka, jo je na sindikalnem sestanku tako napadla, kot bi najmanj izdala domovino.
— Izdala domovino? Če bi to storila, je ne bi napadla. Toda tisočaki. To je treba strogo kaznovati... Nekako se mora povzdigniti v očeh sindikalnih odbornikov in se pripraviti »za vsak slučaj«.
Od takrat je Mici imela še večjo zaslombo v sindikalnih odbornikih.
— Ta pa zna — ta. Tako je treba. Sama poštenost jo je.
Ko je imela njena sindikalna organizacija občni zbor, je podala blagajniško poročilo. Vse je bilo v najlepšem redu.
Tudi v razpravi se je oglasila. Hudovala se je nad pokvarjenostjo današnje mladine in z obupanim glasom prosila navzoče, naj skrbe za svoje otroke, da se ne bodo potepali, da bodo spoštovali starejše, da ne bodo kradli..
Morda se je takrat spomnila na svojo mladost, na svoje zavoženo življenje.
Toda nekega dne je udarilo ko strela iz jasnega neba. Pregled sindikalne blagajne. Ugotovili so primanjkljaj.
Mici se je branila z vsemi štirimi.
— Bil je nered... Preveč dela je imela ... Ni mogla urediti... Pristala pa je, da bo primanjkljaj odplačevala.
Sindikalno blagajno so ji vzeli. Ostala je blagajnik podjetja in mezdni blagajnik.
Bližal se je prvi rok odplačila. Od kod naj vzame denar? Včasih je že mislila na denarnico, ki jo je imela varno spravljeno pod vzglavjem. Toda... Mora najti drug izhod.
Našla ga je. Ko je delavcem izplačevala mesečne plače, je na plačilne liste napisala večje vsote, kot pa so jih delavci dobili. Oni pa niso gledali, kaj podpišejo. Vsak je stisnil svoj denar v žep in podpisal.
Res so ji v poslednjem času malo bolj gledali pod prste, toda nekako je le šlo ...
Tisočake, ki si jih je tako pridobila, je vračala v sindikalno blagajno.
Pa so se v podjetju zmislili in pregledali vse blagajniško poslovanje podjetja. Ugotovili so nerednosti, primanjkljaj, poneverbe.
Mici je bila odpuščena.
Tistega dne je bilo v tovarni precej napeto vzdušje. Sindikalni odborniki so kakor brez glave tekali naokrog.
— Si že slišal? ... Mici... Kaj takega ... Kdo bi ji prisodil?
Mici pa se je odpeljala na Dolenjsko. Ko je izstopila na neki zakotni železniški postaji, se je spomnila besed stare tete:
— Vsaki ženski je že z njo vred v zibel položena njena dota ...
Ona je svojo doto že zdavnaj nekoristno zapravila. Brez dote živeti pa je težko. Treba si je pomagati. In Mici si je pomagala. Toda dobili so se ljudje, ki ji tega niso privoščili.
Pa bo že res, da je bila rojena pod nesrečno zvezdo.
Janie.
DELAVSKA ENOTNOST vi. ,M2 * stran 3
Se nekaj besed o neurejenih razmerah v KOČEVSKEM rudniku
Sindikalne orgonizoclio ni poskrbele ze io de bi členi razglablfali o tarifni politiki
Predsedniku je bolj »ležalo« biti dober »birt« kot pa sindikalni odbornik
Pred dvema tednoma smo v našem listu (glej štev. 25 z dne 13. junija t. 1.) pisali o nekaterih napakah, ki so nastale pri sprejemanju tarifnega pravilnika pri rudniku v Kočevju. Tedaj smo v glavnem, in seveda opravičeno, pograjali direktorja rudnika, ker je na svojo roko izvršil občutne spremembe v tarifnem pravilniku potem, ko je pravilnik že potrdil delavski svet. Tak spremenjen pravilnik je potem poslal v potrditev Republiškemu odboru sindikata rudarjev. Mi smo tak postopek javno pograjali, ker nima pravice nekaj podobnega napraviti niti direktor rudnika v Kočevju, niti noben drug direktor. Vsako tako samovoljno »mešetarjenje« po pravilniku, je neposredno nasprotno sistemu delavskega upravljanja in v nobenem primeru ne more koristiti pravilnemu urejevanju odnosov v podjetjih.
PRI KOČEVSKEM RUDNIKU JE ORGANIZACIJA ŠTEVILČNO ZELO ŠIBKA
K temu vprašanju, ki smo ga mi načeli v tisku, so se iz Kočevja še oglasili. Kar več pisem smo dobili. Dopisniki so se strinjali s tem, da je direktorjevo samovoljno popravljanje tarifnega pravilnika graje vredno. Toda, bili so mnenja, da je več vzrokov, ki so povzročili nastale napake pri sprejemanju tarifnega pravilnika in o katerih je treba vsekakor spregovoriti. Predvsem so nas opozorili na nekatere nezdrave pojave v življenju sindikalne organizacije pri rudniku, ki je po svojem družbenem mestu prva poklicana skrbeti za to, da se razvijajo med delavci zdravi delavski odnosi.
Kaj nam torej pišejo?
Pri kočevskem rudniku je številčno zelo šibka sindikalna organizacija. Komaj nekaj več kot četrtina zaposlenih je včlanjenih v organizaciji, članarino pa pobere redno le od dobre polovice članov. Navada je seveda, da slabi odborniki krive rudarje za to, da niso člani — in nekateri rudniški odborniki so to tudi pridno delali. Namesto, da bi vneto pridobivali rudarje za to, da vstopijo v svojo razredno organizacijo, so »vneto pojasnjevali«, kako rudarjem ni do organizacije. Niso se pa nikdar vprašali, če so odborniki sami pri tem kaj krivi? Na to vprašanje si seveda niso mogli odgovoriti. Samo droben primer za to, kakšen odnos imajo rudarji do sindikata! V kratkem času nazaj se je okrog 50 rudarjev na novo naročilo na naše glasilo. To dejstvo dela kaj majhno uslugo govoricam, da rudarjem ni do sindikata. Nasprotno! Zato je treba pa pogledati, zakaj pa jim ni do njihove organizacije pri rudniku? Morda je pa le tam iskati vzrokov?
PREDSEDNIK JE SAMOVOLJNO VODIL ORGANIZACIJO
Dobršen del krivde za razmeroma zelo slabo delo organizacije pripisujejo rudarji dosedanjemu predsedniku podružnice Pirmanu. Vodstvo podružnice je zelo redko sklicevalo odborove seje, še bolj redko pa članske sestanke ali delavska zborovanja. Rudarji tudi pravijo, da ni nič res, da bi podružnični odbor kaj pospeševal izdelavo pravilnika in se z rudarji o problemih razgo-varjal, kakor je to doslej trdil Pirman. Nasprotno, sindikalni odbor se je na Pirmanovo pobudo navadno sestal le takrat, kadar je hotel Pirman pridobiti še nekatere člane odbora za svoje spore z upravo podjetja, ki jih je redno podžigal. Sploh je Pirman v sindikalnem odboru videl le oporo za to, da je
netil spore med delavci in upravo in na ta način uveljavljal svoja samovoljna mnenja.
Pri tem mu je vestno pomagala Ančka Kužnikova, ki je bila nameščena kot uradnica pri podružnici. Lansko leto je bila tajnik podružnice. Zaradi njenega oblastnega obnašanja, je rudarji letos niso več volili v novi odbor. Vendar se je Kužnikova obnašala letos prav tako kot lani in si lastila glavno besedo v sindikatu, češ, da je ona poslana v Kočevje kot »inštruktor«. Povsod je vtikala svoj nos, svojega dela pa sploh ni opravljala: podružnica nima zapisnikov sej vse od letošnjega občnega zbora, novoizvoljenemu blagajniku še sedaj, to je štiri mesece po občnem zboru, ni izročila blagajniških poslov. Na zahtevi blagajnika, da mu naj izroči te posle, sta se uprla oba, Pirman in Kužnikova, češ, ali jima ne zaupa blagajne.
Sploh pa je tako, da ni vodilo odbora 9 izvoljenih odbornikov, ampak le Pirman in Kužnikova, in to zelo po svoje. Za nasvete sindikalnega sveta sta se tudi kaj malo brigala: še doslej ni podružnica poslala seznama rudarjev, ki so jih izvolili za plenum sveta, na seminar o tarifni politiki, ki ga je priredil svet, sploh ni bilo nikogar iz rudnika. To za Pirmana mi bilo važno.
BOLJ JE PRIROČEN ZA GOSTILNIČARJA, KOT SINDIKALNEGA ODBORNIKA
Nezdrave prilike v sindikatu so se še bolj razpasle, ko je vodstvo podjetja nastavilo Pirmana za upravnika menze.
Pirman se je z vso svojo »sindikalno šaro« lepo preselil iz Šauke vasi, kjer je bila dotedaj sindikalna pisarna, v menzo. Rudniška menza je v času, ki jo je prevzel Pirman, poslovala s precejšnjo izgubo. Pirman je smatral, da se da tako stanje popraviti s povečanim obtokom v točilnici. Z vso vnemo je postal »skrben« upravnik, vse bolj pa je pozabljal na to, da je tudi predsednik podružnice. Gostilna mu je dobro nesla. Piti se je začelo »na veliko«, kot z veseljem ugotavlja Pirman (beri predsednik sindikata, seveda, kaj slab predsednik). V točilnici je samo v aprilu iztržil za vino in jedila okrog milijon dinarjev. Pri vinu so »zaslužili« 277 tisoč dinarjev čistega dobička, pri jestvinah pa okrog 20 tisoč dinar; jev. Enako dobro »cvetejo« gostinski posli tudi v drugih mesecih.
Predsednik Pirman je postal pravi »birt«, samo da gre kupčija naprej. Nič mu ni bilo mar, da so ljudje začeli popivati v menzi, da je prenekateri pustil pri »njemu« svoj zaslužek z otroškimi dokladami vred, da so vse pogosteje začeli hoditi rudarji pijani iz menze in da so v menzo hodile žene z otroci iskat svoje može in reševat zaslužek. Samo en primer! Rudarja Rogelj in Gore sta enkrat šla namesto na delo v rudnik v menzo in tam kar štiri dni skupaj pila. V tem času sta zapravila vsak po štiri tisoč dinarjev. Upravnik menze Pirman je bil te »kupčije« zelo vesel. Kaj pa pravi predsednik sindikata Pirman... on je gledal, kako delata rudarja napak. Pirman se je sploh razvijal v dobrega »birta«. Začel je dajati tudi na kredit. S tem se tudi rad postavi. Ko so rudarji dobili »colngo« za maj, so mu plačali za dolg kar 38 tisoč dinarjev. Lep predsednik!
Seveda ob vsem tem ni bilo časa za sindikat. Pa tudi se je treba zavzemati za drugačna načela, kot pri takem
»birtovanju«. Sindikat je Pirmanu samo toliko prišel prav, da je malo »podkuril« upravi, češ, da bodo vedeli, da smo tudi mi tukaj.. Morda je imel Pirman še kakšne večje skrite želje kot postati le upravnik menze? Nekaj pa je jasno, sindikalno delo pa mu »ni ležalo«.
Prav je, da tudi te stvari ugotovimo in jih uredimo. Toda, ob vsem tem pa moramo vendar pograjati tudi ostale odbornike in člane sindikata, da so vse to »trpeli«, da niso zarogovilili takoj in napravili reda. Člani se morajo bolj zavedati, da je sindikat vendar njihova lastna organizacija in da jo morajo znati čuvati pred takimi »Pirmani«.
