Janeza Trdine
zbrani SPISI

VIII. KNJIGA ■■■■■■■■■■!

BAJKE

IN

POVESTI

V LJUBLJANI 1910
ZALOŽIL L. SCHVVENTNER

JANEZA TRDINE
ZBRANI SPISI

Vlil. KNJIGA

BAJKE IN POVESTI

VIL

V LJUBLJANI 1910

ZALOŽIL L. SCHWENTNER

Bajke in povesti

»

VII.

Napisal

JANEZ TRDINA


V Ljubljani 1910

Založil L.Schwentner

Natisnil A. Slatnar v Kamniku.

Vsebina.

Stran

Berta. 1

Jezuitske misije.17

-—Pri mrliču.32

Dušica. 46

Dva zakona. I. Narejeno .89

II. Namenjeno.106

Polnočni mrak.143

Župnik.166

_ Tercijalke.178

Lila.191

Berta.

A gata si je iskala sreče po graščinah in si je je ne¬
koliko tudi našla. Od pestunje se je dvignila do
hišnje in od hišnje do kuharice. V petindvajsetih letih
si je prislužila tisočpetsto goldinarjev in po vrhu še
ljubeznivo Julčiko. Ta malenkost ji pa na Dolenjskem
ni škodila. Pisar Pliš se je z njo seznanil in jo snubil.
Mož je računal tako: Agata je imela prijaznost že z
marsikaterim velikim gospodom; lahko me bo pripo¬
ročila, da dobim kako stanovitno, javno službico in
tako se bo živelo laže kakor doslej.

In ni se zmotil. Ko se vzameta, kupi ona hišico
in nekaj zemlje in začne trgovati z drobnim blagom
in vinom in on prileze z njeno pomočjo v pisarnico,
ki mu nese toliko, da mu ni treba stradati ne duhana,
ne tistih šest meric vina, katere zahteva vsak dan nje¬
govo dolenjsko grlo. Julčiko ima Pliš rad kakor svojo,
češ, kaj bi se jezil človek nanjo, ki je nedolžna in
saj sem vedel že prej, kak pridavek me čaka z Aga¬
tino doto.

Z ženo se včasi res precej hudo prička in kosma,
ali to mu ne kali sreče, kajti zdi se mu nemogoče,

1

1

da ne bi zakonskim nikoli nič prišlo navskriž. Ona
zdihne pa marsikaterikrat, spominjaje se slavnejših
časov, dni svoje mladosti in lepote, ko so se priklanjali
in dobrikali lepi gospodje tudi njej in ne samo njenim
gospodičnam.

Ali Agata je obdarjena z lahko krvjo in dobro
voljo, da je žalost ne tare dolgo in nikoli tako hudo,
da se ne bi mogla obenem vsaj na pol ust smejati.
Za življenje ima dohodkov dovolj — in naš Slovenec
je tak, da se brani bridkostim brez težave, dokler ga
ne pritisne huda revščina.

Agato poznam že veliko let, še iz Ljubljane, kamor
jo je bil poslal graščak, da se nauči gosposke kuhe.
Prilike je dosti, da se vidiva večkrat in pomeniva kaj
o starih in novih časih. Z Agato se človek pogovarja
rad, ker mu ve in zna povedati vedno kaj novega in
mikavnega. Najrajša mi je govorila, kako veselo in
brezskrbno se je živelo na dolenjskih graščinah pred
letom 1848.

„Bil je celo leto predpust, plesalo se je po zimi
in poleti, danes pri nas, jutri smo se vzdignili vsi in
šli v bližnji grad in tako naprej v drugi, tretji in če¬
trti grad, pa se je jedlo in pilo, skakalo in pelo, sme¬
jalo in norčevalo ves dan in dostikrat do polnoči in
do bele zore. Niso se utrudile ne noge, ne roke, ne
jezički. V vsakem gradu je bilo na kupe vina in
moke, zabele in smetane in sladkarij in blaga, kakr¬
šnega si je le srce poželelo. Povsod so se veselili go¬
stov, nas sprejemali z ukanjem in strelom in nas si¬
lili, da ostanemo še jutri in pojutršnjem in ves teden
in če bi bili ostali ves mesec, nas še ne bi bili radi
pustili proč.

2

Kaj so se brigali takrat graščaki! Dohodki so se
kopičili v shrambah in žitnicah, kakor da bi padali iz
nebes: oral je kmet, sejal kmet, žel in trgal kmet —
gospoda je samo spravljala in uživala. O, to so bili
zanjo zlati časi! Težko jih pogreša ona in jaz z njo.
In gospoda ni bila takrat še tako bahata in sama
zase kakor zdaj. Jaz sem služila za hišnjo in za
kuharico, vsi so vedeli, da sem kmečke krvi, tudi
nemški jezik mi ni tekel nikoli gladko in vendar so
me gospe in gospodične jemale medse in s sabo, kamor
koli so se vozile in so delale z mano prijaznost, mi
pripovedovale svoje skrivnosti, me prosile, da jih pod¬
piram, zagovarjam, branim, kadar so snovale in kovale
kako nagajanje, kako majhno maščevanje ali kaj dru-
zega tacega. Brez takih spletek, veste, ni bilo nikoli med
grajsko gospodo.

Včasi nas je razžalila kaka stara gospa, kateri se
je naša srboritost zdela preveč nadležna, včasi nas
razdražil kak okoren, učen gospod, ki je hotel živeti
v miru, včasi nas razjezila kaka prevzetna gospodična,
ki je zaničevala našo kmečko prostost ali pa si do-
mišljevala, da je lepša od drugih. Zoper ljudi take baže
smo se zvezali in zarotili vsi drugi: gospe, gospo¬
dične in služabnice in mladi gospodje so nam seveda
pomagali radi in po volji. In tako smo se dogovarjali
vsi skupaj in skuhali modrim babam in dedcem tak pa-
prikaš, da so od togote kar pokali.

Naša poglavitna veselica pa je bila ljubezen. Lju¬
bilo se je od konca do kraja vse: mlado in staro, ože¬
njeno in neoženjeno. Neprenehoma so ljubezen nekateri
delali, drugi pa jim jo podirali, včasi iz zavisti, včasi
tudi kar tako, iz zabavljivosti.

3

i*

Nas hišnje in kuharice je klicala na pomoč ena
in druga stran. In pomagale smo dosti, smo vezale in
razvezovale, ali tako pametne smo že bile, da no¬
bene reči zastonj. O, koliko lepih petičic mi je neslo
samo to, če sem stala na straži, da kdo ne pride! O,
ko bi znali govoriti grajski zidovi, razodeli bi lahko
toliko skrivnosti in grehov, da se jih več in grših ni
moglo zgoditi ne v Sodomi ne v Gomori.

Grad V—avški, grad B — inski, grad L—injski so
bili sami hudičevi svinjaki, popolnoma po krščansko
pa se ni živelo nikjer. Gospodje so imeli poleg gospe
vsaj po eno ljubico, včasi tudi po dve in po tri, večji-
del pa v vsakem kraju drugo.

Gospod Zelnikar je imel do trideset nezakonskih
otrok, vsakega z drugo.

Vaša gnada, gospod Korelj si je zapisoval svoje
ljubice v posebne bukvice in je dal tudi vsako nasli¬
kati, ali vsaj narisati. Te podobe je kazal večkrat svojim
znancem in prijateljem in tudi meni. Že takrat se jih je
bilo nabralo čez osemdeset in gospod Korelj je bil
komaj v 30. letu; do zdaj vem, da jih je posilil, oskrunil
in zapeljal več kakor sto, on sam se baha, da jih je
že več kakor tisoč.

To nezvestobo so gospe lahko prenašale, ker
same niso bile nič boljše. Nekatera je to skrivala, za¬
hajala rada v cerkev, delila obilne darove revežem in
za cerkvene potrebe in slovela za svetnico. Večjidel pa
se babam še ljubilo ni, tajiti prepovedano ljubezen
pred svetom. To je bila že nekaka stara navada, da
so morali biti gospodovi prijatelji gospejni šoceljni.
Gospoda jih je tedaj po pravici imenovala „hišne pri¬
jatelje."

4

Včasi guvernantka, kuharica ali hišnja ni smela imeti
ljubčka drugače kakor obenem s svojo gospo. Izbiralo
se sploh ni preveč, dober je bil vsak, da je znal le go¬
voriti na srce, pa tudi kak bedak, ki ni znal ziniti ne
ene lepe besede, če je bil mlad in močan. Zelnikarico
je obiskovalo pet šoceljnov: En oficir, en uradnik, tisti
debeli mestni kupec Š., gospod Albert in pa en hlapec.
Delalo se je tako očitno, da so hodili gospodje v grad,
če tudi graščaka ni bilo doma in so ostajali pri gospej
več dni in noči. Gospodične pa niso poznale nobene
druge brige kakor to, kako bi se oblačile, kaj jedle
in pile, kam se vozile na veselice in kako bi ljubile.

Za neskončno nesrečno in osramočeno se je ču¬
tila vsaka, ki ni imela nobenega ljubega — lovila ga
je tako dolgo, dokler ga ni ujela s pomočjo nas slu¬
žabnic. Pa kako so to študirale! Ni je na svetu umetnije,
katere bi ne bile rabile za ta lov. Kupovale in poso¬
jale so si med sabo take bukve, v katerih je bilo
popisano vse natanko, kako se mora ljubiti in tudi
dolge, prav kratkočasne povesti, kako sta se dva za¬
ljubila in so jima delali drugi zabave in težave, pa sta
se na zadnje le dobila. Našla sem dostikrat gospo¬
dične pri takem branju, vse objokane radi neprilik in
nesreč, ki jih trpe zaljubljeni reveži. In cele noči niso
djale iz rok takih sleparij!

Tudi gospodične niso izbirale preveč. To sem
videla dobro, da se zatelebujejo najrajše v oficirje, ali
včasi niso zametovale tudi kmečkih fantov; poznam
jih nekoliko, ki so imele z njimi tudi otroke. In kako
zgodaj se je to začelo! Kaj menite, da je prišla tej
gospodi ljubezen še le v osemnajstem ali dvajsetem
letu, kakor kmetu? Lahko bi vam jih naštela po imenu

5

dosti takih, ki so ljubile že v svojem dvanajstem letu.
In kako ne! Saj že otroci z osmimi leti niso slišali
nobenega druzega pogovora kakor o ljubčkih.

Vidite, ne pravim, da so bile take vse — poštenih
graščakov in modrih gospe se ni manjkalo nikoli. Jaz
vam pripovedujem samo to, kar sem slišala in videla
na tistih krajih, kjer sem služila. Služila pa sem bogme
v mnogih gradovih.

Tudi se ne hvalim, da sem bila jaz kaj boljša.
Bog me je kaznil dosti težko z Julčiko. Brez nje in
brez mojega nepotrebnega lišpa bi si bila prihranila
lahko tudi petindvajsetsto, ne le petnajststo goldinarjev.
To svojo neumnost bom obžalovala do smrti. Ali živelo
pa se je vendar prejšnje čase drugače dobro in srečno
kakor dan današnji. Graščaki računajo zdaj svoje do¬
hodke in stroške, vsak krajcar, ki gre iz hiše, mora
biti zapisan v bukvah. Kaj res mislite, da jim bo to
kaj pomoglo? Jaz pravim: Nič! Pred 1. 1848. je ležalo
v graščinah vsake reči na kupe, ali se je toliko tudi
potrebovalo in trošilo, da ni ostajalo nazadnje nič.

Veliko bogastvo v denarjih si je nakopičil edini
Tone Jelovšček. Drugi graščaki so ravno nekako izha¬
jali, več pa ne.

Tisto leto so izgubili tlako. S tem je v njihovo
premoženje udarila strela. Zapravljati hočejo še zmirom
kakor prej. Kadar gospod Korelj kam gre, n. pr. na
Dunaj, troši vsak dan do sto goldinarjev, njegova žena
do trideset gold. Dohodki pa so zdaj toliko manjši!
V malih rečeh ta gospoda varčuje, je skopa in dosti¬
krat tudi strašno umazana proti poslom in delavcem,
v velikih rečeh pa meče denar kakor prej: Stiska krajcar,

6

goldinarje pa siplje skozi vsa okna na svoj lišp iti
druge nepotrebne potrebe.

Kaj koristijo takim ljudem vsi tisti natančni ra¬
čuni in zapiski prihodkov in stroškov? Saj se brez ra¬
čunov lahko ve, da vsako leto več odhaja, kakor pri¬
haja. Ti, ki sedaj žive, ne bodo trpeli še nobenega po¬
manjkanja. Les gre lahko v denar in grajske šume so
goste in prostrane. Ko se pa ogolijo hribi, gorje gra¬
ščakom. Pel bo bobenj, kamor bo človek pogledal.

Graščaki bi lahko izhajali in tudi prav dobro, če
bi začeli živeti po kmečko, a tega se sramujejo. Čudno
pa je to, da zapravljajo še zmirom kakor prej in vendar
ni v njihovih gradovih več tistega veselja, kakor sem
ga videla s svojimi očmi prejšnje čase. Visit se dela
manj in gospe in gospodične se drže tako nekako po¬
siljeno in špičasto, kakor bi jim ne bilo všeč, da se
spet vidijo.

Njihova največja veselica so zdaj kvarte. Nekdaj
so se kvartale samo najstarejše, na pol slepe gospe,
z očali na nosu. Ljubezen in druge slabosti skrivajo
pa zdaj veliko bolj; toda vsaj jaz jim ne verjamem,
da so se dosti poboljšale, ker poznam te tiče pre¬
dobro; grajala jih pa tudi ne bom za to hinavščino,
ker se mi zdi prav in potrebno, da se ne dela več
očitno pohujšanje."

Tako nemilo je Agata sodila tisto grajsko go¬
spodo, katero je spoznala v svojih službah. Pripove¬
dovala pa ni vselej le splošno. Samo v eni graščini,
pri Toninu je ostala več let, sicer je menjala pogo-
stoma, večjidel zato, ker je morala, ker so se gospe
in gospodje povsod kmalu naveličali tako premetene

7

zvijačnice in spletkarice. Ta obilna mena službe je dala
Agati priliko, da je izvedela slabosti vseh gospej, za¬
veze vseh gospodičen in škandalozno kroniko vseh
graščin na Dolenjskem. Iz dolge vrste njenih pripo-
vedek priobčujem tu kratko zgodovino odreje Toninove
gospodične Berte.

Bogatemu žlahtniku Toninu se je rodila edina
hči Bertica pred štiridesetimi leti. Otrok je bil kaj
slaboten in bolehen, ni kazalo, da bo živel dolgo in
Tonin bi ga tudi ne bil nič obžaloval, ko bi bil umrl.
Skopuh je mislil že zdaj na to, koliko dote mu bo
unesla, če odraste. Ali Bertica je ostala živa in je sča¬
soma nekoliko okrevala. Šibko trupelce je rastlo hitro,
z desetim letom je bila za glavo višja od vrstnic.

Agata je dejala: Kedar sem videla Bertico, sem
se vselej spomnila bukev v grajskih hostah. Kmet svojih
gozdov ne trebi nič in drevje naraste močno in ko¬
šato, da ga je veselje pogledati. Gospoda pa klesti in
snaži precej, ko pride deblo malo od tal in čez dvajset
let stoje po vrsti kakor vojaki visoke, tenke in bolehne
bukve. Tako šibka, razpotegnjena in slaba je bila tudi
naša Bertica. “

Da postane lepa, ji mati ni dajala tečnih jedi;
pitala jo je le s prazno juho, omledno omako in s
hladnim kofetom. Večkrat je prijokala vsa izstradana v
kuhinjo in prosila Agato, da ji da skrivaj malo žgancev.
Če se je bližala gospa, je hitro postavila pladenj pod
kikljico in se tresla od strahu, da se ne bi zvedelo za
prepovedano jed.

Mati jo je ljubila neumno kakor opica. Ni je ho¬
tela odvaditi nobene otročje napake, nobene trme. Dete

8

je postalo zvijačno, lažnivo in kar se da sitno. Včasi
je začelo jokati brez vzroka, morala je priti mati in
jo gladiti po glavi, čez pet minut ji je zaspalo na prsih.
Pozneje ni to koristilo nič, morala jo je gladiti guver¬
nanta in nazadnje ni zaspala brez Agate.

Kadar je šla zvečer v posteljo, je bil še večji
križ; po cele ure se je cmerila, valjala in mahala z
rokami in nogami. Upokojiti je ni mogel nihče drugi
kakor stari oskrbnik s tem, da ji je mešal lase in jo
grebel z nohti, kakor da ji išče uši.

Večkrat so jo našli na tleh in mislili, da je mrtva,
tako se je znala hliniti in potajevati. V obraz je bila
Bertica strašno bleda, zardela je samo, kadar je zbo¬
lela. Kaka posebna lepota se na nji ni hotela prikazati
razun krasno rumenih las, ki so ji padali že v dvanajstem
letu do peta.

V javne šole graščaki niso radi pošiljali otrok;
bali so se, da se med kmečkimi zarobljenci ne bi iz¬
pridili in pokmetili. Za dečke so jemali v hišo učitelja,
za hčeri guvernanto, nekateri so jih dajali poučevati
privatno tudi v Ljubljani. Bertica je prejemala svoj nauk
v domači hiši od guvernant. Razum je imela dosti
dober, lahko si je zapomnila vsako reč, ali ravno tako
hitro je zopet pozabila. Brala je ročno, ali brez ob¬
čutka, pravilno pisati ni znala nikoli, kakor ne zna
tega tudi še dandanašnji, ko se uči bolje, skoraj no¬
bena slovenska gospodična.

Branje je bilo pravzaprav edina znanost, ki se je
mogla pridobiti pri guvernantah. Te babele so bile
same slabo omikane, ali vlak je bil zanje, če so znale
kaj po francosko nosljati. Temeljito izobražen se je

9

zdel naši gospodi tisti, ki je govoril veliko jezikov.
Razun nekoliko francoskih marnov, se je Berta naučila
tudi kakih sto laških besed, nekatere meša rada še
zdaj v svoje nemško govorjenje, na priliko: cosi, in-
tanto, ma, si sa i. t. d. Kadar se pogovarja po nemško,
rabi sicer tudi dosti slovenizmov, ali izgovarja besede
tako posiljeno, z afektacijo, da bi jo imel človek prej
za kako gledališko igralko kakor za dolenjsko Slo¬
venko.

Bertica je brala kaj rada, nihče pa se ni brigal
za koristne in pametne bukve. Za dušno pašo ji je
dajala guvernanta Modežurnal, almanahe, novele, ro¬
mane in Kotzebuetove igre. Kmalu je dozorel piškavi
sad tega domišljijo vnemajočega branja. Guvernate so
jo učile tudi plesati, okusno se oblačiti, priklanjati se,
pozdravljati in odzdravljati, držati se lepo po koncu, pri¬
ljudno sprejemati goste in mnoge druge take umetnije,
brez katerih si gospoda ni mogla misliti omikane go¬
spodične in grajske gospe. Vendar so pazile najbolj
na tisti „žlahtni“ izgovor nemškega jezika, ki se zdi
vsaj meni tako nenaraven in neslan, da me začno ušesa
boleti, kadar ga slišim.

Ali tudi Bertici so se zdeli ti nauki marsikateri-
krat zoperni, pa je prišla v kuhinjo k Agati in ji je
bridko potožila, s kakimi neumnostmi jo trpinčijo: „0
Agata, ti sama ne veš, kako si srečna. Govoriš, kakor
se ti ljubi, hodiš, kakor se ti ljubi, delaš vse, kar se
ti ljubi, jaz pa moram paziti na vsako besedo, na vsak
korak in me še zmerjajo in sujejo. O, zakaj ni ustvaril
tudi mene Bog za kmetico."

Kakor pri drugih graščakih je mrgolelo tudi pri
Toninu gostov iz bližnjih in daljnih gradov, čisto brez

10

njih ni bilo nikoli. Tudi Bertica se je morala družiti s
tujimi gospemi in gospodičnami, da se bolj ugladi in
omika. Naučila se je od njih brez truda razmere- in
zahteve tega sveta. Kar so bukve samo pripovedovale,
je tu videla s svojimi očmi, slišala s svojimi ušesi.

Brez ljubezni tudi njej ni bilo več živeti. Ni še
bila dopolnila dvanajstega leta, ko pride k Agati in
pravi: Agata! ti ne veš, kako me je že sram. Vsaka
ima svojega ljubčka, jaz pa še nič. Še danes si ga
moram izvoliti. Kaj ne, da bi bil dober naš Francelj?

Prismojena kuharica se ji nasmeje in reče: Kam
pa misliš, Bertica? Francelj je pastir, ti si pa grajska
gospodična; moraš si dobiti kakega gospoda.

Berta jo prosi: Oh, Agatica, pomagaj mi no ti,
povej mi za božjo voljo, kateri bi bil kaj zame.

Agata reče: E, Cirarjev Edvard ne bi bil na¬
pačen.

Berta ga neče, ker dela preveliko šobo, kadar
govori.

„Kaj pa Vajmanov Fric?“

Ga tudi nečem, mi preveč nagaja; še ni dolgo,
kar je vrgel vame gnilo hruško.

„Flinkov Korelj bi bil tudi zate; imel bo graščino
in se šteje med vaše gnade.“

Oh, saj res, ta bo moj in nobeden drug! Kaj
ne, kako je tenak in lep! Tudi me ni še nikoli raz¬
žalil. Prvikrat, ko pride k nam, mu bom rekla, da ga
imam rada.

In kar je Berta rekla, je tudi storila. Ko se pri¬
peljejo Flinkovi v vas, skoči h Koreljnu in ga prosi:

11

Ti, vzemi me za ljubico, saj te imam tako rada, kaj
ne, da si moj?

In Korelj ji je dal roko in jo poljubil. Od ta¬
krat se ga je držala kakor senca, igrati in še govoriti
ni hotela z nobenim drugim kakor z njim. Zoper to
ljubezen ni črhnil nihče ne besedice, zdela se je go¬
spodi popolnoma pametna in naravna. Bertina mati
se je kaj sladko smejala, kadar sta šla mimo nje in
je govorila svojim prijateljicam: Ta dva se ljubita zdaj
za šalo, iz šale pa bo prišla resnica; če je tako na¬
menjeno, naj pa bo.

Tonin je včasi kaj pogodrnjal, ali rekel ni nič.
Samo toliko je dal paziti nanju, da se nista mogla
preveč zapirati v kako izbo sama, ali da nista ostala
predolgo sama na senu pod streho. Prijateljem pa ni
prikrival zadovoljnosti, če bi se napravila sčasoma kaka
tesnejša zaveza s plemenito Linkovo rodovino. Samo
za doto ga je skrbelo. Tonin je sicer rad gostil svoje
sosede in znance, posebno pa njihove otroke, ali za
denar se je strašno bal.

Agata seve je dajala zaljubljenima na vso moč
potuho, zastran nje sta imela lahko vsako prostost,
katero sta le hotela. Bertici je šumel po ubogi gla¬
vici noč in dan lepi Koreljček. Če ga ni bilo štirinajst
dni v vas, je gotovo zbolela. Kadar ga je pričakovala,
je stala po cele ure pred ogledalom in se lišpala z
Agatino pomočjo. Veliko žalost ji je delalo to, da ni
tako lepa kakor so nekatere druge vrstnice. Pripiso¬
vala je to nadlogo gosposki obleki. Večkrat je rekla
Agati, kako ji zavida kmečki stan: Ve kmetice ste
lahko tako brhke, nosite svojo mrežasto pečo, pa svil-

12

nate robce in pisane kiklje — te reči se podajo ženski
vse drugače, kakor pa te moje cunje.

Večkrat je djala nase tudi Agatino obleko in se
ogledovala v zrcalu z veliko radostjo: O, Korelj bi me
imel stokrat rajši, ko bi stopila predenj v tej opravi.
Oh, to je moja nesreča, da nisem kmetica!

Agata jo je tolažila: Ne govori tako, Bertica,
poglej, če bi bila ti kmetica, ne bi maral za te gnad-
ljivi graščak Korelj. In Bertica je dejala na zadnje
sama: Imaš prav, saj je res bolje, da sem grajska hči.
Brez Koreljna ne bi mogla prebiti, bi umrla.

Neko nedeljo popoldne prosi Agato, da ji da iz
skrinje svojo najlepšo opravo. Ko jo obleče in ji
ogledalo kaže, da je zdaj tako lepa, kakor še ni bila
nikoli, pravi Agati: Ljuba moja kuharica, kaj ne, me
ne boš zatožila? Vidiš, danes mi je tako dolgčas
po Koreljnu, da ga moram videti, pa bom šla v tejle
tvoji obleki k Linkovim, ne gor v grad, ampak spre¬
hajala se bom po dvorišču in čakala Koreljna. Bog ve,
če me bo precej spoznal; če me ne bo, se mu ne bom
razodela; šla bom precej nazaj domu.

Agata ji je šla na roko tudi v tej neumnosti.
Berta zapusti srečno Toninov grad, spotoma jo sreču¬
jejo fantje in se poprašujejo, kdo neki more biti ta
neznana, bleda punca, poznal je' ni na vsem potu
nihče.

Pred Linkovim gradom je hodila semtertje dobre
pol ure. Korelj pride in jo gleda. Berta gre mimo
njega, se obrne, gre zopet mimo njega in potem tudi
okoli njega. Korelj strmi, zdi se mu znana, ali ne upa
se je obgovoriti. Berta se drži modro, upira oči v tla

13

in v stran skrivaj seve tudi vanj. Korelj se čudi čim¬
dalje bolj, maje z glavo, se bliža, ali obgovoriti je tudi
zdaj ne more. Berti se je veselje izpolnilo, priklonivši
in nasmehljavši se mu šine iz dvorišča kakor srnica in
beži nazaj proti domu. Pota je imela dobro uro ali
se ni utrudila čisto nič.

Drugi dan pride Korelj k Toninovim in pripove¬
duje Berti, kaka prikazen mu je nagajala včeraj. Berta
se na ves glas smeja in ga praša, če bi se mu ne
dopadla v taki opravi, kakor jo je imela prikazen. To
pa že ne, pravi Korelj, po kmečko preoblečeno bi te
morali djati v proso za strah, tako bi bila grda.

Odslej ni Berta nikoli več zavidala Agati. Lju¬
bezen ji je tekla brez vsake neprilike, ali uboga gu¬
vernanta je imela zdaj še le pravi križ z njo, ker si
Berta ni mogla nobene reči več zapomniti. Ali tudi
njej je odleglo.

Toninka reče hčeri: Zdaj si v štirinajstem letu,
čas je, da se greš učit gospodinjstva. Z očetom sva
se dogovorila tako, da pojdeš precej k Linkovim, da se
seznaniš z navado te hiše in z vsako željo gospe Lin-
kove. V treh letih se boš lahko naučila kuhati, šivati
in kar je drugih del in potreb — in potem, če osta¬
nemo živi, bomo praznovali tvoj veseli dan, tvojo po¬
roko in svatbo s Koreljnom.

Berta je pretočila malo solz, da mora zapustiti
svoj rojstni kraj. Saj ni bilo do doma daleč. Kadar je
hotela videti starše, jo je Korelj peljal sam in kaj po¬
nosno se je držala v malem koleslju in milostivo po¬
zdravljala znance, ki so ju srečavali. Tudi zdaj in do
konca samskega stanu je pripovedovala Agati kot svoji

14

najboljši prijateljici vse prigodbe in skrivnosti svojega
srca. Agata se je strašno krohotala, ko ji je pravila,
da se ji sanja tako pogostoma, koliko otrok bo imela
s Koreljnom. Hitro so pretekla tri leta; Berta je na¬
stopila sedemnajsto, Korelj dvajseto leto; kakor je
drčalo vse gladko do zdaj, ni zadrževala ali motila
ne najmanjša stvarca tudi njihove poroke in kar je
s poroko združeno. —

Tako so odredili tedaj Berto in mnoge druge
svoje hčere naši dolenjski graščaki. Resnemu človeku
se gnusi poslušati to brezumnost, brezvestnost in
lahkomiselnost. Brez velike modrosti bi bil človek
prav lahko prerokoval, kaka sreča bo spremljevala
take ljudi v zakonu. Korelj Link je ravno tisti gospod
Korelj, o katerem je pripovedovala Agata, da zapi¬
suje imena svojih ljubic in hrani njihove podobe, da
ne pozabi imen, števila in obrazov. Berta se hvali kot
zvesta žena in dobra gospodinja in spada med naj¬
imenitnejše in najbolj spoštovane gospe dolenjske
zemlje. Posebno slovi za to, ker odgaja tako skrbno
svojih šest otročičev.

Agata pa se smeje in trdi, da je vsa ta hvala
in slava lahko zaslužena, in bo, če mine bogastvo,
skopnela tako hitro kakor velikonočni sneg. Tudi
za Berto velja beseda, da stiska krajcarje, goldinarje
pa siplje skoz vsa okna na cesto. In čudeži se tudi
ne gode, da bi odrejala mati dobro svoje otroke, ki
sama ni prejela pametne odreje.

Ni davno, kar je šel zvečer znan popotnik mimo
Linkovega gradu. Toliko svetlo je bilo še, da je videl
stati pri oknu gospoda in gospo, slonečo mu na rami.

15

Razločil je nekoliko tudi njiju ravgovor. Po glasu je
spoznal svojega součenca, ki je prišel pred štirimi ali
tremi meseci v Linkovo hišo za učitelja.

Ženski glas: Preljubi moj, kako se pravi tisti
zvezdi, ki se je užgala ravnokar na obnebju?

Možki glas: To je večernica — Venera.

Ženski glas: Oh, čudno lepa je ta zvezda —
Venera!

Možki glas: Še lepše, Berta, je tvoje oko!


16

Jezuitske misije.

\f eselih žensk sem videl na Dolenjskem dosti, naj-
* veselejše med vsemi pa so »zapuščene" vdove.
One zahajajo v mesto najrajše, ostajajo v krčmah naj-
dalje, znajo in pojo največ pesmi in dajejo najbolj za
vino. Med ljudmi se čuje pogovor, da je za dekleta
merica, za ženo polič, za vdove pa cel bokal. Poznam
pa tudi take, katerih ne spraviš prej domu, dokler ne
dobe svojih treh bokalov pod pečo. Čisto nič nena¬
vadnega ni, da sede pri vinu do belega dne.

Kjer blagujeta Bak in Cerera, pa ne strada tudi
Venera. Zaljubljenost teh prostih bab naraste dostikrat
do tolike višine, da ne love samo znanih fantov, ampak
buhajo tudi, kakor muhe o letni soparici, v tuje goste,
ki sede po naključju v krčmi. V tem so si do ma¬
lega vse enake, da ne marajo za vdovca, razun, seve,
če ne morejo zasačiti kaj boljšega. Večjidel jih boš
zapazil v društvu neizkušenih, z ženskim spolom še
neznanih fantov, katere so pobrale kje na potu in jih
zmamile s seboj s sladko besedo in obljubo, da
jim bodo kupile vina, kolikor ga bodo le hoteli in
niogli piti.

17

2

Pijanih revežev ni težko napeljati v greh; pri vinu
se jim pleto mreže, katerih ni mogoče v treznosti več
raztrgati in čez nekoliko mesecev se že širi po vsej
okolici glas: petinštiridesetletna Mica ali Reza se moži
in bo vzela petindvajsetletnega Janeza ali Jožeta.

Nad vse druge pa slovi v tem kraju Jera Brinka,
vdova v osemindvajsetem letu od svojega rojstva in
v šestem od moževe smrti. Kamorkoli ona pride, mora
teči ne le od mize, ampak se morajo glasiti tudi čarovne
gosli ali vsaj harmonika in se vrteti veseli ples, dokler
ne omagajo poskočne noge. Od drugih tovarišic se
razlikuje v tem, da se noče možiti.

Prišla je k nam v Bršlin prvikrat predpustni torek
ob desetih zjutraj rdeča kakor rak in spehana, da je
komaj hodila. Zavalivša se na klop, zdihne in toži: Oh,
tako sem trudna, kakor da bi bila mlatila pšenico naj¬
manj štirinajst dni zaporedoma. Prinesite polič vina,
da se okrepčam in se tu malo odpočijem, dokler sem
še sama. Saj dolgo, vem, da ne bom. Drže se me kakor
klošč ti presneti pijanci; pa naj se me, vsaj vem, da
me ljudje radi imajo. Grošev imam pa tudi še toliko,
da jim plačam vina, če je treba, kar precej z gotovim
denarjem pet veder — in starine, ne cvička. Ohoho!
ali smo pognali veselo te tri dni! Veste, krčmar, v
mesto sem šla že v soboto, pa smo pili in peli in
skakali tu pa tam in smo romali spet naprej in si
dali zagosti in si ga nositi na novo. To je bila bogme
cela procesija. Od sobote do danes sem dala v krčmah
samo za vino, ki smo ga popili mi veseli svatje, celih
sedemnajst goldinarjev, brez tega, kar je odletelo za
godce in za jed, in mi ni čisto nič žal. Ta bi bila
lepa, da bi človek za svoj trud ne užival tudi kaj

18

dobrega! Veste, jaz sem že taka, ko ne bi bilo na
svetu pivcev in pevcev in plesačev, da si dam kar
Precej izkopati grob, v taki puščobi ne bi bilo vredno
živeti.

Moj gospodar, ki jo je poznal že davnaj, se smeje
tem besedam in jo vpraša: Jera, ljudje trdijo, da se
nočeš možiti, kaj je res?

Brinka se zakrohoče: „Stokrat res, ne le enkrat!
Dedca sem imela štiri dolga leta in se napasla čudnih
dobrot zakonskega stanu. Če sem sedela le pol ure
Pri veselih ljudeh, je že čmerni mož godrnjal: Jera,
pojdiva domu, se mudi. Če smo popili bokal, se je
Praskal skopuh že za ušesa: Jera, dosti je, vzdigniva
se. Če me je prijel k'ak prijatelj za roko, je sitnež že
škripal z zobmi in mi zarenčal: Te ni sram? Kaj po¬
reko ljudje? Zdaj sem hvala Bogu sama in delam kar
hočem, grem kamor hočem in pridem domu kadar
hočem. Moja beseda je taka: Delaj, kadar je čas za
delo, sicer pa uživaj svoja leta, kolikor se da in ne
Pozabi, da živiš samo enkrat na svetu. In te besede
se držim in se bom držala tudi zanaprej. Oh, da bi
se možila zdaj, ko poznam dobrote samskega življenja!
Zdaj bi me dedec ne le zmerjal, ampak še pretepal,
ker bi ne mogla več prebiti v dolgočasnih zakonskih
vojnicah.

Kaj mar mislite, da se mi manjka kdaj fantov?
Ce le namignem, jih pride deset mesto enega, pa se
ne  silimo drug druzega domu, živi se hopsasa! in dan
Prejde, kakor bi trenil. In če nastopi noč, kaj za to?
Pivcev, ki plačujejo pošteno svoje račune, ne goni
n oben krčmar iz hiše. Vem dobro, da me grajajo vsi

19

2 ’

ljudje, ali vidim tudi to, da se me vesele povsod, kjer
prisedem/ —

Na Dolenjskem sem sicer že marsikaj videl in
slišal, kar bi bilo med resnimi Gorenjci nemogoče, ali
na tako filozofijo iz ženskih ust se nisem še nameril
do sedaj. Krčmarja prašam v veži, ali pa Jeri dopu¬
ščajo tudi dohodki to veselo svobodnjaštvo?

Reče mi: Menda že; plačuje natanko vse, kar užije
in tudi se ne govori nič, da bi baba delala dolgove
na hišo.

Radoveden ostanem ves dan doma in opazujem
burno veselico, ki se je začela razvijati v naši hiši
precej po prihodu napovedanih gostov. Prilomastila
sta najprej dva postarna fanta, bivša vojaka, ki sta
pila na njen račun že od nedelje, za njima žejen krojač,
ki je bil včasi tudi njen ljubček, potem se priplazi
bršlinski postopač, eden tistih, ki vise vsakemu za brado,
dokler jih ne odtira s silo, nazadnje prižvižga in pri-
uka še mladi godec Tonček s harmoniko.

Krčmar nosi društvu vino, gospodinja kuha pleče
in peče klobase. Preden še zazvoni poldne, je pet bo¬
kalov izpraznjenih, z drugimi petimi se zalije obed in
tretjih pet je šentjanževca, brez katerega se ne sme ex
offo dovršiti nobena dolenjska veselica. Zvonec v tovar-
šiji je nosila seveda Brinjka. Ona je zapovedovala, kaj
naj se poje, kaj igra, kdaj pleše, kdaj nazdravlja in pije;
za to čast pa je nazadnje tudi ves račun plačala sama.

Najlepša pesem za njo in za mnoge Dolenjce
sploh, ki se je odpela gotovo desetkrat, je tale: Nikdar
ne bom pozabu — očeta svojga — Oh, kolkrat so mi
rekli: — Moj sin! le pit ga pojva — v te nove gore
— ki vince rode — za take faj može. — En starček

20

je biv — k’ je vince rad piv — k’ je en glažek iz-
praznu — s’ je druz’ga naliv — in ko je glažek nagnu
— je reku toku: — Naj teče, naj teče, da se bo vidlu
dnu. —

Petje se je vršilo izvrstno, ker je razun dveh
moških imela Jera jako lep glas. Z veliko težavo pa
se je godlo in deloma tudi plesalo. Jera se je zalju¬
bila v zalega godca in se ni hotela vrtiti z nobenim
drugim kakor z njim. Ker se pa ne pleše lahko brez
godbe, je moral Pepček igrati za Brinjkinim hrbtom.
Tako se je vrstilo petje s plesom in pijačo do petih
zvečer.

Zdaj pravi Jera: Tukaj je dosti, naredimo še bra¬
tovščino in potem pojdimo! Nazdravila je vsakemu pivcu
posebej in zaporedoma vsakega tudi objela in poljubila.
Tončka dolgo ni mogla pustiti iz rok; pritiskaje mu
glavo na prša, ga je neprenehoma ljubila na desno in
zopet na levo lico in vmes tudi na usta. Obenem mu
je božala obraz in mešala kodraste lase. Ko vsi izpijo,
jih povabi, da jo spremijo v Prečino: Tam ga bomo
popili na čast svetega Kurenta še nekoliko poličev,
potem pa hajd proti domu, vsak kamor ve in zna,
Tonček pa pojde z mano! Gostija se konča, gosti
odidejo, v hiši vlada zopet mir in tišina.

Enkrat po letu sem lazil po višavah, ki se dvi¬
gujejo nad Prečino in ogledoval lepe vrtce in njive,
hi pokrivajo in lepšajo to hribovje. Semtertja stoje raz¬
tresene majhne hišice in poslopja, samo ena kmetija
se bahato šopiri med temi kolibami. Karkoli je tu zi¬
danja in stavb, vse je izdelano iz debelih plošč in
hrastovih brun; tudi vrt je največji in na polju okoli
hiše se ziblje žito, za dober pedenj višje od žita so-

21

sednjih njiv. Vidi se, da se gospodar ne odlikuje samo
z večjim imetkom, ampak tudi in še bolj z izvrstnim
načinom in razumom, s katerim obdelava svojo zemljo.

Izvedavo vprašam starca, ki je nasipaval cesto,
čigava da je ta hiša?

Starec pravi: Hiša, kajne, je lepa in trdna?
Njena gospodinja — mož je umrl — je pa taka, da
me je sram povedati kaka. Morda ste že slišali kdaj
ime Jere Brinjke? No, vidite, ta kmetija je njena.

Silno se začudim, kako je to mogoče; Jera slovi
slabo, tod okoli pa je vse tako krasno in marljivo po¬
delano in napravljeno, kakor nikjer v obližju in tudi
ne, če grem pol ure naprej.

Starec se smeje in pravi: To ni nič čudno —
godi in nahaja se sploh tako. Katere dekle so najbolj
pridne? Vlačuge. Sveta peta in tercijalka ni nobena
za nič; vsak gospodar se je boji. Po dnevu dela
mrha kakor konj, po noči pa se goni kakor k — la.
Taka je tudi naša preljuba Jera. Od prvega pomlad¬
nega posla do zadnjega jesenskega je ona prva na
nogah, zadnja v postelji, vidi vse, kakor bi imela sto
oči, pazi na red doma in na polju in v vinogradu, je
povsod sama zraven, ne verjame nič poslom, skrbi na
enkrat za deset reči in razume vsako delo. Veste, zakaj
ji je naraslo žito tako visoko? Podkurila mu je s tako
mastnim gnojem, da ga noben kmet ne napravi takega;
in ko bi videli še le vinograde! Tako bohotno ne po¬
ganja nikjer trta kakor na njenem. Ne gnoji grozdju
samo s suho šaro, ki zda toliko kakor nič, ampak s
takim govnom, da se za njim kar cedi in vleče. Taka
je Brinjka pri delu, pri vinu in pri dedcih pa spet
taka, da sem večkrat dejal: Zdaj zdaj se mora usuti

22

na nas ogenj z nebes, kar nekdaj na Sodomo in
Gomoro. Nikdar ni ugnana, ni dolgo, kar si je vzela
svojega ljubčka za hlapca pa je z njim mlatila na podu
ječmen s tako močjo, veste, človek bi rekel, da razbija
podnice oven, kakor zaganjajo z njim stebre v zemljo
— naenkrat pa vse potihne, sosede pridejo gledat, se
jim je že zdelo nekaj tacega in našle so ju tako, tej
te bodi, da bi bilo treba zanesti kar precej prešiča v
kako smrdljivo mlako in ju skopati prav do dobrega.
Taka svetnica je moja soseda Jera!

Poznal sem tudi Brinjkino sestro Mico, prav po¬
šteno krčmarico, stanujočo pod Kačjo ritjo. Z Jero ni
hotela dosti občevati, še govorila ni rada o njej. Ko
jo vprašam, če kaj pride k njej pit, mi pove, da je ni
bilo že več ko tri leta, ali onidan je privršala k nam
s celim krdelom pijanih bab. Hotele so poslati po
godce in plesalce, a jaz jim rečem, ko to čutim, da
nam je vino poteklo.

Druge babe me začno kleti in hrume naprej;
sestra se nekoliko pomudi; ker se je vino ni kmalu
prijelo, se je moglo z njo pomenkovati. Jaz ji vržem
pod nos pohujšljivo življenje in jo poprašam, kako za
božjo voljo, da ne misli nikoli na Boga, večnost in
Pekel. Ona se mi smeje in me zavrne: Molči, Mica!
vsaka reč ima svoj čas. Kadar se bom naveličala greha,
boš že videla, kaj bo. V enem migljaju se bom po¬
boljšala, da se boš kar čudila moji svetosti; neki no-
tranji glas mi pravi, da bo treba kmalu slovo dati va¬
sovanju in polki; za to, vidiš, moram pa vsaj ta kratki
čas, ki mi še ostaja, zajemati življenje z veliko žlico.
Danes ne grem domu in jutri tudi ne, pa če me bo
silil kdo pojutrišnjem, se bom še tudi z njim stepla

23

ali pa ga objela, če bo lep. Z Bogom, Micika! Kaj ne,
da boš zame kaj molila?

To reče in šine proč za babami. Kaj ne, da mi
je govorila dosti neumno, pa sem, vidite, le vendar
bila vesela, da sem slišala enkrat iz njenih ust besedo:
poboljšanje. Bog jo razsvetli! Jaz, vem, da se bojim
stokrat bolj za njeno dušo kakor ona sama. Bog sam
si ga vedi, kaj smo se pregrešili, da nam je poslal v
rodovino to nadlogo in sramoto.

Tisto leto so se ljudje popraševali več mesecev:
Ti, ali pojdeš na Toplice poslušat misijonarje? Kaj pa
ti? In tvoja žena? In sestra? Ali se popeljete z otroci?
In tako dalje.

Gospod župnik topliški je oznanil natanko po
celi okolici, kateri teden in kateri dan imajo začeti
svoje pridige in druge pobožne vaje glasovih očetje
jezuiti. Ljudje so imeli čas, da se pripravijo. Usta¬
novljeni dan pride, po vseh cestah in stezah so se
pomikali kakor o procesiji dolgi redi romarjev in ro-
maric vsakega stanu in vsake dobe. Razloček je bil
samo ta, da so se daljnji in bogatejši vozili, bližnji in
siromaki pa potovali peš. Veliko stotin jih je prišlo po
tri ure daleč, nekateri tudi po šest in celo po deset
ur, obiskovalcem iz obližja se ni moglo pogoditi šte¬
vilo, ker je vrelo od doma vse: Gospodarji in posli,
starši in otroci, mladi in stari, zdravi in bolni, kdor
je le gibati mogel, še dojenčke so matere vzele s seboj.
Nabralo se je ljudstva več tisoč; to je bilo prvi dan
in drugi in vsak dan do konca misije.

Med prvimi romarji sem korakal proti Toplicam
tudi jaz; hitel sem zato, da si laglje najdem stano¬
vanje. Gnala me je tje, da po pravici povem, zgolj

24

radovednost, ne pa pobožnost, še veliko manj pa vo¬
hunstvo in jeza na jezuite, da jih zasačim v kaki zmoti
in jih ovajam potem po novinah. Za moj namen se mi
ne zdi potrebno, popisovati vse slovesnosti in vaje, ka¬
terih priča in deležnik sem bil v Toplicah tri dni za¬
poredoma. Načrtal bom z malo besedami vtiske, ka¬
tere je storil v meni in v vsem občinstvu prvi ogovor,
ki sem ga slišal. Pridiga je bila pod vedrim nebom zunaj
pred cerkvijo. Govornik stopi na vzvišeno mesto; bil je
mož majhne postave in črnkastega obraza; reči moram,
da vnanja podoba ni obetala sijajnega uspeha. Priča¬
kovanje je bilo neizmerno, noben človek se ni ganil,
nastala je taka tišina, da sem razločil dobro brenčanje
vsake čebelice, vračajoče se v bližnji ulnjak. Pater spre¬
govori z mehkim glasom. Ženske, stoječe krog mene,
se zagledajo, zamaknejo, šepetajo in vzdihujejo: Oh,
to je lepo, prijetno, kaj tacega še nisem slišala. Preden
mine deset minut, se topi vsako srce, gori vsaka duša,
igrajo solze v vsakem očesu. Izbral si je vzvišen predmet
za razlaganje: Nevarnosti, ki prete nedolžnosti, namen
življenja, pogled v večnost, milost in pravičnost božja.
Jaz zatisnem oči, da me ne moti in raztresa okolica
'n udam se voljno čarobni sili in dražesti izvrstne
pridige. Včasi se komaj sliši govornikov glas, kakor
da pihlja tiha prijetna sapica, ali dobiva kmalu moč
ln  mah in raste in se širi vedno više in dalje, dokler
ne zabuči grozovit vihar in se razlega čez skupščino
zaglušujoče grmenje jeznega Boga. Govor teče kakor
šumljajoči studenec hitro in veselo skoz pisane trate
ln  dalje kot šumeč, obilen potok, kot deroča, ši¬
roka reka in se izliva v bobneče neskončno morje.
Včasi se mi zdi, da vidim in poslušam katerega

25

izmed prvih apostelnov, ki so obračali narode ne z
učenostjo in z bleskom posvetne modrosti, ampak s
svetim navdušenjem za resnico, z zbujanjem človeške
vesti in precej potem se mi vidi, da veje nad mano
nebeški angelj z veselim naznanilom kraljestva božjega,
čez nekoliko trenutkov pa se spremeni kraj in podoba:
Z Izraelci stojim v puščavi pod goro Sinajsko in po¬
slušam vsevladalca Jehovo.

Zdaj odprem zopet oči in se ozrem. Vse poslu¬
šalce vidim zrušene, skrušene, objokane, zdihujoče, je¬
čeče, tresoče se in obupane. Pogled mi obstane na
ženski, ki se valja v prahu deset korakov od mene.
Ta iht, ta jok in stok mi je šel skozi ude in dušo.
Mora biti težka grešnica, si mislim, ali ni ga greha
tako črnega, da bi ga ne zbrisalo tako resnično, živo
kesanje, kakor ga razodeva ta žena. Jaz jo gledam in
opazujem, zdaj se nekoliko vskloni, da vidim obraz
— in kdo more popisati moje začudenje in strmenje?
Ta vpijoča, kesajoča se grešnica je — Jera Brinjka.

Ne morem tajiti, da me je odslej veliko manj za¬
našal in zamikal govor. Moja pozornost si je našla
novo, enako zanimivo snov. Ali se je mar res izpol¬
nila dobra slutnja sestre Mice? Zrem morda res v slo¬
vensko Magdaleno? Trpinčila me je neizrečeno rado¬
vednost, da sem čakal težko konca pridige. Ko mine,
se prerinem skoz ljudstvo do nje. Vsi drugi so vstali,
ona je še zmirom klečala in ležala na tleh, se trkala
z obema rokama na prsi in kričala: Bog se usmili
mojih hudobij, Bog odpusti meni ubogi, največji gre-
šnici na svetu!

Valjala se je po zemlji tudi po tem, ko se je
božja služba izvršila in so se ljudje že precej razšli, da

26

si poiščejo obeda. Ko vstane, se je komaj mogla pre¬
mikati; s pripognjeno glavo in trepetaje, kakor da jo
lomi mrzlica, je korakala počasno proti svojemu sta¬
novanju.

Jaz stopim k njej in jo pozdravim. Ona me gleda
čudno, kakor da me ne razume in ne pozna in gre brez
odzdrava naprej. V hišo nisem hotel iti za njo, na¬
dejal sem se najti kakega znanca, da mi raztolmači bolj
natanko to spreobrnenje.

Tretji dan zapazim sestro Mico, ki mi začne vsa
vesela kar sama pripovedovati, kako je z Jero: Oh,
zdaj bom umrla desetkrat laglje, da sem to doživela.
Bog je res milostljiv in dober. Na potu v Toplice ni
kazala Jera še nič kesanja. V cerkvi sem jo že videla
zamišljeno in po izpovedi je bila vsa pobita; ni se jej
ljubilo ne jesti ne piti. Že tri dni ne uživa druzega
kakor črn, suh kruh, vino, pravi, da se jej gnusi, tudi
za posteljo ne mara, leži na trdih tleh, za zglavje ima
kamen; moli in joka pa se neprenehoma; kogar koli
vidi znanih, gre k njemu in ga prosi za zamero in za
odpuščenje, da ga je pohujševala. Moja sestra, hvala
bodi usmiljenemu Bogu! se je res poboljšala, oh, kako
rada jo bom imela za naprej. In kar je govorila Mica,
so potrdili v en glas vsi drugi sorodniki, sosedje in
soseščani.

