sve/ovD/Ai in domačih dogodkov 10. leto / Številka 27 V Celovcu, dne 3. Julija 1958 Cena 1.50 šilinga K „šolski stavki6. Večkrat beremo v časopisih o stavkah. Ponavadi stavkajo delavci zato, da dosežejo Iroljšc plače ali boljše delovne pogoje. Včasih pa izbruhnejo stavke s političnim ozadjem. Pri nas v Avstriji pa je po drugi svetovni vojni bilo le malo stavk, kajti v vladi sodelujeta obe najmočnejši stranki in so bila vsa gospodarska vprašanja sporazumno urejena, na političnih štrajkih pa osrednja vodstva strank niso imela interesa. Pač pa smo imeli pri nas na Koroškem stavko, po obsegu zelo majhno sicer, ker je bila izvedena v glavnem samo v Pliberku. Stavkali so šolarji. Tisti pa, ki se je s svojimi dejanji postavil na čelo teh ^stavkajočih”, je sam okrajni podglavar v Velikovcu in deželnozborskt poslanec dr. Mayr-hofer. On je bil glavni govornik na oljčnem zboru »Društva staršev v Pliberku”, ki je nato sklenil izvesti to stavko. Dr. Mayrhofer je odrasel človek in mora vedeti, kaj dela. Solidariziral se je s tistimi, ki nastopajo proti veljavnim postavam. Dr. Mayrhofer je s svojim delovanjem proti dvojezični šoli v resnici starše privedel na protizakonito pot, kajti s stavki so se pregrešili proti šolski obveznosti, ki je bila uzakonjena že leta 1869. Vemo za celo vrsto primerov, ko so starši zaradi pomanjkanja delovne sile prisiljeni pridržati otroke doma, da pomagajo pri nujnem delu na polju. Toda zato morajo potem plačevati kazni, ki jim jih nalaga isto okrajno glavarstvo, pri katerem vrši tudi dr. Mayrhofer kot podglavar svojo službo. Pozivamo pristojne organe, da ostro postopajo proti neverjetni samovoljnosti tega svojevrstnega državnega uradnika in predpišejo pliberškim »purgar-jem” iste kazni, kakor jih nalagajo kmetom, če pridržijo svoje otroke za delo doma. Starši pa imajo možnost tirjati povrnitev te kazni od »svojega” poslanca, katerega so hote ali nehote poslušali, ko jih je s svojim govorom proti slovenskemu pouku navajal k protipostavnim dejanjem. V Pliberku je štrajk »izbruhnil”. Pliberčani pa imajo res prav poseben povod, da se uprejo slovenski besedi, ker živijo od izključno slovenske okolice, ki nosi v mesto svoje težko pridelane šilinge in to isti Pliberčani, ki se pri svojih kupčijah prav radi poslužujejo slovenske besede, »ker pač nese”. Kaj bi rekel gospod poslanec, če bi »njegov” okraj v štrajku bil tako dosleden, da bi proglasil davčni štrajk in bi država ne imela šilingov, da bi njemu plačala mesečno plačo? Značilno je, da je to akcijo začel ravno poslanec dr. Mavrhofer, ki je nedavno na Dunaju na posebni konferenci zagotavljal, da 'se šolska odredba na precejšnjem številu šol itak ne izvaja. Ko je bil nato vprašan, kaj potem vendar hoče, pa je dejal. ».Das Elternrecht”. In to je eno izmed vprašanj, ki v avstrijski politiki najbolj razdvaja duhove. Zaradi razsodnosti prebivalstva pa se je akcija izjalovila. Ostane še samo gospod poslanec, on je danes listi blamirani Evropejec, ki govori o združeni Evropi, doma, kjer bi jo moral soustvarjati, pa jo ruši. Na isti ravni leži tudi predlog socialističnih poslancev Herkeja in Populoruma, ki hočeta s predlogom posebnega »prehodnega zakona na hitro roko doseči še sklep parlamenta, da se naj slovenščina ne reduje več. To pomeni praktično odpravo slovenščine kot učnega jezika in obveznega predmeta. Verjetno sta oba imenovana poslanca prezrla dejstvo, da je slovenšfina že od jeseni 1957 na nemških srednjih šolah ni več obvezen predmet. Prav gotovo se bodo našli starši, ki za svoje otroke ne bi hoteli redovanja v latinščini ali nemščini in računstvu. To bi pomenilo anarhijo na šolskem področju, kakršne nihče ne more zagovarjati, razen ako ga ni narodno sovraštvo docela zaslepilo za real- nosti. Ustavno sodišče je povsem jasno razsodilo, da je ra vse manjšinske zadeve pristojna zvezna vlada in * tem parlament na Dunaju. Koroška deželna vlada, ki je tudi danes v svojem bistvu enako sestavljena kakor leta 1945, bi postala sama sebi nezvesta in besedolomna, če bi hotela preklicati to, kar je leta 1915 sama sklenila, brez pritiska zasedbene oblasti. Kdorkoli rovari proti državnim zakonom, ki so obvezni za vse avstrijske državljane, podira temelje države. te smo pravna država, tedaj morajo veljati za- Mednarodni kongres zahteva izvedbo člena 7 Na mednarodnem kongresu evropskih manjšin, ki je bil v dneh od 25. do junija v Innsbrucku, je bila soglasno sprejeta resolucija, ki pozi-avstrijsko vlado, da izpolni člen 7 državne pogodbe v sodelovanju s prizadetimi manjšinami. Nadalje je bila sprejeta resolucija, ki zahteva priznanje polne avtonomije za Južno Tirolsko. Slovensko manjšino na Koroškem je na tem mednarodnem kongresu zastopala delegacija Narodnega sveta koroških Slovencev, ki so jo sestavljali gg. dr. Joško T i s c h 1 e r , dipl. trg. Janko U r a n k in Franci M o r 11. 28. v a Kongres se je začel s slovesno otvoritvijo razstave učnih knjig evropskih manjšin, ki so jo organizirale pristojne prosvetne oblasti posameznih držav, v katerih žive manjšine. Glavni tajnik Zveze evropskih manjšin, Danec Skadegard, je pri otvoritvi naglasil, da bi naj ta razstava bila prikaz, kako posamezne države skrbe za svoje manjšine. Avstrijski del, ki je obsegal učne knjige za slovensko, hrvatsko in češko manjšino, je uredilo prosvetno ministrstvo na Dunaju ob sodelovanju pristojnih deželnih šolskih svetov. Poleg učnih knjig so bile razstavljene tudi fotogralije več šol na Koroškem, kjer se vrši (ali bi se naj vršil) dvojezični pouk v smislu šolske odredbe koroške deželne vlade iz leta 1945. Iste odredbe, proti kateri prav te dni predstavniki največje vladne stranke v deželi organizirajo šolske štrajke, predstavniki druge koalicijske stranke si pa prizadevajo jo po ovinku posebnega »začasnega” zakona spraviti na miren način s sveta. Pač po starem načelu, da levica naj ne ve, kaj dela desnica. Kongres sam je začel dne 25. junija predsednik glavnega odbora Zveze dr. Ma-tusehka. V imenu tirolskega deželnega glavarja je zborovalce pozdravil deželni svetnik dr. Oberhamrner, ki je predvsem nakazal trpljenje sorojakov v Južnem Firolu. Nadalje je pa izjavil, da je Avstrija vsa manjšinska vprašanja vzorno rešila. Pri teh izvajanjih so padle tudi številke, ki jih poznavalec razmer na Koroškem ne najde v nobeni uradni listini in statistiki. Zaradi tega so slovenski predstavniki obiskali g. dež. svetnika dr. Oberhammer-ja, da ga zaprosijo za podrobna jjojasnila o navedenih številkah. G. dež. svetnik sicer ni mogel dati zahtevanih pojasnil, pač pa je zatrjeval, da je v svojem govoru navajal zgolj uradne podatke. Prosili smo g. dež. svetnika, da si ogleda »vzorno rešitev” manjšinskih vprašanj v Avstriji na razstavi šolskih knjig. V slovenskem oddelku so bile razstavljene naslednje knjige: Mladi rod, Naš dom, Slovenska vadnica, Katekizem in krščanski nauk. V češkem oddelku pa smo našli »Die Grammatik der tsčhechischen Sprache”, to je učbenika za tiste Nemce, ki se lotijo študija češkega jezika, nadalje so bile na isti mizi, namenjeni za češko koni za vse državljane, brez ozira na narodno pripadnost. Ce pa smo diktatura ene ali dveh strank, tedaj se pa ne sklicujmo na demokracijo, kakor jo pojmujemo tia zapadli. Ponovili bi tudi danes izjavo sedanjega državnega predsednika dr. Adolfa SchSrfa ki jo je podal svoj čas kot vicekancler, ko je dejal, da je bistvo demokracije v tem, da omogoči življenje tudi številčni manjšini. Ce bi odločale samo številke volilnih rezultatov, tedaj bi seve narodna manjšina bila izročena samovolji številčne večine. Ker pa so na mednarodni ravni ta položaj spoznali, so v mednarodne pogodbe postavili zakone, ki ščitijo tudi manjšino, ki je po številu pač vedno le manjša. Ta zaščita pa velja tudi pri nas v Avstriji posebno sedaj po podpisu državne pogodbe. manjšino, razstavljene še 4 slovenske in 4 hrvaške knjige. Ko pa smo si ogledali šolske knjige gradiščanskih Hrvatov, smo v tistem oddelku našli od ministrstva aprobi-rano »Biblijo” in v njeni soseščini nekaj Koledarjev, sv. pismo, molitvenik in knjižico Solze Matere božje. To naj bi bile šolske knjige avstrijskih narodnih manjšin. Zelo, zelo revno je ta razstava izpadla. Dr. Oberhamrner spričo teh dejstev ni mogel prikriti svojega neprijetnega presenečenja. 26. junija so posamezne manjšine podale poročila o svojem položaju. Slovenski zastopnik dr. J. Tischler je izjavil, da Slovenci letos ne predajamo kongresu novega poročila, ker lansko letno poročilo tudi le- tos velja v polnem obsegu. Zavzel je tudi stališče h trditvam predstavnika tirolske deželne vlade ter izvajal: Ker pa smo Slovenci iz ust zastopnika tirolske deželne vlade slišali bistvene netočnosti o našem položaju, smo prisiljeni, da te netočnosti popravimo in opozorimo udeležence kongresa posebno na razstavo, ki - sicer nehote - nazorno izpričuje pomanjkljivo ureditev koroških Slovencev. Govornik je še posebno opozoril na dejstvo, da Slovenci za kulturne in gospodarske potrebe od1 vlade ne dbbivajo prav nobene pomoči, čejrrav tudi oni s svojimi davki prispevajo v skupno državno blagajno. Tudi to dejstvo dokazuje dejansko neenakopravnost Slovencev na Koroškem. Opozarjamo kongres na dejstvo, da tudi danes po treh letih po podpisu avstrijske državne pogodbe člen 7, ki še tiče narodnih manjšin, ni izpolnjen. Kongres je na svojem občnem zboru rine 28. junija izglasoval resolucijo, ki zahteva polno avtonomijo za Južni Tirol. Istočasno pa je soglasno sprejel tudi slovensko resolucijo, ki jo je predložil dipl. trg. Janko Uranlk, in ima sledeče besedilo: 8. kongresu Zveze evropskih manjšin naslavlja na avstrijsko zvezno vlado na Dunaju poziv, da avstrijski parlament v sodelovanju s prizadetimi manjši nami čimprej uresniči člen 7 avstrijske državne pogodbe z dne 15. 