modernoj književnosti ni mogla mimo temeljnega dela, ki govori o strukturi pravljice, Proppove Morfologije pravljice. Odlomku iz te knjige sledijo teksti, ki govore o pravljičnih pripovednih postopkih v modemi književnosti (Lihačov), o vprašanju transpozicije pravljice v umetno literaturo, in na podlagi analiz Hauptmannovih, Kafkovih, Andričevih del odkrivajo prav­ ljične elemente v njihovem ust­ varjalnem postopku (Boškovič- Stulli, Daemmrich, Šutič). Izbor Teorija recepcije u nauči o književnosti prinaša tek­ ste, ki so v zadnjih desetih letih označili nastajanje recepcijsko- estetske misli v nemški literarni vedi (Jauss, Weinrich), smeri, ki hoče postati temelj nove literarne zgodovine: pomen, smisel in vrednost literarnega dela se obli­ kujejo šele v zgodovinsko določe­ nem odnosu med tekstom in bralcem, tj. v procesu recepcije. Poleg prvotne teorije so v izbor zajeta še besedila, ki ji dajejo nekaj dopolnil in popravkov, ter marksistična teorija recepcije (Naumann in Weimann). Knjigo je uredila Dušanka Marički. Urednik izbora Socialna dra­ ma dr. Tihomir Vučkovič od­ kriva med tremi smermi socialne dramatike, kakršna je nastala med obema vojnama v Nemčiji, ZDA in Jugoslaviji (predvsem v Sloveniji), ob razlikah tudi zdru­ žujoče elemente: teksti služijo predvsem ciljem neposredne bor­ be revolucionarnega razreda, nji­ hova stilna in izrazna sredstva so preprosta, dramske oblike pre­ težno krajše. Knjiga je razdeljena na dva dela: v prvem so teoretični teksti, ki so nastali neposred­ no ob iskanju drugačnih poti v dramatiki (Lunačarski, Kreft, Krleža, Brecht, Gould), v drugem pa literarni in gledališki zgodo­ vinarji to dramatiko analizirajo in vrednotijo (Lawson, Selenič, Žmegač, Zadravec, Rulicke- Weiler). V. Troha SIMPOZIJ O OTONU ŽUPANČIČU Še pred nedavnim smo se spominjali obletnic pomembnej­ ših slovenskih literarnih ustvar­ jalcev s priložnostnimi slavno­ stmi. Šele ob obletnici Cankar­ jevega rojstva je bila uresničena misel o strokovnem, literarno­ zgodovinskem simpoziju; letos se je takšno dejanje ponovilo tako, da je bilo posvečeno Otonu Zu­ pančiču. Glavni prirediteljici sta bili Slovenska akademija znanosti in umetnosti — v njenih prostorih je potekal simpozij 29., 30. junija in 1. julija 1978 - ter filozofska fakulteta ljubljanske univerze. Strokovno srečanje je bilo dovolj široko zasnovano, saj ni zajelo samo literarnih zgodovinar­ jev, ampak tudi jezikoslovce, pre­ vajalce in celo enega pesnika. Udeležba je bila mednarodna; med nemško govorečimi prišleci je bil razveseljiv odziv celovške univerze. Precej prijavljencev iz vzhodnoevropskih držav ni mog­ lo pripotovati v Ljubljano zaradi ..objektivnih vzrokov14, kar je ob­ žalovanja vredno; pač pa so prišli Poljaki. Iz drugih jugoslovanskih republik so se odzvali vabilom tamkaj delujoči slovenisti in nekateri prevajalci naše književ­ nosti. Izmed slovenskih razisko­ valcev so nastopili predstavniki različnih generacij. Takšna ude­ KRONIKA ležba je načelno pozitivno odse­ vala v pluralizmu raziskovalnih metod, čeprav se je del razisko­ valcev zadovoljil s paberkovanjem po Župančičevi ustvarjalnosti