Nikola Vujčič
Spomin na besedo
Jutro
komaj zdaj sem se prebudil in gledam od daleč ali moram biti isti
ali vsaj podoben tistemu iz sanj: jezdecu ali konju hitremu v teh treh sekundah nabral sem si novih moči na čistini nihče me ni videl samo moj dih se je spreminjal v ledene sveče to je bila svetloba ki je preskakovala zidove in tlela nekje v očeh
dirjajoč iz praznine v praznino
bežeč od vsega v nič iz para v
nepar - sem porabil čas užival sem
v tako velikem prostoru in valovih
tisti ki to ljubi je iz pene! svojemu telesu
kliče: hitreje! hitreje!
in izmenično postaja glas in zrak
Dan
polno zvoka kakor gramofonska plošča vse jutro je v hitrosti čudovita igra polna vriska
otroci v ogledalih kakor liane prilepljene ob višino
čutijo pomanjkanje izkušnje
lušči se šum s stvari
škripljejo vsakodnevne ruševine
Pogovor
to je donenje, toda mi še vedno stojimo dovolj nevidni, zavese se penijo na vetru / tišina nas premetava iz sobe v sobo. črno je znotraj belo -belo ki ne more vase / tava! otresa se kakor čas / srebrni obrobki na črnih škatlah! imena so vrvi in dan je globoki sneg / ko bi bilo kaj sledov bi bil tu
Jezik
oblika, ista z vseh strani, naokrog, oblina, ki formira tako preprost predmet, zavlečen v lastno ime
morda kakor polževa hišica, neko prebivališče, v katerega se ne vstopa, ampak zavleče, v praznino, nepopolno izgovorjeno, v katero se zvija, upogiba, spušča, morda izžene drug pomen in ga privleče sem
nenadoma, to se upira navadni obliki, dogodku na ulici, kjer ostanejo samo odtisi stopal, vmes pa sta čas in hitrost, ki me uči govora
Spomin na besedo
delam dan - odprl sem okno: tema šušlja po kotih sobe proge šepetajo po zidovih
v črnilo so vržene vse črke, katerih drobna-mokra telesca drhtijo
na papirju in se prijemljejo za vse te besede
obstaja ta trenutek, ko je to, kar je - resnica! ko sipljem besede v vreče brez dna ko razbito steklo samo sebe vidi v črepinjah
torej, tudi jaz sem v tej množici, ki jo vara zlata ribica! njeno negibno telo doseže največjo hitrost
zaspal sem kakor voda v ledu: črna, močna in kot veter
hitra
me preganja senca, ker me ljubi, mi smo majhni otroci
stavka.
živimo od podobnosti.
Prevedel Rade Krstič