5. 1955. .Šolska stavka" v Pliberku V petek, 27. junija je »Elternvereinigung der Schulen der Stadt Bleiburg” priredilo v gostilni Niemitz ob 8. uri zvečer letni občni zbor. Kot prva točka je bilo na sporedu: »Poročilo o sedanjem stanju 'šolskega vprašanja z ozirom na prisilni slovenski pouk”. Na vabilih je bil podpisan predsednik ing. Sdhitik, uslužbenec pri von Metnitzu! Letnega občnega zbora se je kljub številnim vabilom udeležilo le kakih 10 ljudi. Istega dne, 27. 6. pa je »Društvo staršev” razmnožilo poziv k »šolški stavki”. Poziv pravi, da je društvo na letnem občnem zboru enoglasno (podčrtano .einstimmig”!) sklenilo, da iz protesta proti prisilni šolski odredbi iz 1. 1945 izvede svarilno stavko (War-nungstreik). Starši i/. Pliberka in okolice pozivajo tudi vse starše ua področju dvojezičnih šol, ali kot oni pravijo v letaku, na področju »prisilne šolske odredbe", da se pridružijo stavki in da otrok do razdelitve izpričeval 5. julija ne puste v šolo. Če to sporočilo ne bo preklicano, se stavka začne 1. julija 1958. Na pozivu je zopet podpisan ing. Schick, uslužbenec pri podjetju pliberškega župana von Metnitza! Ne vemo pa, ali je bil poziv razmnožen že pred občnim zborom ali pa potem, po občnem zboru. Datum je isti! Občni zbor je na vabilu napovedan za ob 8. uri zvečer in je tudi nekaj časa trajal. Kvečjemu če so ga tiskali v temnih nočnih urah. V ponedeljek 30. junija so ing. Schick in še nekateri delili pred šolo poziv otrokom. Nekateri otroci so ga pa delili v šoli. Zelo aktivni so bili tudi urar Nedwed in oba Hlebetza. Otroci večinoma niso veddi, zakaj pravzaprav gre, bili pa so silno veseli, da ni šole, da imajo torej že počitnice. V takem veselem razpoloženju, da ni Sole in po okolici so celo govorili, da nihče ne sme v šolo, da bo sicer kaznovan, seveda v torek 1. julija ni bilo skoro nič otrok v šolo. V ljudski šoli jih je bilo 6 in kjer je pač kak otrok bil v šoli, se je tam vršil pouk, četudi le za enega otroka. Da bi otroke ustrahovali, so nekateri pri mostu odvračali otroke in dve pliberški dami, ki ju dobro poznamo, sta pred šolo zapisovali vse otroke, ki so šli v šolo. Da bi stavka uspela, so si premišljeno izbrali prav zadnji teden šolskega pouka, ko itak pouka ne vzamejo resno, ko imajo že dokončne rede in so navadno še kaki izleti. Poleg tega objavljenega poziva k stavki pa je seveda še silovita ustna propaganda in moralni pritisk na starše, da si ne upajo pošiljati otrok v šolo. Veliko staršev je proti stavki, toda so ustrahovani. Iz Vovber nam poročajo, da je stavka zelo slabo uspela, kajti kljub pritisku in grožnjam je dobra tretjina otrok prišla v šolo . in se je pouk nadaljeval. Povsod drugod jra se starši za poziv pli-berških gorečnikov niso zmenili, otroci so polnoštevilno prišli v šolo in pouk se je povsem redno vršil. S propagando za stavko so začeli tudi v Libučah in 1. julija niso trije otroci prišli v šolo: sin orožnika Steinkeller-ja, katerega žena je Slovenka in mati ne zna nemško, in pa Glavvarjevi dve hčerki. Isti dan pa je prišel iz Pliberka neki otrok, da je pozival libuške otroke k stavki. To so sadovi dela nepoboljšljivih ljudi, med katerimi so nekateri celo zapriseženi za to, da skrbe za izvrševanje postav. Protest pri deželnem glavarju V ponedeljek, dne 30. junija 1958 sta se zglasila predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Joško Tischler in predsednik Zveze slovenskih organizacij dr. Franci Zuntter pri deželnem glavarju g. Ferdinandu IVedenigu in v imenu obeh osrednjih organizacij protestirala proti hujskaški gonji proti dvojezičnemu šolstvu, ki je po-novno prišla do izraza v pozivu tako imenovanega društva staršev v Pliberku za šolsko stavko. G. deželni glavar je v odgovoru poudaril, da je pozivanje na neupoštevanje veljavnega zakona brez dvoma neodgovorno in da je dal deželnemu šolskemu svetu takoj navodilo, da mora šolska vodstva opozoriti na vse njihove službene dolžnosti. V nadaljnjem razgovoru sta predstavnika NSKS in ZSO g. deželnega glavarja opozorila tudi na nestvarnost iniciativnega predloga o spremembi zakona o dvojezični šoli, ki je zlasti glede neredovanja slovenščine nevzdržen tudi s pedagoškega stališča. Politični teden Po svetu ... Razgovori o atomski razorožitvi v Ženevi so v minulem tednu zaposljevali državne pisarne velesil. Ti razgovori atomskih strokovnjakov bi naj izdelali praktične predloge za ustavitev atomskih poskusov ter za kontrolo atomskega oboroževanja, o katerih bi naj potem odgovorni šefi vlad glavnih velesil odločili na že tako dolgo napovedani vrhunski konferenci. Strokovnjaki bi naj to vprašanje obdelali s tehnične plati in njihovi zaključki bi seveda bili brez sleherne obveznosti za na razgovorih udeležene velesile. Je to brez dvoma zelo skromen rezultat dosedanjih — s tolikimi upanji \seh ljudstev sveta — združenih priprav za vrhunsko konferenco. Pa še ta konferenca strokovnjakov je do zadnjega visela v zraku, kajti Sovjetska zveza je zahtevala, od vseh držav udeleženk obljubo, da takoj prenehajo z vsemi atomskimi poskusi. Ona sama je namreč svojo serijo atomskih poskusov zaključila že v zgodnji pomladi in bo potrebovala daljši čas miru za ocenitev pridobljenih rezultatov in izkušenj. Svetu pa je naznanila, da ona s svoje strani ukinja atomske poskuse zato, ker so nesreča za človeštvo in pozvala ostale velesile, da store enako. Na Zapadu pa sta Amerika in Velika Britanija že imeii za to poletje pripravljen obsežen program poskusov, Francija se pa pripravlja, da izvede svojo prvo atomsko eksplozijo. Teoretične znanstvene podlage za ta poskus so že ustvarjene, treba je samo denarja za izdelavo atomskega materiala. Se razume, zapadite velesile sovjetskega predloga o takojšnji ustavitvi atomskih poskusov niso upoštevale, ampak so izjavile svojo pripravljenost, da atomske poskuse ustavijo le, ako bo dosežen kak splošen mednarodni sporazum o ustavitvi atomskega oboroževanja in o mednarodni kontroli eksplozij. • Moskva snubi Washington: V dvoje je najlepše... Pri vsem tem pa ni moč zanikati, da obe strani ne želita doseči nekakega atomskega premirja, kajti strašna uničevalna moč teh orožij v praksi onemogoča njih uporabo, vsaj pri pametnih ljudeh, ki se zavedajo, da gre za obstoj človeštva sploh. Po drugi strani pa izdelovanje atomskih orožij požira milijarde denarja, ki bi sicer lahko u-porabili v dbčekoristne namene. Glavna ovira, da ne pride do sporazuma, je medsebojno zaupanje, ki je spričo verolomnosti (glej primer Nagy) sovjetske vlade razumljivo. Ta namreč hoče, da bi se z Ameriko sama pogovorila in vsem drugim državam enostavno prepovedala izdelovanje in posest atomskega orožja. Sovjetska zveza, ki z železno roko vlada svoj satelitski imperij, to lahko stori. Ona more svojo voljo uveljaviti celo nad Kitajsko, ker ta sama še zdale-ka ne more izdelovati atomskih orožij in je odvisna od sovjetske gospodarske pomoči pri svojem industrializacijskem programu Amerika pa nima tako prostih rok, kajti Angleži so svoje bombe že sami izdelali, Francozi pa jih tudi lahko, ako nekoliko zategnejo pasove. In ameriški zavezniki, ki so v resnici samostojne države, ne bodo nidar pristali na tako podrejeno vlogo v svetovni politiki, kot so nanjo obsojeni sovjetski sateliti. Samo po sebi se pa pojavlja tudi vprašanje ali sovjetski predlogi o razdelitvi sveta v dvoje nimajo namena zabiti klin med Ameriko in njegove zaveznike? Sovjeti, ki so s svojo vestjo o ustavitvi atomskih poskusov zabeležili brez dvoma trenuten propagandni uspeh, so izjavili, da nima pomena voditi razgovorov o atomski razorožitvi, med tem ko Zapad naprej mrzlično vrši poskuse z novimi atomskimi o-ložji. Na Zapadu so pa odgovorili, da na sovjetske obljube ne morejo nič dati, dokler ni uvedena uspešna mednarodna kontrola. Nato so v Moskvi izjavili, da se zgolj akademske” konference v Ženevi ne bodo udeležili, ker bi bila zgolj potrata časa. Zapadite države so pa sklenile, da bodo konferenco izvedle tudi brez Sovjetske zveze. To je Sovjete pripravilo k spremembi mišljenja. Najprčj je moskovski radio objavil, da se bo konference v Ženevi udeležil nek romunski atomski učenjak, čez dva dni pa je sovjetska vlada zaprosila švicarsko poslaništvo v Moskvi za vizume za dva svoja vodilna atomska strokovnjaka, ki sta nemudoma odletela v Ženevo. Tako je nazadnje za-padna odločnost premagala sovjetske pro- pagandne trike, katerih namen je bil od zapadnih velesil izsiliti ustavitev že pripravljenih atomskih poizkusov, brez slehernih garancij s strani Sovjetske zveze. V Pacifiku: Največja atomska eksplozija vseh časov Med tem ko se v Ženevi ob lepem Lent anskem jezeru zbirajo atomski znanstveniki Vzhoda in Zapada, pa je ameriška atomska komisija že začela svojo letošnjo serijo jedrskih poskusov. Minuli ponedeljek je potresni institut v Tokiu na Japonskem registriral atomsko eksplozijo v jakosti 30 megaton, to je največjo eksplozijo, kar jo je človek doslej sprožil. Ameriške vojaške iadje pa so že teden dni prej opozorile vse ladje, da se naj za mesec dni izogibljejo širokega področja Pacifiškega oceana, v katerem središču je atol Eniwetok. Tam namreč vrše atomske poskuse. Tako se bo konfe-lenca strokovnjakov v Ženevi začela v grozljivem znamenju