P. b. b
svetovnih in domačih dogodkov
PoStni urad Celovec 2 — Verlagspostamt Klagenfurt 2.
LETO XIII./ŠTEVILKA 44
CELOVEC, DNE 2. NOVEMBRA 1961
Izhaja v Celovcu ■ — Erscheinungsort Klagentun
CENA 2.- ŠILINGA
Kandidati južnokoroških kmetov
Možje našega zaupanja
Za volitve v občni zbor Kmetijske zbornice za Koroško, v odbore okrajnih kmečkih zbornic in v krajevne kmečke odbore v nedeljo, dne 19. novembra 1961 je Skupnost južnokoroških kmetov vložila svoje kandidatne liste. Zahteve in koristi vseh kmetov, najemnikov in užitkarjev na gopodarsko zaostalem ozemlju južne Koroške bodo zastopali in za njihovo enakopravnost s kmeti severnih predelov dežele se bodo borili
v občnem zboru Kmetijske zbornice za Koroško:
KUN ER Mirko, Pd- Črčej, kmet na Blatu pri Pliberku.
Dr. Zwitter Mirt, podpredsednik Zveze slovenskih zadrug v Celovcu.
M a 11 e Boštjan, pd. Činkovc, kmet na Rutah nad St. Janžem v Rožu.
Trunk Lojze, pd. Ovnič, kmet v žužalčah, obč. Bekštanj.
Gregorič Lojze, pd. Homer, kmet v Mali vesi pri Globasnici.
Kramer Lovro, pd. Janšej, kmet v Holbičah pri Skofičah.
G a 1 o b Anton, pd. Pavlin, kmet v Zagoričah, obč. Bekštanj.
Krištof Gregor, pd. Frlin, kmet vDvoru, Bistrica nad Pliberkom.
v odborih okrajnih zbornic VELIKOVEC:
KUMER MirkO, Pd. drtOj k!m;' na Blatu pri Pliberku.
D o m e j Ignac, pd. Zgonc, kmet v Rinkolah, obč. Blato.
P i c e j Adolf, pd. Mohor, kmet v Zg. Žamanjah, obč. Skocijan v Podjuni. Golavčnik Jože, pd. Golavčnik, kmet v Zagorjah, obč. Žitara ves.
K o r d e ž Stefan, pd. Kukman, kmet v Mali vesi pri Globasnici.
B u č o v n i k Rokej, pd. Mali, kmet v Lepeni pri Železni Kapli.
K u c h 1 i n g Janez, pd. Havzer, kmet v Striholčah, ob. Važenberk.
U r a n k Jože, pd. Kavh, kmet v Encelni vesi, obč. Galicija.
CELOVEC:
WALDHAUSER Valentin, pd. Podnar, kmetvPodnu,»bčsiov.
Plajberk.
Krušic Anton, pd. Rupej, kmet v Velinji vesi, obč. Bilčovs.
Korenjak Janez, pd. Jančič, kmet v Treblenjah, obč. Smarjeta v Rožu. Kramer Lovro, pd. Janšej, kmet v Holbičah pri Skofičah.
O 1 i p Janko, pd. Kališnik, kmet na Sajdi v Selah.
G o r i č n i k Valentin, pd. Knežnik, kmet v Glinjah.
S a f r a n Janez, pd. Pomoč, kmet v Bilčovsu.
Sa bolnik Tomaž, pd. Kurnik, kmet na Plešerki pri Hodišah.
BELJAK:
TRUNK LOJZE, Pd. Ovnič, krnet v žužalčah, obč. Bekštanj.
Krištof Florijan, pd. Harej, kmet v Dragožičah, obč. St. Jakob v Rožu. Miklavčič Jože, pd. Sčedemnik, kmet v St. Janžu, obč. Ledenice. Dragašnik Jurij, kmet v Vinarah pri Lipi.
S c h n a b 1 Jože, pd. Stuc, kmet v Draščah, obč. Straja ves.
Lesjak Ludovik, pd. Postranjak, kmet na Bregu pri Rožeku.
R o p a č Jože, pd. Hanzl, kmet v Ločah, obč. Loga ves.
T riessnig Simej, pd. Virt, kmet v Ločah nad Baškim jezerom.
Kandidati Skupnosti južnokoroških kmetov so možje iz naše srede. Južnokoroški kmetje potrebujemo v občnem zboru Kmetijske zbornice za Koroško in v odborih okrajnih kmečkih zbornic močno zastopstvo. Vse stranke so nas doslej v zbornici zapostavljale. Zato združimo vsi svoje izjeme svoje glasove in dajmo jih v nedeljo, dne 19. novembra za
Skupnost južnokoroških kmetov
(Gemeinschaft der Siidkarntner Bauern)
V slogi je moč
Knežji kamen je prazen
Dobro uro hoda iz Celovca proti severu stoji vas Krnski grad. Tam so še sledovi starodavnega gradu koroških vojvod. Na ravninci poleg cerkve je stal na pol v zemlji gornji del rimskega stebra, po ljudskem izročilu imenovan knežji kamen. Danes stoji ta kamen v mestnem muzeju.
Na dan ustoličenja vojvode je sedel na ta kamen kmet-svobodnjak. Obdajale so ga neštete množice ljudstva, pričakujoč novega vojvode. Ta se je približal knežje oblečen s sijajnim spremstvom. Preden je prišel h kamnu, si je nadel kmečko nošo: suknjo, hlače in plašč iz sivega sukna, trde
kmečke čevlje in siv klobuk. V levo roko je vzel palico, z desno pa je vodil na vrvi lisastega vola in lisasto kobilo, ki še nista bila za vprego. Ko je kmet zagledal bližajočega se vojvodo, je zaklical slovensko: »Kdo je tisti, ki se tamkaj približuje?« Ljudstvo mu odgovori: »Deželni knez je.« Kmet vpraša dalje: »Ali je pravičen sodnik? Ali mu je mar blagor dovomine? Je li svobodnega stanu? Je li častilec in varuh prave vere?« — »Je in bode vedno!«, mu odgovori ljudstvo. Zopet povzame kmet: »Pa s kakšno pravico me more pregnati s tega sedeža?« Ljudstvo mu odgovori: »Odkupil ti ga bo s šestdesetimi vinarji, z lisastima živalma in z obleko, ki jo ima, in tvojo hišo bo oprostil davkov.« Nato je kmet kneza lahno udaril na lice, vzel vola in kobilo in se umaknil s kamna. Knez se je usedel nanj, mahnil z mečem proti vsem štirim stranem sveta in je obljubil, da bo ljudstvu pravičen sodnik. Potem je še iz-pil iz kmečkega klobuka požirek vode v znamenje treznosti in zadovoljnosti s tem, kar mu daje domača zemlja.
Tako poročajo kronisti tedanje dobe Otokar Štajerski, Janez Vetrinjski, Enej Silvij in kronika Schwabenspiegel. Vsi poudarjajo samoslovenski govor kmeta-svo-bodnjaka, omenjajo slovenske kneze Boruta in Gorazda in naglašajo slovenski značaj dežele in ljudstva. Zadnji ustoličeni knez je Habsburžan Ernst Železni leta 1414. Od tedaj pa je knežji kamen prazen.
Prazni knežji kamen pa je hkrati simbol zgodovine kmetijstva vobče. Skozi stoletja ■se stopnjuje omalovaževanje kmeta in kmetijstva do danes, ko postaja kmet s svojo pravico do primernega obstoja nadležna zadrega držav in meddržavnih ustanov. Poleg manj ali bolj izdatne javne pomoči ostaja zanj le še dobršen del pomilovanja.
Knežji kamen je stal pod milim nebom 'u v nikaki knežji dvorani. V celovškem muzeju je zanj prostora samo v vhodni veži. Tako je kmetijstvo konec konca v objemu naravnih sil, v svetu dognanih in nedognanih skrivnosti zemlje in v odvisnosti od blagoslova z neba. Kmet je gospo-dar, ki se ne da meriti z navadnimi merili in številkami o donosnosti in storilnosti. Kmečki stan je zibelka ostalih gospodarskih in socialnih stanov. Kmečki stan edini Vsebuje celega človeka: gaspodarja, očeta, Movenca, državljana, kristjana. Ta kmetova univerzalnost jamči za to, da tudi stoletje industrializacije ne bo moglo izbrisati gospodarsko sled njegovega dela in trud. Obstajal bo kmet dotlej, dokler bodo ljudstva molila: Daj nam danes naš vsakdanji kruh! Gospodova molitev pa ne bo nikdar utihnila na svetu!
Minuli četrtek so se na .povabilo obeh osrednjih kmetijskih organizacij sestali v Celovcu zaupniki iz naših občin, da raz-motnijo položaj v zvezi z bližnjimi kmetij-skimi volitvami ter se pogovore o volilnem delu, da 1m> uspeh naše liste, ki nosi naslov »Skupnost južnokoroških kmetov« čim večji1. Na ta način bomo 'dokumentirali našo voljo do soudeležbe in do ustreznega upoštevanja v Kmetijski zbornici, ki je osrednje interesno zastopstvo kmečkega stanu.
Nosilec liste »Skupnosti južnokoroških kmetov« g. Mirko Kumer, pd čerčej na Blatu, je 'V temeljitem .govoru orisal položaj kmetijstva na južnem Koroškem. Kot praktičen gospodar, ki je svoje življenje
posvetil rodni grudi, obenem pa gre s sodobnim časom naprej, je obdelal najvažnejše zadeve kmetijstva. Dandanes zahteva kmetijstvo izobražene, razgledane gospodarje, da se morejo znajti v naglo razvijajočih se gospodarskih razmerah. Segel je v svojo bogato prakso v raznih javnih službah, kot župan ter kot zastopnik v Kmetijski zbornici.
Včasih je bilo zadosti, — je dejal dalje — če je kmet gledal, da je dovolj pridelal za svojo družino in še nekaj za trg, da si je mogel z izkupičkom nabaviti tisto malo dobrin, ki jih ni sam prideloval ali na domu izdeloval. Danes pa mora predvsem gledati, da prideluje to, kar se mu po go-
Mohorjeve knjige so izšle!
Kot vsako leto so te dni — za Vse svete — izšle Mohorjeve knjige, 110 let po ustanovitvi in 10 let po obnovitvi Mohorjeve tiskarne v Celovcu.
Letošnji knjižni dar obsega:
KOLEDAR za leto 1962. Na 160 straneh prinaša obilo zanimivega, poučnega in razveseljivega branja. Cena 12.— šil.
Večerniško povest je prispeval Lojze Ili-ja in nosi naslov »GOSPOD ŠIMEN«, I. del. Je zanimiva zgodba iz bližnje slovenske slovenske zgodovine. Cena 10.— šil.
»KOROŠKI SLOVENCI«, 7 zvezek. Spisal sedaj že pokojni Fran Erjavec. Nadaljevanje zgodovine našega naroda na Koroškem Obravnava Napoleonovo dobo. Cena 10,- šil.
»FATIMA« je naslov knjige, ki jo je spisal pok. Srečko Zamjen in bo gotovo dobrodošla v vsaki krščanski hiši. Cena 15.— šil.
Izšla je tudi knjiga »AUSCHWITZ«, ki je pričevanje bivše zapornice v tem strašnem nacističnem koncentracijskem taborišču za ženske. Je pretresljiva in pomenljiva knjiga obenem. Cena 8.— šil.
Te dni razpošiljajo Mohorjev dar, o katerem bomo še podrobneje pisali. Dobite ga pri zaupnikih Mohorjeve družbe, kjer pa tega ni, se obrnite na bližnjega slovenskega duhovnika ali pa naravnost na Mohorjevo družbo v Celovcu-Klagenfurt, Vik-tringer Ring 26, Austria.
Kdor naroči vse gornje knjige, jih dobi za 60.— šil. z malo »Pratiko« vred.
Volilne priče za Kmetijsko zbornico
JE TREBA IMENOVATI DO ČETRTKA!
Skupnost južnokoroških kmetov opozarja vse svoje pooblaščene zastopnike po občinah (Zustellungsbevollmachtigter Vertre-ter), ki so vložili kandidatne liste za krajevni kmečki odbor, da morajo do četrtka, dne 9. novembra 1961 za vsak volilni lokal svoje občine imenovati po dve volilni priči (Wahlzeugen). Volilne priče imajo dolžnost, da v imenu liste »Skupnost južnokoroških kmetov« nadzirajo potek volitev.
Volilne priče je treba prijaviti predsedniku občinske volilne komisije. Vsaka volilna priča dobi od njega izstavljeno izkaznico, s katero ima vsak čas dostop na volišče.
spodarskem računu najl>olj izplača ter kar more najbolje spraviti v denar. Kot drugod, je tudi v kmetijstvu potrebna skupnost, kajti tudi kmetijstvo je podrejeno splošnim zakonitostim celotnega gospodarstva.
