Mogočni )urij Povest iz domačih hribov »Katra, naj prideta otroka gor k meni! Mudi se mi že. Moram ob eni s poštnim vozom.« Ženkica od joka ni spravila odgovora iz sebe, šla je in čez nekaj minut sta Tonček in Ančka že pricapljala k mami. Tilka je vzela zdaj enega, potem drugega na krilo, božala ju je po licih, zraven pa so ji venomer tekle solze po licu. »Mama, zakaj se jočete?« je vprašal Tonček; »kaj vas boli?« »Saj se nejočem, Tonček,« si je brisala Tilka solze. »Poglej, hlače si si strgal; teta Katra ti jih bodo zašili, ker moram jaz danes nekam iti. — Vidva pa bodita medtem lepo pridna — kajne da bosta? — Ančka tudi, kajne?« »Ja, ja,« je pela Ančka, »mama Ancki kaj plinesla!« »Če bom mogla, bom že; pa jokati se ne smeta, če me dolgo ne bo.« Vstala je in stopila k oknu, da bi si obrisaAa solze z lic. »Mama,« je poprosila deklica čez nekaj časa, »iglajmo se! Ti bos muc. No!« »Ne, ne utegnem. Pojdita zdaj lepo dol k teti Katri! .Taz imam še delo.« Dala jima je sladkorčkov in ju spravila iz sobe. Zda^ se nesrečna žena ni več obotavljala, ampak se je začela pripravljati za na pot, čeprav ji je bilo prehudo. Iz omare je vzela nekaj obleke in perila in ga zložila v ročni kovčeg. Potem si je oblekla črno nedelno obleko in obula svoje najboljše čevlje. — Jesti ni mogla nič, rekla pa je Katri, naj ji prinese klobaso in dve žemlji, da bo imela kaj za po poti. Otroka, ki sta bila vajena po kosilu spati, je Katra položila in oba sta sladko spala. Preden je Tilka šla, je stopila še k otrokoma v sobo. Ob bolečine se ji je krčilo srce. Vroče solze so ji drsele po licu. Rada bi bila otroka zbudila, da bi se bila poslovila; ali to bi ji bilo bridkost slovesa le še povečalo in še nedolžna otroka bi nžalilo. Zato ju je pustila, naj spita, rahlo ju je poljubila na lička in ju pokrižala. »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen. — Sveta Marija, mati božja, ti ju sprejmi v svoje zavetje! Angela varuha, vidva ju varujta!« Poškropila ju je še z blagoslovljeno vodo in odšla ihte iz sobe. Ko je stopila v družinsko sobo, je bil mož tu. »Ali si že za na pot?« jo je vprašal. »Videti je, da se ti zelo mudi.« »Da. Neprijetne reči človek rad hitro opravi,« je odgovorila. »Ne bi ti bilo treba iti. — Ena sama besedica je potrebna pa bi lahko ostala. Še enkrat te vprašam, odloči se!« Odkimala je z glavo. Potem si je dela šal čez levo roko, svoj mali kovčeg in dežnik pa v desno in se je s svojimi velikimi lepimi očmi ozrla po sobi. Obraz ji je bil čisto bled in rumen, ustnice so se ji tresle, toda držala se je in se ni jokala. Mož se je čudil njeni trdnosti in je strmel v njo. V njegovi notranjosti je grozovito vrelo. Najrajši bi bil planil k ženi, jo objel in z obema rokama držal, naj ostane. Ali tega mu njegov ponos ni dovolil. Prsi so se mu razburjeno dvigale, stisnil je zobe, da so eaškrtali, ali zinil ni. Še enkrat ga je žena pogledala s svojimi velikimi modrimi očmi in potem rekla: »Zbogom, Jurij!« Sreče mu ni dala, temveč je naglo odšla. — Jurij je nekaj nerazumljivo zamrmral in stopil za njo do vrat in jih zaprl za njo. Na lopi je bila natakarica. Tilka ji je dala srečo in je rekla: »Zt-ogom, Lina! Pozdravi tudi druge!« »Ali res greste od hiše?« se je dekle zacmerllo. »Tedaj jaz tudi ne bom ostala. Še danes bom odpovedala.« »Ne, nikar, Lina, pametna bodi!