Pred časom so rudarji na odprtem partijskem sestanku v kočevskem rudniku izključili iz Partije Pirmana in Kužnikovo in zahtevali, da se jih odstrani tudi iz kolektiva. Sindikalni odborniki pa so si pred dnevi na seji izvolili za novega predsednika Karla Grma in se tokrat temeljito pogovorili o svojem delu.
HOTEL JE POSTATI PRAVI »ZAGOVORNIK« DELAVSKIH PRAVIC
Vse to pa seveda pobliže osvetljuje tudi spor okrog tarifnega pravilnika. Sindikalna organizacija ni napravila nič, da bi članstvo temeljito razglabljalo o problemih tarifne politike pri rudniku. Direktor pa je napravil to napako, da je pri tarifnem pravilniku ubral administrativno pot — popravil je pravilnik na svojo roko, namesto, da bi sprožil razpravo o stvareh, za katere je menil, da so v osnutku napačne in namesto, da bi vztrajal, da jih delavstvo v teku razprave razčisti. To bi bila seveda njegova dolžnost. Pirman pa je, kot je videti, čakal »za plotom«, kaj bo in ko je ugotovil direktorjev prestopek, je dvignil »halo«. Seveda ne za to, da bi stvar razčistil, ampak, da bi »potunkal« direktorja in sebe uveljavil kot zagovornika »delavskih pravic«. Kaj poceni zagovorništvo!
Kakšen pouk nam daje we to? Kaj vse se lahko zgodi, če o družbenih problemih ne razpravlja kolektiv. Vse mogoče nerodnosti se lahko zgode in tudi razni nepoštenjaki lahko vedrijo in oblačijo v takih prilikah. To pa je tisto, kar imenujemo nezdrave odnose. To je pouk, ki nam ga je dala izkušnja razprave o tarifnem pravilniku v Ko-
IZ RAZPRAVE NA OBČNEM ZBORU SINDIKATA GRADBENIH DELAVCEV
Potem, ko bodo potrjeni vsi tarifni pravilniki, se šele začne
skrb sea uresničen!« nove tariine politike
Nekateri delegati se občnega zbora niso udeležili, nekateri pa so ga
predčasno zapustili
Na občnem zboru sindikata gradbenih delavcev Slovenije, ki je bil v nedeljo v Ljubljani, so delegati v razpravi največ govorili o gospodarjenju v podjetjih, delu delavskih svetov in upravnih odborov in o tarifni politiki. Prav je, da so delegati govorili toliko o izdelavi tarifnih pravilnikov. V gradbeni stroki ima namreč šele 20 podjetij potrjene tarifne pravilnike, iz 19 kolektivov pa jih še niso niti poslali v potrditev. Komisija pri Republiškem odboru sindikata gradbenih delavcev, ki pregledujejo oziroma potrjujejo tarifne pravilnike, pa je morala številnim podjetjem vrniti tarifne pravilnike, ker so vsebovali nekateri občutne napake. Nekaj pravilnikov je bilo na primer zelo površno sestavljenih. Ponekod je jasno, da skrivajo rezerve, da imajo nedovoljene sklade itd. Videti je, da so nekatere sindikalne podruž; niče, delavski sveti in upravni odbori prepustili delo pri izdelavi tarifnih pravilnikov komisijam samim, ki so v večini primerov tudi sestavljene iz uslužbencev in so premalo nadzorovali njihovo delo.
Delegat iz centralnih obratov Gradis-a je dejal, da si njihova sindikalna podružnica pridržuje pravico pritožbe zaradi tarifnega pravilnika, ker delavcem niso bile dane na vpogled tarifne postavke uslužbencev direkcije in uslužbencev vseh ostalih obratov, vključno centralnega obrata, čeprav je izvršni odbor podružnice to zahteval. O tarifnih postavkah uslužbencev je razpravljal le upravni odbor podjetja.
RAZPRAVA O UGOTOVITVAH
IX. PLENUMA REPUBLIŠKEGA SVETA
Prva konferenca izvršnega odbora Krajevnega sveta v Rušah
V jietek, 20. t. m., je bila v prostorih Krajevnega sindikalnega sveta v Rušah prva redna konferenca predsednikov in tajnikov sindikalnih podružnic. Na konferenci so razpravljali o delu sindikalnih podružnic v podjetjih, o delu delavskih svetov in upravnih odborov, izvajanju tarifne politike, socialnem zavarovanju, tekmovanju na čast VI. kongresa KPJ itd. Dalj časa so tudi razpravljali o IX. plenumu Re-
čevju. Tega pouka naj rudarji nikoli I publiškega sveta Zveze sindikatov Slone pozabijo.	Dore I venije.	G. G.
Hrastniški rudarji bodo tekmovali
Hrastniški rudarji so sklenili, da bodo tekmovali v počastitev VI. kongresa KPJ. Na tekmovanje, ki bo trajalo od 1. julija do zaključka kongresa, pozivajo tudi ostale kolektive.
Večkratni udarnik rudar Martin Kmet je pozval na štirimesečno tekmovanje vse delovne skupine rudarjev Slovenije in Jugoslavije. Njegova delovna skupina, ki šteje 6 mož, je med drugim obljubila, da bo v tem času nakopala 5000 ton premoga.
Branko Peternel
»Naši Razgledi« o knjigi »Odbornik«
Omenjeni štirinajstdnevnik je priobčil v 8. številki oceno, v kateri pravi med drugim;
»Ena lepih odlik knjige »Odbornik« je prav gotovo preprost in Jasen stil in po-
zornost, ki so Jo avtorji posvečali temu, da bi bila vsakomur razumljiva.«
»Če bodo sindikalni odborniki vzeli knjigo kot pripomoček pri delu ln ne bodo jemali njenih pravil kot šablono, ki jo lahko uporabiš ob vsaki priložnosti, potem bo knjiga »Odbornik« vsekakor izpolnila svoj namen.«
Poravnajte zaostalo naročnino!
Našim naročnikom moramo seveda povedati, da smn predvsem veseli, da smo jih mogli uvrstiti med redne naročnike Toda žal. pretežen del naročnikov dolguje naročnino, kar nam povzroča gospodarske težave. Gotovo pride do tega nenamerno, vendar prosimo, da bi bilo v bodoče takih zaostan-karjev čim mani. V preteklem tednu so vsi dolžni naročniki prejeli terjatev in. v kolikor že niso poravnali dolga, jih še enkrat prosimo, da to storijo čimprej. Prav žal nam bo. če bi morali nekoga črtati ali cel0 Iztirjati zaostalo naročnino na drug način.
Poleg tega prosimo vse naročnike, da nam nakažejo naročnino vsaj za nekaj mesecev naprej.	UPRAVA
Član kolektiva »Megrad-a« iz Ljubljane je dejal, da so vse preveč govorili le o zaslužkih, premalo pa o vsebini nove tarifne politike. Pripomnil je še, da je naloga sindikalnih organiza; cij, potem ko bodo tarifni pravilniki potrjeni v tem. da nadzorujejo, kako se izvajajo določila tarifnih pravilnikov. Razen od kolektiva »Gradis« Litostroj iz Ljubljane ni Republiški odbor dobil od nobenega drugega kolektiva predlogov in pripomb, ki so jih delavci dajali ob razpravah o tarifnih pravilnikih. Delegat iz Ljutomera je povedal, da so imeli pri njih seminarje za sestavljanje tarifnih pravilnikov, na katere so prišli sindikalni odborniki, knjigovodje in direktorji in vendar se še tudi sedaj dogajajo nepravilnosti. V nekaterih podjetjih so direktorji in uslužbenci sami brez širšega sodelovanja delavcev izdelali tarifne pravilnike. Član kolektiva »Ograd-a« iz Murske Sobote pa je ugotovil, da je določitev tarifnih postavk in sistemizacija delovnih mest že začela vplivati na sto; rilnost dela. Delavci, ki so bili doslej najslabši in so izostajali z dela, sedaj bolje delajo in so tudi bolj disciplinirani.
Tudi o delavskih svetih in gospodarjenju v podjetjih so se delegati pogo; vorili na občnem zboru. V cementarni Anhovo je v delavskem svetu precejšnje število uslužbencev. Pri razpravi o tarifnem pravilniku nobeden od članov delavskega sveta ni grajal visoke tarifne postavke uslužbencev. Član kolektiva gradbenega podjetja z Mariborskega otoka je grajal to, da so v nekaterih podjetjih občutno zmanjšali število uslužbencev, na direkciji Gradisa pa je zaposleno še razmeroma precej uslužbencev, Ti obiskujejo posamezne obrate in pri tem seveda potrošijo precejšnje zneske za dnevnice, s čimer je občutno obremenjen plačni fond celotnega podjetja. Grajal je tudi to, da se investicijska sredstva ne trošijo tako, kakor bi bilo treba. Podjetje je naročilo iz Zenice za okrog 4 milijone dinarjev tračnic, ki jih dolgo časa ne bo porabilo. Člani delavskega sveta tudi trdijo, da njihova beseda včasih ne pride do veljave, ker je ne upošteva upravno osebje direkcije.
Okrajna opekarna v Ormožu ima svoj obrat v Janžekovcih okrog 30 km od Ormoža. Več mesecev že razpravlja kolektiv o tem, naj bi postal obrat Janžekovci samostojen. Za predloge pa se na okrajnem ljudskem odboru ne zmenijo. Okrajni ljudski odbor je razveljavil volitve delavskega sveta v opekarni Ormož, ker so samo tu izvolili delavski svet, misleč, da bo obrat
Janžekovci itak samostojen in bodo tam izvolili svoj delavski svet.
Na občnem zboru so se delegati pogovorili še o raznih organizacijskih stvareh, o skrbi, za človeka na delovnih mestih, izobraževanju delavcev in drugem. Ob zaključku pa je občni zbor sklenil, naj sindikalne podružnice pokličejo na odgovornost vse tiste delegate, ki se brez upravičenega razloga občnega zbora niso udeležili in tudi tiste, ki so občni zbor pred zaključkom zapustili.
KAKO PRIDEM DO KNJIGE »ODBORNIK?«
Zaželjeno je. da bi sindikalni svet) naročali za svoje podružnice večje število Izvodov. Seveda pa morejo podružnice knjigo naročiti tudi pri Založbi Delavske Enotnosti. Ljubljana poštni predaj 284. saj so v ta namen sindikalni sveti razdelili tudi primerne naročilnice.
PRVO NAVODILO ZA IZVAJANJE UREDBE O USTANOVITVI ZAVODOV i ZA SOCIALNO ZAVAROVANJE
Priprave je treba izvršiti hitro toda skrbne in temcliite
V Uradnem listu štev, 32 z dne 18. junija 1952 so izšla že prva navodila, katerih namen je, da se nova organizacija socialnega zavarovanja izvede v vsej državi čim hitreje, čimbolj enotno in čimbolj smotreno.
Navodila zadevajo: ustanavljanje zavodov, uresničevanje pravic zavarovancev in začasno finančno poslovanje.
NAPOTKI ZA USTANAVLJANJE ZAVODOV
Republiški začasni odbori morajo biti imenovani najkasneje do 25. junija, okrajni začasni odbori pa najkasneje do 30. junija-Te začasne odbore mora imenovati izvršni odbor okrajnega oziroma mestnega ljudskega odbora, ne glede na to. ali bo v okraju ustanovljen poseben zavod ali ne. Okrajnim ljudskim odborom morajo predlagati kandidate za ta začasen odbor okrajni oziroma mestni sindikalni sveti.
