Igor Grdina, ur. Eliminacionizem in emancipacija. Založba ZRC, Ljubljana 2013, 132 str.
Recenzija
155
Redkokdaj se zgodi, da pobudo za razi-skovanje novih tematik svetovnemu hu-manističnemu prostoru predstavi okolje, 
kot je slovensko. Skozi (patološko determinira-
no) sito vzpostavljenih ustanov omenjenega oko-
lja v širši svet pr(e)idejo (pre)redke ideje, ki so 
večinoma plod na videz nemočnega posamezni-
kovega angažiranja. Iskanje primernih slušate-
ljev je, po mnenju avtorja predgovora, zaradi ve-
činske ravnodušnosti in nerazumljene zaprtosti 
ter nezavedanja lastnega ustvarjalnega potencia-
la mukotrpna naloga. Priložnost za debato o te-
matiki je ponudilo Evropsko mesto kulture Ma-
ribor leta 2012, pod pokroviteljstvom katerega 
se je nato našlo tudi črnilo za izdajo zbornika. 
Če je zbornik o cenzuri (in samocenzuri) prika-
zal bolj obče pojave in vplive zgolj eliminacij-
skih prijemov na Slovenskem zadnjih dveh stole-
tij, zdajšnji zbornik prispevke, katerih smernice 
so bile zastavljene nekoliko širše, saj želijo poja-
sniti soodvisnost eliminacije in emancipacije, ni 
omejil samo na slovenski prostor. Prostor so po-
leg slovenskih avtorjev v njem našli nekateri več 
drugi manj strnjeni interdisciplinarni prispev-
ki izpod peresa litovskega, slovaškega in ruske-
ga avtorja. 
Zbornik o eliminacionizmu in emancipaci-
ji je razdeljen na tri sklope – v prvem prispevku 
prvega sklopa skuša avtor na podlagi primerov 
iz (novejše) zgodovine razložiti, zakaj se je »up-
ravljalcem« toka zgodovine za dosego lastnih ci-
ljev eliminacija nestrinjajočih zdela lažja pot kot 
njihova emancipacija, ali so omenjeni »upravljal-
ci« na podlagi dobro začrtanih tolerančnih za-
misli iz preteklosti (tolerančni patent Jožefa II.) 
sploh (z)možni izvesti emancipacijo brez (pred-
hodne) eliminacije. Osebna izpoved litovske-
ga pesnika sporoča metode nosilcev eliminacije 
in emancipacije v tej Sovjetski zvezi priključeni 
deželi; kako je bila »dolžnost spomina« s stra-
ni sovjetskih oblasti načrtno spremenjena in vo-
dena v »razkošje pozabe«. Primer zamolčeva-
nja zgodovine in manipulacija z njenimi dejstvi, 
podjarmljenimi za potrebe vladajočih družbe-
nih podsistemov, kliče po iskanju primerjalnih 
analiz v sorodnih totalitarnih in avtoritarnih 
režimih. A (zgolj) prehod iz enega političnega 
sistema v (bolj) demokratičnega še ne prinese 
eliminacijo eliminacije. Kljub polarizaciji poli-
tičnega prostora (pre)oblikovalci javnega mnenja 
skozi informacijsko vojno (znova) najdejo pot do 
zavijanja eliminacije v celofan emancipacije. Pri-
spevka poleg zastavljenega pristopa in izpričane 
osebne izkušnje ponujata primerjavo eliminacij-
sko-emancipativnih (in vice versa) metod ideolo-
gije, ki je vse do »informbirojevske shizme« leta 
1948 tesneje povezovala sovjetski svet z jugoslo-
vanskim. Omenjena svetova sta v drugi polovi-
ci stoletja luči in razuma na svetlo prinesla vrsto 
emancipacijskih zakonov, a je bila pot do njiho-
ve uveljavitve posuta s trnjem; želja, v katerih bi 
konservativnost kronanih kot kasneje manj kro-
st
ud
ia universitatis
he
re
d
it
at
i
st
u
d
ia
 u
n
iv
er
si
ta
t
is
 h
er
ed
it
a
t
i ■
 l
et
n
ik
 2
/2
01
4 
■ 
št
ev
il
k
a
 1–
2
156
nanih glav podpirala odprtost in toleranco oko-
lja, je (bolj ali manj dobesedno) zahtevala svoj 
davek. 