Krčmar, pri katerem sem ostal, je prav prijazen
in zgovoren mož. Doživel je že marsikaj, dobrega in
hudega, skušnje so ga naredile praktičnega in previd¬
nega. Tudi on je poslušal pridige patrov jezuitov, ali
ni delil občega mnenja, da so poslušalce iz temelja
■zpreobrnile. Majaje z glavo je zdihoval in govoril: E,
kaj pomaga vse to! Dolenjci smo kmalu mehki, ali

27

kmalu spet trdi! Vsaka sapica nas meče; ko poneha
sapa, stojimo pa spet po koncu kakor prej. Preveč
smo lahkomišljeni, $ami lahkoživčki in dobroživčki. Vsi
ljudje so se jokali, kakor ste sami videli. Ko pridejo
do vina, pa bodo tudi vsi pili in se ugreli in oži¬
veli, nihče ne bo več mislil na nauke. Govorili bodo
se ve: Oh, to so pridige! To so pridigarji! Ali živelo
se bo tako tja naprej nemarno in zanikamo kakor do
zdaj. Dolenjec je kakor uklet; ne more se znebiti ni¬
koli svojih nesnag in garjev, naj ga pere in snaži kdo
kolikor hoče, kmalu je spet ves garjev: stari lenuh, stari
pijanec, stari babjek, stari nevošljivec. Da boste videli,
da ne opravljam naših ljudi, vam bom povedal resnično
prigodbo, ki mi hodi ravno zdaj na misel.

V Šentrupertu, če se ne motim, so imeli za faj-
moštra jako bogoslužnega moža, gospoda Kramarja.
Gospod so ljudem pridigali in jih učili več let. Ko
zapazijo, da jih ne morejo nič poboljšati, si izmislijo
nekaj posebnega, češ če to ne pomore, je zastonj ves
trud s trdovratniki. Nabrali so poln koš mrtvaških kosti
in pridejo s košem na prižnico. Ljudje gledajo in se
čudijo. Gospod pa pravijo: Ker se pišem za Kramarja,
sem vam prinesel krame; razkazal vam jo bom. In vzeli
so v roko mrtvaško glavo in roko in druge kosti in so
govorili tako ginljivo, kako ničen je ta svet in vsa
njegova lepota, bogatija in modrost in dokazovali re¬
snico svojih besed tako s prepričanjem s temi kostmi,
da se je po cerkvi razlegalo jokanje in rjovenje in so
ljudje padali na kolena in se trkali na prsi in omed¬
levali od strahu smrti in božje sodbe. Vsak človek je
rekel: Zdaj se ljudje res kesajo, se bodo res poboljšali.
Po vsej deželi je šla govorica o tej presunljivi pridigi.

28

Nekaj dni so morda mislili poslušalci na minlji¬
vost sveta in na večnost, ali dolgo ni trajalo to kesanje.
Ljudje so bili stari grešniki, izpremenil se ni nobeden
ne toliko, kar je za nohtom črnega. Sčasoma so za¬
čeli nekateri gospodu še zabavljati: Naš far nori, nosi
kosti v cerkev, kdo je še kaj takega slišal, kaže in
ponuja človeško glavo za kramo. Ko bi to škof zvedel,
bi mu že povedal, da je cerkev za kaj druzega, ne pa
za take burke, in komedije.

Tako, vidite, so govorili nesramni jeziki. Če ni
poboljšal gospod Kramar svojih poslušalcev s takimi
dokazi, tudi ne bodo ti jezuiti svojih, naj si bodo nji¬
hove pridige lepe, kolikor hočejo. Nas se je treba lo¬
titi s hujšim orožjem, morajo nas tepsti najstrašnejše
božje šibe, sicer ne verjamemo in ne poslušamo. Jako
se bojim, da nam te šibe ne bodo več dolgo priza¬
našale.

Krčmarjeve besede mi prikličejo v spomin jezu¬
itske misije na Hrvaškem. Prišli so v Zagreb in druga
mesta pridigarji, po celi Evropi glasovih, med njimi
pater Klinkowstrom. Pregrešni Zagreb se je stresel ob
njihovih ognjevitih govorih, pustil je krčme in veselice,
hodil k izpovedi in svetemu obhajilu, človek ga ni več
spoznal. Čez pol leta pridem tja in ne najdem ne
sledu več temu poboljšanju. Zagreb je bil stari grešnik.
Spominjaje se misijonarjev, so se ljudje zabavljivo
smejali in skoraj sramovali takratne pobožnosti. Mislim
si: Kaj, ko bi moj krčmar prav imel?

Tretji dan popoldne grem proti domu in pred
mano in za mano je šlo brez števila drugih romarjev
in romaric. Vse krčme na potu so gomazele pivcev,
iz vsake je donel vrišč in petje, v eni slišim tudi

29

veselo godbo. Iz radovednosti stopim vanjo in si dam
prinesti merico vina. Pil sem ga v veži, ker so bile vse
izbe prenapolnjene. Skozi odprta vrata pogledam v hišo,
sredi pijanih gostov vidim sedeti — Jero Brinjko, to-
pliško spokornico! Obraz ji je gorel od vročine in
vina, smejala se je na vse grlo, trkala z vsem omizjem,
objemala fanta na desni in fanta na levi in se dala ob¬
jemati njima in vsakemu. Godba je bila potihnila,
pa jo slišim glasno govoriti: „Bratci mQji! V Toplicah
smo se namolili in najokali, čas je, da se oddahnemo
od trpljenja. Kdor ni z nami vesel, naj se pobere!
Pijmo ga, pijmo — dokler živimo! Godec Tonček!
Trkni! Kaj se držiš tako kislo, po topliško! Veseli se,
saj me boš spremil domu. Odmaknite se malo, zdaj
se bova zavrtela midva s Tončkom!“

Godec jo prime, zasuče in ji začne igrati s har¬
moniko za hrbtom. Gledati dalje te orgije se mi je
gnusilo. Slovenska Magdalena se je hitro izpremenila
v staro Dolenjko Brinjko. Kakor da ji je žal in se
hoče odškodovati za kratko poboljšanje, je živela odslej
nekaj časa še bolj razuzdano nego prej. Sestra Mica
je obupala o njej in je neče več poznati.

Na neki hiši mirnske fare sem videl prekrasno po¬
dobo svetega Florijana. Vsak človek je obstal in se
čudil umetnosti kmečkega slikarja, ali marsikateri je
rekel: Skoda za delo! Streha ni molela skoraj nič čez
steno; če je šel dež le količkaj po vetru, je moral
škropiti podobo. Ko pridem čez nekaj tednov spet do
tiste hiše, je bil sv. Florijan že čudno izšaran. Eno
oko mu je izteklo, nos se je podaljšal čez brado. Ko
pridem v tretje, je bila vsa podoba tako zmazana, da
se ni moglo več razločiti, kaj je. S to lepo sliko dele

30

usodo jezuitske misije. Opravljali so jih razun Toplic
še na mnogih drugih mestih. Od konca niso mogli
ljudje prehvaliti teh odličnih izpovednikov in govor¬
nikov. Sčasoma začno igrati žilice satire, dvombe in
suma. Čule so se semtertja besede: Kaj neki hodijo k
nam ti črni možje? Mislijo, da so Bog ve kako učeni, pa
nam niso vedeli povedati nič takega, česar ne bi bili
slišali od svojih domačih duhovnov.

Drugi so čenčali: Strašno denarja mora priti
skupaj za dar, kadar so te misije. Bog si ga vedi, kdo
ga pobere, morebiti ravno jezuiti in da za to okoli
hodijo. Nekateri so blebetali tudi to, da hočejo poka¬
zati, koliko bolje znajo pridigati mimo naših mašnikov
>n s tem upajo, da si bodo dobili od škofa najboljše
fare in službe. Posebno močno pa se je kvasilo in
ugibalo, da pridigajo tako krasno zato, da se ljudje
jokajo, njim je mar samo za jok, ne za naše spo-
korjenje, vse je le baharija, češ takih ni nikjer več, ki
hi navlekli škafa solz iz oči, kakor ga mi, če le zinemo.

V Trebnjem sem slišal fante, ko so se pred cer¬
kvijo pogovarjali, da ne sme nihče jokati: Naj pater
v Pije in se napenja, kolikor hoče; treba mu je poka¬
zati, da nismo babe; boste že videli, kako se bo jezil
na nas, da se ne cmerimo! Pa naj se le, mi se mu
hotno pa smejali.

Kolikor sem mogel izvedeti, so ostale jezuitske
niisije povsod brez zaželjenega ploda: poboljšanja. Za¬
krivila je to nekoliko slaba odreja, nekoliko zabavljivi
ni nezaupni duh naših Dolenjcev, največ pa vseobča
slabost človeške volje.

31


Pri mrliču.

IVI e daleč od Bršlina je umrla gospodinja premožne
1 ' in trdne hiše. S svojo rodovino je popila pri nas
marsikak polič, imeli smo jo vsi radi, ker je bila jako
dobrovoljna žena. Ko se naredi noč, jo grem kropit.
Kdor pozna gorenjsko stran, ve, kako resno, žalostno
in tiho je pri mrliču. Sosedje in znanci dohajajo, ga
škrope z blagoslovljeno vodo, molijo nekoliko očenašev,
prašajo, kdaj bo pogreb, k večjemu če govore še dve,
tri besede o bolezni rajnega in poškropivši ga še en¬
krat, mirno odhajajo proti domu. Ob enajstih zvečer,
in včasi še prej, potihne vse, pri mrliču sedi edina
čuvarica vso noč do ranega jutra. In če tudi čuje s to
žensko še kaka starka, ne pogovarjata se druzega kakor
samo svete reči, ali pa molita in si bereta iz kakih
pobožnih bukev.

Zdaj poglejmo, kake čudne šege pa so si nasno-
vali za take prilike naši dolenjski bratje. Imel sem še
kakih petdeset korakov do hiše, ko že slišim glasen
pomenek, hrup, in vmes celo smeh in žvenk stekla.
To se mi niso zdela znamenja otožnosti, ampak ve¬
selice. Že sem jel dvomiti o Marijanini smrti. Ali ko

32

stopim skozi vrata, jo zagledam na mrtvaškem odru.
Svetilo ji je šest velikih voščenic in nanjo so djali naj¬
lepšo obleko, ki jo je nosila na dan svoje svatbe. Na
vsaki strani odra je stala dolga miza, okoli obeh je se¬
delo vse polno deklet in fantov, ki so igrali in pili, in
mislili in govorili o vsaki drugi reči, samo ne o smrti
in o tem, kar je z njo v zvezi. Na vsaki mizi je stalo po
dvoje bokalov vina in je slonel na koncu sodček, držeč
kakih deset bokalov, da ni treba hoditi neprenehoma v klet.

Miru ni bilo nikoli ne za eno, ne za drugo mizo.
Vsake pol ure jih je nekoliko odhajalo, nekoliko novih
Pa dohajalo. Prihodniki so postajali kaki dve minuti
pred odrom, križali se, škropili pokojnico in jo ogle¬
dovali, če se je kaj zelo izpremenila. Če ravno so te
dve minuti molčali, bi bil človek stavil lahko glavo,
da ni zmolil za njo nobeden ne očenaša.

Precej ko pridem, pokliče Marijanina sestra Loj-
zika deklo, da prinese polič boljšega vina. Pokojnico
Poškropim in ostanem nekaj minut pri njej. Ko storim
križ, mi ponudi Lojzika prineseno vino. S trdo besedo
ji rečem, da se mi gnusi piti pri mrliču, da je to sra¬
motna razvada.

Sosed Andrej me sliši in pravi: Gospod, zakaj?
Vidite, kadar se zbere društvo, je žalostno brez vina,
na jbolj dolgčas pa pri mrliču. Če bi mu mogli po¬
vrniti življenje s tem, da ne bi pri njem pili, bodite
Prepričani, da nihče ne bi pokusil ne kaplje. Marijana
Je bila poštena, bogoljubna ženska, Bog ji daj večno
'zveličanje; otrokom bo velika škoda in tudi nam so¬
sedom je prav žal za njo, vsi smo jo imeli radi in jo
spoštovali. Ali Bog je tako hotel, da je morala umreti,
n aša dolžnost je, za njo moliti in nocoj pri nji čuti.

33

3

Zaspanec odganjamo z vinom in mladina s kako igro.
Bog varuj, da bi pil kdo iz slabe misli, zato, da bi
se napil ali veselil. Vino nam služi le v ta namen, da
ne zadremljemo in ne zaspimo in za nič druzega. Jo¬
kalo se je dosti in se bo še jokalo; žalujemo mi vsi,
ne le domača hiša; naj se vam ne gnusi naše vino;
teta vam ga je ponudila zato, da ste prišli k nam in
se bodete z nami nekoliko pomudili.

Lojzika vidi, da me to dokazovanje ni preverilo,
pa me začne nagovarjati tudi sama: Popijte ga vsaj
eno kupico, če ne več. Boter Andrej govori resnico;
mi bi radi z vinom samo dobrim ljudem postregli, ne
pa Boga žalili. Pri nas je že tako, da se brez vina ne
vrši nobena reč. Res, da se pije pri mrliču, ali vino
je božji dar, v njem ni greha, greh je le v človeku,
če uživa brez mere ta dar. Midve z Marijano sva se
imeli gotovo radi, jaz vam ne bi nikoli ponujala vina,
če bi mi očitala vest, da delam kako nečast rajni ali pa
Bogu. Saj sem za božjo voljo tudi kristijana in upam
v božjo milost in nebeški raj. Cerkev je še bolj svet
kraj kakor ta hiša in maša svetejše opravilo kakor
ležanje kakega mrliča na odru in vendar se rabi vino
v cerkvi in pri sveti maši.

Vi mislite, kjer se žaluje, naj se ne pijančuje, to
tudi jaz mislim in res je strašno grdo, če se ga kdo
navleče pri mrtvem človeku. Take grdobije se godi
dosti, to vem sama, ali takemu grešniku ne bo priza¬
nesla božja roka. V greh ne silimo z vinom nikogar. Dati
ga moramo, sicer bi nas ljudje obrekovali in nam na¬
redili še kako škodo.

Pripetilo se je že večkrat, da pri hiši ni bilo ne
vina ne denarja in gospodar je dejal: Ne morem po-

34

magati, morali bodo čuti pri nas brez pijače. Fantje
čakajo in čakajo, vina ni, pa se razjeze, nekateri gredo
podirat drva pred hišo, drugi iznašat sklede, lonce,
kablice in drugo posodo in jih razmetavat semtertje po
polju, nekateri pa primejo voz in ga vlečejo tja za vas
ali pa odvežejo še živino in jo poženo na plan. Tega
ne delajo vsi, seve, in tudi ne vselej in vsakemu, ali
v nevarnosti bi vendar bili, ko bi jim ne dali vina. •

Šlo ga bo, vem, da več ko vedro, morebiti tudi
dva, ali hiša bo vsaj imela mir in nas tudi nihče ne
bo mogel objedati. Če se kdo upijani, bo nosil greh
sam, ne pa mi, ker ga ne ponujamo; pije ga vsak po
svoji volji, je že taka navada; ne vpraša prej nas, ali
ga sme še piti ali ne. Vidite, tako je to. Kar je čez
mero, ni dobro; čez mero ne smemo piti, pa tudi ne
žalovati. Če mi umre človek, ki ga imam rada, me
boli srce samo, ni se mi treba siliti na žalost. Ali
moramo se premagovati, vdati v božjo voljo, prehudo
žalost tolažiti in krotiti. Kdor je mrtev, je mrtev po
božji volji, mi ne smemo godrnjati in preveč tuliti
zaradi tega, ker bi Boga žalili.

Vidite, mi smo ostali živi in živimo tudi po božji
vo 'ji, prevelika žalost pa jemlje zdravje in če bi dolgo
ne prenehala, tudi življenje. Bog je ustvaril vino za
v eč reči, ali slišala sem že od pametnih gospodov, da
uam ga je dal tudi za tolažbo v srčnih bridkostih. In
katera bridkost more deti dobremu človeku huje kakor
smrt kakega prijatelja? Gotovo nobena. In zato se
ne sme zameriti ljudem in misliti slabo, če popijejo
Pn mrliču kako kupico. Povedala vam bom neko re¬
snično prigodbo, pa boste videli, da Bog ne ljubi ve¬
likega žalovanja, če kdo umre.

35

3 *

Bila je mati in ta mati je imela samo enega
otroka. Komaj je imel leto, ji zboli in umrje. Mati je
jokala noč in dan, ni mogla ne jesti ne piti. Jokala je
tako dolgo, da so ji lica obledela in je shujšala, da
je ni bilo druzega kakor kost in koža. In gotovo bi
bila od žalosti tudi umrla. Bog pa se je usmili, pošlje
ji otroka nazaj. Ali lice ni bilo več belo in rdeče,
ampak bledo kakor njeno in stal je pred njo v mokri
srajčki in se ves tresel od slabosti in bolečin. Mati
zavpije: Za božjo voljo, kaj pa ti je, moj ljubček? In
otrok izpregovori: Moji nadlogi ste vi krivi; čemu tako
žalujete in se togotite na božjo voljo? Vašo žalost
moram trpeti tudi jaz in srajčko mi močite neprene¬
homa s svojimi solzami. In mati je izprevidela svojo
krivico in je nehala žalovati in jokati. Otrok se ji pri¬
kaže v drugič: Na glavi je nosil zelen venec, obraz
in obleka sta se mu svetila kakor solnce. In mati je
spoznala, da ji je Bog greh odpustil in je njen otrok
v nebesih. Zdaj, mislim, nas ne boste sodili tako ostro
in boste tudi pili, kolikor se vam bo zljubilo,

Tudi ta spretna sofistika mi ni mogla utolažiti
nejevolje in me prepričati. To videča me ne nadleguje
Lojzika nič več z vinom; moj polič popije boter Andrej.
Oči se mi obračajo na igralce. Za eno mizo so vlekli
„župana“ ali špano po gorenjsko, za drugo so dekleta
imela neko meni neznano igro za orehe in lešnike,
proti sredi mize so se nekateri partali in na koncu so
se štirje brambovci kvartali. Razun kvartalcev so se
ostali svojih iger menda že naveličali, čimdalje bolj
pogostoma se je slišal klic: Pustimo to! Alo, rihtarja
bit, rihtarja! In kmalu so vsi po koncu, vsak spravi
svoj dobiček v žep, Špane se izbrišejo, z navdušenjem

36

se loti društvo „rihtarja“, le kvartopirci sede še za
svojo mizo zamaknjeni v kratkočasne listke.

V hišo pride najmlajša hči rajne Marijane, tri¬
letna Rezika. Ona še ni razumela in čutila težke iz¬
gube sladke mamice. Ali nekak nemir je obhajal tudi
njo. Zdi se ji, da leži mati predolgo. Obesivši se teti
Lojziki za vrat, začne prositi: Oh, tetka pojdite no zdaj
vi budit mamo! Jožek pravi, da spe, pa sem popoldne
že dvakrat prišla k njim in jih malo pocukala, pa se
niso zbudili, pa sem mislila da se nočejo nalašč ogla¬
siti, da so kaj hudi, pa sem pristavila stol in sem jih
začela božati, pa sem rekla: Kaj ne, mama, da me
imate radi, jaz vas imam tudi rada, pa vam ne bom
več ubila piskrčka. Mama pa spet niso nič rekli; nisem
jih mogla spraviti na noge, morebiti leže zato tako
dolgo, ker so danes tako lepi, še lepši kakor v ne¬
deljo. Tetka, kaj ne, da jih boste predramili vi?

Teta tolaži ubogo dete: Rezika! mama so v ne¬
besih, prosijo bogka za te, mami je pri bogku bolje
kakor nam tukaj, imajo vse, kar hočejo.

„Tudi pupe?“ — Tudi. — „Tudi pape?“ -— Tudi.
»Tudi štruklje?“ — Tudi, če jih hočejo. — „Tudi pot-
vico in grozdje ?“ — Seveda tudi. — „Ali bodo pri¬
nesli tudi meni kaj potvice in grozdja?"

Mame ne bo nazaj; kadar umrješ, pojdeš ti k
njim, pa boš imela pri njih, kar boš hotela. „Oh, naj
no umrjem precej, rada bi jedla potvice in grozdja,
tako sem lačna."

Teta gre k mizi, vzame kupico in jo da Reziki.
Otrok jo nagne in izpije. Kmalu začne dremati in
dekla ga odnese v posteljo. V hišo pridejo sin in starejši
ličeri Marijanini. Vsi trije jokajo glasno. Iz bližnje

37

kamrice pogleda stric Boštjan. Pil ga je za se in že
veliko čez potrebo. Jokajočim otrokom čenča: Prav je
tako, že prav, da jokate. Mater mora vsak človek lju¬
biti. Ko so umrli moja mati, sem tudi jaz jokal, pa
ne zmirom; in tudi vam se ne bo ljubilo zmirom. Se
boste že spet veselili, kakor sem se jaz. Danes je jok
in stok, danes leto bomo imeli pa morebiti uk in ples.
Moj brat ne bo tako ostal, ne. Dobili boste pisano
mater. Kaj me gledate? Saj vas ne bo požrla. Jaz
pravim, moj brat se bo ženil, moj brat, vaš oče, se
tudi mora ženiti in takrat se bomo vrtili in vriskali,
da bo letelo kar skozi ušesa.

Teta Lojza ustavi pijanca z ostro besedo in mu
veli, naj se pobere spat. Boštjan renči: Če je taka,
pa pojdem, seve, v tuji hiši ne smem nič ukazovati.
Naj bo! Piši me v uho, baba, toda polič ga nesem
s sabo.

Avša odide s poličem na mrvo. V hišo pridere
cel kup otrok iz soseščine. Nekateri se spravijo h
kruhu, večina pa k vinu in ko bi trenil, izpraznijo
paglavci bokal. Zdaj začno vpiti: Slepe miši, slepe
miši 1

Lojza se razjezi: Ne kričite kakor žganjarji, ali
ne vidite, da bijejo tukaj rihtarja? Kako boste lovili
slepe miši v hiši? Spravite se v kamro in jo zaprite
za seboj!

Otroci butijo tja.

Lojza stopi k meni: Veste, te igre se bojim pri
mrliču kakor živega vraga. Moram vam povedati, kaj
se je zgodilo nedavnaj tam za Savo. Pri mrliču so
čuli hlapci in dekle in so pili, kakor je navada in so
tudi igrali to pa to, na zadnje si izmislijo slepega

38

miša. Ta igra je dosti neumna, kaj ne? Ali mladina
jo ima včasi rada, veste zato, ker je prilika, da se
cuka in trga z babami. Ne bom rekla, da so tisti za
Savo kaj slabega mislili ali delali, pri mrliču se boji
takega greha vsak. Samo to vem, da so se igrali sle¬
pega miša. Prvi je lovil mlad fant, velik ponočnjak.
Zato jih je tudi Bog kaznil in tako, da je groza sli¬
šati! Ko mu zavežejo oči, začne, kakor je navada, lo¬
viti. Če sliši kak ropot ali smeh, brž skoči tje, ali
fantje in dekleta se mu umičejo, se plazijo in begajo
semtertje, nekateri se mu tudi približajo in ga sujejo
in ščipljejo. Tako so ga dražili, on pa je hlastal okoli
sebe in se zaletaval sem in tam — vse zastonj. Fant
se ujezi, neče več postajati in poslušati šuma in smeha,
ker vse nič ne pomaga. In srdit začne dirjati na vse
strani in grabi in grabi in nazadnje ga zgrabi za
roko. Ali pa veste, koga? Mrtvega, ki je ležal na
parah.

In mrlič se vzdigne in pravi: Dobro, ti si me
ujel, zdaj si bom pa zavezal jaz oči in vas lovil. Ali
že zanaprej vam moram povedati, da sem gorak. Kdor
bo vščipnil mene, se bo opekel in kogar bom prijel
jaz, ga tudi ne bo tresla mrzlica. Na svetu sem odiral
reveže in prisegal po krivem, da jih nisem. Pred ono
sodbo se ni mogoče izgovarjati; pri vas je lahko, se
dela: laži — maži! Pa je krivica kmalu ravna. Tam
mi ni pomogel nič moj: laži — maži! Djali so me v
kotel. Prav hvaležen sem vam, da ste me priklicali
nazaj v življenje. Zdaj sem še poln isker, sčasoma se
bom morda ohladil.

In pogubljeni mrlič si preveže oči, tisti hip začne
robec goreti. Mrlič zagrabi kos platna, ki je ležal na

39

postelji in pravi: Ta bo držal, ukraden je. S tem
platnom zakrije oči in platno res ni zgorelo. Zdaj
začne loviti. Igralci šinejo proti vratom, precej ko je
vstal, so mislili pobegniti, ali vrata so bila trdo za¬
klenjena. Zdaj začno bežati semtertje, rjoveti, klicati
ljudi na pomoč. Ljudje so stali na cesti, ali kriča ni
slišal nobeden. Čudna in strašna igra se je vršila v
zaprti hiši. Kakor zdivjani so butali čuvarji semtertje
in mrlič za njimi. Nekaterega je zgrabil za lase in
lasje so kar zacvrli in odgoreli do kože. Nekaterega se je
komaj dotaknil z enim prstom, pa mu je natekel
mehur, dobro pest debel in je začutil po vsem životu
vročino, kakor da ga je kdo porinil v razbeljeno peč.
Fanta, ki ga je bil ujel, je prijel za uho in uho se je
speklo precej. Ko je fant odskočil, je ostala pečenka
mrliču v roki.

In tako je vsak dobil kako znamenje, razun enega.
Ta za to ne, ker je bil nedolžen in se je priporočal
vsak dan devici Mariji. Podobo matere božje je nosil
zmirom za vratom. In tako se mu ni mogla prigoditi
nobena nesreča. Mrlič plane proti temu fantičku in ga
ujame za vrat. Ali — poslušajte čudo! tisti hip se
zopet zruši mrlič mrtev na tla; bil se je dotaknil svete
podobe in podoba je njega ubila, nedolžnega fantička
pa rešila, da ni čutil ne bolečine ne vročine. Odkar
sem zvedela to prigodbo, se vselej stresem od groze
in straha, kadar hočejo čuvarji loviti slepega miša.

Rihtarja so bili z velikim hrupom in smehom,
nekateri igralci so bili že vinjeni in so začeli govoriti
zabavljivo in razžaljivo. Slišali so se nečedni priimki,
kletve in grožnje. Dva sta hotela oba sedeti v kotu, pa sta
vpila in se suvala semtertje. „Kot je moj, izbral sem si ga

40

prej kakor ti, razcapanec kovaški!“ — Ti pijani pankrt
ti! Ti bom že pokazal razcapanca! Tvoj kot ne bo
tukaj v hiši, ampak na gnoju.

Začneta se tepsti, razcapanec vrže pankrta izza
mize proti odru, da se mrlič strese. Vsa družba skoči
na pretepalca, oba sta morala tisti hip zapustiti hišo.
Ta nered prestraši čuvarje, da odnehajo od rihtarja in
se pogovarjajo nekaj časa prav spodobno in tudi o
svetih rečeh. Cestnik Gašpar vzame s police ..življenje
svetnikov" in bere nekoliko legend. Vsi ga poslušajo
z največjo pazljivostjo in se pomenkujejo potem o
branih povestih tako resno in v čistem krščanskem
duhu, da sem kar zijal in strmel in se mi je vrtilo
po glavi, ko sem primerjal to ponašanje s prejšnjim.
Nisem vedel, kaj bi si mislil o teh čudnih ljudeh.

Dekleta so pela tudi gotovo celo uro mnogo po¬
božnih pesem s prav tihim brenčečim glasom, da se
ni moglo slišati na cesto. Po petju čuvarji vstanejo
in obstopijo oder, fantje skupaj, dekleta skupaj in mo¬
lijo pet očenašev za dušo rajne Marijane. Nazadnje
bere zanjo deklica nekoliko molitev tudi iz bukev.
Tej pobožnosti se je neizrečeno veselila stara Lojza
in kar solze jo oblijejo, ko ji prinese fant goldinar
in pravi: Nate teta! To le smo zbrali čuvarji in čuva-
rice med seboj za črno mašo, da se bere za izveli-
čanje vaše sestre.

Lojzo vprašam, če so take bogoslužne reči sploh
navadne, kadar se čuje pri mrliču? „0 kaj še! večjidel
samo pijo in igrajo. Nas pa Bog še ni popolnoma za¬
pustil, tod okoli živi še nekaj poštenih fantov in boga¬
boječih deklet, ki radi molijo. Sem že stara, ali videla
sem komaj desetkrat, da so pri mrliču brali in molili.

41

Zdaj začno popisovati življenje pokojničino in na¬
števati nje brezštevilne lepe lastnosti in čednosti. Vsak
je vedel kaj dobrega, kar je bilo drugim še neznano;
v vsem društvu se ni nahajal nobeden, da mu ne bi
bila podelila kak dar ali mu postregla in pomogla na
kak drug način. Take dobrote so bile nekaterim prvi
spomini iz otročjih let. Čuvar Janez je pravil, da pri
njem doma niso imeli takrat vrta, pa so se mu strašno
cedile sline, ko je videl druge jesti jabolka ali češplje;
dostikrat je bridko jokal zaradi svojega pomanjkanja.
Enkrat ga sliši Marijana, pa se ji smili in dovoli mu,
da sme priti vsako jutro na njen vrt in pobrati vse,
kar se naleti po noči. Takrat je imel ravno prve hla-
čice in še se spominja, kako grdo si jih je zamazal
s tem sadjem.

Čuvar Tone je imel kakih pet let, ko je po ne¬
sreči zadavil domačo ovco. Bal se je strašno očetove
šibe, jokaje je bežal od doma. Marijana ga vpraša, kaj
mu je in ko izve, ga tolaži, da bo že ona govorila
zanj. Oče pride iz mesta srdit kakor vselej, kadar je
imel opraviti s sodbo ali davkarijo. Pametna žena po¬
čaka, dokler se ta jeza nekoliko ne ohladi, potem gre
k njemu, ga prosi, da naj prizanese otroku, ki ni storil
kvara nalašč, če pa že ne more nikakor pozabiti ovce,
mu jo bo pa ona plačala, ker se ji Tonček smili. To
se ve, da se je dal stari kmalu umiriti.

Taki pripetljaji so sicer nevažni za druge, ali se
jih spominja sladko in hvaležno tisti, ki jih je doživel.
Tako se mladina načasti in nahvali svoje dobre matere
Marijane in čuti iz nova strašno žejo. Lahko se reče,
da je kupica okoli ne šla, ampak letela. Kjer je toliko

42

pivcev, se kmalu izvrne nekoliko bokalov. Lojza jim
je bila prinesla iz kleti »boljšega."

Zdaj se začne zahtevati zopet igra. Ali kaka?
»Ženitev! ženitev!" je donelo kakor iz enega grla. Z
veselim šumom se posedajo krog mize, na eni strani
fantje, na drugi dekleta. „Ženitev“ je zares jako prijetna
in kratkočasna igra. Na kaki svatbi bi gotovo de¬
lala veliko veselje ne le igralcem, ampak tudi gle¬
dalcem, ob takih prilikah ne bi imela v sebi tudi prav
nič nespodobnega, ali pri mrliču!!!

Resna Lojza začne godrnjati. Čuvar Tone jo to¬
laži: Teta, ne jezite se! Kaj niste igrali vi nikoli »že¬
nitve" ? O, jaz bi stavil, da jo je tudi vaša rajna sestra,
Bog ji daj svoj mir in raj! Kakor je ni igrala ona ni¬
komur na sramoto, ne delamo jej tudi mi ne tega. Tudi
mi vemo dobro, da se slabo ujema smrt in ženitev.
Ali pri nas je taka navada, da se ne čuje nikjer brez
»ženitve". In Saj si ne misli nihče nič hudega! Ne že¬
nimo se zares, to je le podoba in šala, odpustljiv
greh. Če pravimo: hudir, zlod, šentaj! tudi kolnemo,
ali težko s tem gotovo ne grešimo, ker izgovarjamo
samo nespodobne besede brez želje, da bi koga hudir
vzel, in brez misli, da je kdo sam hudir. Taka je tudi
s to igro, ala začnimo!

Lojza prisede k meni in mi toži in pripoveduje:
Ni mogoče, odvaditi jih te igre. Če nič druzega, vsaj
»ženitev" mora biti pri mrliču. Nikomur se to ne zdi
prav in spodobno in vendar igrajo vsi. Ali, vidite, to
je pa res, da se ta grdobija ne sme očitati samo sedanji
mladini; ko sem imela deset let, se prav dobro spo¬
minjam, da se je „ženilo“ tudi že povsod pri mrliču.
Še hujše pa se je grešilo v mestu. V mestu so igrali,

43

veste, nekak „felder“ (Pfanderspiel), pa so se fantje in
dekleta še kuševali. Strašno je grmelo s prižnice zoper
to nesnago in slišim, da se obnašajo meščani zdaj ve¬
liko pošteneje pri mrliču kakor kmetje, da malokje še
igrajo kaj in pijo.

Prišla mi je na misel uboga Katra, prijateljica
moje matere. Tudi Katra je enkrat čula in so naredili
tudi tako ženitev kakor zdaj pri nas. Dobila je za
ženina sosedovega Grega. Grega je dejal Katri: Kaj,
ko bi pomenilo to kaj resnice? Veš, jaz te imam prav
iz srca rad, zakaj bi se midva res ne vzela? To ji je
rekel se ve tako, da niso drugi nič slišali. Deklino je
pa lahko zmotiti s takimi besedami in Katra mu je
rekla: Jaz sem zadovoljna. Če me hočeš vzeti, bom
pa tvoja. In še tisto noč ji je dal prstan, pri mrliču.
Tako sta se zaročila in nista pomislila, da ju Bog ne
more blagosloviti. Starši se niso upirali nič, ne njeni,
ne njegovi. In tako sta postala mož in žena. Ali no¬
bena reč se jima ni hotela posrečiti. Če sta kaj ku¬
pila ali prodala, vse je bilo v izgubo in na škodo. Kar¬
koli je vsejal Grega, ni rodilo nič, prav nič; če pa je
vsejal njegov hlapec, pa vse prav lepo kakor drugim.
Ljudje so opazili, da od tiste noči tudi nista bila več tako
rdeča kakor prej, ampak bleda kakor mrlič. Čez leto
Katra rodi, ali otrok je bil mrtev. Grega je šel nekam
na Hrvaško in tam sredi polja ga je ubila strela. To je
strašna smrt! Človek se ne utegne skesati grehov, pa
nekateri ljudje še pravijo, da ubije strela ne le truplo,
ampak tudi dušo.

Katra je kar omedlela, ko je to izvedela. Popol¬
noma se tudi ni ozdravila nikoli več. Imela je vero,
da jo tepe Bog tako grozovito samo za to, ker se je

44

zaročila pri mrliču, iz take ženitve da ni moglo priti
nič drugega, kakor nesreča in smrt. Če je gledala dalj
časa kakega človeka, se ji je zdelo, kakor da je po¬
doben tistemu mrliču, še moja mati so se ji zdeli po¬
dobni in tako vsak. Zato se je začela tresti kakor
mrzlična, če je govorila s kom le četrt ure. Na zadnje
ni smela videti še drevesa ne in nobene reči, vse jo
je spominjalo mrliča. In revi se je začelo mešati v
glavi in je blodila po vasi od hiše do hiše in kadar je
ugledala človeka, je zbežala in kričala: Pomagajte,
mrlič, mrlič! Čez tri leta je umrla.

To prigodbo vedo vsi fantje in dekleta, ki se tam
„ženijo“ in jih vendar ni nič strah. Tudi jaz sem igrala
to nespodobnost, ali odkar vem, kako je bilo s Katro,
nikdar več ne. Mladina se tolaži, češ, saj se ne že¬
nimo zares; ali Bog bi vzel lahko tudi šalo za resnico.
Toda ljudem se zastonj pridiga, dokler ne izkusijo, ne
verjamejo.

Ženitev se je vršila dolgo, več ko dve uri. Med
igro se je tudi še sicer šalilo in smejalo. Kupica je
marljivo romala okoli mize ali pa tudi čez mizo od
ženina do neveste. Na svatbi že tako ne sme manjkati
vina. Tako se je igralo in pijančevalo do belega dne.
Ko se razidejo, ni mislil noben čuvar, nobena čuvarica,
koliko sramoto so delali skoraj vso noč spoštovani
pokojnici in sebi.-

Če kdo vpraša, kdo je kriv tej strašanski suro¬
vosti, se mora odgovoriti, da slaba odreja. Kdo pa
taki  odreji? To, prosim bralce, naj uganejo sami.

JSS^

45

Dušica.

V sako mesto ima svoje postopače in postavače. Brez
njih ni bilo, odkar stoji, niti Novomesto. Pravi
postopači so rojeni meščani; hodili so nekoliko v šolo,
naučili so se nemško, izurili se za silo v kakem roko¬
delstvu, v kaki obrtniji ali v mali trgovini; ni dvombe,
da bi si lahko sami služili svoj kruh, ali si ga nečejo,
ker jim delo smrdi in jih hranijo predobri roditelji ali
kaka druga žlahta. Ne trdim, da se le potepajo; včasi
primejo za posel in kažejo pridne roke in bistro glavo,
ali se vsake reči hitro naveličajo; stanovitnosti in res¬
nosti ne poznajo. Zgodi se malokdaj, da bi delali ves
teden. Navadno mislijo le na kratkočasnice. Glavne ve¬
selice si napravljajo tovarišije teh bratcev v nedeljo
popoldne, po letu najrajši kje zunaj mesta. Tu se za¬
pravi najprej zaslužek, če ga je kaj, večidel pa se troši
materni denar, ki se dobi včasi z medeno prošnjo in z
lažnjivim izgovorom, včasi pa se tudi vzame, kjer in
kakor se more. Za druge ljudi bi se reklo, da kradejo,
ali tem mestnim gospodom seveda se ne sme očitati
taka grdobija. Dostikrat se pripeti, da premore kaj
grošev le ta ali ta, drugim se vije v žepu neprilična

46

kača. Ta zadrga pa ne moti zabave čisto nič. Kdor
ima, deli s prijatelji, ker se lahko zanese, da se bo
drugikrat pomoglo zopet njemu, kadar ga prime enaka
stiska. Kadar zavlada praznina v vseh mošnjah, ne dela
ni to nobene preglavice; krčmar ve, da imajo starši
hišo in še marsikaj druzega in da plačujejo za sinovi
dolge, dasiravno nekoliko godrnjajo; zato se ne obo¬
tavlja dosti in daje vino tudi na upanje. Mesto desetih
bokalov jih napiše špekulativna kreda dvanajst, včasi
nemara še petnajst in tako zapravljanje veselih bratcev
ne dela krčmi nobene izgube, ampak celo dobiček.
Krčmar se lahko zanaša, da pivci niso šteli bokalov
in mu tedaj ne bodo ovrgli rejenih računov.

Presneta nedelja je naredila vsem grozno težko
glavo; treba je iskati zdravila in kje bi se dobilo iz¬
datneje, nego — v krčmi? Použije se košček mesa s
hrenom, pladenj kislih jeter, porcija hudega guljaša;
če se doda še nekoliko meric vina ali vrčkov piva, ni
dvombe, da se bo želodec popravil. Zdaj, hvala Bogu,
je odleglo; bratci sede tako prijetno skupaj, se pogo¬
varjajo in šalijo tako duhovito, da bi bilo prežalostno,
ko bi se ločili in odrinili po filistrovski šegi domu.
Ali tega se ni bati, kaj takega ne pride nikomur na
misel; brez posebnega dogovora se strinjajo vse misli
v ta namen, da se ostane in pije.

Srečno jim mine tudi ponedeljek. Postopači so
v tem podobni rokodelskim pomočnikom, ki dodajejo
veselim nedeljam kaj radi še modri ponedeljek; ali
dalje ta sorodnost ne sega. Postopači se ne drže na¬
tančno tega reda; napravljajo si dobro voljo tudi sredi
tedna, ne zaničujejo, če je družba in denar, niti petka.
Razun tega jih razlikuje neka aristokratična misel;

47

rokodelske tovaršije se marsikateri sramuje in ogiblje;
postopač ne more pozabiti, da je samostalen človek
in meščan; zaničljivo pogleduje zlasti na popotnega*
rokodelca, ki je do mojstra priberačil in bo od njega
na isti način zopet dalje odberačil.

Postopač ni bogve kako omikan človek, ali mora
se mu vendar priznati, da ga ne skruni gnusna si-
rovost nemških in po nemškem kopitu izučenih in ži¬
večih „kselačev“. Sploh se vede prav priljudno, mirnih
ljudi ne napada niti v pijanosti, zobe pokaže še le,
kadar ga kdo razžali. Kadar se ujezi, je pa res, da ne
pozna ne milosti ne strahu.

Čul sem veliko zgledov postopaškega besa in
junaštva. Eden naj zadostuje. V predmestju Kandiji so
sedeli mestni in predmestni fantje s svojimi ljubicami.
Že prej so najeli kamrico za se, da bi nikogar ne mo¬
tili ali da ne bi motil kdo drugi njih. Ne oziraje se
na to, prilomastijo k njim nemški lovci. Začne se prepir.
Lovci, bržkone natrkani, se glasno pobahajo, da so
jemali v Slavoniji fantom ljubice in da bodo tudi njim
to storili. Vname se boj, fantje vržejo vojake iz hiše.
Premagani gredo po tovariše in več ko dvajset lovcev
obleže krčmo. Fantov ni bilo več kakor sedem, toda
se ne ustrašijo. Šest jih zgrabi stole, eden smetilnico,
zdaj hajd zoper večino, oboroženo z bajoneti. Po kratki
neslavni bitvi Nemci pobegnejo, postopači se uspo za
njimi, izdirajo spotoma kole in udrihajo po sovražnikih.
Nasledek nepostavne vojske je bila seveda težka pre¬
iskava in zapor. Ali kazen ni pekla postopačev. Bahato
so se ponašali s sijajno zmago in vsi tovariši, ki se
niso udeležili, so jim zavidali toliko slavo in srečo.

48

V hrabrosti so postopačem kos komaj kmečki
fantje, na noben način pa ne dijaki. Dijaka odlikuje
plemenita navdušenost in idealnost; niti v omiki se
ne more prosti meščan z njim meriti, ali reveža uklepa
toliko težkih šolskih in društvenih spon, da se ne da
dosti junačiti. Postopač se ne boji nobene nevarnosti,
ne v slabih, pa tudi ne v dobrih rečeh. Če pade v
vodo kaka ženska, kak otrok, planil bo brez zamude
ponj; če se naznani kak požar, prihiti prvi na pomoč,
ravna gasilnico, skoči vsred ognja, da reši človeka ali
blago. Sploh ga označuje prekrasna velikodušnost in
blagomiselnost. Če izve kako hudo krivico, kako ne¬
človeško dejanje, mu zakipi vroče srce na povračilo
in maščevanje; ne boječ se oblastnij in kazni, bi podrl
krivca in ga zadušil.

Za domovino in narod je malo unet; domoljubja
mu ni vcepila ne odreja ne šola; slovenskih novin in
bukev ne bere, še nemških malo; domače pesmi sicer
prepeva, ali ga ne zamikajo besede, ampak napevi; z
narodnjaki pa tudi nima prilike dosti občiti. Ni tedaj
čudo, da ga slovenstvo ne zanima. Če pa prešine nje¬
govo bitje po kakem posebnem naključju domoljubni
ogenj, se ne zadovolji s pustim občutkom, s praznimi
zdravicami. On postane nevzdržen in nevtrudljiv agi¬
tator, steber svoji, groza nasprotni stranki. Slovenski
postopači v tem obziru še dremljejo, češki in hrvaški
pa so si pridobili že mnoge in slavne zasluge za na¬
rodno idejo, dasi ni in ne bo nobena zgodovina tega
zabeležila. V Novem mestu se zavedajo slovenstva samo
za demonstracije. Po omenjenem boju z nemškimi vo¬
jaki so se radi hvalili: Zdaj se je pokazalo, da se nam
Nemcev ni bati. Prišlo jih je na nas trikrat več, pa smo

49

4

jih užugali mi Slovenci in pometali kakor snope. Zdaj
vedo, da se Slovencem ne sme zabavljati. —

Da se ne bi dogodil kak nov pretep in nered,
je prepovedalo tisto leto okrajno glavarstvo neke na¬
rodne zabave, fantje niso smeli o pustu nositi Kurenta
in o rešnjem telesu ne postaviti maja. To jih je raz¬
dražilo. Vsadili so sredi mesta drevo in razobesili po
njem vse polno narodnih trakov in zastavic, da naga¬
jajo predstojniku. Te in take zabavljice pač ne morejo
veljati za znamenje narodnega čuta in ponosa.

Če postopači resno niti ne delajo, niti se ne mo¬
rejo zmerom med sabo veseliti in pijančevati, kako si
tedaj kratijo in tratijo svoje dni in ure? Dober del od¬
govora je že njihovo ime. Oni postopajo in postavajo;
poizvedujejo in raznašajo mestne novice; kujejo spletke
zoper sovražnike in prijatelje; snujejo in razdirajo lju-
bavne zveze. Pred 25 leti so naredili skrivno družbo,
ki se ni pečala z nobeno drugo rečjo kakor s preisko¬
vanjem sramotnih činov. Vsak ud je opazoval nekoliko
hiš, jih nadziral po dnevu in oblezoval po noči, dokler
ni zavohal kake kosmatine. Vsako jutro so hodili k
predsedniku s poročili. Na ta način se je izvedela v
kratkem vsaka prepovedana ljubezen, vsako tajno pre-
šestovanje; gospe, sloveče doslej za najpoštenejše in
zvestejše žene, so stale pred svetom naenkrat grdo
omadeževane, do smrti osramočene.

Bolj nedolžne so bile razne burke, s katerimi so
si sladili ponočni čas. Novomeščani goje radi cvetlice;
ni ga skoraj nobenega okna, da ne bi stal v njem
kak lonček fuksij, vijol in drugih rož. Postopači so
zamenjali posode; Petrove lonce so odnesli na okna
Pavlu, Pavlove Andreju, Andrejeve Petru i. t. d. Lahko

50

si je misliti, kako debelo so zjutraj gledale gospe in
gospodične te tuje cvetlice v svojih oknih; kako so se
jezile in vpile in tekale semtertja, dokler niso našle
svojih lončkov. Ta gluma je dala pogovora za več dni,
gospodarji so se nanjo togotili, postopači pa si meli
roke in se smejali.

Včasi so šli iz mesta in zasolili kaj kmetom.
Dolenjec je tako brezskrbna duša, da pušča še ponoči
rad orodje na polju. Mestni ponočnjaki se priplazijo
na njivo, vzamejo plug in brano in zavlečejo oboje na
vrh visoke smreke. Drugi dan vro ljudje na semenj,
opazijo orodje na drevesu, obstoje in se smejo in ugib-
ljejo, kaj pač pomeni ta čudna prikazen. Tudi gospodar
pride in ne ve, kaj bi rekel in kaj bi si mislil. Množici se pri¬
družijo postopači in trdijo, da so storile to brez dvombe
coprnice. Vsi ljudje so bili prepričani, da so gospodje
pogodili. Gospodar je kmalu izmodroval, katera so¬
seda mu je napravila to sramoto in se je strašno grozil,
da prej ne odneha, dokler se ne bo maščeval, da bo
baba čutila in pomnila vse žive dni njegovo povračilo.

Postopači znajo peti, streljati, ravnati čoln, plesati,
gosti, šaliti se, našemiti se, eden to, drugi drugo reč,
nekateri razumejo vse te umetnije. Ni tedaj čudo, da
se udeležujejo očitnih in zasebnih zabav, da jih ljudje
nanje vabijo, da nosijo dostikrat zvonec na njih. Mestni
vojaščini in godbi dajejo včasi prav vrlih življev; pred¬
pustne norčarije se brez njih skoraj ne morejo misliti;
kadar narede meščani skupen sprevod v mestu, ali
skupen sprehod na deželo, jih nihče ne gleda krivo,
da priteko na pomoč s svojo izkušnjo, da pripravljajo
vse potrebe za veselice, da ob takih prilikah včasi celo
ljudstvo vodijo in prvačijo. Lahko se trdi, da bi izgu-

51

4 '

bilo malomestno življenje brez postopačev najmanj po¬
lovico svoje veselosti, prisrčnosti in mikavnosti.

V tem oziru jim gre vsa čast in hvala.

Kaj težko pa se da odobravati in zagovarjati nji¬
hovo postopanje z ženskim spolom. V detinstvu se niso
naučili dosti spodobnosti, v zreli dobi se mnogi udajajo
brezmerni svobodi in razuzdanosti. Dekletom preti ve¬
lika nevarnost, ker imajo postopači meden jezik, ob¬
enem pa široko vest, prostorno srce in vetrenjasto,
ukanljivo dušo. Spekla se je že marsikatera. S sramoto
svoje ljubice in s pankrtom se nekateri še bahajo in
se zaničljivo posmehujejo tovarišem, katerih še ne ve¬
žejo očetovske dolžnosti. Ali zoper 6. in 9. zapoved se
nikoli ne greši brez težke kazni. Ljubezen je tista po-
gubljiva skala, ob kateri se je razbila že sreča brezšte¬
vilnih lenuhov.

Jaz bi bil rad izvedel, koliko tega cvetja pač
imamo v Novem mestu. Mamke so mi tožile, da mestnih
fantov ni nobeden nič prida, razun enega ali dveh;
vsi drugi da postopajo. Žene sodijo veliko preostro.
Možje, ki poznajo razmere, so mi našteli zrelih posto¬
pačev samo osem ali deset. Res pa je, da bije neka
postopaška žila jako rada v mestnih otrokih sploh.
Kriva pa je tega preblaga odreja in zapeljiva tovarišija.
Stotera izkušnja uči, da se mladi meščani kaj lahko
doma izpridijo, ali da se dado na pravem potu ohra¬
niti ali nazaj nanj privesti, ako se pošljejo, preden še
odrastejo, v kako drugo mesto. V tujem kraju jih ne
mami toliko izkušnjav; če se iznebe znancev, se drže
doma in posla. Čez nekoliko let se povračajo v do¬
mače mesto brez nevarnosti; z utrjenim značajem se
ogibljejo lahko nenravnih društev in drugih spotik.

52

Postopanje se večjidel izvršuje grozno slabo. Dokler
žive starši, se še nekako rine. Po njihovi smrti ali pa
če postanejo fantje sicer sami svoji gospodarji, gre pre¬
moženje hitro navzdol, čez nekoliko let je razbito na
kosce. Samo ob sebi se razume, da pijančevanje, po¬
nočevanje in druge nerednosti razdenejo mladini tudi
zdravje in dostikrat življenje.

Zraven mene je stanoval pri svoji predobri ma¬
teri eden glavnih postopačev, Dragotin Muren. Naučil
se je res da čevljarstva, ali si ni zaslužil z njim vsega
skupaj ne pet goldinarjev. Mati si je veliko pritrgo-
vala in se trudila, da ga prehrani in oblači. Vsako leto
je izpitala prasca za prodaj, da mu kupi za iztržene
goldinarje opravo. Enkrat ji odžene prasca iz svinjaka
in ga zapije v 14 dneh s prijatelji. Ko je šla mestna
vojaščina na Krško pozdravit cesarja, mu je bila mati
napravila ravno lepo novo suknjo, ki je veljala do
30 goldinarjev. Dragotin gre z drugimi vred v krčmo;
ker ni imel denarja, je pil na suknjo. Čez nekaj dni
se je vrnil brez nje v sami jopici, ogrnjen z vojaškim
plaščem. Če ni bilo matere doma, je iztikal po vseh
shrambah in skrinjah, jemal rjuhe in drugo blago in
ga prodajal skoraj po nič, da je le ujel nekoliko grošev
in jih pognal s prijatelji v krčmah. Če je našel kaj
moke, masla in jajec, je precej tekel po bratce in jih
povabil na južino. Kadar mu mati ni mogla skuhati,
kar je zaželel, ker ni imela, je začel strašno razgrajati,
nekolikokrat je planil za njo s polenom in s sekiro.
Na veselicah so ga spoznali vsi prijatelji za prvaka,
v ognju ali v boju se je izkazoval srčnejšega od vseh
postopačev. Njega so si izbrali za poveljnika v ljuti
bitvi zoper nemške vojake.

