Poštnina plačana v gotovini. Izhaja vsak petek. Leto V. št. 50. S LOVE N Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17 Naročnina četrtletno 15 Din za pol leta 30 Din za vse leto 60 Din Posamezne številke 1.50 Din 2« inostranstvo celoletna naročnina 90 Din Ljubljana, 11. decembra 1936. Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 17 Poštnočekovni račun: Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani Enakopravnost — ključ do sporazuma L' V K1 goce samo se nismo T*- | ugoslo- . .. se dogaja, da sme naše časopisjem nekoliki) večjo svobodo razpravljati o osnovnih vprašanjih bodoče ureditve naše države. Nepopravljiva škoda za državo, da to ni bilo že prej mo-! Kar smo mogli prej povedati, smo povedali med vrstami. Niti očitkov protidržavnosti smeli braniti. Danes so ti očitki v količkaj resnih listih umolknili. Zakaj? Preočitno kje so glavni krivci današnjih razmer, venski nacionalistični tisk je na umiku. Ne brani več centralizma, brani samo še svojega duhovnega očeta: unitaristično misel. Smešno bi bilo. danes očitati Hrvatom protidrža vnost. Vsak narod je suveren v urejanju svojih odnosov do države. Če bi kak narod v celoti negiral državo, bi ta zgubila pravico do obstoja. Slovenski politiki si belijo danes glave s hrvaškim vprašanjem. V naših listih vseh smeri lahko beremo, da je danes hrvaško vprašanje naše najvažnejše notranjepolitično vprašanje. Ne bi bili Slovenci, če ne bi tako pisali. Pri tem pa je cisto očitno, da se hrvaško vprašanje danes pojmuje kot vprašanje sporazuma med hrvaškim in srbskim narodom. Hrvati nas kot posrednike odklanjajo in nič drugega od nas ne zahtevajo, ko da jim ne padamo v hrbet in se brigamo z vso resnostjo za svoje slovensko vprašanje. Prav s tem. da bi postavili svoje slovensko vprašanje z isto ostrostjo in odločnostjo kakor Hrvati, bi najbolj pospešili edino mogočo rešitev tako perečega narodnega vprašanja v naši državi. Zgodovinska krivda Slovencev je, da smo s svojo oportunistično narodno politiko zavlačevali radikalno ozdravljenje ruzmer v državi. Naša politika je .bila bolj mcšetarska ko državna prav zato. ker je bila premalo slovenska.. Slovensko vprašanje je za nas vsaj tako pereče. kakor hrvaško za Hrvate, ker je naš narodni položaj mnogo neugodnejši ko hrvaški. Hrvati pravijo, da lahko mirno čakajo. Ali lahko z mirno vestjo to trdimo tudi Slovenci? Težko bo najti med nami takega optimista. Zato mora vsakega zavednega Slovenca peči zavest, da obstaja slovensko vprašanje kot državnopravno samo po zaslugi Hrvatov in da se imamo v veliki meri njihovemu žilavemu odporu zahvaliti, če danes kot narod nekoliko prosteje dihamo. Kot realni politiki vemo. da je navzlic vsemu govorjenju o sporazumu med Hrvati in Srbi resničen in trajen sporazum še zelo daleč. Ne vrnejo se sicer časi diktature, ko je stopila na mesto državne modrosti surova sila. ker povrnitev k takim načinom bi bila zločinska, a pot do dolga. Boj za stare iskali pri nas z državnega vidika blazin in še bi in pri a k ega končne ureditve države je privilegije bo srdit. Zaman resničnega patriotizma politične daljnovidnosti, kakor ju nahajamo Angležih. Zato bomo imeli Slovenci še dovolj prilik, da s svojo politiko pravilni razvoj državne politike pospešimo ter dokažemo, da smo pripravljeni za svoje narodne pravice nekaj tvegati. Rekli smo že, da bodo Slovenci največ storili za rešitev naših velikih državuopravnili vprašanj, če bodo svoje slovensko vprašanje postavili s čim večjo jasnostjo in odločnostjo. Za nas bi morala biti ta stvar lažja ko za Hrvate. Lahko mirno trdimo. da med našim in njihovim gledanjem in presojanjem državnopolitičnega položaja in narodnih nujnosti ne more