Republiški začasni odbor je bil že imenovan z odločbo predsednika Sveta za ljudsko zdravstvo in socialno politiko dne 20. t. m. in ta odbor s* jv že sestal 23. t. m. na prvo sejo.
Po okrajih pa s-> priprave za imenovanje odborov v polnem teku. Seveda pa je potreben poleg imenovanja začasnega odbora tudi poseben upravni akt, ki ga izda za republiški zavod Svet za ljudsko zdravstvo in socialno politiko republike, za okrajni zavod pa okrajni ljudski odbor. V taki odločbi je določiti tudi rok, v katerem naj začasni odbori prevzamejo dosedanje službe socialnega zavarovanja od splošnih upravnih organov.
Navodila vsebujejo načelo, naj ima po možnosti vsak okraj svoj zavod za socialno zavarovanje Kjer pa bi zato. ker je okraj gospodarsko nerazvit in je tam majhno število zavarovancev, kjer obstojajo težave glede na ureditev zdravstvene službe ali sličnih razlogov, smatrali, da je samostojen
zavod odveč, se lahko ustanovi za več sosednih okrajev ©n zavod. Tak sporazumen predlog pa sporeče začasni odbori prizadetih okrajev republiškemu začasnemu odboru, ki sklepa o ustanovitvi takšnega skupnega zavoda. Če se ne doseže soglasje, odloči Vlada ljudske republike o tem. kje naj se ustanovijo zavodi za socialno zavarovanje in za kakšen teritorij.
Republiški začasni odbor je že na svoji seji podal svoje stališče naj se v Sloveniji ustanovijo okrajni zavodi po vseh okrajih glede na precejšnjo gospodarsko razvitost republike. Mnenja pa je. naj se vsekakor združijo mesta Ljubljana- Maribor in Celje z okoliškimi okraji v enotnem zavodu, to pa predvsem zarodi pocenitve aparata.
Predpisi predvidevajo, da so okrajni ljudski odbori dolžni pustiti novim zavodom ves inventar, ki so ga imele bivše uprave za socialno zavarovanje na dan 1. januarja 1952. Težiti pa je treba tudi. da se novo osnovanim za-.odam vrnejo vsi računski in pisalni stroji in inventar, ki so ga imele bivše ekspoziture socialnega zavarovanja ob svoji vključitvi v organe splošne državne uprave. Okrajni ljudski odbori morajo tudi zagotoviti zavodom za socialno zavarovanje ustrezne prostore, in to po možnosti v zgradbah, ki so bile last socialnega zavarovanja.
Da bi se tudi personalna politika pri nameščanju novih kadrov v službo socialnega zavarovanja pravilno vodila, je postavljeno splošno načelo naj se daje pri namestitvah prednost tistim, ki že poznajo posle socialnega zavarovanja, Ker so se že pojavile marsikje težnje, da bi okrajni ljudski odbori ob - svojih reorganizacijah »spravili pod streho« tudi manj sposobne uradnike, zato pridržana pravica nastavljanja vodilnega in strokovnega uslužbenstva začasnemu odboru republiškega zavoda. Tudi začasno sistemizacijo uslužbenskih mest bo sprejel i začasni odbor republiškega zavoda za vse okrajne zavode po njihovem predlogu. Ta I določba je potrebna zato, da se e čimbolj
enotnim merilom izvede začasna sistemizacija uslužbenskih mest.
Začasni odbori so v svojem poslovanju pristojni za izvrševanje vseh poslov, ki so pridržani po Uredbi skupščinam zavodov in njihovim izvršilnim odborom. Delo v teh začasnih odborih je častno, naravno pa se povrača članom izgubljeni zaslužek kakor tudi potni stroški v višini, kot to velja za državne uslužbence. Ker bodo morali začasni odbori kakor tudi pozneje izvršni odbori odločati na svojih sejah o številnih operativnih zadevah socialnega zavarovanja, je razumljiv predpis, da se morajo seje vršiti vsaj enkrat tedensko. Zapisniki o teh sejah morajo vsebovati vse odločbe in sklepe.
Vloga direktorjev zavodov je obeležena s tem. da obvezno prisostvujejo sejam odbora, da pripravljajo gradivo za seje. da skrbijo za to, da se izvršujejo odločbe in sklepi in izdajajo nove ustrezne odločbe.
KAKO BODO ZAVAROVANCI URESNIČEVALI SVOJE PRAVICE
Glede na spremembe v zdarvstveni službi socialnega zavarovanja in glede na potrebo. da bo vsak okrajni zavod kril iz lastnega fonda stroške za bolniško zavarovanje. so razumljive nove določbe o uresničevanju pravic zavarovancev. Praviloma zdravstveno varstvo vrše tudi v bodoče na isti način kot doslej organi splošne zdravstvene službe na temelju potrdil o zaposlitvi, napotnic za bolnišnico, za specialne preglede in slično. Bolnišnice pa so dolžne, da obveščajo okrajne zavode za socialno za varovanje vsak mesec o tem. koliko časa so se zdravili v teh zavodih posamezni zavarovanci iz območja njihovega okraja. To je potrebno zaradi tega, da bo vsak okrajni zavod na podlagi takih podatkov lahko predvideval obremenitve, ki jih bo moral kriti iz lastnega fonda. V istem smislu je tudi razumljiv sklep republiškega začasnega odbora. da morajo take podatke nuditi vsem okrajnim zavodom vsi zavodi, v katerih se kopališko ali klimatsko zdravijo zavarovanci in svojci.
Po novi uredbi zdravniki-posamezniki odobravajo le bolezenske dopuste do dveh mesecev. Preko te dobe pa te prizna samo posebna zdravstvena komisija- Da pa bo nastal v zdravstveni službi večji red, bo uvedena imenovana zdravstvena kontrola-ki jo bodo vršili zdravniki, lahko pa tudi okrajni zavodi ter podjetja in ustanove, ki tudi fake bolnike ob zapaženih nepravilnostih ali sumu napote na pregled zdravstveni komisiji Dopuste ob nosečnosti in porodu bodo še naprej odobravali zdravniki-posamezniki. Seveda pa ni potrebna ocena zdravniške komisije v tistih I primerih, kadar je zavarovanec v zdravstveni negi v bolnišnicah, ne glede na dobo I trajanja zdravljenja. Do 18. julija 1952 pa se
morajo napotiti na pregled zdravniški komisiji vsi oni zavarovanci, katerim je bil doslej priznan bolniški dopust daljši od dveh mesecev, če se sedaj še nahajajo v bolniškem staležu.
Da ne bi novi odbori preobremenjevali zdravstvenih organov z vsemi mogočimi evidencami in poročili,je postavljeno načelo, da bodo v bodoče zdravstveni organi vodili le evidence v dosedanjem obsegu, Zaradi večjega nadzora in večje smotrenosti v nudenju zdravstvenega varstva zavarovancem bodo posebni nadzorni zdravniki kot uslužbenci socialnega zavarovanja vršili neposredni nadzor nad delom komisij, zdravnikov in zdravstvenih ustanov nasamem mestu njihovega poslovanja. Delo pa bodo lahko nadzorovali tudi potom poročil, ki jih bodo dobivali od teh zdravstvenih organov.
Po načelu, da službo pokojninskega in invalidninskega zavarovanja v glavnem usmerja republiški zavod, bolniško zavarovanje pa okrajni zavodi, je tudi zdravstvene komisije treba osnovati pri ustreznih vodstvih. Zdravstvene komisije in komisije za kopališko in klimatsko zdravljenje namreč postavljajo organi zdravstvene službe po okrajih in okrajni zavodi tudi nosijo stroške za njihovo poslovanje:	nasprotno
pa postavljajo republiški zavodi za socialno zavarovanje invalidsko-pokojninske komisije in to po predlogu republiških svetov zveze sindikatov in strokovnih sindikatov. Za vse komisije bo veljalo načelo, da morata v njih sodelovati najmanj dva zdravnika in en laik. Samo v taki polni zasedbi lahko pravno vel javno poslujejo. Pred sindikate se zato postavlja važna naloga, da izberejo za laične zastopnike v teh komisijah do okraja vestne in odgovorne ljudi-Za namestnike teh Članov komisij bo potrebno predvideti več oseb. da bo poslovanje vselej lahko uspešno. Strokovni nadzor nad delom teh komisij opravljajo organi zdravstvene službe. Še bolj kot vprašanje ustanovitve samostojnih zavodov po posameznih okrajih bo potrebno pretehtati, kateri okraji bodo lahko postavili dobre zdravstvene komisije in komisije za kopališko in klimatsko zdravljenje, in kje bi kazalo takim komisijam zaupati službo za več okrajev. Navodila nalagajo Svetom za ljudsko zdravstvo in socialno politiko ljudskih republik in republiškim zavodom za socialno zavarovanje, da glede na poznavanje in smotreno izkoriščanje višjih zdravstvenih kadrov pripravijo priporočila okrajem za ustanovitev teh komisij, ki bodo poslovale za več okrajev.
Pravilnike o delu teh komisij bodo izdajali republiški organi zdravstvene službe in republiškega zavoda za socialno zavarovanje, način poslovanja posameznih komisij pa bodo določali ustrezni organi na okrajih.
Invalidsko-pokojninske komisije ugotavljajo zmanjšanje oziroma izgubo delovne
zmožnosti na zahtevo zavarovancev, revizijo teh ocen pa tudi na zahtevo zavodov za socialno zavarovanje. Te komisije tudi ocenjujejo možnost in predlagajo prekvalifikacijo zavarovancev in njih pošiljanje na drugo delo.
Glede bodoče ureditve okrajnih zavodov in njihovih neposrednih pooblastil je prepuščeno okrajnim zavodom, da določijo tista podjetja in ustanove, ki bodo izvrševala neposredno likvidacijo dajatev bolniškega zavarovanja po 98 členu zakona o socialnem zavarovanju. Prav tako so že po uredbi okrajni zavodi pooblaščeni, da določijo večja središča kakor tudi podjetja in ustanove, v katerih se bodo ustanovile posebne ekspoziture socialnega zavarovanja. Od ostalih podjetij, zavodov, ustanov in uradov pa bodo okrajni zavodi postopoma in v sporazumu z njimi prevzeli izvrševanje teh poslov. Začasnim odborom republiških zavodov pa je naloženo, da po ugotovitvi obstoja, pogojev določijo one okrajne zavode, ki jih smatrajo za usposobljene, da prevzamejo pokojninsko m invalidsko službo, kar pa naj bi se praviloma začelo izvajati šele po izvršeni prevedbi dosedanjih upokojencev* Republiški začasni odbor pa je na svoji prvi seji že sklenil, naj se ta služba takoj prenese na Mestni zavod za socialno zavarovanje v Ljubljani, takoj pa naj se začnejo pripravljati pogoji za prevzem te službe tudi v Mariboru. Celju. Trbovljah, Kranju in na Jesenicah.
Podjetja, zavodi ustanove in uradi fiO naravno dolžni voditi Še nadalje vse predpisane evidence.
SE NEKAJ O ZAČASNEM FINANČNEM POSLOVANJU ZAVODOV
V letu 1952 bo za finančno poslovanje socialnega zavarovanja še dajala zvezna vla; da posebne kredite- Te kredite republiški odbori porazdele na kredite za invalidsko in pokojninsko zavarovanje, za otroške dodatke in za bolniški' zavarovanje. Prvi ostanejo v celoti pod upravo republiškega zavoda za socialno zavarovanje, ostale pa ra zdel e med okrajne zavode. Po okrajnih zavodih se zato uvede popolno knjigovodstvo, o plačanih prispevkih pa bodo vodili evidenc-o in pa nadzor o pravilnem obračunavanju in pravočasnem vplačevanju predpUanih prispevkov za socialno zavarovanje.
