2.00g
1.02 Pregledni znanstveni članek	UDK 348:347(497.411)"653"
Prejeto: 5. 6. 2009
Klaudija Sedar
prof. latinščine in univ. dipl. splošna jezikoslovka, asistentka na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, Raziskovalna postaja ZRC Prekmurje, Petanjci 19a, SI-9251 Tišina e-pošta: ksedar@zrc-sazu.si
Prekmurje od Pribinove kneževine (847-861) do bitke pri Mohacu (1526)
IZVLEČEK
je kaže w primerjavi z drugimi slovenskimi pokrajinami nekatere svojske razvojne poteze. Da bi jih tem bolje razumeli, se moramo vrniti v daljno preteklost, ko še ni predstavljalo samostojne geografske, gospodarske, upravne ali politične enote, kot jo sedaj, ampak je bilo razdeljeno na dva dela, s svojo civilno in cerkveno upravo. Vpeto v tovrstno organizacijo je Prekmurje tedanje dogajanje okrog sebe, del katerega je bilo samo, doživljalo enkrat manj, drugič mnogo bolj intenzivno.
KLJUČNE BESEDE
Prekmurje, srednji vek, civilna in cerkvena uprava, škofije, Turki
ABSTRACT
THE PREKMURJE REGION FROM THE PRIBINA PRINCIPALITY (847-861) TO THE BATTLE
ATMOHACS (1526)
The region of Prekmurje exhibits in comparison with other Slovene provinces some characteristic development outlines. To understand them best possible we should go back to the distant past when Prekmurje was not yet an independent geographic, economic, administrative or political unit as it is at the present time but was divided in two parts with their civil and Church administration. Prekmurje experienced the then events of which part it was more or less intensively.
KEY WORDS
Prekmurje, Middle Ages, civil and Church administration, dioceses, Turks
2.oog
Zgodnjeslovanska naselitev*
Po odhodu Langobardov v Italijo leta 568 so Panonsko nižino obvladovali Avari, novo stepsko nomadsko ljudstvo, ki je malo pred tem prišlo ob spodnjo Donavo. Slednjim, kot novim zaveznikom in sosedom ter hkrati sovražnikom, so Langobardi, menda celo pogodbeno, prepustili Panonijo,! kamor so skupaj z novimi gospodarji začeli prihajati tudi Slovani.2 Navedeno nedvomno vodi v razumno postavko, da je bila pokrajina ob Muri v tem času sestavni del velikega avarskega imperija. Velike spremembe vnesejo šele avarsko-frankovske vojne, ko so frankovski vojni pohodi okrog leta 800 uničili prevlado Avarov v srednjem Podonavju.^
Slovanska poselitev na prekmurskem ozemlju je bila tako zaradi prevlade Avarov vse do začetka 9. stoletja dokaj nejasna.4 Razlog za takšno stanje je v tem, da praktično ni bilo odkritih najdb, ki bi s svojo usodo obogatile naše vedenje o poselitvi in načinu življenja v preteklosti. To stališče se je precej spremenilo šele v zadnjem času po zaslugi arheoloških izkopavanj pri gradnji avtocestnega odseka med Mursko Soboto in Krogom (del trase AC Vučja vas-Beltinci), ko je bila s strokovnim ovrednotenjem potrjena zgodnjeslovanska poselitev od konca 6. do 8. stoletja v Prekmurju in s tem tudi na Slovenskem. Izkopavanja so bila opravljena v glavnem na najdiščih5 Nova tabla, Kotare - baza, Gro-fovsko ! in 2 in Pod Kotom - sever, jug in cesta. Slovanske naselbine na tem območju potrjujejo odkrite staroslovanske jame oz. t. i. zemljanke, ki jih lahko opredelimo na osnovi časovne opredelitve slo-
vanske lončenine in keramike. Hozjan6 poroča, da je bilo na najdišču Kotare - baza odkritih kar 38 slovanskih bivalnih objektov - zemljank iz opisanega časa, na Grofovskem pri Murski Soboti pa še 25 vkopanih polzemljank.
Osnovni poselitveni objekt na zgodnjeslovanskih najdiščih v Prekmurju sicer predstavljajo podolgo-vate^ polzemljanke z zaobljenimi vogali, pojavljajo pa se tudi jame, ki so tipološko in oblikovno drugače opredeljene.8
Gradnja avtocestnega odseka v Prekmurju potemtakem ni pripomogla le k hitrejši povezanosti te pokrajine s preostalo Slovenijo, ampak je prekmursko zgodovino tudi močno obogatila. Vse najdbe na tem prostoru predstavljajo namreč sestavni del velikega naselbinskega kompleksa pri Murski Soboti, ki so ga Slovani kontinuirano naseljevali od 6. do 9. stoletja. Prekmurje tako lahko ob koncu 6. stoletja upravičeno obravnavamo kot slovansko vplivno območje ali celo že kot prostor stalne naselitve, kar se danes odraža v ostankih materialne kulture Slovanov zgodnjega srednjega veka.
Salzburška cerkvena uprava (840-1090)
Sicer pa je bilo za pokrajino ob Muri najpomembnejše obdobje 9. stoletje, ko so se na mesto pregnanih Obrov oz. Avarov naseljevali Slovenci iz Karantanije. Po poročanju Konverzije9 (Conversio Bagoariorum et Carantanorum) je ozemlje Spodnje Panonije okrog leta 840 od kralja Ludvika Nemškega dobil v fevd Pribina.^0 Ta je nato od kralja leta 847 prejel v alod še obsežno ozemlje ob reki
* Za ta prispevek sem se odločila iz dveh razlogov: (!) da bi bili osnovni podatki določenega obdobja o zgodovini Prek-murja, predvsem z vidika cerkvene in civilne uprave, podani vsaj okvirno, in (2) da bi si bralec po tem pregledu pridobil bistvene informacije o organizaciji v pokrajini na skrajnem severovzhodu Slovenije v preteklosti.
! Frankovska Panonija se je delila na Zgornjo in Spodnjo Pa-nonijo (Pannonia Superior, Pannonia Inferior) in se je tako terminološko navezovala na tradicijo trajanske razdelitve te province v začetku 2. stoletja, ki pa je mejo začrtala v smeri sever-jug (Stih, Ozemlje Slovenije w zgodnjem srednjem veku, str. 72. Prim. tudi Stih, Slovenska zgodovina, str. 20-21).
2	Stih, Slovenska zgodovina, str. 25. Prim. tudi Kerman, Zlata doba slovanstva v Spodnji Panoniji, str. 38. Pri tem zelo izstopa naslednja prelomnica: "Tako kot je odhod Langobardov v Italijo leta 568 pomenil konec antične zgodovine za največji del slovenskega ozemlja, je slovanska naselitev na njem pomenila prelom z njeno tradicijo" (Stih, Ozemlje Slovenije v zgodnjem srednjem veku, str. 25-26).
3	Enciklopedija Slovenije, 1. zvezek, str. 134. Tej navedbi sledi podatek, da je avarskih arheoloških sledov v Sloveniji nenavadno zelo malo (Hom nad Soro, Dunaj nad Jereko in pri Grebinju na avstrijskem Koroškem). Precej več najdb, tj. arheoloških spomenikov, iz avarskega obdobja je znanih na jugozahodnem Madžarskem (gl. "vari na jugozahodnem Madžarskem, str. 3-14).
4	Znanih je bilo le nekaj sporadičnih slovanskih najdb, ki so bile datirane v 9. in 10. stoletje (Kerman, Staroslovanska naselbina, str. 26).
5	Prim. Guštin (ur.), Zgodnji Slovani, str. 9-62.
6	Hozjan, Pokrajina med Rabo in Muro, str. 8.
7	Osnovni tip bivališč oz. zemljank na zgodnjeslovanskih naselbinah v vzhodni Evropi so objekti z ovalnim ali kvadratnim tlorisom in zaobljenimi vogali. Podolgovato zemljanko ovalne oblike z Grofovskega 2 in pravokotne ovalne jame z najdišča Kotare - baza lahko primerjamo s podobnimi objekti s slovanskih najdišč v okolici Nagykanizse, ki so datirane v čas od 7. do 9. stoletja in z najdišča Va-sarosnameny-Gergelyiugornya na Madžarskem, pa tudi z drugimi naselbinskimi objekti drugod po Evropi (Kerman, Staroslovanska jama, str. 127-128; Kerman, Staroslovanska naselbina, str. 23-26).
8	Kerman, Staroslovanska jama, str. 125-128.
9	Pribina je prejel del Panonije v fevd na vsak način po letu 838 - takrat je bil še pri knezu Ratimiru v Posavju - in pred letom 847, ko je dobil zemljo, ki jo je dotlej imel v fevd kot last. Mogoče se je to zgodilo okoli leta 840 (Kos, Conversio, str. 78). Da je šlo za ozemlje Spodnje Panonije, dokazuje navedba v 11. poglavju Konverzije: Ob neki priliki je medtem kralj Ludvik podelil Pribini v fevd del Spodnje Panonije okoli reke imenovane Sala (Kos, Conversio, str. 77).
