IZOBRAŽEVANJE
16
Mag. Milan Čotar
Zavod RS za šolstvo
ZAKAJ PRAVILNIKI IN KAKŠNI
NAJ (NE) BODO!
UL!
m
ač
a.
N
>
ULI
Š
a
O
Pravilniki so akti, ki vsebujejo pravila; ta pravila naj
bi urejala področje, ki ga pravilnik pokriva. In zakaj so
pravilniki potrebni? Navajam le nekaj razlogov, ki
izhajajo iz izkušenj šolske prakse in ki so po mojem
mnenju bistveni za normalen potek šolskega dela.
a) Šolska dejavnost poteka izključno na odnosih
med ljudmi, zato so v šoli zelo verjetne različne
situacije, kijih vnaprej ne moremo predvideti. Da
bi se izognili uničujočim konfliktom, je potreben
sistem pravil, ki omogoča, da v različnih
situacijah in primerih ravnamo enako (ali
podobno). V šolo vstopajo različni udeleženci
z različnimi izkušnjami, ki jim omogočajo
različno gledati na dogajanja v šoli.
Zaradi tega različno ocenjujejo šolo, njeno delo in
možnosti. Poleg tega so udeleženci različnih in
različno močnih interesov, ki jih želijo v šoli
uresniči. Če so ti interesi premočni, jih je možno
uresničiti le na račun drugega. Dobra pravila to
onemogočajo.
b) V osnovnih in srednjih šolah so učenci in dijaki
večinoma mladoletni, zato v pravnem pomenu
zastopajo njihove interese starši. Šolniki pa vemo,
da interesi otrok in njihovih staršev niso vedno
enaki. Praviloma starši ocenjujejo šolo dolgo¬
ročno: kako in koliko bo omogočila njihovim
otrokom življenjsko afirmacijo (tudi ekonomsko
integracijo), medtem ko mladi niso vedno
pripravljeni kratkoročne koristi povezovati z
dolgoročnimi življenjskimi cilji. Tako se
lahko v šoli zgodi, da imamo na istem interesnem
področju (otroci, starši) različne interese in
različna stališča. Za šolo je to področje nego¬
tovosti, ki mu zlepa ne moremo do živega, zato
imajo tudi tukaj jasna pravila pomembno vlogo.
c) S pravili urejeno šolsko področje pomeni za vse
udeležence tudi možnost zadovoljevanja temeljne
potrebe po varnosti. V tako urejenem okolju se
namreč povečuje predvidljivost različnih
možnosti in s tem varnost posameznika, saj lahko
vsakdo skladno s pravili usmerja svoje ravnanje
in ima možnost izogniti se neljubim situacijam.
č) Šola lahko usodno vpliva na življenjske možnosti
posameznika, saj odloča o njegovem uspehu in
neuspehu, o napredovanju v ta ali drug program;
v času šolanja se posameznikove možnosti večajo
ali zmanjšujejo. V pravno neurejenem okolju
lahko pride do kršenja otrokovih (človekovih)
pravic. Pravila morajo omejevati tudi institucio¬
nalno moč šole v razmerju do posameznikov.
Pravila so le del sistema in sama po sebi še ne
zagotavljajo uspešnega delovanja kakega področja,
lahko pa omogočajo, da se kaka dejavnost uspešno
razvija. Skupaj z drugimi elementi dejavnosti vplivajo
pravila na kakovost izvajanja te dejavnosti. Dobra
pravila so pomembna prvina kakovosti šole, čeprav šola
le posredno vpliva na oblikovanje teh pravil. Nenehne
spremembe v šoli in v okolju šole spreminjajo prvine
šolske dejavnosti. Temu bi se morali prilagajati tudi
pravilniki: opuščati neživljenjska pravila in na novo
opredeliti vedno nove prvine, kijih prinaša življenje.
Praviloma se sistem (država, ki določa pravila) odziva
z zamudo, zato se pogosto dogaja, da šola neustrezna
(zastarela) pravila zavestno krši ali sijih prilagaja, sama
pa oblikuje svoja pravila za nove situacije, kjer »sistem«
zamuja. Taka praksa pri nas ni nova, pomeni pa lahko
pozitivno prilagajanje potrebam življenja in šola sama
(šolska praksa) postori to, kar ni pravočasno storila
država, predstavlja pa lahko tudi nevarno samovoljo,
ki lahko ogroža varnost udeležencev šole.
Katerim merilom naj ustrezajo pravila, da bi
omogočala uspešno dejavnost in kakšna ne smejo biti?
Navajam nekaj opažanj ob delu na šolskem področju.
a) Pravilniki bi morali že med nastajanjem
vključevati vse udeležence, da se že v tej fazi
ustrezno (to je pravično, kolikor je mogoče)
razrešijo temeljni konflikti. Pri tem je pomembno,
da imajo vsi zainteresirani enako možnost
vplivanja. Če se oblikujejo pravila v razmerah,
ko je posamezen udeleženec šole družbeno
priviligiran, bodo pravila sledila tej priviligira-
nosti in tudi usahnila z njo. Tako lahko vnaprej
podvomimo v pravilnik o ocenjevanju, ki ga
oblikujejo le ocenjevalci; enaka usoda bi doletela
pravilnik o šolskem redu, ki bi ga oblikovali le
starši. Prvo merilo, da pravila kako področje
zares urejajo, se kaže v tem, da vključuje
interese, vidike, stališča vseh udeležencev.