Podpredsednik Zveze silovenskih zadrug, dr. Mdrt Z w i t 't e r, je nato poudaril, da mora tudi država kot skupnost vseh državljanov imeti tudi razumevanje, priznanje in upoštevanje za interese kmečkega stanu, saj je vprav v najhujših časih kmet s svojim delom skrbel za prehrano nekmečkega 'prebivalstva. Kakor drugod po svetu je tudi pri nas nastala in se razvila industrija iz kmečkih žuljev. Kot je takrat kmet skrbel za 'to, da so bili želodci delavcev in meščanov siti, pa morata danes industrija in trgovina prispevati pravični delež za kmetijstvo, da bo tudi kmet v enaki meri deležen gospodarskega in socialnega napredka kot drugi stanovi. Odpravljena mora biti krivica, ko je 22 odstotkov kmečkega prebivalstva udeleženih le z 11 odstotki na celotnem narodnem dohodku. Južna Koroška je pa še posehej zaostalo ozemlje, in to ne po svoji krivdi. Zato je dolžnast tistih, ki so to ozemlje zanemarili, da zamujeno popravijo!
Politični teden
Po svetu ...
Velika bomba se je razpočila
Minuli teden je ves stal v velikem pričakovanju, pričakovanj u strašnega dogodka, ki pa je šel za večino ljudi mimo, kot da ,se ni nič zgodilo. V ledenih puščavah »Nove zemlje« visoko na ruskem severu j,e eksplodirala najveoja bomba v zgodovini: vodikova bomba z razdiralno silo 50 ali več megaton. Ta številka mailo pove, morda si boste mogli več predstavljati, če vam povemo, da je bila ta atomska bomba 2600-krat večja kot ona, ki so jo vrgli Ameri-kanci na japonsko mesto Hirošimo leta 1945 ter je usmrtila 80.000 iljudi. Poskus na Novi zemlji je »uspel«, vendar tega do-sedaj še nismo zvedeli iz kake uradne sovjetske objave, temveč po posrednih opazovanjih evropskih, ameriških in japonskih potresnih in vremenoslpvnrh opazovalnic. Tudi na Dunaju so zaznali povečani zračni pritisk. Sicer pa so učinki atomskih bomb raznih velikosti že po dosedanjih poskusih dobro znani in jih strokovnjaki zlahka izračunajo. Taka bomba tehta 11 ton. Pri eksploziji nastane ognjena krogla s premerom 11 km, ki v območju nadailjnih 4 km uniči vsako živo stvar. V še širšem krogu naslednjih 16 km razruši običajne stanovanjske zgradbe. Nastala vročina pa more povzročiti opekline v območju 56 km pri osebah, ki niso zavarovane. V zemljo samo pa izgrebe 2 km široko in 120 m globoko luknjo. Radioaktivni ostanki, 'ki se pri eksploziji razprše po ozračju, 'tehtajo skujmo 1 tono. Dobrih 80 odstotkov jih pade po nekaj tednih nazaj na zemljo, ostanek pa še ostane naprej v ozračju. Posledice teh radioaktivnih ostankov in njih žarčenj za zdravje ljudi in živali, pa tudi še nerojenih bitij, še niso znane in jih bodo znanstveniki imeli obilo priložnosti, raziskovati. Radioaktivni ostanki se bodo z vetrovi razširili na vse strani, posebno bo pa prizadeta severna polobla in Japonska. Na Švedskem, Norveškem in v Veliki Britaniji so odredili posebna merjenja radioaktivnosti, mleka in pitne vode, da pravočasno opozorijo prebivalstvo na morebitne nevarnosti. Radio in časopisje po vsem svetu prinašata poučne sestavke o radioaktivnosti ter navodila, kako se pred njo zavarujemo.
Združeni narodi pozivajo zaman
Hruščev je slovesni poziv 85 članic-Združenih narodov, da naj Sovjetska zveza tega poskusa ne izvede, označil kot »histerični izbruh«. Sovjetsko časopisje pa tudi molči kot je molčalo o vseh dosedanjih 24 atomskih poskusih v zadnjih tednih.
Vsa demokratična javnost po svetu obsuj,a te poskuse, ki so brutalna grožnja vsem tistim, ki se nočejo ukloniti komunistični tiramiji, pa tudi opozorilo tistim, ki so doslej verjeli, da je komunizem tudi človečanski politični nauk. V zadregi pa molči komunistični tisk, prav tako so se v svoje brloge zatekli vsi levičarski sopotniki, ki so v minulih letih na takozvanih '»mirovnih kongresih« demonstrirali in obsojali atomske poskuse kot »nečloveške« in glasno zahtevali od Zapada, da jih ustavi'.
Pač pa je tudi sovjetsko ljudstvo moglo spoznati še eno, prav tako nečloveško plat komunizma. Na 22. ‘kongresu sovjetske komunistične stranke se nadaljujejo obtožbe proti Stalinu in njegovim posmrtnim pomagačem. Na dan prihajajo vedno nova razkritja o grozodejstvih za časa vlade ge-orgijskega tirana. Ali pravilneje, grozodejstva niso nova, nova so samo imena, s katerimi je bil topot obogaten že itak dolgi seznam »Stalinovih žrtev«. So to sami »najboljši komunisti«, ki so služili isvoji ideji, a so jih Oblastiželjne klike okoli Stalina (Molotov, Malenkov, iKaganovič, Vorošilov) s »krivičnimi« obtožbami spravile v prezgodnji grob. Ker gre za vrhunske funkcionarje komunističnega režima, se more razsoden človek vprašati, kako j,e bilo mogoče, da je bilo prav med najvišjimi oblastniki toliko falotov! Dolga leta je Vorošilov bil državni predsednik, Molotov ministrski predsednik in zunanji minister!
Kdo je kriv in kdo nedolžen?
In še eno vprašanje se vsiljuje: Ah so bili falotje res samo tisti, ki jih sedaj Hruščev obtožuje, potem, ko je nad 30 let se z njimi vreti sončili v Stalinovi, milosti ter z njimi delil oblast? Ali pa so sedaj naenkrat bili proglašeni za falote samo zato.
po Stalinovi smrti stavili, na napačnega konja? V ,to notranjo sovjetsko debato so posegli tudi inozemski komunisti. Kitajski zunanji minister Čuenlaj je v svojem govoru imenoval Stalina '»velikega Marksovega in Leninovega učenca« ter položil venec rdečih rož na Stalinovo krsto v Leninovem mavzoleju na Rdečem trgu. Nato je odpotoval brez slovesa. Albanski komunist Hod-ža, ki ni bil povabljen v Moskvo, ker ni bil ubogljiv, pa je iz svoje prestolnice Tirane označil Hruščeva kot Judeža Iška-riota med »apostoli!« komunizma. Tu se je že res težko spoznati! V vsakem primeru pa gre za »tovariše«, ki se med seboj dobro poznajo in zato jim lahko verjamemo, kadar si med seboj očitajo dejanja, za katera oni sami najbolje vedo.
Stalin deložiran iz mavzoleja
Ob svitu vodikove bombe na Novi zemlji, ki bo mogla uničiti milijone res nedolžnih življen j, so krokodilove solze Hruščeva im njegovih prijateljev za nekaj desetinami »nedolžnih« komunističnih 'funkcionarjev, ki jim Stalin mi pustil učakati komunističnega raja na zemlji, malo prepričljive. Da pa gre komunistično maščevanje preko groba, pa priča najnovejši •sklep moskovskega komunističnega kongresa: Truplo Stalinovo bodo odstranili iz Leninovega mavzoleja, kjer se je minuli teden nenadoma pojavil napis: »Zaprto zaradi popravil«. Komunistično maščevanje niti smrt ne more ustaviti, kot ne more krokarjev in hijen ustaviti smrad razpadanja, da sledijo zadostitvi svojega nagona po mrhovinarjenju. Bomba na Novi zemlji ni samo pokazala velikih uspehov ruske atomske znanosti, ampak tudi z žarko svetlobo razlkrila zavržnost komunizma ter globoke razpoke med samimi krvavimi »rdečimi bratci«.
... in pri nas v Avstriji
Odmevi po koncu proračunske bitke
Po mesecih najbolj vročega političnega boja v Avstriji, boja za proračun, se duhovi počasi pomirjajo. Potem ko sta se v koalicijskem odboru in vladnem svetu obe vladajoči stranki o proračunu sporazumeli, sta ga predložili »zastopnikom ljudstva« v državnem zboru, ki bi moral pravzaprav o
Slovenski znanstvenik in kulturni delavec ki je obiskal ,,Knjižni sejem” v Frankfurtu, nam je poslal naslednji dopis:
Knjižni sejem v Frankfurtu je največja knjižna razstava na svetu. Njegov pomen narašča od leta do leta. Med letošnjimi slovesnostmi velja omeniti počastitev državnega .podpredsednika Indije, filozofa Sarvcpalli Kadakrishnana z mirovno nagrado v cerkvi sv. Pavla. Pravico do razstavljanja imajo samo založite, poleg tega so dopuščene tudi takozvane „nacionalne” to je kolektivne razstave narotiov oz. držav. Na letošnjem sejmu je bilo 1900 razstavljalccv od tega 1140 iz 31 tujih držav in sicer: Argentinije, Avstrije, Belgije, Brazilije, Cejlona, Kitajske (Formoza), Danske, Finske, Francije, Velike Britanije, Indije, Izraela, Italije, Japonske, Jugoslavije, Norveške, Kanade Libanona, Mehike, Norveške, Poljske, Švedske, Švice, Španije, Južne Koreje, Južne Afrike, Čchoslovaškc, Madžarske, Sovjetske zveze in Združenih držav. Tako lahko rečemo, da so bili zastopani vsi pomembnejši kulturni narodi po knjigah v lastnih jezikih. Kljub udeležbi Jugoslavije pa knjig slovenske literature nisem mogel zazreti, kot da ,bi bili Slovenci narod brez književne umetnosti, narod brez lastne proze in poezije.
Jugoslavija je zastopala s 4 razstavami. Stojnica št. 707 je nosila naslov „Izdavačko predli zete JUGOSLAVIJA”: Tu si videl politično in propagandno literaturo, nekaj jugoslovanske grafike in nekaj publikacij Lcksikogr. zavodu v Zagrebu, Slovenske knjige ali grafike ni bilo. Druga stojnica je bila kolektivna razstava jugoslovanske knjige, bila je to št. 427 „Bucher aus Jugoslavien”. Vsega skupaj so razstavili 125 knjig, med njimi sledeče (po mnenju razstavljalccv) najboljše in najbolj značilne puhlikarje zadnjega leta: 20 žepnih slovarčkov, 21 turistične literature (vodiče, karte), 15 grafik na-rodnh noš južnih krajev, 10 Srbskohrvatskih pravopisov, 13 komadov srbske in hrvatske beletristike (in sicer izključno nekvalitetne), ostali del so bile knjige za praktične potrebe, vključno modo. To razstavo je v imenu Društva jugosl. založnikov organiziralo zagrebško podjetje MLADOST, ki ima menda monopol na take prireditve. Ti go-
njem 'končno odločiti. Toda njegova odločitev je bila v naši »parlamentarni« demokraciji samo še formalnost, kaj.tii v resnici odločata obe stranki, ki razpolagata z večino v parlamentu. Opozicijska '»svobodnjaška« stranka nekdanjih nosilcev rjavih srajc je sicer imela to lin ono pripomniti, 'toda vse skopaj so le besede, ki ostanejo v arhivih stenografskih zapisnikov državnega zbora. Zastopniki ljudstva so imeli priliko slišati nekaj lepih govorov 'vodilnih predstavnikov obeh koalicijskih partnerjev, tudi sami so se lahko oglasili k besedi. V imenu) SPOe je proračun za leto 1962 pohvalil podkancler Pittermann kot »edino možen«. V imenu OeVP pa je finančni minister obrazložil temeljno zamisel in podobnosti proračuna. Obsega, kot je 'bilo predvideno 53,8 milijard šilingov, ki jih bomo davkoplačevalci morali med letom znositi skupaj, da bo mogla država izdati za naše potrebe, čeprav ne za vse. Med drugim je ostala neuslišana zahteva Osrednje delavske zveze (OeGB) za omilitev davčnega bremena srednjih plasti uslužbencev. Zapustila je tudi v parlamentu vrzel, ker predsednik OeGB Olah je odstopil. Na njegovo mesto je prišel njegov strankarski somišljenik Hillegeist. Že ime zveni kot nekako zagotovilo, da bo duh parlamenta ostal isti, kot doslej: da potrjuje sklepe koalicije v imenu ljudstva.
Na Koroškem: Obračun sprejet
Minuli teden se je sestal tudi koroški deželni zbor, da »sklepa o obračunu« za leto 1962 ki mu ga je predložila deželna vlada.
Pisatelj Ivo Andric -
Minulo sredo je švedska kraljevska akademija znanosti podelila »Nobelovo nagrado za literaturo 1961« pisatelju Ivu An-driču iz Jugoslavije. Bila mu je priznana, kot pravi obrazložitev, za »epsko širino in moč, s katero slika usodo narodov Jugoslavije.« Je to prvič, da je to najpomembnejše mednarodno priznanje v literaturi, ki ga je ustanovil znani iznajditelj dinamita ter človekovljub Alfred Nobel, bilo podeljeno kakemu pripadniku narodov Jugoslavije. Novico je prineslo vse svetovno časopisje. Poleg počastitve bo deležen znatne denarne nagrade 1(1,250.000 šil.), ijtovrh tega bodo pa njegova dela — še bolj kot doslej — razširjena po svetu in doživela nove prevode in nove naklade. Andrič je bil sprejet na svetovni literarna Parnas.
spočije gredo leto za letom na razne mednarodne razstave, pa vendar niso utegnili ali niso hoteli si ogledati razstave drugih narodov, da bi videli in sc naučili kaj spada na mednarodno razstavo knjig.
