V presls^bi gospoclai ©krafiiega sodnika O gospodu okrajnem sodniku v Kupi ne bi nihče mislil, da se bo še spokoril zaradi naporov v težki službi. Na vsak način se mora pranati, da je v svojib. uradnih urah, !ri so irajaie od devetih do dvanajstih, bil precej hiter v odpravi strank. Če je kak kmer ali koear hotel bolj nataneno opisati svojo zadevo, ga je tako nahrulil, da se je revež popolnorna zmedel in ni spravil iz aebe besede. Gospod sodnik je nato rekel stranki: »Upara, da boste prihodnjič vedeli, čemu ste prav za prav prišli. Moj eas je predragocen. Z Bogom!« »Naslednji!« je nato zabrenčal gospod sodnik proti slugi Klučarju. Ta naslednji je bil ali gospod poštni upravitelj ali gospod gozdar. Pri takem obisku si je seveda moral gospod sodnik vzeti kako urico odmora, da se je mogel porazgovoriti o lovu ali tarok-partiji. Nazadnje je še prišel bogat posestnik, potem pa je bilo konec uradnega časa. Go3pod sodnik v Rupi je tudi popoldne od dveh do štirih imel uradne ure, a to so bile »tihe«, to se pravi, da sluga v tem času ni sme! nikogar spustiti k njemu. Nekega oblačnega jesenskega dne je ura ravno udarila dve, ko je gospod sodnik začel svoje delo, ki je obstojalo v tem, da je sedeč v mehkem usnjatem naslanjaču čital časopis in pri tem — zadremal. Sluga si je medtem v predsobi krajšal čas s temr da je tekal iz kota v kot za muho, ki je brenčala, tako da ni mogel zadremati. Muha pa je bila v vsakem oziru muhasta. Sedla je na kak predmet, a ko je Klučar že mislil, da jo ima v rokah, je zazumelo in muha je bila že na drugem predmetu. Nazadnje pa se je sluga zadovoljno namuznil, ker je mislil, da je muha že njegova. Poredna muha je namreč sedela na vratih in se je zdelo, da nima namena, da bi kmalu zletela. Možakar je že dvignil roko, v kateri je držal preeej veliko krpo. Vrata pa so se v tem trenutku naglo odprla in slugo butnila po glavi. Presenečen od nenadnega napada, se je revež zvrnil po tleh. Prišlec, ki je bil vrata odprlr se je ob njem spotaknil in v naslednjem trenutku se je mudil grozen prizor: sluga je ležal na tleh, prišlec pa na njem. »Teslo zabito, ali ne veš, kaj se spodobi, preden kdo stopi v uradni prostor!« je zavpil sluga, ko je spet vstal. Prišlec je bil tako zmeden, da ni našel besed. Preden se je zbral, je sluga spet zagrmel: »Kaj iščeš tu?« Fant, ki je bil posel barona Š., je jecljaje povedal, da je prinesel od svojega gospoda pismo, katerega mora osebno izročiti gospodu sodniku. »Moj Ijubi, iz tega ne bo nič! Gospoda sodnika ne boš motil. Taka nesramnost!« Fant pa se ni dal odpraviti. Kar naprej je trdil, da mora pismo takoj izročiti gospodu sodniku. Sodni sluga je vpil nad njim, da se j€ kar penil. Sedaj se je pa ojunačil tudi fant. »Takoj me boš pustil k gospodu sodniku, ali pa ti eno primažem!« Že je dvignil desnico, da bi uresničil svojo pretnjo, a v tem kritičnem trenutku so se odprla druga vrata in na pragu se je pojavil gospod soduik, ki ga je krik in vik zbudil. Zlovešče je naježil obrvi in zagrmel: »Kaj si drzne to eloveee tu — v uradu?« Fantova korajža je ob tem gromkem glasu slilapela. Osupnjen je držal pismo v roki in hlastal po besedah, toda nobene ni spravil iz grla. Gospod sodnik je srdito ukazal: »Klučar, takoj zaprite tega smrkavca v temno celicoT Ste razumeli?« Pozvonil je, na kar je prišel še en sluga. Klučar in ta sta spravila fanta v temno celico. Fant je presedel v ječi štiri in dvajset ur. Nasiednjega dne ob dveh je spet stal pred strogim gospodom sodnikom. »Moj ljubi, sedaj ste imeli dovolj časa, da ste se spokorili za svoje grdo obnašanje. Če ima človek v uradu opravek, mora biti vljuden in v pravem času priti. Zapomnite si to! — Sicer pa, v kakšni zadevi ste prišii?« »Gospod sodnik, pismo sem prinesel od gospoda barona in bi ga moral vam osebno izročiti.« Potegnil je pismo iz žepa in ga dal sodniku. Ta ga je prebral in poskočil, kakor da bi ga kača pičila. »Kluear!« je zavpil v predsobo. Poklicani je vstopil. »Klučar, vi ste največji osel na božjem svetu! Zakaj niste dovolili fantu, da bi mi izročil pismo? Sedaj je nesreča tu. Gospod baron me je naprosil, da bi bil danes krstni boter. Zaradi vas bo moral biti krst odložen in jaz imam sitnosti... In ta ubogi fant je moral štiri in dvajset ur po nedolžnem sedeti! Jaz bi mu moral biti hvaležen, če bi vam bil veeraj res eno prisolil...« Sluga je stal pred gospodom sodnikom ko poparjen kužek. »Ne stojte tu, vi osel! Tecite in mi takoj preskrbite voz, da born uredil zadevo, če bo še mogoče!« Sluga je tekel, kolikor so ga nesle noge. Na povratku je sreeal fanta, ki je šel počasi proti domu. »Vidite,« se mu je ta hudomušno nasmehnil, »da bi bilo bolje, če bi vam bil eno primazal...« Pol ure pozneje je voz z gospodom sodnikom drdral proti baronovemu gradu. Gospod sodnik je pojasnil vso zadevo, nakar je bilo vse v redu. Fant ni zaman trpel. Baron ga je zaradi zvestobe postavil za upravitelja na eni svojih pristav.