53

Muren je obljubil zakon marsikteri milici, zvest
pa je ostal le neki Kočevarici, ker je imela „poln pisker
denarja' 1 . Z ženo je živel nekaj mesecev ne samo
dobro, ampak sijajno, doto sta zapravljala prav prijetno
in jo zapravila do zadnjega solda, preden je minilo leto.
Zdaj pa je nastal ravs in kavs brez konca in kraja, vsa
soseščina je hodila mirit besnega moža, da ne ubije
babe. Stiskala ga ni le revščina, ampak tudi hitro se
razvijajoča sušica. Kri je pljuval, še preden se je oženil.
Bolezen je zaredila brezmernost v samskem stanu, brez-
mernost v zakonskem jo je gojila do konca.

Mrličev ne smemo obrekovati. Ali na marsikate¬
rega poštenjaka lete ostre strelice, kadar ga ner.o na
pokopališče. Murna ni grajal nihče, v en glas so znanci
hvalili njegovo blagodušnost in odlično poštenost. Kjer
pihljajo postopaštvu tako voljne sape, ni čudo, da se
razvija in uspeva tako bohotno. Muren je umrl vsaj
doma pri materi, premnogi tovariši niso imeli te sreče.
Kar so sezidali starši, porušijo otroci. Imetek pride na
boben, postopač se klati po tujih hišah in službah, še
bog, če hoče lenuha kdo sprejeti.

Kakor Dragotina, je pograbila že marsikaterega
takega bratca prezgodnja smrt in skoraj da je to še
sreča. Dela nevajenih postopačev je gnala revščina že
veliko med tatove. Gorje pa tudi tistim, ki učakajo
starost. Nekateri morajo beračiti, drugi polegajo po
bolnišnicah in stiskajo ubožnico in srenjo. Pravih le¬
nuhov, ki niso prijeli v mladosti za noben posel, se
malokateri poboljša. Polovičarske potepuhe nadloge
včasi izmodre, sosebno če se preselijo v tuje kraje.
Nekatere dvigne iz blata ljubezen do žene in otrok,
še druge reši včasi zakonski jarem, če vzame žena

54

vajeti v roke in jih prisili pod svojo oblast in pokor¬
ščino. Vsekako pa ostane pravilo, da je postopaštvo
naših mest in mestec strašen rak, ki razjeda vse gmotno,
nravno in duševno življenje in poglavitni vzrok, da na¬
predujejo tako počasno in borno.

Med novomeškimi postopači je odrastel in živel
tudi Gene Papej. Pijančeval ravno ni veliko; to se
pravi, da njemu ni bilo všeč vsako vino, niti ni bil
prijatelj glavobolji; ali kake dve, tri merice sladke
kapljice tržkogorske ali grčevske je podiral prav rad
med tovariši. V tej reči ga je kazila edino ta neumnost,
da je plačeval preveč za druge. Igral ni; kolikor dalj
je gledal kvarte, toliko manj jih je razumel, dasi ni
bil abotna glava; vsaka igra mu je delala zehanje in
na noben način ni mogel pojmiti, kako da si še du¬
hoviti fantje hočejo ubijati čas s to bedarijo. Papej se
je čutil v nebesih le takrat, kadar se je pelo in godlo.
Med postopači ni bilo ne pevca ne godca boljšega od
njega. Naravno je, da ga je sprejemalo vsako radostno
društvo z glasnimi dobrodošlicami. Gene ni maral, če
je bil prav sam. Vzemši gosle ali citre, je šel na plan
in si je pel in godel cele ure; takrat mu je napajala
mlado dušo sladkost, katere ni našel v nobeni to-
varšiji.

Vidimo, da je bil Gene bolj pesniške narave.
Morda ga je pa zapeljalo prav to v nevarne izkušnjave
in britke neprilike. Zaljubil se je precej, da je le
ugledal tenko rast in prijazen obrazček. Dvoril je vse
natakarice in šivilje; ne vem zakaj in kako, da ga ni
hotela nobena uslišati. Neko jutro se nameri na hčer
rajnega postopača, premlado in preljubeznivo Klaro.
Dekle ga vpraša, kam gre. „E, k ljubici, k natakarici

55

Pepici." Klara se mu nasmeja in pravi: „Pepica ima
sto drugih, ali si res slep, da ne opaziš tega? Ljubi
rajši take, ki ljubijo tudi tebe.“ Gene jo pogleda de¬
belo in zajeclja precej avšasto: „1, seve, ko bi človek
vedel, katera ga ima rada, bi hodil samo k njej." Hrabra
Klara ga prime za roko in se mu sladko nasmehlja in
zašepeta: „Ta sem jaz, preljubi Gene, pa me še skoraj
nečeš pogledati. Oni dan sem ti rekla: Dober dan, pa
še odzdravil nisi. Tak si ti.“ Genetu omeče te besede
srce; pozabivši natakarico, spremi Klaro do doma in
še dalje. Očeta, kakor pravim, dekle ni več imelo, mati
je najrajša dremala za pečjo in se ni brigala nič ne za
Klaro, ne za Papeja.

Ta ljubezen je trajala poldrugo leto. Klara zanosi.
Geneta obhaja veselje in strah obenem. Ko mu rodi
ljubica hčerko, je bil prve dni ves zamaknjen, dokler
ga ne predrami in iztrezni pretežka beseda iz njenih
ust: „Gene, tu naju zdaj imaš; pripravi se, da boš
redil otroka in mater." Papej je ljubil dete iz vsega
srca, dal bi bil zanj ves imetek in svoje življenje. Za
Klaro pa že dolgo ni čutil nikake prave prijaznosti,
kajti prepričal se je o raznih, tako grdih njenih last¬
nostih, da na zakon z njo ni mogel, niti ni smel mi¬
sliti. Večkrat jo je našel vso pijano in pobljuvano;
delati ni hotela dosti, niti ni dosti znala; sosede so
trdile soglasno, da rada tudi kaj drugim ljudem pre¬
makne. Klara je zahtevala drzovito, da jo mora ljubček
vzeti, ali pa vsaj skrbeti zanjo v vseh rečeh do smrti.
Jameta se porekati in zmerjati. Gene ji je dal sto gol¬
dinarjev. Ko jih naglo potroši, hoče imeti drugih sto.
Gene se brani. Klara se grozi, da ga bo tožila. Neki
večer pride že pozno k njej in najde pri njej svojega

56

prijatelja. Nič ne reče, se nič ne jezi, molče vzame iz
zibke otroka in ga odnese domu. S tem se je ta lju¬
bezen končala. Klaro je bilo sram in strah, da bi še
kaj zahtevala od moža, kateremu se je tako očitno
izneverila; Gene pa je bil stokrat srečen, da je dobil
svojo hčerko k sebi in da se je odkrižal tako zlahkoma
razuzdane ljubice.

Prvikrat v svojem življenju je začel misliti na go¬
spodarstvo, delo, zaslužek in hišni red. Oče mu je za¬
pustil ne velik, ali čeden dom, ki je dajal v letu čez
dve sto goldinarjev najemščine, razun tega dober kos
kmetije, krasno pohištvo in drugo blago in pet sto
goldinarjev gotovine. Še več pa je bilo vredno, da ga
je poslal v nauk k najboljšemu čevljarskemu mojstru, ki
se je nahajal takrat na Dolenjskem, k poštenjaku Roz¬
manu. Papej se je izuril prav do dobrega v svojem
rokodelstvu; kadar se je lotil posla, ga ni opravil nič
slabeje od Rozmana samega. Mojster je priznal to ob
vsaki priliki in je večkrat dejal: No, kadar umrjem, se
meščanom še ne bo treba bati kurjih očes; do zdaj
sem zdravnik njihovih nog jaz, po meni bo prevzel
Gene to skrb.

Papej se ravno dela ni bal, ali dosti si ni pri¬
dobil z njim, ker so ga preveč mikale tovaršije. Imetek
mu je hitro kopnel in prepadal. Zadejal je očetovo
gotovino, lepo njivico in marsikako drugo malenkost.
Pogled malega angelčka mu je povrnil resnost in po¬
štenje. Spomnil se je svete dolžnosti, začel je ostajati
doma in premarljivo šivati. Dela je imel toliko, da ni
več zmagoval sam. Vzel si je dobrega pomočnika, za
gospodinjo pa staro sestričino Anko. Stare družbe ni
mogel pozabiti, pa saj ni potreboval. Med tednom je

57

delal, v nedeljo se je pridružil prijateljem in se z njimi
razveseljeval. Vendar so ga jeli postopači nekako pi¬
sano gledati. Očitali so mu, da je izdal bratovščine in
postal filister. Najbolj se jim je za malo zdelo, da je
pil le za se in izgubil nekdanjo velikodušnost. Ta jeza
ni bila popolnoma opravičena, kajti dal je, kadar se
je prav udobrovoljil, še zmerom rad za kak bokal. Ali
brez premisleka je res, da ni več trošil. Kadar je šel
v krčmo, je vselej naredil natančen račun, koliko more
pustiti krčmarju in koliko mora denarja prinesti domu,
da ne zabrede v kako stisko. Ko je zapazil, da druščina
ne mara več toliko zanj, je tudi on gubil do nje veselje.
Včasi je ostal še v nedeljo ves dan doma, pa si je
dal prinesti vina iz krčme in je zibal, pestoval in
ujčkal svojo zlato Mimico. Pri njej je nahajal večjo
radost, nego v vsaki drugi tovaršiji.

Ko je shodila in se ji je razvezal jeziček in začela
razvijati pamet, se ni mogel nagledati in naslišati kras¬
nega deteta. Neprenehoma se je z njo pogovarjal, jo
učil in zabaval z igrami, šalami in pripovedkami.

Krčma mu ne bi bila prišla nikoli na misel, da
se ni bal zamere svojih vrstnikov in tovarišev. Samo
zaradi njih je včasi došel na kak polič in se je po¬
menkoval z njimi po stari šegi o mestnih novicah in
prigodbah. Trudil se je dolgo zastonj. Postopači so
obirali Papeja: „Falot se je potuhnil. Kaj res misli,
da mu kaj verjamemo? Kakor da bi ga ne poznali!
Krčem se ogiblje, ker ga boli srce, da ne bi popili
kake kaplje na njegov račun. Pri nas skopari, doma
pa se valja pijan vsak dan po tleh in napaja soldaške
cundre. Njemu ni bila še nikoli nobena preslaba. Hi¬
navec je večji lump kakor mi vsi.“

58

Še huje so se repenčile tercijalke in mamke:
„Papej bi rad veljal za svetnika. Seveda ne pijančuje
več in ne leta za kiklami. Saj ne utegne, ker mora
pestovati doma svojo preljubo nedolžnost. Ne, takega
pohujšanja do zdaj še ni bilo v mestu. Drugi vlaču-
garji vsaj skrivajo svojo sramoto. Ta prešič pa se še
baha s pankrtom. Ima ga pri sebi kakor pošteni za¬
konci svoje otroke in ga liže pred drugimi ljudmi
kakor kako svetinjo. Če bi marala gosposka kaj za spo¬
dobnost in čast, bi že pokazala mrcini! Mesto kosila
bi mu jih dala vsak dan petindvajset, pa prav gorkih,
da bi ne zijal tako zamaknjen v svojo nesnago."

Papej je preživel s svojo Mimico prav srečno tri
leta. Denarja si je zaslužil dosti, zadovoljnost mu je
kalila samo ta misel, da ji ne more matere popol¬
noma nadomestiti, naj se briga za njo kolikor hoče.
Prepričal se je, da mu ne kaže drugače, kakor da se
oženi. V kapiteljski cerkvi je večkrat videl deklico tako
milega obraza in lepega vedenja, da se zaljubi. Oblačila se
je jako čedno, ali po kmečko. Papej ni zaničeval kmeč¬
kega stanu, zato ga ta okolnost ni odvračala od lju¬
bezni. Po krščanskem nauku je šel počasi za njo, da
izve, odkod je in čigava. Korakal je kake pol ure,
dokler mu ne izgine v leseni hiši, stoječi med drevjem
na prijetnem ali samotnem gričku. Do bližnje hiše je
bil dober streljaj, do vasi tudi četrt ure. Kraj je Papej
poznal, imel je nedaleč od tod njivo, hodil se je rad
tudi sprehajat sem. Hiši je že davnaj vedel za ime,
za njene ljudi in razmere pa se ni menil, ker ga niso
mogle na nobeno plat zanimati. Še le zdaj je začel
popraševati po njih in kar je želel, je izvedel kmalu
brez težave. Hiši so dejali „pri Hribarju". Gospodar

59

je nekdaj služil pri vojakih, je rad pil, pa tudi rad
delal; zdaj je prišel že v leta in je počival. O gospo¬
dinji niso mogli povedati ljudje nič posebnega. Papej
je precej uganil, da mora biti.dobra žena, ker bi jo
sicer gotovo raznašali. Otrok sta imela četvero, sin je
hodil v šolo, starejša hči je bila omožena, mlajša se
je učila kuhati, srednja, Ančika je pomagala doma ma¬
teri in je dozorela že tudi za možitev.

Ta in nobena druga ni mogla biti Genetova lju¬
bica. Zapomnil si je tedaj dobro vsako besedico, ki se
je rekla o nje lastnostih. Za nekatere reči so jo ljudje
močno hvalili, za druge, kakor je navada, pa jo tudi
prav zbadljivo pikali. Pravili so, „da dela dosti rada
in še precej spretno. Vina ne ljubi, niti sploh ni po¬
tratna, samo za nedeljo zahteva lepo opravo. Ne obre¬
kuje in ne laže nikoli. Ob nedeljah in praznikih gre
v cerkev vse trikrati. Izpoveduje in obhaja se vsak
teden, iz česar se vidi, da je strašna svetopetnica. Pi¬
janega človeka ne more živega videti. Če kdo zakolne,
se našopiri kakor purman. Najhujše pa je, če se vpričo
nje začne kvantati. Takrat se tako utogoti, da je treba
kar bežati. Fante sovraži. Že če od daleč zagleda ka¬
terega, odskoči na stran, da bi ga ne srečala. Kadar
se mu ne more umakniti, odzdravlja sicer, ali ne gleda
vanj, ampak naprej. Domačim rada pridiguje. Če kdo
ne stori kaj prav, ga brž ošteje, včasi baje ne priza¬
naša niti materi. Hribarjevi imajo zemlje da je groza,
za poltretjo kmetijo. Imela bo tedaj veliko doto, menda
tisoč goldinarjev. “

Ta naznanila so Papeja deloma razveselila, de¬
loma preplašila. Najbolj ga je skrbelo, kako bo mogel
z njo začeti kak pogovor, če se možkih res tako boji.

60

Itak nameni poskusiti srečo. Precej prvo nedeljo, ko je
šla iz cerkve, stopi k njej in jo pozdravi, kar najslajše
more. Ne da' bi se ozrla nanj, zagodrnja nekaj in šine
naprej. Zdaj premišljuje, kaj mu je storiti in slednjič
ugane način, ki je obetal boljši uspeh.

Drugo nedeljo med naukom se napoti proti Hri¬
barju in se skrije v hosti, ki raste pod potom v lepi,
okrogli dolinici. Ančika je šla iz cerkve zadnja in
sama. Prilika se zdi Genetu ugodna. Z milim glasom
je začel peti eno najkrasnejših narodnih pesem. Deklica
se ustavi in posluša. Gene vidi to iz svojega zakotja
in veselo navdušenje mu daje tako čarobno ginljive
glasove, da se deklica ne makne z mesta niti ob drugi,
niti ob tretji pesmi. Radovednost jo premaga, da se
približa hosti, ko zadoni četrta. Zdaj se Papej pokaže
in ji želi dober večer. Ančika ga pogleda, ostrmi in
zajeclja s tresočo se besedo: „Oh, gospod, vi znate
lepo peti, tako lepo še nisem nikoli slišala."

Gene pravi: „Ne morem ti povedati, kako mi je
neskončno ljubo, da te moje petje veseli. Če ne boš
zamerila, ti bom vsako nedeljo zapel, kadar pojdeš tod
mimo. O, kako rad bi ti prepeval cele dni in noči...“

Ančika zardi in steče brez odgovora proti domu.

Začetek je dober. Gene se je samo bal, da je ne
bi bil s svojo odkritostjo kaj razžalil in oplašil. In res
se ni bal brez vzroka. Sledečo nedeljo jo je dolgo
čakal, ali zastonj, bržkone je šla po kakem drugem
potu domu. To ga je sicer bolelo, ali ni še hotel obu¬
pati. Niti drugo nedeljo je ni videl. Tretjo prinese s
sabo tudi gosli. To pot se ni ukanil. Proti peti uri mu
prikoraka Ančika prav počasi pred oči. Tisti hip za¬
doni: Strune, milo se glasite! in z gosel priteko čudne

61

harmonije, da se Ančika kar zgane, na pol od plahosti,
na pol od radosti in da obstane kakor pribita. Čez ne¬
koliko minut se usede na bližnji mejnik, si podpre
čelo z levo roko, z desnico pa trga marjetice in kre¬
snice in jih meče zdaj predse, zdaj zase in njena duša
pije željno rajske glasove, ki gostole, šume in zvone
na pazljiva ušesa.

Papej pride k njej na pogovor. Ona ni mogla
ziniti ne besedice, ali poslušala ga je brez jeze nekoliko
minut. Preden zbeži od njega, mu reče s prijaznim
glasom lahko noč. Odslej ni hodila več po drugih
potih iz cerkve. Od konca je mislila, da jo je pre¬
vzelo tako le petje in godba. Ko pa sta se vsakokrat
dalj pomenkovala, ko jo je začel spremljati tudi v
cerkev in iz cerkve in mu ni mogla na noben način
tega zabraniti, se ji je jelo dozdevati, da jo mika pač
tudi in morda bolj ko vse drugo, lepi pevec in godec.
Govoril ji je tako prijetno in ljubeznjivo, da mu ni
več utekala, ampak ga težko in vedno teže pričako¬
vala. Pred njenim godom je prišel zvečer pod okno,
ji odpel s tihim glasom kratko pesmico in položil na
okno šopek lepih cvetlic.

Ančika je nekaj čutila. Ko zagleda zjutraj rožice,
pogodi precej, kdo ji je prinesel dar in spravi v skrinjo
v posebno predalce, da se ne pomečkajo. Za ves svet
jih ne bi bila nikomur pokazala in se z njimi poba¬
hala. To delajo Nemke in nemškute, nikdar pa ne ne¬
dolžne hčerke nepokvarjenih Slovencev.

Usoda je podelila Ančiki vse slasti prve ljubezni,
kmalu potem pa tudi vse bridkosti. Nekaj dni po njenem
godu sta šla zaljubljenca med goščavo proti Hribarjevi
hiši. Ančiko je obhajala otožnost, a ni vedela zakaj.

62

Gledajoča dragemu možu prisrčno v oči, reče bojaz¬
ljivo: „Vidiš, Gene, ne branim ti, da me spremljaš, in
se pogovarjam s tabo, kaj bi tajila, tako rada, kakor
z nobenim drugim človekom. Sama ne vem, odkod
se mi je vzela ta predrznost. Kako brez konca sem
očitala dekletom, ki so se menile s fanti. Zgovorno
sem jim popisovala hude nasledke take tovaršije. Zdaj
sem sama storila znanje. Sebe pa ne urnem nič sva¬
riti in zmerjati. Oh, Bog me ne kazni, da bi se to
slabo izvršilo!"

Goreče ji odgovori Gene: »Preljuba Ančika, ne
boj se nič! Kaj neki bi se ti moglo pripetiti hudega!
Še ta teden pojdem k vam in te bom snubil in čez
nekoliko tednov te popeljem na svoj dom kot svojo
premilo ženico." Ob teh besedah jo objame in poljubi
prvikrat. Ona mu nagne glavico na prsi. Oba obmolk¬
neta, od zamaknjenja komaj dihata. Še zdaj trdita, da
je bil ta časek najslajši njunega življenja. Papej odslej
ni skrival svoje ljubezni pred znanci, povedal je brez
ovinkov, da se misli z Ančiko poročiti. Zdaj zabrenči
med mamkami in tercijalkami, kakor da bi bil dregnil
v sršenovo gnezdo. Še strastneje so se dvignile nanj
mestne gospodične. Trla jih je bleda nevoščljivost, da
ne vidi njih, da si je izvolil mesto njih katere »kmečki
gnoj". Precej so dale vedeti Ančiki, kakega potepuha
bo dobila. Seve, da so poudarjale najbolj njegovo
zmoto s Klaro in živi nasledek te blodne ljubavi.

Papej ni ne slišal ne slutil, kaj se kuri in kuje
zoper njega. Delal je pridno razne priprave za svatbo
in zakon. Mimico je neizmerno razveselila novica, da
dobi kmalu mamo, kajti oče ji je povedal, kako bo
lepa in dobra, kake krasne darove ji bo prinesla, kako

63

ji stregla še vse bolje od njega, z eno besedo, kako
jo bo rada imela. Vsako jutro je bilo prvo vprašanje,
kadar se je zbudila, če pride ta blaga mamica že
danes.

Na snubitev ni hotel iti Papej pred nedeljo, ker
druge dni kmečki ljudje ne utegnejo posedati. V ne¬
deljo se tedaj obleče, kar se najlepše more in odrine
po kosilu proti Hribarju. Njegov namen je bil, da se
pogodi s starši, preden še pride Ančika od nauka.
Neizrečeno pa se začudi, ko jo najde doma, v veži,
vso prepadeno in objokano. Ni še mogel vprašati jo,
kaj se ji je neprijetnega zgodilo, ko se ustopi devica
predenj in mu veli s slovesnim in jeznim glasom:
„Gospod, kaj iščete pri nas? Vedite, da se zdaj po¬
znava. Za druge nerodnosti vaše se ne brigam, ali
kako ste se predrznih, loviti mene?  V mestu žaluje
uboga Klara, katero ste unesrečili Vi. Njen in vaš
otrok se redi v vaši hiši, v tisti hiši, katero ste obe¬
tali meni.  Rekla bi: Sramujte se tolike sleparije, ali
možje vaše baže ne poznajo sramu. Poberite se mi
izpred oči precej in za vselej. Za slovo sprejmite be¬
sedo: Fej te bodi! “ —

Papeja je zrušila, kakor pravimo, strela iz jasnega
neba. Če bi tudi ne bil tako ves osupnil in odrevenel,
ne bi se bil mogel braniti z uspehom. Kar mu je oči¬
tala, je bilo res da preostro napeto, ali deloma žalibog
resnično. Okusil je zdaj grenki sad svojega posto-
paštva. Preklinjajoč sebe in vse svoje življenje je taval
nazaj proti mestu, bled in omotičen, bolj podoben
mrtvemu kakor živemu. Njegova nesreča se je kmalu
poizvedela.

64

Ne bom popisoval, kako zabavljivo so se mu ro¬
gale tercijalke, mamke in gospodične, kako zaničljivo
so ga pogledovali postopači, kako se je revež žalostil
in jezil, kesal in sramoval, jokal in preklinjal. V prvem
obupu je hotel prodati domačijo in se preseliti v Ljub¬
ljano. Ali ko pove Mimici, da pojdeta iz mesta proč,
napne mala sobico, se začne ihteti in vpiti: „Ne, brez
mame ne grem nikamor. Pripeljite mi najprej mamo,
saj mi jo že dosti dolgo obetate. Zdaj vidim, da me
nimate nič radi.“ Papeja so te besede bolj spekle
kakor vse ljudske govorice. Hčerke ni mogel na noben
drug način potolažiti, kakor da ji je za trdno obljubil,
da brez mame ne pojdeta iz mesta. To je bil edini
vzrok, da je ostal, sčasoma pa je nehal tudi sam mi¬
sliti na odhod. V Novem mestu, kot središču dolenj¬
skega občenja in uradništva, se dogaja toliko mikavnih
novic in škandalov, da se posamezni pripetljaji kmalu
pozabijo. Tudi se obrača javno mnenje kakor petelin
na strehi. Ko je počil pred pustom prazni glas, da
snubi Papej bogato vdovo, so govorili ljudje: Jzbral
si je pametno. Papej je prebrisan fant, da mu ni v
mestu nobeden kos. Ali prav bo tudi za vdovo. Imela
bo moža, ki je tega imena vreden, delavnega in pošte¬
nega, da si boljšega ne more želeti. Bog jima daj
srečo. “ Ko je izvedel Gene te in druge dobre govo¬
rice, se je zopet sprijaznil z Novim mestom in začel
po dolgem prenehljaju zahajati v krčme in v vesele

družbe novomeških fantov. -

*

* *

Ker je Ančika črtila vsako fantovsko druščino, se
Hribarjevim še sanjalo ni, da ima kako ljubezen. Dijak

65

5

je sicer nekaj slišal, da se meni neki čevljar pri njej
ženiti. Ali ker ni prišel noben snubač, so imeli to go¬
vorjenje za navadno mestno čenčo. Neke precej velike
izpremembe pa so opazili vendar le na nji. Včasi, ko
je mislila, da je nihče ne vidi, je prav globoko zdih-
nila in si začela brisati solze. Mati jo je skrbno po-
praševala, kaj ji je. Ančika je odgovarjala, da nič po¬
sebnega, samo oči da jo nekoliko bole. Močno pa so
se ji čudili, da je izgubila svojo presilno svetost. Dosti
se ji je zdelo, da gre ob nedeljah samo po dvakrat v
cerkev. K spovedi ni hodila več vsak teden, še vsak
mesec ne, ampak komaj vsaka dva meseca. Najbolj
pa so se domači veselili, da je pustila vedno pridi¬
ganje in druge tercijalske sitnosti in neslanosti. Samo
to jim ni prav dopadlo, da je tako omolknila in iskala
čimdalje bolj samote. Še delala je najrajša sama zase,
v takem kraju, da je nihče ni videl.

Hribar je imel četrt ure od hiše v globokem jarku
slabo njivo. Če bi se bil oglasil kak kupec, bi jo bil
precej prodal, ker se delo skoraj ni izplačalo. Ančika je
ljubila to neprijazno dolinico. Tu je mogla premišljevati
in jokati brez strahu, da jo bo kdo zagledal in motil.
Neko popoldne je kopala na tej njivi, kar zagleda na
stezici, ki je peljala v jarek, po gosposko oblečenega
otroka. Otrok je trkal z ročicami in jih pomaljal proti
nji. Vsa v čudu ga vpraša, kaj bi rad. Dete pravi ne¬
voljno in žalostno: „1, ali ne vidiš? Kadar delam tako
z rokicami, sem lačna, prosim za malo kruha.“ Ančika
gre po košek, vzame iz njega lonček mleka in kos
črnega kruha in ponudi mali. Otrok posrka željno ne¬
koliko mleka, poje odlomek kruha, poči trikrat z ro¬
čicami in se zahvali. Medtem ga Ančika ogleduje in

66

se čudi prijaznosti in lepoti njegovega obraza. Ko ga
nasiti, ga jame izpraševati in se smeje in strmi ob spret¬
nosti in prisrčni priprostosti odgovorov.

Ančika vpraša: „No, zdaj pa povej, kako si prišla

sem.“

Dete: „Šla sem z atetom na polje. Atej so videli
moža in so se z njim menili, pa ne vem kaj. Otrokom
ne sme biti mar, kaj se menijo veliki ljudje. Jaz pa
sem skakala, hops, gorpadol. Atej so dejali: Varuj se,
da se ne izgubiš in da ne padeš. Jaz pa sem uprhnila
v hosto in se skrila. Atej so me klicali, jaz se pa nalašč
nisem hotela nič oglasiti, kje sem, pa sem prišla na
veliko cesto in šla po cesti daleč naprej in sem prišla
spet v hosto, pa sem videla jagode in sem jih hotela
brati, pa sem padla, drr, daleč daleč dol in sem kli¬
cala ateja; atej pa me niso nič slišali, pa sem se
usedla in jokala in sem bila lačna, pa sem videla
Tebe in Ti si mi dala kruhka in mlekca kakor atej.
Tvoj mlekec in kruhec je še boljši kakor atejev, zato
Te imam rada kakor ateja.“

Ančika: „Povej no, čigava si?“

Dete: „Bohkova, kruhkova, pa papova.“

Ančika: „Ali mamina ne?“

Dete: „Še ne. Atej so mi obljubili mamo, pa mi
je niso dali."

Ančika: „Kako pa ti je ime?“

Dete: j, Imam veliko imen. Kadar sem pridna,
mi pravijo „Dušica“, kadar nagajam, pa „Porednica“,
hi hi hi, kajne da je to grdo ime?“

Ančika: „Kajne, da ne nagajaš dosti?"

Dete: „0, tudi, pa ne dolgo. Atej mi pravijo, če
ne boš pridna, te bogek ne bo imel rad — pa sem

67

5 *

precej pridna in atej mi pravijo: No, zdaj si pa spet
moja dušica, pa dajo vse in kupijo vse kar hočem."

Ančika: „To je lepo, da se bogka bojiš."

Dete: „0 ne, bogka se ne bojim — bojim se
samo bavbava. Kadar je tema, me je strah, da ne
pride bavbav, pa se začnem jokati. Atej pa pridejo in
pravijo: Dušica, ne boj se nič, saj je bogek pri tebi.
Kjer je bogek, ne sme priti bavbav; pa se ga ne
bojim nič več, ker vem, da me ima bogek rad in da
me varuje."

Ančika: „Pa tudi ti imaš bogka rada, kaj ne?"

Dete: „To se ve da. Bogek mi je dal ateja, atej
pa mi dajo kruhka in kofka in meška in cukrčka in
kar jih prosim."

Ančika: „Ti si res pridna punčika; ne veš ko¬
liko let imaš?"

Dete: „Kako ne? Čakaj, da poskusim: Eno, dve,
tri, sedem, osem... naka, tako ne bo prav. Poglej, kaj
ne, tukaj je moja rokica. Če mi odsekaš tale debeli
prst in še košček tega prsta, imela bom ravno še to¬
liko prstov, kolikor imam let."

Ančika: „Če te razumem prav, si menda v če¬
trtem letu."

Dete (veselo): „mhm — vidiš, zdaj si pa uga¬
nila. Eno leto, dve, tri, štiri. Prej sem pa rekla: sedem,
hi hi hi. Za tri je štiri, ne sedem. Sem se bila zmo¬
tila. Čakaj, zdaj bom pa tudi jaz vprašala tebe kaj.
Najprej mi povej, kako ti je ime?"

Ančika: „Jaz sem Ančika."

Dete: „Hi hi hi, pa ste same Ančike tukaj. Ko sem
šla z atejem, je bilo tam po njivah toliko, ojoj, toliko žen¬
skih, pa so vse dejale druga drugi: Ančika! daj mi malo

68

piti, Ančika! kaj postavaš in nič ne delaš, Ančika! pri¬
nesi mi motiko. Če bom videla še katero žensko, je
ne bom nič vprašala, kako ji je ime; rekla bom kar
sama: Ančika! daj mi kruhka, pa zdaj še ne, sem še
sita. Povej mi no, ker ste same Ančike, kako pa ra¬
zumete, če vas kdo pokliče? Pravi: Ančika! pa se
oglasite vse; kako veste, katero je mislil poklicati?
Kaj ne, da mora reči: oglasi se ti Ančika, porednica!
ti Ančika, dušica! ti Ančika, ki nimaš na glavi nič peče!
Jaz bi vas že tako klicala, pa bi vsaka precej vedela, da
mislim njo, kaj ne? Zdaj mi pa povej še to, čemu koplješ?"

Ančika: „Kopljem, da bo zrastel kruhek."

Dete: „Aha, zdaj pa že vem, zakaj je vaš kruhek
tako črn. Pri nas imamo belo moko, pa je zato tudi
kruhek bel. Moka, ki jo ti tukaj koplješ, je pa tako
črna, da se ne more narediti bel kruhek."

Ančika: „Dušica, zdaj sva se pa že nagovorili.
Najprej ti bom nabrala malo jagod, tod jih je še dosti,
potem pa greva precej iskat ateja, da ne bodo preveč
žalostni."

Otrok skaklja za njo; ko zagleda trato polno
rdečih jagod, zavrisne od radosti in začne trgati. An¬
čika jih nabere šopek, zveže in da mali. Ker vidi, da
ne more v breg lahko stopati, jo vzame v naročje in
nese. Hodi z njo po eni cesti, po drugi in tretji, vpije
in kliče, poprašuje ženske gredoče s polja, ali nje¬
nega očeta niti ne najde sama, niti ne vedo zanj
druge. Že se dela mrak, kaj če začeti? Po dolgem
iskanju, tekanju in klicanju reče mali: „Dušica, kaj ne,
da se ne boš jokala, da boš ostala nocoj pri nas? Ti
bomo že dali pape, še boljše, kakor sem ti jo dala na
njivi in tudi posteljico ti bom prav dobro zrahljala,

69

da boš lahko spančkala. Jutri te bom nesla domu, ali
pa bodo prišli atej sami pote. Vidiš, zdaj je že noč,
ne morem iti v mesto. “

Otrok pravi: „Pri tebi, Ančika, sem prav rada.
Pojdiva pa k vam! Saj bom pridna, vam ne bom nič
nagajala. Ali kaj ne, da me ne boš dala nobenemu
drugemu, da bom ostala zmerom pri tebi?“

Ko ji Ančika to obljubi, se je mala trdno oklene
in pravi: Zdaj ne iščiva ateja več, pojdiva k vam!

Ko jo prinese domu, so njeni ljudje precej ve¬
deli, kdo pride. Oče je bil prišel že dvakrat k Hribar¬
jevim vprašat, če niso našli ali videli njegovega otroka.
Zdaj jim je žal, da ga niso pobarali za ime, ali jih to¬
laži misel, da je Novo mesto majhno in ga bodo lahko
dobili. Mala mu sicer ni vedela priimka; mu je rekla
le atej ali papa, ali toliko se je dalo posneti iz njenih
besed, da je čevljar in da stanuje precej pod kapitelj¬
sko cerkvijo zraven kovačnice. Zmenili so se tako, da
mu bo šel pravit za hčerko drugi dan dijak, grede v
šolo, prenočiti pa da mora na vsak način pri njih, če
ne pride oče še nocoj ponjo. Samo to jih je skrbelo,
da mala ne bi preveč jokala in silila domu. Ta strah
je bil prazen. Dušica se s Hribarjevimi hitro seznani
in sprijazni. Od konca se je držala Ančiki za pregačo
in jo prosila, da ji pokaže po vrsti mater, očeta in
drugo družino. Potem stopi pred Hribarico in ji reče
šegavo in važno: „Mati, prosim vas prav lepo, da me
boste radi imeli. Da pa ne bom pri vas zastonj, le
ukažite mi, pa bom storila vse, kar boste hoteli. O,
jaz znam delati tudi veliko, veliko reči, znam pometati
in kuhati in prati in hišico narediti in punčiko obleči in
fižol izbirati, pa tudi luščiti, pa znam tudi v štacuni

70

prodajati in vino točiti in še veliko druzega.“ Tudi Hri¬
barju se približa, ga začne božati in prositi: „Ne držite
se tako hudo, oče! Saj vas bom bogala. Če vam ne bo
kaj prav, ne jemljite precej palice, dvignite, poglejte,
takole prst, pa bom precej vedela, da mora biti dru¬
gače." Dijaku pravi: „0, tebe se pa nič ne bojim.
Pri nas doma imajo mamka zgoraj veliko študentov,
pa me imajo vsi radi, me nič ne tepo, mi dajo še
orehkov in lešnikov in jabolček. Kadar pridejo iz šole,
me vsi kličejo: Dušica, daj rokico! O, študente imam
prav rada."

Ančika pove, kako sta se pogovarjali na njivi.
Bistroumno dete se kmalu vsem priljubi, vsi se čudijo
in smejejo njegovim besedam. Stari Hribar se tako
udobrovolji, da jo začne pestovati in ujčkati. Ko pri¬
pravlja gospodinja večerjo, jo pride Dušica gledat.
Hribarica pravi: „Rekla si, da znaš tudi kuhati; povej
mi no malo, kako kuhaš." Dušica odgovori: „Tako le.
Najprej zakličem: Mica, kje si? Kaj se potikaš po kotih
zdaj, ko je čas, narediti ogenj? Kar precej mi zakuri!
Si me razumela? Vidiš, tako je prav. Gori, da bi lahko
spekel ves svet. Zdaj pa vzemi kabljico, pa pojdi po vode.
Pa le hitro mi stopi! Ne zgovarjaj se pri vodnjaku nič z
deklami. Zdaj je dobro. Toda prinesi še vode, more¬
biti je ni še dosti. Saj pravim, če ne dam družinčetu
vsake reči v roke, pa ne dela nič. Te dekle, te pre-
snetnice, ne vem, kam mislijo, da se nič ne domislijo
same. Mica, kam pa si djala meso? Že tolikrat sem
ti rekla, da ga ne postavljaj na omaro. Če pride maček,
poreče: Mesek, pojdi z mano. Kaj misliš, da imam
toliko denarja, da bi pošiljala vsak dan dvakrat po
meso? Zdaj pa sama ne vem, kaj bi jedli danes z

71

mesom. Repa ni za nič, zelje smo imeli včeraj, aha,
že vem, malo krompirčka ne bo škodilo. V juhico bom
vrgla pa rajžka. Tako, zdaj je skuhano. Mica, kje te
že spet pes drži? Jed ni dobra, če dolgo stoji. Na,
nesi juhico v hišo, ali najprej moraš pogrniti, če še
nisi. Jaz pa ne bom nič jedla. Kuharica mora biti sita
že od duha. No, danes jim bode dišalo; dobila sem
enkrat prav dobro meso. Mica, zdaj pa pomij posodo,
potlej pa kar precej na polje!“

Mala je posnemala kuharico tako izvrstno, da
sta Hribarica in Ančika skoraj od smeha počili. Dušica
je bila kakor živo srebro, neprenehoma se je katalala
in vrtela semterje. Iz kuhinje buti nazaj v hišo in se
spravi za mizo k dijaku, ki je prebiral neke naravo-
pisne bukve s podobami. Pokaže ji tiče in jo vpraša,
če pozna katerega? „0, pa še koliko, tiče doma naj-
rajša gledam. Imajo jih dijaki, pa tudi moj ate j. Tale
mali gospodek, ki nosi tako lepo suknjico iz rumene
svile, je kanarček, kaj ne, da sem pogodila? Ki stoji
zraven njega, se je menda olišpal pred ogledalom, da
se je tako zalo opisal in opravil, kakor da je vzet iz
škatljice. Ta lepi fant je štigeljček. Druščino mu dela
mož, ki ni gospod, ampak Strgar. Pometa dimnike,
zato nosi s sabo tako veliko metlo in se zavija v črn
plašč, da mu saje ne zamažejo srajce. Ne vem, zakaj
drži v ustih korenček. Ta Strgar zna glasno žvižgati.
Pravi se mu: kos. Jaz znam tudi pesem, kako se
je ženil."

To originalno tolmačenje je slišal otrok seveda
od drugih, ali vsekako je čudovito, da si je take reči
tako dobro zapomnil. Hribar je začel o toliki učenosti
kar zijati. Šencaj no smrkolinke, je dejal, nemara da

72

znaš še sekirati? Dušica zavpije: „Selcira se tako lahko,
da se ni treba nič vaditi. V kotu vzame palico mesto
puške in začne velevati: Marš, ajns cvaj, ajns cvaj, habt
Acht, Praesentiert, laden, Feuer, bumf, habt Acht, marš
ajns cvaj, ajns cvaj, halt. Nate, tukaj imate puško nazaj."

Hribar je jel od veselja ploskati, skakati in no¬
reti z deklico, kakor da se je pootročil. Nekaj časa je
trebalo mirovati, ker je gospodinja prinesla na mizo
večerjo. Ančika posadi Dušico zraven sebe in jo vpraša,
če pred jedjo kaj moli? Mala jo debelo pogleda, kako
da jo more kaj takega barati: „Kaj bi rekel bogek,
če ne bi nič molila! Veš kaj, Ančika, če me boš vpra¬
šala tako neumno, te ne bom imela nič več rada." Ko
so odmolili očenaš, pravi: „Jaz pa molim tako." Sklene
ročice in govori počasno in z izpremenjenim glasom:
„Preljubi bogek, prosim te ponižno, daj življenje moji
duši in mojemu truplu. Amen!" Po večerji moli še
bolj na kratko: „Cast bodi Bogu in hvala vsem dobrot¬
nikom. Amen!" Sosebno Hribarici je bila kaj všeč ta
jasna, otročjim letom primerna molitev in hvalila je
na vso moč očeta, da navaja hčerko tako lepe bogo-
služnosti.

Ančika je hotela zdaj Dušico spat nesti. Mala pa
se je branila, češ, da ni še nič zaspana in da brez nje
ne gre spat. Hribarjevi so se kratkočasili še celo uro
z njo. Popisala jim je kapiteljsko cerkev tako natanko
in opazljivo, da je Hribar zatrdil: Ta otrok ima več
pameti ko mi vsi. V tej cerkvi sem bil že bog ve ko¬
liko stokrat, pa jo manj poznam kakor ta veverica.
Smeha ni bilo ne konca ne kraja, ko je začela praviti,
kako se na semnju ljudje pogajajo in zmerjajo, kako
na Krki perice klepetajo in obrekujejo gospodarje in

73

družino, kako se drži in vede doma očetov pomočnik,
kadar šiva in druge take reči. Dušica je tudi pokazala,
da zna peti. Začela je: „Mat’ potico'peče, nobenem’ nič
ne reče" — ali se kmalu domisli, da je še veliko lepša
tista o prekanjeni in prevarjeni lisici: „Leži, leži ste-
zičica, po nji teče lisičica i. t. d.“ Največo zabavo pa
je napravila celemu društvu s svojimi pripovedkami.
Ko ji Hribar reče, da naj mu pove, kar meni, da bi
bilo zanj najbolje, stopi predenj in premišljuje: „Vi
ste oče, kaj ne? Kaj neki bi bilo vam najljubše? Saj
sem že vedela, pa ta prebita buča vse pozabi. Pa se
bom že spomnila, čakajte, aha, jo že imam, ali je
kratka: Bogek je imel očeta rad, bogek je dal očetu
zlato polje, na zlatem polju devet njiv, na vsaki njivi
devet krajev, na vsakem kraju devet snopov. V vsakem
snopu devet klasov, iz vsakega klasa devet štruc. Imate
veliko štruc. Prosim, da bi dali eno štručko Dušici.
Dušica papka rada štručico."

Hribar se zakrohoče: „Tako polje bi zame res ne bilo
preslabo. Kar prosiš, boš že dobila. Ančika, jutri zjutraj
ne pozabi prinesti iz krčme vogel štruce!"

Zdaj jo pokliče gospodinja k sebi: „Kaj boš pa
meni povedala?"

Dušica se zopet zamisli: „Vi ste mati, za vas
mora biti kaka materna. Poslušajte! Bila je enkrat mati
in mati je imela tri sinčke in eno hčerko. Sinčki so
bili: Sinček mišek, sinček mucek in sinček medvedek.
Hčerki pa so rekli: Hčerka smrt. Mati jim je rekla:
Jaz vam grem kuhat kosilce, dobro kosilce, vi pa
ostanite skupaj in se igrajte. In otroci so ostali skupaj
in so se igrali. In sinčka miška je pojedel sinček mucek
in sinčka mucka je pojedel sinček medvedek in sinčka

74

medvedka je pojedla hčerka smrt. Mati se je jokcala
in je pretepla hčerko smrt. Hčerka smrt pa je dejala:
Mati, kaj se jokcate in tepete hčerko smrt? Rekli ste:
Ostanite skupaj, pa se igrajte! In smo se igrali in po¬
jedli. Poslušajte, ljuba mati, kaj vam povem. Specite
vi kruhke tri, vjemite zelene pajkce tri, v vsak kruhek
zamesite zelenega pajkca. In mati je spekla kruhke tri
in vjela zelene pajkce tri in zamesila v vsak kruhek
zelenega pajkca. Pa je dala en kruhek hčerki smrti in
hčerka smrt je izkozljala sinčka medvedka in je dala
drugi kruhek sinčku medvedku in sinček medvedek je
izkozljal sinčka mucka in je dala tretji kruhek sinčku
mucku in sinček mucek je izkozljal sinčka miška. In
mati je rekla: Otroci, poberite se na dvoje, igrati se
ne smete. Preden pojdete po svetu, pojejte še kosilce,
dobro kosilce, ki sem ga skuhala. Ti Dušica! pa vzemi
palčico in varuj otroke, da se ne pojedo! In Dušica
je vzela v eno roko palčico, v drugo pa je vzela žli-
čico in je papkala s sinčkom miškom in s sinčkom
muckom in s sinčkom medvedkom in s hčerko smrtjo.
Zdaj pa je Dušica sita, čast bodi Bogu in hvala vsem
dobrotnikom. Amen.“

Ančika pravi: „Dušica, zdaj pridi sem in povej
katero meni in muci, ki brunda zraven mene.“

Dušica priskaklja, začne mačko božati in veli:
„0, za muciko jih znam še več kakor eno. Katero bi
neki izbrala? Morebiti ji bo všeč tale: Bila je mama.
Mama je imela fantka in muciko. Mama zboli in pravi
muciki: Jaz bom umrla, varuj ti mojega fantka. In
mama je umrla in fantka je varovala mucika. Fantek
je bil lačen. Mucika je ukradla dve klobasici, eno za se,
eno za fantka. Fantek je bil žejen. Mucika je ukradla

75

piskerček mlekca in poliček vinčka, mlekec zase, vinček
za fantka. Fantka je zebkalo. Mucika se je vlegla k
fantku in ga ogrela. Fantek je spančkal. Po fantka je
prišel velik strah, bavbav. Mucika je opraskala bav-
bava in mu odtrgala veliko mavho. V mavhi je bilo
polno denarja. Fantek si je kupil belo grajščinico in
je dal muciki zjutraj kofka in potičice, opoldne meška
in salatice, zvečer svinjska reberca, preden je šla spat,
belega cukrčka. Dušica je prosila fantka: Daj mi, kar
ostane tvoji muciki! Fantek je poklical Ančiko in je
rekel Ančiki: Daj Dušici, kar ostane moji muciki,
zjutraj kofka in potičice, opoldne meška in salatice,
zvečer svinjska rebrca, preden pojde spat, belega cu¬
krčka. Zdaj veš, Ančika, da mi moraš pripraviti be¬
lega cukrčka. Atej mi ga prineso vsak dan košček na
posteljico."

Ančika se smeje in pravi: »Belega cukrčka pri
nas nimamo, prinesla ti bom črnega, boš videla, da
je morebiti še boljši od belega." Šla je v hram po medu.
Dete ga še ni jedlo nikoli in ga ni poznalo. Ko ga
pokusi, se mu zdi veliko boljši od cukra. Z nobeno
rečjo se ji Ančika ne bi bila mogla bolj prikupiti. Ko
se je najedla, ji pade okoli vratu, jo poljubuje in
hvali: „Ne, zdaj vidim, da me res noben človek nima
tako rad kakor ti, še atej ne. Zato bom pa spala tudi
prav mirno, te ne bom nič brcala, se ne bom nič pre¬
metavala."

Ančika ji je bila postlala posebej zraven sebe,
Dušica pa ni prej mirovala, dokler je ni vzela v svojo
posteljo. Otrok pravi: „Zdaj bom še molila, kakor
doma. Preljubi angelček varuh! Prosim te, varuj me
po noči, zatisni mi očice, naredi mi čez usteča križek,

76

povej mi lepe sanje, zbudi me zdravo in veselo. Amen."
Po teh besedah zadremlje in spi trdno drugi dan do
osme ure.

Ko se predrami, začne klicati Ančiko, ki je bila
že zdavnaj vstala: „Veš, Ančika, nekaj te bom prosila,
pa mi moraš obljubiti, da mi boš prav prav gotovo
to storila. Vidiš, jaz te imam tako rada. Kadar pridejo
atej pome, pojdi z nama, bodi moja mama, ostani
pri nas."

Ančika pravi: „Kaj pa misliš? Tvoj atej so go¬
spod, pa ne marajo za kmečko mamo."

Dušica se o teh besedah skoraj zajoka in pravi:
„0, atej te bodo radi vzeli. Bom jih tako dolgo pro¬
sila, dokler ti ne poreko, da smeš iti z nama. Če ne
bodo hoteli, pa tudi jaz ne bom več hotela ne jesti,
ne piti, ne spati. Kar na tla se bom vrgla in ves
dan jokala. Kaj ne da prideš k nam? Saj te bom
zmerom bogala in te božala in obimčkala in kuškala
in ti prinesla vse, kar boš hotela: Klopco pod noge,
stolček, klopčič, nožič, škarje, vse, prav vse. In če boš
■tako bolna, kakor so bili mamka pri nas, ki imajo
študente, ti bom tudi prav tako stregla, kakor je stregla
mamki njihova Gustica. Ti bom popravila blazinico in
te božkala in rekla: Ne boj se, Ančika, saj bo kmalu
bolje. Pa bom rekla otrokom: Otroci tiho! Naša mama
Ančika je bolna pa ne sliši rada vpitja. Pa ti pojdem
kuhat te in kamilice in ti bom grela glavico in tre¬
bušček. Pa ti bom pripeljala doktorja in hodila v apo¬
teko in boš videla, da ti bo kmalu odleglo pa se bova
spet lahko igrali in smejali."

Te priproste besede so silile Ančiko na smeh,
pa jo obenem ganile tudi do solza. Otročja ljubezen

77

se res da hitro vname, ali se ukorenini dostikrat glo-
bokeje, nego odrasli slutijo. To dokazuje ta pripo¬
vedka, ki je resnična od konca do kraja.

Dušica je dobila za kosilo štruco, kavo s cukrom
in med. Še eno uro je razveseljevala hišo. Naenkrat
pogleda skozi okno in zavriskne: „Atej, atej!“ Skozi
vrata stopi Papej. Ančiki šine vsa kri v obraz. Oče je
izvedel od dijaka, da mu je našla hčerko ona. Njej se
zahvali tedaj najprej. Povesila je oči in se je tresla
kakor šiba; kar je na svetu, se ni nahajala še nikoli
v taki zadregi. Vsi drugi v en glas hvalijo Dušico, kako
kratek večer jim je naredila. Hribar pravi, da že več
ko trideset let ni bil tako vesel kakor snoči. Hribarici se
zdi samo to čudno, da otrok ni vedel, kako se oče
piše, dasiravrro j^e kazal v vseh drugih rečeh toliko
bistroumnost, da ne pozna nobenega takega deteta.
Papej ji to razjasni: Mimica pravi „pri Papi“ mesto
pri „Papeju“, zato je niste mogli razumeti; ste mi¬
slili, da je ta beseda to, kar atej ali oče, ne pa pri¬
devek.