atomskih eksplozij. ... in pri nas v Avstriji Pomirjenje v parlamentu Bojno razpoloženje, ki ga je izzval med obema koalicijskima strankama „Škandal Haselgruber”, polagoma pojema, podobno kot prepiri med že dolgo poročenima zakoncema, ki se nista vzela iz ljubezni ampak zaradi obojestranskih koristi in jima prav te kljub vsem prepirom odsvetujejo, da bi šla narazen. V parlamentarnem odboru je OeVP sicer glasovala proti poročilu računskega dvora o slabem gospodarstvu v podržavljenih železarnah VOEST v Linzu in so socialisti mogli spraviti isto poročilo pred plenum državnega zbora samo s pomočjo „neod-visnežev” rjavkastega kova, vendar se je izkazalo tudi v tem primeru, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot je bila skuhana. OeVP še sicer vedno očita socialistom, da tudi oni po raznih nedovoljenih poteh in nečednih ovinkih prek provizij nabirajo denar za svojo stranko in da njeno vodstvo noče iz tega dejstva izvajati tako doslednih zaključkov, kot je storila OeVP, ki je odžagala predsednika svoje dunajske organizacije provizionista Polcarja. Toda spričo dejstva, da bi tudi v plenumu mogla nova „koalicija” socialistov in neodvisnežev” spraviti OeVP v manjšino, se je ta raje sporazumela s socialisti za tipični koalicijski kompromis. OeVP je tako v plenumu tudi glasovala za poročilo računskega dvora, ki ga je prej označila za nepopolnega. Ker pa javnost take kravje kupčije ne bi kar zlahka razumela, je bilo še dogovorjeno da naj vlada podrobno razišče vse nedo-statke, ki so prišli na dan v železarnah VOEST ter o tem kasneje poroča parlamentu. Izgleda vsekakor, da sta obe vladni stranki prišli po več tednih medsebojnega ob-dolževanja korupcionizma do zaključka, da to početje škoduje obema, kajti ljudje menda na koncu vsakemu nekaj verjamejo. To je menda glavni vzrok za kompromis. Novi zakon o davčnih prekrških in o najemninah Nato je parlament sprejel novi zakon o davčnih prekrških, ki je zelo strog glede kazni za neizpolnjevanje davčnih predpisov. Sprejetih je bilo še več gospodarskih zakonov. Veliko sporov in hude krvi je povzročal tudi ob tej priliki sprejeti zakon o zaščiti najemnin. Socialisti so vztrajno zahtevali, da bi naj bil stari zakon o oddajanju stanovanj podaljšan, posebno glede stanovanj, ki so bila sezidana ali obnovljena s sredstvi ..obnovitvenega sklada” (Wiederaufbaufond) za stavbe, ki so utrpele poškodbe v vojni. Pa tudi v tej zadevi je bil dosežen kompromis. Od' 30. junija 1958 bodo lahko hišni lastniki tudi ta stanovanja prosto oddajali in ne bodo imeli predpravice tisti, ki so posebno potrebni (družine brez strehe in novoporočenci). To velja za stanovanja, ki so še prosta. Na javnih zborovanjih se socialisti sicer hudujejo zaradi ukinitve starega najemninskega zakona, toda resnica je, da so ga v pogajanjih oni sami žrtvovali, zato da so od1 OeVP dobili v zameno koncesije na kakem drugem področju. Kancler Raab pojde kljub vsemu v Moskvo Obisk je bil na željo sovjetske vlade preložen za en teden in tako se bodo ing. Raab in njegovi sodelavci dne 21. julija vkrcali na sovjetsko ‘letalo, ki ga bo v ta namen nalašč poslala sovjetska vlada, ter odleteli proti Moskvi, kjer upajo doseči znižanje gospodarskih bremen, ki jih je državna pogodba naložila Avstriji v prid Sovjetske zveze za odkup bivšega nemškega premoženja, ki je sedaj že zopet nemško, le plačevati mora zanj Avstrija, v smislu pogodbe, ki jo je prostovoljna podpisala z Zapadno Nemčijo. Tako ni čuda, da postaja denar redek. Obračun Radia Celovec Vodstvo radijske postaje v Celovcu je te dni izdalo svoje letno poročilo, ki obsega koledarsko leto 1957. Iz njega posnemamo naslednje podatke: Celotni oddajni čas celovške radijske postaje je znašal 157.850 minut ali 2.630 ur. Od tega je odpadlo na slovenske oddaje 15.955 minut ali približno 265 ur v vsem letu (10% celotnega oddajnega časa Radia Celovec.) Dnevno znaša oddajni čas v slovenščini približno 40 minut. Lična publikacija prinaša predgovor izpod peresa intendanta dir. Petra G o -r i t s ch n i g a , ki ugotavlja, da so oddaje izraz umetniške ustvarjalnosti Nadalje pravi, da so sicer vse avstrijske radijske postaje obmejne postaje, kajti njihov sprejemni prostor meji na tuje sosednje države, vrši prav na tem področju Radio Celovec posebno misijo s pomočjo svojih slovenskih oddaj, ki jih dir. Goritschnig označuje takole: ..Slovenske oddaje so bile postavljene v program leta 1946 in znašajo mesečno okrog 22 ur. Zavestno so sestavljene tako, da ustrezajo izvirni, v deželi nastali dejavnosti manjšine. V celoti pa tvorijo te oddaje miniaturni program velike postaje; zato jih ne urejajo od danes na jutri, temveč so programi sestavljeni za tedne in mesece. Oddaje pospešujejo kulturne dobrine, obenem pa služijo tudi zabavi. Na ta način vrše nalogo povezovanja kultur in narodov v smislu človečanskih idealov svobodnega sveta.” Iz podrobnega poročila referenta za „Sl6-vence”, gospoda Helmuta Hartmanna pa posnemamo naslednje podatke: Od 264 ur, ki so letno na razpolago, so bile 104 ure uporabljene za govorjene oddaje (poročila, objave, duhovne nagovore, slušne igre, predavanja, reportaže, v mladinske oddaje); za mešane oddaje, to je z besedo in glasbo so porabili 114 ur (vo- ščilne oddaje, literarno-glasbene, zabavne, kmečke, gospodinjske in otroške oddaje); za čiste glasbene oddaje pa je šlo 45 ur (pesmi, zborni nastopi, komorna in narodna glasba). Pri oddajah so sodelovali domači pevski zbori ter igralske skupine, pa tudi gostje iz inozemstva. Posebnega pomena so oddaje „Na zapečku” o narodnih šegah in običajih, ki so zbudile zanimanje tudi v inozemstvu, tako da je Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani zaprosila za kopije teh oddaj. Zelo živahno je pri radiu sodelovala mladina. Stalne oddaje so prispevali dijaki in dijakinje učiteljišča. Radio je posredoval svojim poslušalcem zanimivosti iz-domačih krajev pa tudi iz velikega sveta, iz zgodovine, naravoslovja, zemljepisja in umetnosti. Poročilo zaključuje takole: ,,Namen oddaj je bil nuditi koroškim Slovencem možnost, da goje svoje kulturno življenje ter ga izražajo. Ta namen je bil izvajan na nepolitični, poučni, kulturno pospešujoči in razveseljivi način, ne da bi pri tem segali previsoko. Tako je bilo moč zibuditi pri poslušalcih zanimanje za te oddaje. To dokazujejo tudi dopisi iz Štajerske, posebno iz graške kotline, iz Spodnje Štajerske, Bele Krajine, Gorenjske, slovenskega Primorja ter Gorice, prav. posebno pa iz številnih krajev južne Koroške, kar je posebno razveseljivo in ugodno.” V tej zvezi še omenjamo, da so voščilne oddaje vsako sredo od-14. do 14.45 ure, vsako soboto od 9. do 10 ure, ob nedeljah in praznikih pa od 7.30 do 8. ure. Cene za voščila so ob delavnikih 50 šilingov, (za inozemstvo 2 USA dolarja), ob nedeljah in praznikih pa 60 šil. (2,5 dolarja). Voščila je treba poslati naravnost na naslov Funk-haus, Slovenske oddaje, Sponheimerstrasse 13, Klagenfurt, Austria. SLOVENCI duma in pn metu Občni zbor,.Slovenske Matice" Pred kratkim je bil v Ljubljani redni občni zbor ..Slovenske matice”, najstarejše slovenske založbe, ki je v zadnjih 80 letih bila osrednja slovenska založba za znanstvena in književna dela na višji ravni. Po vojni je začasno morala z delom prenehati, a pred nekaj leti je bila zopet obnovljena kot založba za klasična dela slovenske in svetovne književnosti ter za znanstvene spise. Tako je od leta 1955, ko je obnovila svojo založniško delavnost, izdala enajst pomembnih knjig, med katerimi so: Prijateljeva „Zgodovina slovenskega slovstva,” Rous-seaujeve ..Izpovedi”, Moletova ..Zgodovina ruske umetnosti”, Župančičeve „Sednine”, Mclikova zemljepisna razprava ,,štajerska”, Descartesove „Raz-prave”, Heinejeve „Pesmi”, Shakespearejev „Henrik IV” in Vodnikove „Pcsmi”. Občni zbor je vodil univ. prof. Anton Melik, ki je v svojem poročilu napovedal tudi knjižni program za prihodnje leto. Izšel bo drugi del Prijateljeve „Zgodovine slovenskega slovstva” nadalje pa: Anatol France „Krivda Silvestra Bonnarda”, Izidor Cankar „Uvod v umevanje likovne umetnosti”, Stele ..Zgodovina slovenske umetnosti v Primorju”, Mole »Zgodovina jugoslovanske umetnosti”, „Lu-krecija” v Sovretovem prevodu, Vilfanova »Pravna zgodovina Slovencev” in dve Shakespearejev! drami, ki ju bo prevedel Matej Bor. Kot izvirna novost pa izide novo pripovedno delo Juša Kozaka. Novi slovenski župnik v New Yorku Za župnika v slovenski župniji sv. Cirila in Metoda v New Vorku (USA) je bil imenovan preč. p. Kalist Langerholc, OFM. Novi župnik je po rodu s Spodnje štajerske ter ga odlikuje pobožnost, podjetnost in vedrost. Po posvetitvi je z apostolsko vnemo deloval kot dušni pastir v različnih krajih Slovenije. Med vojno, je bil kaplan in katehet v Ljubljani. V povojni dobi pa je moral skusiti tegobe begunstva, nekaj let je bival v Rimu, nakar so ga predstojniki poslali v Združene države. Takoj po prevzemu nove fare v New Yorku je imel v cerkvi prepričljiv govor, v katerem je izrazil željo, da bi sc Slovenci pogosteje sestajali na cerkvenih in izvencerkvenih kulturnih prireditvah. Kmalu nato je že bila prva taka prireditev, na kateri so vrteli zanimiv film »Polet na Ceylon”, predavanje pa je nato imel dr. Peter Remec. Velik uspeh ljubljanske opere v Gradcu Na Graškem letnem festivalu, ki se te dni odigrava v glavnem mestu štajerske, je gostovalo Ijub-jansko operno gledališče. Pretekli petek je baletni zbor podal Čajkovskega klasični balet »Labodje jezero”. Predstava je bila