biti bistvenih razlik in da so oni zato naši naravni zavezniki. Zato se moramo z njimi truditi, da dejanski položaj čim bolj razčistimo ter se postavimo po robu vsem poizkusom, reševati naša narodnopolitična vprašanja z nekih v osnovi zgrešenih vidikov. Talcu prizadevanja vidimo po glasilih naše nacionalistične in JNS-ttrske politike, ki bi rada našla pot iz zagate, ko vidi. da je centralizem doživel svoj končni polom. »Jutro« n. pr. se na široko razpisuje o tem. katere kompetence morajo pri bodoči državni ureditvi ^stati pridržane državi. Zc izhodišče je tu zgrešilo. Ne moremo izhajati iz potreb države, ampak Š potreb narodov, ki tvorijo to državo. Ni državni vico teh narodov, potem se lahko samo še vpra- te enakopravnosti in kaj je interes nadrejen narodnemu, ampak obratno. Ne predstavniki državne oblasti se bodo pogajali in sporazumevali z narodi, ampak zastopniki narodov bodo med seboj sklepali sporazum. Saj prav to je treba danes urediti, kdo je pravi predstavnik te države in kdo naj v njenem imenu govori in odloča. Hrvati so po svojem voditelju že povedali. kaj zanje ni sporno. Vse drugo je stvar sporazuma. ki mu ne more nihče prejudicirati s postavitvijo kakih podrobnih zahtev. Vprašanje, ki ga tu načenjamo, je seveda obsežno in globoko. Tem potrebnejše je, da se postavimo pri njegovem reševanju na trdna tla in zasledujemo svoj jasni cilj. Kijuč do rešitve našega narodnopolitičnega vprašanja vidimo v načelu enakopravnosti Srbov, Hrvatov in Slovencev in njegovi brezpogojni izvedbi. Ob vprašanju izvedbe te enakopravnosti se bodo razšli (isti. ki jim je za sporazum, in tisti, ki imajo za plotom druge namene. Načelo enakopravnosti Srbov, Hrvatov in Slovencev v tej državi teoretično ne more biti sporno in ga tudi še dejansko ni nihče osporaval. Osnovano je v dejstvu, da so Srbi. Hrvati in Slovenci skupno ustanovitelji te države, ki je brez njih svobodne volje ne bi bilo. da so jo ustanovili na osnovi mednarodno priznanega načela samoodločbe narodov, ki jo zahteva nezapravljiva naravna pravica vsakega naroda. O ustanovitvi te države je soodločala pri Slovencih ljudska volja, ni pa odločala o ureditvi države, ki zato še vedno čaka njene potrditve. Če načelno priznamo enakopravnost Slovencev, Hrvatov in Srbov v tej državi kot osnovno pra- |)0 šamo, kdo je subjekt njena vsebina. Da je treba o takih vprašanjih še razpravljati, že pričam kako močno smo se oddaljili od osnov, na katerih je bila ta država ustanovljena. Samo prvotno ime države daje povsem jasni in nedvoumni odgovor na to vprašanje. To ime nam že pove, da državljanska enakopravnost poedinega Srba. Hrvata in Slovenca ne more biti predmet tega razpravljanja. Take enakopravnosti res ne bi bilo treba poudarjati v državi, ki so jo trije narodi sporazumno ustanovili. Državljanska enakopravnost je po sebi umevna pravica državljanov vsake demokratične države. Lnakopraven kot državljan je pri nas tudi vsak pripadnik manjšinskih narodov, enakopraven kot državljan ie pri nas celo vsak cigan in nobene pozitivne določbe ni v nobenem zakoniku, ki bi mu omejevala to pravico in pravico do katerega položaja v državi. Pustimo tu na strani, če sc ta enakopravnost izvaja, v tej zvezi prav gotovo ne more biti o njej besede, če sploh hočemo resno o predmetu razpravljati. Načelo enakopravnosti se more torej nanašati edinole na Srbe, Hrvate in Slovence vsake zase kot ljudsko skupnost, torej na Slovence kot celoto. na Hrvate kot celoto in na Srbe kot celoto, l e tri enote torej so pravni subjekt državne moči in tvorijo naš troimenski in trobilni državni narod. lu kaj je pravni podlog te enakopravnosti? Pojem enakopravnost je sam no sebi tako jasen in opredeljen, da