vzgoje Področja Vzgoja, marec 2021, letnik XXIII/1, številka 89 43 Jakopičeva slika Kristus tolažnik simbolično uprizarja zaupanje človeštva, ki se v vsakršnih stiskah in življenjskih krizah zateka k usmiljenemu Kristusu. Na podobi ponazarja obupano, a verujoče človeštvo ena sama figura, nazaj nagnjena ženska z rdečo ruto na kvišku strmeči glavi, ki se je vrgla na kolena in se z roteče iztegnjenimi rokami skorajda oklepa Jezusa. Neizmeren obup se ji sprevrača v prošnjo in goreče zaupanje, Kristus pa ji v prav taki čustveni vznemirjenosti, prihajajoč naproti, ponuja roke, kot bi jo sprejemal v zaščitniški objem. Figuri se v svojem likovnem prepletanju kompozicijsko povezujeta v pravcato serpentinasto vzvalovano enovitost. Zaupanje v Božjo milost Rihard Jakopič: Kristus tolažnik, olje na platnu, okrog 1932 Milček Komelj, dr. znanosti in pesnik, je do upokojitve leta 2011 predaval na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. 10 let je bil predsednik Slovenske matice. Je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu in častni občan Novega mesta. Je podpredsednik SAZU za humanistične, družboslovne in umetnostne vede. Njegova bibliografija obsega nad 1500 objav, od tega več kot 30 knjig in vrsto katalogov. Slika ni obnovitev kakega konkretnega evan- geljskega dogodka, ampak je njeno bistvo v zaupljivem odnosu med protagonistoma, človekom in Bogom, ta stik pa je poln na- pete dinamike in prepojen z nadzemsko mi- stičnostjo. A ta ni izražena z nadnaravnimi znamenji ali angelsko navzočnostjo, marveč le s skrivnostnim vzdušjem, z duhovno at- mosfero, ki jo je slikar dosegel z zabrisano sli- kovitostjo in polmrakom, iz katerega v belih pobliskih tli skrivnostna svetloba, ki prizor oživlja s slutenjsko neizrekljivostjo. Srečanje se dogaja na Zemlji, kjer vladajo beda, tegobe in vedno nove bolezni, s kakr- šnimi nam tudi te dni ni prizaneseno, toda zaradi Kristusove bogočloveške narave, ki dogajanje ožarja, je vendar povsem nezem- sko. Poraja se kot v plamtečem nemiru, ki ga utelešajo že same geste in telesni pregibi, nič manj pa ne tudi svetlobni kontrast polmra- ka, kakršen se preliva kot v kakšni zamračeni starodavni cerkvi. Vendar prostor dogajanja ni označen niti ne bistven, saj gre v sliki iz- recno za prizorišče duhovnega prostranstva, v katerem se vse prižiga in ugaša kot v zama- knjenih sanjah in kjer se vse nakazuje le v utripajoči luči notranjega doživljanja, s kakr- šnim je bil napolnjen umetnik. V sunkoviti gesti upajoče žene je zajeta vsa predstavljiva človeška tragika, ki je brezča- sna, ker človeštvo že od pamtiveka neneh- no pestijo stiske, iz katerih se lahko ljudje največkrat zatekajo le k Bogu ali pripro- šnjim svetnikom, tako kot že na podobah vzgoje Področja 44 Vzgoja, marec 2021, letnik XXIII/1, številka 89 iz umetnostne preteklosti, kjer predvsem na baročnih slikah pogosto ugledamo med predstavniki človeštva tudi vsakršne ne- srečnike, pohabljence, bolnike in ubožce, ki goreče pošiljajo v nebo svoje prošnje. Tu pa živi spomin na barok že v sami ču- stvenosti in plamtečem nemiru; docela ba- ročne so tudi vse naslikane geste, kot bi z njimi Jakopič dobesedno oživil duha nek- danjega izročila, ki mu je bilo kot Slovencu očitno zelo blizu; s