10	Slovanski knez iz Nitre na današnjem Slovaškem, ki je okrog leta 833, skupaj s svojim sinom Kocljem in številnim vojaškim spremstvom, prebežal na frankovsko ozemlje južno od Donave. Njegov beg je razumeti kot del gentilne konsolidacije Moravanov, povezane najprej z uveljavitvijo nove knežje dinastije, poosebljene v Mojmiru I., nato z izključitvijo obrobnih centrov moči, kot je bila Nitra, in nazadnje z izrinjenjem mogočih tekmecev za oblast (Stih, Slovenska zgodovina, str. 56).
2.00g
Zali zahodno od Blatnega jezera, kjer si je zgradü prestolnico Blatograd oz. Blatenski Kostel (madž. Zalavar),!! ki je postala politično in kulturno središče Spodnje Panonije. Ime Blatenski Kostel/ Moosburg/Urbs paludarum je dobilo po močvirnati okolici in trdnjavskem značaju kraja ter je eno redkih krajevnih imen, ki nam ga sočasni viri sporočajo v slovanski, nemški in latinski obliki.!2 Pribina je zlasti skrbel, da so v Panonijo prihajali novi prise-ljenci,!3 saj je bilo to območje zaradi frankovsko-avarske vojne, upora Ljudevita Posavskega in vdora Bolgarov v Spodnjo Panonijo skorajda brez prebivalstva. Z enako vnemo je podpiral tudi razvoj cerkvene organizacije v Spodnji Panoniji, ki jo je na novo vzpostavila salzburška škofija. Na tem območju je zgradil veliko cerkva,!4 ki jih je v razdobju 840-859 posvetil salzburški nadškof Liupram. Po trditvi zgodovinarja Milka Kosa!5 so bile cerkve v Pribinovih časih lesene in so se le malo razlikovale od ostalih vaških koč. Pribinova dela (tj. gradnja cerkva in širjenje krščanske vere) je nadaljeval tudi njegov sin knez Kocelj, ki ga je nasledil po njegovi smrti.
Spodnja Panonija je bila za časa karantanskega pokrajinskega škofa Otona (pred letom 850) odteg-njena njegovi oblasti in neposredno podrejena Salz-burgu. Prvi nadduhovnik je bil Pribinov dvorni duhovnik Dominik leta 850, ki je postal nadškofova desna roka v Blatenskem Kostelu. Na to salzburško cerkvenoupravno osnovo in začeto misijonsko delo med panonskimi Slovenci sta se naslonila brata Cirilih in Metod ob prihodu h knezu Koclju. V kratkem razdobju med panonskimi Slovenci, tudi med tistimi, ki so bivali na sedanjem prekmurskem ozemlju, sta z apostolsko vnemo in z istim jezikom kot domačini osvojila srca panonske duhovščine in učencev bogoslovne šole v Blatenskem Kostelu. Neposredno v to območje, kjer je bilo med letoma 869-874 težišče Metodove nadškofije, naj bi spadalo tudi prekmursko ozemlje.17
ll
12 13
14
15
16
O vrednotenju arheoloških odkritij v Blatenskem Kostelu (Zalavar) glej: Sos, Die slawische Bevölkerung, str. 93 sl., 111 ssl-
Stih, Ozemlje Slovenije v zgodnjem srednjem veku, str. 74. Predvsem iz jugovzhodnih Alp, nemških pokrajin, pa tudi iz jugovzhodnih predelov Podonavja (Kerman, Zlata doba slo-vanstva v Spodnji Panoniji, str. 39).
Prav tam; Fujs, Posebnosti prekmurske zgodovine, str. 145146. Izmed vseh sta dve domnevno locirani v Prekmurje, in sicer v krajih adLindolveschirichun ("cerkev v Lendavski vasi oz. v vasi ob Le(n)davi") in ad Businizam (najverjetneje Buzinci nad Rakičanom). (Hozjan, Pokrajina med Rabo in Muro, str. 8; isti: Opisovanje ter proučevanje preteklosti, str. 84).
Kos, Conversio, str. 90.
Konstantin, ki si Ke nadel meniško ime Ciril, Ke umrl leta 869 v Rimu, kamor sta se z bratom dve leti prej odpravila na povabilo papeža Nikolaja II. Metod pa je bil še istega leta s strani papeža Hadrijana II., ki ju je v Rimu tudi sprejel, poslan kot njegov legat "za Slovane" in škof knezom Ratislavu, Svetopolku in Koclju (Stih, Slovenska zgodovina, str. 60-61). Zelko, Zgodovina Prekmurja, str. 94.
Leta 874 je Spodnja Panonija in s tem vse staro-karantansko ozemlje severno od Drave znova prišlo pod oblast bavarskih škofov. Tem je tedaj le uspelo pregnati nadškofa Metoda in odstraniti Koclja z oblasti ter si znova pridobiti nazaj izgubljeno ozemlje Spodnje Panonije. Politična in cerkvena samostojnost Spodnje Panonije je bila tako zatrta in je prešla v roke Karlmana, ki jo je čez dve leti (l. 876) predal v upravljanje sinu Arnulfu. Za Panonijo so sledili hudi časi, saj je bila v dolgotrajnih vojnah med Arnulfom in moravskim Svetopolkom povsem opustošena in redko naseljena pokrajina. Kot da ne bi bilo dovolj, je konec 9. stoletja ob vdoru divjih gostov in njihovi postopni naselitvi doživela novo opustošenje. Tokrat so gospodarji srednjega Podonavja postali Madžari, ki so strli nemško oblast v Spodnji Panoniji. Ob svojih pohodih ob Donavi navzgor ter preko slovenskega ozemlja v Italijo so uničili krščansko organizacijo, kralja Arnulfa pa prisilili, da je dal Spodnjo Panonijo z Blatenskim Kostelom v fevd in zaščito slovanskemu knezu Braslavu. Toda le za kratek čas, saj je bil proti madžarski premoči preslab. Po madžarski zrušitvi takratne frankovske ureditve vse do Alp so bili njihovi vdori konec 9. in v začetku 10. stoletja usodni še za preostanke slovanskega in nemškega prebivalstva v Spodnji Panoniji.18 S temi pridobitvami je bila tudi zaključena osvojitev nove madžarske domovine in ustvarjena zahodna meja. Madžari so se umaknili v Panonsko nižino in se v notranjosti osvojenega ozemlja po porazu na Leškem polju leta 955 tudi ustalili, s čimer se začenja za Prekmurje poseben razvoj.19
Ozemlje današnjega Prekmurja je bilo sredi širokega mejnoobrambnega madžarskega pasu. Prvotna notranja črta tega pasu, tj. prvotna madžarska meja, je na odseku Prekmurja potekala vzhodno od njega, vzhodno od reke Krke z izhodiščem ob Muri ob Letenyeju, dalje v severozahodni smeri mimo Pake in se je ob gornjem toku Krke približala tej reki ter se ob Hodošu stikala z današnjim prekmurskim ozemljem. Ozemlje Prekmurja je ležalo na zunanji strani mejne črte, čeprav v območju celotnega madžarskega mejnoobrambnega pasu. Sicer je ozemlje mejnega pasu spadalo pod madžarsko oblast, vendar ni imelo enakovrednega položaja z drugim madžar-
19
18 Kot poroča Stih (Ozemlje Slovenije v zgodnjem srednjem veku, str. 82), je podobna usoda morala doleteti tudi slovenski prostor ob stari italsko-panonski cesti, kamor so do bitke pri Augsburgu leta 955, ki je pomenila konec njihovih roparskih podvigov po zahodni Evropi, vpadli okrog dvajsetkrat.
Kerman, Zlata doba slovanstva v Spodnji Panoniji, str. 3940; Stih, Madžari in slovenska zgodovina, str. 193-199. Kontler (Tisočletje v Srednji Evropi, str. 39) Augsburg leta 955 postavlja za prelomnico v evropski in madžarski zgodovini iz dveh razlogov: odvrnil je barbarsko grožnjo civiliziranemu Zahodu in prisili madžarsko družbo, da se je odrekla nomadskemu načinu življenja, se ustalila ter kot pogoj za sprejem v družbo krščanskih ljudstev zamenjala poganstvo s krščanstvom.