bi ga v vsakdanjem življenju ih' bilo treba šele vsebinsko določevati. Žal da je v politiki drugače. Načelo enakopravnosti postavlja za vse tri ljudske enote popolnoma isti državnopravni položaj. izključuje torej vsak privilegij ene ali druge enote, izključuje vsako majoriziranje ene enote po drugi ali dveh drugih, izključuje vsako poseganje ene (‘note v zadeve druge, izključuje torej vsako izkoriščanje državne moči in celo vsako mogočost za to po eni skupini na škodo druge. Bistveno za enakopravnost je, da se urejevanje vseh kompetenc države in posameznih narodnih enot vrši sporazumno in so sporazumno izvaja, bistveno je, da je vsaka teh enot v vseh zadevah, ki po sporazumu ne spadajo v področje skupne državne uprave, popolnoma suverena, bistveno je pa tudi, da o tem, kar vsak od narodnih enot od svojih suverenih narodnih pravic odstopa skupni državi, odloča ljudstvo po svojih svobodno izbranih in izrecno za to pooblaščenih zastopnikih. Prava enakopravnost pa vključuje tudi vsa ustavna in zakonita poroštva za nedotakljivost življenjskih pravic posameznih narodnih enot, kakor tudi pravico, da jih vsaka brani z vsemi svojimi silami. O tem, ali je katera od narodnih skupin res enakopravna, more odločati le ona sama. Prava enakopravnost bo torej izvedena šele takrat, kadar bo zavest o njej prešla prav med ljudstvo, kadar jo bo čutilo ljudstvo kot nekaj po sebi umevnega in o njej ne bo treba več govoriti in razpravljati. Lnakop ravnost je nezapravl jiva pravica vsake ljudske enote, ki se čuti kot narod. Dna je za vsako tako enoto conditio sini' qua non za priznanje države. Nesmiselno je v imenu države nekaj zahtevati, kar nasprotuje življenjskim koristim in pogojem naroda. Državna zavest mora pri nas rasti skupno z narodno zavestjo, ali je ne bo. Nosilec državne misli, t. j. državni narod, ki realno ne obstaja, ki more obstajati samo v ideji in mora takrat brezpogojno obsegati tudi Bolgare, če noče biti neresnica, nosilci državne misli morejo biti samo Srbi. Hrvati in Slovenci kot taki in kot troimenski in trobilni skupni državni narod. Sporazuma med Srbi in Hrvati glede bodoče ureditve države brez Slovencev ne sme in ne more biti. kakor te države ne more biti brez nas. Slovenci smo soustanovitelji te države in nihče nam ne more odrekati pravice, da se borimo za svojo enakopravnost v tej državi z vsemi sredstvi in močmi. Mi se borimo za svojo ljudsko državo, mi hočemo, da bodi ta država naša, da bodi predstavnica in vršiteljica volje našega ljudstva, ker smo prepričani, da se more samo na taki osnovi, na osnovi popolne enakopravnosti razvijati in rasti državljanska morala in državna zavest. Položaj Slovencev je tak. da si morajo želeti, da čim prej dosežejo ta cilj. Za Slovence mora biti naše slovensko vprašanje prvenstveno in ga ne smemo nikomur na ljubo zapostavljati, če nočemo sebi zapisati smrtne obsodbe kot narod. V znamenju enakopravnosti hočemo voditi boj za svoje pravice. Dr. I. š.: Slovenci in hrvaško vprašanje (Nadaljevanje) III. Slovenski »potencial hrvaškega vprašanja«. Vso resnično tehtnost uvodnika »Hrvaško vprašanje« v »Slovencu« z 22. 11. t. I. si utegnemo predstaviti samo, če si odmislimo vednost, da je »Slovenec« brezpogojen podpornik JRZ, stranke, ki je trenutno izključna imejiteljiea režimske oblasti posebno v Sloveniji. Navedeni uvodnik so dobesedno prevedli mnogi hrvaški in srbski časopisi. Čeprav je bil namreč sestavljen v očitni nameri. da izpodbije številne uvodne sestavke »Jutra«. tega intimnega »Slovenčevega« neprijatelja, ki so se pečali s tvarno istim predmetom in ki se jih hočemo tudi mi dotakniti, tiči v njem vendarle teoretično stoodstotno priznanje, da obravnavamo »hrvaško vprašanje« pravilno, če pravimo, da ima, kot smo že rekli, »isti potencial« za vse zgodovin-sko-narodne samobitnosti v tej državi. Pako priznanje in na takem mestu je zelo trdna osnova, najsi je res samo teoretično. »Isti potencial« v »hrvaškem vprašanju« je pri-rodni nasledek ali tvarno-razvojni sad vzroka za nastanek te države. I a država se je namreč ro msproti ivohodo m soci- dila zato. da da vsem skupnost nasproti mednarodnemu svetu, pa tudi narodno svo alno pravico. Skupnost nasproti mednarodnemu svetu je torej posoda, v kateri naj se razvijata narodna svoboda in socialna pravica (vštevši gospodarsko enakopravnost). To je bila izvedljiva I Najboljši šivalni stroji in kolesa >ADLER< po izredno nizkih cenah pri tvrdki Josip Peteline, Ljubljana za vodo (blizu Prešernoves a jpemerška Večletno jamstvo! Pouk v umetnem vezenju brezplačen! m lahk a naloga, čeprav je teh osemnajst let po- atrakcija, temveč kot svojepraven slovenski narod na vseh področjih javnega življenja. Narodna svoboda v polnem političnem pomenu, socialna pravica v najširšem obsegu, tako da bo nosilec slovenske politične vol je slovensko zavedni delovni človek, bodi smoter političnega delovanja Slovencev. Če bo to smoter slovenske politike, potem ni dvoma, da se nam posreči vzgojiti Slovence, ki bodo znali razlikovati, kdaj so vezani po svetovnem nazoru, kdaj pa samo po slovenski zavesti. In to je prva praktična potreba slovenskega naroda, čeprav ne po aktivni krivdi ljudstva, temveč po krivdi tistih, ki so zadnjih osemnajst let zasedli — z odločitvijo neslovenskih činiteljev — vodilna politična mesta. Prav tako ni dvoma, da bomo doživeli Slovence, ki ne bodo samo z besedami pritrkovali. temveč tudi sami zgrabili za delo. medtem ko doživljamo prav zadnje čase toliko »Slovencev«, ki znajo najpo-kornejše posnemanje in vzdrževanje vseh različnih načinov unitarizma in centralizma iz prejšnjih razmer oznanjeviiti kot »nezlomljivo in sveto borbo za koristi slovenskega ljudstva«. Pri teh SLOVENI ] A so se torej prejšnje razmere zato spremenile, ker so se posamezne osebnosti ponekod izmenjale, izpadli in politično moč izgubili pa -so neki nasprotniki teh »Slovencev«. Po pozitivnih zatrdilih obstoječega reda in po mnogih ustnih izjavah nosilcev tega reda smo brez dvoma formalno svobodni v narodnem, enakopravni v družbenem in gospodarskem oziru. Toda tisti, ki so današnji red zgradili, so poskrbeli, da zeva med pozitivnimi zatrdili tega reda množica lukenj, skozi katere piha ostra sapa izjem in predpravic, skozi katere uhajajo neštete prednosti za prav določene maloštevilne koristnike. Pozitivna zatrdila so podobna sijajno preluknjanemu kosu privlačnega kosa sira. ki bi ga nam prodajal tr-govec p° obsegu kosa, ne pa po njegovi resnični I/"l ' u ,ta način seveda preplačil jemo formalno obliko visoko čez njeno vrednost in živimo, ozi-loma natančneje: smo živeli precej dolgo v domnevi. da je bilo slovensko vprašanje rešeno pred osemnajstimi leti. Ker pa resnica ni v skladu z o) iKo, je slovensko vprašanje še vedno tu in nerešeno. kazalo, da -se je nismo lotili. Slovenci smo prišli v novo državo kot težak narodni invalid. Plačati smo morali namreč račun za drobti nčarski dvoboj meščanskih strank, ki sta politične sile naroda vezali v neplodnem razračunavanju in v nečastnem tekmovanju druga' pred drugim v vzajemnem opravljanju drugih na Dunaju, medtem ko so resnični politični smotri Slovencev ostali strnišče. In tako je obe slovenski meščanski stranki zlom stare Avstrije presenetil in ju postavil nepripravljeni pred vprašanja, o katerih bi bili morali imeti obe vsaj obris rešitve. Kar nas je prešlo v to državo, je bilo narodno telo z