Sorazmerno dostojna je bila razstava, ki jo je organizirala Založba Jug. akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu. Ta je razstavljala izključno publikacije vseh treh akademij, izmed 131 de,l je bilo 21 publikacij Srbske akademije, IG publikacij Slovenske akademije, večino pa so tvorile publikacije Jugoslovanske akademije v Zagrebu, torej praktično hrvatske. Toda tudi izbor slovenske znanstvene knjige je bil v primeri z dejansko raz-|K>ložljiviin materialom zelo boren: Zbornika in nekaj tehnike, reprezentativnega dela ni bilo niti enega.
Že pred dvema letoma je pisatelj Griin v ljubljanskih ..Razgledih” ožigosal izključitev slovenske knjige iz mednarodnih sejmov njegov glas pa je ostal glas vpijočega v puščavi. Lani in letos sc je v Frankfurtu ponovilo isto. Zakaj slovenske založite ne nastopajo samostojno?
Mednarodne razstave so pomembne, ker predstavljajo ustvarjalno delo genija naroda v določenem razdobju, zato je treba razstavljati taka najboljša dela. Tak izbor pa zmorejo le strokovno usposobljeni ljudje, ki vedo, kaj je knjiga in njena funkcija v kulturi. Poleg tega pa je potrebno, da na tako razstavo pošljejo kot predstavnika človeka, ki je kulturno zadosti razgledan, da more obiskovalcu tolmačiti kulturo in knjižno proizvodnjo svojega naroda. Gospodje, ki so razstavo organizirali, so morda dobri strokovnjaki za prodajanje knjig, prav gotovo pa ne vedo, katera je najbolj pomembna in značilna knjiga za kak narod. Ce bi to vedeli, bi razstavili vsaj Andriča. Andrica v Frankfurtu ni bilo, čeprav je že več let svetovni tisk o njem pisal kot pisatelju, ki ima največ iz-gledov za Nobelovo nagrado. Res jo je teden dni kasneje dobil. To dejstvo priča o kulturni ravni razstavljalccv, ki so na odlično mesto postavili „remek-delo” z naslovom: „Kako treba, da se žena dobro odjeva”.
Finančni referent, deželni svetnik. Sima, je poročal, da je v lobu 1961 imela dežela 504 milijonov dohodkov, izdala je pa samo 490 milijonov šil. iz česar izhaja pribitek 24 milijonov šil. Vse 'tri stranke (SPOe, OeVP in FPOe), ki so po volilnem redu in rezultatih udeležene v deželni vladi, so po svojih zastopniklih v vladi obračun odobrile. Kaj bi pa naj drugega storile, saj so ga one same upravljale in o uporabi denarja odločale. Finančni referent Sima je poudaril, da je dežela varčno gospodarila ter gledala, ikam daje denar. To so mu pa štirje poslanci OeVP oporekli, da ostane vsaj na zunaj obvarovana demokratična podoba parlamenta. Navedli so primer šefa deželnega fotografskega urada, ki zaradi svojega obsežnega delovanja, ne v prid dežele in deželne fotografije, temveč v osebno korist, sedaj sedi. v zaporu deželnega sodišča pod obtožbo poneverbe javnega denarja. Podjetni deželni fotograf je namreč imel 'toliko fotoaparatov v svojem uradu, da bi — •kot je sam izjavil —- »inventar vzel preveč časa.« Neki kolegici je 'ta bivši vzgojitelj mladine iz St. Vida ob Glini na vprašanje, kdaj je doma, izjavil: »Le takrat, 'kadar stojita pred mojo hišo dva avtomobila«.
Značilna je izjava predstavnika »svo-_ bodnežev (FPOe) Huberja, ki je označil »slučaj Sohrempfl« kot »postranski pojav«, sicer pa obračun pohvalil. Nič čudnega, kot je pri delitvi torte sodeloval eden izmed njegovih kot deželni svetnik. Po kratki debati je obračunski zaključek bil soglasno sprejet. — Počasi se pa razvnema kampanja za volitve v Kmetijsko zbornico.
Nobelov nagrajenec
Ivo Andrič se je rodil kot sin siromašnih obrtnikov v Docu pri. Travniku v Bosni. Gimnazijo je dokončal v Sarajevu, kjer je prišel v stik s prvim velikim jezikom, nemščino in preko nje s svetovno literaturo. Študije je nadaljeval na univerzah v Zagrebu, Krako-Vu na Poljskem ter na Dunaju, kjer je posebej študiral slovanske jezike. Poleg tega se je pa priučil tudi francoščine in angleščine iter si še 'bolj razširil umetniško obzorje. Bil je tudi goreč narodnjak, zaradi česar so ga avstro-ogrske oblasti v vojnih letih vrgle v ječo. Po izpustitvi leta 1917 je dovršil univerzitetne študije v Gradcu, kjer je 'tudi dosegel doktorat.
Po prvi svetovni vojni, je stopil v jugoslovansko diplomatsko službo in naredil lepo kariero. Služboval je v vrsti prestolnic. Druga svetovna vojna ga je zatekla kot jugoslovanskega veleposlanika v Berlinu. Meti okupacijo se je umaknil v zasebno življenje. Vojna leta je uporabil za pisateljevanje, s katerim se je bil ukvarjal že izza svojih študentovskih let in pozneje, kolikor mu je služba dopuščala. Izdal je več pesniških zbirk in novel. Po drugi svetovni vojni pa so zapovrsti izšli trije njegovi romani »Most na Drini«, »Travniška kronika« in »Gospodična«. Z njimi je postal največji sodobni pisatelj v Jugoslaviji in kmalu so začeli njegove romane prevajati v tuje jezike, v nemščino, angleščino, švedščino, italijanščino. »Most na Drini« je preveden tudi v slovenščino. Andrič je.tudi prijatelj Slovencev. 'Prišel je k nam kot jetnik med prvo svetovno vojno, ko je romal iz ječe v ječo.
'Uporabil je čas za to, da se seznani s slovenskim jezikom tako, da lahko slovenske knjige bere v originalu. Spoznal pa je tudi Slovence kot dobre iljudi.
Umetniški jubilej Staneta Severja
V Ljubljani je praznoval 25-lctnico umetniškega delovanja član drame slovenskega narodnega gledališča Stanc Sever. Sin delavskih staršev iz predmestja je po učiteljski maturi bil sprejet v Narodno gledališče, potem ko sc je bil že kot študent postavil z režijo Cankarjeve „Lcpe Vide”. Ugodna ocena takratnega vodilnega kritika dr. Franceta Koblarja v »Slovencu” je odločila Severjevo pot. Postal je igralec in po pravici bi lahko rekli igralec Cankarja. Pa tudi repertoar drugih Severjevih vlog je bogat, od Shakespearcja preko Goetheja (Egmont) pa do modernih. Sodeloval jt' tudi v filmu, kjer je odigral dvajset večjih in p°' stranskih vlog, pogosto pa je nastopal tudi radiu kot napovedovalec. Kljub temu da film, radio in televizija močno spodrivata gledališče; pa meni Sever, da sc 1m> to vendarle obdržalo: »Nisem sicer nič romantično razpoložen do svojega poklica, vendar mislim, tla je gledališče važna stvar prav /a sožitje med ljudmi, saj prodira njegov vpliv v osnovne celice življenja, od teh pa je odvisno ali bo skupnost bolje ali slabše živela”.
Svetovna razstava knjig brez slovenske literature
(Z) Šantlaiio - eihketti št. QakotuL
(Koroškim bralcem popisuje svoje vtise g. Vinko Zaletel.)
(Nadaljevanje)
No, kaj takega kot ta peščica Slovencev v Čilu še tukaj na Koroškem malokdo premore: gospodinjski šoli in pa g. župnik Koglek se postavi s svojim novim farnim domom. Slov. sestre pa imajo tam tudi gospodarstvo: okoli 30 krav in 100 prašičev, vinograd, vrt. To pa pomeni, da tudi veliko delajo.
So pa še drugi pomembni Slovenci v Santiagu. V salezijanskem zavodu »Grati-tud nacionall« (narodna hvaležnost), kjer so me gostoljubno sprejeli pod streho, sta dva: preč g. Martin Maroša, ki je sedaj poleg dela v zavodu slovenski dušni pastir. Bil je tudi Okoli 20 let v Punta Arenas kot s. Vincencija, je zelo delaven in požrtvovalen in .izdaja za Slovence list. In pa salezijanski brat Janez Prevc, ki je predstojnik mizarskega oddelka. Salezijanci imajo namreč po mestih svoje obrtne šole. Mizarje uči g. Prevc in je kot mizarski mojster tako cenjen, da imajo iz mesta toliko naročil, da ne zmorejo vsega. Je pač drugega rodu, strokovno na višku, vesten in pošten. Tožil pa je, da prav teh 'lastnosti Čilenci nimajo. Dela ne vzamejo resno, niso z dušo zraven in prav nobene odgovornosti ne poznajo.
Prihodnji dan me je prišel obiskat dr. Anton Trdan, župnik v Maiipu. Ni mogel s svojim Opel-avtom, ker je deževje razdrlo pot in so poplave. Bil je več let kaplan pri Sv. Križu v Beljaku, pa je iz obupa nad tedanjimi razmerami v fari odšel v čile. Sto in sto vprašanj mi je stavil o Koroški. Dr. Trdan je zelo upoštevan na škofiji 'kot jurist in verjetno bo v novi škofiji generalni vikar. Z njim sva obiskala družino, kjer se on rad ustavi; kako presenečenje, ko mi pove mož, da je doma iz št. Vida, tam kjer jaz. Pa ga doslej nisem poznal. Poročen je z neko Tirolko, doma iz Lienza. Imata trgovino z mešanim blagom. Pripovedovala sta, kakšen križ je s Čilenci. Trgovino morata imeti odprto ves dan do devetih zvečer in ob nedeljah do dveh popoldne. Kajti Čilenci hodijo večinoma sproti kupovat, kar rabijo, torej večkrat na dan. Pride 'kupit za zajtrk, potem za jnžino in morda še za večerjo. Ne mislijo za par ur naprej in v soboto ne, da bo drugi dan nedelja. Včasih pridejo ponoči kaj iskat, če kje n. pr. gospodinja pošlje kupovat služkinjo, sme kupiti le toliko, kolikor rabijo za kosilo ali malico. Kajti če bi imeli doma kaj več, medtem vse pokradejo.
Pri salezijancih sem imel predavanje o Koroški, Se kar čudno sliši, da so tam v daljnem Čilu zbrani Slovenci in med njimi trije duhovniki in sedem slovenskih sester. Zlasti te so že dolgo od doma in zato jim je bil ta večer s slikami drag pozdrav iz domovine.
V Čilu je sedaj 11 slovenskih salezijancev, 7 svetnih duhovnikov in 17 sester. Slovenci so dali Čilu skupno že čez 50 duhovnikov in redovnikov. Kako velik misijonski prispevek našega malega naroda tem
velikim državam. Je res usoda našega naroda, da daje svoje moči in svojo kri vsemu svetu, pa vendar ne izkrvavi. Vsaj to mu mora Bog všteti v dobro.
Jutri pa na pot 700 km proti jugu na obisk k prijatelju g. Janezu Moharju!
Sedaj se začne najbolj problematičen del mojega potovanja. Namreč 1100 km dolga pot proti jugu Čila in potem prehod preko jezer in gora v Argentino. Neka negotovost me muči, ali bo uspela pot, bo Šlo vse-po sreči? Program imam do dneva natančen, itoda...
Pismeno sem bil zmenjen z g. Pošetom iz Temuca, da se odpeljem z njegovim tovornim avtom (LKW) v Temuco, 800 km na jug. Pa je moral nujno odpeljati prej. Vesel sem bil povabila g. sobrata Tomazina, da me on pelje malenkosit — do Talce, 300 km. Se bom imenitno vozil v Opcl-avtu in še več videl. Glavna cesta na jug je asfaltirana. Med potjo sva se ustavila v San Bernardo in obiskala slovensko sestro usmiljenko v bolnišnici in nato še v San Fernando, kjer je še ena slovenska
Najrazkošnejši
Waldorf-Astoria hotel v New Yorku ve-hja za največje, najrazkošnejše, najbolj diskretno in najdražje gostišče na svetu. In to po pravici, kajti nastanjen je v nebotičniku, ki meri 109 metrov v višino, ima 2000 sob, cela nadstropja separiranih luksuznih stanovanj (apartmajev), več desetin dvoran za plese, zborovanja in seje, armado 5000 nameščencev od dečkov v dvigalih in sna-žilcev čevljev, natakarjev, portirjev, sobaric pa do zdravnikov in detektivov, 200 kuharjev ima ves čas polne roke dela. Na leto sprejme pod streho okrog 150.000 izbranih gostov iz vsega sveta. Izbira je zelo stroga, ta hotel si namreč morejo privoščiti le tisti, ki lahko plačajo za eno samo večerjo 100 dolarjev (2.500 šil.), ne da bi pri tem trenili z očesom. Se pa razume, da natakarji ne vprašujejo, odkod ima gost denar. Odkar je v New Yorku sedež Združ. narodov, so njegovi stalni gostje delegatje številnih držav te svetovne ustanove in njihove račune plača seveda država, ki jo zastopajo, pa četudi gre za »zaostale države«, ki dobivajo večino svojih dolarjev iz ameriške pomoči. Sicer pa je Wa!dorf-Astoria zbirališče mednarodne denarne elite. Finančniki, ministri, industrialci, bankirji ter aristokrati, ki so kljub spremembi razmer o-hranili svoje premoženje, se srečujejo po hodnikih in luksuznih dvoranah tega kozmopolitskega hotela, kjer je gost v polnem pr menu besede res kralj. Skušajo mu ustrr a v vsem. Vojvoda Windsorski je ondi struni gost. Pravijo, da so se za prihod abesinskega cesarja Heile Selassija pripravljali dva meseca. Posebna skupina uslužbencev je pod vodstvom glavnega detektiva študirala življenjske navade visokega gosta, katere jedače in pijače mu prijajo in podobno.
sestra, prav tako v bolnišnici. Kosila se niti branila nisva, sestre pa povsod rade postrežejo. Tukaj je v 'bolnici slovenski duhovnik g. Franček Fekonja, pa je prav tedaj na potepu po Evropi, kot sem jaz sedaj po Južni Ameriki.