2.oog
skim ozemljem.20 Obrambno črto, ki so jo izoblikovali v mejnem pasu, so imenovali "gyepu". To črto so sestavljali skopani jarki in nasipi, uporabljali pa so tudi naravne danosti (tekoče vode, hribe in gozdove), da bi tako preprečili vpade sovražnikov.21 Onstran gyepuja je bil navadno neobljuden svet, imenovan "gyepüelve", "gyepel" ali "gyepely". Prav s pomočjo teh gyepüjev, ki so označevali takratno mejo Madžarske, je njeno zahodno mejo določil Käracsony, eden izmed vodilnih madžarskih zgodo-
Prekmurje med letoma 955—1077:1: Področje madžarskega mejnoobrambnega pasu (gyepüelve), kjer se Madžari w prvi fazi svoje naselitve (po letu 955) niso naselili, niti ga niso pritegnili v svojo redno državno in cerkveno upravo; 2: Sedanja državna meja na odseku Prekmurja; 3: Reke in potoki; 4: Mesta in kraji; 5: Madžarska mejnoobrambna črta (gyepüvonal) na odseku Prekmurja med leti 955 in 1077 (Po J. Holubu, Zala megye tortenete, I. Pecs 1929, 112—113 in J. Deeru, Amagyarsäg a nomad kulturkozessegben. Magyar müvelödestörtenet, I, 66). (Vir: Zelko, Zgodovina Prekmurja, str. 130).
20 21
Zelko, Zgodovina Prekmurja, str. 129. Viri za zgodovino Prekmurja, str. 43. Tovrstni gyepüji so začeli izginjati v drugi polovici 12. stoletja, kar je seveda pomenilo nastanek dokončnih, utrjenih državnih meja in obdobje poseljevanja območij tudi onstran njih (prav tam).
vinarjev. Po njegovem se je tak gyepü začel pri izlivu Mure v Dravo, od tod naprej pa severozahodno v smeri Nova in Zalalövö. Prav ta dejstva dokazujejo, da je to ozemlje mogel Zagreb ob ustanovitvi škofije dobiti le zato, ker je bilo izven gyepüja, nenaseljeno ali redko naseljeno.22
Nastanek prvih škofij
V času med letoma 955-1075, ko je prvotna madžarska meja potekala vzhodno od Prekmurja, je prekmursko ozemlje zopet cerkveno (vsaj teoretično) upravljal Salzburg, kolikor je bilo to zaradi nestalnih in nemirnih razmer ob meji mogoče. Madžari so se po porazu na Leškem polju leta 955 umaknili v notranjost svojih meja za mejnoobrambni pas in tako je Salzburg dobil priložnost, da si pridobi zase nekdanje salzburške cerkve v Spodnji Panoniji.23 Kot poroča Kosi,24 naj bi vzhodnofrankovski kralj Arnulf z listino, tako imenovano Arnulfinum z letnico 890 (885), Salzburgu potrdil celotno nadškofijsko posest na Salzburškem, v Avstriji, Panoniji in Karantaniji. Skoraj identični tekst dokumenta je nadškofiji leta 977 in v skrajšani obliki leta 982 potrdil cesar Oton II. Iz navedenih dejstev je nesporna trditev, da je Prekmurje moglo priti pod madžarsko cerkveno upravo šele v času po ustanovitvi zahodnih madžarskih škofij. Zasluge za tovrstno organizacijo se pripisujejo Štefanu I.,25 prvemu madžarskemu kralju, pri čemer se je oprl na temelje županijske oblasti. Določil je zelo preprosta pravila: deset sosednjih vasi naj bi zgradilo cerkev, ki naj bi bila sedež te župnije. Deset županij pa naj bi sestavljalo dekanat. Dva (ali včasih več) dekanata naj bi sestavljala arhidiakonat, katerega področje naj bi se ujemalo z ozemljem ene županije srednje velikosti.2^
Začetki škofije Veszprem naj bi segali še v čas kneza Geze (vladal od 972 do 997), a je kot sedež nove nadškofije za Ogrsko kralj Štefan (vladal od 1000 do 1038) leta 1001 določil Ostrogon, Veszprem pa mu je bil podrejen. Tretja ustanovljena škofija na Ogrskem naj bi najverjetneje bila Györ, in sicer ustanovljena do leta 1009.27
Da je kralj Štefan v času svoje vladavine še posebej skrbel za razširjanje krščanstva v svoji deželi, potrjujejo ustanovitve škofij (ustanovil naj bi jih
22
23
24
25
26 27
Škafar, Prekmurski del, str. 32-33. Zelko, Zgodovina Prekmurja, str. 128-129. Kosi, Zgodnja zgodovina, str. 33-34.
Na svojo zahtevo je leta 1000 dobil krono od papeža Silvestra II., s čimer je soglašal tudi nemško-rimski cesar Oton
III. (Viri za zgodovino Prekmurja, str. 35). Z njegovim kronanjem se je hkrati pričelo obdobje vladavine kraljevske dinastije Arpadovičev na madžarskem prestolu, ki je trajalo do začetka 14. stoletja (ime se uporablja po velikem osvajalcu madžarske domovine, poglavarju Ärpädu), nakar so kraljevi prostor zasedli Anžujci in za njimi v 15. stoletju Hunyadiji (Göncz, Kratka zgodovina Madžarov, str. 21). Hozjan, Ponovna utrditev krščanstva, str. 19-20. Kristo, Die Arpaden-Dynastie, str. 75-77.
2.00g
deset) in benediktinskih samostanov (med njimi tudi v nekdanjem Pribinovem mestu Zalavar), ki so postali važna duhovna središča, obenem pa je gradil tudi cerkve po vsej državi.28 Kralj je zahteval tudi obvezno obiskovanje cerkve in prepovedal delo ob nedeljah. Kdor je prekršil te določbe, so ga pretepli s palico, delovne pripomočke in živino (če je kaj imel) pa mu odvzeli. Pri tej organizaciji zavzemajo svoj delež tudi najstarejše oblike madžarskih cerkvenih šol, ki so bile ustanovljene že leta 1008, torej v obdobju Štefana 1.29
Organizacija županij
V srednjeveški madžarski državi je do 12. stoletja prevladovala tako imenovana kraljevska fevdalna zemlja, kar je deloma posledica tega, da so si kralji prilastili velike količine posesti tistih velikašev, ki so se jim uprli. V 11. stoletju je tako prav na podlagi kraljevske fevdalne posesti nastal kraljevski^0 župa-nijski sistem, ki se je po organiziranosti v veliki meri razlikoval od poznejšega plemiškega^1 oziroma stanovskega županijskega sistema. Po najzgodnejših podatkih iz 11. stoletja so bili na Madžarskem vzpostavljeni komitati (za komitat se uporabljajo izrazi kot civitas, parochia, provincia, od 13. stoletja naprej comitatus, madž. megye) enote glavne uprave, z gradom kot središčem.32 Še najbolje ga opisuje madžarska beseda värmegye, ki dobesedno pomeni županijo z gradom (Comitatus castri: districtus militaris, värmegye) ali grajsko občino (Comitatus provincialis: districtus civilis; värmegye). Ime določenega komitata je največkrat izviralo od najstarejše znane tam obstoječe naselbine ali gradu33 (castrum, urbs, madž. vär) ali zemljepisnega imena (reka, jezero, hrib, gozd, itd.). V administrativnem smislu pa se je komitat delil na manjše enote: distrikte in okrožja. Upravljal ga od kralja imenovani župan ali grof (comes, madž. ispän), ki je bil tudi najvišji vojaški poveljnik dotičnega komitata. Ta je obenem imel sodne pristojnosti, bil pa je tudi pooblaščenec za pobiranje kraljevih dohodkov.3^ Samo strukturo žu-
28
29
30
31
32
33
34
Viri [a zgodovino Prekmurja, str. 35.
Goncz, Kratka zgodovina Madžarov, str. 22.
Kraljevske žuganije kot najpomembnejši administrativni
ukrep s strani Štefana I. so vodili župani, kraljevi uradniki z
močnimi pooblastili, vendar ta funkcija sprva ni bila dedna
(Hozjan, Pokrajina med Rabo in Muro, str. 9). Ta župa-
nijski sistem je razpadel v 13. stoletju zaradi notranjepolitičnih sporov, ki so povzročili močan val podarjanja posesti
kraljev, kajti ti so svoje privržence v negotovih okoliščinah bogato nadgrajevali (Goncz, Kratka zgodovina Madžarov,
str. 58; Klaič, Povijest Hrvata, str. 253-257). Plemiško fevdalno zemljo je kralj marsikdaj podaril ali pa je nastala iz prvotne posesti določene velike družine ali roda
(Goncz, Kratka zgodovina Madžarov, str. 58). Lexikon des Mittelalters, st. 1277.
Prav tam. Gradovi so bili v virih od 13. stoletja naprej močneje poudarjeni, njihova imena so bila v glavnem madžarskega porekla, redkeje slovanskega.
Kontler, Tisočletje v Srednji Evropi, str. 46.