Drugi sklop zbornika zajema izbrane razno-
vrstne primere »časov« eliminacije in emanci-
pacije v zgodovinskem prostoru habsburške 
monarhije od njene rekatolizacije v 17. stoletju, 
razpada njenih etnij v več držav, vse do prihoda 
totalitarističnih režimov na njihova tla. Elimina-
cija konfesionalnega pluralizma v posttridentin-
ski dobi je služila ponovni utrditvi dela posvetne 
oblasti. Popolna lojalnost do vladarja je bila mo-
goča le ob (po)polni verski zedinjenosti; proces 
vključevanja Ogrske v habsburško monarhijo po 
znameniti in prelomni mohacski bitki izključuje 
protestante. Habsburška odpoved hitre obnovit-
ve meja tradicionalne Ogrske po letu 1664 sproži 
še nejevoljo katoliškega plemstva, vznikne tudi 
zarota, naperjena proti Habsburžanom. Za (za)
želeno emancipacijo je bilo potrebno poskrbeti 
tudi za primerno, predvsem pa učinkovito spe-
ljano eliminacijo, a (ta) vedno ni bila uspešno iz-
vedena – na vrsto so prihajala sklepanja začasnih 
kompromisov –, tako eliminacija kot emancipa-
cija sta si seg(a)li v roke, pri čemer sta obe (po)
skrbeli, da stisk ni ne popustil ne prevladal nad 
drugo. Situacije so naplavile številne manipula-
cije in prirejanja. Prispevek o služkinjah na Go-
riškem ob koncu 19. stoletja prikazuje zabrisane 
eliminacijsko-emancipacijske politike na večih, 
med seboj prepletajočih ravneh – na spolni, hi-
erarhični in nacionalni. Ženska se je v duhu ta-
kratnega časa primorana bojevati na frontah, 
kjer je bila njena vloga bolj ali manj (navidezno) 
determinirana s prežeto tradici(onalnost)jo; kot 
ženska je veljala za neenakopravno moškemu, 
zaradi česa je imela eliminiran dostop do neka-
terih »moških« poklicev – med slednje je spa-
dal tudi poklic narodnega buditelja –; skovan-
ka »mati naroda« je bila prisotna zgolj v fiktivni 
obliki. Tudi ženskega krika »Svoji svojim!« ni 
bilo mogoče slišati. Obmejne narodne skupnosti 
so bile tnalo in nakovalo boja – goriške služkinje 
so bile primorane poslušati politično obarvane 
parole o »ženskah čiste krvi« (puro sangue), ka-
mor so zaradi svoje narodne pripadnosti prišteli 
še stereotipno obarvane slabe navade. Navkljub 
narodnostno mešanem okolju, kakršno je bilo 
goriško ob prelomu stoletja, so se otepanja eli-
minacije in iskanja emancipacije lotevale same. 
Kako same so bile, bi poleg slovenskega pokaza-
la tudi analiza italijanskega in nemškega časopis-
ja takratnega obdobja. »Za vero, dom, cesarja!« 
je bila vsem znana krilatica Avstro-Ogrske, ki pa 
je ob zori prve svetovne vojne porajala dvome ot-
rok, katerih očetje so se znašli v strelskih jarkih 
na frontah, kmalu pa bi se jim morali pridružiti 
tudi sami. Religiozno prežeti avstrijski patrioti-
zem je od svojih ljudi zahteval zvestobo od Boga 
postavljenemu cesarju; slučaj vojne je omenjeno 
zvestobo še resneje preizkusil. Za ceno ohranitve 
cesarjeve moči in avtoritete se je moral lojalni 
človek žrtvovati, eliminirati. Cesarjev propagan-
dni/propagandistični aparat je preko lahko do-
jemljivih, posrednih in neposrednih pamfletov 
vabil otroke k (so)udeležbi v vojni za boljši jut-
ri. Pri propadu »včerajšnjega sveta« se bodo zanj 
borili ljudje jutra, četudi bodo v nastali svet sto-
pili brez pravljic. Da eliminacija s seboj prina-
ša ideološko, družbeno, politično mračnjaštvo, 
opominjajo »temne lise« slovaške zgodovine. 