odprtimi žilami na treh četrtinah današnje meje, in politični voditelji tega narodnega ranjenca so tekmovali samo v tem. kako bodo kar mogoče naglo na račun onega drugega utrdili moč lastne stranke s podporo novega državnega središča. Za vprašanja, ki se tičejo slovenskega naroda samega, pa ni ostalo pri njih ne tvarine, najmanj pa kakšna določna predstava. Čeprav torej Slovenci nismo v tej državi združeni, smo, kar nas je tu, slovenski narod, ki ima legitimacijo in dolžnost biti to, ker smo soustanovitelji te države. Velika, na kratkovidnem gledanju in zamenjavanju državnosti in naroda sloneča zmota je namreč, da so bili ob prevratu samo Srbijanci in Črnogorci političen narod. V resnici so bili oni le docela organiziran političen narod, medtem ko so bili na bivšem avstro-ogrskem ozemlju in v Bosni-Hercegovini bivajoči Srbi, Hrvati in Slovenci od 28. do 29. oktobra 1918 naprej politični narodi, katerih državnost je bila šele v zarodku, torej le niso bili do kraja politi-čno-državno organizirani. Bistveno znamenje lastne državnosti so pa imeli že zato, ker niso živeli poslej pod nobeno tujo suverenostjo več. Ko je že nesporno, da so se ti narodi svobodno pridružili Srbijancem in Črnogorcem pri ustvaritvi skupne države, bi moralo biti tudi nesporno, da je bila in je mogoča samo svobodna in sporazumna ureditev skupnosti. Ni treba praviti, da je šla pot v čisto drugo smer, ni treba ponavljati, zakaj in po čigavi krivdi. Zadošča okolnost, da smo v vedno večjem številu tudi Slovenci med tistimi, ki spoznavajo bistvo zablod zadnjih osemnajst let in ki so si zadali nalogo načeti vsa zanemarjena vprašanja, ki so tu, ker Slovenci nočemo živeti samo kot neka jezikovna posebnost, kot neka kulturna Med dvema stoloma /e lanskega leta smo napovedovali, da se bo začelo »Jutro čez noč biti za avtonomijo in da ho hotelo zvaliti vsako krivdo s sebe in s svojih »državnikov . če se je toliko časa centralistično vladalo in s tolikšno škodo za naše ljudstvo. Prvič zato, ker se je pokazalo, da jugoslovenski nacionalizem in njegova osnova, centralizem, nima prav nobene zaslombe v jugoslovanskih narodih in da tudi upati ni. da bi jo kedaj imel. Drugič pa, ker je postalo očitno, da morajo vsi. ki jim je za obstanek države, s tem dejstvom računati in torej jugoslovene dokončno potisniti v brezpo-membnost. ki je njih bistvena oznaka in iz katere so se mogli kedaj dvigniti le. ker so se popolnoma udinjali nosilcem centralističnega sestava, bel-grajski čaršiji. »Jutro« je torej spoznalo, da se bliža nov Čas, čas sporazuma med narodi in zaradi tega neizogibno čas likvidacije nacionalističnega centralizma. Hotelo bi delati nastrojenje zase. A seveda prav tako rešiti, kar se centralizma še rešiti da. Dvakrat zaporedoma se je razpisalo »Jutro na uvodnem mestu, kako si predstavlja bodočo samoupravo. Če bi človek samo poslušal besede, bi si še morebiti mislil: glej ga, glej spokorjenca! Vse drugače pa je, če se skuša dati tem besedam neko pravno-tehtno vs’el)i n o: v bistvu bi ostala zakonodaja centralistična, ko doslej; isto velja za finance. Niti o eni niti o drugi ni »Jutro« črhnilo. Mi pa moremo soditi pripadnike samouprave samo po tem. če priznavajo samoupravam te dve poglavitni zadevi. Ne brez ene ne brez druge se ne more govoriti o kaki dejanski samoupravi. Morebiti je dovolj za kakega naivnega jutranjega bralca, če bi poslej po »Jutrovi« napovedi ne nastavljal na primer uradnikov naravnost minister v Belgradu, ampak vodja pokrajinske uprave, ki bi bil pa seveda nastavljen spet od belgrajske vlade. Za človeka, ki hoče iti stvarem do dna, pa ni v tem prav nobenega razločka, oziroma kar ga je, je to, da gre v prvem primeru za odkrit, v drugem pa za prikrit centralizem. In tu moramo reči, da nam je, kakor vselej in povsod, odkriti centralizem ljubši. Tako ga vsaj ljudstvo lahko na- ravnost gleda v vsej njegovi nesposobnosti in ko-ruptnosti in nobeno sl epom iskanje ni mogoče Saj vemo, kako so včasih zvaljevali jugosloveni krivdo raz sebe: »Poglejte vendar, saj ne delamo mi tako hudo, anrpak vaši uradniki. Slovenci.