svetlobnimi pobliski, ki se mehko izvijajo iz utripajoče teme, pa je bil še bliže kot barvitim domačim ume- tnikom gostujočemu Kremser-Schmidtu, čigar prividi se v tako imenovani kosmiča- sti svetlobi mehko prižigajo iz temine, ter občudovanemu Rembrandtu, ki je na sliki vrnitve izgubljenega sina v bolj spokojno izraženem razmerju med postavama pre- tresljivo izrazil podobno zaupen odnos med očetom in povrnjenim izgubljenim sinom, ki prav tako kleči pred svojim oče- tovskim »odrešenikom«, enako obrnjen k očem gledalca z vidnimi, le da bosimi pod- plati v ospredju. Svetniki so v času poznega baroka stopili z nebesnih oblakov med ljudi na Zemljo, v času, ko je nastala Jakopičeva slika, pa so se tudi v književnosti na novo porajale le- gende, v katerih so svetniki ter sama Jezus in Marija stopili med uboge zemeljske ljudi. Kristusa, okrog katerega klečijo sicer bolj spokojno umirjeni verniki, je na podobi za Brezje pred tem naslikal že Ivan Grohar, slikarji pa so ga upodabljali tudi med ribi- či ali tovarniškimi delavci. Podoben motiv pred skupino nemirnih nesrečnikov je še v nekaj močno sorodnih si izvedbah naslikal tudi Jakopič. Zaupanje človeštva v Kristusa pa je vselej upodobil z resnično notranjo prežarjenostjo, s sunkovito dinamiko in no- tranjo močjo, zato je lahko v tako podobo vdihnil hkrati monumentalnost in krhkost nebogljene, a v svojem zaupanju v Boga ve- ličastne človečnosti, obsijane v posvečeno duhovno atmosfero. Bistveni za umetnika sta bili poduhovlje- nost in vizionarskost, zato slika v svoji mogočnosti in z notranjim izžarevanjem učinkuje malone kot oltarna podoba. Med njegovimi zgodnejšimi sakralnimi deli pa posebej izstopata Jezusov krst in Markov evangelij, kjer je občutje svetosti doseženo z mistično prežarjenostjo in zrenjem v sve- tlobo, ki jo je umetniku kot vir življenjske energije simboliziralo sonce, z njo pa je lah- ko presijal ali ožaril tudi človeške postave. Z izrazito mistično prežarjenostjo so napo- jene tudi Jakopičeve dinamično utripajoče vizije slovenske pokrajine z zvrtinčenim vodovjem in tlečimi gorami, ki tudi v ze- meljski motivni prepoznavnosti lebdijo v duhovnem brezprostorju, v njih pa obču- timo tudi simbolične privide umetnikove domovinske pripadnosti, kakršna je živela v umetnikovem plamenečem srcu. V vsej do- movinski topografski prepoznavnosti pa so prešinjene še s kozmično razsežnostjo, ker presegajo vsakršno otipljivo konkretnost in zemeljsko omejenost ter izpričujejo v svo- jem plamenenju zavest o povezanosti in po- veličanju celotnega stvarstva. Povsod pri takem Jakopiču tli navzočnost skrivnostnih energij, ki z umetnikovimi vznesenimi kretnjami poganjajo svetovje, oživljajo vznemirjeno razgibana telesa, pri- žigajo sončno luč ali plamtečo večerno zar- jo in ožarjajo z nebesno glorijo tudi prizore vsakdanjega poljedelskega dela. Zato je Ja- kopič v osnovi religiozni mistik, v njem pa lahko dojamemo celo panteista, ki v vsem na svetu dojema Božjo kreacijo in sluti Bož- jo navzočnost. To mistično oživljanje stvarstva pa se ne izključuje z njegovim temeljnim krščan- stvom, ne glede na to, da je njegova hči, ki je še v poznih letih v vsem 'zagovarjala' zna- menitega očeta, vsakršnemu govoru o pan- teizmu v zvezi z