V Talci, 300 km od Santiaga, prideva zopet k Slovencem. V salezijanskem zavodu je slovenski duhovnik g. Gril, tam poučuje na šoli in nadzoruje ifante. Kot krojaški mojster pa je tam učitelj tudi Slovenec, salezijanski, brat, doma blizu tam kot jaz. Kot g. Prevc za mizarstvo v Santiagu, je ta slaven kot krojač, tako da celo iz Santiaga hodijo k njemu naročat oblake. Ima kakih 30 vajencev in nekaj pomočnikov.Takoj smo si bili domači in prav vesela sta bila tega nenadnega obiska. Zvečer sem jim kazal barvne slike.
iPa se že začne smola. Hotel sem se peljati najprej v Temuco z nočnim avtobusom, pa so bili vsi sedeži oddani. Vlak še ne vozi, kajti že tri mesece traja železničarska stavka. Tudi v Čile je toliko svobode, da vsak lahko stavka, kadar se mu ljubi. Prav tedaj so tudi šole stavkale. Otroci »štraj-kajo« seveda z vsem navdušenjem, učitelji tudi. Zato sem rezerviral prostor v avtobusu za prihodnji dan opoldne. (Dalje)
hotel na svetu
Se razume, da je bil potem tudi račun »cesarski«. Besede nemogoče v tem hotelu ne poznajo. Ko je nekoč ustanovitelj hotela Jakob Astor dobil naročilo, da naj v nekaj urah pripravi banket (pojedino) za 1000 oseb, je glavni kuhar dejal, da je nemogoče. »V Waldorf-Astoria ni nič nemogoče«, je odvrnil Astor in večerja je bila pripravljena ob napovedanem času na mizi.
Waldorf-Astoria je bil ustanovljen pred 80 (leti, kasneje pa večkrat povečan 'in moderniziran. Njihov ustanovitelj Jakob Astor je bil eden izmed največjih bogatašev svojega časa. S tem hotelom je svoje bogastvo še pomnožil, kajti kmalu se je izkazal kot prava »zlalta jama«. Leta 1929 so ga zaprli zaradi prohibicije, ki je takrat veljala v Združenih državah. To pomeni, da je bilo v javnih lokalih prepovedano točiti na mizah alkoholne pijače. Točili so jih pač pod mizo. Zato je prohibicije bilo kmalu konec, ker se je izkazala kot neučinkovita, medtem pa ije stal tudi pripravljen novi, še bolj luksuzni Waldorf-Astoria.
Vrhovna zapoved tega hotela je diskretnost, to je molk o tem, kaj se tam dogaja. Kdor se proti temu pregreši, čuti tudi posledice. Klepetave uslužbence brez usniilje-nja odslovi jo. Zato so nameščenci kot nemi, nič ne slišijo, nič ne vidijo, nič ne vedo. še tako prebrisani časnikar ne izvleče iz njih niti besede o tem kaj se v hotelu dogaja. Tudi gostje se morajo držati pravil »dostojne družbe«, kajti sicer jun pokažejo vrata. Le eno izjemo glede teh strogih pravil je naredila v 80 letih uprava hotela.
'Med stalnimi gosti je bila tudi Elza Maxwell, znana pod imenom i»največja kle-
petulja Amerike«. Je po poklicu časnikarka, in sicer specialistka za »družabne zadeve«. Opisuje sprejeme, kosila večerje in druge družabne »dogodke«, poleg tega pa raznaša razne govorice iz privatnega življenja znanih osebnosti, kot politikov, gospodarstvenikov, filmskih zvezd in zvezdnikov, je torej »vaška klepetulja« velikega formata. Tudi sicer ima posebne življenjske navade, zaradi katerih je hotelska uprava večkrat nevoljno vihala nos, toda je potrpela, tla se klepetavi Elzi ne zameri. Za neki večer pa je Elza na svojo godovno »party« povabila širok krog svojih znancev. Na vabilu je stala pripomba: '»Pridite 'takšni, kot ste bili v trenutku, ko ste prejeli to kartico«. Vojvodinja Windsorska je prišla v nočni srajci, njen mož v škotskem krilu, a golorok, operni pevec Lauriz Melchior v kostimu Lohengrina, princ Poliganc v fraku s cilindrom, a brez hlač itd. Elzini gostje so se tudi. svojim,nošam ustrezno obnašali. To je sodu izbilo dno. Naslednjega dne je Elza dobila od uprave hotela pismo: »Vljudno vas prosimo, da ne prestopite več praga našega hotela«.
Elza se je res izselila, toda v naslednjih tednih so se v vrsti ameriških časopisov pojavili strupeni članki o Waldorf-Astoriji, polni pikantnih podrobnosti, ki so se vse končavale, da »še zanimivejša« nadaljevanja slede. Ni minil mesec, ko je Elza dobila novo pismo iz Waldorf-Astorije: »Lepo vas prosimo, da pridete zopet in postanete naš stalni gost, in to brezplačen«. Tisku, nemi velesili, se je moral ukloniti tudi Waldorf-Astoriia in napraviti izjemo od vseh treh svojih temeljnih načel: diskretnosti, dostojnosti in denarja.
Koliko ljudi poznate ?
Na naši zemlji živi skoro tri milijarde duš in zanimivo je pogledati, koliko ljudi -poznamo med temi milijoni. Verjetno ste prepričani, da jih poznate najmanj nekaj tisoč.
Pa jih ne poznate! Neki angleški raziskovalec je zdaj poskušali odgovoriti na to zanimivo vprašanje. In prišel je do spoznanja, da ima posameznik običajno 20 do 50 bližnjih 1 n daljnih sorodnikov, le redko kdaj več.
V šoli spozna 40 do 50, kvečjemu pa 50 do 150 ljudi: učiteljev, sošolcev, njihove starše in še nekaj drugih, katerih se lahko pozneje sjx>minja. K temu pridejo še tisti, ki jih sreča po starših, v klubu, v društvu ali kje drugje. V skrajnem primeru je to 200 do 250 ljudi, običajno pa mnogo manj.
No, kaj pravite k temu? Kdor pride na 450 znanih ljudi, je segel že precej visoko. Po večini pa bo poznal vsakdo od nas le 100 do 200 ljudi.
Angleški znanstvenik je delal zelo iskrimo in natančno. Poizvedoval je tudi pri adres-nih pisarnah, pri odpošiljalcih čestitk, vabil itd. Vse te ustanove razpošiljajo za po-aameznike običajno 60 do 70 dopisov, v Izjemnih primerih 100 do 130. Če pnište-jem k temu še vse družine naslovnikov, pridemo spet do 450 ljudi, kot smo izračunali prej.
FRAN ERJAVEC:	334
koroški Slovenci
(lil. del)
I a mož, Čeh po rodu, je prišel že 1. 1791 za1 licejskega profesorja v Gradec in postal nato tu bogoslovni profesor, li-eejski knjižničar, ravnatelj bogoslovnih študij in slednjič poročevalec za šolske in cerkvene zadeve pri graškem gu-berniju, kjer si je pridobil velike zasluge za ustanovitev prve slovenske stolice na graškem vseučilišču in za slovensko šolstvo sploh.19 Odlikoval se je po svojih velikih strokovnih in upravnih sposobnostih ter službeni vestnosti, zato ga je visoko cenil sam cesar.
Podobne lastnosti je imel tudi Spiegclfeld, ki je bil svoj čas kresijski glavar v Mariboru, dočim je Fradaneok, kateremu je bila poverjena predvsem organizacija belja-škega okrožja, baje precej zaostajal za njima. Tako so bile torej vse priprave za preureditev uprave v onih delih bivše Ilirije, na katere se je nanašal delokrog te komisije, že nekaj tednov po Saurau-ovem prihodu v Ljubljano skoro čisto končane, toda z izvršitvijo te preureditve jv bilo treba vendarle še počakati, dokler ne bo tudi končno odločeno o teritorialni razdelitvi teh pokrajin.
Že v svojem pismu z dne 14. V. pa je javil cesar konfe-renci ministrov na Dunaju, da mu po mirovni pogodbi
'n) Po opravljenem postu v Iliriji je bil Jiistel (po smrti Škofa Kavčiča) najresnejši 'kandidat za ljubljansko Škofijsko stolico, ven-'lar do tega imenovanja ni prišlo, temveč je postal dvomi svetnik v Združeni dvomi pisarni in je imel po smrti J. 5 p en do v a '"di v Dvorni študijski komisiji referat za ljudsko šolstvo. Končno Je <]>ostal 1. 1831 cel6 pravi državni konferenčni svetnik in je ostal 'la tem mestu do razpusta Državnega sveta dne 31. VIII. 1818.
ne bo pripadla le Ilirija, temveč tudi Benečija in Lombardija, zato naj mu konferenca pripravi predloge še o upravni ureditvi teh dveh. Glede na to so bila potem na Dunaju živahna posvetovanja. Na njih je bilo sklenjeno cesarju predlagati ustanovitev posebne komisije, sestoječe iz svetnikov dvorne pisarne in komore, ki naj bi pripravila vse načrte in predloge za politično organizacijo novih dežel, ne nanašal naj bi se pa njen delokrog tudi na pravosodne in finančne zadeve. Glede slovenskega dela Ilirije je izvršila glavne priprave pravzaprav že Sau-rau-ova komisija, zato naj bi rešila nova dunajska komisija le še nekatera nerešena vprašanja, razne podrobnosti pa naj uredi potem notranjeavstrijski gubernij, kateremu naj se priključijo ti deli s 1. VIII. 1814.
Medtem pa je bil dne 30. V. 1814 podpisan prvi pariški mir, s katerim se je morala premagana Francija odreči večini zavojevanih dežel in med temi tudi Avstriji poleg drugih pokrajin vrniti »Ilirske province«. Ker so s tem te dežele prenehale biti le vojaško zasedene dežele in so postale tudi formalnopravno avstrijska last, je izdal cesar primerne patente, s katerimi je proglasil njih avstrijsko posest. Za Ilirijo je izšel tak patent dne 24. VIL 1814. V' njem je cesar naglasil, da je kmalu potem, »ko smo skupno z zavezniškimi silami začeli sveti, boj za osvoboditev in varnost Evrope, Vsemogočni blagoslovil naše orožje« in nam zopet podvrgel večino provinc, ki so bile za časa francoske uprave združene v Iliriji in ki so nam bile sedaj vnovič zagotovljene_od zavezniških sil. »Glede na to proglašamo s tem vse te province odslej za integralni del Našega cesarstva in na večne čase vključene vanj. Mi bomo vse prebivalce teh provinc sprejeli kot podložnike z ljubeznijo, o kateri je večji del že v prejšnjih časih sprejel toliko dokazov ...« Patent je pozival vse prebivalstvo, da priseže zvestobo v obliki, kakršno
bo določil v ta namen opolmomočeni dvorni komisar in »pričakujemo, da bo hvaležno priznalo Našo skrb za njihovo blagostanje in srečo ter da nam bo vdano z nezlomljivo zvestobo«, kakršno so ob vsaki priliki dokazovali pred vsem svetom ostali podložniki ostalega cesarstva.
Teden dni za tem patentom je pa sprejd cesar tudi zgoraj navedene predloge svojih konferenčnih ministrov in ukazal ustanoviti posebno samostojno »Osrednjo organizacijsko komisijo«, kateri je 'bilo poverjeno pripravljanje predlogov za upravno organizacijo sploh vseh pridobljen ih dežela. Za njenega predsednika je postavil grofa Pr. Lažanskega, a med njenimi člani je bil tudi poznejši ljubljanski škof A. Gruber. Naloge prvotne tSaurauove ilirske organizacijske komisije so bile medtem dovršene, a skrb za vse nadaljnje posle je prevzela tudi za Ilirijo odslej dunajska osrednja komisija. Saurau sam je le še v smislu zgoraj navedenega patenta dne 4. X. zaprisegel v Ljubljani zastopnike vse nekdanje Ilirije20, a naslednjo pomlad je bil imenovan za guvernerja Lombardije. Po smrti grofa Ugarteja pa je bil Saurau konec 1. 1817 imenovan celo za vrhovnega kanclerja (ministra za notranje zadeve), ki je veljalo do L 1848 za najvišje mesto v avstrijski upravni službi (na tem mestu je ostal do 1. 1830). On je potem tudi ukinil »Osrednjo organizacijsko komisijo« im njeni posli so bili dodeljeni »Združeni dvorni pisarni«.