« Pa so si utrli solzo s čutečega nacionalnega očesa. Kajti seveda zamolčevali so, da so tiste ljudi sami nastavljali, da so morali biti pokorni izvrševalci njihove volje, če niso hoteli biti ob kruh. in da so bili vsi tisti, ki so centralizmu niso hoteli po-koriti. že zdavnaj spodrinjeni s svojih mest. S kakšno miselno plažo krošnjari »Jutro« v svoji stiski, dokazuje najbolj njegov sestavek »Postulat edinstva«. Samo nekaj navedb: »Ponovno smo že naglašali, da je hrvaško vprašanje zato tako težavno, ker ima hrvaški del naroda upravičen ali neupravičen občutek, da v Jugoslaviji ni gospodar svoje usode.« Torej, kakšen je ta občutek, upravičen ali neupravičen:' če še »Jutro samo tega ne ve, kako naj pa vedo lo njegove jugoslovenske ovčice! »Zaradi tega je našla krilatica o »samostojni Hrvaški« toliko odmeva v širokih slojih in zaradi tega je toliko ljudi, ki so prepričani, da bo v naši državi tem bolje, čim bolj se bomo eni od drugih oddelili iu čim več obče narodnih zadev bomo vsak za sebe neodvisno od drugih imeli.« lakih ljudi se pa res manjka. Slovenci so na primer, vsi taki, ki mislijo, da bi bilo za naše narodne zadeve, ki so pri nas kakor povsod na svetu naš jezik, naša kultura in kulturni zavodi, naše zdravstvene razmere (bolnice!), naše gospo-spodarstvo, mnogo, pa še prav mnogo bolje, če bi bile že takoj od vsega začetka »oddeljene« od žepov nacionalne čaršije in zagovornikov naše »postopne in tihe likvidacije«. Sicer pa moi‘a celo »Jutro« priznati, da so razsodni ljudje istega mnenja: »ko trezni ljudje premišljujejo o nasledkih takega razdruževali ja, se zavedajo, da more to prinesti celoti in posameznim njenim delom usodne gospodarske in socialne nasledke. Ali zdi se jim. da je to’ še vedno manjša nesreča, kakor nadaljevanje sedanje- Slovenec — svetovljan — slovenski mecen (Dr. Pavel Turner) (Nadaljevanje.) V Turnerju je živel humanist s stoično poudarjeno ljubeznijo do življenja, poleg humanista pa tudi zahodni racionalistični prosvetijenec; z obema pa se je družil romantični narodnjak ter ju v mnogem obvladoval. In prav ta romantični narodnjak je videl v gospodarstvu, politiki in tudi v leposlovju samo sredstvo za kulturno narodno osamosvojitev ter kulturno in etično poglobitev ljudstva, katera edina more trajno zagotoviti narodno samobitnost. Za Turnerja je dobro in lepo obenem1 tudi koristno, in književnost, ki nima namena koristiti narodu, mu je zlo. V Cankarjevih dramah vidi šušma.rstvo, v moderni splošno pa nezrel ali neprebavljen leposlovni uvoz, naproti kateremu poudarja* da je nam potrebno zdravo in krepko slovstvo, ki ne mevžari o kruti usodi, ki' ne išče zveličanja v obupnem nihilizmu, ampak ki- nam kaže prave moške zglede, vredne posnemanja njihovih čednosti in kreposti. In na koncu Soudarja, da mora biti slovenska knjiga takšna, a> se sme polagati na vsaktero pošteno mizo, da je ne bo treba skrivati pred mladino; bodimo svobodomiselni, pa ne razuzdani. Vzporedno s tem pa je potrebno ugotoviti, da je Turner v leposlovju in v ostalih vejah umetnosti dorasel z realizmom. In kakor ni drugod upošteval novih gospodurskih in političnih gibanj, n. pr. socializma, katerega je spoznal z Bakuni-nom in Hercertom že zgodaj, temveč je v stabilnosti svojega mišljenja ostal liberalen individua- list, prav