« Pred hišo je že stal poštni voz; v njem je bil neki trgovski potnik, dve kmetici iz Spodnje Tople in neki usnjar iz Brezja. Ne da bi se še kaj ozrla, Je stopila v voz in ni pogledala več iz njega. Voznik je skočil na kozla, poknil z bičem, konja sta potegnila in voz je oddrdral po vaški cesti. Zunaj vasi je voznik po stari postiljonski navadi zatrobil v rog in trobil otožno vižo. Zdaj so se Tilki usule solze iz oči in ni jim branila teči. IV. Če greš od Sel v hrib, prideš po strmi poti do Naravnikovega travnika, od tam pa spet strmo navzdol v sosednjo dolino, kjer je Muta. Dobrih sto korakov od Naravnikovega travnika je romarska cerkvica sv. Rozalije. Bilo je lepega poletnega dne konec avgusta. Po strmini od Sel je lezel mož v petdesetih letih, ki je bil že od daleč videti nenavaden. Noge so mu bile nenavadno dolge, bil je plečat in nasajen, na okrogli glavi so mu štrleli črni lasje v viš, ruse pa so se mu obešale na vsaki strani ust globoko dol. Bil je hribovsko opravljen, na klobuku pa je nosil veveričji rep. Na hrbtu mu je visela živo rdeča skrinja, ki je bila s ključavnico zaklenjena. Na skrinji je bila privezana dolga palica, kakor jo imajo planinci, in neka črna reč, podobna cevi majhnega kanona; pa to ni bil kanon, ampak mogočen, starinski daljnogled v usnjati prevleki. V roki je imel možak še drugo palico, s katero se je krepko poganjal v hrib. Možak je bil Blažev brat, tistega Blaža, ki je bil pri Končniku za hlapca In ki ga je Končnik pred nekaj meseci nagnal. Imel je na šentanelskem hribu bajto, kjer je gospodaril s svojo samsko sestro Fefo; zadnji čas se jima je pridružil tudi še Blaž. Prav za prav pa je malo kaj gospodaril na svoji bajti, kajti večji del leta je bil zdoma in na popotovanjih. Pa ni popotoval le po domačih krajih, zašel je tudi na Kranjsko, na Goriško, do Trsta in v gornje kraje na Nemško. V mesta ni zahajal, pač pa blizu teh. čeprav je toliko prehodil, se še svoj živi dan ni vozil z železnico, niti s poštnim vozom ne, ampak jo je mahal peš. Dejal je, da svojih kosti ne zaupa neumnim živalim, ki so močnejše od njega; zaradi tega se ne mara vozfti s pošto; še manj pa bi mogel zaupati svoje življenje divjemu lukamatiju, saj naglica nikoli ni kaj prida in kdor v življenju šurja, dvakratno delo ima — če prej v kakem grabnu z razbito bučo ne obleži. Tako popotovanje po apostolski šegi pa je še zaradi tega dobro, ker je zastonj, možak pa si je znal grede tudi še lepe denarje zaslužiti. Znal je namreč skoraj vsake mojstrnije nekaj, čeprav se ni nobenega rokodelstva učil: vezal je piskre, popravljal ure, je rezal okna, šiviljam uravnal stroje, kuharicam mline za kavo, dekletom uhane in prstane, znal je poslikati skrinje, omare in vrata — pa še kaj. Vsak ga je rad sprejel, vsakemu je vedel kaj napraviti, pa je dobil zastonj večerjo in prenočišče, zraven pa še okroglega tudi precej. Pri vsem delu mu je ostalo še zmeraj dovolj časa, da se je lahko vdajal svojemu veselju do hribov. Obhodil je namreč vse, le na nevarne se ni podajal, in ko je prišel na kak vrh, je postavil svoji palici navzkriž, vmes je privezal svoj mogočni »rešpetin«, ki ga je pred leti v Ljubljani za dve sto goldinarjev kupil, in je po cele ure gledal skozenj zdaj na kak sosednji vrh, zdaj tja na kak travnik, kjer so kosci brusili kose, zdaj pred kako hišo, kjer so