(Dalje prihodnjič)
»o) K zaprisegi so bili pozvani vsi škofje, stolni dekani, prošti, opati, prelati in zastopniki zemljiških gospostev vsakega okraja. Glede zastopnikov občin, mest in trgov je bilo zaradi varčevanja odrejeno, da prisežejo na sedežih svojih občim in da se o teh zaprisegah sestavijo tudi posebne listine po predpisanih obrazcih.
KOTMARA VES
(Farne novice)
Ker se že dalj časa nismo več oglasili, se je nabralo kar cel koš novic. Začnimo z veselimi!
Na god Marijinega rojstva je sprejela v Rimu Seli Kulnik iz Novega Sela redovno obleko šolskih sester ter dobila ime Ber-tila. Želimo ji milosti poln noviciat.
Njena sestrična Marija Benko, pd. Drenova je obljubila Jožefu Liendl, pd. Kvanč-nikovemu pri poročnem oltarju zvestobo in ljubezen. Pri poroki in poročni pojedini so ji prepevali cerkveni pevci. Bog dal, da bi čim preje dogradila svoj lastni dom in dom družinske sreče. Želimo jima srečno življenjsko pot!
Tudi hiše rastejo pri nas kot gobe po dežju. Svoj lastni dom so si zgradili in ga dali blagosloviti: Mihelin, E. Mtiller, Wa-ste. Vrli čahorški gostilničar in cestar Han-zcj je prizidali nadstropje, da bo več prostora za družino in ga dal blagosloviti.
Tudi smrt nas je jeseni pogosto obiskala, predvsem na farni meji, odkoder po-kopujejo v sosednje župmije. Tako sta bila pokopana v Zakamnu Oinglar in ponesrečeni rešetar Lavrič, na Žihpoljah stara Po-lančinja iz Gorij, v Kapli cestar Eberndor-fer iz Podgrada. Pri fari pa smo pokopali Šumija, ki je dolgo bolehal na raku in mu končno podlegel. Zadnje dni pa se je Bog usmilil b.ilčovske kuharice, Ane Stich, ki je 10 mesecev pri Virtiču na Ilovju čakala na smrt. Pogrebne obrede sta opravila prelat dr. R. Rliiml in kanonik A. Zechner, ki je imel tudi ganljiv pogrebni nagovor. Zapeli so ji na domu, v cerkvi in na grobu v slovo bilčovski cerkveni pevci pod vodstvom g. organista Kapusa. Pogreba so se udeležili še sledeči gospodje duhovniki: Stich, Repnik, dr. Zablatnik, dr. Polanc, Mussger, Vošnjak, Safran in domači župnik. Tudi 4 šolske sestre in številni Bilčovščani so jo počastili. Zelo smo pa pogrešali obolelega g. dekana Koširja, ki mu želimo čimprejšnje ozdravljenje. Blaga Nani, počivaj v 'Bogu, g. svetniku Stichu in Virtičevim pa naše sožalje!
PEČNICA (Iz farne kronike)
Dolgo že molčimo, pa se moramo vendar oglasiti, da svet izve, da še malo dihamo. V polet j u so bile vse vasi' polne tujcev, povečini iz Nemčije. Ne morejo prehvaliti lepote naših krajev in posebno našega bisera, Baškega jezera. Nemci so v našem okolišu pokupili več zemljišč in ponekod že stojijo lepe stavbe. Če bo šlo 'tako naprej, potem bo pa druga »'Untenvanderung«, kakor tista, ki je mi, a vedo nekateri nem škonacionalni listi toliko .jtovedati.
Dne 11. avgusta se je peljal Vaznikov Hanzej s svojo ženo in dvema fantkoma domov na semenj, toda med potjo se je zgodila prometna nesreča. Hanzej, fantka in vozač so bili nepoškodovani, žena Trudi pa je bila na mestu mrtva. Strašna žalost je prišla v Vazmikovo družimo in Hanzej je ostal sam s tremi otroki. Pogreb rajne
Luba Špela!
Prjaca aneh dni je ži putjakvu ud te dva-be, liti s’m ti ta šli ju bart šribova. Lidi pa pravi ju, da cveiku čež’m. ...no, zdaj pa vid’š, da uči riesn. Radovedna s’m pa le, k’k' ti še kej gra. Gvišmt si pa dvare vole, mu pa, da ti vada v grvu ne tjače, ko smu štk dovigu meli, vrjame, da bi ga vikov. Č ti le vade zmanjkovu krni v štej suši! Aj ste 'lj’ts kej s puola dojsti prdevoli, s’m tuj radovedna.
Pr nas je bovu lj’ts bol piškovu letu. Toča je priaca p u biva pavr’m nu bajt-larjm. M'n e je vet’r pa huduurnik skr’ bajtu nesu. Sa je dr mornvovu, da boju guspuodi pa država pumogli pavrom v šte nesreči. Pa či bovu kaj un. 'Puve mi, Špela, kudo pa je še guspuod pavru šov na roke . ..? Sa m’rmu koj š’tega držet: »Som si pumoj, ti bo pa Buoh pumogov.«
Špela, aj si že kej r’pico zbrova? Mibi z Ix)jzu srna ju ži! Ni kaj prida, je koj bol putevhana, ud suše pa vrtine. Sodje tuj ni Buoh vte koj, ku mo vsok sod trčku. Pa drobnu je tuj, da su same prk’lce. Le-snikovca srna le inovu naprešali, kvoc tuj če bo. Druv moma perjac’, ku je par drevies viha pudrva. Veje je vse Lojza s sr pičim unspaclova; večar pa s picarezejem trieske dj’va. Sonce jih je t’k’ pusušuvu, da kor cingloju.
Buzava 'je Jj’t’ še hvava Bogu kor pu-
Trudije Arnejc je bil v Klein St. Paul ob veliki udeležbi ljudstva. Tudi pečniška fara je bila častno zastopana. Pogrebne obrede je opravil Hanzijev bratranec č. g. Jože Gabruč, župnik v Pokrčah. Njegova pridiga ob odprtem grobu je segla vsem globoko v srce.
V San Diego v Ameriki je v oktobru umrl naš rojak Franc Smole, doma iz Sp. Borovelj. Že pred prvo svetovno vojno se je izselil v Združene države, kjer je prišel do zelo velikega blagostanja. Svoje stare domovine mi 'pozabil, posebno je za cerkev v Spodnjih Borovljah veliko daroval. Z njegovo podporo so tudi postavili spomenik padlim iz druge svetovne vojne v lopi pri cerkvi. Nadalje je omogočil ureditev stopnic k cerkvi, pa tudi notranjščina cerkve priča o njegovi dobroti.
LIPICA PRI RUDI (Vse se spreminja ...)
Tudi mi se, moramo oglasiti, preden čisto ne zaspimo. Nekdaj smo imeli pri nas fužine, kjer so kovali verige in drugo železnino, žage so veselo rskale, pa tudi promet iz Rude proti Pliberku je bil živahen. Ko smo pa sedaj slišali, da je most čez Dravo pri Gorenčah že gotov in da bo moč iti tudi peš preko njega, saj je ob strani narejen poseben hodnik za pešce, pa nas je skoroda zadela kap. Kdo se bo pa odslej še vozil čez Lipico po cesti v 'Pliberk? še Rujane bo prijemala skušnjava, češ, kaj bomo lazili po tem grabnu, ki se pa lahko v Gorenče peljemo po gladki asfaltirani cesti. Tam med Ledom in Radigundo pa bo postaja in se bomo lahko usedli v vlak, pa hajd, bodisi skozi luknjo v št. Pavel ali pa v drugo smer čez most v Pliberk. Sedaj smo še pomembni samo zaradi elektrike, ki jo proizvajajo naši močni vrelci, da nas greje in nam dela kratek čas, toda ako nam še to pohrusta »Kelag«, kot baje na-
Pevski zbor „Jakol> Gallus-Pctelin” v Celovcu je pod vodstvom svojega pevovodja prof. dr. Franceta Cigana minulo nedeljo v polni dvorani tržaškega „Avditorija”, v katero je na kratko povabilo prek radia prihitelo nad 900 tržaških Slovencev, dosegel prodoren uspeh, obenem pa je ponesel našim bratom ob Jadranu najlepši dar, ki ga more nuditi Koroška, našo pesem.
»Gallus” je nastopil i bogatim programom. V prvem delu je izvajal koroške umetne pesmi sodobnih sklatlateljev, predvsem Milke Hartmanove in Antona Jobsta in obeh Kernjakov. Že v tem
žegnana. Žela, redkve pa piesja sa bomu ži najedli, zravnu pa še žgonkov pa fižola. M’su si bomo pa čuva misleli. Kor srna prdevoli, srna devoli smuotež. Pa še h pavrm srna budili pumogat, ku jih št’k’ za dnevu motra, či moju glih mašine pa traktorje. Mašina tuj ni vse. Pometi pa duše nema, pa vejku gndrjov puažre.
Lojza je bova vse letu prav pridna. Tisti Unjigov Pet’r si pa upa šribat’, da je fav-lasta. Zdaj ga pa mi trebi blizu, ko št’k’ neumnu čeži. Lojza mo ži druge svote. Stani ane jutr’ sa je kor na vsem lj’pem znašu adn v kuhiji. Borov je, ke mom dekliča. S’m pa trepa rjakva, da je na »tetejevi vuobi«. Ješ, s’m sa vstrbšuva, ku s’m Štoku putufova. Pa tik’1 ma minda jo ni zastopu. S’m dr’ nogvu rjakva, da je gvišnu ži v lesu. J’mu sm prnjasva lesni-kovca, kruha pa kozjega sira, da sa je mo-vu zamotuv.
Ku s’f Lojzu zbudiva, sa je nogvu ublj’-kva pa nakuštrova, jonku pudvezova, ji rob spoda zmočuva pa leteva v hribr pu vejndk za kvazu. Ku je v kuhinju prišva, je zgva-dovu, k'k’r da je ži vse jutr’ vejnik nabi-rova.
Trk’l je tacajt v’s sir pa kruh pubrisov pa mvašt pužolbov. Je vjadet’, da mo vel’k apetit. Lojzu je pa gvoduv ud nuoli du gvave. Vjadet’ je lx>vu, da sa mu dupode.
merava, potem ipa se res ne bomo z ničemer mogli več ponašati.
ŽIHPOLJE (Smrtna kosa)
Koščena žena se pri nas pogosto oglaša. V 14 dneh smo imeli kar tri pogrebe. Najprej smo spremili na božjo njivo Propar-jevega očeta, nato pa še Polančevo mater v Gorjah. Ko pa je bila osmina, je bil zopet pogreb, in sicer smo se poslovili od Pobunčeve matere, ki je bila maša najstarejša faranka. Dočakala je 90 let. Doma je bila iz Sel, zato je prišlo na pogreb tudi mnogo Selanov, pa .tudi domačinov .iz fare in okolice je bilo veliko. Rajnka je bila verna žena in je večkrat na domu prejela sv. zakramente, ko sama ni mogla več v cerkev, č. g. česen so se ob odprtem grobu lepo poslovili od nje, domači cerkveni zbor pa ji je na domu zapel pesem »Nad zvezdami«, na grobu pa »Angel Gospodov«, ker je menda sama tako želela. Vsi rajni naj počivajo v miru, domačim pa naše iskreno sožalje.
SELE
(Odšla sta .. .)
Gelih sedem mesecev se smrt ni več oglasila v fari. Zdaj pa je nemilo pokazala svojo moč, ko je iz srede Husove družine 'iztrgala mater Ljudmilo. V navidez cvetoči ženi je že nekaj let glodala zdravje skrita bolezen, katere itudi operacija pred dvema letoma ni mogla zaustaviti. Rak je se razširil na pljuča in možgane. Junaško in .tiho je trpela in domačim prikrivala svoje stanje in opravljala svoja dela skoro do zadnjega. Le par dni je bila v postelji in je po treh dneh bivanja v bolnici preminula. Stara še le 47 let zapušča moža in šest otrok, od katerih je najmlajši šele jeseni začel obiskovati šolo. Bila je globoko (Dalje na 8. strani)
delu sta Kernjakova „Rož, Podjuna, Zilja” in Milkina »O Podjuna” prebili led. Tržaško meščansko publiko je mebka, otožna mclodinz.nost koroške umetne pesmi, ki je doslej še ni poznala, zagrabila in razživela. S svojini naraščajočim aplavzom je dala pevcem novega elana, da so ti potem od pesmi do pesmi rastli v izrazni moči in prepričljivosti. V drugem delu je zbor izvajal slovenske umetne pesmi, med njimi zelo težke skladbe Goj-mira Kreka in Emila Adamiča. Dokazal je, da ne goji le pokrajinsko obeleženo folklorno pesem, ampak da ga prežema tudi resna volja po umetniški
■Še tiste ju je borov, či vsok dan št’k’ zguoda vstane, nu pa, k’k’ lopu je kej zjutra v lesu lice pvajeju ...