Zaradi visokih stroškov za zdravila bo v bodoče treba bolj nadzorovati izdajanje receptov. Zdravniki bodo morali točno označiti koristnika in se na receptu popolnoma čitljivo podpirati oziroma uporabljati recepte s svojim tiskanim ali s Štampiljko odtisnjenim imenom
Prvo navodilo napoveduje če navodila o pripravi statutov za zavode socialnega zavarovanja in o postopku za volitve n-rvib skuščin.	L. EU
4 stran * 27 VI. .9,2 delavska enotnost
....... 'M, JI ■"■MU1 M P "l‘.WL	"J""1	" ..'M1 -I.11L.1.UL 'J.. 11
RAZMIŠLJANJA O DVEH SODOBNIH KIPIH
KAKO STA DVA KIPARJA RAZUMELA
IN OBDELALA ENAK KIPARSKI PREDMET

Alberto Viani: Zenski svet
Aristide Maillol: Ile de France
JCuituhni zapiski
'a .	smo se pogovorili o dveh po-
bah. O »Moni Lisi< Leonarda da P in-,ya o »Ženski glavi« sodobnega moj-Jf . Picassa. V obeh primerih sta sl* *‘kar}a upodobila obličje žene, toda ? smo ogromno razliko o načinu, Kako sta slikarja pristopila k slikar-?kemu predmetu. Realist Leonardo da kunci je upodobil ženo, kakršna je v Remici bila, poleg tega pa ji je dal še duhovni poudarek, ki je utemeljen o resničnem dušeslovnem svetu upodob-Ijenke. Kubist Picasso pa je resnični lik tene zmaličil v odpor vzbujajočo grotesko. Zanj resnični svet ne obstoji, vse dogajanje realnega sveta bazira le o nJegovi »notranjosti« v svetu sanj in ynočnih mor«. Kakšen je ta »notranji Boets, smo mogli ugotoviti ob njegovi *Zenski glavi«.
Lahko bi rekli s Plehanooim, da preživlja tovrstna umetnost >Krizo grdobe«, kajti o lepoti, pa naj si bo to zunanja ali »notranja«, tu več ne moremo oooriti. Ko je članek o »dveh podo-aht izšel, mi je prijatelj očital, da nisem bil pošten. »Vzel si,< je dejal, >pri-rner iz renesančnega slikarstva ter ga soočil s sodobno sliko. Jasno je, da mora biti med obema podobama velika razlika, saj počivajo med njima stoletja. Pravilno bi storil, če bi primerjal dve sodobni sliki, ter tu pokazal na razliko, če sploh ta obstaja.« Potrdil sem prijateljevemu mnenju, ter sem zato vzel v pričujočem članku primerjavo dveh sodobnih kipov. Sicer tudi tu ne gre za isto letnico nastanka kipov, vendarle mi sodobnosti obeh del nihče ne bo mogel očitati.
Primerjali bomo kip rile de France« (bron), delo francoskega mojstra Aristida Maillola, z »Ženskim aktom« italijanskega kiparja Alberta Piani ja. V obeh primerih gre v bi-stou za enak kiparski predmet, namreč za upodobitev golega ženskega telesa. Poglejmo, kako sta kiparja razumela in obdelala to kiparsko snov.
Aristide Maillol (umrl l. 1944), eden največ jih kiparjev zadnjega časa, je bil nadaljevalec stare francoske plemenite kiparske umetnosti po Rodinu. Kot močna in samostojna umetnostna individualnost je vnesel v razvoj moderne kiparske umetnosti nove prvine. Slikovitosti Rodinovih del je postavil nasproti trdno konturo in kubično preprostost grških predklasičnih umetnin, ter jim dal seveda svojski, sodobni izraz. Iz teh predpostavk je zrasla tudi njegova plastika »Ile de France« (»Otok Francije« — srce Pariza). Upodobil je golo, mlado, vitko, toda krepko ženo, ki ponosno koraka v svet; v desnici drži šop klasja. Zavedajoča se svoje pomembnosti in lepote je ponosno dvignila glavo, prša so se ji napela, korak ji je čvrst in prožen. Kipar ni prepisal vseh posameznosti z resničnega modela. Poenostavil in posplošil je izraz obraza, posamezni deti telesa so oblikovani dokaj svobodno. S tem pa je dosegel jasnost in krepko plastičnost telesa ter preglednost celotnega obrisa figure. Takoj na prvi pogled moremo ugotoviti, da se kipar ni mnogo oddaljeval od predmeta, ki mu ga je posredovala naravna resničnost.
In misel, ki počiva v tem kipu? Ko 'je Maillol modeliral to delo je vstajala o njegovem geniju vizija »Ile de Fan-ce«. Videl je veličino francoskega naroda, naroda, ki je bil stoletja učitelj vsega kulturnega sveta. Videl je morda arhitekte, ki so odhajali od prvih romanskih katedral, kiparje, ki so ustvarili gotiko, prisluhnil je razpravam na srednjeveški Sorbonni, doživljal je francosko revolucijo, komuno, pred njegovimi duhovnimi, očmi so ostajali likt Voltaira, Balzaca. Anatola Franca itd., imena slavnih slikarjev, glasbenikov, skratka vseh tistih ljudi in dejanj, ki so napravili Francijo veliko in slavno. In vran iz srca Pariza so žile vroče in krasne krvi prepregle ves kulturni svet. Potem je naš kipar zagledal čudovito lepo, čisto in ponosno ženo, ki je kot utelešenje vseh njegovih sanj (golo
žensko telo — kaj je še lepšega ustvarila narava, kaj bolj veličastnega so ustvarili v tisočletjih umetniki!), stopila o njegov sedaj še neurejeni svet spominov, misli in čustvovanja. »Ta žena, žena, ki nosi klasje, — kruh, to je Ile de France«, si je rekel umetnik. Koliko lepote in, kar je tudi silno važno, kakšen narodnostni ponos odseva iz te ženske postave. Genialni Maillol je torej upodobil golo žensko telo, vdahnil pa mu je tudi globoko misel o slavi lastne domovine.
atenski svet« (marmor) Alberta Viani ja je nastal l. 1945 ter je bil razstavljen na »Biennale« v Benetkah l. 1948. Če se ne motim, je bil kipar za to delo tudi nagrajen. Kaj bomo dejali k tej upodobitvi golega ženskega telesa? Da se kipar ni norčeval iz obiskovalcev razstave, je dokazano s tem, da je kip iz marmorja in da je tehnično zelo skrbno obdelan. Kip je na razstavi zbujal pri preprostih ljudeh vesel smeh, ki pa je takoj utihnil, čim so jih zadeli mrki pogleda »spoznavalcev« moderne umetnosti, ki so polni občudovanja ogledovali to nezaslišano in pošastno »umetnino«.
Precej domišljije mora imeti gledalec, da ob tem kosu kamna razvozlja lik gole žene. Kaj je ostalo od ženskega telesa in kaj se je zdelo kiparju vredno upodobiti? Nesorazmerna prša, boki, sedalo in okrnjene noge. Vsi ostali deli telesa so izginili. (Tako vidim ta kip jaz, toda dopuščam bralcem mirne duše še drugačne razlage).
Pomislimo sedaj tole! Kip je nastal l. 1945. Torej v letu, ko se je končala druga svetovna vojna, ki je po svojih strahotah in usodnosti prekašala vse dosedanje vojne na zemeljski obli. Vsa ljudstva so se po tem vojnem požaru globoko zamislila. Hekatombe žrtev, požgana mesta in vasi, socialni pretresi, zmage in porazi, vse to je delovne ljudi vsega sveta globoko streznilo in nagnilo k razmišljanju. Le kipar Alberto Viani et consortes so, kot kaže, živeli na drugem planetu; vojna je šla mimo njegovega ateljeja kot prazna, smešna procesija, njegov »veliki genij« se je bavil z mislimi, kako zmaličiti človeško telo, o katerem so nam tisočletja govorili največji kiparji in slikarji, da je čudež narave, predmet, vreden najvišjega ognja in poleta umetnostnega genija. Ko je bridka stvarnost vojnega besa kazala osem ljudem na realna dejstva, je Viani pohajkoval v prelepem gaju >pojmov«, sanj in »nočnih mor«. Tako je nastal ta monstruozni »ženski akt«, ki je >pojm< o ženskem telesu, ta pojm pa je privrel iz »globin« umetniške duše itd. itd. — kakor znajo to teoretično razlagati specialisii-teore-tiki tako imenovane abstraktne >umetnostit.
Ali moremo ob tej samovoljni redukciji človeškega telesa na nekatere >bistvene« telesne dele govoriti o lepoti? Nikakor ne! Pač pa o »grdoti«, o bolestni fantaziji in neznanskem cinizmu!	Dr. S. Mikuž
Glasbena šola v Novi Gorici lepo napreduje
V soboto 7. junija je 22 najboljših gojencev glasbene šole društva »Janka Premrla-Vojka« iz Nove gorice ob zaključku šolskega leta pokazalo, kaj so se doslej naučili. S tem koncertom je glasbena šola v Novi Gorici dokazala, da verno sledi nalogi, ki si jo je zadala ob ustanovitvi, da vzbudi učencem veselje in ljubezen do glasbe.
Učenci so izvajali vse točke bogatega sporeda ritmično in dinamično pravilno. Posebno razveseljiv je napredek mladih violinistov, ki jih poučuje tov. Rudi Lah. Pohvaliti pa je treba tudi ostale glasbene učitelje kot so Anka Hvala, Anica Gomišek in Franc Zižmont. Vse te je uprava društva obenem s sedmimi najboljšimi gojenci tudi nagradila.
Franc Bizjak
Na občnih zborih sindikalnih kulturno umetniških društev »Aleš Kapel« in >Jože Just« iz Hrastnika so sklenili, da bosta obe društvi pristopili k delavskemu društvu »Svoboda«. Že prejšnjo nedeljo je bil ustanovni občni zbor »Svobode« o Spodnjem Hrastniku. Ta zbor je bil prav na 50. obletnico ustanovitve prve »Svobode« o Hrastniku. Sklepi, ki so jih sprejeli, kažejo, da bo novo delavsko društvo močno razgibalo kulturno življenje med hrastniškim delavstvom. Že sedaj se marljivo pripravljajo na zlet »Svobode«, ki bo avgusta v Trbovljah.
*
V bujskem okraju se je začel 21. junija festival hrvatskih prosvetnih društev. Prireditve v Bujah, Materadi, 'Marušičih, Nooigradu. in Umagu bodo trajale ? dni. Italijanska kulturno umetniška društva jugoslovanske cone Svobodnega tržaškega ozemlja pa se pripravljajo, na festival, ki bo 6. julija o Rovinju kjer bodo prvič skupno nastopili italijanski »Klubi kulture« iz Reke, Istre in jugoslovanske cone STO.
*
Prejšnji petek je priredilo delavsko kulturno umetniško društvo »Jože Šeško« o Kočevju pevski koncert. Nastopili so moški, ženski in mešani pevski zbor s slovenskimi narodnimi in umetnimi pesmimi. Čeprav So se šele pred kratkim začeli bolj baviti z zborovskim petjem, vendar je koncert prav dobro uspel.
*
Delavsko društvo iz Kneže-Podmelc, o katerem so večinoma delavci iz tovarne v Klavžah in železniški uslužbenci, je ponovno oživelo. Pretekli teden je igralo Nušičevo komedijo »Sumljiva oseba«. Ljudje iz Kneže in Pod-melca, ki nimajo prilike, da bi večkrat
videli kulturne prireditve, si žele, da bi v njihovem kotu bilo takih prireditev čim več.