■panijske organizacije lepo pojasnjuje navedba Nade Klaic: "To ni zaprto, celotno posestvo, temveč razpršeno in le v administrativnem, sodnem, gospodarskem in cerkvenem smislu tvori celoto".35
V listini o ustanovitvi škofije v Veszpremu se poleg veszpremskega omenjajo še trije komitati: Višegrajski, Fejerski in Zalski.36 Do konca 11. stoletja naj bi bilo vzpostavljenih 45 komitatov, do konca 12. stoletja je število teh, tekom izgradnje države, naraslo na 72.37 Pred tovrstno organizacijo so bili Madžari porazdeljeni v razna plemena, katerim so načelovali posamezni glavarji uglednih družin, kjer je bila ta čast dedna. V času svoje vladavine (1000-1038) pa je kralj Štefan razdelil Ogrsko v velike županije (komitate), katerim je po slovanskem zgledu postavil na čelo župane, ki so upravljali sodne, vojaške in civilne zadeve.38 Prek-murju najbližji kraljevi upravni središči sta bili grad Vasvär (lat. Ferreum castrum)39 in Zalavär,40 ob reki Zali, na kraju nekdanjega Pribinovega Blaten-skega Kostela. To ozemlje, ki ga je na zahodu že stoletja ločila od notranjeavstrijske Štajerske naravna meja po rekah Kučnici41 in Muri, je v okviru ogrske krone upravno spadalo v dve županiji. Gornje Prekmurje je bilo pritegnjeno v Železno županijo (komitat Vas z upravnim središčem v Vasvärju, ki je zajemal velik del ozemlja ob reki Rabi), dolnje PrekmurKe pa v Zalsko županijo (komitat Zala z upravnim središčem v Zalavärju (Blatenski Kostel), ki se je razprostiral pretežno med rekama Muro in Zalo).42 Omenjeno administrativno ureditev, tako Zelko,43 je težko pojasniti - morda je povezana s staro rimsko cesto Blatenski Kostel-Ptuj, ki je vodila čez dolnje Prekmurje.
35
36
37
38
39
40
41
42
43
Klaič, Povijest Hrvata, str. 255. Škafar, Prekmurski del, str. 34.
Lexikon des Mittelalters, st. 1277.
Gruden, Xgodovina slovenskega naroda, str. 548. O slovanskem vplivu pri organizaciji države s strani kralja Štefana glej: Klaič, Povijest Hrvata, str. 254 in 273. Vasvär je bil že za Rimljanov naseljen kraj in prastaro skladišče železa za obmurske železne rudnike. Od tod so dobivali železo tudi kovači benediktinske opatije v Pannonhalmi v 11.-12. stoletju. Gotovo je, da prav od tod izvira ime Ferreum castrum (= železni grad) (Zelko, Zgodovina Prekmurja, str. 131).
Prav tam. Prvotni središčni kraj poznejšega županijskega ozemlja Zala je bil Kolon, kar je razvidno iz ustanovne listine veszpremske škofije. V to županijo, ki je dobila ime po svojem središču, so bili zajeti naseljenci in ljudstva, ki so bivali na ozemlju med Blatnim jezerom in Dravo (Viri za zgodovino Prekmurja, str. 35).
Prav tam, str. 16. Rečica Kučnica v Prekmurju je že stoletja mejni potok, saj se ob njenem gornjem toku stikata nemška in slovenska etnična meja. Pred prvo svetovno vojno je Kučnica predstavljala mejo med Avstrijo in Madžarsko, po tej vojni pa med Avstrijo in Jugoslavijo.
Simoniti, Turški vpadi, str. 97; Hozjan, Pokrajina med
Rabo in Muro, str. 9.
Zelko, Zgodovina Prekmurja, str. 132.
2.oog
Delo sv. Štefana I., ki je v času svoje vladavine izoblikoval državo (v civilno-upravnem in cerkveno-upravnem oziru), je bilo dopolnjeno v času vladavine svetega Ladislava (1077-1095) in Kolomana (10951116), ko je zakon zagotavljal red in ko je država postala velesila, ki je bila sposobna tudi osvajanj.44 Po oceni madžarskih zgodovinarjev je bil zunanjepolitični položaj Madžarske ob nastopu kralja Ladislava I. ugodnejši kot kdajkoli prej v preteklih desetletjih, ko so notranji45 boji za prestol po smrti sv. Štefana I. (1038) in upor poganske stranke (1046) slabili vojaško moč države. Prav zato je Ladislavovo kralje-vanje stremelo za tem, da premakne meje od notranje mejnoobrambne črte navzven do skrajne meje mej-noobrambnega pasu in tako celotno ozemlje mejnega pasu vključi v svojo državno upravo.46
Začetek madžarske cerkvene uprave in ustanovitev zagrebške škofije (1090-1176)
Prekmurje naj bi bilo v madžarsko civilno in cerkveno upravo vključeno šele v času madžarskega kralja sv. Ladislava. Ker je prvotna madžarska meja v času kralja sv. Štefana I. potekala vzhodno od sedanjega Prekmurja, je kralj Ladislav med letoma 10891091 razširil madžarsko ozemlje na jug in zahod in leta 1091 na področju Prekmurja z zasedbo Slavonije47 storil odločilen korak. 0b tej priložnosti je bil mejnoobrambni pas v porečju rek Krka-Mura-Dra-va pritegnjen v madžarsko županijsko upravno organizacijo in istočasno pod neposredno upravo madžarske cerkve.48 Kmalu po zasedbi Slavonije je okrog leta 1094 ustanovil za priključene dežele novo škofijo s sedežem v Zagrebu. Tako je sedanje Prekmurje pripadlo zagrebški škofiji, kateri je bil podrejen tudi velik del ozemlja severno od reke Mure, vključno dolnji del sedanjega Prekmurja z župnijami Bogo-jina, Turnišče, Dobrovnik in Dolnja Lendava.49
44
45
46
47
V času svoje vladavine (1077-1095) je kralj Ladislav novo pridobljena območja razglasil za kronsko posest (= v lasti kraljev) ter jih podredil dvema najbližjima sedežema teritorialnoupravnih enot -županij, Vasvarju in Zalavarju. Ne dolgo zatem se je že izoblikovalo50 pet večjih kronskih zemljišč s sedeži v krajih Szentgotthard/Monošter, Dobra/ Neuhaus, Gornja Lendava (danes Grad), Belmura (danes Murska Sobota) in Dolnja Lendava (danes Lendava):51
-	v okvir strnjene posesti Szentgotthard/Monošter so spadale vasi slovenskega Porabja. Večji del te posesti so leta 1393 dobili gornjelendavski grofje Szec-hyji, jo zadržali do leta 1477, nakar je za desetletje prešla v roke Habsburžanov in na koncu postala ponovno opatijska,52 kamor je pripadala že prej;
-	ozemlje veleposesti Dobra/Neuhaus se je razprostiralo od Rabe na severu do meja gornjelen-davskega gospostva na jugu. Po začetni pripadnosti cistercijanski opatiji jo je ogrski kralj leta 1387 podelil grofovski družini Szechy;
-	gospostvo Gornja Lendava53 je imelo podoben srednjeveški razvoj in lastnike kot Dobra. Po prvotni pripadnosti cistercijanski opatiji v Monoštru je prešla v roke grofa, ki je posest razširil, v prvih desetletjih 14. stoletja pa so jo dobili Amadejci. Vendar je veja teh leta 1357 izumrla in kralj je leta 1365 veleposest dodelil družini Szechy;54
50
51
52
53
48
49
Viri za zgodovino Prekmurja, str. 47.
Notranje razprtije so izbruhnile takoj po Štefanovi smrti pod njegovim naslednikom kraljem Petrom, kar je izrabil nemški cesar Henrik III. Ta je v letih 1042-1053 s svojo vojsko večkrat prodrl na Ogrsko in si osvojil mnogo krajev ob Donavi in Rabi. Njegova namera naj bi bila, da razširi meje nemškega cesarstva tja do Rabe in iz tamkajšnjih pokrajin ustvari novo marko ali mejno grofijo (Goncz, Kratka zgodovina Madžarov, str. 23; Kontler, Tisočletje v Srednji Evropi, str. 48-50). Zelko, Zgodovina Prekmurja, str. 129.
Zlasti Slavonija je bila najtesneje politično, gospodarsko in cerkveno integrirana v ogrsko državo, saj je pomenila odskočno desko za večni ogrski cüj - prodor na Jadran. S tem se je politična konstelacija popolnoma spremenila, saj je Slavonija postala del Ogrske. Prav zaradi tega je dosti večjo težo kot v prejšnjem obdobju dobila državna meja na Dolenjskem, kajti delila je usodo celotne meje med nemško državo in Ogrsko (Kosi, ... quae terram nostram et Regnum Hungariae dividit ..., str. 50-51). Zelko, Zgodovina Prekmurja, str. 130
Prav tam, str. 99. Prim. tudi Kuzmič, Cerkvena uprava zagrebške škofije, str. 90-91.
54
Hozjan, Oris fevdalno-posestnih razmer, str. 55-58. Prav tam, str. 55. Obe Lendavi in Belmura so dobili ime po tedanjih slovanskih imenih prekmurskih rek (Lyndwa, Mura, Murwa).