velik uspeh. Kljub temu, tla je oder graškega gledališča znatno večji od ljubljanskega in so plesalci, ki so prispeli šele na dan predstave same (zakaj to?) imeli premalo časa, da se vžive v nove prostorne razmere, se je »presenetljivo močni baletni zbor pokazal s svoje najboljše strani” piše gledališki kritik dnevnika »Tagespost”. »Imenoma je treba pohvaliti predvsem prhnobal-lerino Tatjano Remškarjevo ter prvega plesalca Metoda Jerasa.” Nato kritik hvali plesno umetnost gospe Remškarjeve, ki jo odlikuje »gracija, preciznost in živahnost.” Tudi Jerasov čut za ritem, obvladovanje tehnike in telesa so naravnost virtuozni. Pohvale brez pridržkov so bile deležne tudi ostale plesalke, med katerimi sta Vesna Vidrova in Majna Sevnikova označeni kot pravi odkritji. Izvajalci so s strani občinstva bili deležni navdušenega ploskanja. Prejeli so tudi bujne šopke cvetja. Naslednji večer pa je ensemble ljubljanske opere izvedel opero Sergija Prokofjeva »Zaljubljen v tri oranže”. Ljubljanska opera je to delo velikega ruskega skladatelja, ki je nastala pred 40 teti, takorc-koč izkopala iz pozabe, kajti le redko kje so jo izvajali zaradi velikih zahtev, ki jih stavi na izvajalce posebno glede skupnostne igre. Ljubljančani jo pojo v ruščini in so z njo želi mednarodne usj>e-he na Nizozemskem, v Belgiji, v Parizu in pred kratkim v Benetkah. Tudi v Gradcu 50 z njo dosegli pravcato zmagoslavje. Kritike predvsem hvalijo dirigenta .Boga Leskovica ter domiselnega režiserja Hinka Leskovška, nato po vrsti vse pevce, o katerih pravi zopet, da je »presenetljivo, s kakšnim bogastvoin dobrih glasov razpolaga ljubljanska opera; povečini so to mlada grla s poživljajočim zagonom naravnega zvoka, ki morejo skoraj da brez težave napolniti tudi velike dvorane." »Tagespost” takole zaključuje svojo kritiko: ‘»Oba večera ljubljanske opere sta se odigrala pred polno-zasedeno dvorano in oba sta bila — vsak na svoj način — v resnici praznična dogodka našega festivala.” List meni, da bo »na ta način mogoče graški letni festival razširiti” in izraža upanje, da si bo tudi graška opera odprla pot za gostovanja v deželah na jugovzhodu Evrope, štajerska prestolnica Gradec si ob svoji južni meji pač ne želi zgraditi kitajskega zidu nepoznavanja in nerazumevanja sosedov. USOktOttt- ..kop«" za proizvaianie atomske energije Naš čas imenujemo dobo atomske energije.Svet sc je zavedel, da je napočil novi čas, ko sta leta 1945 v oblaku orjaške atomske gobe bili porušeni dve nad 200.000 tluš broječi japonski mesti Hirošima in Nagasaki. Bistveni del atomske bombe je reaktor, priprava, ki sproži proces razbijanja atomov. Toda danes realUorji ne služijo samo za izdelovanje atomskih bomb ampak proizvajajo energijo, ki goni elektrarne, podmornice, ledolomilce. Izdelujejo že prvo tovorno ladjo na atomski pogon in delajo načrte za atomsko letalo. Zato bomo danes opisali razvoj atomskega reaktorja. Prvi model atomskega reaktorja za ladje. Takšen atomski motor poganja prvo podmornico „Nauti-lus” (USA), ki lahko potuje okrog sveta pod vodo. Gnal bo tudi tovorno ladjo, ki jo gradijo. Pred 16 leti, sredi svetovne vojne so v telovadnici univerze v Chicagu zgradili prvi ..jedrni reaktor”. Načrt zanj je izdelal nosilec Nobelove nagrade, profesor Enrico Fermi, Italijan po rodu, ki se je pa izselil v Združene države. Prvi atomski reaktor je bil kockasta stavba iz betona, iz katere so molele na več krajih usmerjevalne kovinaste palice, podobno kot jih vidimo pri železobetonskih stavbah recimo večnadstropnih stanovanjskih hiš. Za gladkimi betonskimi stenami so pa bili v izmeničnih plasteh naloženi debeli štirikotni kos grafita snovi, s katero so polnjeni naši svinčniki, ter palice urana, nekako kot plasti v ogljarskih kopah. Zato se je tega reaktorja prijelo ime „atom$’kg ko- pa”. In leta 1942 so to „kopo” prvič „pri-žgali”, to je sprožili so prvo atomsko reakcijo. Kaj je atomska reakcija. Kljub temu, da vsak dan govorimo o atomih, atomskih reakcijah in se bolj o bombah je vendar marsikomu bistvo tega jrojava neznano. Atomi so, kot so nas v šoli učili, najmanjši delci snovi, ki jih ni moč več,dalje deliti, ne da bi pri tem spremenili njihove temeljne lastnosti. To se pravi, ni jih moč -rezati, sekati in prav tako pa tudi ne žgati, raztapljati ali nanje vplivati s kemičnimi sredstvi. Zato so dolgo časa veljali za nedeljive, dokler niso znanstveniki v prvi polovici našega stoletja ugotovili, da tudi ta najmanjši delec snovi ni enoten, ampak sestavljen iz še manjših delcev, ki se razlikujejo v glavnem po tem, da so nabiti z različno, to je pozitivno ali negativno električno energijo in sicer so delci, ki sestavljajo jedro (protoni), pozitivni, okoli njih s silovito naglico krožeči delci, elektroni, pa negativni. Kasneje so odkrili delce, ki so brez elektrike ter jih nazvali nevtrone. Vsak atom tvori svet zase v malem, podobno kot ga tvori v velikem naš sončni sistem, v katerem se okrog sonca kot središča vrtijo planeti. Eden izmed njih je naša Zemlja. Zato pravijo atomu mali svet ali mikrokozmos (v grščini pomeni beseda kosmos svet), Soncu, Zemlji in drugim nebesnim telesom pa veliki svet ali makro-kosmos. Še preden so ugotovili znanstveniki to sestavljenost atoma, pa so natančno raziskali na zemlji obstajajoče snovi. Ugotovili so, da jih je 92, torej 92 atomov, ki imajo vsak različne lastnosti. Glavna razlika med njimi je v številu protonov v jedru in elektronov. Več je protonov in elektronov, težja je snov. Uran je najtežja snov, ima 234 elektronov. Od te ugotovitve pa do sklepa, da bi začeli spreminjati snovi s pomočjo spreminjanja sestave atomov, je bil en sam korak. Na tem področju so prve uspešne poskuse izvršili Danec Niels liohr, Nemec Max Hahn ter Anglež Rutherford. S pomočjo nevtronov so obstreljevali jedro ..najtežje” snovi urana. Ko je novi nevtron zadel jedro urana, je s tem zmotil njegovo notranje ravnotežje in razpadel je v dva približno enaka dela. Atom drži skupaj velikanska električna energija in več je elektronov in protonov, več energije je treba. Ker je sedaj v teh dveh novih atomih manj delcev, je treba manj energije. Previšni del energije se sprosti v obliki toplote, podobno kot pri gorenju. Obenem se pri tej delitvi -uranovega atoma sprostita dva nova neutrona. Ta s silovito brzino poletita iz a- toma in zadeneta na nove sosednje uranove atome in jih razbijeta. In tako naprej, da nastane to kar imenujemo verižna reakcija. Da se pa v naravi ne dogajajo take atomske reakcije, je pa med drugim vzrok v tem, da je naglica teh sproščenih neutro-nov prevelika in ne zadeneta sosednjih jeder. Zato jih je treba zavreti in usmeriti. Pri atomski „kopi” vrše to nalogo kocke grafita, ki brzino neutronov zmanjšajo. Kovinske palice iz bora in kadmija pa imajo lastnost, da preveliko količino sproščenili nevtronov ,,požrejo”, to je upijejo vase, kajti ako bi vsi elektroni dosegli nove uranove atome, bi se proces razbijanja razširil v hipu, nastala bi atomska eksplozija. To se dogaja v reaktorjih pri atomskih bombah, pri „kopah” pa te palice skrbijo za počasni potek reakcije, podobno kot tle veje v ogljarskih kopah. To je torej počasna atomska reakcija. Le ta je primerna za proizvodnjo energije v mirovne svrhe, kot za pogon elektrarn, ladij in zrakoplovov. Pri atomskih reakcijah pa nastaja še cela vrsta ..stranskih proizvodov”, podobno kot pri ognju pepel na ognjišču, dim in katran po dimnikih. So to nove snovi, ki jih v naravi ne nahajamo. Zato se je število znanih temeljnih snovi ali elementov katerimi bi se bilo pri navalu gledalcev težko boriti. 'I re-ba si je bilo zagotoviti svobodo gibanja. Zato niso pustili v ograjeni prostor nikogar razen članov in odposlancev ..Topniškega kluba”, ki so prišli iz Tampe. Zbrali so se: poskočni Bilsby, Tom Hunter, polkovnik Blomsberry, major Elphiston, general Morgan in vsi drugi, ki jim je bilo vlivanje topa Columbiada posebno pri srcu. J. T. Maston se jim je ponudil za vodnika in jim ni prizanesel z nobeno podrobnostjo. Vodil jih je skozi vsa skladišča, delavnice in med stroje. Hočeš nočeš, so si morali ogledati zapovrstjo vseh dvanajst sto plavžev. Dvanajst stoti obisk se jim je že malce upiral. Ulivanje je bilo določeno natančno za 12. uro opoldne. Prejšnji dan so zložili v vsako peč štirinajst sto funtov kovine v kosih. Palice so zložili navskriž, da jih je vroči zrak zajel od vseh plati. Vse jutro so dimniki bruhali v zrak poplavo ognja in zemlja se je tresla z zamolklim bobnenjem. V peči so morali zmetati ravno toliko premoga, kolikor je tehtala kovina. Zato je 68.000 ton premoga zagrnilo sonce z gostim zastorom črnega dima. Med pečmi je kma- trajala več kot pet ur. Ni ga bilo človeka v tem gnezdu, ki ne bi poznal njegove zgodbe; — zgodbe o investicijskem koncernu „Halling” in o zahtevah ameriške vlade po izročitvi Mr. Callowaya, tako je bilo namreč možu s psom ime. Za Mr. Callowaya samega je bila ta zgodba polna žalosti, v očeh delničarjev, ki jih je on s svojimi vr-toglavičnimi špekulacijami spravil na bera- lu postalo neznosno vroče; njihovo bučanje je bilo podobno grmenju, zraven so tulila še močna vetrila, ki so neprestano dovajala žarečim ognjiščem kisik. Uspeh dela je bil odvisen od hitrega postopka. Zato naj bi dal topovski strel znak za izpraznitev žareče raztopine iz peči. Ko je bilo vse urejeno, so delavci in mojstri nestrpno in malce razburjeno čakali, kdaj bo počilo. Znotraj ograde ni bilo več žive duše in vsi livarski mojstri so stali na svojih mestih pri