in z izrazi občudovanja do pesnika, kar ne sodi na strokovno sreča­ nje. Zaradi množične udeležbe, ki otežuje pregled nad prispevki (teh je bilo nekaj nad petintri­ deset), samo opozarjamo na nekatere vidike, ki so pritegnili pozornost raziskovalcev, in na tehtnejše referate. Zelo redki so bili takšni, ki so razčlenjevali ustroj posamez­ nih Zupančičevih pesmi ah zbirk; več je bilo prerezov skozi njegov opus. Tako je bilo pesnikovo osrednje ustvarjalno obdobje z oblikovno-pomenskimi vprašanji zbirke Samogovori samo večkrat omenjeno, ne pa samostojno ob­ ravnavano. Predvsem se je poka­ zalo, da so mnoga vprašanja o Zupančičevem mestu v sočasnih literarnih tokovih še vedno precej odprta in potrebna preverjanja. Sintetiziranje dosedanjih primer- jalnozgodovinskih dognanj in nji­ hov pretres je opravil Janko Kos (Župančič v luči primerjalne književnosti), ki je tudi opozoril na še ne raziskane probleme pesnikovih del glede na postro- mantiko, novo romantiko in eks­ presionizem. Zgodnja lirika je pritegnila pozornost Franceta Bernika (Slogovna modernost Ž u ­ pančičevih zgodnjih pesmi); ugo­ tovil je, da v zbirki Čaša opojno­ sti (1899) ni doslednega sprejema evropskih novoromantičnih sme­ ri, ampak je ohranjena vrsta tra ­ dicionalnih izhodišč. Urednik pesnikovega Zbranega dela Joža Mahnič je upošteval v razlagi ljubezenske motivike še neobjav­ ljene tovrstne pesmi, najdene v korespondenci, s katerimi javnost še ni bila seznanjena (Razvoj ljubezenskega čustvovanja v Ž u ­ pančičevi liriki). Precej referentov je obravnavalo Veroniko Dese- niško (1924), ki je vzbudila ob krstni uprizoritvi ugovore gleda­ liške kritike. Simpozijski prispev­ ki so odkrivali enostranskost ta­ kratnih kritiških meril, ker so le-ta temeljila na zakonitostih takšne dramatike, v kakršno Žu­ pančičevo simbolistično usmer­ jeno delo ne sodi. To je bila problematika, ki jo je razkrival Fran Petre (Župančičeva Vero­ nika DeseniSka - iluzionistična tragedija). Avtoiji številne skupine refe­ ratov so vzporejali Župančičevo delo z deli njegovih sodobnikov v slovenski, pogosto pa v južnoslo­ vanskih književnostih. Tako je Franca Buttolo interpretirala dve pesmi, da je lahko določila so­ rodnosti in odmike med Župan­ čičem in Antonom Vodnikom (Župančičev pesniški jezik in zgodnji ekspresionizem Antona Vodnika). Boris Paternu pa je analiziral odnos povojnih sloven­ skih lirikov do novoromantičnega pesnika, pri čemer je pokazal glavne razvojne tendence od za­ četnega vzorništva do odkrite opozicije (Župančič in povojna slovenska poezija). Sarajevski slo­ venist Juraj Martinovič je primer­ jal našega pesnika z Vladimirom Nazorjem (Oton Župančič - Vladimir Nazor); Vatroslav Kale- nič pa je dognal, da izvirajo vzroki Domjaničevega zanimanja za slo­ venskega novoromantika v hrvaš­ kem kajkavstvu (Župančičevska motiviranost v poeziji Dragutina Domjaniča). Avtor je posredoval ugotovitve na humomoretoričen način, kar je poživilo utrujeno poslušalstvo. Zal je bil verzološki samo referat Franca Zadravca, ki je opazoval tovrstni vidik Županči­ čeve lirike v sklopu celotnega literarnega obdobja, ki mu