Saj vj’š, da Lojza kne mornje vejku, je pa kor pukimova. Še lopu sa je je nasme-jov — Lojza je pa koj bol v tlieh gvaduva. Van je reku, ku noma je r’ku d6v, da še pride. Minda bu jo držov besiedul Cevu sa mi zdi, da pride v svota. Vejku bo snie-duv, tiste je ries’n — Buoh mu požegnej -pa no, hvoče su hvoče, či glih su koj za stiroh pr’ hiši. Da bi le pijčme, kvafov’c pa vohrnik ne biev. čika pa žihr, bomu ži jjumetli za jim.
Oh, da bi le še prišu! Ud zaj napre pa pbjaukov ne bom venč pregoja.va pa plev-hova; tuj pojančne ne bom umjietova, za-delu, ku sa na pojančnu ženini ubiešaju. Lej, Špela, Štoke štantige mo čvavek; pre da sa ut roči uštantoju, je dr’ križ na tri ronte. Či pa dubiš h hiši anega burdigoča, da pride koj za delu, da je pud striehu pr’ siru- pr’ moštu nu .kruhu, pa, da ga še na devu ne moreš sturjat, je pa tuj ikoj •žoltova. .. Dekliča pa m’rm užent, ku gre ži v Meta. Lej, dandamašni sa ži utroci žemju. Buoh nam materam pumogaj nu sveti Jožap!
Luba Špela, zdaj mi pa še Ti kaj šribej, pa svoje rieve nu težave putoži.
Prav lopu ta pozdravi čez vsa hribe nu duline Tvoja znonka
Lojz'na moti.
Odmevi
Nedelja, 22. oktobra, dan naše pesmi, je bil za nas vse slavnosten dan, zgodovinski dan, praznik najlepših doživetij. Ostane pa v naj lepšem spominu meni in mojim bratom »pesnikom in komponistom« —, kakor so nas imenovali. Govorniki in polna dvorana so nam peli slavospeve in sprejemali smo čestitke. Seveda smo jih bili zelo, zelo veseli. In kako veseli smo bili svojih pesmi, ki so jih zbori peli. Prvič sem čula tudi pesmi in melodije, ki sem jih zapela pred leti in sta jih gospoda profesorja Mihelič in dr. Cigan harmonizirala za ta zadnji nastop.
V velikem razburjenju in v bojazni sem pričakovala prvih in zadnjih akordov svoje pesmi. Kakor da sem dala otroka svoje duše v astre zobe mlatilnega stroja. Kritika, ki je sicer potrebna in zdrava, je vendar nekaj zelo hudega. Pa zbori so pesem — lepo negovano položili na blagodoneče valove glasbe. Pevovodje so iz prepraste pesmi izko-vali bisere. Pod vodstvom teh naših dragih pevovodij in umetnikov je zaživel vsak dih »nebogljenčka«, ki brez izkušenega vodstva nikamor ne pride, čeprav je bil porojen v silnih krčih hrepenenja, ljubezni in bridkega razočaranja. In tako je ljubi naš narod, stisnjen v dvorano, ovil naše pesmi z venci slavospevov, ji zažgal kres srca in ponesel v svoje domove, in v zelene širjave naših polj, tja, kjer se je naša pesem rodila in bo naprej živela.
Ko sem imela v naročju bogati šopek belih nageljnov, in sem gledala vse one rdeče šopke, podarjene od naroda slavljencem, sem si mislila, kako zelo so si jih zaslužili naši vrli pevovodje, ki delajo iz not glasov in pevcev čudeže. Oni dvigajo zakopane in speče zaklade, budijo osebno zavest, narodno zavest in ponos, budijo žive grobove. Vsem našim pevovodjem širom domovine pripnimo na prsi nageljne naših okenc in gred.
Vam, dragi bratje in sestre, ki smo vas zrli z odra v dvorani in so vam oči žarele navdušenja, da je bilo videti morje lučic, hvala vam za lovorike! Vi ste priklicali pesem na dan, ker ste jo hoteli čuti, ker jo ljubite. Vam je bila darovana; darovana vsem onim širom naših krajev, ki jo radi poslušajo.
Še bomo peli vam, bratje in sestre; pa Bogu, mojstru večnih zvokov v hvalo in čast, ker Gn našo pesem blagoslavlja.
M.
izpopolnitvi. Tuili te pesmi so naletele na potrditev pri glasbeno izbirčnem in zahtevnem tržaškem občinstvu.
V	tretjem delu so sledile koroške narodne pesmi v Devovih, Kramolčcvih in Ciganovih priredbah. Ob pesmih „S]>ov ptice pojo”, »Stoji har-tcljc”, »Čej so tiste stezice”, »O ti norčava gvava”' in »Tam, kjer teče bistra Žila”, si vedno bolj dobival občutek, kot da poje v srcu vsa dvorana. Pevci in poslušalci so se združili v eno samo veliko slovensko občestvo, ki je ob koncu izpovedalo svojo vero v življenje v Prešernovi mogočni »Zdravici”.
V	imenu prirediteljev Slovenske prosvete v Trstu je koroške pevce pozdravil z občutenimi besedami g. Drago Štoka, gospodična Gina Pertotova v tržaški narodni noši pa je pevovodji in pevcem izročila lep šopek s slovenskimi barvami.
V	imenu pevcev pa je mladi, trdni planinski kmet iz. romantično lepih Kort, Francelj Smrtnik, izrazil pozdrave poljan in gora Korotana našim bratom in sestram ob sinjem Jadranskem morju, kjer biva slovenski rod prav tako dolgo kot na Koroškem. Tajnik Zveze pevskih društev, č. g. T omaž H o 1 m a r, je očrtal uspešno delo te naše osrednje pevske organizacije ter predstavil zbor »Gallus”. Pesem, ki vam jo prinašamo — je dejal — je izraz naroda, ki so mu že mnogi mrliško svečo držali, a ni umrl in umrl ne lw>. Dokaz njegove nezlomljene življenjske sile so prav te pesmi, ki še danes vrejo iz bogatega vrelca narodovega genija. S šegavimi spremnimi besedami r pristnem koroškem narečju pa je študent Erik Pr unč imenitno opravil vlogo napovedovalca.
Le prenaglo sta minili dve uri, dve uri bratske povezanosti v slovenski pesmi in besedi. »Prinesli ste nam veselje in novo navdušenje” je dejal tržaški akademik koroški dečli. »Z vašim navdušenim odobravan jem ste nam dali novega poleta za delo”> je odgovorila.
Po koncertu so nas prireditelji pogostili v bližnji restavraciji, kjer je zojiet donela pesem za jtesmijo-Na ulici sc je zbrala gruča radovednih Italijanov, ki je poslušala in bi hotela še poslušati. V zdravicah, ki so bile izrečene ob prezgodnjem slovesu, je izzvenela ena zaključna misel: Kmalu se spet snidemo — ob Jadranu in na Koroškem!
Lojzina mati ima skrbi!
Prodoren uspeh koroških pevcev v Trstu
Od česa živimo ... ?
Mladostniki pred sodnijo
Po drugi svetovni vojni mnogo razpravljajo o mladostni kriminaliteti. Izvedenci namreč trdijo, da se je zločinstvo med mladimi v zadnjem desetletju zelo pomnožilo; to potrjujejo tudi statistike ipravosodnih oddelkov državnih uprav v Evropi.
Pred nekaj leti je zelo vznemirjal splošno javnost pojav »napolmočnih«, ki so zlasti po večjih mestih občutno nadlegovali ljudi in dajali policijskim organom kar precej dela. Ta pojav še sicer ni popolnoma izginil, vendar pa je v zadnjem času na svoji tajinstveni romantičnosti in privlačnosti močno zgubil. Zanimivo je vendarle dejstvo, da je vzgled nekaj perverznih mladostnikov mogel vzbuditi Ikar močno gibanje med meščanskimi in delavskimi mladostniki. To pač dokazuje, da je velik del današnje mladine vzrastel iz neurejenih razmer medvojnega časa in splošnega po-plitvenja življenja.
Tudi v Avstriji postaja problem mladostne ikriminalitete zelo resen. Dnevno časopisje prinaša pogosto poročila o zločinih in prestopkih mladostnikov. Največ teh prekrškov je sicer lažjega značaja in se omejuje na tatvine in vlome. Zelo oteževalna okolnost za tolikšne tatvine je dejstvo, da v deželi ne vlada brezposelnost in je lahko priti do poštenega in lepega zaslužka, če je le malo delavoljnosti. Upravičena je zato trditev, da mladostniki kradejo predvsem iz resnične pokvarjenosti, lenobe in zanikrne vzgoje. Tudi so poznavalci tega vprašanja prišli do zaključka, da je glavni vzrok mladostnih prekrškov slaba vzgoja in slab vzgled staršev. Veliko krivdo ima pri tem tudi dejstvo, da starši s pogrešeno vzgojo ne znajo mladega človeka pripraviti na življenje. Tako zvana »opičja ljubezen«, s katero mnogi starši svoje otroke razvajajo, nosi precejšen del krivde. Prav gotovo je pa eden glavnih vzrokov mladostnih zablod sodobna rast mladine daleč proč od Boga ali popolnoma brez njega. To potrjuje tudi primer mladostnika, ki je bil radi večjih tatvin zaprt. še preti razpravo pa si je hotel vzeti življenje, a so mu pravočasno to preprečili.
Predstavnik mladinskega sodišča v Celovcu je ob neki priliki povedal, da je od vseh sodnijskih razprav največ prav onih, ki imajo opravka z mladostniki. Teh je nad 60 odstotkov. Med njimi je največ fantov, ki so še mladoletni; te pošljejo zaradi odslužitve njihove kazni v posebne mladinske domove, kjer se morejo tudi strokovno izobraziti. Glede vrste zločinov pa sledijo kraji še moralni delikti (nemorala) in tu in tam tudi ubojstva.
Pri skorajšnji odpravi mladostnega zločinstva ima krščanska mladina visoko in prevažno nalogo. Treba je pri tem mnogo idealizma, poštenosti in apostolata.
Karl Marks je svoj gospodarski nauk podal v svoji obširni knjigi »Kapital«. Tu zagovarja svoje socialistično-komunistične nauke, med katerimi so najvažnejši; skupna lastnina, delo edini vir vrednosti in razredni boj. Uresničenje teh osnovnih zahtev bi naj človeštvo pripeljalo do pravega blagostanja, do raja na zemlji.
Delo — kapital
Zmotnost marksističnega nauka o skupni lastnini sta zavrnili že prva in druga socialna okrožnica Cerkve, kot je bilo prikazano v zadnjem našem razmišljanju o sodobnih socialnih problemih. Treba je, da se seznanimo z drugim problemom sodobne socialne teorije. To je važen nauk o vrednosti oziroma o viru ali činitelju vrednosti. Z drugimi besedami bi to izrazili takole: vprašanje je namreč, od kod prihaja naš zaslužek in naše bogastvo. Vsak more namreč spoznati, da njiva, katero obdelujemo (zorjemo, posejemo, očistimo), takoj pridobi na svoji vrednosti, prav tako drevo, vinograd; še bolj je to vidno v rokodelstvu, ko mizar obdela deske, kovač železo; deska in železo dobita pri tem mnogo večjo veljavo.
Nastane pa vprašanje, od kod je prišla ta več-vrednost? Tukaj je namreč dvoje: njiva — vinograd in človeško delo; ali pa les — železo in pa človeško delo. Nam se na prvi pogled zdi povsem enostavno: da je vinograd ali njiva postala več vredna, je bilo potrebno delo na njivi ali v vinogradu; da je iz lesa nastala omara, katero je mizar drago prodal, je bilo treba desk in mizarjeve izurjenosti v mizarskem delu. Še najbolj priden delavec bi brez lesa ali železa ne mogel pridobiti kake vrednosti, če nima na čem ali s čim delati. Pa tudi njiva, vinograd, les ali železo in prav tako vsaka druga mrtva stvar ne bi pridobila na vrednosti, če je ne bi kdo obdeloval. Omeniti je še treba, da v socialnem razpravljanju vsako stvar, katero naj človek poseduje in obdeluje, imenujejo snov ali kapital. Tako je njiva, les, železo, stroji in tudi denar kapital, s katerim človek dela in si tako množi dohodke.
V tem vprašanju, odkod prihajajo dohodki in bogastvo, uči Marks, da je le delo vir dohodkov in vrednosti. On poudarja, da le človeško delo more ustvarjati vrednost, zato je delo edini vir ali činitelj vre-
dnost. Kako pride Marks do takih naukov, ko se nam zdi tako enostavno, kar smo napisali zgoraj? Marks uči takole: privatne lastnine ni; vse je skupna ali državna lastnina, zato od nje ne sme imeti nihče dobička. Tej skupni lastnini — skupnemu kapitalu pa daje večjo vrednost samo delo, katerega opravljajo delavci, ko obdelujejo to skupno državno lastnino. Tako po Marksovi teoriji le delo ustvarja večvrednost.
Dosledno bi kdo mislil, da v komunističnih državah — po Marksovem nauku — prejmejo delavci vso vrednost za izdelane izdelke. Toda to je huda zmota. Dejansko prejemajo delavci ipod komunizmom le majhen del sadov svojega dela. Za vse stroške za kapital, pravo, obrabo strojev itd. odtegne svoj del po mili volji država, ki je vsemogočna in je nihče ne more kontrolirati.