odtočnih odprtinah peči. Barbicane je s svojimi tovariši zasedel bližnji griček, od koder so vse najbolje videli. Pred njimi je stal top, pripravljen, da na inženirjevo povelje ustreli. Nekaj minut pred dvanajsto so se začele iztekati v zbirne bazene prve kaplje kovine. Polagoma so jih napolnile in ko je bila vsa kovina raztopljena, so jo zaradi izločitve tujih primesi še nekaj trenutkov zadržali. Top je zagrmel in preblisnil ozračje z bledordečo svetlobo; dvanajst sto peči se je v istem hipu odprlo in dvanajst sto ognjenih kač je v žarečem obroču šinilo proti centralnemu jašku. Tam so z neznanskim truščem strmoglavile v tri sto metrov globoko žrelo. Prizor je bil pretresljiv in veličasten. Mogočni slap staljene kovine je stresal zemljo, proti nebu pa je bruhnil vrtinec s paro pomešanega gostega dima. Vročina je pretvorila vlago notranjega ka- ni čuda, saj to ni bil njegov običajni svet visoke finance. Tako je — podoben brodolomcu — posedaval cele dneve ob glasbenem paviljonu in ni imel drugega opravka, kot da je ves čas pogledoval tja preko reke; v Združene države. Kazno je bilo, da se niti v sanjah ni zavedal, da ga vsakdo pozna in ve vse o njem. Vsak dan je dal svojemu psu nekaj krepkih brc. Menda ga je ta ži- lupa v paro, ki je sikala skozi vzidane kanale obzidka na dan. Goste vijuge teh oblakov so silile 1000 metrov visoko proti nebu. Divjak, ki se je morda potikal kje v daljavi, je najbrž mislil, da je nastal v kloridi nov ognjenik; vendar ni bil to niti vulkanski 'izbruh niti vodna tromba niti nevihta ali kak drug spopad prirodnih sil; niti to eden izmed tistih strašnih pretres-Ijajev, ki jih zmore nairava. Ne, človek sam je ustvaril te žareče pare in orjaške plamene, podobne vulkanskim zubljem, to burno drhtenje zemlje, ki se je tresla kakor ob potresu, bobnenje, ki se je kosalo z nevihtami in orkani, in človeška roka je pognala Niagari podoben slap staljene kovine v prepad, ki ga je sama izkopala. Šestnajsto poglavje TOP COLUMBIAD Ali se je ulivanje topa posrečilo? O tem so lahko klubovci samo ugibali. Ker je zemlja požrla vse v pečeh staljeno kovino, je to močno kazalo na uspeh. Vsekakor je bilo treba počakati še precej časa, da bi se o tem lahko prepričali. Ko je major Rodman ulil svoj 50.000 kilogramov težki top, je bilo tudi treba počakati štirinajst dni, da se je ohladil. Koliko časa se bo pa potem orjaški top Co-lumbiad pokrival z vrtinci izparin, se obdajal z nedostopnim obročem visoke vročine in se skrival pogledom svojih obču- val preveč spominjala na njegovo posestvo v Norfolku - čeprav se mi zdi, da je bil prav to razlog, zakaj je psa imel vedno pri sebi. Ne upam niti pomisliti koliko je ta moz — ki je posedoval en milijon — stal svojo domovinsko državo, ki ga je zasledovala le s tem pičlim uspehom, da so ga zapovr-sti izganjali iz ene države v drugo. Morda so se cele zadeve celo naveličali in jo začeli zanemarjati. Kljub temu, nekega dne so poslali preko meje dva detektiva z neko staro fotografijo gospoda Callowaya. Vendar je od takrat, ko je bila posneta ta fotografija, gospodu Callowayu zrastla srebrna bradica in povrh tega se je zelo postaral. Tako ga nista odkrila. Komaj sta bili obe „oČesi postave” dve uri preko reke so ze vsi vedeli, da sta dva inozemska detektiva v mestu in da zasledujeta gospoda Callowaya; to se pravi vedeli so vsi razen gospoda Cal-lowaya, ki ni razumel niti beseclice špansko. Ko je tako sedel na plazi (trgu) zatopljen v svoje mračne misli, je bil podoben biku, ki so ga pripeljali na razstavo občinstvu. In mi vsi smo imeli sedeže v prvi vrsti za ta napeti boj v areni. V baru Antonio me je srečal eden izmed obeh detiktivov in zapletla sva se v razgovor. Bil je zelo presenečen, ko je videl, da jaz vem kdo sta on in njegov spremljevalec in kaj kanita. Rekel je: ..Prejeli smo sporočilo, da se tale Calloway zadržuje v tem mestecu.” „Da, tako je, tukaj nekje pohaja naokrog,” sem mu odvrnil. „Ali nam ga lahko pokažete?” „Ah, veste kaj, jaz ga po videzu niti ne poznam,” sem mu odvrnil. _ _ Pil je naprej svoje pivo in premišljeval. Nato je spregovoril: „Šel bom pa na trg in tam malo posedel. Gotovo mora ondi enkrat mimo.” . . Na trgu je bilo pravo ljudsko vrvenje. Zgledalo je, kot da so se vsi prodajalci sadja^ in snažilci čevljev po dogovoru zbrali na V središču malega, zelenega trga, kjer je vladala neznosna, vlažna vročina, so na dveh klopeh eden poleg drugega sedeli Mr. Calloway in oba detektiva. Nikdar še ni bil trg tako tih. Vse je stalo na konicah prstov, oba detektiva pa sta srepo zrla v množico in iskala Mr. Callowaya. Oba detektiva sta opazovala ljudsko množico, ta pa je opazovala vso predstavo z vidnim zadovoljstvom. V tem je eden izmed detektivov vstal in pristopil k gospodu Cal-lowayu. „Sedaj je konec,” sem si mislil, toda ni bil. Bil je šele začetek. Iz ne vem kakšnega razloga sta ga detektiva bila črtala iz svojega seznama sumljivih oseb. Zakaj, tega ne bom nikdar izvedel. Policijski uradnik je dejal': ..Govorite angleško?” „]az sem Anglež,” je odgovoril Mr. Callo-way. Celo to ni prineslo pričakovanega konca in kar je bilo najbolj presenetljivo, (Konec na 6. strani) dovalcev? Kdo bi to preračunal? Za potrpežljivost članov »Topniškega kluba” je bilo tisto razdobje huda preskušnja. Pa si niso mogli nič pomagati! J- T. Maston bi se bil zaradi prevelike prizadevnosti kmalu scvrl. Se štirinajst dni po. vlivanju je neizmerna zavesa dima zakrivala nebo in v krogu dve sto čevljev okoli vrha Stone s Hilla si se spekel, kamor si stopil. Minili so dnevi in minevali so tedni, velikanski valj se ni hotel ohladiti in se ni. Niti približati se mu nisi mogel. Ni kazalo drugače kakor čakati, čeprav je člane kluba razjedala nestrpnost. - Danes je 10. avgust, je dejal nekega jutra J. T. Maston, samo še štiri mesece časa imamo do prvega decembra. Čaka pa nas še toliko dela! Ostružiti moramo notranji kalup, dati topovi cevi pravilen kaliber in lop nabasati. Saj ne bomo pravočasno gotovi, ko se topu niti približati ne moremo! Kaj se sploh ne misli ohladiti? To bi bilo prehudo razočaranje. Zaman so skušali nestrpnega tajnika pomiriti. Barbicane ni zinil nobene in je z molkom prikrival gnev, ki mu je tlel v duši. Za te vojščake je bila trda preskušnja, da so bili izročeni na milost in nemilost času, ki je bil v teh okoliščinah strašen sovražnik. Kajti samo čas je lahko zapreke odstranil in spravil delo spet v tir. (Dalje prihodnjič) LOČE OB BAŠKEM JEZERU (Kot slavček veselo je pela ...) Bila je, šla je od nas in pogrešamo jo povsod: 'doma, na koru, itd, kajti bila je pravo ,,dakle od fare”. Vedno zbrana, sveža, dobre volje in vesela, bila je povsod tam, kjer so bile poštena dekleta in žene! Tilka izvira iz znane družine Uršiteve, družine slavčkov, katera daje iboru, — ki ga spretno in strokovno vodi agilni cer-kovnki, — hkrati po več prvovrstnih pevcev! . Cerkveni pevski zbor, ki obstoji iz samih odličnih pevk in pevcev, bo zgubo zveste pevke vsekakor zelo občutil. Ta zbor pa uživa tudi velik ugled in je znan daleč na okoli po svoji dovršenosti in lepem ubranem petju. Celo tujci-letoviščar-ji, ki zelo radi obiskujejo našo lepo cerkev, občudujejo zbor in slovensko pesem! Zbor pa je tudi močno zaposlen; često nastopa po 2 do 3 krat ob nedeljah in praznikih, posebno pri pranganju. Vselej se pa rad odzove klicu in tako prepeva v čast Stvarniku, sebi pa v ponos! Jltali dav položi JHaviji na oltar V naši 24. Številki z dne 12. junija smo ob parili prijazno prošnjo čč. šolskih sester v Celovcu za darove za dokončno izgradnjo in opremo njihove kapelice, ki &e sedaj, v zasilnem stanju, zbira slovenske rojake v Celovcu k službi božji in prav posebno k Marijinem češčenju. Priložene so bile tudi položnice. Danes naše drage bralce, ki se teh položnic še niso poslužili, opozarjamo, da vodstvo čč. šolskih sester še sprejema darove, ki jih lahko nakažete po pošti ali pa vplačale v upravi našega lista v Mohorjevi hiši v Celovcu, Viktringer Ring 26. GLOBASNICA (Sveta vera bodi vam luč ...) V nedeljo, dne 22. junija, smo se zbrali kar v lepem številu globaški društveniki, posebno še mladina, pri šoštarju, kjer se je vršil letni občni zbor Kat. prosvetnega društva. Naše društvo obstoji že dobrih petdeset let; kljub večkratnim pretresljajem in težkim preizkušnjam je društvo ves ta čas zvesto čuvalo od prednikov mu izročene svetinje; spet in spet so se pojavili v naši sredi požrtvovalni fantje in dekleta, ki so v duhu društvenikov-ustanoviteljev, v duhu Hojnikovem, Krajgarjevem, Cirgoje-Vem in drugih Globašanov nesebično delali za naš kulturni napredek in procvit. — Po stari navadi smo občni zbor pričeli s pesmijo, ki je ubrano zadonela iz mladih grl ter src in katero je društvo od svojega početka vedno gojilo kot eno najlepših cvetk na svojem vrtu. Nato je spregovoril predsednik „Krščanske prosvetne zveze v Celovcu” č. g. dr. Pavle Zablatnik, ki je v svojih izvajanjih podal med drugim predvsem načelne misli in očrtal temelje, na katerih naj se gradi stavba krščanske prosvete. „Sveta vera bodi vam luč, materina beseda pa ključ do prave, zveličavne omike”, te zlate besede našega velikega prosve-titelja škofa Slomška pred sto leti, je dejal govornik, naj bodo tudi danes in v bodoče vsem našim društvenikom glavno vodilo pri njihovem udejstvovanju. Govoru č. g. dr. Zablatnika, ki smo ga bili prav iz srca veseli, so sledila poročila društvenih odbornikov. Iz njih je razvidno, da se je društvo uspešno udejstvovalo v javnosti predvsem s svojimi odrskimi