se otroci igrali. Svojega »rešpetina« ni mogel prehvaliti, kako daleč nese; nikomur ga ni dal iz rok in ponoči si ga je položil za vzglavje. Kdor mu je kaj čez »rešpetin« rekel, tega ni več lepo pogledal. Po »rešpetinu« se ga je prijelo tudi ime in vse mu je reklo le »špetinov Matija«. Pravo ime pa mu je bilo Matija Kanc. Marsikaj je Matija znal, eno pa mu ni bilo dano: dar govora, tega pa ni imel. Bil je plah in tih in ni spregovoril ne besede več, kot je bilo treba. Pri tem pa ljudem ni gledal v oči, ampak zmerom mimo njih kam v stran. Le kadar ga je kaj ujezilo, tedaj se mu je jezik razvezal in tedaj je vedno našel dovolj besed, ki so tudi zadele. Danes je bil židane volje, požvižgal si je zdaj to zdaj ono pesem, toda vse bolj skaženo. Ko je prišel do vrha, ie obstal in ljubeče objel vse hribe in bregove, ki so se razgrnili pred njegovimi očmi. Nastavil si je »rešpetin« in se ni mogel nagledati. Nazadnje je pobral svojo ropoiijo, si oprtal svojo skrinjo in počasi odšel proti cerkvici sv. Rozalije. Ko je stopil za vogel, se je zavzel. Na kamniti klopi pri durih je sedela iemno oblečena mlada ženska, ki je imela svetle lase in je bila strahovito bleda v obraz. Trenutek sta strmela eden v drugega, potem je vzkliknila ženska: »Moj Bog, Matija! ... Dober dan!« »Bog ga daj, Končnica,« je odzdravil. »Matija, od kod pa si ti tako daleč prišel?« »Oh, iz Šentanela ni tako daleč; kvečjemu osem ur. Jaz še dalje tudi pridem.« »Kdaj pa si šel od doma?« >Bo že dva tedna pojutrišnjem.« »Kaj pa je novega v Šentanelu?« »Novega ne bo posebno kaj. Tista Dobrovničina hči se ženi, dohtarja jemlje, pravijo.« »Da, da. Kdaj pa bo poroka?« »Pravijo, da po Mali Gospojnici.« »Kako je pri Koneniku?« »Za nič — prav tako, kakor si ta burja Končnikova zasluži. Pravijo, da sta imela s fajmoštrom strahovito raško, od tistih mal mu nihče več ne stopi čez prag. Posli so mu vsi šli, edina Katra je še ostala. Zdaj ima same tuje in iz mesta mu je neka gosposka za gospodinjo. Gostov pa nima nič, čisto nič — prav mu je.« Žena se je jokala. »Tilka, menda se ne jočeš zaradi takega lumpa. Za takim človekom, ki je svojega najboljšega hlapca nagnal in še svojo ženo napodil, za takim se ne joči, za takim pljuni!« »Moj Bog, uboga otroka! — Kaj naj počnem ?... Matija, ti mi še svetuj!« »Svetovati? — Kaj misliš začeti?« »Ne vem nič ... V hudi stiski sem, nimam kje biti, nimam službe in čisto slaba sem še od bolezni.« »Ali si bila bolna?« »Da. Devet tednov sem bila v bolnišnici. Nesreča mi hodi za nesrečo ... Naj ti povem! ... Ko sem šla od hiše, sem vpraševala, kje bi bila kaka služba zame. Pa me nihče ni hotel vzeti, ker nisem imela poselske knjižice in nič pismenega. Potem me je ponoči prijela mrzlica, spravili so me v bolnišnico, nihče ni vedel, kdo sem, ker ves čas nisem bila pri sebi. Tedne in tedne me je kuhala vročina v glavi in vsi so rekli, da je bil čudež, ko sem ostala živa... Še hitro sem okrevala. Ko sem prišla iz bolnišnice, sem spet jela spraševati za službo pa je ne dobim in ne dobim. Včeraj sem bila v Selah pri Lužnici, v šolo sva skupaj hodili in sva si bili dobri; dosti lepih besed mi je voščila, toliko pa ni bila, da bi mi bila vsaj za eno noč ponudila prenočišče. Zdaj si ne vem pomagati, nazaj v šentanel ne morem, od sramu bi skoprnela. Ko bi le službo dobila kje!« (Daljesledi)