*
V »Mariborskem tednu« bodo med drugim nastopali tudi pevski zbori, ki se že dalj časa pridno vadijo. Priredili bodo skupni koncert na Rotooškem trgu. Vsak pevski zbor bo zapel tri pesmi, prav toliko pesmi pa bodo zapeli tudi združeni moški in združeni mešani pevski zbori. Razen tega vadijo pevski zbori pesmi za zlet »Svobode« v Trbovljah, ki se ga bodo udeležila kulturno umetniška društva »Slava Klavora«, »Maks Durjava«, »Angel Besednjak« in »Iva Polančič«.
Da pa bi pritegnili o svoje vrste čim več pevcev in privabili čim več poslušalcev, nastopajo mariborski pevski zbori vsak četrtek v mestnem parku.
*
Društveno življenje Slovencev o Karlovcu je osa leta po osvoboditvi životarilo. Koncem lanskega leta pa so ustanovili slovensko prosvetno društvo »Slovenski dom — Triglav«, ki je pred kratkim uprizorilo svojo prvo prireditev, Linhartovo »Županovo Micko«. Z igro je dramska sekcija društva doživela lep uspeh. Ustanavljajo tudi mešani pevski zbor, jeseni pa bodo priredili za mladino tečaje slovenskega jezika.
*
Nedavno so doživeli idrijski rudarji veselo presenečenje. Obiskal jih je pevski zbor Centralnega doma Jugoslovanske ljudske armade iz Beograda. Zbor, ki šteje nad 100 pevcev, je lepo zapel različne narodne in partizanske pesmi. Ob zaključku so žene poklonile gostom šopke rož, rudarska mladina pa jim je poklonila v spomin kos rude jeklenke z vklesanim pozdravom.
Kulturno-prosvetno življenje v slovenjegraškem okraju je letos zelo živahno. Medtem ko je bilo lani od januarja do konca junija 116 prireditev, jih je bilo letos v istem obdobju 255. To pomeni, da je bilo vsak mesec nad 50 prireditev.
Letos je bilo v okraju 29 izobraževalnih tečajev z nad 240 tečajniki. Oprani jenih je bilo nad 5000 preda vateljskih ur iz različnih področij. Tudi število knjig, ki so si jih bralci izposodili v letošnjem letu, prekaša število izposojenih knjig v istem obdobju lanskega leta.
*
Pred nedavnim so imeli jeseniški dopisniki posvetovanje, na katerem so sklenili, da bodo ustanovili klub dopisnikov. Na posvetovanju so tudi sklenili, da bodo o bodoče čimoee pisali v naše liste in revije ter s tem seznanjal f našo j&nhost z vsemi dobrimi, pa tudi s slabimi stvarmi iz življenja jeseniških železar jev.
* ' 1
Kulturno umetniško društvo »Anton Aškerc« iz Šmar ja pri Jelšah je dostojno proslavilo stoletnico rojstva pisatelja in pedagoga Jakoba Šketa. Pred 8000 gledalci je pred rojstno hišo Jakoba Šketa uprizorilo »Miklovo Zalo«, ki je še danes ena izmed najbolj priljubljenih slovenskih iger. V vlogi Turkov je sodelovala tudi konjenica JLA iz Slovenske Bistrice.
*
Dramska družina kulturno umetniškega društva iz Jevnice je preteklo nedeljo uprizorila tridejanko »Trije vaški svetniki«. I-judje iz domače in sosedne vasi so povsem napolnili dvorano. Le škoda je, da pri izbiri igre niso imeli večje sreče. Ne vem, če se je izplačalo za tako ceneno zabavo toliko truda, kot so ga vložili igralci o to igro. Želimo, da bi o bodoče imeli pri izbiri iger bolj srečno roko.
F. Svetek:
PO MAKEDONIJI
OHRIDSKO JEZERO, SKUPŠČINA IN SV. NAUM
Zastopniku srbskega Rdečega križa in meni so nakazali skupno sobo šaleč se, da so bratje Srbi in Slovenci že od nekdaj debeli prijatelji. Na vse zgodaj zjutraj, ko sem čutil v kosteh še dovolj utrujenosti od dolgega potovanja, me a ni vzdržalo v postelji. Preveč sem il radoveden na jutranje vtise Ohridskega jezera.
Sončna luč se je že v vseh mogočih barvah kopala v tem prostranem, kristalno čistem jezeru. Naš Bled, sem v naglici primerjal, kakor je lep in čist in Srbi bi rekli »doteran«, vendar je le igrači ca proti tej ogromni množini naravnih krasot, ki se jim pravi Ohridsko jezero. Za naše pojme to sploh ni jezero. Njegova razprostranost je prav taka, kakor na primer Reški zaliv, če se pelješ z ladjo mimo Opatije proti Pulju, še skoraj več, saj na tej morski poti nikjer ne vidiš meje sosedne države, dočim je del nasprotne obale Ohridskega jezera že meja Albanije.
Vsi, ki smo bili prvič na obali tega jezera, se kar nismo mogli odtrgati od njegovih vtisov. Res težka je bila pot iz obale v kongresno dvorano. Toda megafon je pozival in ubogati je bilo treba.
Skupščini bi moralo prisostvovati 92 delegatov, odzvalo se jih je 79, ostali
bili pa po večini iz upravičenih razlogov odsotni Po izvolitvi delovnega predsedstva poda poročilo o doseda-®jem detovaaja Djmče Zugra.vsky, ki
je opravljal funkcijo predsednika. Ta je že izpred vojne sodelavec v delavskem gibanju Makedonije in je bil tudi >gost< Sremske Mitroviče.
Makedonci imajo s svojo organiza^ cijo približno iste probleme, kakor mi v Sloveniji. Organizaciji je treba dati vsebine, da bo ostala tudi v mirnem času živa in množična, kar v svoji preteklosti nikoli ni bila. Pri prejšnjem frontnem načinu bojevanja to tudi ni bilo potrebno. Sedaj, ko je pa vojna z letalstvom dobila povsem drug značaj, kjer je lahko vse ozemlje izpostavljeno sovražnemu napadu, mora pa tudi ta organizacija spremeniti prejšnjo tradicijo. Ona mora tako razpresti svojo organizacijsko mrežo, da bo imela povsod svoje reševalne organe, v vsakem naselju, vsaki vasi, vsaki tovarni, da bo v vsaki hiši.
V mirnem času mora ta organizacija reševati probleme zdravstvene kulture in prosvete in na praktičnem delu vež-bati svoje članstvo v prvi pomoči pri nezgodah in nesrečah, pri poškodbi posameznikov ali pri elementarnih ali epidemičnih nesrečah, ko so prizadeta cela naselja ali pokrajine. Kar je pa najvažnejše: organizacija mora gojiti v svojih vrstah duh medsebojne solidarnosti, načelo vzajemne pomoči, ki mora po razumski poti sprožiti akcijo, kadar je potrebna. Torej duh medsebojnega zavarovanja ljudi po načelu: da dobi v nesreči prizadeti človek pomoč od tistih, ki niso prizadeti. »Danes tebi, jutri meniti
Iz poročila makedonske organizacije je razvidno, da se tak tip organizacije
tudi pri njih uspešno uveljavlja. V pretekli poslovni dobi so na primer razpečali 30 tisoč brošur glede varstva pred tuberkulozo, 20 tisoč glede cepljenja z BSG. Priredili so 160 kinopred-stav zdravstvenih filmov. Izvežbali so sedaj 250 otroških negovalk, ki so akt-tivne in pridobili čez 2 tisoč dajalcev krvi za transfuzijo. Predavanj in sličnih prireditev je pa bilo mnogo tisočev. Tudi glede števila članstva so se dobro držali, saj ima samo mesto Skoplje okoli 30 tisoč članov (Primerjaj Ljubljano, ki jih ima nekaj nad 40 tisoč).
Pri tem poročilu in še bolj pri sledeči živi in inteligentni debati, so mi neprestano uhajale misli k primerjavi preteklosti tega ljudstva z njegovim sedanjim uveljavljanjem. Pred dobrimi 40 ali 50 leti smo poznali Makedonce, ki so jih skoraj ko živino prevažali po bivših avstrijskih pokrajinah, kjer se je delala kaka železnica, tunel ali cesta. Telesno sicer krepki in lepi ljudje, so se nam zdeli povsem otopeli in predani v svojo tragično usodo. Po preteku pol stoletja pa sediš na zboru njihovega Rdečega križa in vidiš na lastne oči, kako se cela stotina ljudi resno in inteligentno bavi s vprašanji zdravstvene kulture in prosvete. Da. šele tu v Makedoniji lahko doumeš, kaj omeni svoboda za ljudski napredek, rtve zanjo niso zastonj padalel .
Popoldne je bilo delo skupščine prekinjeno, da si posetniki ogledajo Sv. Naum. Lepa, vitka motorna ladjica nas je vse skupaj sprejela na svoj krov in odbrneli smo proti svojemu cilju.
Kako naj opišem svoje počutje? Muzika barvnih prelivov in svetlobe. Kopel v lepih občutkih! Slišim kapetanov zvonec, ki opozarja s strojnim telegramom, da se bliža pristajanje in z njim zvezani manever.
Zopet zazvoni. Telegraf kaže na: »stoj«! Stroj se ustavi. Nekaj trenutkov zadržan mir. Zopet zazvoni: »S polno paro nazaj 1« Propeler ladje zareže v nasprotno smer, voda se divje zapeni, zadnji konec ladjice se vidno privzdigne in ladja obstoji kot strumen vojak. Zopet povelje: »Stoji« in zvonec čez cel telegraf sem in tjel »Manever je končan!« Ladjo privežejo in potniki izstopajo. Po dobri uri vožnje smo
NA SV. NAUMU
Na malem hribu je razmeščeno vse, kar spada k temu spomeniku antične kulture. Na najvišjem mestu stoji cerkvica, zidana iz rdeče opeke in na njenem stolpu pomembna letnica 1015.
Skoro bo minulo tisoč let, odkar je začela človeška roka in um zidati to umetnino. Koliko pestrih misli ti vsiljuje pogled na vse, kar vidiš pred seboj. 1015, kako je bilo takrat na svetu. Kje je živel in kako je živel takrat naš rod? Imamo sicer še starejše spomenike, ki pričajo o takratni naši eksistenci (n. pr gosposvetski prestol), toda v tej dobi, ko je bila zidana cerkvica,. ki jo ravnokar občudujemo, v tej dobi je vladal na vsem zapadu popolen mrak. Sila germanskih mišic je nadkrilila duha antične kulture. Po Rimu in Ogleju, kolikor ju je ostalo od udara divjakov, so peketala kopita germanskih konj. Sila duha je bila podvržena sili mišic- in novi gospodarji so še s smrtjo kaznovali učenje pisanja, čitanja in kakršnega koli kulturnega udejstvovanja.
V teh časih je tu na tej zemlji makedonski procvital duh človeka in ustvarjal vse te umetnine. Freske, mozaik, arhitektura, koliko bogastva in kolik mora biti užitek za človeka, ki raziskuje zgodovino človeštva, ki ima vajeno oko v oceni umetnin, ki zna iz posameznih potez na slikah in tkaninah v črkah in obrisih kamenitih podob razbrati hotenja in duh dobe, v katerem so bila ustvarjena? Koliko bogastva, lepote in spominov na sivo davnino je nakopičenih na enem samem hribčku, ki mu pravimo Sv, Naum ...!