nastopi in koncerti. Posebno zanimanje so zbudile dramatizacije Košutnikove mame in harmonizacije zborovodja Janeza Petjaka. V najlepšem spominu pa bo ostal društvenikom lanskoletni izlet na Primorsko, Obisk pri naših Goričanih in Tržačanih, kjer smo nastopili tudi na tamkajšnjem radiu. Društvo si je tudi znatno pomnožilo svojo garderobo in drugi.potrebni odrski inventar. Naš dolgoletni predsednik Korej Pikalo kljub splošni želji ni več hotel prevzeti mesta društvenega predsednika, prevzel pa je knjižnico. Za no-' vega predsednika je bil nato izvoljen Alojzij Gregorič, dosedanji tajnik društva; za tajnika pa Janez Lesjak. V odbor pa šo bili izvoljeni še: Albert Smrečnik, Pep Jenšac, Mirko in Janez Hudi in Angela Hutter; v širši odbor pa: Janez Pleschkaternig, Edvard Dobrovnik, Janez Smrečnik, Stefan Gregorič, Milka Jenšac, Frida Greiner, Emica Gregorič in Pepca Kordeš. Med debato, ki je potekla zelo živahno, je prispel na občni zbor Herman Kariš, svo-ječasni globaški organist in zborovodja in s spodbudnimi besedami dal duška veselju in zadovoljstvu, da njegovo kulturno delo v Globasnici ni bilo zaman. Nato pa so ga obkolili pevci in pevke in tako smo tudi končali s pesmijo naš letošnji občni zbor. Naj še omenimo, da sta se letošnjo pomlad vršili izven okvira ..Katoliškega prosvetnega društva” v farni dvorani dve lepo uspeli prireditvi. Najprej so nastopili cerkveni pevci z igro „Trije ptički” in jo po splošni sodbi prav dobro podali. Ker je med dejanji nastopil tudi cerkveni zbor, katerega čujemo večkrat tudi v celovškem radiu, smo prirediteljem za lepi užitek, ki so ga nam nudili, prav iz srca hvaležni. — Nato smo imeli tam še proslavo materinskega dneva, ki je z raznimi nastopi naših najmlajših našel topel odmev v naših vseh navzočih, zlasti še naših mamic. BILCOVS („ I niks...”) V našo vas bolj redko zaide kak tujec, tudi v poletni sezoni ne, kajti cesta je le deloma asfaltirana in tisti del, ki vodi do Bilčovsa je v strašno slabem stanju, tako da se večina motoriziranih tujcev obrne, še preden pride v vas. Neki tuji avtomobilist pa je minuli ponedeljek le prodrl v Bil-čovs, to pa zato, ker ni bil navaden turist, ampak ga je prignala, dobesedno rečeno, poklicna radovednost. Vstopil je v prvi javni lokal, ki je pač nanj naletel. Pobaral je gospodarja, kako se Slovencem tod godi. Toda slabo je naletel, kajti presenečeni možakar mu je le odgovoril „Ich niks...” dalje pa njegovo znanje nemščine V prvem razburjanju menda ni seglo. Po gostiteljevi govorici je nato tujec videl, da ni prišel na pravi kraj. Nato je odšel po vasi in se ustavil še pri neki drugi hiši. Tu pa je bolje naletel. Z gospodarjem se je razpletel razgovor in izkazalo se je, da je tujec bil dopisnik znanega švicarskega dnevnika „Neue Ziircher Zei-tung”, ki je prišel na Koroško, da se nekoliko bolj pouči o vprašanjih slovenskega ljudstva, ki tod živi. Izgleda pa, da se je vest o skrivnostnem tujcu raznesla po vasi in iz Švicarja je postal naenkrat sumljiv Jugoslovan s skrivnostnimi nameni. To je seveda nekatere vnete ljudi spravilo pokonci in imeli so res nemirno noč. ŠMARJETA V ROŽU (Smrt in poroke se vrste) Veselje in žalost si kaj radi podajata roki, tako je v življenju. Tako je bilo tudi pri nas v Šmarjeti. Otožno so zapeli na binkoštno soboto zvonovi in naznanili vsej fari smrt še mladega gospodarja Primkovega očeta. Umrl je v Celovcu na posledicah težke nesreče, ki ga je zadela, ko je pomagal pri gradnji sosedovega skednja. Rajni zapušča številno družino še mladoletnih otrok. K zadnjemu počitku smo ga spremili na bin-koštni ponedeljek ob številni udeležbi faranov. Mladi ženi vdovi, otrokom in vsem sorodnikom izrekamo iskreno sožalje! Komaj pa so se pogrebci vračali, se je nudila pred cerkvijo nova slika. Okoli 40 svatov in dosti drugih ljudi se je zbralo, da pozdravi in prisostvuje poročni sv. maši, priljubljenega para, ženina Rudija Primik iz Gočuhe ter neveste Butejeve Nežije Mi-hor. Prav vsi farani ju poznamo in lahko rečemo, tudi ratli imamo! Rudi je bil prav gotovo eden najboljših fantov v fari. Veren, pošten skoz in skoz, si je z pridnostjo svojih rok postavil lep lastni domek. In v čisti ljubezni je vztrajal in se veselil dneva, ko bo vanj pripeljal svojo ljubljeno nevesto. Neži pa — kdo ne pozna Bu tej e vega doma — je tam rastla, preživela veselo mladost ob skrbnem očetu in ljubljeni mamici. Prepevala, da, veliko je prepevala s svojimi brati in sestro doma in bila več let tudi cerkvena pevka. Že od svojih otroških let naprej je vršila apostolat dobrega tiska in prinašala teden za tednom v naše družine verske liste, obenem pa prijazen pogled in toplo besedo vzpodbude, kadar je bilo treba tolažbe. Gotovo jo bodo ohranili Trebljani v lepem spominu. Oba sta bila svojčas tudi dobra igralca na našem farnem odru, daj Bog, da bi tudi zdaj v zakonu kar najlepše igrala vloge dobrih krščanskih zakoncev! Poročne obrede ter sv. ma- šo je opravil nevestin brat preč. g. Maks Mihor. Cerkveni zbor pa je med svetim opravilom lepo prepeval. Nekaj res lepega je bilo, ko so pri sv. maši šla vsa dekleta — pevke k sv. obhajilu in se poslovile od svoje sosestre-pevke s posebno pesmijo. Vesela ohcet pa je bila nato na nevestinem domu, kjer so se počutili svatje prav domači. V nedeljo, 29. 6. pa so blagoslovili novi dom in se je mlada družina 2:>osvetila presvetemu Srcu Jezusovemu. Tudi Tevžejeva in Brdnikova kmetija sta dobile pridne gospodinje, katere pa sta ženina pripeljala iz drugih far. Vsem po-ročencem kličemo: bilo srečno! Mladinskega dneva v Zgornji šmarjeti se je udeležilo precej naših fantov in deklet in so se tako javno pokazali, da so mladina Kristusova. V nedeljo, 22. 6. pa nas je presenetila mladina iz Št. Jakoba z veseloigro „Lumpa-cij vagabund”. Gotovo so prišli s tem namenom, da bi se Šmarječani enkrat od srca nasmejali in to lahko rečemo, da smo se. Zelo smo hvaležni igralcem in se gospodu režiserju, preč. g. Zaletelu, najlepše zahvaljujemo za obisk! In še najnovejše: Na praznik sv. apostolov Petra in Pavla smo imeli prvo sv. obhajilo. 12 fantov in 8 deklic je sprejelo prvič Jezusa v svoje srce. Daj Bog, da bi ga tudi v 'naprej radi in z veliko ljubeznijo prejemali in tako ostali res božji otroci! iz Sp. vesce, in nevesta Rupijeva Mojca, ki sta si v naši podružnici obljubila zvesto-bo do groba. Od rane mladosti sta bila oba marljiva delavca na kmetih. Kako ju ljudstvo ceni, pa se je pokazalo v tem, da so jima tako številni gostje prišli čestitat k življenjski zvezi. V nedeljo 22. junija pa sta stopila v sveti zakon ženin F. Filipič, pd. Šmonov iz. Veli-nje vesi, in nevesta Pepca Mihor, mlada gostilničarka na Muškavi. Poroka je bila v naši podružnični cerkvi, poročno slavje pa nevestinem domu. Obema paroma želimo obilo sreče. DOLINA PRI POKRCAH Fiimi svet Pokrče vabi vse Marijine častilce v nedeljo, dne G. 7. 1958 v Dolino. To je glavni praznik te romarske cerkve. Od 7. do 11. ure bodo sv. maše. Spovedovalo se bo pri vseh sv. mašah. Za cerkev so darovali velikodušni dobrotniki klopi. Tudi mnogo drugih novih reči smo že mogli nabaviti. Vedno se najdejo dobri ljudje, ki nam pomagajo čez težkoče, da more delo napredovati. Cerkev ima seveda še velike dolgove, a mi trkamo vedno znova na velikodušnost src in tako upamo tudi sedaj. Prosimo, da bi pisem in položnic ne pustili neuporabljenih, temveč da bi nam nekaj, kolikor vsak največ more, poslali. To bo za poravnavo dolgov in nadaljevanje še potrebnih del pri Marijini cerkvi. Lurško romanje na binkoštno nedeljo popoldne je bilo lepo in tudi blagoslovitev vozil na binkoštni ponedeljek je lepo uspela. Ves majnik so ljudje ob nedeljah popoldne radi prihajali k božjim službam v Dolino. Tudi mnogi poročeni pridejo po blagoslov za življenje k Mariji v Dolino. Farni svet se zato zahvaljuje Vam vsem za to velikodušnost in naklonjenost in Vam kliče na veselo svidenje, dne 6. julija 1958 v Dolini! FARNI SVET POKRCE ŠT. LENART PRI 7 STUDENCIH V nedeljo 6. julija praznuje naš rojak p. Jožef Miki svojo novo mašo. Za mašnika je bil posvečen na Dunaju v stolnici svetega Štefana, na praznik apostolov Petra in Pavla. Spored slovesnosti v domačem kraju je sledeči: V soboto 5. julija sprejmemo č. g. novomašnika ob pol 8. uri zvečer pred farno cerkvijo. V nedeljo 6. julija pa vzame novomašnik slovo od doma ob devetih, nakar gre procesija iz Ločila proti Št. Lenartu, kjer bo slovesna nova sveta maša, pri kateri bodo zapeli pevci za ta dan posebej naučeno latinsko mašo, vmes pa bo ljudsko petje. Ob pol 8. uri zvečer pa je zaključna pobožnost. Vabljeni vsi iz spodnje Ziljske doline in okolice Baškega jezera. VELINJA VES Naša cerkvica, ki stoji vih naše vasi, je posvečena prvakom apostolov sv. Petra in Pavla. V nedeljo smo obhajali praznik teh dveh patronov naše podružne cerkve, ki spada pod župnijo Bilčovs. Nebo nam je naklonilo lep dan, tako da smo pri krasnem vremenu imeli na ta dan običajno pranganje. Veselilo nas je posebno še to, da smo zopet imeli v naši sredi našega č. g. župnika Josipa Štiha, kateri so bili dva meseca radi očesnega obolenja v celovški bolnici. Hvala Bogu, da so zopet okrevali in morejo spet voditi dušno pastirstvo naše fare. Procesije na dan.sv. Petra in Pavla se je v častnem številu udeležila domača požarna hramba, polnoštevilni pevski zbor pa je z ubranim petjem vso slovesnost še povzdignil. Tudi ženimo se radi. Dober zgleda sta v novem letu dala ženin Janez Sima, delavec Pazite, kakšna drevesca kupite! Prišel je čas, ko bodo