Posest Szentgotthard/Monošter je bila v kraljevi upravi do leta 1165, nakar je kralj Bela III. tu leta 1183 ustanovil prvo cistercijansko opatijo na ogrskih tleh. Ker je bila tedaj posest ob Rabi podarjena temu samostanu, je ta darovnica najbrž najstarejša za naše ozemlje (Kosi, Templarji na Slovenskem,
str. 155).
Del tega gospostva je verjetno že leta 1208 (darovanje Gornje Lendave grofu Nikolaju s strani ogrskega kralja Andreja II.), vsekakor pa leta 1234 (kupna pogodba za severozahodni del tega gospostva) bilo področje Cankove, katere zemljišče naj bi bilo leta 1212 podeljeno Bratom božjega groba. Prav tako naj bi bila Gornja Lendava ali Grad središče templjarskega posestva, v katero naj bi spadala tudi Murska Sobota. Bratje božjega groba (Kovačič, Gradivo za prekmursko zgodovino, str. 1-2, jih napačno omenja kot viteze) in templjarji pa sta dve različni redovniški skupini, ki sta se v slovenskem zgodovinopisju prav pri vprašanju posesti v Prekmurju večkrat napačno enačili (Kosi, Templarji na Slovenskem, str. 154-156). V nadaljevanju Kosi navaja, da zgodovinska dejstva izključujejo naselitev Bratov božjega groba in še manj templjarjev na Cankovi (prav tam, str. 157). Po ljudskem izročilu pa je možna nastanitev slednjih v Soboti in Selu, kjer naj bi vodili župniji še pred koncem 13. stoletja (prav tam, str. 159-160).
Szechyji so izvirali iz kraja Rimavska seč/Rimaszech, torej iz današnje južne Slovaške (tedaj Ogrske). S številnimi pridobitvami posesti so še pred koncem 14. stoletja postali najmočnejši prekmurski zemljiški posestniki in ta položaj obdržali do bitke pri Mohaču leta 1526 (Hozjan, Oris fevdalno-posestnih razmer, str. 56; Kerec: Szecsiji in njihov rodbinski grb, str. 137-143).
200g
Obmejne naselbine stražarjev in strelcev v SV delu Slovenije (Vir: Škafar, Prekmurski del hidiakonata do leta 1400, str. 11).
-	posestvo Belmura je kralj Andrej II. leta 1217 spremenil v kronski fevd. Večji del okrog Murske Sobote s krajem vred so po zamenjavi več lastnikov še pred koncem 13. stoletja dobili dolnjelendavski Haholdi, a le za kratek čas. Posest so jim nasilno odvzeli Güssingi, po zmagi nad njimi pa jo dobili Amadejci in nato novi lastniki Szechyji;
-	prvi znani lastniki posesti Dolnja Lendava v okolici današnje Lendave so bili jobagioni župa-nijskega gradu Pavel, Ivan in Vid Zala. A že leta 1192 je Parid, Ivanov sin, posest prodal rodbini Buzad-Hahold.55 Novo kupljeno posest je ta rod-
bina lahko začela izkoriščati šele po odpravi sporov z omenjenimi svobodnjaki, hkrati pa že razmišljala o širitvi ozemlja. Nekaj posesti je nato pridobila tudi na zahodu Goričkega, kar ji je pomagalo v načrtovani širitvi56 dolnjelendavskega ozemlja. Haholdi-Bänffyji57 so ozemlje gospostva večali z nakupi in s
56
55 Prav tam, str. 57. Ta družina (po izvoru iz nemške pokrajine
Thüringen) se je nekaj pred tem iz tedanje Karantanske
krajine (širša okolica Gradca) z vladarjevo naklonjenostjo
57
naselila na ozemlKu Kugozahodno od Blatnega Kezera in svoK prvotni sedež poimenovala Hahot.
Prav tam. Gospostvo se je do sedemdesetih let 13. stol. že povečalo proti severu, saK so Haholdi na temelKu dogovora s svobodnjaško rodbino Jura leta 1267 pridobili del ozemlja tedanje pražupnije Črnec s sedežem v istoimenskem kraju (danes Turnišče). To ozemlje je bilo osnova poznejšega bel-tinskega veleposestva, Črnec pa sedež urada in v poznem srednjem veku eden najpomembnejših prekmurskih krajev. Prav tam, str. 57-58. Po pridobitvi ozemlja pražupnije Črnec je več članov rodbine Hahold dobilo položaj slavonskega
2.oog
kraljevimi darili, tako da je v drugi polovici XIV. stoletja ozemlje nad Rakičanom že mejilo na gospostvo Belmura, vzhodneje pa segalo čez mejo Železne ter Žalske županije. Vladar je ta zemljišča podaril zaslužnim fevdalnim družinam ali dal v fevd. Hkrati je iz porečja srednje Krke na območje Prek-murja premaknil močno obrambno črto, sestavljeno iz strelskih dvorov^S s stražarji.59 Ti stražarji so predstavljali prvo večjo oboroženo silo v visokosred-njeveškem Prekmurju in tudi prvi znani zemljiško-lastninski sloj, saj so za opravljanje službe dobivali v dar zemljo. 0d 13. stoletja naprej jih prekmurski viri označujejo z izrazom jobagioni.^O
58
59
bana (= kraljev namestnik v Slavoniji), saj so pridobivali posest tudi v sosednji Slavoniji. Zato se je družinsko ime spremenilo v Banffy (= banovi sinovi), družina pa je postala skupaj s sorodno drugo vejo najmočnejši zemljiški posestnik v Žalski županiji.
T. i. strelski dvori in strelci so prvič omenjeni v Podravju po sredi 12. stoletja. S poznejšo spremembo meje v škodo Madžarov (po sredi 13. stoletja se je meja ustalila na črti potok Kučnica-Radgona-Mura) so obrambno organizacijo še razširili. Otokarjev deželnoknežji urbar (1265-67) našteva na omenjenem območju čez 30 lokacij strelcev, ki so se pojavljale do 14. stoletja. Nanje spominjajo številna krajevna imena s koreni strel-, straž-, in turn-, ne le med Muro in Dravo, temveč tudi v širšem mejnem pasu. Madžari so istočasno zgradili obrambni sistem (strelske postojanke, gradovi) v okolici Radgone, ob Muri in po vsem Prekmurju do Lendave: na to prav tako spominjajo krajevna imena (Stre-hovci, Turnišče, Gradišče blizu Tišine) (Enciklopedija Slovenije, 12. zvezek, str. 337).
Pri bojni opravi in nalogah, ki so jih opravljali v obmejnem pasu, lahko stražarje oz. stražnike razdelimo v dve skupini: stražniki oz. stražarji (lat. speculatores, custodes confini-orum ali exploratores, madž. örök) in strelci (lat. sagitarii, madž. lövok). Kot pove že njihovo ime, so bili prvi nastanjeni bolj ali manj v stražarnicah in manjših mejnih objektih ali utrdbah, drugi pa so se največkrat odpravljali v izvidnico iz obmejnih objektov, kjer so bili tudi nastanjeni (Skafar, Prekmurski del, str. 33 ss; Kerman, Srednji in novi vek, str. 45).
Iz madžarske besede jobbägy (= boljši ljudje). Ti so bili v 11.-12. stoletju vodilni, svobodni člani nekega spremstva, okrog leta 1200 so kot "iobagiones regni" (pozneje baroni) imenovali deželne dostojanstvenike, nadalje vojščake prela-tov (iobagiones equestris, iobagiones exercituans). Slednji so pozneje kot fevdni možje svoje privilegije lahko delno ohranjali kot nobiles prediales. Končno so bili vojščaki aristo-kratov, od katerih so mnogi bili tudi gospodarsko dejavni. V 14. stoletju pa je bil pojem "iobagio" razvrednoten in je označeval podložnike (Lexikon des Mittelalters, st. 491). Hozjan (Oris fevdalno-posestnih razmer, str. 55) opredeljuje jobagione (iobagiones) kot nižje kraljeve uradnike, ki jih je vladar določal za pomoč veleposestnikom pri upravi vsake od velikih posesti. V Prekmurju je le-te nastavljal iz vrst še živečih slovanskih veljakov, omenjajo pa se v celotnem prekmurskem prostoru od Dobre do Dolnje Lendave. Zelko (Zgodovina Prekmurja, str. 44-45) dodaja, da so kot plačilo za svojo službo prejemali od gradu zemljišče, in sicer v dedno last, ki ga kralj ni mogel svojevoljno odvzeti in drugim podeliti. Ob morebitnem odvzemu ga je namreč moral nadomestiti z drugim zemljiščem. Kovačič (Gradivo za prekmursko zgodovino, str. 2) npr. izraz 'iobagiones' prevaja z besedo župani, Kos (Gradivo [a zgodovino Slovencev v srednjem veku, št. 905) pa ga označuje z besedo fevd-
Trenja med škofijami (1176-1398)
Ob ustanovitvi györske škofije je bila tej podrejena Železna županija (Vas). Ozemlje te županije je bilo okoli leta 1091 sicer povečano za gornje Prekmurje, vendar je Prekmurje kot priključeni del bilo podrejeno novoustanovljeni škofiji v Zagrebu. Ker si je sčasoma györska škofija začela lastiti celotno ozemlje Železne županije, torej tudi gornje Prekmurje, je prihajalo z zagrebško škofijo glede tega do sporov. Vzrok je bil v tem, da so se Slovenci iz Železne županije v cerkvenem oziru podredili zagrebškemu škofu Prodanu, ki jih je tudi sprejel, a temu se je uprl györski škof Mikulin. Spor so rešili na leta 1176 na cerkvenem zboru61 v Györu, kjer je po intervenciji madžarskega kralja obveljala razsodba, da se cerkvena meja ravna po županijski, tj. po črti Velemer-Bogojina in dalje v smer Murske Sobote.