Iz tega premišljevanja, rekel bi iz tega poleta duha v davnino, te takoj zbudi en sam pogled s hribčka. Kakih 300 korakov proč od teh zakladov leži mrko in potuhnjeno — albanska karav-lja. »Hanibal a n te portas«!
Prav tu šele dojmeš, kaj pomeni naša straža v viharju! Tu razumeš vlogo Jugoslavije. Tu te prešine prva ljubezen do fantov, do naše "mladine, ki stoji mirno in samozavestno s puško ob nogah Ne branijo samo naše svobode, svobode ljudstva, ki je po tisočletnih mukah vstalo, da pridene z močjo svojega uma in mišic novih zakladov kulturi in civilizaciji. Oni branijo dobrine, ki jih je človeštvo od roda do roda v tisočletjih ustvarjalo. Tu stoje mirno, jasnih čel, v službi svobode človeške misli in vsega, kar je dvignilo človeka nad žival in kar dela živ-vljenje vredno življenja ...!
(Nadaljevanje prihodnjič.)
DELAVSKA ENOTNOST 27. vi „52 * stran 5
Odlomek iz zgodovine delavskega gibanja na Slovenskem
SE JE SIMM TUDI kultura
!fo OBLIKOVAL UPOONSKI ZNAČAJ NAŠEGA DEL A VSI V A
OB OBLETNICI USTANOVNEGA ZBORA JUGOSLOVANSKE SOCIALISTIČNE STRANKE
So dogodki v preteklosti, zdaj že daleč za nami, ki smo jih upravičeno veseli. Kot vzgib so, začetni, morda, nedognan prvi podvig na naši revolucionarni poti, ki je skozi čas sprožil mnoge druge. Ob naših dneh imajo zato poseben pomen.
Socialno gibanje v Sloveniji se je začelo organizacijsko izoblikovati že leta 1869, ko so ljubljanski delavci v dvorani starega strelišča ustanovili delavsko izobraževalno društvo »Slovenska Lipa«. Društvo je bilo do leta 1884, do celovškega procesa proti »krvavcem« (tako so takrat imenovali slovenske radikalne socialiste), matica delavskega gibanja v Sloveniji. Po njegovem vzoru so se ustanovila podobna društva skoro v vseh večjih krajih Slovenije. Policijski ukrepi in besni napadi slovenskega buržoaznega tiska so sicer nekoliko zavrli' napredujoče delavsko razredno gibanje na naših tleh, niso pa mogli zatreti socialistične ideje, ki se je med našimi delavci in kmeti širila dalje. Na skupni zbor v Hainfeldu, ki je .položil organizacijske in idejne temelje politični organizaciji marksistično mislečega delavstva na ozemlju tedanje Avstrije, so poslali slovenski delavci kljub preganjanju in terorju pet svojih zastopnikov.
Posebno pomembna pa je bila za nadaljnji razvoj razrednega revolucionarnega boja v naši ožji domovini ustanovitev jugoslovanske socialistične stranke poleti leta 1896. Ta obletnica je zato važen mejnik v politični, socialni in kulturni zgodovini naroda. Pomemben spomin.
Do tega leta so bili zavedni slovenski delavci organizacijsko in politično povezani z avstrijsko socialdemakra-tično stranko. Naraščajoče nacionalno in socialno prebujanje slovenskega juga pa je nujno nalagalo slovenskemu in hrvatskemu proletariatu nove naloge. Delovne množice so naglo sprejemale napredne ideje. Sredi svojih zaostalih, skrajno topih in reakcionarnih meščanskih strank, med katerimi se je s svojo predmarčno miselnostjo zlasti odlikovala slovenska klerikalna stranka, se je porajalo slovensko socialistično gibanje, ki je težilo postati samostojno politično gibanje delavstva.
Zbor se je vršil v Ljubljani, v dvorani gostilne »pri Virantu«. Zastopani so bili delavci iz vseh krajev Slovenije, jugoslovanski delavci iz Dunaja ter zastopniki socialno demokratične stranke iz Hrvatske in Avstrije. Prvi je na zboru govoril Petrič, ki je tudi
OPREMLJAMO; KINO DVORANE HOTELE
HOTELSKE SOBE
RESTAVRACIJE SOLE i.t. d.

Tovarna

UPOG. POHIŠTVA
KAMNIK - DUPLICA	TEL.4
| predlagal dnevni red (poročilo o stran-| ki in, situaciji; načelna izjava; organi-I žacija in taktika; agrarno vprašanje; tisk; volilna reforma).
O prvi točki je govoril Zavertnik, ki je nazorno opisal takratne razmere: »V prvih letih Schmerlingove hinavske^ ustave je bil ves slovenski narod složen v boju proti tlačanom ... Kmalu pa so se pojavili duhovniki ter zahtevali, naj se jim odstopi vodstvo vsega naroda v politiki in kulturi. Med duhovniki, zastopanimi po »Slovencu«, in posvetnim meščanstvom, ki je izdajalo »Slovenski Narod«, še je vnel hud boj... Politični kaplani na eni, advokati in notarji na drugi strani, so poskušali spraviti narod v svoje mreže; strankarski interes je prevladoval nad vsemi drugimi.... Že v. tistih letih so delavci spoznali, da ne morejo pričakovati rešitve v meščanskih ' stran9 kah. V svojem društvu so proučevali probleme, ki vihrajo po vsem spetu in dajejo obeležje novemu času.«
Iz Zavertnikovega poročila tudi izvemo, s kolikimi in kakšnimi težavami se je moral boriti edini delavski list »Delavec«, ki je izhajal najprej v Zagrebu, nato na Dunaju in končno v Trstu, ker ga na Kranjskem ni hotela tiskati nobena tiskarna. Zavertnik je omenjal tudi močne sindikalne organizacije, ki so obstojale v ‘ Sloveniji. Združevale so kovinske delavce, železničarje, rudarje, grafične delavce,'peke, krojače, knjigoveze in druge. »Pionirji rešilnega nauka med Slovenci so poštah železničarji, ki prihajajo že po svojem poklicu največ v svet, kjer spoznajo nove ideje in boje . ...11. septembra so ustanovili »Železničarsko bralno in napredno društvo« ter pokrenili list »Delavec«. Kljub vsem intrigam klerikalcev socializem v Sloveniji napreduje in se že more prerokovati njegova zmaga ... »Tudi slovenski kmetje,« je nadaljeval Zavertnik »se pridružujejo socialno demokratičnemu delavstvu in delajo klerikalcem hude skrbi. Le-ti so najhujši sovražniki socializma in ne mine nedelja,-da ne bi ta ali oni župnik ali kaplan s prižnice napadal »prekleti socializem«-..; Kako se godi brež-značajnemu klerikalizmu, dokazuje tudi to, da mu njegovi jezuitski, lažnivi in zviti argumenti ne pomagajo več, in se mora zatekati k fizični sili. Tako so, plačujoč nevednim elementom pijačo, razdejali že tri delavske shode, in sicer enega v Novem mestu, drugega na Vrhniki in tretjega v Ljubljani.« Svoje poročilo je Zavertnik zaključil z besedami: »Zaman dvigujejo črne pošasti svoje glave, zaman skuša reakcija v uniformi, talarju in fraku zagrniti sonce; naši narodi, ki so se stoletja borili za svobodo in umirali od sovražnikovih in krvnikovih rok, se ne boje, gotovi končne zmage.«
O načelni izjavi je poročal Železnikar, ki je predlagal, da zbor osvoji program ra zre dne g a b oj a, -i-ž -voj e vanja politične moči in socialne zakonodaje. Načelna izjava, ki je v bistvu enaka hainfeld-ski, je bila po daljši debati sprejeta s pripombo, da se bo stranka imenovala »Jugoslovanska socialno demokratična stranka.« Za izdevelc »jugoslovanska« se je izjavil tudi zastopnik hrvatskega delavskega gibanja, ki je že takrat poudarjal, da predstavljajo jugoslovanski delavci nerazdružljivo celoto. Predlagal je, da bi se povabila na prihodnji strankin kongres tudi predstavnika srbskih in bolgarskih delavcev.
Zanimivo je, da so delavci že na tem ustanovnem zboru obširno razpravljali tudi o kmečkem vprašanju. Poudarjali so, da se v skupni borbi kmete ne sme ločiti od delavca, da pa se mora kmet predvsem otresti svoje
sebičnosti. Resolucija, ki jo je predložil poročevalec Drofenik, je zahtevala, daje občinska posestva kar se da povečajo, občini pa zajamči možnost in daje pravica do odkupa posestev; občinska posestva naj obdelujejo občani vzajemno in to posredno ali pa preko v to svrho ustanovljene zadruge, itd. Zaradi zapletenosti tega vprašanja pa so končno sklenili, da bodo o njem ponovno razpravljali na prihodnjem kongresu.
Posebno pozornost je posvetil kongres delavskemu tisku. Med drugim so poudarjali tudi potrebo po leposlovnem listu, »ki bo prinašal v slovenskem, hrvaiskem, srbskem in bolgarskem jeziku znanstvene in. leposlovne prispevke«. Naslednje leto je lak delavski leposlovni list' tudi izšel in to v slovenskem jeziku. Izdal ga je v Celju Rok Drofenik pod naslovom »Svobodni glasovi«.
Govorili so tudi o vprašanjih volilne reforme. Delovno ljudstvo je bilo takrat brez vpliva na državno politiko. Pravico glasovanja so imeli le privilegirani . sloji, v parlamentu so sedeli zastopniki kapitalistov in veleposestnikov. Boj za splošno in enako volilno pravico je trajal skoro trideset let. Končno se je morala fevdalna avstrijska vlada udati pritisku ljudskih množic. Sele po uvedbi splošne in enake volilne pravice 1907 se je pokazalo dejansko socialno in nacionalno stanje v Avstriji, Volilna reforma, za katero so se delavci ob nasprotovanju buržoaznih nacionalnih strank tako dolgo borili, je razbila centralistično Avstrijo in tako posredno omogočila osvoboditev slovanskih narodov izpod nemške nadvlade.
Globlji pomen ustanovnega kongresa Jugoslovanske socialno demokratične stranke je nedvomno v tem, da je odtlej^ postajalo slovensko delavstvo vse močnejši političen činitelj v slovenskem javnem življenju. Zavedno organizirano delavstvo je razburkalo tedanje mrtve vode slovenske politike. Začela se je otipljive je kazati reakcionarnost in mračnjaška nestrpnost klerikalne stranke. Oficialne laži, ki so jih meščanski politiki uporabljali, so delavci začeli razumevati. Med delavstvom s6 se 'začele širiti nove ideje. Ni slučaj, da se vzporedno z razvojem slovenskega delavskega gibanja in socialnih idej razvijeta tudi slovensko umetniško delo in prosveta nasploh. Pojavi se Ivan Cankar kot glasnik te prebujajoče se dobe. Po kmečkih puntih in reformaciji zasije naše obzorje znova v svetlejši luči. Z ■ razvojem socialnih idej se je širila slovenska kultura in oblikoval uporniški značaj našega ljudstva. Z ustanovitvijo razredne politične organizacije slovenskega proletariata, pa čeprav ta tedaj še ni bila jasno izoblikovana, je začel revolucionarni boj, ki je težil za ljudsko državo in socializmom.' '
knjiga »odbornik«
ni namenjena samo odbornikom, 6epray se je morajo predvsem poslužiti oni, koristila pa bo tudi članom, ki še nimajo odbornišklh dolžnosti. Posebno začetnikom je nujno potrebna, prav vsak pa bo nekaj koristnega našel tudi zase.