Za zdajšnje pravilnike tega ne moremo vedno
trditi. Tako sije npr. šola »izborila« pravico, da
pisni izdelek, ki nastane ob ocenjevanju znanja,
ostaja v šoli; starši ga lahko dobijo le na posebno
zahtevo, in še to le fotokopijo. Prevladalo je
stališče šol, da učenci (in starši) lahko doma
popravijo napisane izdelke in kasneje uveljavljajo

16
17
i 2001 XXXII
VZGOJA IN IZOBRAŽEVAN JVE
a
i
:<
v šoli višjo oceno, v ozadju pa je seveda interes,
da učitelj ne bi vedno znova pripravljal novega
nabora nalog (!). V prvem primeru gre za
(nezakonite) izjeme, v drugem pa za parcialne
interese učiteljev. Pravilnik ne bi smel uzakoniti
izjemnega in parcialnega interesa na račun
temeljnega in naravnega. To pomeni, da je
izdelek, kije nastal v fazi preverjanja ali
ocenjevanja znanja, učenčeva intelektualna
lastnina, če pa ga šola potrebuje, naj ga z
dovoljenjem učencev (staršev) fotokopira. Ali:
pravilo, ki do konca varuje le eno stran in drugi
prepušča, da se »znajde po svojih močeh«, ne
more zdržati kritične presoje. Podobno napako bi
zagrešili, če bi npr. sprejeli pravilo, da mora
učitelja, ki ima težave pri ocenjevanju, spremljati
pri tem delu dvočlanska komisija ali pa kar sam
ravnatelj. Starši bi lahko v takem ukrepu videli
varnost za svoje interese.
b) Pravila naj bodo tudi strokovno korektna; tako bi
npr. moral pravilnik o preverjanju in ocenjevanju
znanja vključevati sodobne poglede na znanje,
učenje in poučevanje, kazati resnično stanje ter
pričakovanja področja. Le tako lahko pravilnik
omogoča razvoj področja. To pomeni, daje
nastajanje dobrega pravilnika domena skupine,
kjer so dobri didaktiki, dobri učitelji praktiki,
poznavalci izobraževalnega sistema in pravniki.
T. i. strokovna javnost sicer lahko oblikuje svoje
predloge, a ni nujno, da so upoštevani v pravil¬
niku, saj je ena od nalog pravilnika prav
omejevanje (pre)velikih interesov tega ali onega
dela »strokovne javnosti«. Glasnost ne more biti
merilo za vključenost. Odločilno vlogo pri
oblikovanju pravil morajo imeti strokovnjaki
različnih področij, potem ko so vsi udeleženci
primerno definirali svoje interese. Sem spada tudi
postopek nastajanja pravilnika, ki daje nekomu
prednost. Tako je npr. MSŠ na zadnjem porto¬
roškem srečanju z ravnatelji (2000) ponudilo
ravnateljem v razpravo Pravilnik o šolskem redu.
Že vnaprej bi lahko predvideli, da se bo razprava
zelo hitro osredotočila na ukrepe. Tako seje tudi
zgodilo (vsaj v delavnici, kjer sem sodeloval).
Sola želi obvladovati situacije, želi dobiti za to
ustrezno orodje, želi biti arbiter, zato jo
(ravnatelje) predvsem zanima, kaj storiti, ko nek
ukrep »odpove«,... kaj pa, če tudi to ne vzdrži,...
koliko ur sme manjkati, da se zgodi to in to ...
Pravilnik o šolskem redu je za večino ravnateljev
inštrument za vzpostavljanje reda in obvladovanje
možnih situacij. Ravnatelj je namreč v šoli prvi,
ki odgovarja za normalno izvajanje šolske
dejavnosti, zato ga še posebno zanimajo
»poslednje reči«. To je zagotovo normalno in
pričakovano stališče ob trenutnem razumevanju
vzgoje v šoli. Nekoliko širši strokovni pogled na
to vprašanje nam pokaže, daje Pravilnik o
šolskem redu še močno povezan z vzgojo v šoli.
Vzgoja pa je proces, ki traja, vzgojni ukrepi so v
najboljšem primeru le del tega procesa, ne pa
proces sam. Temeljni del tega procesa je npr. prav
ozaveščanje potrebe po pravilih ter oblikovanje in
sprejemanje pravil kot nekaj razumnega in
nujnega, da bi zagotovili vsem udeležencem
predvidljivo in varno okolje. V ta proces naj bo
vključen vsak posameznik, vsaka generacija,
vedno znova ... In če pravilnik preveč ureja le
področje sankcij, drugo pa zanemarja, je
strokovno sporen in v nasprotju s temeljnimi
cilji šole in onemogoča kakovostno izvajanje
dejavnosti.
c) Pomembna prvina učinkovitosti pravil so tudi
okoliščine, v katerih se kaj dogaja. Če »duh«
pravil ne živi v okolju, kjer se ta izvaja, bodo vsi,
ki si prizadevajo za uresničevanje takih pravil,
neučinkoviti, neuspešni in osmešeni. Tako smo se
na že omenjenem posvetu z ravnatelji pogovarjali,
kako naj učenci, učitelji in starši skupaj oblikujejo
dogovore, ki naj bi potlej bolj držali. Že pri
naslednji točki pa smo poslušali več nezado¬
voljnih ravnateljev, ki so državi očitali, da se ne
drži dogovorjenih (in podpisanih) obveznosti.
Zakaj naj zavezuje mene, kar država krši?!
č) In končno: stališča ljudi, ki dejavnost izvajajo
(učitelji), so zelo pomembna. Pravila, ki so v
nasprotju s temi stališči, ne bodo zaživela. Če jih
želimo uveljaviti, moramo najprej spremeniti
zakoreninjena stališča. Nedvomno je treba graditi
tudi na zaupanju strokovno usposobljenim ljudem,
ki v šoli delajo. Kdo so ti in kako jih spoznamo,
pa je že drugo vprašanje.
LU
<
C£
CL
2 >
ULJ
O
O