Pregledni članek strnjeno opiše izključevalne 
metode, ki so »uravnavale« razmere med Slo-
vaki, ki so v prvi polovici kot narod iskali svoj 
prostor pod soncem, in Madžari, slovaško jezi-
kovno eliminacijo na račun emancipacije idej(e) 
vseslovanske vzajemnosti, stoletje kasneje slova-
ški »skok« iz Masaryk-Beneševe Češkoslova-
ške v marionetno Hitlerjevo provinco. Prehod 
iz enega totalitarnega sistema v drugega je bil za 
Slovake lažji kot iskanje poti v demokracijo; ko-
munistični režim je na tnalo postavil domačo 
književnost – dolžnost oblasti je bila »prevred-
notenje« avtorjev starejših del in iz njih izločitev 
»buržoaznih umetnikov«. Tedanji umetniki pa 
so bili postavljeni pred dejstvo – se (samo)elimi-
nirati ali pihati v jadra komunistično pojmova-
ne umetnosti. Ruski prispevek povzema elimi-
nacijske epohe etničnih skupnosti na Balkanu; 
prva svetovna vojna (dokončno) »odnese« mul-
tietnična cesarstva, Balkan se po drugi svetovni 
vojni »poslovi« od nemške in judovske manjši-
st
ud
ia universitatis
he
re
d
it
at
i
r
ec
en
z
ij
a
 | 
b.
 ja
v
o
r
n
ik
 –
 ig
o
r 
g
r
d
in
a
, u
r
. e
li
m
in
a
c
io
n
iz
em
 in
 e
m
a
n
c
ip
a
c
ij
a
157
ne. Za ceno socialistične ureditve Titove Jugosla-
vije so bile v ozadje potisnjene protimuslimansko 
nastrojene nacionalistične tendence, ki so se nato 
»vsule« iz balkanskega »sodčka smodnika« po 
razpadu države. Če je Schumannova Evropa od-
prla vrata multikulturizmu, je »neuvrščeni« 
Balkan prednost postavil gradnji »enakoprav-
ne« multietnične nacije. 
V tretjem sklopu sta predstavljena komple-
ksna primera dveh literarnih osebnosti, ki sta bili 
za časa lastnega ustvarjanja tarči eliminacijsko-e-
mancipacijskega mehanizma. »Drzno drugač-
na« Zofka Kveder je prikazana kot intelektual-
ka, ki ob prelomu stoletja skozi življenjske poteze 
ter izpod peresa prikaže utesnjenost v domačem 
okolju, katere se lahko osvobodi (le) z odhodom 
v tujino, pri tem pa tvega izključitev iz »doma-
če« skupnosti – »persona non grata« naroda. 
Ta sproži preoblikovanje pisateljičine miselnosti, 
ki se najbolje ilustrira pri (ne)uporabi materne-
ga jezika. Zgodba Anne Andrejevne Ahmatove 
oriše pesničin neskončni nekonformizem do ru-
ske stvarnosti in realnosti. Emancipacija lastnih 
čutenj ob (samo)eliminaciji iz omenjene stvarno-
sti in realnosti je Ahmatovi omogočala sočute-
nje trpečih ljudi v času »sesuvanja sveta v prah«. 
Prispevki v zborniku kažejo na (z)možnost 
slovenskega znanstveno-kritičnega prostora pri 
odkrivanju novih ciljev, še bolj pa pri odpiranju 
vselej pomembnih novih vprašanj, ne zgolj na lo-
kalnem nivoju, temveč tudi na širšem. Zbornik 
je dokaz, da se slovenski historiografski prostor 
zdi odprt za nove interdisciplinarne pristope pri 
raziskovanju (navidez) kompleksnih tematik, ka-
terih refleksijo so onemogočale sile, ki so skozi 
tok zgodovine razpolagale z izključevanjem in 
vključevanjem raznolikih (za)misli. 
Blaž Javornik