tako ni mogel zaradi neupoštevanja političnega in gospodarskega razvoja konec XIX. stoletja doumeti bistva naturalizma in moderne, proti katerima se je držal vidikov puritanizma in rodoljubnega prvaštva. Pripovedni spisi Josipa Jurčiča, Stritarjevi Dunajski soneti, pozneje pa Balade in romance Antona Aškerca so bili za Turnerja vrhunci slovenske literarne produkcije. Po pomenu za Slovence najvažnejša je Turnerjeva vzgojiteljska doba, ko se je gospodarsko dvignil in na podlagi tega začel s širokim podpiranjem naših pisateljev, prosvetnih ustanov, zlasti pa našega visokošolskega dijaštva. Da ni stal v ožjih stikih s porealističnimi pisatelji (razen s Fr. Ks. Meškom), je iz rečenega razumljivo. Živel je v stalnih stikih s starejšimi leposlovci, jih podpiral kot mecen, n. pr. Josipa Cimpermana ali pohorskega pisatelja samouka Petra Miklavca, ali pa jim stal s svojim vplivom ob strani na Dunaju, n. pr. Jakobu Šketu, ki je mogel v veliki meri s Turnerjevo oporo pri odločilnih dunajskih krogih izvesti svoje načrte glede šolskih slovenskih čitank. Umetniško je Turner razvijal posameznike le malo. pač pa je mnoge usmeril živl jenjsko: med temi omenjamo dvoje naših kulturnih tvorcev, Antona Aškerca in brana Berneker j a. Prisrčno in deloma tudi voditeljsko razmerje je obstajalo od vseučiliških let dalje med Turnerjem in Ivanom Žolgerjem. Turnerjeva osebnost ni ostala brez vplivov v Žolgerjevi zunanjosti in družabni uglajenosti in znanstveni potek Žolgarjevega življenja je v mnogem pospeševala Turnerjeva iniciativa. V narodnem družabnem življenju je bil Turnerjev mariborski Tusculum kraj. kamor so Žolgerjevi otroci pogosto prihajali ob trgatvi zobat grozdje z namenom, da se jim napravi slika domovine kar najbolj idilična in simpatična ter da tako nadvlada vtiske rojstnega mesta Dunaja. Prisrčni in družabno strnjeni so bili tudi Turnerjevi stiki od visokošolskih let dalje z Matijo Murkom. Sicer pa je Turner navajal mlade umetnike v tujino, skrbel, da so mladi gospodarski strokovnjaki našli prakso na primernih mestih zunaj Avstro-Ogrske, vsepovsod pa gledal, da so naši visokošolci prišli v kroge z uglajenimi družabnimi navadami. Kot moz s širokim poznanjem avstrijske, madžarske in češke aristokracije je Turner na koncu* XIX. stoletja pomagal dijaštvu s tein, da mu je omogočal visokošolske študije, ko jim je s svoji1-mi znanstvi oskrboval vzgojiteljska mesta v ariL stokratskih rodovinah. Ko se je posameznik na takem mestu tvarno opomogel, takrat ga j^ I ner navajal na izpile in na odhod v domovino, kjer mn je predstavljal vsak sodnik, profesor, zdravnik ali odvetnik osebnost v narodnem delu in številko v vojski za praktično uveljavljanje 8 19. Preskrbovanjc z vzgojiteljskimi itoesti je bila Turnerju, poleg denarnih podpor na drugi strani, ena od poti, po katerih je vodil nase visokošolce na Dunaju do končanih izpitov in nato na javna mesta v domovino. Bil pa je sicer načelni nasprotnik poklicnega vzgojiteljstva, kakor je bil to sam. Poudariti je treba še, da je bila večina ljudi, ki so ob prevratu zasedli vodilna mesta v Sloyp" niji, v zvezi s Pavlom Turnerjem, bodisi da jih je podpiral tvarno, bodisi idejno ali pa s posredovanjem pri svojem širokem in vplivnem znari-stvu. Turner je tako na svojo starost doživel, kar doživi malokdo, dejanske uspehe svojega dela, obenem pa tudi priznanja, zlasti v čestitkah k svoji osemdesetletnici 1922. (Izaijo prihodnjič) SLOVENIJA Stran 3. ga stanju. Za nobeno ceno in pod nobenim pogojem nočejo, da bi se državna politika vodila po dosedanjih načinih in obtožujejo jugoslovensko idejo, kakor da bi bila ona ovira za dosego in izvedbo korenitega pronstrojstva današnjega stanja.