Spor med Zagrebom in Veszpremom pa zadeva ozemlje, ki je bilo v županiji Zala. Obseg ozemlja škofijama v Györu in Veszpremu je bil določen že ob njuni ustanovitvi, tj. županija Vas pripade Gyö-ru, županija Zala pa Veszpremu. Toda po Ladi-slavovi razširitvi madžarskih meja v 11. stoletju se je ozemlje županij Zala in Vas povečalo s pokrajinami mejnoobrambnega pasu, ki so si ga Madžari priključili in pritegnili v svojo civilno upravo. Vesz-premska škofija si je tako začela prisvajati ozemlje dolnjega Prekmurja in vseh župnij severno od Mure v beksinskem arhidiakonatu in Medmurje. To je vodilo v spor med Zagrebom in Veszpremom glede škofijske meje, ki je bil obravnavan leta 1249. Razsodniki so določili reko Muro za mejo med Vesz-premom in Zagrebom, vendar ta razsodba ni obveljala, saj je Zagreb že leta 1256 zopet pobiral desetino62 v beksinskem arhidiakonatu. Spor med tema škofijama se je ponovil v 14. stoletju (1398), ko je kralj Sigismund iz dinastije Luksemburžanov 63 izvedel, da si dolnjelendavski Bänffyji (Stefan, Janez, Ladislav in Sigismund) prizadevajo odtrgati prekmurske župnije64 od zagrebške škofije in jih priključiti veszpremski. Zato jim kralj v listini stro-
61	Na tem zboru so bili navzoči papežev delegat Gualterij, škof Andrej iz Kalocse, györski škof Mikulin, zagrebški škof Prodan in opat Gregor iz Pannonhalme (Zelko, Zgodovina Prekmurja, str. 99).
62	Prav tam, str. 98; Kovačič, Gradivo za prekmursko zgodovino, str. 4-6.
63	Na kraljevskem prestolu ga je nasledil zet Albert I. Habsburški, nakar je po politični nestabilnosti (v bojih za izvolitev novega kralja se pojavi med drugimi tudi Ulrik Celjski) prišla na oblast dinastija Hunyadi - Matija Korvin, ki je pogosto zahajal prav na današnje slovensko ozemlje in si tukaj pridobival ozemlja (Göncz, Kratka zgodovina Madžarov, str.
41-50).
64	Najverjetneje je šlo za župnije, ki so bile v 14. stoletju že
pomadžarjene in so bile na ozemlju vzhodno in južno od
Lendave ter severno od reke Mure (Zelko, Zgodovina Prek-
murja, str. 99).
200g
go naroča, naj jih vrnejo Zagrebu, kamor so pripadale vedno in od nekdaj, župnike pa ponovno prisilijo k pokorščini.65
Spor iz leta 1398 med zagrebško in veszpremsko škofijo pa ni bil zadnji, saj se je Veszprem zagrizeno boril za ozemlje beksinskega arhidiakonata in Med-murja od 18. stoletja pa vse do prve svetovne vojne. Eden66 izmed dejavnikov, da je prišlo do ustanovitve somboteljske škofije leta 1777, je bila prav neprestana borba vespremske škofije za teritorij zagrebške škofije severno od reke Mure in Medmur-ja.67 Poleg tega ravno spori Zagreba z Györom in Veszpremom v zadevi škofijskih meja pričajo, da je morala prvotna madžarska meja potekati severovzhodno68 od sedanjega Prekmurja, ker bi sicer to ozemlje ne bilo cerkveno podrejeno Zagrebu.
Arhidiakonati na ozemlju Prekmurja
V	škofiji so versko življenje oskrbovali arhidia-koni, ki so postali deležni vodstvene oblasti v cerkvi. Ker je bilo ozemlje škofije navadno zelo obsežno, so ga razdelili v arhidiakonate in tako je arhidiakon postal neposredna vez med škofom in arhidia-konatom. V zagrebški škofiji so bili arhidiakonati urejeni nekoliko drugače kot arhidiakonati oglejskega patriarhata in salzburške nadškofije na Slovenskem. Pregled slednjih nudi zelo pisano obliko, saj imamo številne redovne - samostanske, kapiteljske in arhidiakonate, ki so jih upravljali svetni duhovniki. Arhidiakoni so bili zvečine župniki v ar-hidiakonatu ali celo izven njega. V zagrebški škofiji pa so bili arhidiakoni kanoniki in so bivali v Zagrebu na Kaptolu. Glavna arhidiakonova služba je bila vizitacija, kar pomeni, da je v svojem arhidia-konatu nadziral duhovnike in vernike v vsem, v čemer so kršili božje zapovedi in določbe kanonov.69
V	srednjem veku je torej na slovenskem ozemlju obstajala v cerkvenoupravni razdelitvi ustanova arhi-diakonatov. 0 tem, kako je bilo porazdeljeno slovensko ozemlje v cerkvenoupravnem pogledu, podrobneje razpravlja Milko Kos.70 Ozemlje današnjega Prekmurja pa je v prvi polovici 14. stoletja bilo v okviru škofij razdeljeno v dva arhidiakonata:
belmurskega in beksinskega. Belmurski arhidiakonat s sedežem v Murski Soboti je vključeval gornje Prekmurje, spadal pa je pod györsko škofijo. O njem govori edini dokument iz leta 1331, ko omenja arhidiakona v Belmuri:71 Archidiaconus de Beelmura. Po Zelkovih72 navedbah na podlagi danih zgodovinskih podatkov ni mogoče priti do končne razjasnitve, kolikšen je bil obseg in razsežnost ar-hidiakonata, katerega arhidiakon je stoloval v Murski Soboti. Vendar na podlagi posebne cerkveno zgodovinske ozemeljske enote, ki se je v novem veku uveljavila tudi na civilnem področju sklepa, da se več ali manj ujema z obsegom belmurskega arhidiakonata v začetku 14. stoletja. Kajti upravno enoto, v kateri so bile združene slovenske župnije v Železni županiji, so v györski administrativni terminologiji označevali z izrazom Tötsäg73 (dis-trictus Tothsagiensis) Slovenci-domačini pa so jo imenovali Slovenska okroglina (krajina).
BeksinskP4 arhidiakonat pa je vključeval dolnje Prekmurje, in sicer župnije, ki so ležale severno od reke Mure, spadal pa je pod zagrebško škofijo. Zajemal je ozemlje, ki se je razprostiralo severno od Drave, reka Mura pa ga je delila v dva okraja: prekmurskega in medmurskega. Prvotno se je ime bek-sinski arhidiakonat uporabljalo le za prekmursko ozemlje (tj. za prekmurski distrikt, districtus Transmuranus), pozneje so mu bile pridružene tudi medi-murske župnije, a je za oba dela obveljalo skupno ime, beksinski arhidiakonat.75 0bstoj beksinskega arhidiakonata in njegovo pripadnost zagrebški škofiji potrjujejo popis beksinskih župnij iz let 1334 in 1501, listina kralja Sigismunda iz leta 1398 ter nekateri viri o beksinski desetini in beksinskih arhi-diakonih.76
Kot zanimivost naj dodam, da tako kot je jav-noupravno Železna županija pripadala distriktu Tötsäg, je dolnje Prekmurje konec 15. stoletja v
65	Prav tam, str. 136; Kuzmič, Cerkvena uprava zagrebške škofije, str. 91.
66	Med preostalimi izstopajo dokaj močen protestantizem na ozemlju, ki ga je pokrivala sombotelska škofija, kakor tudi vznik protestantske književne tvornosti med prekmurskimi Slovenci (Kuzmič, Cerkvena uprava zagrebške škofije, str. 91).
67	Prav tam, str. 99-100.
68	Ta meja je ugotovljena po madžarskih zgodovinarjih Deeru, Holubu, Karäcsonyju in slavistu Kniezsu (Zelko, Zgodovina Prekmurja, str. 137).
69	Škafar, Prekmurski del, str. 17-18.
70	Kos, Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije, str. 192-193; isti, Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja, str. 266-267.
71	Belmura je drugo ime za Mursko Soboto, kar potrjuje zgodovinski zapisek iz leta 1436: possessio Belmura alio nomine Murazombathya (Zelko, Zgodovina Prekmurja, str.