Hribar ponudi Papeju stol: „Saj se vam nič ne
mudi; posedite kake pol ure pri nas, da se bomo kaj
pomenili. Ančika, prinesi majoliko vina! Vidite, neiz¬
rečeno smo bili veseli tega naključja, da je prenočila
Dušica pri nas. Morate nas večkrat z njo obiskati, da
se bomo vsaj kaj smejali. Naš kraj je pust, nam napravlja
dosti dela in skrbi, pa malo smeha. “

Papej je znal izvrstno pripovedovati, da ga je
vsakdo rad poslušal. S Hribarjem je pretresal vreme,
vojsko, draginjo, z njegovo ženo vrtne pridelke, ku-
pivno blago, gospodinjstvo, edina Ančika ni črhnila
besedice; gledajoča v tla se je ozrla na nekdanjega

78

ljubčka le takrat, ko je mislila, da ne bo videl. Papej
pove Hribarjevim, da je čevljar. To obrne pomenek na
obuvalo. Hribar toži, da domači čevljarji niso za nič
in si bo moral dobiti koga iz mesta. Samo to ga skrbi,
da mestni mojstri ne hodijo radi po hišah; on pa neče
pustiti navade. Prosi Papeja, da bi mu dobil kakega do¬
brega delavca, ki bi hotel priti šivat k Hribarju. Papej se
zamisli, zardi in pravi: „Veste, drug mi ni znan nobeden.
Če se pa ne branite mene, prišel bom sam. Najprej seve
moram dogotoviti, kar je naročeno. Čez dobrih štiri¬
najst dni bom prost in začnem delati, če vam je všeč,
pri vas.“ Hribar mu poda roko: »Udarite — mož be¬
seda! Prav vesel sem, da mi ne bo treba iskati. “

Papej bi se bil težko ponudil, da mu ni povedal
dijak, kako prisrčno sta se sprijateljili Ančika in Mi¬
mica. Na tem temelju je hotel poizkusiti, če se da po¬
rušena sreča ponoviti. Med takimi pogovori se približa
poldne, treba je odriniti. Papej prime hčerko za roko,
se poslovi in gre proti durim. Mimica se mu izvije iz
roke in začne plakati. Oče jo vpraša, kaj je. Mala se
ihti: „Ne, brez Ančike nečem iti domu. Naj gre še
Ančika, pa pojdem rada. Ančika mora biti moja mama;
ima me tako rada, jaz pa imam tudi njo tako rada.
Atej, recite ji no, da se napravi. Ančika, nič jih nikar
ne vprašaj, obleci se pa pojdi kar sama. Za ateja ne
maram nič več, če te ne pelje s sabo.“

Ančiko spravi ta trma v neizmerno stisko in ne-
priliko, Papej se ji raduje, ali ne sme tega razodeti.
Drugi domači se pa smejejo in pogovarjajo Mimico,
naj še nekoliko počaka, saj bo prišla z atejem kmalu
nazaj, pa bo lahko pri Ančiki, dokler jo bo volja. Na
isti način jo tolaži Papej, Ančika ji ne more druzega

79

reči kakor: Le pojdi za zdaj, ljuba dušica, saj se bova čez
štirinajst dni zopet videli. Tudi Hribarju je moral Papej
obljubiti, da jo bo vzel s sabo, kadar pride. Take be¬
sede jo malo pomire. To pa je hotela imeti, da jo An-
čika nekoliko spremi. In tako odidejo vsi trije, Mi¬
mico drži za eno roko oče, za drugo Ančika. Ta dva
nista mogla ne besede spregovoriti. V hiši se je Papej
svoji ljubi lahko vsaj zahvalil, zdaj ko sta bila sama,
je molčal in se oziral proti nebu. Pomislil je na božjo
previdnost. Njegova ljubezen se je razdrla največ za¬
radi deteta, ki zavezuje zdaj z nežno ročico tenke
konce raztrgane zaveze in poravnuje očetov greh s
svojo nebeško nedolžnostjo in ljubeznivostjo. Ančiko
pokliče mati. Naklonivši se objame in poljubi Mimico.
Papej ji poda roko in ona jo prime. Z Bogom, pre¬
ljuba Ančika! Z Bogom, Gene, so bile edine besede,
ki sta jih zmogla za slovo.

Papej je še dolgo gledal za njo. Celo bitje so
mu presihale zdavnaj pozabljene, zdavnaj zamorjene
radosti. Na pogorišču srca se mu zasveti in razgori v
živ plamen iskra novega upanja, prazno dušo mu iz-
nova napolnita sladka vera in presladka ljubezen. Ni
treba praviti, kako je hitel, da dovrši naročene čevlje
in škornje. V desetih dneh je svoj posel dogotovil;
manj važna dela je prepustil pomočniku in odšel k
Hribarju. Ali se je že tudi mudilo. Mimica ga je nepre¬
nehoma nadlegovala. Enkrat se je tako ujezila, da je
lopnila z nožico ob tla in dejala: „To je pa vendar
pregrdo, kaj se godi pri nas. Drugi ljudje so veseli,
da morejo imeti mamo pri sebi. Vi pa jo puščate še
zmerom tam na hribu. Če ne pojdeva kmalu po njo,
vam bom kar ušla, pa ostanite doma sami.“ Zdaj ko

80

je videla, da se oče pripravlja, ga je spomnila, da naj
kupi veliko lepih reči, da jih ponese Ančiki. To se ve,
da je to rad storil. Napolnil ji je celo torbico, da je
komaj nosila.

Ko je zagledala Hribarjevo hišo, je jela teči in
na ves glas klicati Ančiko. In res jo prikliče. Z nepo¬
pisnim veseljem se ji vrže v naročje in okoli vratu in
jo prosi z milim glasom: „Kaj ne, da bom zdaj zmerom
pri tebi? Tako pusto mi je bilo, da te nisem tako dolgo
videla. Le poglej, kako te imam rada! kake darove so
mi dali atej za te v torbo!" Zdaj ji je začela razka¬
zovati in dajati: lep svilnat robec, pisanih trakov, mrež,
tenkega sukanca, ličen nožek, nogavice in rokavice,
odpustkov in drugih sladčic. Ančika se zahvali Dušici,
pa tudi Papeju. Dala mu je brez strahu roko in se je
mogla z njim pomenkovati skoraj brez zastajanja sape.
Hribarjevi so sprejeli očeta in hčerko kot stara znanca.
Rokodelce gosti rad vsak Dolenjec. K Hribarju pa ni
prišel navaden delavec, ampak mesten mojster z za¬
bavno tovaršico in sijajnimi darili. Njega je bilo treba
počastiti nekoliko lepše. Prvi dan se je le malo delalo,
temveč pa jedlo, pilo in razgovarjalo. Mimici je prikipela
dobra volja prav do vrha, blebetala je še vse drugače
modro in šegavo, kakor prvikrat. Zvečer je šel oče
spat domu, ona pa se ni več mogla ločiti od svoje
„mame“, niti Ančika od svoje „Dušice“. Papej je
zmerom delal odlično, to pot pa je pazil in se trudil
še prav posebno. Najprej je naredil čevlje Hribarju.
Starec je trdil, da so mu kakor na nogo uliti, boljših
ni imel še nikoli. Skoraj še bolj je hvalila Hribarica
svoje; dejala je, da se hodi v njih mehko kakor po
mahu. Mati veli tudi Ančiki, da naj si jih da par po-

81

6

meriti. Mojster je meril nekako precej dolgo, zato pa
jih je sešil tudi tako brez madeža, da deklica še ču¬
tila ni, ali ima kaj na nogi ali ne. Zdaj je zahtevala
še družina obutev in Hribar je šel v mesto, da si kupi
podplate še za ene. Čevljarsko rokodelstvo ima to pri¬
jetnost, da se med delom more pomenkovati. Papej
in gospodar sta pretresala in presojala najdalje razno
orožje. Papej je to razumel, ker je bil mestni vojak.
Več ko trikrat je moral popisati Hribarju sedanje puške.
Da ga je laglje podučil, kakšne so, mu je prinesel po¬
kazati svojo iglenico. Možu se je zdelo grozno čudno,
da so 1866. 1. Prusi Avstrijce potolkli; po njegovi misli
ni bil Prajs dosti močnejši od Parca ali Plementeza.
Zdaj se mu je razjasnil vzrok.

Pogovor je nanesel, da je začel praviti Papej tudi
svoje življenje in svoje sedanje razmere. Popolnoma
odkritosrčno je pripovedoval, kako se je vlačil več let
s postopači, kako se je seznanil s Klaro, zakaj jo je
pustil in da ga je privedla na pravo pot ljubezen in
skrb za ubogo Mimico. Ančika je vse to poslušala in
Papej je tudi najbolj zaradi nje razlagal vse to. Hotel
je da izve iz njegovih ust pravo resnico; ni hrepenel
po lažnjivi slavi, da bi ga imel kdo za svetnika, ali
mu niti ni bilo ljubo, da si ga mislijo ljudje grjega
nego je bil. Če ga je sodila ljubica v kaki reči še kri¬
vično in nemilo, jo je morala ta možata spoved po¬
polnoma umiriti in ublažiti. Poglavitno jezo in žalost
pa ji je iztrebila iz srca vendar le sladka Dušica.

Zopet je prišel Ančkin god. Ta dan je Papej na¬
menil, da se mora njegova usoda odločiti. Kupil je
pri grajskem vrtnarju šopek najkrasnejših cvetlic in ga
ovil s trakom belo-modro-rudečim. Kakor skoraj vsi

82

novomeški rokodelci, je bil namreč pristopil tudi on
k narodni stranki. O volitvah za kupčijsko zbornico
in mestni odbor je dal svoj glas samim korenitim Slo¬
vencem. Prav ta okolnost je pripomogla, da sem se
z njim seznanil in izvedel mikavno povest o njegovi
ljubavi. Šopek je zateknil v dragocen, zlat prstan. Ko
je prišel rano iz mesta, najde Ančiko v veži samo;
vošči ji srečo in ji poda cvetlice. Deklica jih vzame,
duha in ogleduje. Ko opazi, da tiče v prstanu, zarudi in
vpraša sramežljivo: „Kaj pa bom s tem rumenim, lepim
obročkom?" Mojster odgovori: „Nosila ga boš na
prstu zraven mene, če nisi več huda.“ Ančika mu seže
v roko; v oči ji stopijo solze. Papej je videl, da ga
zopet ljubi in da obžaluje svojo naglico; od srca se
mu je odvalil zadnji kamen.

Hribarica pa je že več dni nekaj čutila in slu¬
tila. Ančika ni imela za domače fante ne besede, bala
se jih je bolj ko hudič križa. Kaj je to, da pa govori
tako rada s čevljarskim mojstrom in stoji pri njem po
pol ure in še dalj in gleda, kako rije s šilom in pri¬
bija cveke? Radi šila in cvekov menda ne postava
pri njem, čevljarstva se vsaj ne misli učiti. Ženskim
je narava podarila za take tajnosti bistrejše oči nego
možakom. Hribarica ni sicer nikomur nič rekla, ali
sama za se je bila prepričana, da se je Ančika prav
debelo in globoko zatelebala. Za god se je prineslo
danes na mizo boljše in obilnejše kosilo, Hribar je
pritresel iz kleti celo nežo vina; sedeli, jedli in pili so
več ur; vmes pa so se prav po domače pomenkovali,
smejali in prepevali. Papej zapoje najprej tisto na¬
rodno, s katero je ustavil v hosti hitre noge tercijalske
Ančike. Deklico oblije rudečica, ali ne še zadnjikrat

83

6 *

danes. Druge pesmi in pogovore pustimo na strani!
Opomina vredne pa so vsekako besede očeta Hribarja,
katere je spregovoril proti koncu obeda: »Mojster!
včeraj, ko sem kupoval pri usnjarju podplate, smo se
začeli ne vem kako meniti tudi za vas. V usnjarnici se
je bilo zbralo več mož, ki vas poznajo. Potrdili so vse
to, kar ste nam povedali iz svojega življenja. Pohva¬
lili so vas na vso moč, da tako pridno, lepo in trdno
delate, da se ne more skušati z vami noben mojster,
razun Rozmana in še ta ne bo tlačil dolgo zemlje in
vam jemal prvega mesta. Buzarona, kdo bi bil mislil, da
se je ponižal in prišel k meni šivat tako imeniten mož!
Pa bom tudi rad plačal, računajte kolikor hočete. Možje
so vas tudi povzdigovali, da znate denar varovati in
vam gre premoženje skupaj, da se kar vidi. Vsi so
dejali, da je prav, da ste pustili Klaro; vsem pa se
je zdelo neizrečeno lepo in pošteno, da otroka niste
zavrgli. Samo to so se možje čudili, kaj da se ne
oženite. Imate čedno hišo, precej kmetije, posla čez
glavo, veste, kaj, vi bi res potrebovali gospodinjo. Pa
bi bilo tudi manj skrbi z Dušico. Naprtili ste si na
pleča preveliko težo; začela se vam bodo šibiti.

Papej odgovori: „Oče, vi govorite prav res in
pametno. Vse to sem že dostikrat premišljeval. Našel sem’
si tudi ljubico in nevesto. Imel sem jo rad in jo imam
še zmerom rad (pogleda Ančiko), da dam zanjo, če je
treba, zadnjo kapljo svoje krvi. Ali ljudje so me pri
njej obrekli, so ji natrobili, kar sem in kar nisem
grešil. Resnico so tako obrnili in izkrivili, da je do¬
bila ljubica o meni tako misel, kakor da bi bil najbolj
zavrženi potepuh in slepar. Očitala mi je, da sem Klaro
zapeljal in zapustil, menda najbolj ji je bila na potu

84

Mimica. Konec je bil, da me je pognala. Meni je
srce pokalo. Kar sem sejal, sem žel; živel sem res
poredno in zato pravim sam, da sem to pokoro za¬
služil. “

Hribar posluša, maje z glavo in veli: „Ta vaša lju¬
bica mora biti presneto jeznorita, zraven pa tudi malo
avšasta. Bolje bogme niste mogli storiti, kakor da ste
flundrasti Klari pokazali figo, nedolžno Dušico pa
sprejeli pod svoje peruti, kakor se kristjanu spodobi.
Prav seveda ni bilo, da ste se spečali s tako babo,
ali moj Bog, kdo pa je na svetu brez greha? Če
hočemo, da nam bo Bog odpustil, moramo tudi mi
odpuščati svojemu bližnjemu. Najbolj za malo mi se
zdi, da se je mrzelo vaši nevesti na našo preljubo, zlato
Dušico. Tako nevesto naj pes odnese. Bodite veseli,
da se niste zadrgnili s tako divjačino. Vsaka druga
bi vas bila vzela še raje z Dušico kakor brez nje.
Izbijte si iz glave to ljubezen! Poglejte malo okolo
sebe. Vi si lahko izberete kaj dobrega. Človek, ki pre¬
more toliko imetka in tako dobro mojstrijo, se ne
sme zavreči. Škoda, da niste kmet. Vidite, jaz vas tako
spoštujem, če bi bili vi kmetiški posestnik in kme-
tiški rokodelec, da bi vam ponudil precej svojo An-
čiko. Ne bom je hvalil, ali kar je res, je res. Dekle
je pridno, kar se da, pa ji bom hvala Bogu lahko tudi
kaj pridal. Moj zet se ne bo tožil, da je dobil bera¬
čico, kikljo brez žepa, žep brez mošnje. Še enkrat
pravim, da mi je prav, prav žal, da ste gospod."

Papej se nasmeje in pravi: „Oče, nikar mi ne
očitajte gospoščine. Z njo naj se ne baha nihče dosti,
ne kmet, ne meščan. Gospoščina dela stroške, skrbi,
preglavico. Zakaj izhajajo Novomeščani tako težko?

85

Imajo svoje kmetije, rokodelstva, kupčijo, strašno ve¬
liko uradnikov, ki puščajo vsi svojo debelo plačo v
mestu. Koliko denarja prinese kmetje, ki hodijo na trg,
na sejme, h gosposki! V Novem mestu nahajajo se šole,
male in velike. Kolika korist je za meščane, da jim ni
treba pošiljati otrok v Ljubljano ali v Zagreb? Pa vse
to ne pomaga nič, ljudi tare dolg in revščina, da je joj.
In zakaj? Zato, ker mislijo, da so meščani gospodje,
da morajo živeti po gosposki šegi. Svoj pridelek in
zaslužek zapravljajo na sto nepotrebnih rečeh. Otroke
odrejajo tudi po gosposko, to se pravi, za lenuhe,
potratnike in malopridneže. To vem iz svoje izkušnje.
Izkušnja me je na zadnje spametovala. Jaz živim
hvala Bogu tudi zdaj prav dobro. Vino in meso imam
vsak dan in včasi še kako drugo dobroto. Ali denarja ne
zapravljam nič več. Zmerom pazim, da mi na koncu
leta še kaj ostane. Beseda „gospod“ je zame prazna
pleva in nič druzega, ko nevarna limanica, na katero
se love naši nepremišljeni meščani. Čast daje človeku
poštenje in pridnost, ne pa gizdavost in napuh. Kadar
pridem med kmete, se čutim prav tako srečnega in z
njimi enakega kakor med meščani. Zdaj me poznate,
oče Hribar! Kakor vidite, naju tedaj ne loči nobena
gospoščina. Jaz potrebujem marljivo in razumno go¬
spodinjo, ne pa belih rok, poklonov, šumečih kikelj
in drugih takih pritiklin gosposkega stanu. Vaša An-
čika je zame več, ko vsaka gospodična. Vašo blago¬
voljno ponudbo sprejemam prav iz srca rad. Tu je
roka, udarite, mož beseda, Bog poživi Vašo hčer in
mojo ljubico in nevesto Ančiko!“

Hribar in vsi drugi ob teh besedah ostrme in
zazijajo, ne vede, ali se Papej šali ali govori za re-

86

snico. Niti Ančika ni pričakovala, da se bo razodel že
danes. Mojster ponavlja snubitev, prosi očeta in mater
za blagoslov, na zadnje veli, da se razume samo ob
sebi, da se ne bo ženil brez privoljenja Ančikinega.
Zdaj se Hribarjevi prepričajo, da se Papej ne šali. Stari
skoči k njemu in ga objame z navdušenim ukanjem.
Hribarica pravi: „Za delo me bo res trlo brez nje.
Izgubila bom svojo najboljšo pomoč, ali naj gre, v
božje ime, sreče ji ne smem braniti. “ Ančika, rudeča
ko rak, se je stisnila v kot in mencala robec. Mati jo
šegavo pogleda in ji nagaja: „Kaj boš pa ti rekla?
Meni se močno zdi, da si dala privoljenje že pred
nama. Nisi zastonj hodila gledat, kako se šivajo čevlji.
Mislila si, da ne vidim, kaj se ti meša po bučici.“
Mimica ni vedela, kaj se snuje. Ko pa ji pove Hri¬
barica, da pojde Ančika kmalu stanovat k ateju v
mesto, zavrisne od veselja in začne nevesto polju-
bovati in božati. Ponosno se postavi pred očeta in
pravi: „Čemu ste me tako dolgo dražili? Vsak dan
sem vas prosila stokrat, da mi pripeljite mamo. Zdaj
vidim, da me imate še malo radi. Ste me vendar
ubogali. No, to je lepo. Zdaj vas bom precej kuškala.
Hribar meša mali kodrčke in reče ganjen: „Mojster,
za mojo hčer pa ni skrb, da bi vas podila od sebe
zavoljo tele preljube živalice. Že zato pojde rada k
vam, da bo imela njo pri sebi.“

Po tako veseli prigodbi se gostija ni mogla kon¬
čati; radovali so se celo popoldne in ves večer; Papej
je šel domu komaj o polnoči. Šivat ni prišel več;
moral se je pripravljati z nevesto vred za svatbo. Ob
mesecu je bila poroka. Od takrat sta minili dve
leti. Sprehajajoč se po mestni okolici vidim dostikrat

87

v nedeljo popoldne Papejevo rodovino korakati proti
Hribarju. Dušica se drži Ančike kakor senca. Mene
pozna dobro. Vselej, kadar me zagleda, se glasno na¬
smeje in pravi mačehi: „To je tisti profesor, ki ne
gre nikoli v šolo.“

Dva zakona.

i.

Narejeno.

\/este, kaj je nesrečen zakon? Naš narod veli: „Pekel
* že na tem svetu" — in bolje ga res ne bi mogel
označiti. Za človeštvo je tolažba, da se nahaja popol¬
noma nesrečnih zakonov še veliko manj nego popol¬
noma srečnih. Največja žalost pa obhaja človeka, da
so vrženi 'VČasi v ta pekel tudi taki ljudje, za katere
se lahko reče, da so bili vstvarjeni za raj, da so si s
svojim poštenjem raj zaslužili.

Med Prečino in Krko se dvigujejo neprijetni, slabo
zaraščeni griči, med katerimi se vijo še bolj neprijetne
blatne tokave in dolinice. Če odštejemo dosti prijazni
Bršlin, ni na vsem tem, za srečo ne velikem prostoru
nobenega kraja, ki bi mogel popotnika le količkaj
razveseliti. Vendar stanuje na njem precej, deloma celo
prav trdnih kmetov.

Med bolj premožne hiše je spadala tudi Logar¬
jeva. Gospodar je sicer že zdavnaj umrl, ali vdova
Urša vodi vsa opravila, tako modro, da ji imetek po

89

moževi smrti ni trpel še nobene škode, sosedje še
trdijo, da se je v njenih rokah pomnožil, ne pa skrčil.
Urša pravi, da ne da kmetije, če bi ji ponujal kdo za
njo tudi tri tisoč goldinarjev.

Kdor pozna borne razmere novomeške okolice,
mora tedaj priznati, da Logarjevih ni trla nikakršna
revščina. Urša je rodila več otrok, ali živel je še edini
sin Janez, vsi drugi so pomrli v otročjih letih. Vdova
se je bila že postarala, zato je namenila Janeza oženiti.

Fant je dopolnil že dvaindvajseto leto. Bil je
visok, močan, lepe rasti, kakor pravimo: Korenjak od
nog do glave. Še bolj so vaščani hvalili druge njegove
lastnosti. Janez ni ponočeval, ni poznal nobene kvarte,
ni šel nikoli drugače v krčmo, kakor gredoč z materjo
na božjo pot, ni imel nikoli nobenega prijatelja, nobene
ljubice. Držeč se doma je delal vse po volji in zapo¬
vedi svoje matere. Kar koli mu je velela, je rad izpol¬
njeval in natančno. Ob nedeljah je šel v cerkev vse
tri krate, kadar je utegnil, se je udeležil božje službe
tudi ob delavnikih. Družina ga je hvalila na -  vso moč,
kako lepo da ravna z njo, da ni čuti iz njegovih ust
žal-besede. Vina pije sam prav malo, ali njej da
ga privošči ob težjem delu, kolikor ga le poželi in
popiti more. Šalil se ni nikoli in se niti ni znal, še
smejal se je malokdaj. Ali ta resnost se mu je nekako
podala, ker je kazal obraz in vsa podoba postavnost
in modrost, ki sta se pa prav prijazno ujemali z naj¬
večjo dobrodušnostjo. Kadar so se pomenkovale v
vasi in obližju deklice o možitvi, je rekla marsikatera:
Ko bi bili vsi fantje taki kakor je Logarjev Janez, ne
bi se bilo nevesti nič bati; pač bo srečna, katera ga
bo dobila.

90

Logarica je imela v soseščini dobro prijateljico,
Flereško. Tudi ta je bila že več let vdova; ker sta
gospodarila dva odraščena sina, je živela prav lahko,
brez vse skrbi in brez opravka. Čas si je kratila in ga
ubijala s tem, da je obrekovala vse sosede in znance,
svoje otroke in včasi tudi sebe.

Ko je prišla hči Micika v devetnajsto ali dvaj¬
seto leto, je dobila nov posel; noč in dan je premiš¬
ljevala in razpenjala na vse strani svoje mreže, kako
da bi jo omožila prav kmalu, obenem pa prav dobro.
Enkrat se pogovarjate z Uršo dalje časa o tej reči,
Flereška se udari s pestjo ob čelo in pravi: Oh, midve
sva res avši. Čenčave, kako bi omožile hčer in ne po-
mislive, da je ženin pod streho. Ljuba moja, kaj ne
da bi bil lep par — tvoj Janez in moja Micika? Daj
roko, udarive!'Urša se obveseli in pravi: Sam Bog ti
je udihnil to misel. Radi se imave že midve, naj se
imajo najini otroci pa še rajši, hi hi hi!

Še tisto uro pove svoj namen Logarica sinu in
Flereška hčeri.

Janez se namrdne: Ali to merkvico da bi jaz
vzel? Kaj za božjo voljo vam hodi na misel?

Mati se začudi tem besedam: I no, kaj pa ti je?
Saj si kaj boljšega ne moreš želeti. Micika je pridna,
je prebrisana, je poštena, je lepa — kaj češ več? In
brez denarja tudi ne bo. Kakih tristo goldinarčkov bo
že prinesla. Jaz te na to ne bi silila, če ne bi bila pre¬
pričana, da bo ženitev prav zate in za njo.

Janez odgovori resno in odločno: Za Miciko ne
maram in besedi naj bo konec. Ima nekaj v sebi, da
je ne morem videti. Enkrat sem padel z onele hruške
in dobro se spominjam, kako hudobno se mi je za-

91

krohotala. Tako prismojena in zoperna se mi ne zdi
nobena punca v celi fari.

Mati maje z glavo in pravi: Se boš premislil.
Noben človek še ni rekel, da je Flereška prismuk¬
njena. Besedo zna tako postaviti in zasoliti, da sem
se dostikrat kar zavzela. Tebi se danes menda sanja
ali pa si bolan.

Ali vse govorjenje materino je bob v steno, Janez
ostane trdovraten in veli: Mati, izberite mi katerokoli
drugo, pa vas bom iz srca rad bogal. Samo za Miciko
mi molčite!

Nič boljše ni opravila Flereška pri svoji hčeri.
Najprej se ji je Micika na ves glas nasmejala: Kaj —
tega štora, tega gumpca, to nerodo, to kislo repo mi
ponujate ? Ko ga pa začne mati na vso moč hvaliti in se
ji čudi, kako da sama ne pozna lepih lastnosti Jane¬
zovih, ji seže nevoljno v besedo in zagodrnja: Ljubši
bi mi bil vsak vdovec, kakor ta pusti Janez. Iz te
moke se ne peče dober kruh.

Deklica je sodila Logarjevega nemilo in krivo. Ali
laglje se ji bo odpustilo, ko povem pravi vzrok. Že v
šestnajstem letu se je bila zaljubila v čednega fanta bližnje
vasi. Svoje občutke je skrivala materi, ker je vedela,
da ji ljubček ne bo všeč. Ni imel druzega, ko revno
kajžico, njivo in svoje rokodelstvo. Od doma je šel
že pred dvema letoma, nikomur ni bilo znano, ne kje
je, ne kdaj se bo vrnil. Dosti solz je pretočila natihoma
uboga milica; dozdevalo se ji je čimdalje bolj jasno,
da se njena nada ne bo izpolnila nikdar; včasi so jo
obhajali tudi sumi, da jo je v tujem svetu pozabil.

Flereška in Logarica nista marali za upor svoje
dece. Tolažili sta se z izkušnjo, da se je že veliko

92

mladih ljudi od konca branilo drug druzega, ali na¬
zadnje da so se itak poročili in živeli zadovoljno.
Obe sta bili ene misli, da pride v zakonu ljubezen
sama po sebi, da je le dosti kruha, da se ne strada.
Skoraj noben dan ni minil, da ne bi bili Janeza in
Micike opominjali, prosili in pritiskali, da naj se vza¬
meta. Ko se ne da nič opraviti ne z lepo ne z grdo,
iščeta si pomoči pri duhovščini.

Slovenski škofje in drugi cerkveni prvaki niso
še nikoli dosti ljubili našega naroda in narod ni maral
za nje. Naši župniki in kaplani pa so si pridobili zadnjih
sto let brez dvombe jako lepe zasluge zlasti za slo¬
venskega kmeta. Ali tudi med njimi nahajamo precej
pogostoma popolnoma nesposobne, surove in nevedne
ljudi, ki župljanom stokrat več škodijo nego koristijo.
V to nečedno krdelo je spadal stari pop Čednik. Bil
je že precej odrastel, ko je začutil v svojih rovtah med
kravami poklic za duhovski stan. Ljubezen svojih uči¬
teljev si je naklonil s tem, da je tožil in ovajal so-
učence. Ta zasluga mu je popravljala dvojke v kole
in mu pridobila tudi hrano in kar je še sicer potre¬
boval. Stanujoč pri prostih babelah ni imel prilike, da
bi svoje robato bitje obtesal in obstrugal, šola ga pa
tudi ni ne omikala ne olikala. Škof ga je moral dobro
poznati, kajti pošiljal ga je le med hribovce. Z njimi
se je že zato ujemal brez težave, ker ga ni ločila od
njih nobena gospoščina, nobena izobraženost. Tudi
v službi ostal je to, kar je zmirom bil: Čednik  po
imenu in po duhu.

Ko ga ženi prosita, da bi poskusil še on prego¬
voriti Janeza in Miciko, je precej prikimal in dejal:
„Seveda, moramo jih deti skupaj, da bo, ho ho ho,

93

sčasoma kaj prireje. Če se ne bo parila mladina, kdo
pa se bo? Mi starci nismo za nič.“

In res je jel klicati ju k sebi, najprej vsakega
posebej, potem pa oba skupaj. Miciki je rekel: Lej jo
no! Ali se ti blede, da ga nečeš? Saj ga vidiš, kako je
močan. Pridelal bo lahko toliko krompirja in kruha, da se
boš napasla vsak dan trikrat, če boš hotela. Pečenka,
vem, bi ti bolj dišala, ali pečenka ni za kmeta. Pa ni
sile; da se le vamp napolni, pa je dobro. In klaje ti
ne bo manjkalo. Boljšega si ne moreš nič želeti. Vzemi
ga tedaj, vzemi!"

Še lepše je opominjal Janeza: „Z babo je res
križ, ali kaj češ? Enkrat se moraš ženiti. Kaj bi neki
še čakal! Trap, meniš, da je ne boš mogel imeti za
ljubo? Ali si mar slep? Ali ne vidiš, kako je lepo
povita in okrogla? — Pri tem jo je ogledoval z gnusno
pohotnostjo. — Ko se bosta zaprla v kamrico, ho ho ho,
ti bo prišla ljubezen, da boš kar koprnel!"

In takih reči jima je grdi pop še veliko kvasil
in čenčal. Največ je izdalo, ko jima je dokazal, kako
strašno tepe Bog otroke, ki ne poslušajo svetov svojih
roditeljev in duhovnikov. Nazadnje se je tudi zagrozil,
če se ne bosta vzela, da ju bo že dobro pestil na iz¬
praševanju in jima tudi ob drugih prilikah ne bo dal
mira. Konec je bil, da je, gledaje v tla, rekel najprej
Janez, za njim tudi Micika, ker ni drugače, da naj se ma¬
terama izpolni volja. Logarica in Flereška sta prinesli
drugi dan popu vsaka dobro rejeno kokoš in še drugih
manjših darov, da mu izkažeta hvaležnost in izpolnita,
kar sta mu bili obljubili.

Janez in Micika se poročita. Na svatbi se upijani
Janez prvikrat v svojem življenju. Srdito pogleda ne-

94

vesto, ki upira plaho svoje lepe oči vanj in zakriči
na njo: „Če hočeš, da bom molčal, ne zijaj vame tako
čukasto."

Trepetaje mu odgovori: „Ne boj se, ne bom zi¬
jala dosti vate ne po čukovo, ne po golobje."

Po svatbi ga mati posvari in opominja, da bi jo
prosil za zamero. Osorno zarenči Janez: „Nikoli!“ —
S strahom opazi Logarica, da se ponaša sin zdaj vse
drugače proti njej, kakor prej. Že čez teden je zdihnila:
„Oh, tako pusto ni bilo v naši hiši še nikdar, kakor
je zdaj."

Med možem in ženo se ni dala narediti nobena
sloga, nobena prijaznost. Micika se je potikala po kotih
in si brisala oči. Jedla in govorila ni skoraj nič. Janez
je hodil semtertje okoli hiše; včasi je postal in nekaj
zagodrnjal, naenkrat se je ozrl in šinil naprej, kakor
da ga kdo podi; lotil se je tega in onega dela, ali
vsako se mu je kmalu pristudilo. Kadar je šel prejšnji
čas v Novomesto kaj kupovat ali prodajat, se mu je
vselej tako zelo mudilo, da je bil v dveh urah zopet
doma. Zdaj se ni vračal po pol dneva.

Enkrat je zgodaj zjutraj odrinil in je prišel nazaj
še le v pozni noči ves pijan, brez denarja in brez
blaga. Drugi dan mu veli mati: „Za božji čas, Janez,
kaj pa misliš? Na tak način ni mogoče prebiti ne meni,
ne Mici. Ali si pozabil, kaj si ji prisegel pred altarjem?
Ne veš, kake dolžnosti te vežejo?"

Janez pozna dobro svojo krivico, v oči mu sto¬
pijo solze, pogleda proti nebu in zaječi: „Oh, mati,
ko bi vi vedeli, kako iz srca rad bi bil z Mico dober
— ali ne morem in ne morem!"

95

Mati ga tolaži: „Ne obupaj, sin; moraš se neko¬
liko premagovati, posebno pa te prosim, da moli, da
veliko moli! Bog je milostljiv, ne bo zavrgel tvoje
prošnje."

Janez jo posluša, moli dolgo zjutraj, še dalje
zvečer, hodi pridno v cerkev, stori obljubo, da pojde
na Gorenjsko k materi božji pomočnici, razodeva z
eno besedo v vseh rečeh še večo pobožnost nego v
samskem stanu, ali brez koristi, brez uspeha. Mati in
Cednik sta ga res da naučila raznih molitev, ali mu
nista povedala, da jih mora opravljati premišljeno, z
zbranim duhom in vročim srcem. Besede je govoril
zgolj mehanično, ni tedaj nobeno čudo, da ga taka
„molitev" ni povzdignila nad zemeljske reve, da ga
ni napolnila z ublažujočo vdanostjo v voljo božjo,
da ni mogla vneti v njegovem srcu nobene iskre lju¬
bezni, da ni mogla utrditi v njegovi duši nobene resne
volje, nobenega neodjenljivega namena.

Materi sta se trudili na vso moč, da sprijaznita
sina in hčer. Napravili sta včasi kako boljšo južino,
Urša je spekla pišče, Flereška je prinesla sodček iz¬
vrstne starine, prosili in nagovarjali sta ju prelepo z
vsemi besedami in dokazi materinske ljubezni, zdrave
pameti in krščanske vere, da naj potrpita drug z drugim,
da naj se imata rada vsaj zavoljo Boga in svoje duše,
če se ne moreta iz nagnenja. Janez in Mica sta mol¬
čala, slednjič zajokala in si podala roke. Ali prijaznost
je trajala malokdaj cel dan; večidel sta se kake pol
ure pomenkovala, potem pa razšla, on na desno, ona
na levo.

Janez si je tolažil srčno bridkost čimdalje bolj
pogostoma z vinom. Pijan je zmerjal mater in ženo.

96

Malokdaj ga je vino udobrovoljilo. Takrat je Mico
objemal in ljubil. Ona pa se je držala mrzlo, kakor
da je otrpnjena. Prijaznost pijanega moža se ji ni pri¬
ljubila, ampak gnusila.

Mačehi je začela sčasoma dobro pomagati v go¬
spodinjstvu, ali pogovarjali sta se malo. Mica ni Urše
nikoli nič vprašala, nič prosila, odgovarjala ji je vse
na kratko: Je, ni, je tako, ni tako. Ker se nista mlada
za nič brigala, je še zmerom gospodarila Logarica.
Vsa opravila so tedaj tekla v starem, dobrem redu,
zakonski nemir ni delal hiši še nobenega kvara.

Čez nekoliko mesecev stara Urša zboli in umrje.
Ženska dela prevzame Mica, gospodarsko breme pade
na Janeza. Žena je opravljala svoj posel skrbno, ali
brez veselja, vsako posodo in orodje je močila z gor¬
kimi solzami. Njen mož, zgubivši vodnico, se je zdaj
udal popolnoma pijanstvu, lenobi in svojemu obupu.
Kadar je šel od doma, ni rekel nikoli: Z Bogom, ni
povedal nikoli, kam gre. Nazaj ga ni bilo dostikrat po
več dni in noči. V vseh rečeh je kazal največo ne¬
marnost. Nedeljske obleke ni slačil ob delavnikih, ko
si jo je oblatil in ogolil, si ni napravljal druge, niti je
ni hotel zameniti za dobro delavno, katere je imel
dosti. Česati in umivati se je nehal. V vinogradu ni
dal ne obrezati ne koliti, njive so ostale brez gnoja.
Delavce je najemala Mica, on nikoli ne. Če je zmanj¬
kalo zabele, soli ali kaj druzega, se je sicer napotil
proti mestu, vrnil se je navadno še le čez nekoliko
dni prazen kakor je šel. Žena mu ni rekla nikoli žal-
besede, pomagala si je s svojimi krajcarji, da družina
ni trpela lakote. V gori in na polju se je pridelalo na
pol manj ko prejšnja leta, ali ta nazadek ni skrbel ne

97

7

gospodarja ne gospodinje. Materine petice so pošle,
Micina dota se je potratila, še preden je preteklo prvo
leto zakona. Z veliko težavo se je spravilo toliko de¬
narja, da so se brez dolga plačali davki in delavci.

Flereška je pripisovala vso nesrečo svoje hčere
Janezu. Obrekovala in oštevala ga je kar je najgrše
mogla. Nazadnje se marnov naveliča in jo zapodi iz
hiše. Gre ga tožit k Čedniku, ki je zvedel že po drugih
ljudeh, kako se živi pri Logarjevih. Ko pride Janez z
drugimi vred na izpraševanje v šolo, ga pop ozmerja
pred vsemi možmi tako surovo, da se dvigne in pravi:
„Jaz in Mica trpiva to, kar ste nama vi nakopali. Greh,
smrten greh je poročati ljudi, ki se ne marajo. Odslej
me ne bo nikoli več na izpraševanju, nikoli več v do¬
mači cerkvi." To rekoč odide iz šole.

Čednik rjove za njim: „Bom videl, ali boš hotel
še priti ali ne. Dal te bom po žandarjih pritirati." Ob
Bachovi grozovladi je pop imel pravico tako govoriti
in ravnati!

Flereška je nagovarjala hčer, da naj pusti Logarja
in pride domu. Mica ji odgovori ponosno: „Nikdar!
Moje reve ni kriv Janez, ampak drugi ljudje. Med
njimi ste vi, mati, ena prvih. Ubogi Logar se mi smili;
trpi toliko kakor jaz in morda še hujše. Ostala bom
pri njem do konca, ali dokler me ne odžene sam. In
če bom morala iti proč, se ne mislim vračati domu.
Dokler bom imela zdravje in trdne roke, si bom lahko
svoj kruh služila. Kadar zbolim ali onemorem, si bom
poiskala dobrih ljudi, da se me usmilijo; ali vam, to
vam pravim še enkrat, ne bom delala nikoli več nobene
nadlege." Flereška se razjezi: „Ce si take pameti, ti
pa ne bom ponujala nobene pomoči." Od takrat ni

98

govorila s hčerjo nobene besede veliko tednov in
mesecev.

Vaščani, ki so prej poznali Janeza in Miciko za
najboljša človeka, se niso mogli načuditi neizmerni
spremembi v njunem obnašanju. Dolgo časa so ju
strašno objedali in razdevali. Nekaterim pa sta se vendar
začela tudi smiliti. Čemdalje bolj se je razširilo in ver¬
jelo mnenje, da jima mora biti vse to narejeno.
Ugibali so to in ono in nazadnje so bili prepričani,
da so zadeli resnico. Neki sosed se je spomnil, da je
prišla k rajnki Logarici ciganka beračit. S predrzno
besedo je zahtevala kar več funtov sala in masla.
Logarica je vzela burklje in je zapodila ciganko. Ci¬
ganka se obrne in ji zareži: „Brez pokoja, brez sreče
bodi ta hiša. Vse, kar v nji živi in giblje, bodi pre¬
kleto, dokler se ne zruši streha na gospodarja in ga
ne ubije. “ Vsi so govorili, da se je začelo grozno pre¬
rokovanje izpolnjevati.

En žarek božje milosti je res prisijal tudi v ta
zakonski brlog, ali je kmalu zopet otemnel. Logarica
rodi sina. Ta vesela novica pretrese tako globoko Ja¬
nezovo dušo, da pade pred ženo na kolena in pravi:
„Mica, pozabiva zdaj, da naju je združila sila. Ta
otroček, ki se drži na tako sladek smeh, mora porav¬
nati vse razprtije med nama. Kaj ne, Micika! preljuba
Micika, da hočeva storiti za vselej konec temu so¬
vraštvu, temu mrazu, ki me je pekel tako živo v srce,
da ti ne morem dopovedovati."

Mica se začne ihtiti; najprej mu da roko, potem
ga prisrčno poljubi in objame in govori z glasom, ki
se ji od veselja trese: „Hvala Bogu, zdaj se bova
lahko ljubila; ta angelček še le naju je za pravo po-

99

7 *

ročil. Janez! odpusti mi, kakor odpuščam tudi jaz
tebi.“

Ta nebeška sloga se je skalila še tisti dan. Janez
reče ženi: „Slišal sem od pametnih mož in tudi od
doktorja, da ne smejo otročnice dosti vina piti; prvi
teden najbolje, da nič, čez kakih deset dni jim ne
škodi, če srknejo nekoliko kapljic na dan. Še ta teden
ti bom kupil najboljše starine, ki jo dobim, ali za
zdaj moraš potrpeti in se krepčati za žejo s samo
vodo.“

Mici se zde te besede neizrečeno čudne, never¬
jetne, neusmiljene. Na Dolenjskem imajo otročnice
sodček vedno pod vzglavjem, da pijo, kadar jih je
volja. Marsikatera ga podela vsak dan po štiri, pet
bokalov in še nikdar se ni slišalo, da bi to kaj ško¬
dilo. Kmetje so celo prepričani, da brez vina porod¬
nica ne more ozdraveti. Siv starec je trdil v veliki
družbi mož in žen, da je Bog vstvaril vino samo iz
dveh namenov: da ga vživa duhoven pri sv. maši kot
podobo Kristove krvi in pa da ga rabijo otročnice za
zdravilo po porodu. Tem besedam so pritrdili vsi
družabniki. Eden je rekel: „Oče, vi govorite resnico,
že v mladosti smo vsi čuli, kar nas je tukaj, da nam
vino ni dano za pijanstvo, ampak za pomoč in iz-
veličanje. 11

Logarici se ni moglo očitati, da je pijanka, ali
Janezovo govorjenje jo je vendar hudo razžalilo. Ne¬
skončno milo se ji je storilo, da ji mož ob taki pri¬
liki ne privošči vina. Jokaje mu veli: „Je prav. Za me
ne bo treba kupovati vina ne ta in ne noben drug
teden. Če je tako, ti nečem delati škode. “

100

Zdaj se Janez ustraši te zamere in steče precej
po bokal dobre beline; ko ga prinese, se Mica brani
piti in se obrne na drugo stran. Ta občutljivost se
Janezu ne zdi lepa, speča nejevolja se začne v njem
dramiti vnovič.

Čez nekoliko ur mu Mica pove, da otrok ne
more prijeti in bo treba iskati dojnice. Janez je menil,
da ne morejo dojiti le slabotne, suhe ženske. Prsi Mi¬
cine pa so od mleka kar kipele. Obšel ga je tedaj živ
sum, da žena laže, da mu hoče kljubovati zaradi vina.
Ni črhnil besedice, šel je po dojnico, za otročnico se
odslej ni brigal dosti.

Vse te nove kljuke bi se bile dale poravnati, ko
bi bil mali Janezek živel. Ali že čez pol meseca ga
odneso na pokopališče. Ta smrt je uničila v hiši zadnje
upanje. Janez in Mica sta se mrzila in zaničevala še
veliko hujše ko prej, dasi se nista nikoli zmerjala in
se pred ljudmi nikdar obrekovala. Spala nista več v
eni postelji, še komaj pod eno streho.

Janez proda konja, da petdeset goldinarjev ženi,
sto jih obdrži zase in gre. Še le čez šest tednov sta
se zopet videla. Spomladi mu reče Mica: „Ti, ali se
ne bo nič oralo in sejalo?“ On pravi: „Se mi ne ljubi.
Posli naj se odpravijo. Če boš kaj potrebovala, prodaj
kako živinče ali njivo ali kar hočeš. Od mene imaš
vsako oblast. Dokler ostane kaj premoženja, ne smeš
trpeti nobenega pomanjkanja. Za prinešeno doto se ti
ni bati, zapisana je na hiši; kadar vse zapravim, se
ti bo izplačala. Če hočeš kaj obdelovati sama, mi je
tudi prav; zahteval ne bom od tebe ne zrnca pridelka.
Samo to te prosim, da mi pustiš voz in vola, da
bom vozaril drva iz hoste in si kak krajcar zaslužil.

101

Po davek naj si hodi gosposka sama, saj ima kaj
rubiti."

Mica zdihne in molči. Hlapec in dekli jo zapuste.
Zelnik in nekaj polja da obdelati po najemnikih, ko¬
likor ne zmore sama. Živine je prodala nekaj ona, še
več pa Janez, razun dveh volov je ostala v hlevu ena
sama kravica, v svinjaku en sam prašeč.

Janez je hodil po drva, še rajši pa je pohajkoval
brez dela in se klatil po krčmah. Ko sedi enkrat dobre
volje pri poliču, stopi v krčmo bolna ženica z deset¬
letno hčerko. Janez jo vpraša, kaj želi. Reva mu začne
razkladati, da so ji ubili moža v vojski in da sama ne
ve, kako bi se prehranila. Jerico bi rada pripravila k
dobrim ljudem za pastirico, sama pa si bo morala
prositi kruha od hiše do hiše. Ob teh besedah se žena
zajoka.

Janez ji ponudi kupico in pravi: Za zdaj še ne
boš beračila. Pojdi v bližnjo vas in vprašaj za Lo¬
garjevo hišo. Reci gospodinji, da sem te jaz poslal.
Prosi jo, da smeš ostati pri njej, to se ve, da ne samo
ti, ampak tudi Jerica. Kolikor boste mogli, ji boste de¬
lali kratek čas in jo podpirali v kakem malem opra¬
vilu. Ali dokler ne ozdraviš popolnoma, boš morala
seve mirovati in si streči."

Bolnica se zahvali in odide. Mica jo sprejme prav
prisrčno; ko čuje njeno nesrečo, veli: „Ostanite! Je¬
rico potrebujem v hlevu in zelniku; kadar se okrep¬
čate, mi boste morda tudi vi kaj pomagali. Ravno sem
premišljevala, kje bi se dobil kak človek za pomoč in
društvo. Obdelujem to zemljo okoli hiše, rabila sem
do zdaj najemne, ali na te ljudi se ni zanesti. Kadar
jih je najbolj treba, se ustavijo in pravijo, da ne mo-

102

rejo priti, ker imajo doma dosti dela, ali ker so že
drugam obljubili.“

Janez se ni več menil za vdovo in njeno hčer.
Kadar se je vrnil po dolgem potepanju domu, mu ni
prišlo nikoli na misel, da bi vprašal za nji. Njemu so
rojile zdaj druge misli po glavi. Že dalj časa je za¬
hajal vsak dan v Lukanovo krčmo. Vino ga ni moglo
mikati, kajti bilo je dosti vodeno, včasi prava zavre¬
lica. Ali Lukan je imel priljudno hčerko, ki se je Ja¬
nezu tako sladko smejala in prilizovala, da se izgub¬
ljeni mož vanjo zaljubi. Zapravljal je silen denar, ali
mu ga ni bilo žal, ker se prijazna Rezika ni branila
njegovih gorečih poljubkov in objemljajev. Svoje po¬
nošene obleke se začne sramovati, omisli si dolge
hlače, lepo sukneno suknjo in zlato uro. Zdaj se je
mislil korenjaka, da se naj skrijejo drugi pivci. In res
je vse kazalo, da Rezika ne mara za nobenega druzega
kot za Janeza.

Strašna slepota ni trajala dolgo. Lukanova se je
skrivaj vlačila z nekim vojakom in ne brez nasledkov.
Krivico vrže na Janeza. Ko porodi, mu reče, da je oče
otroku on in se mu zagrozi s tožbo, ako ne plača v
kratkem dve sto goldinarjev. Janez je videl laž, kajti
seznanil se je z njo še le pred šestimi meseci, ali je
bil premožki, da bi se dal tožiti. Prodal je najboljšo
njivo, plačal zahtevani denar in izginil. Celo leto ni
bilo po njem ne duha ne sluha.

Ko se spet prikaže, so ga ljudje težko spoznali.
Oči so mu ugasle, lica vpadla, hodil je pripognjeno, na
glavi je imel več belih ko črnih las, bil je ves raz-
mršen, raztrgan, nesnažen in zmešan. Zmerom je go-

103

voril nekaj sam s sabo; če je srečal kakega znanca,
pa je odskočil in pobegnil.

Ko ga je Mica zopet videla, se je tako prestra¬
šila, da je zarjula in se zgrudila. Tudi z njo ni hotel
nič govoriti. Zapregel je zopet vola in začel iznova
voziti drva. Kje je bil in kaj je trpel pretečeno leto,
ni povedal nikomur. Zdaj ni šel nikoli v nobeno krčmo;
sploh se je mislilo, da se je moral vina odvaditi. Sča¬
soma so videli njegov voz le malokdaj na cesti. Kakor
da je šel med divjake ali puščavnike, je živel najrajši
v gozdu. Bal se je vsakega in vsak se je bal njega.
Če so ga ugledali pastirji, so zagnali hrup in zbežali.
Strah je bil tem večji, ker so opazili, da ima puško.

Edini človek, ki ni Janeza nikoli obrekoval, ka¬
teremu se je v srce smilil, bil je stari stric Jakob.
Škoda, da je bil tako slabe glave in male pameti, da
mu ni mogel nič koristiti. Kadar je prišel pogovor na
Logarja, se je starec kar stresel in zdihoval in jecljal
jokajoč: „Jaz pravim še zmerom, da ga ni v celi fari
tako poštenega fanta kakor je naš Janez, a kaj mu to
pomaga? Ljudje ne verjamejo in pravijo celo, da je
lump, oh! oh! Naš Janez ni bil nikoli lump, njemu
je tako narejeno, komur pa je narejeno, ni lump,
ampak revež, da Bog pomagaj."

In Jakob je vzel palico in je šel v hosto iskat
Janeza. Najde ga pri ognju, ko si je ravno kuhal južino.

„Kaj pa delaš, Janez?"

»Kakor vidite, crem si krompir in pečem vrano, ki
sem jo včeraj vstrelil."

»Za božjo voljo, ali vrane moraš jesti? Oh, da
sem moral doživeti to gorje!"

104

»Stric, to ni nobeno gorje več. Človeka boli le
tako dolgo, dokler se ne navadi. To življenje mi je
zdaj tako povšeči, da ga ne dam za nobeno drugo.
Saj ne vidim ljudi in to je velika sreča. Tudi vas
prosim prav lepo, da se mi poberete hitro izpred oči.“

Jakob zaječi in hrama nazaj proti domu. Pri
stezi, ki drži iz Prečine proti Šent Petru, stoji na levi
star, mogočen hrast. Groza ga je pogledati. Orjaške
veje so mu večidel polomili viharji, proti nebu moli
golo, grdo ožgano in odrto deblo. Pastirji trdijo, da
trešči vanj vsako leto gotovo enkrat, včasi še po
večkrat.