lirik pripada (Slovenski verz od 1896 do 1920). Precejšnja skupina referatov se je ukvarjala z vprašanji pre­ vajanja Župančiča v druge jezike in obratno: njegovih pesniških, pripovednih in dramatskih pre­ vodov v slovenščino. Pojmovanje prevoda je najbolj radikalizirala Majda Stanovnik-Blinc, ki ga je utemeljila kot obliko literarnega dela (Župančič in pripovedna proza: prevod romana Oliver Twist). Vtisi, dobljeni pri poslušanju simpozija, dopuščajo sklepanje, da prispevki na njem ne spremi­ njajo dosedanjih glavnih literarno­ zgodovinskih ugotovitev o Zu­ pančičevem literarnem delu, mar­ več bolj natančno osvetljujejo mnoge podrobnosti, ki bodo po­ stale dostopnejše literarnim raz­ iskovalcem, ko bodo izšli referati v samostojnem zborniku. Upaj­ mo, da ne bo treba predolgo čakati na njegov izid. M. Dolgan SREČANJE KNJIŽEVNIH PREVAJALCEV Lansko srečanje književnih prevajalcev (Novo mesto, od 6. do 8. oktobra) je nadaljevalo tra­ dicijo prejšnjih srečanj (Bled, Radenci, Koper). Zasnovano je bilo dovolj široko, da je lahko sprejelo v delovni program speci­ alne in splošne teme teorije, kritike in zgodovine prevajanja, obenem pa pritegnilo več ugled­ nih prevajalcev iz jugoslovanskih republik. Ti letos niso bili tako številni kot prejšnja leta; prav tako ni bilo tujih gostov. Oboje lahko pripišemo značaju novo­ meškega srečanja, ki se je usta­ vilo skoraj izključno ob enem samem človeku — pesniku in prevajalcu Otonu Župančiču. Župančič in njegovo delo sta bila v žarišču novomeškega preva­ jalskega srečanja, vodilo in kaži­ pot številnim predavateljem in redkim razpravljalcem. Zupan­ čiču bo posvečen tudi zbornik s srečanja (O ton Zupančič v pre­ vodih), v katerem bojo poleg prebranih referatov natisnjena tudi neprebrana, v prvih oktobr­ skih dneh še nenapisana poročila, in popolna bibliografija Županči­ čevih prevodov in prevodov iz Župančiča. Zato je treba najprej opisati dominantno usmeritev letošnjega srečanja v Novem mestu. Vse referate lahko razdelimo v tri skupine. Prva zajema poro­ čila o Zupančiču kot prevajalcu velikega števila besednih umetnin svetovne književnosti. To skupino je uvedlo predavanje dr. Joža Mahniča Župančič ko t organi­ zator in teoretik prevajanja, ki je pokazalo pesnikove poskuse, da bi Slovenci načrtno izdajali pre­ vode svetovne klasike v knjigah, zbralo pa tudi njegove izjave o vprašanjih prevajalske prakse, zla­ sti ob Shakespearovih delih. Mah­ nič je razglasil Župančiča za ..vsestranskega utemeljitelja so­ dobnega prevajalstva pri Sloven- cih.“ Od drugih poročil moramo v to skupino uvrstiti referate Dušana Zeljeznova (Puškin v Župančičevih prevodih), Janeza Menarta (Nekaj misli o Županči­ čevih prevodih Shakespearovih dram), Andreja Capudra (Ž u ­ pančič in Dante) in Janka Modra (Župančičev Slehernik). Že janu­ arja 1978 smo na večeru v druš­ tvu prevajalcev poslušali Klopči­ čevo analizo Zupančičevih prevo­ dov Hofmannsthalovega Sleher­ n ika , Rostandovega Cyranoja de Bergeraca in Molierovega Tar­ tufa; to moramo zdaj prišteti sem, saj bo tudi izšla v Županči­ čevem zborniku. Pa vendar je to kaj malo v primeri z velikim in