kot minula leta tudi letos agenti obletavali naše vasi in hiše ter nagovarjali in nadlegovali gospodarje, da naročijo sadna drevesca tujih drevesnic. So po navadi domačini in razkazujejo lepe slike sadnih sort. Čas bi že bil, da tisti, ki se zanimajo za nakup sadnih drevesc ne nasedali več zastopnikom tujih drevesnic. Ze po lastnem premisleku lahko vsakdo pride do zaključka, da je direvesce, ki je raslo daleč od naših krajev, v drugih deželah, v popolnoma drugem podnebju in drugi zemlji, z močnim gnojenjem siljeno v premočno rast, v naših prilikah ne bo počutilo dobro ali celo zamrlo. Izkušnje prav zgledno potrjujejo, da za naše kraje niso tuja drevesca. Kolikokrat vidimo mlade nasade sadnih drevesc, kjer je vmes veliko suhih drevesc ali prazna mesta, kjer je sadjar odstranil drevesca, ki so usahnila. Niso redki slučaji, ko naročniku drevesc tujih drevesnic že prvo zimo vsa pozebejo ali preostane samo kakšno drevesce posebno odporne sorte. -če poznavalec vidi drevesca tujih drevesnic po naših vaseh, takoj opazi, da to niso drevesca prve, temveč samo druge kakovosti. In vendar so naročniki naročili in plačali L kakovost. Pripomba. Kdor torej rabi sadna drevesca, naj ne naroča več kot do sedaj po sicer dhmačih agentih od tujih drevesnic, ker imamo znano domačo drevesnico, Marko POLZER v št. Vidu v Podjuni, kjer do-raščajo drevesca ob istih podnebnih in talnih pogojih in so sorte cepljene na odporne deblotvorce, da ne pozebejo v hudih zimah južne Koroške. tovem letu cuua zenm janez oiuia, uciavci. /.uimu Mati. kam boš ooslala hčerko v šolo? Prihodnje leto bo poleg šestmesečne gospodinjske šole — tudi enoletna (10-me-sečna) gospodinjska šola v Št. Jakobu. Zaključeno je to šolsko leto. Mladina zadnjih razredov ljudske in glavne šole se sprašuje — kam sedaj?! Nekateri od teh so se že odločili za nadaljnji študij na gimnaziji, učiteljišču itd., a precejšnje število šoloobvezne mladine bo ostalo doma. Dragi starši, morda je med temi vaša hčerka, ki bi jo radi izobrazili za dobro gospodinjo in mater. Na Koroškem imamo za ta namen dve gospodinjski šoli, — v Št. Jakobu in Št. Rupertu pri Velikovcu. V obeh sprejemajo dekleta, ki so dopolnila 16 let. V Št. Jakobu pa imajo za mlajše tudi šivalni tečaj, ki je obenem najboljša priprava za gospodinjsko šolo. V primeri z gospodinjsko šolo je pouk v šivalnem tečaju — v teoriji in praksi — precej skrajšan, vendar nudi dekletu osnovno izobrazbo in vzgojo, ki je potrebna vsaki dobri gospodinji, ženi in materi — vzgojiteljici. Gotovo pa je, da je na vaseh in po družinah še vedno nekaj deklet, ki doma za delo le niso neobhodno potrebne in leta jim minevajo brez prave zaposlitve. Preskrbite tem dekletom več znanja in boljše vzgoje, da jim ne bo treba oditi v svet brez pravega znanja in vzgoje. Priglasite jih zato čimprej za enoletno gospodinjsko šolo v Št. Jakobu, ki začne in konča pouk istočasno kot druge šole. V enoletni gospodinjski šoli bo tudi več priložnosti za vaje v konserviranju jesenskih pridelkov ter za prakso raznih pomladanskih del. Če pa to ni mogoče, pošljite na vsak način hčerke v šestmesečno gospodinjsko šolo, in to v Št. Jakob ali v Št. Rupert! Prijave sprejemata ustno in pismeno vodstvi obeh šol. MOST MAŠČEVANJA (Nadaljevanje s 4. strani) mož je nenadoma ves oživel. Zdi se mi, tla že nekaj tednov ni nihče z njim tako govoril. Meksikanci so bili preveč spoštljivi — zanje je 'bil vendar milijonar, pa tudi v mojih očeh je zelo zrastel zaradi svojega roparskega podviga na denar delničarjev ter sledečega beganja, po vsem svetu. Mr. Calloway je dejal: „To je strašno gnezdo, ali ne?” „Da, res je” je potrdil detektiv. „Ne morem si misliti, kaj more človeka zvabiti preko mostu?” ..Dolžnost,” je s temnim glasom odvrnil detektiv. „Vi ste se gotovo samo medpotoma ustavili tukaj?” „Da,” je odvrnil Anglež. „Človek bi pričakoval, da je na tej strani malo več življenja. Saj veste, o Mehiki pišejo to in ono.” ..Življenje, življenje se začne šele na oni strani reke, gospod moji” „Tako je. človek zna prav ceniti lastno domovino šele potem, ko je prišel v tujino.” „Prav res je tako, prav res,” je odvrnil Mr. Calloway. Spočetka smo komaj zadrževali smeh, sčasoma pa se nam je dozdevalo, da imamo vedno manj vzroka za smeh. Cal-loway je bil star človek, ki je sanjal o čudovitih rečeh — onstran mednarodnega mosta. ..Menim, da bom pred kosilom šel še na kratek sprehod’. Ali ste pri volji, iti z menoj?” Detektiv je odkimal z glavo: „Ni mogoče. Sem v službi. Iščem tistega možaka”. Se razume, s tem se je izdal. Mr. Callo-way je spregledal položaj. Na vsem svetu je bil vendar en sam „možak”, ki ga iščejo. Po tem prizoru ga nekaj časa nismo več videli. Izginil je kratkomalo in potem, ko je izginil, so začeli ljudje govoriti. In detektiva sta govorice slišala. Precej debelo sta seveda gledala in nenadoma sta začela z veliko vnemo zasledovati moža, ki je bil sedel poleg njiju na vrtni klopci. Nato sta izginila tudi onadva. Napotila sta se — prav tako kot Mr. Calloway — v deželno prestolico, da obiščeta guvernerja in policijskega načelnika in zahtevata vrnitev Mr. Calloway-ja. Moral je hiti posebno zabaven prizor, ko sta v guvernerjevi čakalnici naletela — prav na Mr. Callowaya samega; vsi trije so tam skupno čakali na sprejem. Močno sumim, da je bil Mr. Calloway pred njima sprejet, kajti vsakdo je vendar vedel, da je on milijonar. Kakorkoli že, po enem tednu se je vsa družba zopet vrnila v naše mesto, vsi trije v istem vlaku. Mr. Calloway v spalnem vagonu, oba detektiva pa v tretjem razredu. Bilo je povsem jasno, da detektiva nista dosegla dekreta za izročitev. Gospod Calloway je pohajal še naprej na svoje običajne sprehode in pes mu je sledil za petami. Nagovoril sem ga ..Dober dan”, kot da bi se že od nevemkdaj pozdravljala. Smilil se mi je - treba je pač pomisliti, kako bedna je bila zmaga, ki jo je s tako velikim trudom in stroški priboril: to umazano, pusto mestece. Calloway je z mračnim obrazom odgovoril na moj pozdrav, pes pa se je pripravljal, da ovoha neki kupček gov-na v bližini. V tem pa se je njegov gospodar obrnil in mu priselil krepko brco, ki je izražala vso njegovo jezo, potlačenost in obup. Takrat se je na cesti pripeljal mimo av-totaksi, v katerem sta sedela oba policijska uradnika. Bil je na poti proti mednarodnemu mostu. Najbrž sta videla to brco, morda sta celo imela več pameti, kot sem je jima pripisoval. Morda sta imela samo kakšno sentimentalno nagnjenje do živali in sta menila, da storita dobro delo, ter je nadaljnji potek dogodkov bil zgolj delo slučaja. Vsekakor pa ostane dejstvo, da sta oba čuvarja postave zasnovala načrt ukrasti Mr. Callowayjevega psa. Tri dni kasneje je pes izginil. Odkril sem Mr. Callowayja, ko je iskal psa. Bil je zelo v' zadregi. S komaj slišnim, od jeze hropečim glasom mi je dejal: ..Sovražim tega psa, to poniglavo pasjo paro. Svojčas sem gojil setterje. Takšno ščene bi takrat kratkomalo ustrelil.” Toda pes ga je spominjal — in v tem sem vsekakor prav zadel — na Norfolk in Mr. Calloway je živel v spominih na tiste čase. Kasno popoldne mi je nekdo povedal, da je videl psa teči preko mednarodnega mosta. To seveda ni bilo res, toda mi takrat tega še nismo vedeli. Detektiva sta dala nekemu Mehikancu pet pesosov (mehiški denar), da ga je pretihotapil preko reke. Tako je Mr. Calloway ostanek tega dneva in ves naslednji dan presedel na vrtu, si pustil večkrat osnažiti čevlje in pri tem premišljeval, kako je mogoče, da lahko navaden pes meni nič tebi nič gre preko mostu in kako je mogoče, da mora biti človek, s svojo neumrljivo dušo vred, obsojen na enolične kratke sprehode, nemarno, skoraj neužitno hrano, na aspirin iz drogerije na trgu. Ne smemo pozabiti, da je mož imel za seboj že več mesecev takšnega nemirnega in obenem pustega življenja. Ko ga naslednjega dne ni bilo nikjer videti, sem menil, da je najbrž tudi on šel preko mednarodnega mosta in zato sem šel tudi jaz. Nisem pravzaprav verjel, da Mr. Calloway išče svojega psa. Kakorkoli že, je pes našel njega. V divjih skokih se je pripadi! po cesti. Eden izmed detektivov se je v avtomobilu peljal za njim. Skoraj na koncu ceste, ki vodi k mostu, je stal Mr. Callo-way — zatrdno sem bil prepričan, da je z one strani jiogledal na mehiško obrežje, potem ko je ugotovil, da na ameriški strani ni ničesar drugega videti kot trgovino z mešanim blagom, kinomategrafske in časopisne kioske. Ko je videl, da mu prihaja jres naproti, je zavpil nad njim „Domov, domov, domov”, kot da bi bila v Norfolku. Pes pa je skakal po njem, ves iz sebe od veselja, in se za njegova povelja sploh ni zmenil. Tedaj je Mr. Calloway zagledal bližajoči se policijski avto in se je spustil v tek proti mostu. Naslednji dogodki so se odigrali z veliko naglico. Vendar se mi zdi, da je bilo nekako tako po vrsti: Pes je tik pred avtomobilom nenadoma krenil preko ceste in gospod Calloway je zavpil, ne vem ali je krik veljal psu ali avtomobilu. Mr. Calloway je ležal na asfaltnem tlaku, v divji zmešnjavi steklenih drobcev, zlatih očalnih okvirjev, srebrno blestečih se las in krvi. In preden je mogel kdo priti k njemu, se je pes vrgel preko njega ter ga začel oblizovati, zavijati in zopet oblizovati. Videl sem, kako je Mr. Calloway dvignil roko. Padla je preko vratu živali, nakar se je njegovo javkanje spremenilo v bedasto zmagoslaven lajež. Toda Mr. Calloway je bil mrtev — strah je prizadel njegovo šibko srce. „Ubogi strani fant”, je spregovoril detektiv. „Stavil bi, da je imel psa zares