Naročajte knjigo pri sindikalnem svetu ali pa pri Založbi Delavske enotnosti, Ljubljana, poštni pret al 284.
PREKLIC SINDIKALNIH KNJIŽIC
Sindikalne knjižice so izgubili in jih proglašajo za neveljavne: Alojz Mohar, številka knjižice 3032199. Marica Antičevič, pošt. uslužb. Logatec, Bronislava Jesenko, številka sindikalne knjižice 475650 in Tončka Rupnik iz Litostroja.
Tone Magajna, številka sindikalne knjižice 240685 in Zdravko Florjančič, Tehnični institut Glavne direkcije kovinske industrije Ljubljana.
-------06 ko6u dogodkov---------------
v pk&t&ki&m tednu
OBISK AVSTRIJSKEGA ZUNANJEGA MINISTRA — V JUGOSLAVIJO BO PRIŠLA GRŠKA DELEGACIJA — NASPROTJA MED S VEDSKO IN SOVJETSKO ZVEZO — IZJAVA OBČINSKEGA SVETNIKA MESTA COVENTRV — AMERIŠKI JEKLARJI SE VEDNO STAVKAJO — NEREDI V VZHODNI NEMČIJI — SAMOKRITIKA FRANCOSKIH INFORMBIROJEVCEV — USPEH ENOTNEGA NASTOPA TRŽAŠKIH DELAVK — NEMŠKO VPRAŠANJE SE VSE BOLJ ZAPLETA — NASA GOSPODARSKA DELEGACIJA SE JE VRNILA Z OBISKA SKANDINAVSKIH DRŽAV — V TUNISU SE VEDNO VRE — USTANOVILI BODO VZHODNONEMŠKO ARMADO — NOVO NASILJE VLADE .JUŽNOAFRIŠKE UNIJE — STAVKA RUDARJEV V ANGLIJI — LAKOTA V INDIJI
Jugoslavijo je obiskal avstrijski zunanji minister Gruber, ki se je s predstavniki naše vlade razgovarjal o izboljšanju odnosov med obema državama. Bilo je govora o povečanju trgovinske zamenjave, o položaju koroških Slovencev, o avstrijskih vojnih ujetnikih itd. Avstrijskega zunanjega ministra je sprejel tudi maršal Tito.
» * *
V	začetku julija bo na pevabilo Ljudske skupščine FLRJ obiskala Jugoslavijo grška parlamentarna delegacija. Delegacija se želi spoznati z življenjem v Jugoslaviji, obenem pa razgovarjati z našimi predstavniki o izboljšanju odnosov med obema državama.
* * *
V	poslednjem tednu je potovalo več not Iz Sovjetske zveze v Švedsko in obratno. Sovjetska zveza trdi, da vodi Švedska sovražno politiko do ZSSR, švedska vlada, ki je odkrila široko razpredeno rusko vohunsko mrežo pa se ne strinja z odnosom Sovjetske zveze do Švedske, pa bi se položaj med obema državama že bolj zamotal, so sovjetski lovci sestrelili neko švedsko letalo. Sestreljeno letalo je Izginilo neznano kam.
Sovjetski zvezi gre v načun vsako najmanjše trenje med njo in državami, ki jih nima pod svojim vplivom.
* * *
Občinski svetnik mesta Coventry-a in vodja delegacije, ki je bila pred kratkim na obisku v Beogradu Harry Weston je izjavil, da bi morala Velika Britanija bolj podpreti Jugoslavijo v njenih naporih za izgradnjo države, Weston je pripomnil, da bo složno z ostalimi člani delegacije zastavil vse sile za izboljšanje odnosov med obema državama.
Ko je govoril o svojem obisku v Jugoslaviji je dejal, da ga je globoko doj-milo vse, kar je videl in doživel v Jugoslaviji. Posebno globoko pa ga je do j mil patriotizem Jugoslovanov In navdušenje, s katerim daje mladina svoj prispevek za dvig blaginje v državi.
* * *
Skoro mesec dni že traja stavka 650.000 delavce ameriške jeklarske industrije, toda prav nič ne kaže, da bi bila v kratkem končana. Zaradi te stavke je nehalo delati tudi več kot 100.000 delavcev drugih industrijskih panog, med njimi tudi 50.000 rudarjev in več kot 20.000 železničarjev.
Ameriške zaloge jekla se naglo krčijo. Tri družbe, katerih tovarne Izdelujejo orožje, so sporočile, da bodo morale ustaviti proizvodnjo zaradi pomanjkanja določenih vrst jekla. Zaradi stavke je šlo doslej v izgubo že približno 5 milijonov ton jekla.
* * *
V	Turingiji je prišlo do ostrih spopadov med vzhodnonemško policijo in kmeti, ki so se uprli prisilni izselitvi iz takoimenovanega varnostnega pasu. Kmetje so policaje napadli s kosami in Jih 43 poškodovali.
* * *
Francoski komunistični prvaki so priznali svojo krivdo in sklonili glave pod obtožbami,. da so »krenili z linije« in da so sektašili. Med spokorniki sta tudi dva člana francoskega politbiroja in številni pomembni voditelji Komunistične partije Francije. V Franciji domnevajo, da je to začetek obsežne »čistke« med francoskimi komunisti.
, ..... . * * *
V	Trstu je bil sklenjen sporazum med delavskimi predstavniki kononljarne in med zavezniškim uradom za delo. Spor je nastal zato, ker delavke niso hotele delati na 4 statvah, kar je tudi fizično nemogoče. Enotnemu nastopu delavk se je zahvaliti, da je bil dosežen sporazum, po katerem bodo dobile delavke zvišano mezdo, hkrati pa pomočnice pri 4 statvah.
* * *
Sovjetski visoki komisar v Nemčiji general Cujkov je zavrnil protest zahodnih velesil proti ukrepom sovjetskih oblasti ob razmejitveni črti. V svojem odgovoru je general Cujkov očital zahodnim velesilam, da zavračajo predlog o »svobodnih vsenemških volitvah«. Cujkov trdi v svojem govoru, da so zahodne velesile s podpisom bonnskega sporazuma kršile sporazum štirih o Nemčiji.
V	Jugoslavijo se je vrnila naša gospodarska delegacija, ki je bila na enomesečnem obisku v Skandinaviji. Jugoslovanski gospodarski strokovnjaki so si ogledali na svojem potovanju po skandinavskih državah več tovarn, vasi in kmetskih zadrug. Član delegacije Moma Markovič je izjavil, da je bil smoter njihovega obiska seznaniti se z ekonomskimi problemi skandinavskih držav in navezati kar najbolj tesne stike zaradi iz- . menjave gospodarskih izkušenj. Naša delegacija je bila v vseh teh deželah toplo sprejeta.
* * *
Tuniški nacionalisti so se. zakleli, da ne bodo odnehali prej, dokler ne bo odpravljena francoska vladavina, v Tunisu. V preteklem tednu je prišlo v več okrajih do številnih sabotažnih dejanj. Pri eksploziji bombe v tuniškem hotelu je bilo ubitih 6 oseb. Eksplodirala je tudi bomba blizu policijskega poslopja, 2 bombi pa sta eksplodirali pod oknom policijskega komisariata. Demonstranti, ki zahtevajo odhod francoskih kolonialnih oblasti, so v Tunisu podrli več brzojavnih drogov.
* * *
Vlada sovjetske cone Nemčije je objavila, da bo ustanovila vzhodnonemško armado. Do konca tega leta namerava oborožiti 12 divizij s 120.000 možmi, razen tega pa še 60.000 mož v »mobilnih enotah« milice, kar bo hkrati tudi jedro nove armade. V deklaraciji, ki so jo objavili hkrati s to izjavo, pišejo, da morajo ustanoviti svoje nacionalne oborožene sile samo zato, »da bi preprečile sleherni napad in ohranile mir.
* * *
Južnoafriški parlament je sprejel še en nov zakon, ki zaostruje diskriminacijo proti domačemu prebivalstvu Južnoafriške Unije. Po tem najnovejšem zakonu bo omejena domačinom pravica bivanja v mestih, delavci ne bodo smeli razveljaviti delovne pogodbe, za vse domačine od 14. leta starosti dalje pa bo uvedeno obvezno delo. Po tem zakonu bodo imeli domačini tudi omejeno pravico do potovanja.
* * *
V	Vorkshiru je začelo stavkati 10.000 rudarjev iz solidarnosti z rudarji v Ro-thersanu, ki zahtevajo zvišanje plač. Stavka se bo verjetno razširila tudi na druge rudnike tega področja.
* * *
Indijski tisk piše, da grozi v južnih indijskih pokrajinah zaradi lakote smrt 300.000 ljudem. »Hindustan Times« piše, da umiranje od gladu ni več redkost in objavlja mnogo fotografij iz ogroženih krajev. Po pisanju drugih časnikov je tudi v drugih indijskih pokrajinah v življenjski nevarnosti približno milijon ljudi. Lakota je nastala zaradi velike suše, ki traja v nekaterih krajih že več let. Tisk sodi, da je vladna pomoč ogroženim krajem še vedno nezadostna, prebivalci pa nimajo denarja, da bi si kupili živila, ki so naprodaj po visokih cenah.
* * *
Iz Romunije poročajo, da je izšel ko-minformski indeks prepovedanih knjig, ki ima 600 strani. Pravijo, da bo ta indeks še dopolnjen. Iz knjigarn so vzeli vse knjige, ki pišejo o Besarabiji in Bukovini pa tudi vse tiste knjige, ki kakor koli pišejo v prijateljskem tonu o zahodnih državah. Za fašistično knjigo je bila med ostalim proglašena tudi zadnja izdaja »Grimmovih pravljic«.
* " * *
Francoska Generalna konfederacija dela, ki je pod nadzorstvom Komunistične partije Francije, je doživela ponoven poraz v svojem glavnem oporišču — v pariški tovarni avtomobilov Renauld. Na volitvah za delegate tovarniških odborov je dobila kominformistična lista 16 procentov glasov, dočim jih je dobila lani skoraj 23 procentov.
* * *
Romunska sindikalna federacija je napadla Ano Pauker, češ, da je »kontrare-volucionarka, razredna sovražnica in oportunistka«. Federacija je sprejela resolucijo, v kateri obtožuje vse tri bivše člane Politbiroja romunske delavske stranke Vasila Luco, Teohara Georgesca in Ano Pauker, da so krenili s partijske linije in skušah uvesti kapitalizem v Romuniji.
Izdaja Republiški svet Zveze sindikatov za Slovenija Predstavnik Jože Juraft Odgovorni urednik Roman Albreht. Tisk tiskarne »Liudske pravice« v Ljubljani Naslov uredništva x?1>,rave:A Miklošičeva cesta 23 v Ljubljani - Dom sindikatov telefon 4.5 88 tn 50-81. Postni predal 284. Račun pri podružnici Narodne banke v Ljubljani št. 604 90321 4 List izhaja vsak petek. Rokopisov ne vra&amo. Mesečna naročnina 25 din. četrtletna 75 din. polletna 150 din Lo celoletna 300 din.
Odprl sem sovjetsko »delovno pravo«
Ko sem ondan vrtel gumb na radijskem aparatu in iskal veselo glasbo, sem' nenadoma zaslišal:
... v Jugoslaviji. Fašistična klika, ki je podarila tovarne kapitalistom . . . Uvedli so fašistične korporacije, ki upravljajo s tovarnami. Delavci se upirajo . . .
