ŠPANSKI    PLES
FRAN     ELLER
Zvonke gosli in kitare, cimbale po jo ubrane, in poredne kastanjete klokotajo rezko vmes.
Gibkih parov lahne čete iščejo se in gubijo, ziblje ko barvito polje se pred nami španski ples.
Mladih mož oči sokolje — v svili prožijo se meča, kamižole in pasiee, pester val trakov in tvez.
In mladenke rjavolice, izpod las jim tle uhani, smeh belino zob odstira, in pogled pri kresu kres. —
Na bregeh Gvadalkvivira kri cvete iz oleandrov, sklanjajo v objem zefira, v krilo palm se in cipres.
Na bregeh Gvadalkvivira je doma ljubezen žarka, tam m hotel biti suženj, dan v peklino nje ižes.
Gosli glas, drhteč in južen .. in kitare zagrmi jo, piski švignejo ko bliski, iz viharne sle teles
bruhnili so rdeči vriski, ves v plamenih je fandango. Čuvaj se, a če si upaš, brat, ne jemlji jih zares!
O UPRIZORITVI GOETHEJEVEGA «FAUSTA
»
ANTON    OCVIRK
«Der kleine Gott der Welt bleibt stets von gleichem Schlag Und ist so wunderlich, als wie am ersten Tag.»
(Faust: Prolog im Himmel.)
pričo uprizoritve prvega dela Goethejevega «Fausta» v naši drami se mi zdi nujno spregovoriti o pomenu te genialne umetnine, o odnosu tragedije do gledališča, o uprizoritvi sami ter o zmožnostih naše režije in igralstva. Trdim in sem prepričan, da je bil presmel korak naše gledališke uprave, seči po tako avtohtono svojevrstni umetnini, ki zanjo nismo dorasli, kar jasno priča uprizoritev bodisi režisersko bodisi igralsko. Ni me v tem potrdil samo razkol, ki vlada med delom, pisanim za gledališče, in delom, pisanim za umetniško resnico življenja, ampak vse bolj razkol med obzorjem našega človeka in med njegovim hotenjem, ki se premalo ravna po svoji notranji moči in le prerad sega po delih, ki jim ni kos. —
39*
611