Nauk Pija XI.
V	vprašanju o delu in kapitalu je papež Pij XI. v okrožnici »Quadragesimo anno« odločil sledeče: Ker pridelki in izdelki snovi (kapitala) niso le plod snovi same, ne dela samega, temveč snovi in dela, zato se morajo pridelki in izdelki ali dohodki (več-vrednost) od njih sorazmerno porazdeliti med oba. Odločno zavrača istočasno kapitalizem, ki si je dolgo lastili takorekoč vse plodove in dohodke dela in le nekaj malega milostno odstopil delavcem. Že ime kapitalizem pove, da temelji njegov nauk na zahtevi, da je kapital absolutno počelo gospodarstva. Tak skupni kapitalizem papež najstrože obsoja.
Ko pa je papež postavil načelo, da delo in kapital skupaj proizvajata (ustvarjata nove vrednosti), gre zato enemu in drugemu delež vrednosti in 'dohodkov. Jasno je pa zato tudi, da ni mogel obsoditi vsakega gospodarjenja s kapitalom. Po nauku papežev pa je kapital lahko v privatni lastnini, zato gre neki delež po pravici tudi lastniku kapitala (pod komunizmom pa državi). Tak zmeren kapitalizem (kakor je danes v zapadnih državah), ki priznava tudi delu svoj pravičen delež na več-vre-dnosti, torej ni v nasprotju s socialnimi nauki Cerkve.
Pravična plača za delo
V	tesni zvezi s tem pa je vprašanje o mezdnem razmerju ali o plačah. Po Marksovem nauku je plača za delo nujno kri-
o nemških razmerah — ki pa veljajo tudi za ostali svobodni svet — pravi dalje, da komunisti vedno zatrjujejo, da je njihova socialistična ureditev družbe v vsakem pogledu boljša kakor tako zvana kapitalistična. Športni uspehi se ne dado kar tako ukazovati in kljub neverjetnim naporom socialističnega tabora za vzgojo vrhunskih športnikov more svobodni svet držati korak, ker je šport končno le cvetica, ki najbolje uspeva v svobodnem zraku. Mi podpiramo vrhunske športnike tudi zato, ker je — po mojem mnenju — tako pravi Daume dalije, olimpijski zmagovalec vzor za našo, na idealizmu tako revno mladino. Profesionalizmu nikakor ne smemo pustiti, tla bi se razvijal, vendar se tudi ne moremo brezpogojno držati amaterskih predpisov, ki odgovarjajo družabnemu stanju preteklega stoletja in danes posameznemu športniku preodkazujejo nalogo, ki je ne more rešiti.
Družba je odgovorna za današnje športnike zlasti, ker zahteva od njih, da so vzor mladini, da doprinašajo vse mogoče žrtve za dosego svojih uspehov. Je pa treba rešiti socialni problem teh športnikov z novimi idejami in modernimi sredstvi. Ni naloga današnje družbe aktivnim športnikom preskrbeti navidezne službe, jih podpirati z dodatnimi denarnimi sredstvi ali podobno. Njena naloga naj bi bila, preskrbeti tem vrhunskim športnikom in njihovemu položaju, sposobnosti odgovarjajočo poklicno izobrazbo ali jim olajšati tako izobrazbo.
Ti predlogi, odnosno nazori se dado vskladiti z obstoječimi amaterskimi pravili, vendar je treba počakati, kaj bo praksa pokazala.	Ivo Kermavner
vična, ker ji je kapital ukradel del dohodka. Saj če je delo edini vir vrednosti, profit, ni mogoč od drugod kakor iz sadov dela.
Papež pa je drugače razsodil, če kapital in delo skupaj proizvajata in kapital more jemati svoj delež, potem prejemati plačo za delo (mezdno razmerje) nikakor ni krivično. Predpogoj pa je, da mora biti plača za delo zares pravična, kar pa žal v premnogih slučajih ni, ker si kapital prevelik delež sadov prisvaja zase. Zato papež priznava, da je v današnjih socialnih razmerah golo mezdno razmerje manj primerno in je želeti, da se to razmerje počasi ublaži z nekakšnim družabnim razmerjem, kjer se delavec in delodajalec nekako združita v sodelovanju (kot kapital in delo); talko bi postala skupaj deležna lastnine, uprave, odgovornosti in dobička (solastništvo in so-uprava na kapitalu).
NA KNJIŽNEM TRGU:
Knjiga za vsako družino
Med Mohorjevimi knjigami, ki smo jih v teh dneh dobili v roke, je ena nadvse pomembna. To je knjiga, ki jo je spisal — vsaj večji del — rajni salezijanec dr. Zam-jen, ki ga poznajo mnogi na našem Koroškem. Knjigi je naslov FATIMA, ker opisuje dogodke v Fatimi in sicer podrobno, nazorno, živahno, da knjige ne moreš odložiti, dokler ne prebereš vse. Ta knjiga je med zadnjo vojno izšla kar štirikrat. Tako so ljudje segali po njej, da jo je vedno zmanjkalo. Sedanja izdaja je pa izpopolnjena in pomnožena z mnogimi rečmi, da je v tej stvari na tekočem vsak, ki jo prebere.
Knjiga je na lepem belem papirju, ima 240 strani, vmes pa so risbe in zanimive slike na boljšem papirju. Stane le 15.— šilingov.
Poudariti je treba, da je to knjiga za vsako družino. Med zadnjo vojno, ko je bila izdana štirikrat, nas je še tlačila narcistična mora s svojo silo. Takrat je po naših družinah niso mogli dobiti v roke. Sedaj je pa priložnost. Posebej je zanimiva zato, ker nam tudi sedanje čase postavlja v posebno luč. Na komunističnem kongresu v Moskvi je te dni govoril Hru-. ščev, da bo zadnjega oktobra Sovjetija izstrelila doslej najstrašnejšo bombo na svetu; pripravljeno pa da ima še enkrat hujšo. Kaj bo iz tega? Res strašne čase živimo. Vse to je pa Marija leta 1917. v Fatimi že vnaprej videla, ko je po videnjih treh pastirjev povedala svetu svoje sporočilo. Te njene besede moramo vsi resno vzeti. Zelo resno, ker so sedanji časi tako resni.
Rajni škof dr. Gregorij Rožman je to knjigo takole priporočil: »Ob tej knjižici imam to iskreno željo, da bi jo vsi verni Slovenci brali in vdano sprejeli Marijino sporočilo.« Zakaj je tako zapisal? Zato, ker ta knjiga prinaša našim ljudem veliko tolažbe, veliko razsvetljenja in pravega podučila za težke čase, katerim gre Evropa nasproti, z njo pa mi vsi.
Drugi narodi veliko pišejo o Fatimi. V zadnjih letih je samo na Francoskem izšlo pet knjig, katerih vsaka s svojega vidika obravnava fatimska dogajanja. Zato pa sezimo mi s toliko večjim zanimanjem po tej knjigi, ker je edina naša knjiga o tem in ker pove vse najvažnejše na preprost in zanimiv način.
fUmskejjM soeta
Pred leti je bil film, ki je prikazoval naravne lepote, zlasti gorski in planinski svet, zelo v čislih po kino-dvoranah. Zadnja leta pa se opaža, da je navdušenje za naravo med kino-obiskovalci močno padlo. Razni domovinski in romantični filmi so vedno slabše obiskani. To je vzbudilo precejšnje vznemirjenje med pospeševalci na-turnih filmov. Ti imajo namreč vsako leto svoj »slavnostni teden«, v katerem rešujejo probleme gorskega filma in ocenjujejo nove filme z vidika gojitve ljubezni do narave.
Tudi letos so se zbrali v Trientu v Južni Tirolski na 10. mednarodnem tednu gorskega filma zastopniki imenovanega gibanja in skušali vsaj ugotoviti vzroke nezanimanja za filme iz narave. Pri tem so ugotovili, da je opažati splošno upadanje zanimanja za kulturne filme. Posebno mladina kaže neverjetno malo navdušenja za lepote gorskega sveta, kar je zelo porazno, če pomislimo, da je prav mladina v preteklosti bila najbolj vneta za turizem in poslanstvo.
Vzhod in zapad v športu
Ves čas po drugi svetovni vojni vladajo med vzhodom in zapadom nesoglasja, ki jih ne morejo spraviti z dnevnega reda, ampak postaja vzdušje iz dneva v dan ne-znosnejše, da smo v večnem strahu, kaj nam bo prinesel prihodnji dan. Zapad, kjer živijo ljudje v svobodi — v pravem pomenu besede — je že toliko popustil komunističnim zahtevam, da ne more in tudi ne sme več, ker je ravno radi svojega popuščanja že precej na svojem ugledu pri narodih v svobodnem svetu. Komunizem se pač hoče uveljaviti po vsem svetu in ga seveda tudi preurediti na svoj način, tla bo moralo vse plesati! po komunistični taktirki. Tako si namreč Kremelj predstavlja svoje delovanje na vseh področjih človekovega udejstvovanja, kjer športa, kot izredno važnega činitelja, ne izvzame, ampak ga zelo propagira, ker dela zanj večjo reklamo, kot bi si mogel jrovprečen zemljan predstavljati. Zato meče velikanske vsote za svoje športne podvige in ni prav nič izbilrčen pri pripravi svojih atletov za razna mednarodna srečanja, se pravi, se prav nič ne ozira na obstoječe predpise, zlasti kar se amaterstva tiče, ampak hoče zmago in to za vsako ceno. S športniki za železno zaveso seveda ne morejo držati 'koraka športniki svobodnega sveta, ker so oni v veliki 'večini pač vezani na svoje službe in si morejo vzeti samo toliko časa za trening, kolikor jim ga preostane po opravljenem poklicnem delu. Seveda tudi na zapadu ni vse tako, kakor bi moralo biti, vendar se v glavnem držijo predpisov, da ne ogrožajo — radi kršenja amater-
skih pravil — mednarodnih tekmovanj ali olimpijskih iger samih.
»Amatersko vprašanje je pri nas rešeno!« — /	pravi Vzhod
Na nedavnem mednarodnem olimpijskem kongresu v Atenah, kjer je bilo na dnevnem redu tudi vprašanje amaterstva, je športna skupina iz vzhodnih držav zastopala stališče, da je amatersko vprašanje v socialističnem taboru rešeno in obstaja samo še v kapitalističnih deželah; tam ga pa radi obstoječega socialnega reda ne morejo obvladati. Glede na tako izjavo je predsednik nemške športne zveze g. W. Daume odgovoril vzhodnim športnikom in dal obenem praktične predloge za rešitev tega vprašanja v svojem predavanju pod naslovom: »Socialni problem športa«, ki ga je imel pred vodilnimi osebnostmi nemške industrije in gospodarstva. Iz tega zanimivega predavanja, objavljenega v švicarskem »Športu« (Ziirich) dne 11. oktobra t. L, povzemamo le glavne misli:
Predavatelj pravi, da komunizem bolj razume težnje in čustva narodov kakor mi in jih zna uporabiti za svoje politične cilje. To ni sicer samo problem vrhunskega šjxmta, vendar igra ta pri tem bistveno vlogo. Ko se je Francija na lanski olim-piadi v Rimu tako slabo odrezala, so celo v uradnih francoskih krogih govorili, da je to »narodna sramota« in general de Ganile je sam postavil visokega komisarja in določil velike vsote za šport in celo športne bataljone so upeljali pri francoski armadi. G. W. Daume, ki sicer govori
Šoferski kofiček:
(Nadaljevanje)
Drug resnični primer: Komaj 20 let star avtomobilist se je peljal s hitrostjo nad 100 km na uro po avtomobilski cesti, končno zadel v drevo in obležal mrtev. Zunanji vzrok: prehitra vožnja. Natančnejša preiskava je pokazala, da je imel mladi mož, zelo dobro vzgojen in izolbražen, tisto jutro z materjo hud prepir. Nato si je brez vednosti staršev izposodil očetov avtomobil in se s svojo dve leti mlajšo prijateljico, ki je pričakovala njegovega otroka, odpeljal na izlet.
Ko je zvečer zapeljal prijateljico domov, je hotel še sam obiskati neko gostilno v kateri se je prej večkrat ustavil s prijateljico: na poti tja pa je prišlo do nesreče. V tem primeru lahko sodimo, da je v ponesrečencu živela neka težnja po kaznovanju samega sebe zaradi nekorektnega ponašanja do staršev in prijateljice. Ta težnja je postala končno tako silna, da je mladenič izgubil oblast nad vozilom in tako podzavestno zdrvel v smrt.
Tretji resnični primer: Ugleden indu-strijalec zavozi pozno zvečer v skupino ljudi na pločniku. Prvi vtis: brezobzirna vožnja, pijanost izključena. Zaradi nezgode je dobilo mlado dekle težke 'poškodbe in so jo morali odpeljati v bolnišnico. Poizvedbe so dognale, da se je tovarnar tisti dan zelo razjezil, ker mu je njegova dolgoletna tajnica odpovedala službo. Naknadno so ugotovili 'še to, da je bila povožena deklica nenavadno podobna njegovi tajnici in je avtomobilist žrtev prometne nesreče oči-vidno zamenjal s svojo nameščenko, ki jo je hotel kaznovati.