Birič, ki je popotoval često po tej stezi, je videl
vselej pod hrastom Janeza, kadar se je pripravljala kaka
nevihta. Bržkone si je iskal smrti pod njim.

Še bolj čudno pa je, kar mi je pravil c. kr. sodnik
Ažman. Novomeška okrožna sodnija je obsodila hudo-
delnika na smrt in višja oblast je to potrdila. Med
ljudmi pa je počil glas, da misli umoriti gospoda moža,
ki je popolnoma čist in nedolžen. Sosebno ženske so
se hudo jezile na to v nebo vpijočo krivico; bile so
prepričane, da pojde obešeni kar naravnost v nebesa
in čez nekaj let da ga bo brez dvombe papež posvetil.
To novico je zvedel ne vem kako tudi Janez. Kmalu
prisopiha v mesto in se napoti k Ažmanu. Vpraša ga,
če bodo res nekoga obesili. Uradnik pravi: Res, kaj
pa je?

Janez se nasmehlja nekako čudno in veli: »Gospod,
nekaj bi vas rad prosil. Kaj ne da boste privolili ?“

Sodnik reče: „Iz srca rad, če morem in smem."

Janez upre vanj oči in mu zašepeta: »Veste, go¬
spod! Prav lepo vas prosim, da obesite mene, ne pa

105

onega nedolžnega. Slišal sem, da je dopuščeno in ve¬
liko dobro delo za človeka, ako se da obesiti za
koga druzega. Kaj ne, da me boste uslišali?“

Ažman se zavzame in zavpije: „Ali si pijan, ali
pa noriš?"

Janez pravi: »Gospod, pijan nisem, bom že kmalu
pozabil, kaj je vino. Če norim, ne vem. Morda je to
res, pa se je treba znebiti norosti in mislim, da bi
mi pomogle še najprej vislice."

Sodnik pozove služabnika, da odpelje Janeza v
bolnišnico. Sluga je imel nekaj posla; preden je utegnil
iti, je Logar smuknil iz sodišča in utekel.

Čez nekoliko tednov se spomni stari Jakob ubo-
zega sinovca in ga gre iskat. Obhodil je Logarjevo in
vse bližnje hoste. Že je pomislil, da je morda ta kraj
zapustil, kar zagleda v mahu nad jarkom puško. Za
njo v jami leži Janez hladen in mrtev. Ker je že
močno dišal, je moral umreti že pred več dnevi. Kaj
ga je končalo, se ne ve. Ljudje so zelo govorili, da
se je obesil, še drugi so rekli, da se je ostrupil ali
ustrelil. Tem govoricam se ni moglo verjeti, kajti na
truplu rajncega niso našli zdravniki nobenega znamenja
sile in umora. Resnico je pogodil morda blagi starec,
ki je trdil, da je Janezu počilo srce od prevelike brid¬
kosti in sramote.

II.

Namenjeno.

Obleko so mi delali kmetiški krajaci po dolenjski
navadi, namreč prav ceno in prav slabo. Ko sem tožil
to nadlogo svojemu prijatelju, Kovaču, me vpraša, če

106

ne poznam Bošteta Tratnika. Velim, dane. Mož pravi:
„E, škoda. Tratnik računa nekaj krajcarjev več od drugih,
zato pa vam bo vse tako naredil, da boste veseli.
Pojdite tedaj zanaprej k njemu, pa se boste prepričali, da
se da z njim tudi kaj pomeniti. Služil je veliko let pri
vojakih, videl dosti sveta in ljudi in ima prav rad, da
dobi človeka, s katerim se more kaj pogovarjati. “

Ker sem potreboval ravno naprsnik, se res na¬
potim k Tratniku, in izkusim, da mi je pravil Kovač
resnico. Bil sem zadovoljen z njegovim delom, še bolj
pa s pogovorom. Odslej sem dajal vsako reč šivati
njemu. Pa tudi brez te potrebe sem se vselej oglasil
in pomudil kake pol ure pri njem, kadarkoli sem se
šel v tisti kraj sprehajat.

Z Boštetom sva se kmalu ne le seznanila, ampak
tudi sprijaznila. Naši rojaki izgubljajo pri vojakih veči¬
del svoje poštenje, postajajo lenuhi, vlačugarji, tatovi
i. t. d. Nekateri pa imajo tudi kremenit značaj, da se
ohranijo proste teh in drugih razvad in za take se mora
priznati, da jih popotovanje po svetu veliko nauči, da
jim izbistri um in podeli širok pregled zemeljskih in
ljudskih razmer in precejšnjo praktično omiko, ktere
bi si doma ne bi bili nikdar prisvojili.

Tak vojak je bil Bošte. Vojaška služba mu ni
vzela nobene slovenske čednosti, ampak ga je še obo¬
gatila z mnogoterimi spretnostmi in vedami. Še le v
nji se je izuril in prerodil iz mojstra-skaze v pravega
mojstra-krojača. Naučil se je v njej češki, laški in
nemški jezik, nemško je znal za silo tudi pisati. Ob¬
hodil je v njej vso zapadno polovico avstrijskega ce¬
sarstva, po nekaj tednov je živel tudi na Ogrskem in
Gališkem. Leta 1859. se je udeležil laške vojske. Fran-

107

cozi so ga vjeli in odpeljali na Rono, da je videl ne¬
hote Piemont in mnoga francoska mesta.

Občil je mnogo z ljudmi preraznih jezikov in šeg.
Opazujoč vse z odprtim očesom, ušesom in duhom,
je dobil spoznanje brez števila reči, za katere prej ni
maral, katerim deloma še za ime ni vedel.

Čudno prijetno se mi je zdelo že od nekdaj po¬
govarjati se s takimi ljudmi, kajti človeku popisujejo
in rišejo ljudi in reči veliko bolj živo, priprosto in res¬
nično nego vse novine in knjige. Res da se dostikrat
motijo, ali še njihove pomote so mikavne, ker so polne
zdravega jedra. Take doslužence je treba poslušati ti¬
stemu, komur je mar izvedeti, s kakega stališča in
kako presoja prosti Slovenec tuje kraje in narode, tuje
nrave in navade.

Naj povem nekoliko njegovih misli o narodih.
Za nemškega kmeta je trdil, da je tako podoben slo¬
venskemu kakor brat bratu. Čutil se je pri njem kakor
doma. Samo to ga je žalilo, da se rad posmehuje
božjim rečem, še med mašo da je videl dostikrat
Nemce kvartati in pijančevati. Pri vojakih pa se ne
spridi noben fant tako hudo in hitro kakor nemški.
V dveh, treh mesecih da je kakor spremenjen, babjek,
da mu ga ni para, pijanec brez mere in slab tovariš,
da mu ni nič verjeti. V vojski se bije hrabro, ali se vede
strašno surovo in silovito in odriva svojo krivico rad
na Hrvate. Nemški meščani in gospoda so se Tratniku
zdeli še dosti bolj razuzdani nego slovenski.

Lahe je od konca zaničeval, ker je zmerom slišal,
kako so plašljivi, potuhnjeni in malopridni. To mnenje
pa se mu je kmalu predrugačilo. Na vso moč zdaj
hvali in povzdiguje laško treznost, zmernost, pridnost

108

in spretnost. V vojski ni Lah kos ne Slavjanu ne
Nemcu, ali to velja le sploh. Piemončani in Gari-
baldovci pa so se tepli srdito in stanovitno, da bi. bili
cesarske gotovo užugali tudi brez francoske pomoči, da
se niso bali drugi Lahi tako silno našega smodnika
in bajoneta. Poštenja in odkritosti je našel na Laškem
več ko na Kranjskem. Laškega kmeta omiluje, da ni
sam svoj gospodar, ampak gol najemnik bogatih po-
sidentov, ali vselej se je moral čuditi, da govori tudi
najprostejši človek tako lepo in po gosposko, kakor
na Kranjskem še meščani ne znajo.

Lahe je sovražil samo za eno reč: da so se zmerom
puntali. Ko je ljudem, pri katerih je stanoval, to upor¬
nost včasi očital, so mu dejali: Mi se ne vzdigujemo
zoper nikogar, ampak drugi ne puščajo nas na miru.
Mi hočemo biti za se, ali ne želimo nikogar podjar¬
miti. Požrešni Nemec bi imel rad ves svet pod sabo;
tlači nas in še mnoge druge narode. Kdo je tedaj
kriv? Menimo, da Nemci, ne mi. Noben poštenjak ne
more zameriti narodu,’ki se brani tujega jarma.

Teh besed Bošte ni razumel, imel jih je za prazen
izgovor. Njemu se ni zdelo, da gospodarijo na Laškem
Nemci, povsod je videl laške gosposke, v vseh šolah
in pisarnicah je vladal laški jezik, zakaj tedaj pritikajo
puntarji Nemce? Bil je prepričan, da gre le za cesarsko
oblast, ne pa za nemško in svojega cesarja je Bošte
ljubil s slovensko zvestobo; če bi bilo mogoče, bi mu
bil podvrgel pol Evrope, da ga postavi nad vse druge
kralje in vladarje.

Francozov ni mogel prehvaliti. Navdušeno je za¬
klical: „Francozje so človeku bolj dobri, če so mu so¬
vražniki, kakor drugi ljudje, če so mu prijatelji.“ Pač

109

čudna in skrivnostna je ljubezen slavjanskih plemen
do tega naroda. Koliko krivic in nadlog sta jim na¬
klonila Napoleon I. in III.! Vkljub vsem bridkim in
strašnim izkušnjam ni ugasnila ta ljubezen v njih,
ampak gori še z vedno svetlejšim plamenom.

Čehe je Boste po eni plati hudo grajal, po drugi
pa jih tudi močno cenil. Po njegovi misli se ne ločijo
dosti od judov. Med sabo se imajo radi, vedno sede
in hodijo skupaj in stiskajo glave in si nekaj šepetajo.
Nikoli da ne snujejo in ne kujejo nič druzega, kakor
to, kako bi mogli zasačiti zase kak dobiček in kako
bi porinili tujca v kako sramoto in nesrečo. V tovar-
šiji se jim ne more nič zaupati, ker imajo srce samo
zase, nikdar pa ne za koga druzega, če prav hlinijo
včasi veliko prijaznost. Skopuhi so, da Bog pomozi!
Čeha imeti za dolžnika, je že huda nadloga, ali sto¬
krat hujša in pravi pekel je, če dolguje kaj človek
njemu. Drži in stiska ga brez milosti kakor hudič
pogubljeno dušo. Ali te in še nekatere druge napake
se družijo s presijajnimi zmožnostmi. Kadar koli sva
se menila o Čehih, je Bošte ponavljal pregovor, ki ga
je čul pri vojakih: Drugi ljudje se morajo učiti, Čeh
se že rbdi pameten. Kar ima cesar dežel in ljudi, se
ne nahaja nikjer toliko prebrisanih delavcev, kmetov,
rokodelcev, obrtnikov, nikjer toliko učenih glav kakor
na Češkem. Čeh se ne drži trmasto stare navade kakor
Kranjec. Neprenehoma misli in tuhta, kako bi si delo
olajšal in izboljšal. Če mu spodleti, se ne cmeri, ampak
se loti brž druzega posla in načina. Pomagati si zna
iz zadrge, v kateri bi se vsak drugi zadušil. Kar se da
storiti z lepo, dela z lepo; če mu kaže bolje z grdo,
pomaga si z grdo. Dokler je cesta gladka, hodi na-

110

ravnost, če vidi, da je pregrapasta, obrne z lahko vestjo
tudi na kriva pota. Kranjski fant dobi po očetu včasi
cekin, drugi dan ima v roki figo, Čeh podeduje danes
figo, jutri ti bo pokazal že cekin. Boste trdi po pra¬
vici, da so Čehi prvi narod v Avstriji, da so glava
tega cesarstva. Naša vojska brez Čehov da je to, kar
truplo brez duše. Kjer se mora kaj razumeti in znati,
stoje povsod v prvi vrsti: avstrijska artilerija se brez
njih ne da misliti. Kdo je premagal Napolena I. pri Lip-
skem? Čeh Švarcenberg. Kdo je zadušil punt 1. 1848.?
Čeh Radecki. Kdaj so nas začeli premagovati vsi so¬
vražniki? Odkar nimamo za generale Čehov. Dolenjci
bi prišli najprej in najlaglje na pravo pot, ko bi po¬
klicali nekoliko sto Čehov, da jih nauče kmetovati,
saditi drevje, izdelovati železo in druge rude, da jih
izurijo v rokodelstvih in drugih umetnijah.

Samo to bi se moralo prepovedati tem učiteljem,
da nam ne sramote naše prave katoliške vere. Kakor
izvedene se kažejo Čehi v vseh posvetnih rečeh, tako
malo marajo za božjo čast. Tudi med njimi je našel
dobrih kristjanov, ali premnogi govore tako, kakor da
ne bi bilo ne Boga, ne duše, ne večnosti. V tem oziru
pa ne bi dal Bošte nas Slovencev za vse narode ce¬
lega sveta.

Doma je vedel samo, da je Kranjec. Sam pravi,
da ni čutil nič narodnega ponosa. Vse, kar je videl
in slišal, je kazalo veljavo in slavo edinega nemškega
jezika. Materina beseda je hlapčevala. To ga ni nič
peklo. Ko bi bil mogel, bi se bil iz srca rad ponemčil.
Razgovarjajoč se s Čehi je prvikrat začutil ljubezen do
svoje domovine in narodnosti. Ko se je vrnil v do¬
mačijo, je začel prebirati slovenske knjige in se za-

111

pisal tudi v društvo svetega Mohorja. Z vsakim člo¬
vekom govori najrajši po domače. Če se meni z njim
kak gospod po nemško, mu odgovarja po nemško iz
priljudnosti. Ali kadar pride v kako cesarsko pisarnico,
ne bi rabil za noben denar tuje besede, ker zahteva
možato, da ima na slovenskih tleh prvo in glavno
mesto slovenski jezik.

Vzrok svojega rodoljubja mi je razlagal tako:
„Vsak narod se ponaša in baha s slavnimi deli, ka¬
tera so storili predniki, s slavnimi možmi, kateri so se
rodili iz njegove krvi. Vsak Čeh mi je na prste na¬
števal velike možake svojega rodu, neizmerne zasluge,
katere so si pridobili ti češki prvaki za dom, cesarja,
vero in ves svet. Jaz nisem nikoli nič slišal, da bi
bili naši Kranjci med narodi kaj sloveli. In vendar so
vneli češki tovariši v meni narodno zavest. Sam v sebi
sem dostikrat premišljeval in se popraševal, zakaj ljubim
svojo slovenščino. Zdaj vem, zakaj jo ljubim. Prava
vera se ni ukoreninila nikjer tako globoko, kakor med
Slovenci. Semtertje jo kak slepar zaničuje tudi pri nas.
Ali taki ljudje nas ne motijo. Kje so cerkve tako
obilno obiskovane, kot na Slovenskem? Kje se pre¬
jemajo sveti zakramenti tako pogostoma in pobožno
kot na Slovenskem? Kje je prosto ljudstvo tako pri¬
pravljeno dati za vero kri in življenje kot na Sloven¬
skem? Tudi mi smo veliki grešniki, ali se vsaj izpo¬
vedujemo in kesamo. Še malopridneži se spominjajo
Boga vsaj na smrtni postelji in pošiljajo po duhovne.
Ponosno se more trditi, da je vera prešinila vse slo¬
vensko življenje od zibeli do groba. Kdor ima rad
vero, mora imeti rad tudi slovenski narod, ki je naj¬
zvestejši služabnik svete katoliške cerkve. Naj se hvali

112

kdor hoče z junaki in učenjaki svojega plemena, vera
je zame več kakor vsi ti slavni možje. Prepričan sem,
da imamo Slovenci med vsemi narodi najdražji zaklad,
največjo imenitnost prav v sveti veri, katero častimo
bolj resnično nego vsi drugi narodi. Vidite, zato se
štejem za tako srečnega, da sem Slovenec in se po¬
našam s tem imenom tako goreče, da darujem zanj,
če treba, vsak hip svojo rodovino in svoje življenje."

Moram reči, da se na domoljubje, stoječe na tako
idealni podlagi, nisem nameril še nikjer na Slovenskem.
Mož, ki goji to misel v prosti kmečki opravi, je go¬
tovo redka prikazen in vsekako vreden, da ga rojaki
spoštujejo.

Radovedno sem poslušal Tratnika, ko mi je pravil
o avstrijski vojski: „Našemu cesarju, Bog ve, da želim
vse dobro. Eden mora biti gospodar, drugače bi se
sosed klal s sosedom, brat z bratom. Vidite, zato so¬
vražim vojsko, ker sem si svest, da nam ne bo pri¬
nesla nič dobrega. Naši vojaki so lepi, močni fantje,
ali kaj to hasni? Odkar je umrl Radecki, se mi zde
kakor ovce brez pastirja. Vsi so nekako zamišljeni,
zbegani, upehani, vidi se jim že na obrazu, da bi šli
najrajši domu. Kar se tiče brambovcev, bi svetoval
cesarju, da naj jih odpravi ali pa združi s pravim vo¬
jaštvom. Strašno se bojim, da nam bodo napravili v
vojski več zmešnjave kakor zmage. Sam Bog daj, da
se motim! Grozno veliko škodi tudi to, da imamo to¬
liko tujih oficirjev, ki se z možmi še ne morejo pogo¬
varjati. Kakor oni nikogar ne poznajo in nikomur ne
verjamejo, ne poznajo niti vojaki njih, pa jim tudi ne
morejo toliko zaupati, kakor bi domačinom. O, kako
vse druga srčnost bi navdihovala naše fante, ko bi

113

8

stopili med nje pred bojem slovenski oficirji in bi jim
z ognjeno, slovensko besedo razložili, iz katerih vzrokov
in nagibov da jim je iti brez strahu v ogenj, da branijo
na bojišču tudi svojo lastno slovensko domovino, da
ne bodo prelivali krvi za svoje generale, ampak za
svojega cesarja, ki je božji namestnik v posvetnih rečeh
in ni začel vojske sam, iz samopašnosti, ampak so ga
le sovražniki na to prisilili/

O slovenskih vojakih govori Boste, da so v eni
reči med najboljšimi, v eni pa ne le med zadnjimi,
ampak najzadnji, še za cigani. Kadar so prišli vojaki
v tujo deželo, v tuje mesto, se je drugim kaj rado
tožilo. Kdor je imel kaj denarja, je sedel v krčmi ali
pa se valjal z babami, kdor je bil prazen, je ležal in
kadil svoj knaster v kasarni ali v stanovanju. Mi Slo¬
venci pa smo dejali: Pojdimo gledat, kaj ima ta kraj
novega in lepega in smo obšli najprej vse cerkve, potem
pa hodili gor in dol po ulicah in zijali na vse strani.
Kar ni videl Peter, je zapazil Pavel — in tako smo se
kmalu seznanili z imenitostmi dežele in z življenjem
njenih prebivalcev. Največ raznih lepotij ima Italija.
Marsikateri Nemec ali Oger jih je poznal čez tri leta
prav toliko, kolikor čez prve tri mesece, ko je prišel
tja. Vprašajte pa nas Slovence, pa boste videli, da nam
je laška zemlja bolj znana kakor kranjska. Pazljivo
smo gledali, kako se napeljuje okoli njiv voda, kako
se zasaja med žito drevje in trta, kako se rede svilni
črviči, kako se izdeluje svila, kako prideluje riž; vo¬
zili smo se po beneških vodotočih, po lepih valovih
komskega jezera, plezali smo čez sive snežnike, ki dele
Tirole od Italije, sprehajali se sto- in stokrat po vseh
korsih krasnih italijanskih mest, občili smo z zvitim

114

Furlanom in s poštenim Lombardom, čudili smo se
zadovoljnosti, s katero prenaša borni kolon svojo be¬
račijo in dolgočasnost, ki tare bogatega konta, ki ne
ve, kako bi prebil dan. V tem tedaj se smemo Slo¬
venci pobahati, da smo prvi.

Ali v tem pa smo edini, da se sramujemo sami
sebe! Ceh govori z rojakom po češko in če zna tudi
sto drugih jezikov. Nikoli nisem čul, da bi se Nemci
med sabo drugače pomenkovali kakor po nemško.
Madjari, Rumuni, cigani rabijo med sabo svoj jezik,
dasiravno znajo dostikrat katerega druzega. Slovenci
pa se tako zaničujejo, tako zametujejo, da se šopirijo
s tujo besedo, če jo znajo le količkaj čivkati. Na gor¬
njem Štajerskem govore kmetje tako grdo, kakor bi
lajali. Te strahote so se naši Kranjci, moji tovariši na¬
učili in precej so hoteli pokazati, da znajo nemško.
Tulili so z vsakim tujcem, čeprav so vedeli, da zna
slovensko in dostikrat tudi med sabo. Drugi so se
ustili z nečedno furlanščino. Če bi znali po kočevsko
ali po cigansko, sem prepričan, da bi se naši rojaki
bahali tudi s to čobodro. Vsak tuji jezik se zdi Slo¬
vencu bolj lep, bolj imeniten kakor slovenski. Nekateri
tovariši so se zavedali Slovence, so se hudo repenčili
na nemškutarje in laškutarje, ali ob prvi priliki so sami
začeli nemškutariti in laškutariti. Videč to grdobijo, se
nisem sramoval nikoli slovenščine, ali sramovati sem
se moral takih rojakov.

Bošteta Tratnika zdaj nekoliko poznamo, ozrimo
se še na njegovo domovanje. Mala hišica stoji prijetno
na gričku, pod katerim šumi bister potok. Od treh
strani gre okoli nje ne ravno velik, ali prav prijazen,
lepo zaraščen vrt, pred vrati pa se razprostira široka

115

8 *

trata, skoraj bi se moglo reči, travnik. Sosebno dobro
se poda okolici veličasten oreh, ki se dviguje na koncu
trate nad strmim bregom omenjenega potoka.

Čudil sem se redu, ki vlada zunaj in znotraj. Kaj
takega sem videl malo kje. Povsod je bilo vse pometeno
in osnaženo, vsaka reč je stala ali ležala na svojem
mestu. Hiša ima na enem koncu po slovenski navadi
večjo stanico in kamrico. Obe greje velika domača peč.
Na klopeh in stolih sem opazil lepe izreze in zareze,
ogromna miza ni imela druzega lišpa kot izredno be¬
lino in gladkost.

V kotu je viselo pozlačeno razpelo in nekoliko
prav čednih podob. To se ni vjemalo s slovensko
šego. Podobe, katere vidimo v kolibah naših kmetov,
nam ne pokazujejo svetnikov v pravem človeškem
truplu, ampak grde spake, odurne pošasti. Novejši čas
se je to nekoliko zboljšalo, semtertja se nahaja že v
najbornejših kajžah slika Kristova ali matere božje, ki
ne bi delala nečasti niti hiši premožnega meščana.

Na drugem koncu imata Bošte in njegova žena
Marica svojo lično, prijazno spalnico. Posteljo pokriva
mrežasto pokrivalo, belo ko sneg. Na čedni omarici
stoji ura in nekoliko porcelanaste posode. Mala mizica
je pregrnjena z rdečim platnom. Na njej leži bukvar-
nica Tratnikova, kakih petnajst večidel prekrasno ve¬
zanih knjig. V spalnici se mrači še o belem dnevu,
ker zarašča okna pregosta brajda, „da je zjutraj dalj
tema/ Še to moram dodati, da je spalnica tudi po¬
barvana s prijaznim zelenilom in da ima zidano,
rusko peč.

Po vseh treh izbah in tudi v gornjici pod streho
je videti še marsikatero lišparijo in lepotijo, katere sem

116

pogrešal pri drugih kmetih. Niti orodje in druge pri¬
prave ne kažejo zgolj domačega dela in oblika. Boste
mi je to razjasnil in razložil takole.

Na Francoskem blizu Avinjona, kamor so nas
jetnike prignali, sem stanoval več tednov pri nekem
krojaču, ki se je pisal Šarve. Ni se moglo reči, da je
mož bogat, zaslužil si je prav toliko, da je z rodovino
vred prav pošteno izdeloval. Ali hišo si je napravil
tako zalo in vabljivo, da ni imel noben bogatin take.
Ne notri ne na dvoru ni smela biti nobena smet, no¬
bena pajčevina, nikakršna druga nesnaga. Kaj novega
si je malokdaj kupil, ali vse, kar si je kupil, je bilo
lepo trdno, da je veselilo oči in je tudi kaj trajalo.
Omislil si je sčasoma dragoceno posodo, več zlatih
ur, krasno pohištvo in še raznih drugih reči, za ka¬
tere kmet misli, da so zanj preimenitne. Izbe in hiša
so dobile s tem toliko prijaznost, da jih je človek prav
nerad zapuščal. V taki ječi bi lahko prebil celo leto brez
velike žalosti.

Šarvetov dom se mi je tako priljubil, da sem za
trdno namenil, kadar se povrnem na Kranjsko, da ga
bom tudi jaz posnemal, kolikor mi bo mogoče. Nekaj
reči sem si nakupil še na tujem, nekaj sem jih dal
napraviti po tujih obrazcih doma, še za druge pa
sem pisal tistim ljudem, pri katerih sem na svojih
potih dalj časa stanoval in si pridobil njihovo prijaz¬
nost. To sem moral storiti, kajti prepričal sem se, kako
strašno smo zaostali Slovenci za drugimi narodi. Ve¬
liko dobrih reči ne dobi Slovenec doma, če bi ponujal
zanje zlat denar, ker jih ne znamo izdelovati, ker jih
dostikrat še ne poznamo ne.

117

Kar vidite pri meni, je zneseno iz vseh kotov
in vetrov. Žepno uro sem si kupil v Brešiji; vem, da
so francoske še boljše, ali človek jih mora poznati,
drugače ga lahko prekanijo. Ogledalce z zlatim obodom
sem prinesel iz Benetek in tako tudi tale prstan in še
nekaj drugih kitnic, ker sem od nekdaj slišal, da je
beneško zlato najprvo na svetu. Ono kupico z zlatim
vencem in začetnimi črkami svojega imena sem dobil
za male krajcarje na Češkem; češka steklarija slovi
kakor nobena druga.

Na Češkem sem dostikrat opazoval, kako kmetje
orjo. Posebno všeč mi je bil njihov plug, ki ga zo-
vejo ruchadlo.  Precej, ko sem prevzel gospodarstvo,
mi je moral stolar Tone, moj boter, narediti tako ru¬
chadlo; prav težko sem mu mogel dopovedati, kakšno
je, ker ga še ni nikoli videl. Od konca je mislil, da
norim in tudi sosedje so se mi grozno smejali, dokler
se niso prepričali s svojimi očmi, koliko bolje rije in
rahlja zemljo ta češki plug mimo domače nerode.

Še nekaj so me naučili Čehi. Med njimi sem po-
gostoma videl prav lično izdelane in ozaljšane stole
in mize. Mize se mi kranjske bolj dopadajo, ali stole
in klopi sem si naredil po češkem zgledu, čisto sam,
brez Tonetove pomoči.

Moja železnina je deloma gorenjska, deloma šta¬
jerska. Če pogledate v kuhinjo, ne najdete nobenega
ribniškega piskra. Ribničani delajo slabo, da je joj, nji¬
hova posoda ne ostane dolgo cela, če pride k ognju.
Zato sem si omislil nekoliko nemških loncev iz že¬
leza in medi. Rabimo jih že več let; že dozdaj vel¬
jajo manj ko ribniški, če pomislim, koliko se je teh

118

pobilo. Sedlo in drugo konjsko opravo sem naročil
na Dunaju, ki ima za tako blago najprve mojstre.

Kar imam porcelana, ga je prinesla v Trst an¬
gleška ladja, iz Trsta sem ga dobil „pod roko“ po
dobrem znancu, ki je vozil žejnim primorcem dolenj¬
skega, s cukrom zaslajenega žvižgavca tista leta, ko
je bila v primorju zbolela trta.

Sukna in platna boljše vrste nisem hotel nikoli
prej kupiti, dokler se nisem prepričal, da je iz poštene
tvornice. Res da sem ga plačal draže, ali sem ga pa
rabil tudi več let.

Tega pravila se držim v vseh rečeh. Šarveta, vem,
da še ne bom kmalu dosegel, toliko sem si pa že po-
napravil, da me veseli domača hiša bolj kakor vsaka
druga v vasi in vselej, kadar kam grem, komaj čakam,
da pridem zopet domu.“

Z enako skrbjo si je Bošte zasadil tudi svoj vrt.
Dolenjskih cepičev se ni branil, če so bili dobrega
rodu. Ali se ni mogel z njimi zadovoljiti. Po svetu
je videl žlahtnejše, plodnejše drevje nego v domači
fari. Tudi se je prepričal, kako slabo še Kranjci vrtna¬
rijo. Kupoval je tedaj tuja semena in drevesca in jih
sadil in gojil, kakor so mu velevale bukve, lastne in
tuje izkušnje. Za zgled mu je služil gospod Lovre
Pintar. Večkrat je obžaloval, da ima do njega tako
daleč in se ne more nikoli z njim ustno kaj pomeniti.

Takrat je slovel tudi suhorski župnik Škofič, kako
izvrstno ume ravnati s sadjem in trto. Enkrat zve
Tratnik, da je prišel v Novo mesto in precej se napoti
k njemu. Vrli mož se Škofiču priljubi, prav rad ga je
podučil in mu svetoval, kako naj dela, da mu bo vrt
nesel dobiček. Pozneje ga je šel Bošte večkrat obiskat

119

v Suhor in še zmirom pripoveduje z navdušenjem o
prelepih Škofičevih zasadih in o prijaznosti, s katero
ga je gospod sprejemal in mu razkazoval vse naprave
suhorskega raja.

Na svojem vrtu pa je imel neko posebnost, ki je
prav izvirna in mikavna. Vsem drevesom in rastlinam,
katere je zasadil in cepil, je dajal lastna imena v spomin
svojih sorodnikov, prijateljev in dobrotnikov. Ko sva
se sprehajala okoli hiše, mi je dostikrat pravil, kako
zove svoje sadike in zakaj. Naj povem nekoliko iz-
gledov.

„Ta trta tu na oglu hiše je dobila na krstu ime
„Balant“. Kaj pravite, odkod? Balant je bil moj ve¬
seli ded. Naučil me je plesati, ko je imel on 87 let,
jaz pa sedem. Sukal se je kakor vrtavka. Mož ga je
rad pil, ali ni maral slabega. Dolenjec mu je malo¬
kateri teknil. Ker je obhodil veliko sveta, je poznal
veliko vin. Nad vse druge je hvalil prosekarja. Preden
smo odrinili na Laško, smo stali več dni blizu Trsta
v Proseku. Jaz sem stanoval pri jako prijaznem in
zgovornem starčku, pri Legiši. Legiša me je gostil za¬
stonj z najboljšim prosekarjem in mi je povedal, od
koga so prejeli prvo trto. Vinski in godčevski varuh
Kurent se je dosti klatil po svetu. Prilomastil je tudi
na pusti Kras. Revni ljudje se mu smilijo. Reče jim:
Denarja in blaga nimam, da ga podarim, ali kar imam,
dam iz srca rad. Nate mojo palico! Naj stoji tu, kakor
sem jo zasadil v kamen. Preden mine leto, bo pognala
in vam rodila žlahten sad; a ko ga boste uživali, po¬
zabite svoje nadloge; ko ga boste prodajali, boste iz-
kupili denarja, da si boste lahko omislili hrano in vse,
kar potrebujete. Iz Kurentove palice je prirastel sladki

120

prosekar, ki bogati proseške Kraševce še dan današnji,
kadar je letina zanj.

Spominjajoč se deda, sem se nehote spominjal
tudi njegovega ljubčka prosekarja, pa sem pisal starcu
Legiši, da mi pošlje trto iz svojega vinograda in starec
mi jo je poslal. Le poglejte ga, kako veselo raste in
se bahato širi v naši dolenjski ilovici ta primorski
Balant!

Tej jablani pravimo Keko. Garibaldi nas je zgrabil
in zapodil. V nogo sem dobil pečat, ki se mi bo poznal
do smrti. Moji tovariši so utekli, jaz pa sem obležal
na nekem travniku. Iz noge mi je bruhala kri, dokler
nisem omedlel od slabosti in bolečine. Kmet Keko me
najde, nese domu in mi obveže rano. Ležal sem pri
njem več dni. Blagi kolon me je skrival puntarjem in
skrbel zame tako lepo, da mu bom vedel hvalo vse
žive dni. Ko sem se okrepčal, me je po stranskih
potih odpeljal do avstrijskega tabora. Denarja sem
imel dosti, ali moj dobrotnik ni hotel vzeti za po¬
strežbo ne solda. Bog mu povrni, jaz mu ne morem.
Tisti je falot, ki opravlja Lahe, da so zlobnega srca.

Krasnemu mošancigarju na sredi vrta sem dal
ime „Grega“. Vi ste Gorenjec. Pri vas je doma še
pravo, pošteno prijateljstvo. Dolenjci poznamo le vnanjo
prijaznost, v obraz se hlinimo in hvalimo, za hrbtom
pa obrekujemo. Moj Grega se je rodil z mano vred
na Dolenjskem, ali v prsih je imel gorenjsko srce. To
je bil prijatelj, da bi takega zastonj iskal v sedmih
farah. Kadar sva si podala roke, sva čutila v sebi moč
ne samo za dva, ampak za sto fantov. Ne bi se bila
ustrašila cele vasi. V sili se nisva nikoli prosila za
pomoč. Če je potreboval Grega goldinar, ponudil sem

121

mu jih sam petdeset in prav tako on meni. Če bi bil
rekel: Grega, daj mi ves svoj imetek, svojo kmetijo,
sem prepričan, da bi mi bil tisti hip izpolnil voljo in
prav tako jaz njemu. Pa kaj govorim za denar in pre¬
moženje? Če bi bilo treba, zadnja kaplja moje krvi bi
bila Gregova in zadnja kaplja Gregove moja. Iztrgal bi
si bil prijatelj za prijatelja srce iz prs, dušo iz trupla.
Vojska mu ni prizanesla kakor meni. Padel je pri Sol-
ferinu. Bog dal mir in raj njegovi duši!

Tamle vidite dve breskvi. Starejša je Zeta, mlajša
Jerica. Morebiti ste slišali, da sem vzel vdovo. S prvim
možem je živela moja Marica grozno nesrečno. Bog
nas varuj takih zakonov! Mož je blodil po svetu, ona
se je jokala in posedala doma. Bilo ji je umreti. Več¬
krat mi je pravila, kako jo je bolelo srce, kako je
upadla in životarila brez veselja, brez upanja. Vsaj eno
dobroto ji je mož storil; poslal ji je za tovaršico borno
vdovo in njeno hčer. Vdova Zeta se je rodila v mestu.
Bila je hči nekega pisarja. Znala je izvrstno šivati. Od
nje se je Marica naučila šivati, da si je prislužila že
lepih krajcarjev z iglo. Zefa je bila kaj blaga, pobožna
dušica. Svojo hvaležnost je izkazovala Marici s tem,
da jo je mirila in tolažila z vero, z zgledom Kristovim
in drugih svetnikov. Marica je ozdravila Zeti bolno
truplo, Zefa Marici bolno dušo. Če ni bilo dela, sta
brali svete bukve, prepevali bogoslužne pesmi. Svet ji
je strašno opravljal, da sta coprnici, da priklicujeta z
branjem točo in nevihte. Zato sta se ogibali vsake to¬
varišije, med sabo pa sta sklenili tako zvesto in trdno
prijateljstvo, kakor sva ga imela jaz in Grega. Ko sva
se z Marico poročila, je Zefa ostala pri nama s hčerjo
vred. Ko je čez dve leti umrla, smo jokali po njej vsi

122

in tudi jaz, dasiravno se ne cmerim rad. Jerico imava
za svojo in ne delava nobenega razločka med njo in
med svojima otrokoma.

Poglejte zdaj ta dva kosmača! Kaj ne, da sta
korenjaka! Enega sem dobil iz Škofičevega vrta, dru-
zega iz Pintarjevega. To se ve, da sem ju krstil z
njunim slavnim imenom. Čujem, da so Pintar prav
dobrovoljen gospod. Po obrazu ne poznam ne jaz
njih, ne oni mene. Zato vem, da bi se čudili in sme¬
jali, če bi jim kdo povedal, da imajo soimenjaka na
dolenjskem vrtu ubogega krojača Tratnika.

Bedak je vsak, kdor pozabi sam sebe. Tale
ravni Čebular se z.ove Boste, trta, ki se ovija okrog
debla in potem še enkrat okoli vsacega vršička, pa
je prejela ime moje žene Milice. Vsadil sem njo in
njega tisto leto, ko > sva se poročila. Čebularja ne
bom hvalil, za trto pa lahko rečem, da ne raste v
dolenjskih tleh nobena žlahtnejša ne v kmečkih, ne
v gosposkih goricah.

Poznate Dalmacijo? Morda ni na vsem svetu
dežele tako kamenite, tako gole in borne. Ali sredi
groznih puščav se nahajajo tako rajsko lepe in bogate
dolinice, da nima take niti blagoslovljena Italija, nikar
naša siromašna Slovenija. Prebil sem nekoliko srečnih
mesecev v okolici mesta Spijeta. Zastonj bi vam skušal
popisati krasoto kastelske pokrajine, dobroto kastelske
kaplje. Nobeno črnilo, nobena smola ni tako črna
kakor je kastelsko vino. Prilil sem merici vina merico
vode in nisem opazil nobene spremembe v barvi! Moč
ima toliko, da mora biti že dober junak, ki ga nese
brez omotice polič. Nobeno žganje se ne more meriti
s to čudovito pijačo v ognjenosti. Kadar ga kupci po-

123

kušajo, veste, kako ga spoznajo, če je pravo? Naredi
se ogenj. Ko začne ugašati, da ni videti druzega kakor
pepel in nekaj malega žerjavice, se vrže nanj čaša
Kastelčana in plamen se oživi in švigne visoko, visoko!
Vsaka kaplja tega vina je iskra, živa iskra. Človek, ki
ga pije, vliva vase ogenj, ali sladak, krepilen ogenj,
ki ohrabri in zamakne dušo v nekoliko trenutkih, če
ga človek uživa z mero; pijancu pa jo brez milosti
potolče in ubije.

Trto mi je poslal moj prijazni gospodar Bakotič,
kakor mi je dal besedo, ko sem pri njem prebival. Na
nobeno sadiko v svojem vrtu se ne morem tožiti, da
mi ne bi dobro uspevala, ali krona vseh je tale ka-
stelska trta.

Na pol šaljivo, na pol ponosno doda Bošte: To
pa je tudi po vsej pravici. Saj je tudi moja žena Ma¬
rica krona vseh žensk v naši fari in še naprej, da je
ne bi zamenjal za nobeno drugo, naj bo lepa in mlada
kolikor hoče.

In tako je imelo vsako drevo svoje ime in svoj
spomin. Če je Bošte stopil na vrt, se mu je odprla
knjiga celega življenja, je imel pred očmi vsakega mi¬
lega in dobrega človeka, vsak srečen in važen prigodek.
Ta njegova posebnost se mi je zdela na vso moč pri¬
jazna, kratkočasna in pomenljiva.

Polje pa Bošteta ni dosti veselilo. Sam je skrbel
samo za dober gnoj in trdno orodje, delali pa so mu
večjidel najemniki. To se ni godilo iz kake lenobe.
Tratnik mi je bridko tožil, kako hudo ga je oslabila
vojaška služba, zlasti neredno življenje, glad, žeja, pre-
silni pot in rana v laško-francoski vojski leta 1859. Z
veliko težavo je opravljal težje posle, n. pr. oral, drva

124

pilil, slamo rezal i. t. d. Bil je zadovoljen, da je pridelal
toliko, kolikor je potreboval za rodovino.

Z rokodelstvom sta si on in žena toliko prislu¬
žila, da sta lahko plačevala davek, si kupovala opravo
in druge potrebe in si tudi kak goldinar prihranila.
Boste prej ni imel druzega kakor borno kočo in košček
puste njive. Marica mu je res da prinesla nekoliko
stotin dote, da se je moglo nekaj polja prikupiti. Ali
to ni veliko izdalo. Hišo in vrt sta si naredila in tako
lepo uredila skoraj le z zaslužkom svojih pridnih in
spretnih rok; na enak način sta si pridobila dobro po¬
lovico kmetije, razun tega sta imela precej gotovine
v hranilnici, doma v mošnji pa tudi zmirom še kak
desetak in petak brez tistih starih tolarjev in petič, ki
so počivali v dobro zaklenjeni omari.

Za Boštetovo Marico se dolgo časa nisem brigal.
To so mi že drugi ljudje pravili, da je bil njen prvi
zakon nesrečen, ali to ni na svetu nič novega. Zdaj
so jo sploh hvalili in spoštovali kakor razun nje še
marsikatero drugo. Tudi to se mi sedaj ni zdelo nič
čudnega in posebnega. Mojo pozornost je zbudila
še le Boštetova pripovedka o Zeti in njeni hčeri. Mislil
sem si, kaj, če ni morda med Logarico in Tratnico
kaka sorodnost.

Začel sem Bošteta od daleč izpraševati, kako je
dobil svojo Marico. Zgovorni mož se je rad menil o
vsaki reči, najraši pa še o ženi. Ni mi bilo toraj treba,
da ga dosti prosim in nadlegujem. S srčno radostjo
mi je začel razkladati zgodovino svojega zakona.

„lmel sem ravno osemnajst let in deset mesecev,
ko se snideva tam na polju pod črešnjo z Marico, mojo
sedanjo ženo. Seveda ni bilo prvikrat. Poznala sva se

125

še v otročjih letih in kako ne? Saj smo bili skoraj
sosedje, dasiravno nismo živeli v eni vasi. Dostikrat
sem delal jaz pri Maričinih starših, včasi je pa ona
prišla pomagat k nam. Ko sva stala pod črešnjo in se
menila, ne vem kaj, se zasliši z velike ceste vrišč in
uk. Marica vpraša, kaj je to? Rečem ji: To so naši
fantje, potrjeni v vojake; zdaj korakajo proti Ljubljani
in si delajo tolažbo v krčmah s pijačo, na potu pa s
petjem in vpitjem. Drugo leto, Marica! če učakam,
bom tudi jaz tako vriskal proti beli Ljubljani. Lahko
bi stavil glavo, da me ne bodo izvrgli. Tako sem ji
govoril, zraven pa se smejal. Marica me pogleda in se
zajoka. Takrat sem spoznal, da me ima rada in da
imam"tudi jaz njo rad. Njene solze so ganile tudi
mene na jok. Ali ni to čudno? Le pomislite, deklina
morda še ni dopolnila petnajst let in je čutila zame že
ljubezen. Vem, da sovražite vsako praznoverje. Niti
jaz ne verjamem babjim vražam. Ali to pa je gotova
resnica, recite kar hočete, da je nekaterim ljudem to
ali to namenjeno. Marici se nisem nikoli prilizoval,
nisem ji obetal nikoli zakona, pa bi se tudi ne bil
drznil, ker se takim obljubam bornih kajžarjev grun-
tarske hčeri smejejo in fanta potem raznašajo. Vidite,
vkljub temu velikemu zadržku se je zbudila v Mari¬
činem srcu prijaznost zame in nazadnje sva postala
mož in žena in živiva srečno drug z drugim, kolikor
se more živeti na tem svetu srečno. To mi spričuje,
da sva si morala biti namenjena.

Ali kmalu se bogme nisva dobila, še le po ne¬
štetih ovinkih sva prišla v eno posteljo. Kar sem si
mislil, se je zgodilo; vzeli so me v vojake. Marica je
jokala noč in dan, ali to mi ni pomoglo. Ko smo kora-

126

kali čez Kačjo rit, so moji tovariši rjoveli kakor divji.
Meni pa so uhajale oči proti dolinici, v kateri sem
videl očetov dom moje milice. Ljubezen je sladka, da
ni slajše reči na zemlji, ali ob ločitvi je grenka —
grenka, da noben pelin ne tako.

Gonili so nas po svetu iz ene dežele v drugo.
Čez nekoliko let dobim dopust in se napotim proti
domu. Kolikor bliže sem prihajal, toliko teže sem dihal;
vse se mi je dozdevalo, da ne bom izvedel nič do¬
brega. V Kamenicah stopim v krčmo. Pogovarjal sem
se z gospodinjo in jo popraševal, kaj se je zgodilo no¬
vega po mojem odhodu. Žena mi pove, da se je Ma¬
rica omožila in da živi z možem tako grdo, da se po¬
hujšuje cela fara. Jelo mi je zmanjkovati sape; s pri¬
jateljem Gregom bi se bil rad kaj pomenil; ko ga ne
najdem doma, sem se obrnil nazaj proti Ljubljani. Čez
štirinajst dni sem zopet služil v regimentu. Preteklo je
več viharnih let, polnih popotovanja, straže in boja.
Vojaško življenje me je nekako pomirilo, ali tako iz
srca vesel kakor moji tovariši, nisem mogel biti nikoli.

Po laški vojski se mi je zatožilo po domu. Dali
so mi odpust, prišel sem v rojstni kraj nazaj. Bilo se
je marsikaj izpremenilo, dosti vrstnikov je že zdavnaj
ležalo v grobu, sezidale so se nove hiše, zasadili novi
vrtovi in vinogradi, ljudje se niso več zadovoljili s
kmetijo, začeli so si iskati zaslužka z beratijo, drvar-
stvom, z delom na železnicah in drugod.

Mene je presunila najbolj novica, da je Marici
mož poginil. Vsi znanci so jo še zmirom hudo grajali
in sploh trdili, da je umrl zaradi nje. Ko sem to slišal,
sem čutil v srcu strašne bolečine. Moral sem si misliti,
da je Marica malopridnica, če je le deseti del govorice

127

resničen. Ali saj pravim, človek se zastonj ogiblje temu,
kar mu je namenjeno.

Od konca me kar nič ni veselilo, da bi z Miciko
kaj govoril, še manj mi je hodilo na misel, da bi z
njo staro znanje ponovil. Ko je bil tržen dan, sem šel
v mesto. Proti meni pride Milica, bleda in suha, da
sem jo komaj spoznal. Pozdravim jo: »Hvaljen bodi
Jezus Kristus" in šinem naprej. Ona zakriči in se
zgrudi. Zdaj se obrnem in stopim k njej. Milo me
pogleda in zaječi: „Oh, Bošte, zdaj vidim, da se me
tudi ti bojiš, da me tudi ti zaničuješ. Za božjo boljo,
ne bodi tako grozno neusmiljen."

Revo privzdignem in spremim domu. Razložila
mi je svojo neskončno nesrečo, kako sta jo v zakon
prisilila mati in gospod Črednik, da me ni mogla po¬
zabiti in tedaj ni mogla ljubiti svojega moža, da niti
mož ni maral zanjo in mi je pravila, koliko je jokala
in žalovala zaradi mene. Jaz sem jo poslušal in videl,
da govori resnico in tresla se je duša v meni, da je
trpela ubožica toliko in tako dolgo iz ljubezni do
mene. Imel sem za smrten greh, zapustiti žensko, ki je
navezala vse svoje srce name. Odslej se nisem nič več
brigal za objedanje in lajanje drugih ljudi. Dejal sem
sam v sebi: Dvema gospodoma se ne more služiti.
Marica mi je sama obljubila zvestobo, iz svoje dobre
volje, brez sile, brez sleparije od svoje in od moje
strani; kako bi jo smel za krivo spoznati, da mi je
ostala zvesta še pri možu, s katerim je ni sklenila prosta
volja, kakor zapoveduje vera in pamet, ampak brez¬
umnost, trma, zloba in priganjanje? Glava, srce in vest
mi niso prej mirovale, dokler ji nisem obljubil, da
se bom ob kratkem z njo poročil.

128

Ne morete si misliti, kako so zrojile babe, ko
so izvedele to novico. Ali tudi pametni možje so od¬
svetovali. Z ljudmi se nisem hotel pričkati in ravsati;
smejal sem se vsem psovkam in šel svojo pot naprej.
Hitel sem, kar se je dalo, da naredim tem marnam
konec.

Ko povem svojo misel Čredniku, je skočil od jeze
kar kvišku in me jel zmerjati grje ko psa. Rjul je:
„ Ciganske sodrge ne bom poročal nikoli več. Kaj je
ta baba, ve vsak otrok. Dedec ni mogel pri njej pre¬
biti, pa je ušel in se vlačil, dokler ga ni bil konec.
Mrha ga je spravila pod zemljo. Vol! Ali hočeš, da bi
še tebe? Pa saj nisi druzega vreden, ti soldaški capin
ti, ti potepuh ti.“

V meni je vse pokalo od togote, ali pomislil sem,
da z grdo ne opravim nič, pa sem izvlekel iz žepa dva
žlahtna rumenjaka in ju potisnil skopuhu v roko in rekel:
„Gospod! brez zamere. Vaš krič me ne bo odvrnil.
Dal sem Marici besedo in to veste, da mora ostati
človek mož beseda. “

Črednik je pregledal zlata in ko je videl, da sta
prava, je vrgel kravji rog proč in mi je zapiskal na
piščalko novo, lepšo pesem. Jel se je muzati in jecljati:
„1 no, ne zameri, da sem bil tako nagel. Imaš prav,
da mora ostati človek mož-beseda. Poskusi, morda boš
izhajal z njo laglje kakor rajni. Mogoče, da jo sodijo
ljudje prehudo, da je zakrivil več mož kakor ona. Po¬
skusi, Bog ti daj srečo. “

Zdaj mi ni delal nikakršnih sitnosti, oklici in po¬
roka so se vršili redno in spodobno. Svatov sicer ni
prišlo veliko, ali to me ni razžalilo, ampak še ve¬
selilo; imela sva vsaj manj stroškov. To se je zgodilo

129

9

pred enajstimi leti in pol. Preteklo je tedaj dosti časa,
da spoznam vse lastnosti svoje žene. Verjemite mi, da
se nisem še noben trenotek pokesal, da sem snubil
svojo tolikanj obrekovano ljubico. Nikdar se nisva ne
tepla, ne prepirala; nikoli nisem pobegnil ne jaz njej,
ne ona meni; v najmanjši reči nama ni prišlo nikoli
nič navskriž. Neizrečeno so se čudili ljudje, ko so se
prepričali, kako lahko živim z njo, kako pridno go¬
spodinji, kako spretno in razumno dela in ravna v
vseh rečeh. Bogu pač ne morem biti nikoli dosti hva¬
ležen, da mi je dal tako dobro tovarišico. Babe so še
dolgo klepetale: Mica se zna presneto hliniti. Bošte
bo že videl, kakega vraga si je natvezel. Kar naenkrat
mu bo vzvihrala in capljal bo tudi on od hiše, Bog,
da bi ne tako! Ko je minevalo leto za letom, so se
nekateri jeziki zavezali, drugi menda ožuljili, vaščani
so občili prijazno z menoj in z Marico, nobenemu se
ne očita ne kar je zdaj, ne kar je bilo ali ni bilo.
Znanci govore: Kdo bi bil mislil, da bo našel Bošte
svojo srečo pri razvpiti Marici? Ta dva sta bila res
drug drugemu namenjena."