rad." V resnici je drža mrtveca bolj spominjala na ljubkovalno božanje kot na udarec. Meni se je vse skupaj zdelo nekoliko preveč ganljivo, da bi bilo res; namreč prizor, kako stari falot leži na cesti z roko okoli pasjega vratu. Vendar je morda bolje, da smo pred človeško naravo ponižni. Zaradi nečesa je pač prišel preko reke, in morda je na koncu koncev res iskal psa. Našim gospodinjam Vrtna jagoda Marsikatera gospodinja bi v svojem vrtu rada gojila in pridelala rdeče jagode z njih lepimi in okusnimi plodovi. Od jagode imamo res hitro užitek. Ribizel, kosmulje in maline ne obrode tako hitro kot ravno vrtna jagoda. Vrtna jagoda zori prav v času, ko drugega sadja ni. je zato zelo zaželen in tudi dobro plačan vrtni pridelek. Zrela jagoda trpi le kratko dobo. Tudi za prevažanje je zelo občutljiva. Zato rdeče jagode,.kakor tudi jrozneje črnice pogosto prevažajo celo z letali (v Anglijo). Vrtne jagode dobro uspevajo na vlažni, ne prelahki ilovnati, pa dobro pognojeni zemlji, kakor druga zelenjava. Tudi nekoliko senčna lega jim ne škoduje! Suha, peščena zemlja jim pa prav nič ne ugaja; prav kmalu ojrešajo in se izrode. Dobro oskrbovan jagodov nasad traja tri do pet let. Potem pa rastline opešajo in jih je treba zavreči. Na drugi gredici že prej napravimo nov nasad. Jagode je moč prav lahko in hitro razmnoževati. Ugodno je tudi to, da takoj drugo leto, ko smo jih nasadili, že začno roditi. Sadike za nov nasad dobimo na ta način, da julija meseca (torej sedaj) narežemo močnih izrastkov, ki poganjajo iz vitic vsake starejše rastline. Te izrastke po-taknemo na gosto v prav dobro vrtno zemljo, jih nekoliko zasenčimo in večkrat zalijemo. čez mesec dni — torej meseca avgusta — imamo že močne sadike za nov nasad. Mesec avgust je sploh najprimernejši za napravo novega nasada. Za jagode izberemo najboljše in močno pognojeno zemljišče, ki ga globoko prekopljemo, pognojimo s kompostom in poravnamo z grabljami kakor za drugo zelenjavo. Na 120 cm široko gredico posadimo tri vrste rastlin po 40—50 cm narazen. Vrste pa so labko le 25—30 cm narazen. Sadike presajamo s kepo prsti ob koreninah in jili zato dvignemo (ne rujemo) iz zemlje z majhno lopatico. V jeseni potrosimo med rast-IIIHItllllllllllllllllllHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII SLOVENSKE ODDAJE V RADIU NEDELJA, 6. 7.: 07,30-07,35 Duhovni nagovor. - 07.35-08,00 S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voSčimo. - PONEDELJEK. 7. 7.: 14,00-14,45 Poročila, objave. Pregled sporeda. — Za ženo in družino. — 18,40—18,55 Igra kvintet bratov V. in S. Avsenika. - TOREK, 8. 7.: 14.00-14,30 Poročila, objave. — Samospevi. — Zdravniški vedež. — SREDA, 9. 7.: 14,00—14,45 Poročila, objave. — Kar želite, zaigramo. - ČETRTEK, 10. 7.: 14,00-14,30 Poročila, objave. — Knjiga — vrelec modrosti in lepote (O knjigi in branju). — PETEK, 11. 7.: 14,00-14,45 Poročila, objave. — Otroci, poslušajte! Kresničice (UL). - SOBOTA, 12. 7.: 09,00-10,00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. — NEDELJA, 13. 7.: 07,30—07,35 Duhovni nagovor. — 07,35 do 08,00 S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. linami dobrega gnoja, tako da gleda iz njega samo srce vsake rastline. Na ta način avgusta posajene jagode drugo leto že cvetijo in obrodijo. Največji pridelek pa dajo drugo in tretje leto. Seveda je treba jagode med letom večkrat opleti, jih okopati in jim vsako jesen pognojiti. Posebno važno, da vsakih 14 dni porežemo vse vitice, ki poganjajo iz rastlin, če tega ne storimo, se jagode tako zgoste, da jih ni mogoče obdelati in tudi nič ne rode ali pa so plodovi le drobni. Potem, ko smo jagode obrali, porežemo tudi stare liste in peclje, kjer so bile jagode. Ko jagode cvetijo, denemo okoli njih lesno volno ali bolje debelo žaganje, da se plodovi, ko rode, ne umažejo. Če hočeš imeti drugo leto jagode, moraš takoj na delo. _URADNA OBJAVA— Cerkxieni prispevek JAVNI POZIV Vse katoličane, ki so dolžni plačevati cerkveni prispevek, pa ga za 2. četrtletje 1958 (zaključeno 1. junija 1958) še niso plačali, pozivamo, da v opo-minjevalnem roku treh tednov, ki se začne 1. julija 1658, brez nadaljnjega [toživa plačajo svoj prispe-\ek do 21. julija 1958 pri pristojnem župnem cerkvenem svetu in da pokažejo obenem svoj davčni predpis ali mezdni izkaz. Cerkveni prispevek je po zakonu dolg, ki se mora plačati in Cerkev nima dolžnosti, da bi ga po svojih organih pobirala. Ako prispevek ni plačan, j< dovoljena pravna pot. Organi, ki pobirajo cerkveni prispevek, uživajo pravno varstvo in imajo pravico, tla zaračunajo do 2% plačljivega cerkvenega prispevka kot pobiralno pristojbino. Ker se cerkveni prispevek plačuje v četrtletnih delnih odplačilih in sicer 1. marca, 1. junija, 1. septembra in 1. decembra, zato je bil I. junij cerkveni prispevek za drugo četrtino letnega prispevka že zapadel in torej plačljiv. EINANCNA ZBORNICA KRŠKE ŠKOFIJE Celovec, Marianncngasse 2 Umrla js ga. Zinka dr. Felladierjeva V Ljubljani je nenadoma umrla gospa Zinka dr. Felladierjeva, soproga dr. julija Fellacherja, koroškega rojaka. Naše iskreno sožalje! JleaUtocii- ..kope" za proizvajanje atomske energije (Nadaljevanje s 3. strani) in živalskih obolenj. Z njimi je moč tudi kontrolirati uspešnost umetnih gnojil. Fermijev poskus dne 2. decembra 1942 je odprl vse te možnosti. Človek je uresničil sen srednjeveških alkimistov, ki so hoteli iz svinca delati zlato. Danes sicer ne delajo zlata, čeprav bi ga lahko, ker bi to umetno zlato stalo več kot naravno. Pač pa proizvajajo nekaj, kar je več vredno, pogonsko energijo. Danes Fermijevega reaktorja ni več. Kmalu po uspelem iposkusti so ga razdrli. Po Fermijevem reaktorju so zgradili še mnogo drugih. Največji je v Oak Ridge v ameriški državi Tennessee, kjer so izdelali material za prve atomske bombe. Ta je pravi orjak med atomskimi reaktorji, ki proizvaja energijo več desettisoč vatov. Poleg njega obstoje pa tudi palčki z zanogljivostjo nekaj tisoč vatov. Orjaki služijo za pogon elektrarn ter industrijskih obratov, pritlikavci pa za pogon ladij, podmornic, pa tudi za proizvodnjo izotopov. Amerika ima že tri atomske podmornice, Sovjetska zveza ima že ledolomilec na atomski pogon. Tudi Avstrija bo kmalu dobila svoj prvi atomski reaktor. Služil bo za mirovne svr-he. Ameriška vlada je že obljubila dobavo tega stroja. Avstrijski znanstveniki pa tudi industrijci že težko čakajo na ta aparat, kajti brez dvoma stoji bodočnost človeštva v znamenju atomske’ energije. Že danes je po vsem svetu približno 77 atomskih reaktorjev v pogonu, od tega 53 v Združenih državah, še več pa jih je v načrtu. PsUpcave prihodnji sestaneik, kar bo v našem listu pravočasno objavljeno. Ur. 6 VISOKOBREJIH MONTA-FONARC takoj naprodaj. Podsinja ves št. 24, pošta Bistrica v Rožu. Iščem enosobno stanovanje v mestu ali v okolici Celovca. Ponudbe naslovite: »Naš tcdnik-Kro-nika." Poljedelski stroji, motorne kosilnice, stroji za setev, stroji za trošenje umetnih gnojil, grablje, obračale! za seno, Heuma-Sonnenrad-Uni-versalmaschine, traktorji z vsemi nadomestnimi deli. Vse to vam dobavlja tvrdka JOHAN LOMŠEK Št. Lipi, Tihoja, p. Dobrla ves Kraj, kjer kupujete opravo za spalnice, dnevne sobe, kuhinje, oblazinjeno pohištvo, žimnice r/hulolf Slama KLAGENFURT, St. Veiter Strasse 15 und Sponheimer Strasse 16 Ugodno odplačilo na obroke; tudi zamenjava za uporabni les je možna. Brezplačna dostava z avtomobilom. List izhaja vsak četrtek. - Naroča se pod naslovom: »Naš tednik-Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 26. - Naročnina mesečno 5 šil., za inozemstvo 5 dolarjev letno. Odpoved en mesec naprej. Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. - Odgovorni urednik: Janko Janežič, Leše pri St. Jakobu. - Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26. - Tel. štev. uredništva in uprave 43-58. Tagesprogramm fiir Mittwoch, dem 22„ Mai 1974 Osterreich 1 O.Oo Wi o6.oo Sendebeginnj Nachrichtcn, Wetter 06.05 Belangsendung dEr Osterreichischen Volkspartei o6»o9 Belangseiidung der Kammer fiir Arbeiter utid Angestellte 06012 Prohe Helodien K o6.55 tJnf.gpnbpitT-a.nVitiing.Pr apricht Dr.Andreas Mitterbacher. Bd.n.Wien Wi 07.00 Das tlorgenjournai o7.25 Mo rgeng;ymnast ik o7.3o Pruliinusik o7.55 Naclariohten aus der christlichen Welt 08.00 Nachrieliten, Wetter c8.o5 Nachrichten in englisclier und franzosischer Sprache fiir Goste in Osterreich 0 08.15 Konzert am Morgcn Wi 09.00 Kurznachricht en 0 09.03 Das schone Lied 09.30 Heiteres von Meisterhand Wi 1o.oo Kurzn achricht en 0 1o.o3 Kammerkonz ert Wi ll.oo Kurznachricht en 0 II.03 Dirigenten, Orchester, Solisten Wi 12.oo Das Mittagsjoumal 0 13.00 Piir Preunde alt er Musik Wi 14.00 Kurznachricht en St 14.03 Roman in Portsetzungen. "Spiel mir den Song von der Liebe 0 14.15 Opemkonzert Wi 15.00 Mohr lemen - mehr wissen 15.15 Mehr lemen - mehr wissen 15.3o Die Internationale Radiouniversitat St 15.45 !,Die Reiher”. Erzahlung Wi 16.00 Kurznachricht en 0 I6.03 Konzert in Stereo va 17.00 Nachrichten, Netter Aus der Porschungsarbcit osterreichischer Hochschulen st 17.1o Wi 17.45 Kreise, Punkte, Linien 18.00 Kurznachricht en 0 I8.03 Das Abendkonzert Wi 18.40 V/iener-Pcstwochen-Kalender 1974» 13.45 Das AbendjoumaL B 19.3o Die Prau im Penster. Erzahlung Ni 2o .00 Oho r-Orchest er-Konz ert Wi 22.oo Nachrichten, Netter 22.1o Du holde Kunst 23.oo Nachrichten, Netter 23.1o SendeschlulB iv . r- tsi i/. , - ■ ■ ■ -: ..n'. ■.is.' . i! '. ■ r i.. ■ J i O-\ vi:';:;: '/i : ; ... : x . ■ 1. j .