140).
72	Prav tam.
73	Ime Töt, Tötsäg je staromadžarskega izvora, iz dobe priselitve Madžarov v Panonsko kotlino. Z imenom Töt so Madžari imenovali tiste Slovane, ki so se sami imenovali Sloveni, svoj jezik pa slovenski (Zelko, Zgodovina Prek-murja, str. 100). Ta navedba utemeljuje številna ugibanja, zakaj so se slovenski prebivalci Prekmurja stoletja najbolj dosledno označevali za Slovence. Ravno izpostavljenost madžarskim pritiskom zaradi želje oblasti, da bi iz mno-gonarodne Ogrske ustvarili enonarodno Madžarsko, jih je še toliko bolj "spodbujala" k ohranjanju prvotnega poimenovanja po naselitvi in lastne narodnosti.
74	Ustanovljen je bil za časa zagrebškega škofa Avguština Gazzota (1304-1323), ko je bil arhidiakonat za Pomurje za župnije na desnem in levem bregu Mure odpravljen (Košič, Starine, str. 115).
75	Zelko, Zgodovina Prekmurja, str. 101.
76	Škafar, Prekmurski del, str. 9.
2.oog
cerkveno upravna razdelitev peekmuiya v xiv stoletju


Esg
------ o
8	9
Cerkveno upravna razdelitev Prekmurja v 14. stoletju - 1: Ozemlje györske škofije; 2: Ozemlje veszpremske škofije; 3: Ozemlje zagrebške škofije; 4: Reka, potok; 5: Sedanja državna meja; 6: Zupanijska meja; 7: Meja med škofijami; 8: Bivša avstro-ogrska meja; 9: Mesto, kraj (Vir: Zelko, Zgodovina Prekmurja, str. 135).
okviru Zalske županije pripadalo ogromnemu dis-triktu Kapornak, ki je bil razdeljen na dva pod-distrikta - tukaj je bil "Veliki distrikt".77
Obdobje razcveta srednjeveške ogrske države do bitke pri Mohaču (1398-1526)
V tem obdobju je skorajda neizogibna omemba ogrskega kralja Matije Korvina, o katerem se je izoblikoval kar mit o "pravičnem kralju". Obdobje njegovega vladanja (1458-1490) se ocenjuje celo kot najrazvitejše obdobje srednjeveške ogrske kraljevine, saj je s svojim pristopom močno obogatil državo v gospodarskem, političnem in kulturnem smislu.78 Po tolikih letih pa se Madžari še danes, dejansko vsak dan, srečujejo z njim,79 prav tako se ga radi spo-
77
78
79
Hozjan, Pokrajina Med Rabo in Muro, str. 10.
Kontler, Tisočletje v Srednji Evropi, str. 96-103; Goncz,
Kratka zgodovina Madžarov, str. 46-50.
Podoba Matije Korvina namreč krasi bankovec za 1000 fo-
rintov, kar nedvomno dokazuje njegov izjemen pomen v
madžarski zgodovini.
minjamo tudi Prekmurci - npr. znamenita podelitev privilegijev trgu Murska Sobota leta 1479, potem davčna oprostitev vasem lendavskega gospostva leta 148180 in razni obhodi po prekmurskem ozemlju.81
Na splošno pa lahko rečemo, da poznosred-njeveško Prekmurje do leta 1526 izpričuje močno kolonizatorsko dejavnost veleposestnikov na novih in dotlej slabo poseljenih območjih. V tem času je bil več krajem dodeljen status trga, s čimer se je pospeševala gospodarska zaostalost občutljivega obmejnega prostora. Pojavile so se tudi manjše zaključene posestne enote, ki so jih imeli v lasti ali fevdu ministeriali (npr. Petanjci, Borejci, Krog) ter večji posestni uradi v sklopu enega gospostva (npr. turniška pražupnija, katere upravni sedež se pozneje preseli v Beltince).82
Prva polovica 16. stoletja je za zgodovino Prekmurja izrednega pomena. Po eni strani jo je zaznamoval protestantizem, ki se je ravno v tem času začel razširjati pod vplivom zemljiških gospodov, po drugi pa je prekmursko ozemlje pričelo čutiti prve posledice turških napadov. Njihovo težišče je sicer bilo omejeno na takratno Ogrsko,83 a v silnih napadih ni izostalo niti Prekmurje.
In veliki dan je vse bližje ... Enote turškega Su-lejmana, enega največjih turških vladarjev, so 23. avgusta leta 1526 prestopile reko Dravo, hkrati je tudi vojska ogrskega kralja Ludvika II. prispela v Mohač. Prizorišče boja, ki je zapečatila usodo samostojne ogrske kraljevine, so izbrali Madžari, z izborom glavnega poveljnika vojske pa niso imeli sreče, saj mladi kralj ni imel vojaških izkušenj. Zaradi tega je bil kot eden izmed glavnih poveljnikov izbran Pal Tomori, nadškof iz Kalocse, ki je bil sicer dober vojak, a tako veliki vojski ni poveljeval še nikoli. Ogrska vojska, ki naj bi štela okoli 25 tisoč mož, se je tako 29. avgusta 1526 podala v boj v najbolj neugodnih možnih okoliščinah zoper tri do štirikrat številčnejšo vojsko.84 V boju, ki je po podatkih85 trajal približno uro in pol, je Turkom uspelo popolnoma86 uničiti ogrsko vojsko, razkosati
81
Viri za zgodovino Prekmurja, str. 77-80. Poleg obiska Gornje Lendave, kjer je izdal listino (Viri za zgodovino Prekmurja, str. 80), se je z vojsko mudil tudi v Dolnji Lendavi, in sicer 28. avgusta leta 1480. Tedaj je na gradu Nikolaja Banffyja napisal 2 pismi, naslovljeno na mesto Bratislava (kopije teh pisem glej: Teleki, Hunyadiak kora Magyarorszagon, str. 127-129).
82	Hozjan, Oris fevdalno-posestnih razmer, str. 58.
83	Sulejman se je najprej leta 1521 dvignil z veliko vojsko iz Carigrada proti Donavi, da udari na Beograd, ki je veljal za ključ do ogrske dežele in njeno najmočnejšo trdnjavo proti turškemu cesarstvu (Goncz, Kratka zgodovina Madžarov,
str. 53-56).
84	Viri za zgodovino Prekmurja, str. 87-88. Kontler, Tisočletje v Srednji Evropi, str. 109-110.
85	Viri za zgodovino Prekmurja, str. 89.
86	Iz tega boja naj bi ušli le redki. Na bojnem polju je tedaj obležalo sedem cerkvenih knezov, 500 odličnih plemičev in do 20.000 vojakov. Med padlimi je bil tudi Tomaž Szechy, ki se je zelo zavzemal za protestantsko versko idejo, prav
200g
ogrsko kraljestvo in potisniti mejo turške države v dvajsetih letih za 400 km proti zahodu.87 Ogrsko kraljestvo je zatem (po padcu Budima, leta 1541) razpadlo na tri dele: na osmansko provinco (ejalet Budim), na vazalno sedmograško kneževino na vzhodu in na kraljevino Ogrsko, ki se je omejila na območje zahodne Ogrske in Slovaške. Tega leta je prvo srečanje s turškimi napadalci doživelo tudi Prekmurje, saj so roparske čete po mohaški bitki prodrle skozi nezavarovano Ogrsko vse do Lendave.88
LITERATURA
"vari na jugozahodnem Madžarskem (ur. Branko Kerman). Murska Sobota : Pokrajinski muzej, 1995.
Enciklopedija Slovenije. 1. in 12. zvezek, Ljubljana : Mladinska knjiga, 1987, 1998.
Fujs, Metka: Posebnosti prekmurske zgodovine. Temeljne prelomnice preteklih tisočletij: zbornik referatov (ur. Stane Granda in Barbara Šatej). Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2001, str. 141-151.
Goncz, Läszlo: Kratka zgodovina Madžarov. Murska Sobota : Franc-Franc, 2004.
Gruden, Josip: Zgodovina slovenskega naroda. Celje : Mohorjeva družba, 1992.
Hozjan, Andrej: Oris fevdalno-posestnih razmer na območju Prekmurja ter do reke Rabe med 12. in 18. stoletjem. Pokrajinski muzej Murska Sobota: katalog stalne razstave (ur. Janez Balažic in Branko Kerman). Murska Sobota : Pokrajinski muzej, 1997, str. 55-62.
Hozjan, Andrej: Pokrajina med Rabo in Muro skozi zgodovinska obdobja. Varstvo arhivskega gradiva privatne provenience: zbornik referatov (ur. Andrej Nared). Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2005, str. 7-15.
Hozjan, Andrej: Ponovna utrditev krščanstva. Škofija Murska Sobota: zgodovinski oris krščanstva v Pomurju (ur. Stanislav Zver in Franc Kuzmič). Murska Sobota: Zavod sv. Miklavža, 2006, str. 19-23.