Bošte bi mi bil gotovo še več pravil o svojem
zakonu, ko ne bi bili prihrumeli v hišo nekateri do¬
mači fantje, da jim pomeri nekaj obleke. Jaz se po¬
slovim in odidem. Tratnika nisem videl nekoliko tednov.
Njegova pripovedka me je sicer zanimala, ali mi še ni
odkrila tiste reči, katero bi bil najrajši izvedel, ali je
namreč sedanja Tratnica res nekdanja Logarica, ali pa
se okolnosti njunega zakona vjemajo in vežejo samo
po naključju.

Neko nedeljo popoldne korakam dobre volje iz Šent
Petra domu in dojdem Bošteta in Marico. Prav zelo se

130

ustrašim, ko jo opazim objokano. Zdaj žena nekoliko
zaostane, midva greva naprej. Bilo je videti, da se ji
pogovor ne ljubi. V čudu vprašam Bošteta, kaj po¬
meni ta žalost.

Reče mi: V Šent Peter hodim prav nerad v cerkev.
Danes je Marica želela, pa sem jo spremil in zdaj mi
je žal. Kakor se joka tu danes, se joka vselej. Vidite,
na tem pokopališču so zagrebli njenega prvega moža,
rajnega Logarja. Kadarkoli zagleda ta kraj, se začne
ihteti in si očitati, da se ni bolj premagovala in po¬
govarjala moža, da se drži doma. Misli, da se morda
ne bi bil tako izgubil in zapustil, ko bi mu bila izka¬
zovala večjo prijaznost ali vsaj postrežljivost. Jaz menim,
da se revica moti. Če nima človek za človeka srca, je
to znamenje, da ju Bog ni ustvaril za društvo, in je
najpametnejše, da se ločita. In če se je tudi res kaj pre¬
grešila, vsaj je delala dolgo in strašno pokoro. Njen
prvi zakon je trajal do malega štiri leta. Jaz bi rajši
živel štirideset let v kakem brlogu med divjimi zvermi
kakor štiri leta v takem nekrščanskem in nečloveškem
zakonu. Flereška in Črednik bosta dajala težek odgovor.
Vse nadlege sta kriva onadva, Marica bogme nič, prav
nič. Pognala sta jo v mesnico kakor jagnje — nedolžno
jagnje se je zvijalo pod udarci štiri leta! Kriste ne¬
beški, kdo je še kaj takega videl in slišal!“

Boštetu nisem mogel, niti hotel dosti ugovarjati.
Pustil sem ga pri ženi, pa sem hitel naprej proti
Bršlinu, da utečem nevihti, katero je podila savska
burja proti Novemu mestu. Moji zvedavosti se je na
tem potu ustreglo: Tratnica je bila res Logarica!

Odslej sem opazoval Marico morda še bolj na¬
tančno kakor njenega moža. Saj nam je vsadila že

131

9 *

sama narava neko posebno sočutje do nesrečnih ljudi
in trpinov. Tej ženi sem se čudil najbolj za to, da ji
prebito gorje ni oslabilo pameti, da ji ni strlo in po¬
kvarilo duha in značaja, ampak ga še očistilo, požlah-
tilo in povzdignilo. Tratnik se ni bahal in lagal; imel
je res preljubeznivo ženo in preskrbno gospodinjo.
Kakor se ovija krog drevesa in drži njegove skorje
šibki bršlin, se je Marica oklenila svojega ljubčka in
moža z vso vdanostjo in gorečnostjo, ki jo more ču¬
titi žensko srce. Trudila se je noč in dan, da mu po¬
streže in ustreže, da ga razveseli, da mu zgladi za¬
mišljeno čelo in privabi na usta prijazen smehljaj.

Francoza Sarveta ne bi bil mogel Bošte sam ni¬
koli posnemati brez njene pripomoči. Ona je redila
hišo in pohištvo, ona je snažila znotraj in zunaj; njeno
bistro oko je najprej zagledalo vsako napako, vsak
kvar in z eno besedo vsako potrebo in njene noge in
roke so prve prihitele, da se nered odpravi in popravi.
Kmečke ženske navadno skrivajo ljudem svojo ljubezen.
Marica pa ni zatajevala svojih občutkov pred nikomer.
Za vrtom je Bošte napravil ličen šotor, kjer je družina
po letu obedovala in se hladila. Popoldne ob nedeljah
in praznikih ji je gospodar bral kake zabavne bukve.
Na desni mu je sedela desetletna hčerka Micika, zraven
nje se je namestila zala rejenka Jerica, z leve strani
mu je včasi slonela na rami, včasi na prsih žena Ma¬
rica in je božala in gladila kodrasto glavico štiriletnega
Jožka, ki je ležal na pol na klopi, na pol v njenem na¬
ročju. Tako so sedeli in poslušali po dve, tri ure, dokler
ni bilo treba skrbeti za večerjo.

Ce je šel Bošte v mesto ali drugam, se je Ma¬
rica pogovarjala z otroci najrajša o dobrem očetu;

132

opominjala jih je, kako naj ga spoštujejo in se mu
skušajo prikupiti in je ugibala z njimi, kak dar jim
bo pač prinesel s trga ali od drugod, ker se brez da¬
rila ni vračal nikoli. Kadar ga ni bilo ob tistem času,
ki jim ga je pred odhodom naznanil, precej domu, je
Marica izgubila dobro voljo; polastil se je je nemir,
vsak hip je pogledovala skozi okno ali vrata in vele¬
vala tudi otrokom, da pogledajo, če oče gredo. Če ni
prišel dalj časa, se ji ni ljubilo ne govoriti ne delati;
s skrbnim obrazom je stala pri oknu in zdihovala.

Enkrat mi je rekla: „Bošte je imel priti že ob
šestih, zdaj je odbilo že sedem, pa ga še zmirom ni.
Oh, da bi se mu le ne pripetila kaka nesreča! Nesel
je s sabo precej denarja, hudobnih ljudi pa se ne
manjka. Kolikokrat se sliši, da so koga napadli in po¬
tolkli!" Ob teh besedah se zajoka na ves glas in se ne
umiri prej, dokler ne zavpije Jožek: „Atej gredo, atej
neso polno torbo za me." — Marica si obriše oči,
vzame sinčka za roko in gre možu naproti. Prisrčno
mu poda desnico, ga objame in poljubi in mu zre vsa
zamaknjena v obraz; njena zadovoljnost in sreča se je
vrnila z Boštetom.

Brez njega ni šla nikamor; spremljala ga je v
cerkev, če je utegnila, tudi na trg in veselice; najljubše
pa ji je bilo, da ga je imela doma pri sebi, kjer ga
je ljubila lahko iz cele duše, brez nadležnih prič in
drugih zmotnjav.

Ta ljubezen je po soseščini dobro znana. Kmetje
se ji muzajo, ali ne zabavljajo in se ne rogajo za to
ne Boštetu, ne Marici. Pravijo: „Bošte zna delati za
gospodo, pa se je tudi sam pogospodil. Kakor si je
napravil v hiši vse bolj po gosposko, se imata z ženo

133

tudi rada bolj po gosposko. Nikoli se ne prepirata,
prijemljeta se za roke, poljubujeta se; pa naj se, kaj
je komu mar za to? Bošte je postaven in pošten možak,
da ne najdemo z lepo takega, Marica pa tudi prebri¬
sana babina, da ji ni kmalu para. Če jima je všeč, naj
se ližeta, kolikor hočeta!"

Sosede bi morebiti kaj jezikljale, ali se ne drz¬
nejo, ker Marico preveč potrebujejo. Kadar jim zmanjka
v hiši kruha, olja, soli in drugih takih reči, jim vselej
rada posodi prijazna Tratnica, niti se nikoli ne jezi,
če dobi nekoliko slabejše povračilo. Tudi vedo, da ne
pripoveduje tega dalje.

Maričinemu poštenju so delali zlobni jeziki ve¬
liko škodo. Ta izkušnja jo je izmodrila, da ni nikoli
prehitro sodila, da ni nikogar obrekovala in raznašala.
Radi te lastnosti se je prikupila vsem ženam in možem,
da so ji laglje odpustili vročo ljubezen do moža. Ne¬
kateri in nekatere pa so jima skrivaj tudi zavidali to
srečo.

V krčmi se je tovaršija pogovarjala o zakonu;
zapomnil sem si besede: »Gospodje nas prav lepo
uče: Možje in žene, ljubite se, prizanašajte si, potrpite
drug z drugim, ne pohujšujte otrok s prepirom in
preklinjanjem. Ali kaj to pomaga? Babam je nabrusil
jezik hudič, pa nas pikajo, naj smo trezni ali pijani.
Pol prepira dohaja od babjega jezika, druga polovica
pa odtod, da niso z nami prav priljudne niti takrat,
ko ne vpijejo. Drže se pusto in kislo, da smo veseli,
če jih ne vidimo. Taka je pri meni, pri tebi in pri
vseh vaščanih razun pri Tratnikovih. Tratnica, o to je
pa žena, ki bi omečila kamen, da jo ljubi; pri njej se

134

človek udobrovolji, da jo le pogleda. Boste je zadel
terno!“

Drugikrat sem slišal pomenek, ki so ga imele Mari¬
čine sosede na potu iz vinograda. -Žene so bile precej
vinjene in so govorile tedaj na vsa usta. Eni pride na
misel, da blekne: „Kaj pravite, ko bi nam dedci pomrli
in bi vzela lahko vsaka tistega, s katerim bi po svoji misli
najbolje izhajala, za katerega bi prijele vi? Kar se tiče
mene, jaz bi si izvolila Tratnika, razun njega tako no¬
beden ne mara za svojo ženo." — Sosede se zakro-
hočejo: „Oho! Bošteta bi ne dobila ti tako zlahkoma
— zanj bi bil pretep! jaz bi ga že privoščila bolj sebi
kakor tebi..."  „Jaz tudi, jaz tudi!" se oglasijo zapo¬
redoma vse sosede in začno druga čez drugo slaviti
in poviševati Tratnika nad vse druge može svoje in
vseh bližnjih vasi.

Najbolj je človeka genila nežna brižljivost, s ka¬
tero je stregla Marica svojemu možu, kadar je kaj
obolel. Rana na nogi se mu je bila sicer že zdavnaj
zacelila, ali ob vsaki spremembi vremena ga je v njej
hudo trgalo. Kadar se je od bolečine stresel, je zatre¬
petala tudi ona in mu je tekla gret robce, kuhat zeli in
pokladat jih na nogo in ga je neprenehoma popraše-
vala, če mu ni še odleglo. Dokler je trpel, ni mogla
ne jesti in ne spati.

Včasi, dasiravno ne dostikrat, je bilo treba iti po
zdravnika. Marica je hitela, kar so jo mogle noge no¬
siti. Doma so se menili: No, zdaj so mati že v mestu,
čez dobre pol ure bodo tukaj. Tisti hip pa se odpro
vrata in Tratnica stopi z zdravnikom v hišo.

Ko sem Marico spoznal, je imela kakih petintri¬
deset let. Nekdanje nadloge so spričevale gube na čelu

135

in neka resnost v obrazu, sosebno okoli ust; ali dolgo¬
trajna zadovoljnost jo je tako popravila in pomladila,
da ji nisem prisodil več ko trideset let. Postave je bila
ravne in visoke, vsi udje so kazali moč in zdravje.
Lice ji je pobledila morda nesreča, morda pa, kakor
mnogim drugim Dolenjkam, že narava sama. Ta bledost
pa je ni čisto nič kazila; še zmirom se je moglo reči,
da je prav čedna ženska. Sploh so jo hvalili, da se
nosi zmirom snažno in spodobno. Ni se umivala samo
zjutraj, ampak po vsakem delu, ki jo je uznojilo ali
oblatilo.

Noben človek je ni nikoli videl razmršene ali
raztrgane. Kmetice govore navadno: Mora se delati,
delaven človek pa se ne more lišpati; me smo uma¬
zane in razdrapane, ker drugače ni mogoče. Marica je
dokazala svojim nemarnim sosedam, da človek lahko
dela, obenem pa se tudi lahko čedi. Veliki razloček
med njimi in njo je zapazil marsikateri. Neki sosed mi
je rekel: Naše babe so proti njej pošasti; njo vidim
rajši v delavnik kakor druge v nedeljo.

Njen zgled ni ostal brez nasledkov in koristi.
Marica je obleko čvrstila z zdrobom in jo utirala z
železnim gladilom. Nekaj časa so ji sosede ta »go¬
sposki napuh“ očitale, malo po malo je prišla tudi
njim volja, da bi oblekle enkrat tako lepo uravnano
in stoječe krilo, si dele na glavo tako krasno uglajeno
in bleščečo pečo. Najprej so jo prosila dekleta, da jim
to ali ono reč „izpeglja“, kmalu so znale tudi same rabiti
železo in ko so se omožile, niso prej mirovale, dokler
jim niso kupili možje gladila. Ta navada je zdaj tako
sploh vpeljana, da ne dobiš nobene hiše brez gladilnega

136

železa, da ne vidiš v nedeljo nobene ženske, ne sa¬
mice, ne žene brez likanega oblačila.

Kakor razveseljuje Marica Bošteta z odlično snaž¬
nostjo, razveseljuje on njo z darežljivostjo, da ji ku¬
puje rad novo in lepo opravo. V celi cerkvi se na¬
hajajo komaj tri tako zalo oblečene kakor ona. Vsi
pravijo, da' je to prav, da si tak lišp zasluži. Marica
ima veliko posla in truda. Pod njeno neposredno oblast
spada hišni red, kuhinja, zelnik, hlev in svinjak. Ku¬
hati zna spretno in ukusno, sosebno zmesne, Dolenjcem
take mile jedi napravlja po mojstrsko. Boste jo hvali
tudi za to, da ne potrati po nepotrebnem nobene
trščice drv. V hlevu stojita dva vola, dve molzni kravi:
Maroga in Plavka in bela ovca. Tu moram omeniti še
eno posebno navade Tratnikove hiše. Da se privadijo
otroci že zarana gospodarstvu, je dal Bošte vsakemu
kak imetek, da ga varuje škode in proda, kadar in
komur hoče. Vola je ohranil gospodar zase, Marogo
je podaril s telico Jerici in prav tako Plavko Miciki,
Jožku je ustregel najbolj z jagnjetom. Kadar se bo
Jerica omožila, bo Maroga popotovala z njo vred od
hiše. Tudi na vrtu ima vsak otrok ne le drevo svojega
imena, ampak eno ali še več dreves tudi v lasti, da
sme sadje sam prodati in skupiček za se pridržati.

Meni se ta običaj ni zdel preveč čuden, kajti
vladal je in radoval nas deco tudi na domu mojega
očeta na Gorenjskem.

Prasci se rede pri Tratnikovih po navadi trije,
eden za prodaj, dva za domačo rabo. Teh dveh ni
smel imeti nobeden izpod dveh centov in pol, kajti
Boštetu ni dišala jed, če ni bila dobro zabeljena.

137

Na zelniku sem opazil več rastlin, za katere naš
kmet sicer ne mara, namreč papriko in dinje.

Tratnikovi prihodki niso bili majhni. Poljskih pri¬
delkov se je resda malo prodajalo, ali sliv se je dosti
nasušilo in spravilo v denar. Vinograd je rodil ob srednjih
letinah trideset do štirideset veder, katerih je šla dobra
polovica v prodaj. Boste je zaslužil s šivanjem gotovo
sto in petdeset goldinarjev na leto, Marica sicer samo
kakih petdeset, ker je šivala skoraj le po zimi, ali
prašeč, ki se je prodal, je prinesel drugih petdeset gol¬
dinarjev in marsikak krajcar se je dobil tudi za maslo,
smetano, jajca in mnoge druge take reči.

Veliko denarja se je prihranilo s tem, da že več
let niso imeli Tratnikovi ne hlapca ne dekle. Na polju,
kakor sem že povedal, so jim pomagali najemniki, do¬
mača dela so opravljali sami. Jerica je bila že odrasla,
odgojena po svoji krušni materi, je dobro razumela
vsak posel in je delala za dve dekli. Proti dohodkom
se je živelo v Boštetovi hiši prav dobro, vsekako dosti
bolje kakor v sosednih hišah.

Največkrat so se kuhale po kmečki šegi tudi v
njej mlečne in močnate jedi in sočivje, ali vsako ne¬
deljo in ob vsaki drugi večji slavnosti je prišla na mizo
tudi govedina. Kadar je imel gospodar kak opravek v
mestu, se tudi ni vrnil nikoli brez govejega mesa. Dva
velika, dobro izpitana prasca sta dala tudi marsikak sla¬
sten založek. God vsakega domačina se je počastil s pe¬
čeno raco ali kokošjo. Za kruh se ni jemala ajda, še
manj ječmen, oves in proso: pekel se je celo leto
soržčen, ki ga je čislal Bošte še bolj kakor belega. Za
pijačo ni služila samo voda. Vselej je ostalo osem
veder vina za dom. Vsak dan se ga je popil polič,

138

vsako nedeljo bokal, ob največjih praznikih in godiščih,
če je prišlo kaj gostov, tudi po več bokalov. Tratni¬
kovi so si lahko stregli celo leto, po leti, kakor po
zimi, ker so se držali reda in se bali sramotne besede:
Danes z betom, jutri s pesom. Postavili so si modro
pravilo, da se ne sme nikdar udrihati čez mero, nikdar
padati pod mero. Ta redovitost jih najbolj razlikuje od
prevelike večine dolenjskih bratov. Boste ni zapravljal,
ali niti skoparil in lihvaril. V sili je rad pomagal vsa¬
kemu, še rajši pa je privoščil kako prijetnost sebi in
svoji rodovini. V krčmo ni zahajal dosti ne z njo, ne
sam, ali ob malem Šmarnu jo je vselej peljal na Tržko
goro, ob sv. Vidu na Ljubno in še na druga taka sho-
dišča in veselišča.

Sosebno je ugodil, če je le mogel, svojim otrokom,
med katere je štel zmirom tudi Jerico. Kadar so prišli
v Novo mesto jahači, skakači ali drugi glumci, je precej
rekel: Otroci, napravite se, gremo v mesto. Od veselja
so zavrisnili, dobro vedoči, da jih čaka kaj boljšega.
Jožku se je najbolj priljubila vrtilnica. Več ko celo uro
se je vozil na okolo. Sicer ni bil vajen plakati, ali tisti
dan se je bridko jokal, ko je zvedel od očeta, da se
mudi domu.

Ko se je približeval Boštetov god, me povabi
Marica za ta dan na kosilo. Gostov se nas je zbralo
četvero: Jaz, Boštetov stričnik z ženo in zal mladenič,
katerega sem videl že večkrat pri Tratnikovih, ali
nisem nikoli vprašal, kdo da je. Gospodinja je pripra¬
vila izvrsten obed. Miza se je kar šibila pod težo ku¬
hanega in pečenega mesa in potic. Mene posadi Boste
k gospodinji. Drugekrati se je tudi menila prijazno,
ali vselej bolj zastavno in resno. Danes pa se ji razigra

139

srce do nenavadne veselosti, da sem se kar čudil njeni
zgovornosti. Največ mi je pripovedovala, kako in kaj
uči otroke in za kateri stan jih je namenila. Jožek bo
hodil najprej v mestne šole, potem pojde v Ljubljano,
da se izuči za kupca. To misel sem ji moral odobriti
iz prepričanja, kajti zlata samostalnost se ne obvaruje
nikjer tako lahko kakor v trgovstvu. Tudi Miciko bo
dala v Ljubljano, da se izuri za dobro plačano, go¬
sposko šiviljo in veziljo; kupila ji bo na vsak način
šivalno mašino, s katero se dela, kakor je v mestu
sama videla, vse bolj naglo in lahko kakor s samo roko.

Nazadnje vprašam Tratnico, kaj bo z Jerico, če
nima morda že snubača. Odgovori mi bolj tiho, da
niso mogli drugi slišati: „Se ve, da ga ima, prav ta le
fant je njen. Meni bo prav žal; izgubila bom dobro
pomočnico. Bog ve, če mi bo tako povšeči moja se-
stričina, ki jo bom vzela k sebi, kadar odide Jerica.
Ali naj bo v božje ime. Sreče ji nočem podirati. Tine
jo ljubi bolj kakor oko v glavi. To pa sem izkusila
sama, da je za zakon prva potreba. Tine ima nekaj dote,
druzega premoženja pa nič. Pa saj ni treba. Tine je priden
in pošten fant, služi za mlinarja, pa zna tudi sam po¬
praviti mlin, če se kaj potare. Taki se pri nas redko
nahajajo. Ni me strah, da ne bi dobila službe in kruha,
kjer koli ju bo volja. Za dva že zdaj vem, da bi izro¬
čila rada mlin Tinetu. “

Med tem in takim razgovorom je šla kupica prav
pridno okoli mize. Vino je bilo dobro, volja pa še
boljša. Tri bokale ga izpraznimo kakor za šalo. Zdaj
prinese Bošte harmoniko in začne igrati. Tine zgrabi
Jerico, vname se vesel, buren ples. Pribijalo se je s
peto, pokalo s prsti, žvižgalo, ukalo in pelo — vse

140

obenem. S Tratnikovim stričnikom se je včasi zavrtila
žena, včasi pa tudi Marica in moral sem priznati, da
se ji poda ples še skoraj bolj kakor srnonogi Jerici.
Upehani so se plesalci vrnili nazaj k mizi, da pomo-
rejo ubiti četrti in peti bokal.

Še le zdaj se ugreje Boste. Vpraša me, če znam
narediti kako poskočnico s harmoniko. Rečem mu, da
žalibog nisem ustvarjen za godbo, da ne znam rabiti
niti pastirske piščalke. Bošte se nasmeje in pravi: Nič
ne de. Tu imate harmoniko, vlecite jo in nabijajte,
kakor vam je ljubo. Zasrbele so me pete. Ni hudik,
da ne bi plesal ob svojem godu! Prime Marico in jo
zasuče, za njima jo udereta Tine in Jerica, bolj po¬
časi sledi stričnik z ženo in nazadnje priskaklja tudi
Micika z Jožkom. Plesali so dolgo in živo, moje strašno
škripanje ni motilo, ni pregnalo nikogar. Ko se je
bilo treba nekoliko oddahniti, smo morali poklicati na
pomoč šesti bokal. Tolika žeja je trpinčila pravzaprav
le nas možake (ne izvzemši Jožka), ženske so ga le
pokušale razun stričnikove Mane, kateri ni bil kos
noben ud tovaršije.

Ob mraku se noge utrudijo, zopet smo sedeli
vsi za mizo, vendar se je red nekoliko izpremenil.
Marica pusti mene, stisne se k Boštetu in ga začne
ljubiti. Tudi Tine in Jerica se snideta in se za eno
roko držita, z drugo pa objemata. Stričnik, dobro
nadet, zadremlje. Njegovi tovarišici pride volčji tek,
da požira kar cele kose, ne mene se za druge, kaj
delajo.

Mene dela vino včasi otožnega. Ko sem videl
Marico vso blaženo, vso zaverovano v neskončno

141

ljubljenega moža, mi je švignila kakor blisk skozi
možgane pekoča misel: Take sreče je bil vreden tudi
ubogi Logarjev Janez. Usoda, ki ne pozna ne pra¬
vice ne milosti, si ga je vrgla pod kolo in ga strla.
Veselje, katero uživamo m i, nam je priklilo iz razvalin
njegovega  življenja, iz razvalin njegovega  po¬
štenja.

Polnočni mrak.

\ J  dolnji krčmi smo sedeli za mizo jaz, gospodinja
* Lenka, kateri se je bila noga zazdravila, njena
stara botra Meta in botrina petnajstletna vnuka, cve¬
toča Jerica. Pozneje se nam pridruži še stari lovec
Žak. Ženske so se razgovarjale, jaz pa pil svojo me¬
rico in poslušal.

Meta:  Vidiš, Lenka! Ti ne bi bila trpela tako
dolgo, če bi bila poslušala moj svet in iskala pomoči
pri črmošniškem gospodu. Gospod blagoslovi in gleda
kruh. Iz njega gre neka čudna moč v kruh. Kdor ga
poje, kakor mu reče, vsak dan po tri koščke, zjutraj,
opoldne in zvečer, ozdravi gotovo. Skoraj vsakemu je
še pomoglo, kdor je to storil. Zato pa hodijo tudi od
vseh strani k njemu, kakor na kako božjo pot, še iz
dalnjih dežel, s Koroškega in Štajerskega. Ta gospod
razume veliko. V neki hiši je bolehalo vse, ljudje in
živina. Našli so v tej hiši pod zemljo človeško stegno,
prašičjo glavo in še druge živinske kosti. Od tod je
prišla bolezen. Šli so prašat v Črmošnice. Gospod je
dal za ljudi kruh, za žival pa blagoslovljene šibe, da
jih vtaknejo pod streho. To so storili in kmalu so

143

ozdraveli ljudje, prasci in goveda. Tudi o tatvinah po¬
maga. Več okradenih je šlo k njemu in še tisti teden
so dobili nazaj vse ukradene reči. In gospod neče nič
plače za svojo dobroto. Če prinese človek kaj prediva,
masla ali kaj druzega tacega, se ravno ne brani; ali
kmetu se to ne pozna, ker pridela doma. Ta gospod
je res pameten in dober, da malo takih.

Lenka:  Tudi jaz sem že veliko slišala o tem
gospodu. Tudi jaz bi bila poslala k njemu po kruh, pa
so mi ljudje odsvetovali, ker moja bolezen v nogi ni
bila božja, ampak narejena.  Tisti gospod pa ne
ozdravlja tako dobro narejenih bolečin, ampak bolj;
take, katere pošlje človeku Bog. Meni, saj menda veš,
kako mi je bilo. Bolezen mi je prišla naenkrat. Za¬
čelo me je trgati po podplatih in udih in naredil se mi
je grd, rdeč tur. Trpela sem strašno. Ležala sem že
devet tednov. Ljudje so ugibali, kaj mi je in mi go¬
vorili, naj rabim to in to in zdravila sem se res z
vsako rečjo, katero mi je kdo nasvetoval. Ko vse nič
ne koristi, smo vedeli vsi, da mi je narejeno. Po na-
ključbi pride k nam tisti imenitni doktor iz Lipovca,
ki je pomogel že tolikim kmečkim in mestnim ljudem.
Vpraša me, če ne živim s kom v prepiru in mi potrdi,
da je moja bolezen res narejena. On to dobro ve,
ker drži vsako leto nekega, nam neznanega tiča tako
dolgo v roki, dokler ne crkne. Ali več pa ne razume;
takega bolnika zna ozdraviti samo en doktor, ki živi
daleč tam na Štajerskem, v Zagorju, pravijo mu Kornič.

Moj mož je šel h Korniču. Kornič pogleda košček
moje kiklje, ki ga je vzel moj mož s seboj in ugane
precej moje ime in da imam odprto nogo. Za tur mi
je dal že lipovški doktor nek „flajšter“, ki ga je v

144

petih dneh razjedel. Iz pokline mi je tekla voda brez
krvi. Mesto tura sta se naredili dve luknji, ena poleg
druge. Kornič še le je razodel pravo resnico. Ta bo¬
lezen je bila res narejena, ali namenjena nekemu dru¬
gemu. Nekdo je moral imeti sovražnika, pa mu je na¬
stavil.

Pravijo, da se potresejo po tleh nekake lupine
in ne vem kaj še, in ta copernija vcepi bolezen. Tisti
sovražnik pa je bil prebrisana glava in je dejal: To
pa že ne, da bi jaz trpel; zacvrl bom drugemu. In
med lupine je zabil klin. Jaz reva nisem nič vedela
za to coprnijo, pa sem naletela in prešla klin. Še tisti
dan me je začelo trgati po nogah. Brez števila ljudi
je že dobilo na ta način težko in dolgo bolezen.

Kornič mi je obljubil zdravje, ker še nisem tr¬
pela čez leto. Rekel je, da se pozneje čimdalje teže
pomaga; kdor pa boluje že pet let, da je izgubljen.
Dal mi je veliko zdravil: pijače, kadil, španskega voska,
kafre in drugih reči. Priporočil mi je tudi kopel, da
sem kuhala tri mravljišča v vodi treh studencev in
sem sedela nad tem kropom, dokler se nisem začela
potiti.

Moj mož je šel h Korniču prav trikrat in ni dal
za zdravila nikoli več ko tri goldinarje, zato mu je
privrgel rad še goldinar povrhu. Kmalu sem čutila
olajšanje. Rane se sicer niso hotele zaceliti, tudi trgalo
me je še zmirom, ali ne tako hudo. Hoditi nisem mogla,
ali spala sem lahko in tudi jedla in pila sem z večjo
voljo kakor prej.

Nekateri pivci pa so me še zmirom priganjali,
da pošljem po mestnega zdravnika. Samo zato, da mi
dado mir, sem poklicala nekega mladega doktorja, ki

145

10

je prišel prav z Dunaja. Doktor pregleda nogo, mi
obveže rano in mi zapiše neko reč, da sem pila in se
mazala. Luknji se mi res zacelita, noga mi začne slu¬
žiti iznova. Ta doktor zdaj prav gotovo misli, da me
je ozdravil on, ker mu nisem mogla povedati, zakaj
sem poslala ponj. Ali dobro pa vem, da mi je po-
mogel Kornič in nihče drugi. Take bolezni, kakršna je
bila moja, se ne zdravijo z apotekarskimi vodami in
mastmi.

Dokler bom živa, bom vedela hvalo temu Štajercu.
Že dolgo pitam zanj purana, ali mu ga ne pošljem
prej, dokler ne bo imel petnajst funtov. Kornič pa zna
oddelati tudi živini, ne le ljudem.

Nekdo je imel neprijatelja, ki je naredil njegovim
prascem, da so mu pocrkali trikrat zaporedoma. Revež
gre h Korniču. Kornič postavi predenj ogledalo in ga
vpraša, če pozna človeka, čigar podoba se mu kaže. On
pravi: Kaj ga ne bom poznal? To je ta in ta. Doktor
je vedel, da hudobnež ne bo prenehal delati škodo, pa
mu je naredil nekaj, da je kar naenkrat strepetal in
poginil. Hudobni ljudje zdaj ne morejo več tako brez¬
skrbno rogoviliti. Našel se je mojster, ki jim je kos.

Neki ženi je prišla huda bolezen v nogo, do ko¬
lena gor. Kornič je prenesel bolezen na njenega so¬
vražnika. Rekel ji je: Le pazi, kogar boš videla šepati,
ko prideš domu, tisti ti je naredil to bol, ali se bo
bogme kesal za svojo hudobijo. Plačal bo življenje,
kakor gotovo me tu vidiš. In res je začel tiste dni
hramati bližnji sosed in je čez štirinajst dni umrl.

V ogledalu je pokazal tudi človeku iz naše fare
bratovo ženo in tako je svak vedel, kdo mu je nacopral
trganje v križ, stopali in kolena. Naj bo črmošniški

146

gospod umeten kolikor hoče, jaz pa bom zmirom
trdila, da ga nad Korniča ni dandanašnji nobenega
doktorja, nobenega učenjaka.

Jerica:  Ali vaji ni sram takih čenč? Vi, teta
Lenka, ste sami rekli, da vam Korničeva zdravila niso
zacelila ran in vas niso spravila na noge, ampak da
ste ozdraveli še le potem, ko ste poklicali tistega mla¬
dega doktorja. Tudi črmošniški gospod ne zna coprati.
Naš učitelj ga pozna dobro, ker je služil prej v Črmoš-
nicah. Učitelj pravi, da je dobil gospod več ukradenih
reči nazaj s tem, da pozna ljudi in je poizvedel za vse
okolnosti teh tatvin. Za šibe nam ni povedal nič, ali
ga bom prašala precej, ko ga bom videla. Kar se kruha
tiče, pa misli naš učitelj in tudi jaz tako, da za člo¬
veka res ni bolj tečnega zdravila kakor dober kruh,
posebno če se pridene še polič sladke starine in pa
lep kos prekajenega plečeta.

Meta:  Molči, blebetulja! Je pač res, da hoče
biti dandanašnji pišče pametnejše od koklje. Kar si
rekla, Lenka, da ga ni doktorja nad Korniča, imaš
prav, če misliš telesno zdravje. Ali truplo umira, duša
pa živi na vekomaj. Duši pa je znal pomagati naj¬
bolje tisti slepi fajmošter, ki je umrl pred pol letom
v Celju. Rekla bi: Bog mu daj dobro, pa ni treba,
on uživa nebeški raj, če ga nobeden drug ne. Tako
svet je bil ta mož! Ko je popotoval v Rim, so mu
zvonili, koder je šel, vsi zvonovi sami, brez človeških
rok. Po tem zvonenju je papež spoznal svetnika in mu
je dal svoj največji blagoslov, kakršnega nima noben
duhoven na svetu, razun papeža. Smel je odpuščati
grehe brez spovedi. Čemu bi se mu bili ljudje še spo¬
vedovali? Saj je vedel za vse grehe vsakega človeka

147

po svojem blagoslovu. Človek je dal nekoliko šestič
za sveto mašo, se je skesal za se in prejel sveto ob¬
hajilo prav tako vredno in še bolj, kakor če bi se bil
spovedal kakemu drugemu duhovnu. Škoda, da sem
bila jaz prestara in nisem mogla lahko popotovati, še
do farne cerkve ne, nikar do Celja. Taka odveza bi
bila zame sladka tolažba na smrtni postelji! Ali kar ni
bilo mogoče meni, je doseglo sto in sto mlajših ljudi
iz vseh krajev in tudi iz naše dežele. Vsak teden je
šel voz in tudi po dva voza v Celje in na vsakem je
sedelo najmanj deset ljudi. Še več pa jih je romalo
peš. Kateregakoli sem prašala, mi je vsak potrdil, kako
lahko mu je v duši po odvezi slepega svetnika. Zdaj
pa ga ni nobenega več, ki bi znal ljudi tako potola¬
žiti in poboljšati.

Jerica:  In prav je, da ga ni. Jaz sem se učila
v krščanskem nauku, da se mora človek pred sv. ob¬
hajilom svojih grehov ne samo pokesati, ampak tudi
izpovedati. O takem papeževem privoljenju nam niso
gospodje nič povedali. In tisti kapelan, ki so prišli od
nas v Leskovec, so rekli ljudem tudi naravnost, da
njihova celjska pokora ne velja nič, da je težek greh
in božji rop. Tudi so nam povedale Štajerke, ki so
doma prav pri Celju na Bregu, kako zasmehujejo tam
naše neumne Kranjce. V Celju da ne verjame slepemu
fajmoštru noben človek nič. Tudi v Lipovcu, so pra¬
vili Ajdovčani, da imajo tistega imenitnega doktorja
vsi za sleparja, da zna popravljati samo potrte roke in
noge, druzega pa nič.

Lenka:  Tudi jaz ne vem, kaj bi si mislila o
celjskem fajmoštru. Nekateri so se pri njem tudi spo¬
vedali in taka spoved je, menim, prav tako dobra

148

kakor doma. Nekatere je vprašal za tri največje grehe,
nekaterim je pa odvezo dajal tudi brez tega vprašanja.
Moja misel je, da bi morale me bolje poznati cerkvene
postave in potem še le bi smele soditi, ali je delal
gospod prav ali ne.

Meta:  Tvoje besede, Jerica, imajo kratek rep
kakor laž. Praviš, da se ne sme obhajati brez spovedi.
Ta je bosa. Duhovni se obhajajo vsak dan, gotovo
brez greha. Pa tudi drugi izvoljeni. Tista zamaknjena
deklica v sodražki fari ne je in ne pije nič in je vendar
zmirom zdrava. Vsak dan uživa sv. rešnje telo, ki ji
ga prinese včasi kak angel, včasi pa tudi sama mati
božja, in to daje ne le moč njenemu truplu, ampak
tudi oblast čudežev in prerokovanja. Na truplu nosi
rane Kristusove, ob petkih poti kri kakor naš izveličar,
stoji ne le na tleh, ampak tudi v zraku. Ve vse, kdo je
izveličan, kdo pogubljen in v kaki milosti ali nemilosti
je kdo pri Bogu, vse, kaj nas čaka v večnosti, vidi ne¬
beško veselje in peklensko trpljenje, pripoveduje nesreče,
katere bodo prišle nad ves človeški rod zaradi grehov.
Vse to spričuje, da prejemlje sveto obhajilo z največjo
vrednostjo, čeprav se ne izpoveduje. Imelo jo je pri
sebi že več bogoslužnih mož, povabili so jo v mesto
tudi rajni prošt. Prošt so se sami prepričali, kaj se
godi z njo in niso rekli, da je kaka sleparica.

Jerica:  Pa tudi ne, da je kaka svetnica. Tisti
gospod, (doma so iz mesta), ki so imeli novo mašo
v Prečini, poznajo dobro to punico in so se strašno
smejali, da romajo k njej naši bedaki kakor na kak
semenj. Gospod pravijo: Škoda za pot, čas in vsak
krajcar, ki ga trošijo ta zijala. Dekle je bolno, ne
pa zamaknjeno, pa se mu blede in misli, da je res,

149

kar ji razodeva trapasta domišljija. Tako so rekli ta
gospod, neki drug gospod, ki so služili prej v Mirni
peči, pa so se hudo jezili na babo in na vse tiste, ki
ji verjamejo. Dejali so, če trdi sodražka zamaknjenka,
da živi ob sveti hostiji, se ne more o njej nič druzega
ne misliti ne govoriti, kakor da je nesramna lažnjivka
in goljufica in da bi jo morali radi tolikega pohujšanja
in zasramovanja svetih reči kar precej odpraviti v Ljub¬
ljano in jo posaditi v ječo.

Enkrat smo dekleta vprašala trebanjskega tehanta,
če se sme verjeti njeni svetosti in zamaknjenosti, pa
so nam odgovorili: Ne bodite avše! Vaša vera bodi
to, kar ste slišale v cerkvi in v šoli. Svojo voljo vam
Bog oznanjuje po duhovnih, ne pa po ribniških babah.
Skrivnosti onega sveta pa hrani zase in če bi jih hotel
komu razodeti, ne mislim, da bi si izbral zmešano So-
dražičanko. Tudi čudežev ne potrebujemo več dan¬
današnji, ker je resnica naše svete vere tako dokazana
in očitna, da jo spozna lahko vsak, kdor ima pravo
pamet in pošteno srce.

Meta:  To modrost pa le spravi, jezičnica. Ali
ne veš, kaki čudeži se gode na Gorenjskem v Brezju?
Zdaj bo tri tedne, kar so mi pripovedovale romarice,
da je na Hrvaškem neka deklica onemela, pa so jo
peljali na Gorenjsko in mati božja ji je pomogla, da
je zopet spregovorila. Ti še morda tega nisi slišala,
Lenka! Vidiš, to je bilo tako. Tista punica se je ob¬
ljubila v Brezje. Starši pa so rekli: Zdaj ne pojdeš,
saj vidiš, koliko je dela. Hči jih prosi in prosi, ali
starši ne privolijo. Naenkrat ne more dekle ziniti ne
besedice več, kakor da ji je jezik vklenjen. Čudno je
to, da ji je prišla ta strašna nesreča brez bolečine, in

150

pa tudi to, da je v sanjah še zmirom govorila, zbu¬
jena pa ni mogla črhniti. Starši se prestrašijo in gredo
z njo na Gorenjsko. In zdaj, ko pridejo iz cerkve,
spregovori deklica in pravi, da ji je hvala Bogu od¬
leglo. Zanaprej je obljubila, da pojde vsako leto v
Brezje zahvalit se materi božji pomočnici.

Jerica:  Oh mati, vi ste pa vendar preveč ver¬
jetni. Veste, jaz ne tajim čudežev, ki se gode v Brezju.
Ker jih potrjajo duhovni, morajo biti seveda resnični.
Ali ta Hrvatica se mi zdi nekako čudna. Pravite, da
je v spanju govorila. Kaj, ko bi bila lahko tudi po
dnevu, pa ni hotela, ker ji je delo smrdelo in bi bila
rajša pohajkovala po svetu? Jezik ima človek pod
oblastjo. Molčati ni tako težko, če upa človek, da bo
dosegel s tem, česar želi. Lahko bi bilo verjeti, če bi
bila deklica n. pr. oslepela in na Gorenjskem zopet
spregledala. Saj vemo, kako iščejo mladi ljudje vzrokov
in izgovorov, kadar jih mika iti na kako božjo pot, na
kako proščenje ali kak semenj.

Lenka  (smeje se): Jerica, ti si cela doktorica,,
tebi ne pride nihče do kraja. Kaj ne, da ne veruješ
tudi ne v coprnice?

Jerica:  Že za to ne, ker ne smem. Taka vera je
greh zoper prvo božjo zapoved. Božje lastnosti naj se
nikoli ne pripisujejo ljudem. Tako so me učili v šoli
in v cerkvi. Kaj, ali niste še nikoli slišali s prižnice,
da coprnic ni?

Lenka:  Seveda sem slišala. Ali gospodje govore
to iz strahu. Coprnice taje zato, da jih ne raztrgajo.
Ali če prisežejo vsi duhovni celega sveta, vsi škofje in
papež sam, bi me ne prepričali in preverili, da jih ni.
Jaz imam že tako navado, da verjamem več svojim

151

očem in ušesom, kakor ljudskim besedam. Takih ne¬
umnosti ne bom seve nikoli trdila kakor Gorenjci. Jaz
verujem samo v naše domače coprnice, ki jih poznam.

Do sedaj sem molčal. Coprnice so brez dvombe
najabotnejša izlega človeškega duha. Vsaj meni se
kmalu zeha, kadar slišim o njih govoriti. Ali ta razloček
med dolenjskimi in gorenjskimi čarami zbudi mojo
pozornost, da prosim Lenko, naj mi razloži natanko,
kako in v čem se razlikujejo te vragove neveste med
seboj.

Lenka:  Podobne si niso v nobeni drugi reči
kakor v tem, da so se dale hudiču v oblast in se od¬
rekle izveličanja. Gorenjski duhovni in tudi posli, ki
služijo tod okoli, vsi pravijo, da so coprnice stare,
uboge babe, ki zajahajo včasi kako metlo — ho ho ho!
in frče na nji po zraku na neko goro, kjer se goste
do petelinjega petja s svojim ljubeznivim ženinom
hudičem. Dobička od tega nimajo nobenega, ker še nji¬
hova večerja ni pravzaprav nič druzega kakor kra¬
stave žabe, gadi, škorpijoni in še več takih dobrot in
sladkarij. Ni čudo, da v take coprnice noben pameten
Gorenjec ne verjame. Po pravici govore: Baba nima
druzega kakor uši; ko bi znala coprati, bi skrbela za
denar, vino, dobro hrano. Jaz sem se najbolj smejala
tej njihovi metli; tak jahač bi bil več vreden kakor
vse komedije, ki sem jih videla v Novem mestu.

Ker želite, vam bom povedala, kake so prave co¬
prnice. O njih bi se dale napisati debele bukve; vsak
človek ve o njihovem delovanju kaj posebnega; tudi
niso v vsaki fari enako hude; ali jaz jih bom popisala
prav ob kratkem, ker jih ne poznam tako natanko,
kakor OŠ v gornji Straži.

152

Naše coprnice se izročujejo hudiču že v mladih
letih. Za starke ne marajo fantje, pa tudi hudič ne. V
ajdovski podružnici je dvanajstletna, bogoslužna deklica
naštela petnajst coprnic, med njimi je bila stara samo
ena, vse druge so imele manj ko trideset let. In tako
je tudi drugod. Naše coprnice ne stradajo, ne trpe nič
siromaštva. Včasi hodijo res kaj borno oblečene, ali
to delajo nalašč, da jih ljudje ne bi spoznali. Kadar
pa može hčer, ji dajo pet sto in še več goldinarjev
dote. Nekatera nima krme več kakor kajžarji, ali redi
po tri, po štiri prasce tako zdatno, da proda vsakega
po petdeset goldinarjev. Če pogori kaka vas, drugi
ljudje tešejo, zidajo in krpajo po več let; hiša kake
coprnice pa stoji gotova in lepša od prejšnje v treh
mesecih, pa se nič ne sliši, da bi bila naredila kak
dolg. Sploh nas uči izkušnja, da si zna pomagati iz
nadloge vsaka; brez debele mošnje denarjev ni nobena,
toda seve, da jih ne kaže drugim.

O, ni strahu zanje! Hudič mora drago plačati
njihovo dušo, na tem svetu se jim godi vedno dobro
in po volji. Koliko vina popijejo te mrhe skrivaj v
svojih kletih! Govore, da nimajo za sol, pa so pijane
vsak dan že na tešče. Coprnice tudi ne marajo za go¬
renjsko metlo, jezdijo bolj po gosposko. Vsaka hrani
skrbno neko dišečo mast, katero dobi od hudiča. Kadar
se hoče dvigniti, se namaže pod pazduho s to mastjo,
pa hajd kvišku! Včasi ne gredo dalje, ampak cela
krdela njih švigajo semtertje po zraku, po noči nosijo
v roki tudi svetilnice. Večkrat se je zgodilo, da je ka¬
teri padla svetilnica na zemljo, pa je bilo videti, prav
tako, kakor da bi se bila utrnila zvezda. Če hoče co¬
prnica jahati, pomaže z mastjo ne le sebe, ampak

153

tudi konja. Nekatere sedejo na streho svoje hiše in
lete po zraku s hišo vred. Hudo je za tistega možaka,
kateremu je coprnica botra, ker ima do njega oblast,
da na njem jezdari. Brzdo mu vrže v usta, plane nanj
in revež jo mora nositi čez hribe in doline na hr¬
vaški Klek.

Včasi pa je mož vedel, kaj ga čaka, pa je zgrabil
brzdo in jo zalučal babi v gobec in zdaj je morala ona
nositi njega. Tako je naredil neki coprnici vojak, ki je
moral potovati na Poljsko, veste takrat še, ko ni bilo
železnic. Prinesla gaje tja v eni noči; peš bi bil hodil
morda cel mesec.

Shajajo se coprnice s hudičem na visokih gorah.
Nekdaj so rade letale na Gorjanec. Neka coprnica pa
je imela moža in mož se je strašno jezil, da ni spala
več noči doma. Da ne bo več teh sitnosti, namaže
baba posteljo z mastjo, češ mož se menda še ne bo
zbudil in če se tudi zbudi, bo že naredil hudič, da ne
bo videl, kaj se godi okoli njega na gori. In tako je
privršala na Gorjanec ležeča na postelji z možem. Tega
pa ni vedela, da je mož v milosti božji. Ko prideta
na hrib, se zbere strašen oblak; začelo je treskati in
strela pobije vse coprnice in odbije hudiču en rog.
Ta rog visi še dandanašnji v neki cerkvi na Hrvaškem.
Od takrat se boje Gorjanca babe in vrag.

Manjše shode napravljajo zdaj na Srobotniku, nad
gornjo Stražo, velike pa na hrvaškem Kleku. Na Kleku
se zbirajo coprnice s celega sveta, pa plešejo in pojo
in godejo in si strežejo z najslajšimi jedmi in pijačami,
ne pa kakor gorenjske s škorpijoni in pajki. Na tem
hribu se dogovarjajo, kako in katerim ljudem bodo

154

delale škodo in dobivajo zlata in srebra kolikor hočejo
in tudi nove masti, če jim stara poide.

Coprnice gredo po smrti vse v pekel. Katero reši
posebna milost božja, mora delati strašno pokoro. Ena
se je plazila po golih kolenih do Rima, še le od pa¬
peža je dobila odvezo.

Ali coprati znajo tudi duhovni in drugi učenjaki,
ker se uče v šolah; toda le malokateri to dela; boje
se večnega pogubljenja. Kmečkih in mestnih možakov
pa se zapisuje hudiču veliko. Coprnikov morda ni dosti
manj kakor coprnic, tudi en svetnik je bil prej coprnik
in se imenuje zato sv. Coprijan.

Coprniki imajo še večjo oblast kakor coprnice.
Blizo Ruprč-vrha se je skril star mož ob nevihti pod
skalo in je videl coprnice, kako so po gozdu plesale
in razsajale. Oblekle so se nekatere po gosposko, druge
po kmečko, vse pa so bile razoglave. Slišal jih je tudi
tuliti pesem: „Imamo že vihar, vihar! da bi bil še far!
še far!" In kmalu je prišel duhoven, ki so ga priča¬
kovale. Zdaj še le so šinile kvišku v oblake in začele
usipati točo.

Toča je največja nadloga, ki jo umejo delati ljudem
te peklenke. Res, da se da s pravo  molitvijo odvrniti,
ali pravo molitev znajo skoraj samo duhovni in oni
nam nečejo pomagati vselej v taki sili. Dostikrat na-
rejajo točo še sami, toda enkrat bodo dajali strašen
odgovor za to hudobijo. Tudi drugih nesreč in krivic
dohaja od coprnic brez števila, zlasti nam ubogim
kmetom. Braniti se ni lahko, ker se izpreminjajo lahko
v živali, drevesa, skale, vreče in druge take reči. Člo¬
veku pomaga nekateremu posebno bistra glava, neka¬
teremu pa naključje in sreča. Ko raste strn, hodi co-

155

prnica rada ob tuji njivi in govori: „Pol meni, pol
tebi, pol meni, pol tebi.“ Taka, pravimo, da p re¬
zin j a, ker ob žetvi dobi gospodar samo polovico
zrnja, drugo polovico pa je privabila baba na svojo
njivo. To je vzrok, zakaj plenja tako obilno polje vsake
coprnice.

Neki Jablanec je prežinjalki nastavil — ujel pa
je zajko in je nesel zajko domu in jo privezal v hiši
in šel prašat gospoda, kaj mu je storiti. Ko pride
nazaj, ne najde zajke, tudi druge reči so izginile
z njo: Več robcev in peč, torba, lonec masla in pet
srpov.

Pod Goro je coprnica Meta hodila molzt krave
v podobi krote. Hlapec jo zasači in vrže v ogenj. Drugi
dan so ljudje popraševali Meto, kako da je tako grdo
opečena; kraste je nosila na obrazu do smrti.

To vam je znano, kaj ne, da kresni večer dobi
živina razum in govori? Neki hlapec je poslušal po¬
govor svojih dveh volov. Pripovedovala sta si, da bo
gospodarja pičila kača, njegova vdova se bo omožila
in da bo dala enega teh volov zaklati za svate. Hlapec
pove to gospodarju. Mož se prestraši in ostane doma.
Mesto njega gre orat hlapec. Naenkrat se privali proti
njemu debela kača. On izdere kol in odbije kači glavo.
Njiva je bila daleč od doma, zato je bila obljubila go¬
spodinja, da se mu bo prineslo kosilo na polje. Hlapec
čaka, kosila ni. Ko pride domu, zasliši hrup in jok.
Gospodinjo so našli brez glave in jo devali ravno na
mrtvaški oder. Zdaj spozna hlapec, da je bila tista
kača njegova coprniška gospodinja.