očetom odločno oporekala, češ da je bil vse življenje pravoveren katoli- čan, saj pri njegovem panteizmu predposta- vljamo le vsepovsodno Božjo navzočnost in ne zanikanja krščansko pojmovanega Boga. To zavest potrjujejo tudi Jakopičevi bese- dni zapisi, ki se zlasti v poznih letih, ko je bil umetnik že poln življenjskih spoznanj o teži življenja in o zlu, ki si ga povzročajo lju- dje, večkrat tudi močno resigniran in je bolj kot v človeško dobroto zaupal le še v Božje usmiljenje in milost. Zato je pred sredino tridesetih let tako ob- čutenje življenja zajel prav v prizore s Kri- stusom tolažnikom, na vse živo pa je gledal s tolikšnim usmiljenjem in sočutjem, da je doživljal kot živa bitja tudi usihajoče cvetje v vazah svoje borne delavnice in se bolj kot z ljudmi pogovarjal le še z njimi in z Bogom. Tako je v podobi klečeče žene pred Kristu- som kot znanilke upajočega in nesrečnega ter večno hrepenečega človeštva v bistvu simbolno zajet tudi on sam. Sam umetnik, v čigar preroškem videzu so včasih gledali celo podobo Boga Očeta ali ga upodablja- li kot Mojzesa (takega vidimo na pročelju Plečnikovega poslopja ljubljanske Narodne in univerzitetne knjižnice), pa je v svojem poznem slikarstvu s svojo življenjsko iz- povedjo tudi ves kristusovski, kot človeške rane obvezujoč usmiljeni Samarijan, saj je na sliki z usmiljenim Kristusom tolažnikom v prenesenem pomenu prav tako tudi ljudi odrešujoči odrešenik, ki človeštvo tolaži in odrešuje z umetnostjo. O takratnem kriznem času je Jakopič zapi- sal, da »živimo v krizi, ob času, ko se vrši boj materije proti duševnosti«, in zatem celo obupaval, češ da so materialistična načela že »zmagala nad duhovnostjo«, ker pa ob vseh drugih težavah tudi še danes take krize nikakor ni konec, je lahko vide- ti njegova umetnost tudi zato še vedno ali celo še vse bolj aktualna. Za današnji čas in najpogostejše pojmovanje novodobne umetnosti pa je tudi pomenljiva, ker so- dobno ustvarjalnost, označevano kot pro- dukcija, njeni zagovorniki pogosto enačijo le še zgolj s preprostim aktualističnim po- litičnim komentiranjem trenutnih druž- benih dogajanj. Jakopič pa je, četudi so tudi njemu življenje otežkočale umetnosti nenaklonjene družbene razmere, tudi sko- zi vsakršno bolečino dojel v umetnosti le likovno izpovedan izraz najglobljega ži- vljenjskega doživljanja in je v pogovoru s Ferdom Kozakom pred svojo šestdesetle- tnico celo izjavil: »Gorje, res gorje, če bi se zgodilo, da se v umetnost kdaj zanese politika. Umetnost pozna le boj ideje, boj kvalitete, boj dela. In nič več.« Ta ideja pa pri njem ni ideologija, ampak stremljenje duha. Ko se je ob šestdesetletnici v duhu ozrl še nase kot na nekdanjega otroka, ki strmi v lepoto že davno zamrlega doma- čega rožnega vrta, je doživel, kako tudi on sam, prav tako kot ženska ali moška figura na poznejših slikah s Kristusom to- lažnikom, »zamaknjen razpre svoje roke v objem in pade na kolena in obraz se mu skloni v bledo to lepoto«. Lepota kot du- hovna kategorija je bila zanj v umetnosti, s katero se je v človeških mejah približeval Stvarniku, poleg ljubezni, ki jo je oznanjal, resnično bistvena in občutena kot večna skrivnost. Umetnost pa je bila zanj, kot je izpovedal, Božji dar in milost Božja.