Nato je hreščeč glas govoril o velikih gospodarskih uspehih »socialističnih« držav, o svobodi delovnih ljudi »velike« Sovjetske zveze, o požrtvovalnosti in predanosti delavcev, ki mislijo samo na to, kako bodo s svojim delom čim več doprinesli k izgradnji komunizma.
— Le kje na svetu diha človek tako svobodno . . .
No pa smo tam. Delavsko samoupravljanje je fašizem, oni pa »svobodno dihajo«. Ali je to res . ..?
Malo imamo pisanih poročil o resničnem življenju onstran železne zavese. In precej tega, kar imamo, ni vredno počenega groša. Zdi se mi, da nam še najbolje povedo, kako žive delovni ljudje v »Stalinovem raju« sovjetski zakoni. Poiskal sem »Sovjetsko delovno pravo« — zbirko delovnih predpisov, ki so danes v veljavi ne samo v Sovjetski zvezi, temveč tudi v vseh državah, ki jih drži na vajetih »veliki« Stalin.
No — poglejva dragi čitatelj, kaj pišejo v tem toliko opevanem sovjetskem delovnem pravu, poglejva, kako »svobodno diha« delovni človek onkraj železne zavese.
O DELOVNI DOLŽNOSTI IN »NAJKRAJŠEM DELOVNEM DNEVU NA SVETU«
Vsak državljan Sovjetske zveze, ki je dopolnil 14. leto je dolžan delati. V ustavi sicer piše, da ima vsakdo pravico do dela, toda to pravico so ruski oblastniki spremenili v dolžnost.
Ko se za teboj zapro šolska vrata, ti stisnejo v roke listič, na katerem piše, v katerem predelu države in v kateri tovarni se moraš zaposliti. In če se določenega dne ne javiš v tisti tovarni, odgovarjaš kot saboter pred sodiščem. Vsaka samovoljna zaposlitev pa se kaznuje.
Ob vstopu v tovarno podpiše delavec delovno pogodbo. V njej se obveže, da bo spoštoval delovno pravne predpise in da bo delal po svojih najboljših močeh. Se prej pa je delavec od 6 dni do enega meseca na
preizkušnji. To je kakor v vojski. Najprvo te nekaj časa »muštrajo«, nato pa položiš zakletev.
Delovno pravne predpise, ki se jih je delavec obvezal izpolnjevati, pa izdaja Vrhovni sovjet ZSSR. Nižji od njega jih lahko samo tolmačijo. Gorje pa ti, če bi se drznil kaj svojega predlagati. To. je kakor sveto pismo. Višji so napisali, ti pa glej, da boš izpolnjeval vse tako, kot je napisano.
V delovni pogodbi pa ne piše prav nič, na katerem delovnem mestu in koliko časa bo delavec delal, koliko po plačan za svoje delo ...
»Delovni dan v Sovjetski zvezi je 8 ur in predstavlja najkrajši delovni dan na svetu« — piše v nekem ukazu Vrhovnega sovjeta. Res čudno! Kdo ve, koliko časa mislijo, da mi delamo?
Teh 8 ur pa se zelo držijo. Disciplina mora biti. Toda ...
ZA VSAKO MALENKOST — PRISILNO DELO
Upravam podjetij je bilo že 1929. leta naročeno, da morajo takoj, brez predhodne odobritve komisije za delovne spore kaznovati delavce, ki na kakršen koli način kršijo delovnopravne predpise. V slučaju, da tega ne bi storile, so kaznovane. In da ne bi bili kaznovani, se upravniki podjetij te pravice zelo radi poslužujejo. .1932.. leta pa je imel Stalin referat, v katerem se je razhudil zaradi pogostih prekrškov delovne discipline. Nato so izdali kazenski zakonik. Takrat v Sovjetski zvezi še ni. bilo »socializma« in delavci še niso bili »prevzgojeni«, zato so bili taki prekrški razumljivi. Danes, »pred vrati komunizma«, pa je »delovna morala delavcev na višku«. Toda zakon je ostal. Bog ve, zakaj ga potrebujejo?
Do danes so k temu zakonu pridali še celo goro uredb in predpisov, ki predvidevajo kazen za vsak nepravilen korak delavca.
Ce delavec po svoji krivdi izostane od dela, je kaznovan z najmanj 6 mesecev prisilnega dela. Ce zamudi na delo več kot 20 minut ali pa predčasno zapusti delovno mesto, če predolgo obeduje, ga čaka — prisilno delo. Delavci, ki zamude na delo
trikrat na mese c ali pa štirikrat v dveh mesecih, manj kot 20 minut, so kaznovani tako, kot bi izostali od dela ves dan. Ce opazijo, da je delavec pred delom ali pa med delom pil, ga- »obdarijo« z nekaj leti prisilnega dela.
Za delavce, ki so zaposleni v vojnih podjetjih ali pa v podjetjih, ki izdelujejo predmete, ki jih potrebuje armada, so izdali celo zbirko posebnih predpisov. Ce tak delavec svojevoljno zapusti delo; je kaznovan s 5—8 let prisilnega dela.
Ni čudno, da se toliko hvalijo s svojimi gospodarskimi uspehi. Toda vseh teh gospodarskih uspehov se drži delavska kri.
Delavci, ki so začasno nezaposleni, pa so mobilizirani za delo v kolhozih ali pa na vojnih objektih »ki bodo spremenili obličje narave«, kot pravijo sovjetski pesniki in se na to delo ne odzovejo, so kaznovani z najmanj 6 mesecev dela za bodečo žico.
Kazni- izrekajo uprave podjetij-v sporazumu s sindikalnimi voditelji. — Ti sindikalni voditelji pa morajo biti res priljubljeni med delavstvom.
Na železnici lahko pošlje načelnik proge delavca .za 20 dni v zapor, manj kot 20 dni zapora pa lahko kaznuje delavca vsak predpostavljeni: Ce se na primer fantje med" delom pogovarjajo, delovodja vse to zapiše in čez nekaj dni romajo vsi skupaj, obujati kesanje v taborišče.
Posebno strogo so kaznovani delavci, ki ne izpolnjujejo norme. Navadno so obdolženi sabotaže in končajo kje v Sibiriji. Nenavadno strogo so kaznovani .tudi delavci, ki ne pazijo na izkaznico za vstop v podjetje. Ti so, če izgubijo izkaznico, ali pa jo dajo komu drugemu obdolženi, da pomagajo vohunom.
. Za nepravočasno odpravo vlakov in ladij ali za zadrževanje in kopičenje vagonov, si kaznovan z 10 leti zapora ali pa celo ustreljen. •
Najraje se ruski birokrati poslužujejo denarnih kazni Seveda so to kazni samo za manjše prestopke. Za okvaro materiala, izgubo orodja in slično odtrgajo delavcu polovico plače. Delavci morajo povrniti vso nastalo škodo, pa čeprav takrat, ko je škoda nastala niso bili v službi. Za pokvarjeno orodje ali delovno obleko pa morajo plačati petkratno vrednost pokvarjenega predmeta. Ce je delo zastalo, pa za to delavec ni odgovoren, dobi le polovico plače, če pa je sam kriv za zastoj "mu odtrgajo celo plačo.
Delavci pa plačujejo še vojni davek, samski davek, davek na majhno število otrok, davek na dohodek, davek ...
O »NAJPOPOLNEJSI« SOCIALNI ZAKONODAJI NA SVETU
Bežno sva preletela, dragi čitatelj, »Sovjetsko delovno pravo« sedaj pa poglejva še malo, kako jez njihovo socialno zakonodajo.
Delavec, ki oboli in se zdravi več kot dva meseca, je lahko odpuščen iz službe. O tem prav posebej govori 47. člen Kodeksa zakona o delu. Ce se,je delavcu zmanjšala delovna sposobnost, ga uprava podjetja lahko prestavi na drugo delo. Sam pa tega ne sme prositi.
Delovna obveznost velja tudi za invalide. Aleksandrov, sovjetski ekonomski strokovnjak piše: »Kdor se izogiba delovni mobilizaciji, je kazensko odgovoren. Invalid pa
Glejte jih vzhodnonemške policaje. Čez mejo kukajo. Tja v zahodni del bi radi prišli. E, dosti jih je že prešlo mejo, rajši so zapustili »sovjetski raj« in se podali tja za železno zaveso, kjer je vendarle nekoliko več svobode.
kazensko ni odgovoren, ukine se mu samo invalidnina in pravica do dodatne preskrbe«. Tudi "za žene velja delovna obveznost. Tako so žene postale popolnoma »enakopravne« moškim. Delati morajo kot moški na
vseh delih in pravico imajo biti kaznovane ravno tako kot moški. — Naše matere bi se prav lepo zahvalile za tako enakopravnost.
Predpisali so, da ženske ne smejo prenašati po ravnem več kot 20 kg, v isti sapi pa so predpisali, da dela ženska lahko v rudniku, železarnah, da je lahko tesar in podobno.
SINDIKATI — ORODJE BIROKRATSKE KASTE
Tudi sindikate so vpregli sovjetski biro-kratje v svoj voz. Vsi ti predpisi in zakoni so bili izdani v soglasju z zveznim sindikalnim vodstvom. Sindikalni voditelji sodelujejo pri kaznovanju in celo predlagajo upravnemu vodstvu podjetja koga naj se kaznuje. Njih naloga je, pomagati birokratom v brezmejnem izkoriščanju delovnih ljudi. To nalogo pa dobro izpolnjujejo. Kakšna je vloga sindikatov v Sovjetski zvezi in v njej podrejenih državah, nam zgovorno priča tudi udeležba sindikalnih voditeljev na konferenci notranjih ministrov informbirojevskih držav, ki so se pomenili, kako bodo omogočili birokratom neovirano vladavino.
TODA DELAVCI KLJUB KRVAVEMU NASILJU NISO KLONILI
Delavski razred v Sovjetski zvezi in informbirojevskih državah pa se ni sprijaznil s svojo usodo. Čeprav se sovjetski birokratje zelo trudijo, da bi že v kali uničili vsak poizkus upora proti nasilju oblastnikov, vendar je teh uporov vsak dan več. Res o boju delavstva v Sovjetski zvezi zelo malo vemo, ker je sovjetska meja za take vesti zaprta, vemo pa nekaj o boju delavcev v informbirojevskih državah, kjer prav tako veljajo sovjetski delovnopravni predpisi.
Spomnimo se samo na stavko rudarjev v Prosetinu na Češkoslovaškem, na »čistke« v Budimpešti, Bukarešti in Sofiji, na taborišča za cigane, na taborišča po vseh teh državah, kjer se ljudje za bodečo žico učijo ljubiti »očeta« Stalina, na eksplozijo v podjetju »Georgij Dimitrov« v Sofiji, na požar v največjem skladišču volne v Bolgariji, na »program samoodpovedi«, na Madžarskem in Češkem in še in še.
Vsi ti delavski boji pa gredo na živce ruskim oblastnikom. Zato se trudijo, da bi jih z vsemi mogočimi in nemogočimi metodami preprečili. Nedavno so poslali na Madžarsko 450 svojih strokovnjakov, da bi naučili madžarske delavce »ruskih metod«.
Toda ruski, poljski, češki, madžarski, romunski in drugi delavci, ki trpe pod knuto ruskih oblastnikov, bodo slej ko prej vrgli izkoriščevalce iz svojih pleč in si s svojo — delavsko roko napisali novo delovno pravo.
No — kje ie »fašizem« in kje »socializem«, kje »klika« in kje delavsko upravljanje.
— Le kje na svetu diha človek tako svobodno? — je vpil moško v.'ki radio.
Kaj mu vse to pomaga, resnica je trda.
6 stran * 27 VI 1952 DELAVSKA ENOTNOST