Takih povesti bi vam povedala lahko na kupe,
pa nečem, ker se mi z Jerico že zdaj smejeta in si

156

bržkone mislita, da sem prava prismoda. Dandanašnji
pa se je res tudi vsakemu drugemu laže smejati kakor
v stare čase. Nekdaj je v naših krajih vse mrgolelo
hudičev, strahov in drugih pošasti; ni bilo nobenega
človeka, da bi ga ne bilo kaj strašilo; videl je kako
prikazen vsak človek, ki je šel po noči skozi kako go¬
ščavo, mimo kake stare kapele. Zdaj hvala Bogu se
sliši čimdalje manj. V svoji mladosti sem sama več¬
krat srečala kak strah, več ko dvajset let pa imam mir.
Ko je umrl rajni bogatin Jelovšček, je hodil od konca
vsako noč nazaj in je prešteval denar v lukenjskem
gradu. Potrdila sta mi to dva njegova oskrbnika, ki sta
ga videla s svojimi očmi. Že veliko let pa počiva mirno
v svojem grobu. Včasi je cvetel vsak kresni večer denar
s plavim plamenom, zdaj preteče po pet let, da ne
opazi noben človek tega.

Grajska gospodičina Gena je bila zadnja, kateri
se je prikazal povodnji mož pri Brajtenovem. Priko-
bacal se je iz mlake Sovnice, zelen kakor kuščar. Komaj
mu je ušla na kozolec. Ali od takrat je že več ko
petdeset let. Tudi divjih mož je čimdalje manj. Tistega,
ki je prebival v luknji pod kapiteljskim Marofom, so
videli najstarejši ljudje, mladina pa ne ve zanj nič in
se ne boji laziti po njegovi votlini.

Med Cegelnico in Češčo vasjo spremlja ponočne
popotnike še zdaj mož, velik kakor najvišja smreka,
ali veliko ljudi ga ni nikoli videlo, zato pravijo, da
se pridruži samo tistemu, ki vanj verjame. V Krko sta
enkrat padla dva vola, pa ju je zgrabil hudi Šrekelj
in ju vlekel pod zemljo do Brajtenovega. Jarem je
priplaval skoz luknjo na zemljo, vola pa je pohrustal
Šretelj. Tudi o tej nevarni pošasti se ni čulo nič že

157

več ko trideset let. K starim ljudem so dohajale in
jim prerokovale srečo in nesrečo Rojenice. Zdaj jih ni
nikjer; za nas mlajše ne marajo.

Nekaj bi bila skoraj pozabila povedati. Ljudje, ki
so v življenju prestavljali mejnike, so še po smrti iskali
pomoči pri prijateljih, da so popravili njihovo krivico
in jih rešili iz vic. Meni sta naredila tako škodo že
dva soseda; oba sta umrla, ali nazaj ni nobenega.
Mora hodi še tlačit, ali Mora ni kak poseben duh,
ampak nič druzega ko kaka coprnica, ki se pritlači
skoz okno in gnete človeka včasi tako hudo, da tišči
pene.

Se hudič je izgubil nekdanjo silo in pravico. Včasi
se je prikazoval vsem vlačugarjem, ki so hodili po noči
k dekletom. Zdaj se falotje potepajo z babami o pol¬
noči po hosti in mu še žvižgajo na prste, pa se ne
da priklicati. V šentjernejski fari je nekdo prisegel po
krivem. Take je prejšnje čase vse jemal hudič. Hodil
je tudi ponj. Grešnika je otel nekolikokrat fajmošter,
nazadnje pa se je naveličal nadlegovanja in mu je dejal,
da ne sme iskati nič več pri njem zavetja. Hudič pride.
Kako sta se ravsala, mi ni znano. To pa vem, da ga
ni vzel, ker živi še dandanašnji.

Tudi pamet je zapustila rogina. Neki pijanec ga
pokliče in prosi za denar. Hudič pravi: „Kaj mi boš
pa zapisal?" Pijanec odgovori: „Tole deklico" in kaže s
prstom na bankovec, ki ga je imel v žepu. Hudič misli,
da mu je namenil hčer, ki je blizu njiju okopavala.
Pijanec dobi tri sto goldinarjev. Hudič pride po hčer,
ali oče mu da bankovec: „Na, tvoj je ta papir —
kakor sva se zgovorila. Jaz sem mislil to punico, ne
pa otroka."

158

In hudič ni imel nobene oblasti do hčeri; ker se
ni precej pobral, je pijanec vzel krepelko in ga dobro
namahal.

Zastran pošasti, strahov, duhov in hudiča nam je
res lepo odleglo zadnjih trideset let. Ali toliko več pa
imamo zdaj teh presnetih coprnic. Kakor gosenice so
se zaredile v vsakem kotu, da jih je kakor listja in
trave. Brez njih ni nobena tara, nobena vas. V domači
fari jih poznam po obrazu šestinštirideset. Da jih je
v ajdovški podružnici petnajst, sem že povedala. V
Mokrem polju je moja prijateljica Meta naštela samo
štiri. V Prapročah se je pastir preoblekel narobe, menda
v cerkvi, in je videl, da so vse žene in dekleta te
vasi coprnice, razun dveh ali treh. V mestu so jih na¬
šteli več ko sedemdeset. Med hribovci pa, pravijo, da
jih je še veliko več kakor pri nas ob Krki in Te¬
menici.

Iz hribov tudi še niso pobegnili hudiči in stra¬
hovi. Ti ljudje imajo tedaj vse nadloge na glavi, zato
ni čudo, da so tako plašljivi in divjaški. V šempeterski
fari živi star mož, ki pozna coprnic po imenu in po
obrazu več ko dvatisoč. Nikar ne mislite, da je tako
težko spoznati mrcino! Treba je dobro paziti, kadar
se govori s kakim človekom: Kdor je coprnik ali co¬
prnica, ima nekaj posebnega na licih in nosu ter v
očeh, v hoji in besedi, da se ni mogoče prekaniti.
Veliko ljudi je že tudi videlo babo, ko je ravno padla
iz oblakov. Možje, ki ne lažejo nikoli, so mi rekli, da
potrdijo to s prisego, če je treba. Ljudem je znano dosti
umetnij, s katerimi se najde prava coprnica, ali ni se treba
tako truditi. Jaz sem jih spoznala, kakor sem rekla, čisto
sama brez zakletve in polnočne hoje v cerkev in na

159

druga nevarna mesta. Mnogokrat se izdajajo coprnice
tudi same, včasi iz maščevanja, včasi pa menda tudi
iz pozabljivosti, posebno v takih krajih, kjer jih je
veliko.

Vidite, kakor se smejete vi nam, tako in z večjo
pravico se smejemo me vam, da nečete verjeti v co¬
prnice. Ta reč je tako jasna, očitna in gotova kakor

to, da sedimo mi tu za mizo in se gledamo in pogo¬

varjamo. Na to resnico bi prisegla pred smrtjo. Iz take
nevere bi utegnile priti velike nevarnosti. Coprnice nam
delajo kvar že zdaj, ko jih poznamo in se jih varu¬
jemo in branimo. Za božjo voljo! Kaj še le se bo

godilo potem, ko bodo zaslepljeni ljudje trdili, da jih

ni? Ali ne bodo šarile še stokrat hujše kakor dozdaj
po njivah in hlevih in povsod? Dobro, da mi starejši
tega ne bomo doživeli. Izmed sto ljudi, ki so premaknili
štirideseto leto, jih ne boste našli vsaj v naših krajih nikjer
gotovo ne deset, ki taje coprnice. Mladini se je zavr-
tilo v glavi. Takih modrijank, kakor je tale Jerica, se
nahaja že precej tod okoli Novega mesta. Ali če gremo
štet od hiše do hiše, bomo našteli še tudi med mla¬
dino za dvajset nevernih sto vernih. V mestih in med
gospodo, vem, da je drugače: ti ljudje ne verujejo ne
v coprnice, ne v Boga, ne v hudiča. Zapomnite si
dobro, da bo nevera v coprnice zaredila tudi po kmetih
prav tisto nevero za druge reči. Duhovščina bi svojo
dolžnost bolje izpolnjevala, ko bi se vojskovala zoper
coprnice, ne pa zoper dobro in potrebno vero, da so.

Med to pripovedko je prilomastil v hišo zarob-
ljenec Žak. Z veliko nevoljo je poslušal Lenko. Ko
dovrši ona govorjenje, zarohni: „Ali smo storili kak
smrtni greh, da nas pokoriš s takimi oslarijami?" Dobro-

160

voljna gospodinja se mu smeje in ga tolaži. Žak za¬
bavlja še dobro četrt ure; že sem mislil, da sedi poleg
mene človek, ki je sicer sirov v ponašanju in besedah,
drugače pa bistroumen in prost babjih vraž. Tudi jaz
se začnem z njim pomenkovati. Žak neha sčasoma
pobijati tuja mnenja in začne razkladati svoje.

„Jaz sem hodil veliko po svetu, sem poslušal ljudi
več, ko je bilo treba in sem tudi sam kaj premišljeval.
Našel sem, da so na krivem potu oboji, kmetje in go¬
spodje. Kmetje verjamejo v coprniško mast in kleške
shode. Ko bi res bila taka mast, bi se bogme vsak
general zapisal rad hudiču, da bi namazal z njo vo¬
jake in jih peljal po zraku v trdnjave in poglavitno
mesto sovražnikovo. Gospoda bi si ne bila nikoli iz¬
mislila železnic; ker se ne boji hudiča in pekla, bi se
mazala s tako mastjo in popotovala bi po zraku še
hitreje kakor po dragih železnih cestah. Pod Klekom
sem bil sam in sem slišal, kako so se tam vsi razumni
ljudje smejali babjim shodom; vsi so dejali v en glas,
da je Klek taka gora kakor vsaka druga; mesto hudiča
in coprnic lazijo po vrhu mravlje, polži in kušarji. Bog
ne deli svoje oblasti z nikomer, najmanj pa s hudičem
in njegovo sodrgo.

Še bolj neumni pa se mi zde gospodje, ki so
zaverovani v svoje bukve in svojo učenost. Pravijo,
da nam zemlja zato ne rodi, ker je ne znamo obde¬
lovati. V Bršlinu bodo naredili šolo, da bodo učili v
njej nas kmete kmetovati, češ potem bomo pridelali
desetkrat toliko kakor dozdaj, in jim bomo lahko tudi
še desetkrat več davkov plačevali. Modrost njihovih
bukev pa nam je že zdavnaj znana. Pravijo, da nas
bodo izurili napravljati dober gnoj, kakor da ne bi

161

11

vedel pri nas vsak otrok tega, da na pognojeni njivi
žito bolje raste kakor na pusti in da je masten gnoj
bolj izdaten kakor kaka suha šara. Gospodo bi jaz
prosil samo za eno dobroto — namreč za to, da nam
izgine z naše zemlje kakor kafra, da ne ostane noben
sled za njo. Potem šele bi si kmet oddahnil in bi hodil
gotovo rad v cerkev, molit za njeno neusmiljeno dušo.

Jaz pravim tako, da gospodar polja in pridelkov
niso ne kmečke coprnice, ne gosposke umetnosti, ampak
mesec, ali, kakor se bere v slovenskih bukvah, luna.
Gospoda ugiblje, da mesec ne more imeti velike moči
do zemlje, ker je predaleč; tudi so iztuhtala, da je
velik kakor kako cesarstvo, ali nam se vidi zato tako
majhen, ker je oddaljen od zemlje veliko tisoč milj.
Take čenče nam trdijo in pišejo Nemci in Slovenci.

Jaz sem videl veliko dežel in sem prišel tudi pod
visoko goro na Štajerskem, kateri pravijo Kogelj. Prav¬
zaprav je beseda daljša, pa sem polovico pozabil. Ali
to nič ne škodi. Stoječ pod Kogeljnom sem gledal,
kako izhaja mesec. Šla mu je bogme trda. Večkrat se
je pomolil čez goro, ali je odskočil zopet nazaj, kakor
da se zadeva ob vrh in res se je zadeval. Hrib je bil
zanj na tem kraju previsok, pa se je odmaknil neko¬
liko niže in zdaj je brez truda zdrknil na obnebje.
Tudi sem videl ob tej priliki oblak ne samo pod luno,
ampak tudi nad luno. Ta pogled mi je dokazal, da
učenjaki lažejo. Kogelj je res zelo visoka gora, more¬
biti dvakrat ali trikrat višja od Gorjanca, pa naj bo
tudi desetkrat. Več ko en dan pota bi gotovo ne
potreboval do vrha. Kje je tistih tisoč milj, če pridem
lahko do meseca že v enem  dnevu. Tudi to, da je
šla luna pod oblakom, je dobro znamenje, da ne plava

162

tako visoko, kakor sanjarijo škrici. Zdaj mi ni težko,
presoditi ji velikost in reči, da ne more biti manjša od
kake graščine. Kje je tisti prostor za celo cesarstvo?

Najbolj imenitno pa je to, da sem se prepričal
o bližavi lune, ker mi ne more zdaj nihče več utajiti
nje moči do naše zemlje. Solnce in luna sta kakor mož
in žena. Brez moža ni zaroda, brez žene ne roda. Živ¬
ljenje delata solnce in mesec, solnce daje gorkoto,
svetlobo in cvetje, luna pa kalico, rast in sad. Kakor
umrje človek brez glave ali brez srca precej, tako bi
poginil tudi naš svet, ko bi nam Bog odtegnil katerokoli
teh svojih dveh svetilnic. Brez solnca bi vse zmrznilo,
brez lune bi vse zgorelo. Če bi prašal kdo mene, ka¬
teri nam daje več koristi, bi. skoraj rekel, da mesec.
Veste, zakaj? Zato, ker dela mesec vreme. Kadar je
suša, se tolažimo, da bo pomogel mlaj, kadar dežuje
štirinajst dni zaporedoma, poprašujemo vselej, kje je
pratika, kaj obeta mesec? Luna ima pa v sebi še druge
moči, po katerih se ravna rast zeli in žita ravno tako
ali pa še bolj kakor po vremenu. Če usejem žito o
mlaju, bo rodilo vse drugače, kakor če ga denem v
zemljo o ščipu; kadar mesec raste, ima drugačno oblast,
kakor kadar se stiska in nazaj gre. Vsak dan meseca
ima svoj blagoslov in svojo škodo. Naši pametni pred¬
niki so dobro zapazili ta razloček, pa so sejali neka¬
tere reči ob mladem, nekatere ob starem mesecu, tudi
v drugih opravilih so se dali voditi mesecu. Še dan¬
današnji se ne bo lotil pri nas noben razumen človek
kakega večjega dela, da ne bi pomislil, ali mu je luna
ugodna ali ne.

Ali naši predniki so grešili v dveh rečeh. Naj¬
prej jim ni bilo na misli, da 'ima mesec po luni samo

163

n*

osemindvajset dni, po solncu pa trideset in enointrideset.
Lunine menje se ne morejo goditi dve leti zaporedoma
in tudi več let ne ravno tiste dni. Mlaj je včasi že
od konca meseca, včasi v sredi, včasi bolj proti koncu,
kakor kane. To pa nareja velik razloček za rastline,

mlaj 1. dan meseca bi jim morda hasnil, 15. dan pa

škodi. Naši očetje tudi niso pazili natanko. Govorili
so, da je mlaj ali ščip, pa je že več dni mesec ali
rastel ali pa pojemal. Ti možje niso znali pisati, zato
jim ni zameriti, da si niso zapominjali vsak dan me¬
seca posebej, kako moč ima do zeli in človeških
opravkov. To pa se mora na vsak način storiti, dru¬
gače kmet ne pride nikoli do prave vednosti, kdaj
mu je delati kako reč, da ga sreča ne prevari. Mi
kmetje si moramo napraviti bukve in zapisovati vsako
leto, kako n. pr. je rodil lan, če smo ga posejali ob
mlaju, kako če L, 2., 3. dan po mlaju, kako če na
začetku meseca, kako če desetega ali dvajsetega. Čez
kakih dvajset ali trideset let se nam bo odkrila vsa
resnica. Če bodo naši otroci sejali lan, recimo, dvaj¬
seti dan v mesecu, bodo natanko vedeli, da jim bo

plenjal dobro, če pet dni pozneje, pa da ni pričako¬

vati nobenega blagoslova.

Mlaja se boje naši kmetovalci vse preveč; pra¬
vijo, da nosi skoraj vselej nesrečo. To pa ni res. Šta¬
jerci vedo iz izkušnje, da je prav takrat najbolje re¬
zati trsje in grozdje brati. Mi se ne držimo natančno
tega pravila, zato so pa naša vina tudi slabejša od
štajerskih. Kadar bomo bolje poznali vso oblast, ka¬
tero ima luna razne dni vsakega meseca, bomo gospo¬
darili lahko in z večjo koristjo kakor zdaj, brez brš-
linske šole in brez gosposke učenosti. Te znanosti, ka-

164

tero hvalim in priporočam jaz, se bodo naši kmetje
prijeli prav radi in brez velikega truda, ker verjamejo
v luno že zdaj trdno in sploh vedo za več njenih
moči in se ravnajo po nji v vseh kmečkih delih. Po¬
glavitna potreba je, da ne poslušamo teh prekletih
škricev (obrnivši se proti meni). Brez zamere, gospod!
Vi ne verujete v mojo modrost, jaz pa ne v vašo in
tako sva bot, kakor pravijo Gorenjci. Lenka, koliko
je računa? — Tu je denar. Z Bogom, ali pa tudi: Z
vragom, komur ni všeč naš kranjski, kmečki Bog!

Čudni astronom odide; Lenka in Meta potrjate
veliko oblast lune, ali branita tudi svoje, v Žakovih
ustih nemilo raztrgane coprnice; Jerica se jima smeje;
jaz pa pretresam za se razne vzroke goste teme, ki
zakriva še zmirom našemu ubogemu narodu pot do
uspešnejšega napredovanja. Praznoverje je najstrašnejši
bič, ki tepe in mori človeštvu telo, dušo in srce. To¬
laži me misel na mladino, pogled na bistroglavo de¬
vico. Solnce čistega spoznanja ne sije še nikjer, ali
semtertje se je jelo svitati. „Puca zora, bit če dana.“

165

Župnik.

IVTajljubši kraj Žabjeka mi je bila tiha dolinica, četrt
' ure od Prečine. Zemljo pokriva mehek, zelen mah
in senco daje pet košatih gabrov. Semkaj sem se hodil
hladit in prebirat knjige. Zoper nevihte in dež sem si
spletel in zvezal iz suhih in živih vej prijeten šator
in ga pokril s kosom stare rogoze, s smrekovimi skor¬
jami in z mahom tako čvrsto, da ni mogla prilezti v
to skrivališče ne najdrobnejša kapljica. Enkrat, ko sem
bil tukaj, začne grmeti; poleg navade pustim gabrovo
senco in grem v šator. Mesto mene pridejo tja, grede
iz cerkve, tri stare ženice. Domu se jim ni mudilo
kljub bliskanju. Vse tri sedejo pod drevje. Njihov
nevažni pogovor sem lahko slišal in si ga tudi zapisal.

Prva žena:  Tukaj lahko ostanemo. V gaber ne
trešči nikoli. Ko sta popotovala Marija in sv. Jožef z.
Jezusom v Egipet, so si odpočili pod gabrom. In
Jezus je drevo blagoslovil, da bo treskalo v vsa druga
drevesa, samo v gaber ne.

Druga žena:  Tudi lipa je sveto drevo. Dela
hlad cerkvi in romarjem, in čebelice nabirajo na nji
vosek za cerkvene sveče. V lipo ni nikoli treščilo.

166

Enkrat pa ni bilo ognja, da bi mogli prižgati v altarju
sveče. Že so mislili romarji, da bodo morali iti domu
brez sv. maše. Lipa prosi Boga za ogenj. Bog pošlje
strelo in strela užge lipo in zdaj so užgali sveče in
opravili sv. mašo. Zato treska rado v lipe, ali se nobena
še ni posušila od tega. Njej ne škodi nič. Vselej ji nara¬
stejo nove in še močnejše veje, včasi požene okoli stare
lipe po sedem in še več mladih. Bog varuje svojo lipo.

Tretjažena:  Nekdaj ni treskalo tudi ne v bukev.
Ali bukev se je pregrešila. Prišla je pod njo deseta
hči in jo prosila za počitek. Bukev pa je dejala: Po¬
beri se od mene, desetnica! In Bog je preklel bukev
in dal streli oblast, da treska vanjo in jo podira.

Prva žena:  Se drevje ni brez greha, kako neki
bi bil človek, ki je iz mesa in krvi? Gospod faj-
mošter so nam povedali danes kaj lepo, da ni brez
madeža nobenega človeka, zato moramo imeti potrp¬
ljenje eden z drugim.

Drugažena:  Veš, na koga sem mislila ob teh be¬
sedah? Bog mi odpusti greh! Človek je že tako slab, da
bo našel v ljudskem očesu precej pezdir, svojega bruna
pa ne vidi. Veš, jaz sem mislila na gospoda fajmoštra.
V eni reči res niso imeli prav. Gospoda si je izmi¬
slila to neumnost, da je ločila šolo od cerkve. V šoli
nimajo duhovni zdaj nobene oblasti več. Naš gospod
pa so zdaj hudi na šolo in na učenika. Pravijo, da šola
odslej ne bo rodila nič prida sadu, da se bo izpodko¬
pavala v nji naša vera. Učenik pa pravi: Jaz nisem
zakrivil tega ločenja, ali jaz ostanem kristjan in bom
učil otroke tudi zanaprej po postavah matere katoliške
cerkve. Meni je žal reveža. Ljudje vedo, da se fajmošter
ne brigajo več za šolo, pa ne pošiljajo otrok več

167

tako pridno v šolo, in tudi ne dajo več radi uče¬
niku, kar mu gre od vsake hiše. Mož je res dober
in bogoslužen človek, moli doma sam naprej angelsko
češčenje in ima veliko rodovino in skrbi z njo čez
glavo. Fanta je dal v mestne šole. To mu naklada
strašne stroške. Tudi hčere so zelo učene, in kako
lepo nam pojo v cerkvi! Človek misli, da sliši peti
nebeške angele. Pri drugih pevkah se mi začne kmalu
dremati. Kadar pa pojo učenikova dekleta, ne bi za¬
spala, če bi jih poslušala ves dan. Mislim, da se faj-
moštru premalo smilijo učenikovi ljudje.

Prva žena:  Spomnila si me zdaj tiste vojske,
ki jo je imel naš cesar z Lahi. Lahi so hoteli planiti
čez kranjsko deželo. Gospoda je cesarja izdala, dru¬
gače ne bi bil nikoli izgubil Benetek. Naši vojščaki
so taki, da si ne boje celega sveta. Ko je prišel Lah
do naše meje, se je izmislila gospoda, da se mora
vzdigniti nanj vsa kranjska dežela. Gospoda je ho¬
tela ostati doma, samo kmetje naj bi se vojskovali.
Naši kmetje pa so dejali: „Čemu pa dajemo vojake?
Brez nas bi se lahko opravilo, ko bi gospoda imela
kaj poštenja." Nekateri so rekli: „Mi ne gremo nikakor
ne." Drugi so rekli: „Mi gremo, ali gospoda mora
iti naprej." In še drugi so rekli: „Če se že moramo
vojskovati, se bomo zoper gospodo. Zdaj je prišel tisti
prerokovani čas, da bomo naredili in poravnali z go¬
spodo račun." Bila je taka zmešnjava kakor med zi¬
darji babilonskega turna. Takrat so potegnili naš faj-
mojšter z gospodo in so učili in opominjali naše
kmete, da naj gredo na Lahe. To, vidite, gotovo ni
bilo prav. Hvala Bogu, da je tisti hrup potihnil. Dobri
prijatelji so sporočili cesarju, kaj dela naša kranjska

168

gospoda. In cesar ji je odpisal, naj pusti kmeta na
miru in jo je hudo ozmerjal in oštel.

Tretja žena:  Zdaj si me spomnila neke druge
red, ki se je pa pripetila že dolgo pred to laško vojsko,
pa ne vem, koliko se je pisalo. Takrat si je izmislila
gospoda tudi lepega vraga. Raztrobila je po deželi, da
je cesar obubožal in da naj mu posodimo kaj denarja
mi kmetje. Ljudje so se od konca smejali; tako ne¬
umen ni bil nobeden, da bi verjel, da prosi cesar na
posodo revnega kmeta. Naenkrat začne gospoda štrkati
po vaseh in oznanjevati: „Alo, odprite mošnje. Grun¬
tarji daste lahko sto, tudi dvesto goldinarjev; kdor se
bo branil, bodo prišli žandarji ponj.“ In tako se je vse
tudi zgodilo. Nekateri so se zbali gospode in so pod¬
pisali, kolikor se jim je naložilo; drugi so vpili, da ne
dado nič, pa so prihrumeli žandarji in jih tako dolgo
pestili in gonili, da so se morali udati. Takrat si je
lakotna gospoda napolnila svoje prostorne malhe, ce¬
sarju pa je rekla, da smo mu denar sami ponudili.
Cesar je rekel, da ne potrebuje od kmeta ne krajcarja
in tako si je gospoda razdelila ves denar med sabo.
Midva z rajnim možem sva morala posoditi sto gol¬
dinarjev, nazaj sva pa dobila le dvainosemdeset gol¬
dinarjev. Tudi tistikrat so se naš fajmošter združili z
gospodo. Govorili so ljudem, da jim to posojilo ne bo
v nobeno škodo. Marsikateri jim je verjel in podpisal,
kar bi ne bil storil brez njih. To ni bilo prav. Kmetu
se veliko pozna, če izgubi naenkrat osemnajst goldi¬
narjev. S tem denarjem se lahko plača pol davka.

Prva žena:  To je res. Midva z Janezom sva
izgubila več kakor trideset goldinarjev. Radovoljen
davek je tak, kakor smo ga nabirali te dni za papeža.

169

Kdor je kaj dal, je bilo prav, kdor nič, pa tudi
prav. Jaz sem dala tri groše, mojih sosed pa nobena nič.
Rekle so: „Papež ima gotovo več ko mi, pa so ostale
zato vseeno dobre kristjane kakor jaz, morebiti še boljše.
Žandarji niso lovili nikogar, če ni dal nič.“

Druga žena:  Mi tukaj obrekujemo fajmoštra.
Veste, to se mi ne zdi prav. Saj niso rekli, da so oni
brez madeža. Kar je kdo grešil, bi morale prikrivati,
ne pa očitati. Dostikrat pa človek tudi graja, ko nima
za kaj. Morebiti pomnite še tistega učenika, ki je znal
tako lepo peti in orglati. Dekleta so začela kar v cerkvi
drsati z nogami in poskakovati, kakor da so kje na
plesišču. Fajmošter so se hudo jezili zaradi tega. Učenik
je moral iti proč od nas. Ali ne veste, kako smo se
vsi poganjali zanj, kako smo se togotili na fajmoštra?
In fajmošter so delali prav. Cerkev ni za ples. Zdaj
to spoznam, takrat pa sem vpila na njih, neumnica,
kakor vsi drugi.

Tretja žena:  S tem, kar sem rekla, Bog varuj,
da bi bila hotela razžaliti fajmoštra. Gospod so modri
in dobri, da še nismo imeli tacega. Njihova maša in
pridiga ni ne predolga, ne prekratka, ampak ravno prav
za kmečke ljudi.

Druga žena:  Njihovih pridig se ne morem na-
slišati. Vse jim gre tako lepo po vrsti, da se ne ustav¬
ljajo nikoli, ne motijo nikoli, ne popravljajo nikoli;
ena beseda se veže z drugo, da se ne more lepše.
Kmeta poznajo, kakor da bi sami kmetovali. Nauke
jemljo vse iz domačega, kmečkega življenja. Ne go¬
vore učeno, ni treba premišljevati, kaj nam hočejo po¬
vedati, vse je tako prosto, lahko, razumno. Človek se
mora izveličati, ako posluša fajmoštra.

170

Prva žena: Tudi v spovednici napeljujejo tako
lepo, da mora dobiti grešnik voljo za poboljšanje.
Prašajo za vse okolnosti, tolažijo, svare, uče in vse z
lepo; ne zmerjajo nikoli. Spoved pri njih mi je dosti¬
krat pregnala prevelike skrbi, mi olajšala srce in mi
pokazala pravi pot, kako mi je ravnati z možem, da
ostane v hiši ljubi mir, in pa z otroci, da ne trpe škode
ne od prevelike ljubezni, ne od prehude strogosti.
Gospod so res bogoslužen in previden mož, prav slu¬
žabnik božji.

Tretja žena:  O, so, so. Zato pa se je tudi v
naši fari toliko predrugačilo na bolje. Ponočevanje še
ni izginilo, ali ga je veliko manj ko prej. V cerkvi so
ljudje držali v rokah paternoštre, molili pa niso dosti.
Zdaj imajo vsi bukvice in sama vidim, da bero vsi iz
njih. Tudi moliti se uče več, tudi nekaj novih, prelepih
molitev. Na izpraševanje hodijo skoraj vsi, prej je
prišel, če je hotel, če ne, pa ne.

Druga žena:  Dobro se spominjam, kakšne sit¬
nosti sta imela fara in kapelan z njihovim prednikom,
ne vem že več, kako so mu dejali. Prišli so nanj po¬
noči tolovaji, kapelan so ušli in sklicali cerkovnika in
druge ljudi in tolovaji so morali pobegniti. Fajmošter
so zdaj hoteli, da jih farmani stražijo vsako noč. Od
začetka niso godrnjali, nazadnje pa so se vedne straže
naveličali in so rekli: „Naj gre gospod drugam, morda
si bomo vendar dobili tacega, ki si bo upal živeti med
nami brez čuvarjev/ Pa smo ga res tudi dobili. In
kako grdo je delal tisti fajmošter s kapelanom! Jesti
mu je dajal samo opoldne, zjutraj in zvečer pa nič.
Nam so se revež smilili, pa smo jim nosile jedi. Nas
je bilo sram, da bi gospod pri nas stradali. Fajmošter

171

pa nas je gonil proč in kričal, da smo kapetanove
lajdre. Nak, tega ne bom nikoli pozabila in odpustila,
če bom na smrtni posteljij, prej pa že ne. Bog nam je
priča, da smo hotele gospoda varovati lakote, druzega
pa nič. Ali Bog je pravičen. Kaplanu se je pozneje
godilo dobro. Fajmošter pa se je jezil nase in na ves
svet; za nobenega ni maral in nobeden zanj. Ko je
umrl in so ga zakopali, ni hotela zemlja njegovega
trupla; vrgla ga je prvo noč iz groba. S tem je Bog očitno
pokazal, da fajmošter nima pravice, preganjati in trpin¬
čiti svojega kaplana. Fajmošter, ki jih imamo zdaj, so
tudi v tej reči mož po volji božji. Nikoli se ni slišalo,
da bi imeli s kapelani kak prepir in ravs. Zmirom se
lepo prijazno z njimi sprehajajo in pomenkujejo.

Tretja žena:  Če pride zdaj v našo cerkev kak
tujec, se nam ni treba sramovati in bati, kaj bo rekel,
da je tako črna in grda. Ta fajmošter pazijo na red in
snago. Cerkev se mete, pomiva in beli. Kako lep je
zdaj veliki altar in sv. Elija! Kar se je dalo popraviti,
se je popravilo; kar je bilo raztrgano, gnilo in staro,
se je zavrglo in naredilo novo. Farmani gledajo svojo
cerkev lahko z veseljem in se tudi pred drugimi z njo
pobahajo.

Prva žena:  Tudi cerkveno streho so dali nare¬
diti novo. Dobro vem, kako smo se veselili. Prej je
dež naletaval skoraj tri tedne. Mi pa smo tako krvavo
potrebovali lepega vremena. Že smo se bali slabe letine.
Naenkrat začno fajmošter delati streho. Vsi smo rekli:
„Hvala Bogu in njim, zdaj vemo, da se bo vreme usta¬
novilo." Taki gospodje se ne motijo v tej reči; dobro
jim je znano, kdaj in kako dolgo bo lepo ali pa grdo.
Kdor ume spremeniti kruh v Boga, bo pogodil še

172

laglje kakor drugo reč; če je treba, naredi tudi solnčno
vreme.

Druga žena:  Pa tudi res ni deževalo dosti,
dokler so krili cerkev. Naš fajmošter morajo biti strašno
učen mož. Odkar so pri nas, nam ni toča delala dosti,
in skoraj nič kvara. Če je padlo semtertja kako zrnje,
se je kmalu pozabilo. Tako srečni so tudi Škocijanci.
Sedanji fajmošter jih zna dobro varovati toče. Kako
nadlogo pa trpe druge fare in le po neokretnosti svojih
duhovnov! Kaj je treba šempeterskemu žaliti našega
gospoda, ko ve, da je slabši od njih in manj učen?
Bilo je slišati, da jim je odjedel precej dohodka. Naš
fajmošter so krivico nekaj časa gledali, ker pa ni bilo
miru, se razjeze in nasujejo toče na tržko goro, Grčevje
in bližnje njive, da je bilo grdo videti. Ker šempeterski
ni nehal nagajati, so ga pozneje še večkrat nekoliko
nažgali. Ta kazen pa ni izmodrila šmarješkega faj-
moštra. Tudi on se je dvignil zoper našega. Naš
pa navale oblakov nad šmarješko faro in sv. Elija
dan udari taka toča na šmarješke njive in zasade, da
je zmela in zdrobila vse. Take hude vojske imata med
sabo tudi stopiški in brusniški fajmošter tam v pod-
gorju. Ne vem, kaj se ujeda brusniški; tudi on bi
že lahko vedel, da ni kos sovražniku. Ni dolgo, kar
so pravili Podgorci, da sta šinila oba v oblake in sta
se strašno zaganjala eden v druzega, dokler ni brusniški
telebnil na zemljo.

Tretja žena:  Nam je res dobro pri našem se¬
danjem fajmoštru. Jaz pravim še enkrat, da takega še
nismo imeli in ga ne bomo.

Prva žena:  To trdim tudi jaz, kakor tudi ne
bomo dobili nikoli več takega kaplana, kakršen so bili

173

tisti Gorenjec s tako čudnim imenom. Bili bi se mo¬
rali pisati: gospod Prav, pa so jim rekli: gospod Na¬
robe. Mi farmani pa jim nismo dejali drugače kakor
,.gospod Martin“ — če se ne motim. Me matere smo
take, da imamo rade samo tistega, ki ima rad otroke.
Gospod Martin pa so jim stregli tako, da jim ne more
lepše nobena pestunja. Kupovali so jim žemlje, rožiče,
podobe, bukvice, sadje in Bog ve, kaj še. Koliko
lačnih revčkov so nasitili s svojim kruhom! Kako lju¬
beznivo so se menili z otroci, jih popraševali to in to in
poslušali z voljo vse njihove neumnosti. Učili so jih
povsod: V šoli, v cerkvi, doma, na cesti. Niso se mogli
ločiti ne oni od otrok, ne otroci od njih. Po cele ure
so se izprehajali in šalili z njimi, ali jim pa razkladali
včasi kaj svetega, včasi pa tudi kaj veselega, kako
basen, kako povest. Popisovali so jim kače, tiče, ribe
in vsako žival domačih in tujih krajev. Tudi zapeli
so jim včasi, ker so bili gospod Martin kaj dobro-
voljen mož. Noben človek jih ni videl žalostnih in tudi
nikoli ne jeznih. Čemu pa bi se bili žalostili in srdili?
Vest so imeli dobro in mirno in vsi ljudje so jih tako
ljubili, da bi jih bili nosili radi na rokah, če bi se bili
dali. Pa vsa ta dobrota jim je bila prav prirojena; nič
se niso silili; mislim, da še sami niso vedeli, kako
so dobri. Ni mogoče dopovedati človeku, ki ni živel
pri nas, koliko so trpeli in potrpeli z našimi otroci.
Kdo drugi bi se bil vnel in začel po njih udrihati,
gospod Martin pa so rekli enemu dve lepi besedi,
druzega so gladili po laseh, tretjega malo pobožali,
četrtemu potisnili v žep rumeno jabolko, petemu ob¬
ljubili štruce, če bo danes priden in tako je šlo to
naprej. Nazadnje so prijeli enega z desno, druzega z

174

levo roko, pa so dejali: „ Otroci, do mosta vas bom spremil,
potem pa vi le hitro domu, da ne bodo mati hudi."
Oh, kako dobro so si otroci zapomnili vsako besedo iz
njihovih ust; vse nauke in molitve so takrat znali
osemletni fantički bolje na pamet, kakor jih znajo zdaj
oženjeni dedci. Otrok ni bilo treba priganjati: „Poj-
dite v šolo, napravite se za cerkev. Sami so se priga¬
njali in še kako! Po cesti se jim je zdelo predaleč,
pa so si poiskali bližnjic čez blato, jame, griče, njive
in travnike. Mesto ene ure so potrebovali do Prečine
komaj pol. Eni so tekli tako, da dobe prej žemljo ali
kak drug dar, večjidel so pa hiteli zaradi gospoda. Se¬
veda, vsak dan ni mogel vsak kaj ujeti; bila jih je
prevelika družina. Nekateremu ni padlo morebiti cel
mesec nič, ali tekel je vsak dan z enako naglico v
šolo in cerkev. Gospod Martin so odvzeli tako rekoč
staršem ves križ in ga naložili nase; nam ni ostajalo
druzega, kakor da otroke hvalimo in jih opominjamo,
da naj bodo taki tudi zanaprej. Tako so nas bogali,
da je bilo dosti, če je človek mignil. Tudi sami so
se ponujali: „Mati, ali prinesem vode? — Kaj ne, da
bi bilo treba v hlevu malo nastlati? — Nate klopco pod
noge, da boste laglje sedeli!" — Vse to so jih tako
naučili gospod Martin in tudi, da so se vsako jutro
umivali, česali, si snažili čevlje, kadar niso šli bosi in
še veliko drugih lepih reči. Zato pa ga bodo častili'
in hvalili še otroci naših otrok. — Večkrat slišim mla¬
dino, kako veselo se spominja tega gospoda. Fantje
se že dolgo napravljajo, da jih pojdejo enkrat obiskat
in jim izkazat svojo spoštljivost in hvaležnost. Rajni
prošt so pridigali: „Če hočete vedeti, ali je kak človek
dober, glejte, če ga imajo otroci radi. Če ga imajo,

175

mu lahko vse zaupate." Če sodimo g. Martina po teh
besedah, ga moramo šteti med najboljše ljudi na svetu,
ker skoraj ni mogoče, da bi otroci koga druzega bolj
ljubili. Večkrat, veste, mi je tako hodilo na misel in
sem dejala: »Škoda, da so šli ta gospod v duhovne;
ko bi bili oženjeni, bi imela pri njih žena nebesa že
na tem svetu."

Druga žena: Ho! ho!

Tretja žena:  Fej te bodi! Imaš šestdeset let,
pa govoriš take čenče. Dobro, da smo same. Za božjo
voljo, kaj bi si mislil, če bi nas kdo slišal!

* :f:

Ta prosti pomenek priobčujem zato, ker nam kaže
način, kako sodi o duhovščini naš slovenski narod. Naši
sovražniki govore, da ni druzega, ko čreda brezumnih
ovac, ki posluša slepo svoje duhovnike. Res je, da jih
posluša, ali kdaj? Žene so dostojno pohvalile duhov-
ske  čednosti svojega župnika, ali niso zamolčale, da
se v nekaterih, necerkvenih  rečeh z njegovim mne¬
njem ne ujema njihovo. Tako ravnajo Slovenci sploh.
Posvetne razmere presojajo samostalno, pritrjajo du¬
hovnu, če mislijo, da ima prav, ali se ločijo od njega,
če ne dela poleg njihovega prepričanja. V vseh verskih
vprašanjih pa ostajajo zvesti sinovi svoje matere ka¬
toliške cerkve; nad njo ne poznajo nobene višje avto¬
ritete. Odtod izhaja njihovo visoko spoštovanje do
mašnikov, posebno tistih, ki pravila čiste nravnosti ne
uče, ampak jih tudi sami izpolnujejo.

Ali narod, ki tako misli in ravna, ni vreden vsake
hvale in slave? Jaz menim, da imam o veri dosti svo¬
bodne misli, ali gnusi se mi sedanje laganje na staro-

176

častni zavod rimokatoliške cerkve in njene značajne
služabnike. In ta grdobija se godi celo v ime — svo¬
bode. Kdo bi bil verjel leta 1848., da se bo divna
ideja tistih zlatih dni izpremenila čez dvajset let v tako
ostudno spako! Zadnji čas pa je, da se izkorenini do
zadnje žilice poganska dedščina: abotna vraža, da
znajo duhovni delati točo in coprati. Skušnja uči, da
ta dolenjska vera ugleda cerkve ne povišuje, da ga
marveč uničuje.

V neki duhovniji je pobila toča. Baba je nabere
cel mernik, jo nese k župniku in mu jo vrže pred
noge: „Na, far! tu imaš bero od pšenice, katero si
nam posejal pred eno uro; — veseli se lakote, od ka¬
tere bomo pogibali mi in naši otroci!"

Vrli mož je izgubil pri ljudeh veljavo in je moral
prositi za premeščenje.

177

12

Tercijalke.

„Tercijal“, „tercijalka“, pomeni najprej človeka, ki
* hrepeni po višji krščanski pobožnosti. Mene ni
volja, zaničevati in zasramovati to lepo čednost.  Imel
sem jako bogoslužno mater, zato razumem in poznam
iz izkušnje njen blagodatni vpliv in blagoslov v rodo-
vinskem življenju. Jaz pa bom rabil to besedo v nekem
drugem, med Slovenci sploh razširjenem pomenu, po ka¬
terem je „tercijalka“ ravno to, kar hudobna  hinavka.

Tercijalsko krdelo je strašno veliko v naši Slo¬
veniji. Deli se na več vrst. Dolenjske tercijalke niso
kos svojim gorenjskim in ljubljanskim sestram; preveč
jih poteže nazaj zapeljiva moč sladkega in nesladkega
vina. Pa tudi dolenjske se razlikujejo med seboj. Nekatere
boš s težavo ločil od drugih žensk, nekatere pa dose¬
gajo skoraj šempeterske svetnice ljubljanskega mesta.
Povedal bom ob kratkem, kakšne so dolenjske tercijalke
srednje in višje mere, kakršnih se nahaja največ v
mestu in na deželi. V cerkvenih rečeh se ponašajo
takole.

Tercijalka gre prva v cerkev, zadnja iz cerkve. Če
je prva maša ob pol petih, jo boš našel v cerkvi včasi

178

že ob štirih. Najsvetejše dohajajo, preden še cerkovnik
odpre vrata. Ob nedeljah posluša mašo — včasi tudi
po dve ali tri — zjutraj in ob desetih in popoldne tudi
krščanski nauk. Brez maše ji ne mine noben sopraznik
in če je količkaj mogoče, tudi ne delavnik. Rada moli
križev pot, pogostoma hodi na pokopališče, ne zane¬
marja nobene šmarnice, nobene procesije in druge po¬
božne vaje. Brez nje se ne vrši nobena jezuitska mi¬
sija. Vsaj enkrat v letu se napoti na Zaplate pri Ča¬
težu ali na kako drugo božjo pot. Ona je na vsakem
cerkvenem shodu, če ni predaleč, v vsakem ponočnem
vrtcu, v vsaki pobožni družbi. Za vratom nosi škapulir,
zapisana je v razne bratovščine, moli vsak dan razun
cerkvenih in sploh navadnih molitev premnoge oče-
naše in češčene marije po dvajset, trideset in tudi po
sedemdeset in več. Dostikrat sprejema svete zakramente,
nekatera vsak mesec, najsvetejše tudi vsak teden.

Rada zahaja k duhovnom tudi na dom, prosit jih
za kake bukve, za dober svet in nauk, če jo napadajo
kake nevarne dvombe in skušnjave. Zadovoljna ni z
enimi  molitvenimi bukvicami, tudi ne z „dušno pašo"
in „Tomažem Kempčanom", zahteva še razne druge,
novejše, po njenem mnenju lepše in bolj temeljite
knjige. Najrajša prebira take, v katerih se veliko go¬
vori o peklu, božji sodbi in čudežih. Ona z eno be¬
sedo ne pušča v nemar nobenega pripomočka, ki ga
daje rimokatoliška cerkev svojim vernikom v izveli-
čanje.

Če človek vse to vidi, si mora misliti, da je ta
ženska zares pobožna in Bogu prijetna in da se pokazuje
brez dvombe prekrasen sad bogoslužnosti tudi v njenem
dejanskem življenju. Toda če opazujemo malo bolj na-

179

12 '

tanko že to bogoslužnost, se nam bo marsikaj zdelo
nekako čudno, smešno in sumljivo.

Čemu se križajo po dvakrat, trikrat in ne po
enkrat kakor drugi kristjani? Čemu se polivajo tako
pogostoma z blagoslovljeno vodo in trkajo na prsi
brez konca in kraja in oblizujejo tla in podobe na
stenah in v bukvicah in lazijo naprej s pobešeno glavo,
kakor nekdanji farizeji? — Kdor hoče zares moliti,
išče najrajši samote, tišine. Tercijalke pa iščejo prav
narobe javnosti, šuma, mnogobrojne skupščine. — Zakaj
sede tam in se postavljajo vedno tako, da jih morajo
videti ljudje, da morajo opaziti njihovo pobožnost du¬
hovniki?

Doma moli tercijalka le takrat, kadar ima poleg
sebe kako tovarišico ali kadar se nadeja, da bo človek,
ki gre mimo, pogledal skoz okno njene spalnice. Ude¬
ležuje se vsake cerkvene daritve; ni skopa, kadar se
nabira za kak mašni plašč, za dar, namenjen kakemu
duhovniku, za potrebe svetega očeta papeža, ali ne da
krajcarja zapuščenim, lačnim sirotam, ubogim bolnikom,
obupujočim rodovinam.

Vidi se jasno, da želi in zahteva za svojo po¬
božnost priznanje, hvalo, čast in slavo; njeno srce pa
je prazno, mrzlo, brezčutno. Molitev ji ne gre iz go¬
reče, po Bogu hrepeneče duše. Ustnice sicer migajo,
tudi oči letajo semtertje po bukvah, ali na obrazu in
v očeh ni najmanjšega znaka, da se udeležuje duh.
Včasi res da skleplje roke, da pogleduje škiljasto proti
nebu, da se privije iz prs kak zdihljaj, da se priplazi
na oko kaka solza — ali kako je vse to samovoljno,
narejeno, posiljeno, gledališčno, hinavsko! Vedno le

180

pred ljudmi, najrajši pred znanci, pred domačini, pred
duhovniki.

Vsak mig in gib trupla hlepi za pohvalo. Med naj¬
lepšo pridigo sem jih videl zehati in dremati, največa
slovesnost ni ganila in očarala njihove puste duše. Čez
bukve so jim švigale oči po okolici, da vidijo, kako se
ponašajo v cerkvi drugi ljudje, sosedi, znanci, vrstnice.
Dokler so stale, sem vselej opazil, da so se obračale
pogosto na vse strani in pregledovale z ostrim očesom,
če ne manjka kake dekle, ali druge znanke, posebne
take, o kateri je počil kak glas, da je zaljubljena.

Kdor moli v resnici, ne mara in ne ve, kaj se godi
okoli njega. Tercijalki pa je vse razodeto,- vse znano:
ve, kako je bil oblečen duhoven od nog do glave, ko¬
liko lončkov cvetlic je stalo v altarju, koliko ljudi se
je obhajalo, kdo se je v cerkvi pogovarjal in smejal,
kdo ni pokleknil ob povzdigovanju, kateri možak se
je oziral po dekletih, katero dekle po možkih, kdo je
prišel prepozno, kdo odšel pred koncem, kdo pa še cerkve
od znotraj ni videl, kake peče, zobce, mreže, robce in
kiklje so imele na sebi farmanke.

Človek, ki pozorno pazi, se kmalu prepriča, da
tercijalke bogme ne gredo zato v cerkev, da dado čast
svojemu Bogu, ampak iz popolnoma protivnih nagibov
in vzrokov. Zase iščejo, da jih ljudje vidijo in hvalijo,
obenem pa vohunarijo in preže na priliko, ogrditi svo¬
jega bližnjega, razvpiti ga za brezbožnika, napuhnjenca,
klateža in nemarnika za božjo slavo in službo.

Zanimivo je gledati zbor tercijalk, kadar se po
maši, najrajše pa po krščanskem nauku postavijo kje za
cerkvijo in si razkladajo novice in skrivnosti, ki so se

181

pripetile v soseščini od zadnje nedelje. Zdaj govori ena
z drugo; zdaj poslušajo katero po tri štiri druge; kadar
se izve kaj posebno mikavnega, to je, sramotnega, pa
se pokličejo vse in potem narede babe kolobar, pa
se skupno lotijo poštenja svojega bližnjega in ne od¬
nehajo, dokler ga ne razmesarijo na drobne kosce.
Včasi šepetajo in se muzajo, se cukajo za robce in
rokave in si namigujejo kakor tatovi, včasi se čuje
tudi kratko krohotanje in oster glas, kakor kačje si¬
kanje, ali hitro zamolkne vse, če se bliža kak tujec.
Le po naključju ujame človek kako besedo, n. pr.:
Tako je to? Kdo bi bil mislil! — Ti tiča, ti grda! Ča¬
kajte, zdaj pa še nekaj! — ti lajdra ti! — to se ne
sme trpeti! — Oh, ali mu bom zasolila!

Svoj zbor imajo tercijalke tudi pri kaki prijateljici
blizu cerkve, najrajše pa pri farovški kuharici, če je
njihovih misli. Gorje si ga taki fari, kjer poslušajo te
hudobnice duhovniki! Noben človek ni tako čist in
pošten, da ga ne bi obrizgale s svojim morilnim stru¬
pom, nobena razmera tako nežna, da je ne bi osvi-
njale s svojim ostudnim gobcem. Kadar padejo na
koga, se jim bliskajo od divje radosti zlobne oči kakor
mački, ki je dobila v kremplje miš. Raznaša se vsaka
najmanjša stvarca, ki se v fari godi in ne godi, iz
muhe naraste slon, iz kamna gora. Ve se natanko za vsak
lonec, kaj se v njem kuha, za vsak dolg, ki se naredi,
za vsak prepir med zakonskimi, za vsako ljubezen med
samskimi, za vsako nezvestobo in duševno in telesno
napako. Od ust do ust gredo skrivnosti, za katere je
človek mislil, da so spravljene kakor v grobu. Kar je
izvedela ali si izmislila ena tercijalka, znajo čez osem
dni vse druge in vsaka širi novico s svojimi dodatki

182

dalje od vasi do vasi, po domači in po bližnjih du-
hovnijah.

Sramoto in škodo delajo ljudem že opravljanje
in laži, še veliko večjo pa brezkončne zdražbe. Ni mo¬
goče, da ne bi prišlo sosedom nikoli nič navskriž, ali
bi se kmalu zopet zbogali, če ne bi začele hujskati
babe in prenašati semtertja, kaj je rekel ta, kako za¬
bavljal oni. Iz male iskre švigne velik plamen in dosti¬
krat ostane vsaj skrivno sovraštvo do smrti.