« Toda »Jutro« je zoper te po lastnem priznanju trezne ljudi. Pa zapisuje tole netrezno sodbo: Poskusili smo na tem mestu že naznačiti, kako ji' v okviru državnega in narodnega edinstva mogoča. « tudi potrebna pravična ureditev ravnotežja med interesi državne celote in njenih pokrajin. Pokazali smo, kako se da izvesti skladnost stremljenj celokupnega naroda in njegovih delov.'« Škoda, da ni prišlo nikoli čez: ta »netrezni poskus. In da bi gotovo tudi nikoli ne bilo prišlo. o Donavi. Savi in Dravi ter vznemirjajo frankovske meje. Tako je v treh letih dozorel čas. da se te bratovske vezi potrdijo s pisano pogodbo. Nasa voditelja starec Svetogoj in nadškol Metodij stojita v duhu tu pred nami in blagoslavljata naše delo za svobodo vere in jezika. Pogodba slov anskega bra-tovstva se glasi takole: Mi. podpisani vladarji in gospodarji slovanskih narodov sklepamo pogodbo sodelovanja in bratovske zvestobe, skupne obrambe in medsebojne pomoči v prepričanju, da sta svoboda in mir najdražji in najsvetejši dobrini vsakega naroda, da so vsi narodi enakopravni sinovi istega in edinega Boga in enakopravni bratje sotrudne božje družine, da ni Bog nobenega naroda izvolil z raz- bojniško predpravico, nasilno si osvajati svobodne zemlje in narode. S to pogodbo poroku jemo slovanski gospodarji svojim narodom svobodo in mir ter se obvezujemo za skupno obrambo proti Frankom, mongolskim Madžarom, mohamedanskim Arabcem in Turkom. Ne iz sovražnosti do ten narodov, katerim želimo kol svojim bratom po Bogu isto svobodo in mir kakor sebi. marveč samo z isto pravico do svobode in miru jih pozivamo, ker so se razpršili po svetu kakor kvas nasilja in nemira, da prostovoljno zapusti' naše zemlje in prostovoljno umaknejo nositelje svoje krivične nadoblasti. Sicer nas prisilijo k obrambni vojski, ki se najprej začne proti Frankom, istočasno po vseh slovanskih mejah, v jeseni prihodnjega leta 874. Takoj po očiščenju zemlje in obnovitvi stare pravde ponudimo Frankom prijateljsko zvezo zoper Madžare in Arabce. Na Semeniču, dne 4. oktobra 87\ Sedaj pa prosim spoštovane brate in velmože, da vzamete pero iz rok kneza Koclja in podpišete pogodbo v imenu svo jih gospodarjev. (Tajnik kliče, pozvani podpiše, seže knezu Koclju v desnico in ga poljubi.) Brat poveljnik in poslanec hrvaškega kneza Domagoja. Brat poveljnik in poslanec srbskega kneza Mu-ti mir j a. I • • I i~w \ j „ Brat Borisa. Brat Rurika. Bral poveljnik in poslanec poveljnik in poslanec bol parskega kana ruskega voj vode poveljnik in poslanec polabskega vojvode Svetovida. Brat poveljnik in poslanec češkomoravskega kneza Svetopolka. Brat poveljnik in poslanec poljskega kneza Piasta. Kocelj (po končanem podpisu): Spoštovani bratje in velmožje! Odnesite s Semeniča bratovske pozdrave svojim gospodarjem. Na svidenje Prihodnjo jesen na polju svobode in časti! Bog m sreča junaška! (Kocelj zapusti z gosti orožarno. Vinko pogasi sveče in zaklene vrata. Iz ko'il Pri~ kleca Akacij v Arnulfovem oklepu, dvigne vezir z oznojenega, prepadenega obraza.) Akacij: Nikdo ni slutil, da se skriva živa. trepetajoča duša pod hladnim, mrtvim zelezoin. toliko strahu še ni prestalo vse človeštvo od začetka sveta. Fantazija mi frfota kot razcefrana zastava, duša mi pljuska kot razburkano morje, po katerem se tepo podivjani valovi vseh čuvstev: radost in žalost, strah in pogum, obup in nada, ljubezen in mržnja. Nezasluženo, po slepem naključju sem postal priča najsvetlejšega dogodka v slovenski zgodovini. Kaka sreča! In za nameček še n5’cc?J' šnji sestanek z bogato rimsko vojvodinjo. Kako sladko mi je rekla: moj burgundski trubadur. V besedi se je zlila ljubezen s slavo in boga- em st.vom. (Dalje prihodnjič.)