Hozjan Andrej: Opisovanje in proučevanje preteklosti in kulturne dediščine Prekmurja. Narodne manjšine 6. Živeti z mejo. Panonski prostor in ljudje ob dveh tromejah: zbornik referatov na
tako ni bilo prizaneseno ogrskemu kralju Ludviku II., ki se je sicer skušal rešiti, vendar neuspešno (Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 563). Imena padlih v tej bitki so natančno zabeležena v kroniki Istväna Brodaricsa (Viri za zgodovino Prekmurja, str. 89-90)
87	Od Beograda, ki ga je turška vojska osvojila leta 1521, do Budima, ki ga je zasedla leta 1541 (Simoniti, Turški vpadi, str. 96).
88	Prav tam, str. 96-98.
znanstvenem posvetu v Murski Soboti, 9-11. novembra 2007 (ur. Vera Klopčič in Anton Vratuša). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti: Inštitut za narodnostna vprašanja, 2008, str. 84-89.
Kerec, Darja: Szecsiji in njihov rodbinski grb. Zbornik soboškega muzeja 8 (ur. Janez Balažic). Murska Sobota : Pokrajinski muzej, 2005, str. 137145.
Kerman Branko: Zlata doba slovanstva v Spodnji Panoniji. PokraKinski muzeK Murska Sobota: katalog stalne razstave (ur. Janez Balažic in Branko Kerman). Murska Sobota : Pokrajinski muzej, 1997, str. 37-45.
Kerman, Branko: Srednji in novi vek v Prekmurju v luči arheoloških najdb. Pokrajinski muzej Murska Sobota: katalog stalne razstave (ur. Janez Balažic in Branko Kerman). Murska Sobota : Pokrajinski muzej, 1997, str. 45-54.
Kerman, Branko: Staroslovanska jama z najdišča Grofovsko 2 pri Murski Soboti. Zbornik soboš-kega muzeja 8 (ur. Janez Balažic). Murska Sobota : Pokrajinski muzej, 2005, str. 117-137.
Kerman, Branko: Staroslovanska naselbina Kotare pri Murski Soboti. Zgodnji Slovani. Ljubljana : Narodni muzej Slovenije, 2002, str. 17-26.
Klaič, Nada: Povijest Hrvata u razvijenom srednjem viKeku. Zagreb : Školska knjiga, 1976.
Kontler, Läszlo: Tisočletje v Srednji Evropi: madžarska zgodovina. Ljubljana : Slovenska matica,
2005.
Kos, Milko: Conversio Bagoariorum et Carantano-rum. Ljubljana : Znanstveno društvo, 1936.
Kos, Milko: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. V. zv. Ljubljana : Jugoslovanska tiskarna, 1928.
Kos, Milko: Zgodovina Slovencev od naselitve do pet-naKstega stoletKa. Ljubljana: Slovenska matica, 1955.
Kos, Milko: Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije. Ljubljana : Jugoslovanska knjigarna, 1933.
Kosi, Miha: ... quae terram nostram et Regnum Hungariae dividit ... : razvoj meje cesarstva na Dolenjskem v srednjem veku. Zgodovinski časopis, 56, 2002, št. 1-2, str. 41-91.
Kosi, Miha: Templarji na Slovenskem. Zgodovinski časopis, 48, 1994, št. 2, str. 149-186.
Kosi, Miha: ZgodnKa zgodovina srednKeveških mest na Slovenskem. Primerjalna študija o neagrarnih naselbinskih središčih od zgodnjega srednjega veka do 13. stoletja. Ljubljana : Založba ZRC, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2009.
Košič, Jožef: Starine železnih in salajskih Slovenov: fragment iz zgodovine ogrskih Slovencev (Objavil in pripombe pridejal Josip Gruden). Časopis za zgodovino in narodopisje, XI, 1914, str. 93-154.
200g
Kovačič, Franc: Gradivo za prekmursko zgodovino. Časopis za zgodovino in narodopisje, XXI, 1926, str. 1-20.
Kristo, Gyula: Die Arpaden-Dynastie. Die Geschichte Ungarns von 895 bis 1301. Corvina, 1993.
Kuzmič, Franc: Cerkvena uprava zagrebške škofije v Prekmurju in njen vpliv na Prekmurje. Podra-vina (Samobor), lipanj 2004, vol. 3, br. 5, str. 89-97.
Lexikon des Mittelalters. Artemis & Winkler Verlag. München und Zürich, 1991.
Simoniti, Vasko: Turški vpadi v Prekmurje v 16. in 17. stoletju ter njihove posledice. Pokrajinski muzej Murska Sobota: katalog stalne razstave (ur. Janez Balažic in Branko Kerman). Murska Sobota : Pokrajinski muzej, 1997, str. 95-110.
Sos, Agnes C.: Die slavische Bevölkerung Westungarns im 9. Jahrhundert, Müncher Beiträge zur Vor- und Frühgeschichte 22. München, 1973.
Skafar, Ivan: Prekmurski del beksinskega arhidia-konata do leta 1400. Zagreb: Croatica christiana periodica III, št. 4, 1979, str. 9-50.
Stih, Peter: Madžari in slovenska zgodovina v zadnji četrtini 9. in prvi polovici 10. stoletja. Zgodovinski časopis, 37, 1983, št. 3, str. 171-201.
Stih, Peter in Vasko, Simoniti: Slovenska zgodovina do razsvetljenstva. Ljubljana: Korotan, v Celovcu: Mohorjeva družba, 1995.
Stih, Peter: Ozemlje Slovenije v zgodnjem srednjem veku: osnovne poteze zgodovinskega razvoKa od začetka 6. do konca 9. stoletja. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, 2001.
Viri za zgodovino Prekmurja, Szöveggyujtemeny/ Zbirka dokumentov, 1. kötet/1. zvezek 871—1849 (pripravili: Benczik Gyula, Bilkeb Iren, Andrej Hozjan, Kapiller Imre, Franc Kuzmič, Molnar Andras, Mukicsne Kozar Maria). Szombathely-Zalaegerszeg, 2008.
Teleki, Jozsef: Hunyadiak kora Magyarorszägon. Pesten : Emich Gusztav Könyvnyomdaja, 2. zv., 1857.
Zelko, Ivan: Zgodovina Prekmurja: izbrane razprave in članki. Murska Sobota : Pomurska založba, 1996.
ji Slovani: zgodnjesrednjeveška lončenina na obrobju vzhodnih Alp (ur. Mitja Guštin). Ljubljana : Narodni muzej Slovenije, 2002.
ZUSAMMENFASSUNG
Das Ubermurgebiet (Prekmurje) von Pri-winas Fürstentum (847-861) bis zur Schlacht bei Mohacs (1526)
Das heutige Ubermurgebiet (Prekmurje) gehörte in kirchlicher und politischer Hinsicht zunächst zum Salzburger, dann zu Methods und erneut zum Salzburger Bistum, ab 1094 zu dem Bistum Agram (Zagreb). Zur Zeit der ungarischen Oberherrschaft (Gyor hatte das obere Ubermurgebiet nämlich für sich beansprucht), als dieser Raum ein ganzes Jahrtausend lang vom Muttervolk getrennt war, waren die Einwohner des Ubermurgebiets verwaltungsmäßig in zwei Gespanschaften aufgeteilt. Die ungarische Kirchenverwaltung lehnte sich dabei an die damalige politische Verwaltung des Ubermurgebiets an: der nordöstliche Teil des Ubermurgebiets mit Ortschaften in der Umgebung von Muraszombat (Murska Sobota) gehörte zur Gespanschaft Vas-megye (Železna županija), der südöstliche Teil mit Alsolendva (Dolnja Lendava) zur Gespanschaft Za-lamegye (Zalska županija). In kirchenverwaltungsmäßiger Hinsicht wurde das Gebiet der Gespanschaft Vasmegye dem Bistum Gyor zugesprochen, das Gebiet der Gespanschaft Zalamegye aber der Gespanschaft Vaszprem, zunächst ohne das Ubermurgebiet. Das ungarische Gespanschaftssystem bildete sich im 11. Jahrhundert endgültig heraus, als ein Teil der Pfarren in der Gespanschaft Zalamegye im Ubermurgebiet dem neugegründeten Bistum Agram (Zagreb) zugesprochen wurde. Die Verwaltungsgrenze zwischen den Gespanschaften wurde seit 1176 auch die Kichengrenze zwischen den Bistümern Gyor und Agram (Zagreb) und blieb bis zur Gründung des Bistums Szombathely im Jahr 1777 bestehen. Die Grenzziehung zwischen den Bistümern Agram (Zagreb) und Vaszprem ging nicht so glatt vonstatten, Streitigkeiten zogen sich bis zum 18. Jahrhundert und noch weiter hin. Neben allen anderen äußeren Mächten, die in dieses kleine Ubermurgebiet eindrangen, wurde auch die Türkengefahr immer akuter.