Koliko nedolžnih zavez in srečnih ženitev je razdrl
tercijalski jezik! Kar je za psa kost, je za tercijalko
ljubezen. Komaj izve za kako majhno prijaznost med
mladino, pa hajd z novico po vsej soseščini, k žlahti,
staršem in duhovnim in ne miruje prej, dokler ne
spunta cele okolice zoper grešnika, posebno zoper
ubogo deklico. Prav iz srca se veseli in ji privošči,
da kažejo ljudje s prstom nanjo in ji očitajo reči, ka¬
terih nikdar ni zakrivila. Kadar se snuje kaka ženitev,
so vse tercijalke na nogah; te grajajo ženina, druge
nevesto; te odvračajo njene starše, druge njegove.

Kadar se spro zakonski med seboj, pošten človek
tolaži in miri, tercijalke pa vselej podpihujejo jezo,
najrajše se takrat slinijo ženi in ji pomagajo obirati
moža, tudi ji pripovedajo o njem neznane in izmišljene
hudobije, da jo razkačijo še hujše zoper njega.

Tudi med prijatelji in prijateljicami netijo neza-
upnost in razdor. Mešajo se v vse razmere, stopajo med
brata in sestro in dostikrat celo med starše in otroke.
Če se naveliča duhoven njihovih ovad in marnov in
jih podi od sebe, šuntajo in hujskajo nanj vse farmane
in včasi ne odjenjajo, dokler ga ne odpravijo iz fare.
Semiškemu dekanu se je zagrozila psoglavka, da popelje

183

celo procesijo k materi božji na Brezje, prosit za nje¬
govo odstranjenje.

Človek, posebno izobraženi, se mora ogibati ter-
cijalk kakor besnega psa.

Enkrat se pridružim znanim ženam, ko je obje¬
dala taka sraka našo sosedo, pošteno krčmarico, kaj ji
je treba za dva otroka dveh pestunj. Jaz pravim: »Pe¬
stujete res dve, ali ena je zraven dekla, druga pa na¬
takarica, prave pestunje še v hiši ni.“ Komaj odidem
proč, se loti tercijalka mene: »Ta je tisti, ki taji Boga.
Po pravici so se zagrozili direktor, pater Ignac, da
bodo zapodili vsakega študenta iz šole, ki se bo menil
s tem lumpom."

To se razume samo ob sebi, da se obrekujejo terci-
jalke tudi same med sabo, najgrše pa razdevajo žensko, ki
je v resnici pobožna. Taka, splošnega spoštovanja vredna
in tudi deležna ženska je Mica Levstikova, sestra pi¬
sateljeva: Mica moli rada in veliko, ali ne gre nikoli
v cerkev, preden ne opravi hišnega dela. Slovi kot
pridna in razumna gospodinja. Govori prijazno z vsakim
človekom in celo (horribile dictu) z možaki, ne da bi
pobešala glavo. Najhujše pa je, da ne obrekuje nikogar.
Tercijalke se sicer z njo pomenkujejo, ali skrivaj jo
gledajo strašno pisano. Čul sem jih govoriti o njej:
»Mica je matasta tapica. Ni za noben pogovor. Čemu
neki se je pritepla v faro?"

Tercijalke okužile so nam nravno in društveno
življenje v vseh malih mestih in tudi v Ljubljani. V
Novem mestu je slovela nekdaj kot tercijalsko gnezdo
in slovi deloma še dandanašnji ulica »Na bregu." Ravno
tako Žabja vas, četrt ure od Novega mesta. Strašno je

184

kaznjena s to sodrgo semiška duhovnija. Ali popol¬
noma brez nje ni nobena fara, nobena večja vas.

Zdrahe delajo tercijalke tudi doma v rodovini, za
posel pa niso dosti prida. Kmet jih nerad jemlje v
službo; pravi: „Vsaka k ... a je bolja od tercijalke.“
V jedi so lišpave, ljubijo sladkarije, rade kofetkajo in
si kaj posebej kuhajo. Moških se na videz boje, grajajo
nečistost nad vse druge grehe, kriče, ako se pogovarja
le pet minut mož s tujo ženo ali žena s tujim možem,
da sta prešestnika, smatrajo tudi nedolžno ljubezen
za smrten greh. Če se jim pa približa izkušnjavec, se
malokdaj dosti branijo; poglavitno jim je, da se ne
izve. Znanci so mi povedali tudi za take, ki so se
vdale brez sramu nenaravnemu hudodelstvu sodomit-
stva in bestialnosti. Sploh velja pravilo, da se jim ne
more verjeti v nobeni reči. Če morejo, včasi nekatere
tudi kradejo in sleparijo.

Ne reci kdo, da rišem prečrno njihov značaj.
Meni je prirojeno, da rajši hvalim kakor grajam, ali
kjer dobrih lastnosti ni veliko in deloma čisto nič, jih
ne morem vstvarjati, kajti moj namen je, popisovati
razne vrste in stanove našega naroda tako kakor so,
ne pa kakor bi morale biti po moji želji in poleg zahte¬
vanja nravnosti.

Med tercijalkami nahajamo mlade in stare, sa¬
mice in žene. Največjega obžalovanja vredne so po¬
štene device, ki verjamejo hinavkam in se jim pri¬
družijo z voljo, da bi se tudi one same tako posve¬
tile. Čez nekoliko let so prav tako spačene kakor nji¬
hove družabnice. Posebno to je žalostno, da skoraj ni
mogoče, da bi se poboljšale, kajti vcepi se jim pre-

185

pričanje, da hodijo zdaj po pravem potu, da so Bogu
veliko ljubše kakor druga dekleta.

Ali seveda v mladosti uteče marsikatera iz krdela,
posebno če je denarna in lepa. Zaničevanje zakonskega
življenja se ne zdi vsaki pravično in pametno. Poznal sem
deklico iz bogate hiše, ki je prekosila razun ene vse druge
tercijalke v navidezni pobožnosti. Obsipali so jo z mastno
hvalo vsi sorodniki in farmani, najbolj pa bratje, na-
dejajoč se, da ji ne bo treba šteti dote. Nakupila si je
celo zbirko paternoštrov in molitvenih knjig, spalnico
si je čezinčez oblepila s svetimi podobami. Če je
srečala možaka, je gledala v tla in rekla z zamolklim
glasom: „Hvaljen bodi Jezus Kristus." Bila je videti
čudno bleda in otožna, na truplu ni ostalo druzega
kakor kost in koža.

Že je dovršila dvajset let, ko jo vpraša dobro-
voljen gospod: „Reza, kdaj se boš pa ti možila? Tvoje
vrstnice imajo že vse može."

Reza ga pogleda in zarudi. Drugi dan že je bila
vsa izpremenjena. Začela se je ogibati tercijalk in ži¬
veti kakor druga dekleta. Paternoštre je podarila drugim
razun enega, v izbici je pustila tri najlepše podobe,
druge je odtrgala. V dušo se ji vrne veselje, v život
pa zdravje. Čez dva meseca je bila rudeča, polna in
lepa, da bi človek zastonj iskal lepše v fari. Pred fanti
ni pobešala več oči, ampak jim gledala naravnost v
obraz in jim govorila: „Dober dan! Kako je kaj?  Zakaj
te pa nič k nam ni? Ostani zdrav, pa pridi kaj k nam!"

Ker ta prijaznost ni pomogla precej, pokliče staro
krčmarico in si jo najame za dober denar za mešeta-
rico. Narejala je iz najlepših cvetlic šopke in jih po¬
šiljala po kovačici tistim fantom, za katere je izvedela,

186

da bi se lahko ženili. S šopki je krčmarica obhodila
tri fare in preden preteče leto, ji najde ženina, čigar
imetek so cenili na deset tisoč gold. Zdaj živi srečno
z možem, hodi še zmirom rada v cerkev, ali preklinja
tožno dobo svojega tercijalstva.

Med tercijalke so šle mnoge že priletne, ko jih
je zapustil greh; nekatere so bile razglašene prej za
najnesramnejše vlačuge. Če imajo može, ali če so vdove,
ne skrivajo zaničevanja, ki ga čutijo do moža. Mislijo,
da dokazujejo s tem svojo svetost; svetosti zakona pa
te poživinjene avše ne poznajo. Sploh se lahko postavi
pravilo, da ne veljajo v nobenem stanu nič, ne v sam¬
skem ne v zakonskem. V dokaz naj priobčim izgled
dveh meni znanih, posebno slovečih tercijalk.

Pepica je hči malega uradnika. V cerkvi se je
tako dolgo plazila po nagih kolenih, da se je napra¬
vila na njih rujava debela skorja kakor na podplatih.
Če ni molila, je hodila po hišah in pridigala dekletom,
naj se poboljšajo. Delala ni nič; mati je bila prepri¬
čana, da je vstvarjena za svetost in za nič druzega.
Ta Pepica je tista deklica, ki je slovela še nad ome¬
njeno Rezo. Ko oče umrje, se ni moglo več živeti ob
lenobi. Ker ni znala nobenega posla, je morala slu¬
žiti za pestunjo, čeprav ji je teklo že osemnajsto leto.
Poleg otrok pa ni pustila tercijalstva in gospodinja se je
radovala, da je dobila tako pobožno služabnico. Skrivaj
je Pepica brala romane, novele, pesmi; domišljijo in kri
pa ji je vnemala tudi goreča ljubezen, ki jo je videla med
gospodarjem in gospo. Za trdno je namenila, da se hoče
zaljubiti tudi ona, ali to se ve skrivaj, da ne trpi škode
nje slavna svetost. Gospoda obišče brat, mož v dva¬
inštiridesetem letu, ali Pepico je brigala ljubezen, ne

187

pa doba. Ko sedi brat sam v svoji izbi in nekaj bere,
pride, ne da bi potrkala, ona k njemu. Pripeljala je s
sabo otroka, ki ga je naučila že zunaj, da se mora skriti.
Otrok zleze pod posteljo in zdaj se Pepica približa
gospodu in mu pove, da se ji zdi tercijalstvo neumno,
in da se ji je srce vnelo. Obenem se začne tresti in
omahovati. Gospod jo prime za roko, ona pa se mu
oklene okoli vratu in ga jame poljubovati. Mož ni vedel,
kaj bi si mislil. Čez nekaj časa Pepica odide s prepri¬
čanjem, da jo gospod ljubi. Zunaj pa jo začne srbeti
tercijalski jezik. Še tisti dan je povedala vsem deklam
debelo laž, da jo je poklical gospod k sebi in jo prosil
za ljubezen. Ona pa da je vzela s stene križ in ga je
zapodila z besedo: »Poberi se satan, proč od mene!
Jaz sem nevesta Jezusova, ostala bom zvesta svojemu
ženinu do zadnjega trenutka."

To nesramno čenčanje izve tudi gospodar in ga
priobči bratu. Konec se lahko ugane. Še tisti dan je
gospodinja pognala Pepico iz službe.

Pol ure od Novega mesta stoji pod gričem črna
koliba, v kateri se jesenski čas toči vino. Nekatere-
krati sem zašel tudi jaz v to nestanovitno krčmo. Go¬
spodinja ima kakih štirideset let, otrok pa nič. Kadar
se menijo o nji ljudje, hvalijo vsi venglas njeno sve¬
tost. V cerkev hodi rada črno oblečena, kakor nuna.
Med božjo službo se vede lepše od drugih tercijalk;
ne ozira se nič, ampak bere kleče, kakor zamaknjena
v svoje bukve. Doma govori malo, ali grozno resno
in modro. Gospodinjiti zna spretno in dobro. Kakor
vsi drugi, sem mislil o njej tudi jaz, da je res bogo¬
služna in vseskozi poštena ženska. Neko popoldne
pridem v krčmo in jo najdem prazno.

188

Sedem za mizo in hočem nekoliko minut poča¬
kati, da kdo pride.

Naenkrat slišim v bližnji kamrici krič pijanega
človeka in glas gospodinjin, ki ga tolaži. Pijanec pa
se ne da umiriti, marveč vpije, da sem razločil lahko
vsako besedo: „Ti sleparica ti, ti hinavka ti! Zdaj te
poznam, tiča, kako si to mislila! — Kaj ne, jaz naj bi
hodil vsak dan k tebi in zapijal svoj denar in napajal
tudi tebe? — Praviš mi, da me imaš rada. Mar mi je
za tvojo ljubezen! O dobro vem, zakaj me napeljuješ
na to prekleto ljubezen. Dedec ti je star, pa misliš, da
ni otrok za to, ker je star. Ali otroke bi rada imela,
kaj ne, tičica? Nisi neumna, z otroci bi prišla hiša tebi
v pest, tako poreko, kadar se dedec stegne, njegovi
bratje: Mrha, poberi se — hiša je naša. In ti, svetnica,
si izbrala mene — oh oh — ne bojte se vi, bratje!
jaz vam ne bom hiše odjedal, jaz sem pošten človek,
veš ti. Zdaj ti bom pa povedal, kaj si pa ti. Ti
si.“

Ni se mi ljubilo poslušati dalje tega gnjusnega
očitanja in zmerjanja. Šel sem proč in nisem prišel
nikdar več, krčma in krčmarica sta se mi pristudili.

Globoko tiči v značaju naših rojakov korenina
neke posebne zlobe, iz katere poganjajo strupene zeli:
potuhnjenost, zavist, zabavljivost, objedljivost. Ne trdim,
da je v vsem slovenskem narodu, tudi ne, da v večini
Kranjcev, gotovo pa je, da ga nosijo v sebi mnogi in pre¬
mnogi posamezni ljudje vseh  stanov. Ta lastnost nas
na našo sramoto razlikuje od vseh ostalih, tako prosto¬
dušnih in blagosrčnih slovenskih bratov. Ne vem, ne
kdaj ne kako se je zaredila. Morda je nekoliko pripo¬
mogla tisočletna sužnost, ali bratom ni bila postlana

189

nič bolj mehka postelja kakor Kranjcem. Bolj ver¬
jetno se mi zdi, da so jo začepili odurni pripomočki,
s katerimi se je pregnala iz naše dežele reformacija.
Najočitneje in v najgrši podobi se kaže dandanašnji
ta nravna bolezen brez dvombe na kranjskih terci-
jalkah.

Lila.

N ekaj let pred mojim dohodom na Dolenjsko (1866.)

je živel v Novem mestu in obhajal bližnjo in daljno
okolico mladi Rus Fortunatov. Ruska vlada ima hvale
vredno navado, da pošilja vsako leto nekoliko uče¬
njakov v tuje dežele, učit se jezikov in drugih ved.
Med te odličnjake je bil sprejet tudi filolog Fortunatov.
Njegov oče si je pridobil sloveče ime kot izvrsten pe¬
dagog in zdušen vodja vologdske gimnazije. Ves na¬
vdušen za duševni napredek Rusije si je hotel odgojiti
sina za naslednika svojih trudov in idej in je skrbel
na vso moč, da mu vcepi radostno voljo za nauke in
za učiteljski stan. Oče je doživel veselje, da so se
misli in nagnenja mladeniča razvijala po njegovi želji.
Mladi Fortunatov ni le kazal sijajne zmožnosti, ampak
jih je rabil marljivo in vestno ter si prisvojil v nižjih in
višjih šolah nenavadno velik zaklad vsakovrstnih, so-
sebno pa jezikoslovnih znanosti. Poslan „za granico“
(v tuji svet) si je' izvolil, ne vem po čigavem svetu
in napotku za pozorišče svojega specijalnega učenja
našo milo Slovenijo. Dalj časa se je mudil v Ljub¬
ljani in občeč z ognjenimi domoljubi in znanstvenimi

191

možaki, n. pr. z Levstikom, Dragutinom Rudežem i. t. d.
je imel obilno prilike, seznaniti se temeljito z jezikom in
z razmerami našega naroda. Omikani Slovenci so se
kaj radi pajdašili s krotkim, miločutnim možem. V nje¬
govem društvu se je človek lahko prav dobro kratko¬
časil pa tudi marsikaj naučil.

V kratkem si je pridobil lepo krdelce prijateljev.
Ves zamaknjen je ogledoval včasi z njimi, včasi tudi
sam s površja kakega hriba zelene doline, senčnate
dobrave in sive planine naše krasne domovine. V pro¬
strani Rusiji se nahajajo bolj veličastni, bolj romantični
kraji nego jih ima Slovenija. Ali Fortunatov ni videl
ne Kavkaza ne Ala-tava in kakor je tudi porečje se¬
verne Dvine, njegova domačija, se vendar nikakor ne
more meriti ne z lepoto ne z miloto slovenske dežele.
Njegovi znanci so se mu večkrat dobrovoljno posme¬
hovali in govorili, da se je zaljubil najprej v slovensko
zemljo, potem v slovenski jezik in v slovensko — vino,
nazadnje pa tudi v slovenska dekleta. Gotovo je, da je
z njimi izpraznil marsikak bokal, ali tudi to je gotovo,
da je bil Fortunatov prvi Rus, ki se je temeljito na¬
učil našega jezika, ter ga govoril tako pravilno in ročno,
da so ga imeli kmetje, kamorkoli je prišel, za rojenega
Slovenca, in sicer radi čistega izgovarjanja za Belega
Kranjca. Ljubljanske in gorenjske deklice so se mu
zdele zale zlasti zaradi obleke, ali ožje zaveze ni sklepal
z njimi nobene.

Fortunatov je bil majhne postave in prav drob¬
nega života, ali to se ni precej poznalo, ker se je na¬
vadno prav gorko oblačil, še po letu. Neki prijatelj,
pri katerem je ostal več dni, mi je pravil, kako se mu
je prvi večer čudil, ko se je slačil. Ko je deval s sebe

192

suknjo za suknjo, jopico za jopico in je prihajal vedno
tanjši in tanjši, se mu je zakrohotal na ves glas in ga
vprašal: I, za božjo voljo, ali te ne bo nič ostalo?

Takih anekdot sem čul dosti pripovedovati o For-
tunatovu. Smejal se jim je najbolj on sam, kajti bila
je njegova dobrodušnost tolika, da ga menda ni bilo
mogoče razžaliti. Če fotografija ne laže, ni bil lepega
obraza, ali tudi ne grdega. Prelepo se mu je svetilo
oko, posebno kadar je ogledoval kak lep kraj ali kadar
je govoril o svoji domovini in o slavjanski bodočnosti.
Kdor mu je zrl v obličje, je kmalu dobil prepričanje,
da mora biti to odlično pošten človek. Znanec, ki je
občil z njim najdalje, mi je rekel, da ga ne more dru¬
gače soditi, kakor z besedami: Non erat macula in
corde ejus.

V Ljubljani je slišal Fortunatov, da so se slo¬
venski običaji ohranili najčišče na Dolenjskem, da se
slovenski jezik ne govori nikjer tako pravilno kakor
na Belokranjskem in da veselejših Slovencev ni, kakor
so naši brezskrbni, lahkoživni Dolenjci. Te pripovedke
so zbudile v njem gorečo željo, preživeti nekoliko me¬
secev na Dolenjskem. Ko sem se doselil jaz v Bršlin,
so mi novomeški znanci pravili marsikaj o prijaznem
ruskem popotniku. Naš prosti narod in naši domoljubi
so ga sprejemali dobro povsod, kamorkoli je prišel,
sosebno sta se mu priljubila Metlika in Črnomelj. Ali
z gosposko je imel sitnosti in neprilike, da me je skoraj
sram povedati.

Če pripotuje kak Avstrijec v Rusijo, se ni še ni¬
koli zgodilo, da bi ga, ako ima potrebna pisma, nad¬
legovala policija in ga preganjali vohuni in uradi. Če
se pa prikaže kak Rus v Avstriji, se precej sumi, da

193

13

je ogleduh, ki je prišel rovarit in širit slavjansko pro¬
pagando. To neopravičeno mnenje se je zbudilo v nekih
glavah tudi zoper blagosrčnega Fortunatova. Skozi od¬
prto okno se je priplazil vohun, ko ga ni bilo doma,
v njegovo stanico in mu odnesel razna pisma. Čez
nekoliko tednov se je to ponovilo in ob tej priliki
mu je zmanjkalo tudi štiristo goldinarjev denarja, ka¬
terih ni nikoli več videl. Nazadnje ga je dal nek uradnik
celo zapreti. Fortunatov je ves nevoljen zahteval sod-
nijsko preiskavo. Ker se ni našel najmanjši vzrok ta¬
kemu postopanju, so mu morali kmalu zopet odpreti
ječo. Fortunatov se je branil, zapustiti jo in je hotel
imeti na vsak način preiskavo in zadovoljščino. Mo¬
rali so ga s silo odpraviti iz zapora. Predstojnik je
ograjal prenaglega uradnika. Od takrat je živel For¬
tunatov bolj v miru, ali vohuni so še zmirom lazili za
njim in popraševali, kam zahaja, s kom se druži in
kaj se razgovarja z ljudmi. V krčmah so prisedali k
njemu večkrat neznani ljudje, ki so skušali zaplesti ga
v kak političen pomenek. Ali Fortunatov je spoznal
tiče take vrste že v Rusiji in se jim je vedel umikati.
Bolj nesposoben človek za politično rogovilstvo kakor
je bil Fortunatov, se skoraj ne da misliti.

Ne daleč od Novega mesta teče potok Sušica.
Na njem stoji čedna vas, katero bom imenoval na
Sušici, dasi ima zdaj neko drugo ime. Sem zahaja
poletni čas veliko gospode iz bližnjih in daljnih krajev,
pa tudi kmetje, kajti ta kraj slovi radi zdravilne vode
že od nekdaj. V vasi se nahajajo tedaj tudi razne krčme
za goste. Jaz sem ostajal najrajši v Zamostarjevi, nekaj
radi dobre in cene postrežbe, še bolj pa zato, ker so
se gostili in prenočevali v nji moji stari in novi pri-

194

jatelji in znanci. V prisrčnem pogovoru z njimi mi je
preteklo mnogo prijetnih ur in dni. Pa tudi če nisem
našel nobenega tovariša, me ni moril pri Zamostarju
nikoli dolg čas, ker sem se mogel pomenkovati prav
po domače s prijazno hišno rodovino, sosebno pa z
Zamostarjevo hčerko Lilo.

Lila ni stregla v gostilnici, ampak je prodajala v
posebni izbi ljudem razno drobno blago. Hodila je ponj
v Ljubljano sama, denar je dajal oče, dobiček sta de¬
lila napol. Živela je tedaj Lila precej samostalno in
ta svoboda je ugajala na vso moč nje možkemu duhu
in se strinjala popolnoma z njenim vseskozi zrelim zna¬
čajem. Rodila se je kakor mnoge druge Dolenjke za
trgovko. Sploh se je govorilo, da ni prodala nikoli no¬
bene reči v zgubo. Kar je kupila za dva goldinarja, je
gotovo izvela za tri, včasi tudi za štiri goldinarje. Ali
pri njej se je nahajalo tudi le tako blago, po katerem
so ljudje najbolj popraševali, za katero so se vlekli.
Vsaka reč je morala biti tiste barve, za katero je ve¬
dela, da je pri ljudstvu najbolj priljubljena. Založila
se je najbolje s prosto in trdno, zraven pa ne pre¬
drago robo, ali čisto brez dragocenih lišparij ni bila
nikoli in tako so zahajali k njej radi postavni očetje,
resne starke, pa tudi bahati fantje in zala dekleta. Omi¬
slila si je za svojo prodajalnico z eno besedo vse, kar
je zahtevala šega časa in kraja.

Da si je znala delati dobiček, me je prepričala
lastna izkušnja. Za robec sem ji moral odšteti pol gol¬
dinarja, v Novem mestu bi bil dobil takega za trideset
soldov; škatljica klinčkov, ki je drugje po tri solde, je
veljala pri njej štiri i. t. d. Človek pa ji je dal rad ne¬
koliko krajcarjev več, ker je prejel vselej, če je želel,

195

13 *

dober nameček: preugoden razgovor s premeteno pro¬
dajalko.

Lila je obiskovala razun domače tudi mestno šolo,
naučila se je dobro po nemško govoriti in pisati, še
bolje pa računiti. Najtežji račun je rešila hitro kakor
bi trenil, včasi na papirju, še večkrat pa kar na pamet.
Kadar se je menila z mano, ali s kakim drugim omi¬
kanim Slovencem, je rabila pismeno slovenščino in
res se ne vem spomniti, da bi bila prišla kdaj zaradi
kakega izraza v zadrego.

Še veliko več kakor šola, jo je naučilo dejansko
življenje. Občevaje z gospodo in s kmeti je dobro
spoznala svet in ljudske potrebe, razmere in značaje.
Bile so ji znane ne le javnosti in skrivnosti domače
okolice, vedela je tudi za mnoge daljne rodbine in
kraje, kake navade in razvade imajo. Sosebno izurje¬
nost je kazala v zgodovini ljubavnih spletek in sla¬
bosti. Pri njej se je lahko izvedela biografija vsakega
tujca, ki se je prišel kopat, lahko je natanko seštela
in prerešetala vse ljubice, katere je res imel, ali s ka¬
terimi se je samo bahal.

Lila ni bila velike postave; lahko in voljno truplo
se je sukalo kakor vrtavka, se gibalo naravno in spretno
kakor riba. Obraza je bila bolj podolgastega, bledega
in čudovito živega in žlahtnega. Kadar jo je kaka reč
ugrela in navdušila, so ji švigale iz velikih rjavih oči
prekrasne, v jezi pa grozovite strele, da je človeka mraz
prešinil. Visoko čelo so ji opletali svetli, črni lasje.
Lila bi bila slovela za lepoto v vsaki gosposki družbi.

Ko sem se z njo seznanil, je bila že dopolnila
triindvajseto leto. Velikokrat sem videl, kako medeno
so se ji prilizovali gospodiči in kmečki fantje, ali proti

196

vsem se je obnašala tako resno in modro, da se ni
prijel njenega imena ne najmanjši madež. Tovarišija v
gostilnici se je pogostoma pomenkovala o njej, ali ni¬
koli nisem cul, da bi bila začela kako ljubezen s ka¬
terim častilcem in tudi ne, da bi se mislila inožiti, dasi
jo je snubil že marsikdo skrivno ali očitno pri starših.
To se mi je zdelo kaj čudno. S svojimi izvrstnimi
lastnostmi bi si bila lahko izbrala ženina po svoji volji.
Večkrat smo se popraševali, kaj pač more biti, da se
brani vseh lepih ponudeb, vsake stalne zaveze, ali
nihče ni mogel pogoditi te zanimive uganke.

Enkrat po letu pridem na Sušico z Majarjevo
slovnico ruskega jezika. Gostilnico najdem prazno, zato
se napotim v prodajalnico. Po kratkem pomenku me
vpraša Lila, kakšno knjigo imam pod pazduho. Po¬
kažem ji rusko berilo in rečem, naj ugane. Lila se
nasmehlja, pogleda najprej po prodajalnici, potem skozi
okno na cesto in na bližnji potok, po katerem so pla¬
vale race in pravi: „Slišite, ali veste, iz katerega je¬
zika so besede: Lavka, doroga, utka?“

Lahko se misli, kako sem se začudil tem ruskim
besedam. Lila se nasmeje na ves glas in me ponosno
vpraša, če mar zdaj verjamem, da pozna moje bukve.
To se ve, da me je gnala precejšnja radovednost, odkod
in kako ji je došlo to znanje. Povabi me, da sedem
k njej na klop ter mi obljubi razložiti to reč natanko.

„To, vidite, je bilo takole: Pred nekaj leti, ko še
nisem imela dvajset let, se je začel voziti v našo vas
mlad, kakor se je govorilo, jako učen mož, po imenu
Fortunatov. Priljubil se je kmalu vsakemu in tudi meni.
Vedel se je tako pametno, govoril je tako prijazno in
lepo, da smo ga kar poslušali. Vsak večer smo sedeli

197

z njim tam zunaj na klopi jaz, moj oče in moja ma¬
čeha in tudi dekle so se rade pridružile, če so količkaj
utegnile. Fortunatov je videl veliko dežel, pa nam je
popisoval vse po vrsti, kako se živi v tej, kako v oni,
najrajši in najbolj ognjeno pa nam je pripovedoval o
svoji ruski domovini. Slišite, tako navdušenih Slovencev
se nahaja, mislim, malo na svetu, kakor je bil ta mali,
blagi, prijetni Rus. Včasi nam je zapel tudi kako
rusko pesem, včasi me je učil ruske besede in tudi
sama sem ga izpraševala, kako bi se ta ali ta reč rekla
po rusko. Čez tri ali štiri tedne mi začne Fortunatov
govoriti, da me ljubi, da brez mene ne more živeti,
da sem jaz njegova prva in, kakor se je klel, tudi
zadnja milica, da se hoče z mano poročiti, če ga
morem uslišati, samo da mora dobiti prej privoljenje
od očeta. Tako zaljubljena kakor on jaz sicer nisem
bila, ali ne bom tajila, da mi je bil močno všeč. Rekla
sem mu, naj govori z mojimi starši, če dobi od očeta
povoljen odgovor, potem da bomo vprašali za svet še
gospoda župnika; če ne bo od nobene strani ovire,
se bomo morda pogodili, ali za zdaj in sama za se
da ne morem obljubiti nič. Te besede so razveselile
Rusa, da je skakal kakor otrok in mi hotel venomer
poljubovati roke in celo rokave.

Oče mu odpiše, da se neče protiviti njegovemu
nagnenju; ker ga pozna kot dobrega sina in pametnega
človeka, je prepričan, da si je izbral pošteno in omikano
nevesto, s katero bo lahko živel zadovoljno in srečno;
sprejel jo bo kot svojo hčer in jo ljubil tako kakor njega;
da mu pošilja svoj najboljši blagoslov in presrčno če¬
stitanje. To pismo mi Fortunatov prebere in me prosi
za roko. Zopet mu rečem, naj govori z očetom.

198

Očetu se je bil sicer na vso moč prikupil, vendar
le so dejali: Jaz nočem podirati vajine sreče, ali ena
reč me skrbi. Pravili ste nam tolikokrat, da je Rusija
večjidel ravna zemlja, skoraj kakor miza. Veste, mi pa
smo bolj hribovci. Tudi jaz sem dosti hodil po svetu
in dobro pomnim, kako strašen dolgčas me je tri v
Slavoniji, v Banatu in semtertje po Ogrskem. Zmirom
sem se oziral, kje bom zagledal kak hrib; tlačilo me je
nekaj kakor mora, zadovoljnega se nisem čutil nikoli
prej, dokler nisem prišel zopet v gorate kraje. Ravno
to so mi tožili tudi drugi Kranjci, ne vsi, ali skoraj
vsi. Skrbi me za Lilo, da se ji bo godila prav taka
in če se ji zavali na srce ta dolgčas, ne bo mogla ži¬
veti srečno, naj bi imela dobro jed, pijačo in postrežbo,
kolikor hoče. Ne zamerite, prijatelj, da vam tako go¬
vorim. Bog varuj, da bi vas hotel s tem kaj žaliti ali
žalostiti! Ali kaj se če, mi Kranjci smo že taki, da se
nam zde tudi najrodovitnejše ravnine puste in nam
začne v njih zmanjkovati sape.

Fortunatov je očeta tolažil in mu razkladal, da
nama ne bo treba živeti zmirom na ravni; tudi Rusija
ima bregove in hribe, dasi niso tako visoki kakor
kranjski snežniki, ali dolenjski Gorjanci. Imenoval je
veliko rek in jezer, ob katerih se vzdiguje gričevje,
pokrito z zelenimi dobravami, pisanimi travniki, čistimi
ribniki; na njem da se diše prav tako svež in prijeten
zrak kakor na Kranjskem.

Oče so se nekako pomirili, samo to so dejali in
tudi jaz sem bila iste misli, da moramo vprašati go¬
spoda župnika. Jaz, toliko me že poznate, da mi lahko
verjamete, nisem tako zabita kakor kmečke tercijalke,
ki mislijo, da so besede vsakega farja toliko vredne,

199

če ne še več, kakor sveto pismo. Ali našega župnika
dobro poznam in kako ne! Saj so me krstili, me pri¬
pravljali za spoved in sv. obhajilo, me učili moliti,
brati in pisati, dali dober svet ob vsaki priliki meni
in mojim staršem. Se nikoli se nisem pokesala, kadar
sem jih bogala, večkrat pa sem se, če sem poslu¬
šala svojo pamet. Gospod so že star mož; že to je
nekaj vredno, kajti sploh je znano, da se stari duhov¬
niki v vseh rečeh odlikujejo proti mlajšim. Za kaplana
nisem marala za nobenega. Če so zboleli župnik, kadar
sem se hotela izpovedati, sem šla rajša v Novo mesto
k patru Matevžu nego k domačemu kaplanu. Župnik
ne žele od nas nobenega dobička; nikdar niso hoteli
nobene reči zastonj vzeti, dasi smo jim dostikrat kaj
ponujali. Mene poznajo popolnoma in me ljubijo morda
bolj kakor oče. Za njih sem prepričana, da bi se vsake
moje sreče veselili in bi ob vsaki moji nesreči žalo¬
vali. Ta mož spada v vrsto pravih, čisto nesebičnih
mašnikov, katerih število se žalibog čimdalje bolj zmanj¬
šuje in kopni. Zato se nikar ne čudite, da sem sta¬
vila vanj tako zaupanje, da sem namenila glede mo¬
žitve ravnati se po njegovi besedi in modrosti.

Župniku razložim vse, kako in kaj je. Posluša me
nekako nemirno, da sem komaj to reč dopovedala.
Drugekrati se je vselej obnašal neizrečeno resno; preden
je zinil kako besedo, jo je vselej dvakrat prej pre¬
mislil; svete je dajal kaj previdno, počasno, ozirajoč
se na vse okolnosti. To pot se mi je zdel kakor izpre-
menjen. Ko sem ga na koncu svoje povesti o namenih
mojega Rusa pohlevno prosila za svet, bi li se mu
smela vdati ali ne, je rekel naglo, ognjeno in skoraj
togotno: Tega pa že ne, nikakor ne! Boljše, stokrat

200

boljše je umreti nego jemati takega. Vedi, da so Rusi
krivoverci, da zaničujejo in preganjajo našo sv. vero
hujše kakor Turki in luterani. Ta zaveza bi te pahnila
v brezdno večnega pogubljenja. Le beri „Danico," pa
boš videla, kake grozovitosti počenjajo Rusi proti Po¬
ljakom zato, ker so katoličani! Takih reči mi je pravil
župnik še sila veliko o Rusih; vem, da mi je pridigal
celo uro, kakšni divjaki da so in ne le nekateri, ampak
skoraj vsi in ta Fortunatov bo težko kaj boljši, kajti
vsakemu starovercu se vcepi že v otročjih letih, tako-
rekoč že v zibki sovraštvo do naše vere.

Jaz sem se prestrašila in rekla: „Ce je taka, me
ne bo ruska zemlja nikoli nosila/ Tudi oče so se kar
križali in dejali: „Nak, neverniku pa že ne dam hčeri,
rajši umrjem." Prej, veste, nam ni Fortunatov nikoli
pravil, kakšne vere da je; za Rusijo je pač večkrat
pripovedoval, da stanujejo v nji ljudje vsake vere ali
da žive vsi prijazno drug z drugim.

Še tisti dan ga vprašava z očetom, če ni morda
nevernik, staroverec? Fortunatov odgovori mirno: „Sem,
pa kaj zato? Radi vere se ne smemo sovražiti, saj smo
vsi ljudje otroci enega očeta."

Hotel je še dalje govoriti, ali moj oče mu se¬
žejo v besedo in pravijo: „Prav žal mi je, ali svoje
Lile vam ne morem in ne smem dati. Odsvetovali so
mi fajmošter in tudi sam tako mislim, da ni nikoli
dobro in prav, da bi pravoverni kristjani delali za¬
konsko zvezo s krivoverci."

Fortunatov osupne, molči dalj časa, boljinbolj
ga zaliva rdečica, naenkrat da eno roko meni, eno
očetu in izpregovori s čudovito krasnim, slovesnim
glasom: „Preljubi moji, poslušajte besedo, katero Vam

201

porečem in prepričan sem, da me ne boste hoteli pahniti
iz svoje prijaznosti, iz svoje rodovine. Moja vera ne sme
ločiti in ne bo ločila od mene moje ljubljenke Lilke.
Vero so me učili ljudje, ljubezen me uči srce. Ljudske
govorice so zmotljive, glas srca pa je glas božji in Bog
se ne moti nikdar. Če želite, se še danes odpovem
staroverja in pristopim k vaši rimokatoliški družbi.
Kako, ste li zdaj zadovoljni z mano? Govori, Lilka, ali
hočeš biti moja po tej slovesni obljubi? Govorite, oče,
ali se mislite še upirati moji sreči in zaupljivo smem
reči, tudi sreči svoje hčeri, katero bom imel za ljubo,
da ji bom hitel izpolniti vselej, z vsako žrtvijo vsako
najmanjšo in najskrivnejšo željo?"

Mojega očeta so te besede tako ganile, da so se
jeli jokati. Tudi meni je bilo čudno pri srcu, vendar
sem dejala, da ne bo škodilo, če se govori še enkrat
z gospodom župnikom. Ko sem čula, da se hoče Rus
izpreobrniti, sem menila, da ne bodo več ugovarjali in
branili, marveč se še veselili in me opominjali, da naj
ustrežem volji svojega snubača. Še tisti večer se napo¬
tijo oče h gospodu.

Župnik so poslušali in majali z glavo. Po dolgem
molčanju reko, da morajo to reč na vse plati zrelo pre¬
misliti in tudi Boga prositi, da bi jih razsvetlil, kak
svet da bi dali meni in mojim staršem; drugi dan po¬
poldne da naj se z očetom oglasiva pri njem.

Ko stopiva v izbo, je slonel za mizo in se držal
kaj resno in skoraj žalostno. Z roko da znamenje, da
naj sedeva in pravi: „To snubitev sem razmišljal ves
dan in skoraj vso preteklo noč. Radi nje nisem mogel
skoraj očesa zatisniti. Ali s katerekoli strani sem pre¬
tresal to reč, vedno sem moral ostati istega mnenja,

202

to je, da Lili nikakor ne kaže jemati Fortunatova. Vsi
ljudje in tudi vi ga hvalite, da je pohleven in pošten
mož, ali kdo vam je porok, da se ne hlini? Že marsi¬
katero ubogo deklico je pripeljal v nesrečo kak klatež,
ki se ji je znal prilizniti z možatim vedenjem. V tem
slučaju pa je treba še prav posebno paziti in se varovati,
kajti bolj potuhnjenih ljudi ni na vsem svetu kakor so
staroverci. Rus obeta prestop na katoliško vero. Če se
misli izpreobrniti iz pravega namena, to je, iz prepri¬
čanja, je njegova dolžnost to storiti in bo storil to tudi
brez Lile. Ali meni.se zdi, da ga na to ne vodi prepričanje,
ampak edino le vroča ljubezen. Ta občutek pa dobro vemo,
kako je omahljiv in minljiv. Traje le dotlej, dokler mu daje
rejo mladost in lepota. Kadar se poreče: z Bogom lju¬
bezen, se bo raztopilo tudi Fortunatovo katolištvo. Ta
mož misli premeniti pravzaprav samo vnanjo obliko, da
odpravi spotike, ki mu ne dajo priti v zaželjeno zakonsko
posteljo. Srce pa, verjemite mi, gori za resnice naše
svete cerkve prav toliko kolikor prej. Pa recimo, da je
res obsijala božja milost Fortunatova in da se bo tudi
zaklel in zavezal, odrejati otroke v naši veri, vendar
še ne bi mogel Lili svetovati, da ga usliši. Grešnike,
kaj ne, dela prilika? Greha se boji in ogiblje tisti, ki
se boji in ogiblje grešne prilike. Rusija pa je najstraš¬
nejši brlog vseh zmot, vsega krivoverstva, vseh hudobij.
Če gre Lila tja, ji preti neskončna nevarnost, da bo iz¬
gubila pravo vero in izveličanje svoje z drago Kristu¬
sovo krvjo odkupljene duše. Vedeti vam je treba, da
svet in hudič nimata nevarnejših zapeljivcev, nego so
staroverci. Svoje krivoverje znajo hvaliti in priporočati
tako medeno, s tako peklenskimi zvijačami in oblju¬
bami znajo loviti pravoverne katoličane, da so napra-

203

vili 1839. leta naenkrat več kakor dva milijona ljudi
naše vere na odpad od edino zveličavne matere kato¬
liške cerkve. Med odpadniki so se nahajali, groza je
slišati, celo škofje in več stotin drugih duhovnikov.
Če niso bili kos izkušnjavam taki učeni bogoslovci,
mar mislite, da jih bo premagala tako zlahkoma kaka
slaba ženska? Pa kaj se je Lili še treba možiti?
Sama ve, kolikokrat sem ji dokazoval, da je najlepši
in najsvetejši stan, se ve razun duhovskega, stan samski,
deviški. Jaz vam ne bom nič branil, storite, kar hočete,
ali moj svet je, da ostane Lila doma in dekle, kakor
je zdaj. Če se ji bo zavrtilo v glavi in ne bo moglo
njeno truplo prebiti brez dedca, saj je dosti fantov v
domačem kraju, da si izbere ženina. To, oče, pa vam
ponavljam še enkrat, da po moji pameti nikakor ne
more biti ne varno, ne prav in tudi ne lepo, ako bi
dovolili svojemu edinemu otroku, da se potepe z ne¬
znanim tujcem po svetu. “

Tako po priliki so nama gospod pripovedovali
in naju svarili. Moj oče zdaj niso vedeli, kaj bi rekli
in storili. Večkrat so nam pravili, kako žal jim je bilo
za Fortunatova. Župnikove besede so se jih sicer pri¬
jele, ali zdelo se jim je težko in nemogoče, povedati
Rusu, da me ne dajo. Prav natihoma so zapregli voz
in se odpeljali k rodbini. Tudi meni je bilo bridko pri
srcu. Revež se mi je smilil. Ko sem mu rekla, da ne
morem biti njegova, mi je padel pred kolena in je
jokal in me prosil in zaklinjal, da uslišim njegovo ne¬
skončno ljubezen. Dejala sem : Ni mogoče! — Fortunatov
vstane in se odpelje še tisto uro proti Ljubljani. Od
takrat se nisva nič več videla. Škoda zanj! Prav od srca
sem ga omilovala in dolgo ga nisem mogla pozabiti."

204

Lilo vprašam, če bi mu bila dala roko, ako se
župnik ne bi bil protivil. Reče mi: „0, bržkone. Ali
seve kar tako brez pogoja ne. Bil bi mi moral za-
ženiti kako hišo ali zapisati nekoliko tisoč goldinarjev.
Če se človek moži, je treba misliti na vse. Mož utegne
kmalu umreti ali pa tudi ni mogoče pri njem ostati,
če je prehudoben. Za take slučaje se mora nevesta že
prej zavarovati, da ne pride v kake zadrege, da ni
treba stradati ali beračiti.“

Ta odgovor me je zbodel in razžalil. Videč mojo
nevoljo se začne Lila na ves glas smejati in pravi:
„Moje besede vam niso všeč, ali bi se dalo težko do¬
kazati, da niso pametne. Veste, ta Fortunatov je bil
tako zaverovan vame, da bi mi bil zaženil in zapisal
vse, kar bi bila le poželela.“

Še to me je mikalo izvedeti, s kakšnim pogumom
je ubogi Fortunatov trpel svoj udarec. Lila odgovori,
da ne ve. Samo toliko je slišala, da je zapustil kmalu
potem kranjsko deželo in se hotel vrniti v Rusijo. Na
Poljskem pa je nanagloma umrl, ali ona ne ve, kaj
mu je bilo!

Na Sušici sem imel priliko, seznaniti in sprijaz¬
niti se tudi z Lilinim svakom, jako priljudnim in omi¬
kanim možem, ki je dovršil gimnazij v Novem mestu
in živi zdaj v državni službi na Dunaju. Enkrat me je
pobaral, kaj mislim o njegovi svasti? Rekel sem, da
se mi zdi prav bistre glave, ali da ji manjka po moji
misli ženske nežnosti. Prijatelj potrdi mojo sodbo in
pravi: „Lila je judovskega značaja. Nje ne more no¬
bena reč na svetu zares navdušiti razun denarja. Ona
je nezmožna in nesposobna koga ljubiti. Fortunatova
je morda umorila nesrečna ljubezen in kdo ve, če ni

205

to zanj sreča? Smrt bi mu bila še veliko bolj težka
in tožna, ko bi ga bil zakopal nesrečen zakon. Na
Lilini strani pa ga ni moglo doleteti kaj druzega. Glavni
in edino delujoči del njegovega bitja je bilo srce, v
Lilinih prsih pa ne bije in ne snuje ne sled tiste člo¬
veške, čuteče reči, ki jo imenujemo srce. Nje ne more
ganiti do solz žalost ali mil prizor; kadar se joka,
plaka od jeze. Kadar se smeje, se ne udeležuje duša;
vem, da si že dostikrat opazil, kako suh, prisiljen in
umeten je njen smeh. Če bere roman ali novelo, se
ji ne solze ob žalostnih prigodkih oči kakor drugim
dekletom, ampak se jim smeje in če jo vprašate, zakaj,
vam bo odgovorila: „Kdo se ne bi smejal takim ne¬
umnostim ?“ Lila posluša rada zaljubljene besede, spre¬
jema rada ljubavna pisma, ali vse iz špekulacije, da
bi vlovila kakega bogatina v svoje tenko in čvrsto sple¬
tene mreže. Fantje in gospodiči si žele ljubico za kratek
čas, prijaznost Lilina jim obeta uspeh, ali še vsak se
je prekanil in prepričal, da je vodila za nos ona njega,
ne pa on nje. Lilino devištvo ni v nobeni nevarnosti.
Omožila se bo ali prav dobro, ali pa nikoli. Ko bi
bila po svetu kaj znana, bi jo gotovo prišel snubit
bogat jud, skop trgovec ali pa kak drug oderuh. Take
ljudi bi osrečila.

Če še ne poznaš nje obrtniške žile, ti bom po¬
vedal slučaj, ki se je prigodi! včeraj. Zamostarjeva na¬
takarica ima razun drugih ljubčkov tudi viteza Langa,
ki jo je hotel razveseliti z novim krilom. Rekel ji je,
da naj si izbere pri Lili, kar hoče sama, plačal bo on.
Natakarica je tičica, kakor vse njene sestrice; hotela
je svojega Langa nekoliko namazati. Gre k Lili in
pravi: Ti, bedak Lang bo za me plačal kikljo. Vzela

206

bom tiste lepe pavoljnine, ki jo prodajaš po petdeset
soldov vatel. Pa veš, ne smeš reči, da je po taki ceni,
zabrusi mu šestdeset ali sedemdeset soldov, da si bom
pozneje za groše, ki bodo preostali, kupila lahko še par
lepih robcev. Lila pravi: dobro. Mesto petdeset je dal
Lang za vatel sedemdeset soldov. Natakarica se za¬
hvali ljubčku in odnese blago v spalnico. Ko odide
tudi Lang, se vrne sleparica v prodajalnico in se prav
sladko smeje, da bo dobila po vrhu tudi dva tri robce.
Ali to veselje ni dolgo trajalo. Lila se brani dati kak
robec in reče zabavljivo: „Kaj meniš, da sem res tako
neumna, da bi dajala svoj dobiček tebi? Bodi zado¬
voljna, da si vjela norca za krilo. Tistih dvajset soldov,
katere je za vatel plačal nad navadno ceno, sem pa
priberatala jaz, ne pa ti. Tudi jaz potrebujem nekoliko
robcev. “

Takih gnusnih ciganij bi ti lahko še dosti na¬
štel. Lila je sebičnica, mrzla kakor kača, ali to naj
bi bila, kolikor hoče, toda obenem je tudi strupena
kakor kača. S te strani je ti morda še ne poznaš. Njeno
zlobo čutimo prav v živo sorodniki in okoličani. V
vsako reč vtika skrivaj svoje papke, vohunari, ovaja,
draži, dela spletke in zadrge povsod in vsakemu. Sestro
je nahujskala zoper mojega brata, zdaj pa pravi, da
sem zakrivil jaz neslogo in brezkončno prepiranje.
Vselej sem se ustrašil, kadar sem slišal, da se bo ude¬
ležila kake veselice tudi Lila, kajti prav po mojstrsko
razume ostrupiti vsako zabavo, okužiti vsako pri¬
jaznost.

To ostro sodbo je izrekla o pastorki tudi mačeha.
Ko sva se pomenkovala o Fortunatovu, je jela zdiho¬
vati: Oh, kako sem se takrat jaz reva veselila, da se

207

bom znebila enkrat te nadloge, tega pekla, ki me tr¬
pinči že na tem svetu! Noben človek si ne more mi¬
sliti, kolika hudoba tiči v tej spaki. Pravijo: Gorje si
ga otrokom, ki dobe mačeho. Kdor pa izkuša to,
kar jaz, lahko reče: Gorje si ga mačehi, ki dobi pa¬
storko. Pri Zamostarju ne gospodinjim jaz, ampak
Lila. In kako mi oponaša vsak založek, ki ga pojem,
mi ograja vsako jed, ki ji jo skuham, zahteva račun
za vsak krajcar, ki ga izdam! Zoper njo se ne opravi
nič ne z lepo, ne z grdo, ne z vpitjem, ne s prošnjo,
ne z jokom. Gostom se sladka, da jih primarni v pro-
dajalnico, ubogo družino pa zmerja, pika in objeda
neprenehoma, da nam beži drug za drugim iz službe
in se bodo ljudje tako zbali naše hiše, da ne bomo
več mogli dobiti še poslov in najemnikov/

Štiri leta so minila, odkar sem spoznal Lilo. Ze¬
lena in cvetoča mladost jo je hitro zapuščala. Jela se je
obletavati in sušiti. V ustih ni imela skoraj nobenega
zdravega zoba več. Lotila se je je tista neprijetna
čmernost, ki označuje stara, obsedela dekleta. Mladi
kupci so zahajali k njej čimdalje bolj poredkoma.
Fantje so ji rekli prej: „Naša lepa Lila“, zdaj je mo¬
rala slišati včasi še na svoja ušesa razžaljive pridevke:
Zamostarjeva glista, Zamostarjeva gnida. Ko pridem
na Sušico obhajat svoj god, se tedaj jako začudim, da
jo najdem veselo, kakor je še nisem nikoli videl. Reče
mi: „Povedala vam bom nekaj novega, če še ne veste/

„Kaj?“

„Jaz sem nevesta! Snubil me je gospod M. in
čez štirinajst dni bo poroka. Mož sicer ni mlad in lep,
ali ima svojo hišo in toliko dela in zaslužka, da po¬
trebuje zmirom več ko deset pomočnikov."

208

Vprašam jo na pol zabavljivo, če ji ni zaženil
hiše? Lila nekoliko zardi in pravi: „Tega ne. Jaz
nisem tako abotna kakor nekatere, da bi se še zmirom
mislila mlado. Veste, če koraka človek proti tridesetemu
letu, se mora učiti ponižnosti in biti zadovoljen s tem,
kar se mu ponudi, posebno, če se mu ponuja kakor
meni kaj dobrega. Zadnji čas je, da grem. Moji ljudje
so se naveličali mene, jaz pa njih in tako bo odleglo
njim in meni.“

Moj prijatelj je pogodil. Lila je prišla v premožno
hišo k dobremu možu. Kolikor slišim, živi zadovoljno;
če se čuti srečnega tudi njen mož, nisem vprašal in
nisem maral izvedeti.

209


*




C0B1SS

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA

im mn illlllll
00000086908