Zanimiv primer pripoveduje Sigmund Freud iz svojih psihoterapevtskih izkustev: Mlada žena si je pri neki nesreči z vozom zlomila kost pod kolenom. Ta žena je bila s svojim zelo ljubosumnim možem na 'posestvu poročene sestre v družbi številnih drugih sorodnikov, moških in žensk. Nekega večera se je družba zabavala in mlada žena je pokazala v tem zaključenem krogu razne svoje spretnosti. 'Med drugim je dovršeno zaplesala Gan Can. Sorodniki so ji glasno ploskali, mož pa je bil zelo nezadovoljen in ji je kasneje rekel: »Spet si se ponašala kot kaka deklina!«
Trda beseda je ženo zelo užalila, tako da je vso noč spala zelo nemirno. Naslednje jutro se je hotela popeljati na sprehod. Sama je izbrala konje in zavrnila najmlajšo sestro, ki se je hotela s svojim dojenčkom peljati z njo. Na vožnji je bila mlada žena zelo živčna; ko sta se nemirna konja začela plašiti, je skočila z voza An si zlomila nogo. Freud vidi v tej nezgodi namenoma povzročeno poškodbo samega sebe, s katero se je žena hotela kaznovati, ker je vedela, da z zlomljeno nogo nekaj časa ne bo mogla plesati.
Starejši moški skoči iz tramvaja, ki ga nekaj časa vleče s seboj. Mož umre zaradi težkih poškodb. Časopisi pa poročajo: »Nevarno skakanje s cestne železnice.« Mož je imel malo prej že dve manjši nezgodi, čeprav je bil telesno še zelo čvrst. Na dan nezgode bi se bil moral ta mož, ki je bil brezposeln, predstaviti delodajalcu. Ponesrečeni je že več tednov iskal zaposlitev, pa so ga trikrat zavrnili, češ da je prestar. Prepričan o brezuspešnosti nadaljnjega iskanja službe je zagrenjeni mož skočil med vožnjo iz tramvaja, čeprav to ni nikdar bila njegova navada.
Že teh nekaj primerov potrjuje teorijo, da je treba vzrok prometne nesreče iskati edinole v človekovi nagnjenosti k nezgodi. Dodati je treba seveda še številne vzroke, kot so n. pr. preutrujenost, možganske motnje, psihične spremembe pri duševnih bolnikih, nevrotikih in histeričnih ljudeh, ki kot znano zbujajo pozornost s svojim neuravnovešenim vedenjem tudi, kadar niso na cesti.
Važno vprašanje je, ali nagnjenost k povzročanju nezgod z 'leti raste, ali je starejši človek nevarnosti prometne nezgode bolj izpostavljen kot mlajši. Izkušnja kaže, da ravno mladi ljudje zelo pogosto postanejo žrtev ali vzrok prometne nezgode, kar je seveda v zvezi z mladostno objestnostjo, nepoznanjem in podcenjevanjem nevarnosti. Starejši ljudje pa zagrešijo več nezgod zaradi tega, ker zahteva življenje od njih več napora in dela, čemur pa oni niso več kos.
Z vprašanjem, ki smo ga obravnavali, je nedvomno v zvezi tudi vprašanje kazen-sko-pravne krivde, ki jo sodobna pojma o naklepu in malomarnosti premalo diferencirano dojemata. Ne more biti govora o
Tekoče sadje — sladni sok
Med sadne shranke prištevamo tudi sladni sok, ki obdrži, če je pravilno pripravljen, vse sestavine in lastnosti svežega sadja in ga povsem lahko imenujemo »tekoče sadje«. Sladni sok pospešuje prebavo, čisti kri, vpliva ugodno na jetra, ohranja telo trdno in zdravo. Hhrati je zelo osvežujoča pijača za bolnika, otroka, mladino, starčka in za vsakega delovnega človeka.
Za izdelavo sladnega soka so najprimernejša jabolka, zlasiti sorte, ki imajo itrdo vonjavo meso in primerno količino 'kisline. Od hrušk pridejo v poštev samo mošt-nice z dovolj kisline, ki pa ne smejo biti preveč Itrpkega okusa.
Sadje, ki je namenjeno za sladni sok, mora biti 'zdravo in pred prešanjem skrbno oprano. Vse nagnite dele moramo odstraniti, Takoj po stiskanju moramo mošt na ta ali oni način konzervirati, da preprečimo delovanje kvasnic, vrelnih glivic, ker bi sicer kvasnice v moštu vsebovani sladkor pretvorile v alkohol. Trav tako moramo mošt pred izdelavo sadnega soka precediti skozi fino sito ali čist platneni prt, da odstranimo goščo. Kdor ima na razpolago posebno cedilo, bo uporabil to cedilo za precejanje mošta.
Z malo 'truda in dobre volje si lahko pripravimo za domače potrebe zadostno količino sladkega soka. V naslednjem navajamo najpreprostejše načine za izdelavo sladnega soka.
I. Precej čist mošt napolnimo, če je to mogoče v litrske steklenice, ki jih moramo poprej s sodo, raztopljeno v vroči vodi, dobro umiti in jih nazadnje izplakniti s čisto hladno vodo. V steklenicah pustimo na vrhu nekaj centimetrov praznega prostora, da nam pri segrevanju mošta ne popokajo. Napolnjene steklenice zamašimo s prekuhanimi plutovinastimi zamaški in jih prevežemo z močno vrvico. Tako pri-pravljene steklenice postavimo v velik lonec ali kotel. Na dnu lonca ali kotla postavimo leseno mrežo, da se steklenice ne dotikajo dna. V sredo postavimo steklenico s termometrom. Na to začnemo vodo, ki sega v loncu ali kotlu do višine mošta v steklenicah, segrevati. Ko pokaže termometer 70—80 stopinj Celzija, poberemo steklenice iz lonca ali kotla in jih postavimo na mizo ali kak drug primeren lesen podstavek. Čez približno pol ure po-
Shranjevanje in nega kmefijskega orodja
Vsaka kmetija ima razno kmetijsko orodje, ki ga mora hraniti v primerni suiht shrambi.
Največji škodljivec železnega orodja je rja in ta mu je najbolj nevarna, ako je orodje izpostavljeno dežju, megli in sploh vlagi. Zato mora biti prostor, kjer hranimo orodje, popolnoma suh,- posebno pozimi, ko orodje dolgo počiva.
Vsak gospodar ali gospodinja mora skrbeti, da po opravljenem delu na polju ali na vrtu orodje očisti, ga po potrebi opere in ga takoj nato obriše s staro krpo, da ne ostane mokro ali vlažno, če je mogoče naj ga tudi namaže z izrabljenim motornim oljem. Preden ga shrani čez zimo, ga mora natančno pregledati in, kar je pokvarjenega, oddati takoj v popravilo, ako ga nel more popraviti sam. Ob tej priložnosti naj kmetovalec tudi ugotovi, katero orodje je že popolnoma izrabljeno, kaj si bo lahko pozimi izdelal doma ter kaj si mora nanovo nabaviti. Nikakor pa ne »me s takim pregledom odlašati do spomladi, ko ga že rabi.
Orodje, ki ga pravilno shranjujemo, čistimo in varujemo, traja vsaj še enkrat tako dolgo kakor orodje, ki ga zanemarjamo. Naj nam dobro orodje olajšuje delo in zmanjšuje proizvodne stroške.
tem, da bi hoteli prometne nesreče opravičevati, češ, v določenem primeru človek ni bil kos položaju, in da bi pojem malomarnosti raztegovali še bolj kot doslej po zmotnem načelu »vse razumeti, vse odpustiti.«
Nasprotno: gre za vprašanje, ali ne bi ob določenih prometnih nezgodah lahko 'govorili kar o pogojnem naklepu, kar bi pojem o malomarnosti takoj zelo zožilo. Isto vprašanje lahko seveda postavimo tudi pri presojanju drugih kaznivih dejanj iz malomarnosti, kot so n. pr. požig iz malomarnosti, uboj iz malomarnosti, telesna poškodba iz malomarnosti itd.
Pogojni naklep bi nam lahko pomagal določati krivdo pri vseh tistih prometnih nezgodah, kjer so obsežni vzroki odločilno sodelovali.
režemo poveze — vrvico ter odrežemo gladko zamaške pri vratu steklenice. Ko se zamaški posuše, pomočimo vratove steklenic v raztopino parafina ali voska, ki steklenice neprodušno zapre. Ohlajene steklenice hranimo ležeče v primernem, hladnem prostoru.
2.	Prav tako pripravimo sladni. sok v odprtih steklenicah, s to razliko, da steklenice takoj, ko jih potegnemo z lonca ali kotla, zamašimo s prekuhanimi zamaški. Zamašene steklenice postavimo približno za 20 minut narobe na vrat, da razgreti mošt uniči morebitne klice na zamašku. Kakovost sladnega soka, fci je pripravljen na ta način, je malo slabša, ker ima navadno več ali manj duha po kuhi.
3.	Podobno lahko pripravimo sladni sok tudi v večjih steklenicah-balonih. Toplomer obesimo na nit in ga spustimo v vodo tako globoko, da pride približno do srede steklenice.
4.	Priprava sladnega soka v odprti posodi. Sladni sok nalijemo v bakren ali aluminijast kotel (dober je tudi žganjarski
kotel, če mu odvzamemo kapo) in ga segrevamo počasi prav tako na 75—80 stopinj Celzija. Med segrevanjem moramo sadni sok mešati z leseno kuhalnico, da 'zmanjšamo okus po kuhi. Ko doseže sok 75 — 80 stopinj Celzija, ga zadržimo na tej toploti 15 — 20 minut. Nato napolnimo steklenice lin prav tako, kakor smo že v prvih treh primerih opisali. Tako pripravljen sladni sok lahko nalijemo v sodček ali sod, ki ga moramo pred uporabo razkužiti z vrelo vodo in ga pariti tako dolgo, da postanejo doge zunaj precej tople. Nato ga i/jplak-nemo še s hladno vodo. Sod za sladni. sok pa mora biti popolnoma zdrav in ne sme imeti nobenega duha po plesnobi, cikno-sti in tako dalje. Sod moramo s sladuim sokom napolniti čimprej ali vsaj v treh urah, če imamo majhen kotel in moramo pripravo sladnega soka večkrat ponoviti. Ko je sod napolnjen, zapremo veho s posebnim zračnim cedilom. Kot zračno cedilo nam za silo rabi tudi nova lesena veha, ko jo v sredini prevrtamo ter napolnimo gornjo polovico s čisto, razkuženo vato.
Poleg navedenih preprostih načinov za pripravo sladnega soka imamo razne aparate, kemična sredstva, segrevanje z elektriko in razne druge stroje, ki jih uporab-Ijaimo v industriji sladnih sokov.
Iz sadja s pridom lahko izdelamo še razne druge sadne shranke, kot kompot, sadne mezge in marmelade, sadni sir ‘in sadni kis.
VSE IZ JABOLK
Jabolčna sladica
34 jabolk, 10 dkg drobtin, 5 dkg surovega masla ali margarine, 10 dkg sladkorja, 5 dkg rozin, cimet, limonina lupinica in limonin sok.
V namazano in z drobtinami potreseno kozico denemo plast olupljenih in zriba-nih jabolk, jih potresemo s sladkorjem, .rozinami, limonino lupinico, jx>kapamo s sokom in potresemo z drobtinami. Po vrhu denemo še drugo polovico jabolk in spečemo. Serviramo ohlajeno s stepeno smetano.
Jabolčna sladka jed
10 jabolk, 10 dkg sladkorja, sok od ene limone, 4 beljaki.
Jabolka olupimo, zribamo in pokapamo z limoninim sokom. Sneg iz beljakov, kateremu smo dodali sladkor in limonino lupinico, primešamo pripravljenim jabolkom in jed takoj serviramo.
Nadeta jabolka
Izberemo enakomerno debela, kisla jabolka. Odstranimo jim peclje in muhe in neolupljena zrežemo na polovice. Polovicam izddlbemo peščišče in še malo mesa, Zlložimo jih na pomaščen pekač z vdolbinicami navzgor. Vdolbine nadenemo z raznimi nadevi. Jabolčnim polovicam prilijemo toliko sladkega mošta, vina ali sladnega soka, da je pokrito dno pekača, nato denemo pekač v pečico. Pečemo tako dolgo, da se jabolka enakomerno zmehčajo. Serviramo še topla. Izboljšamo jih, če stepemo sneg Iz enega ali dveh beljakov, ga sladimo in denemo na vsako jabolčno 'polovico po eno žlico. Postavimo vse skupaj še enkrat v pečico in to samo za nekaj minut, da sneg malo porumeni, ne sme pa porjaveti.
Za nadev lahko uporabimo ostanek mlečnega riža, ki mu dodamo nekaj rozin, seseki janib limoninih lupinic in po potrebi nekaj mleka.
Jabolčni zvitek
TESTO: 30 dkg moke, sol, V2 jajca, žlico olja, 1 dl mlačne vode. NADEV: 10 dkg surovega masla, 20 dkg drobtin, 1 kg jabolk, 15 dkg sladkorja, cimet, 10 dkg rozin; maščoba za pekač, sladkor za po-tresanje.
Moko presejemo na desko, ji primešamo polovico jajca, olje, sol in mlačno vodo ter ugnetemo iz tega mehko testo. Testo naj, počiva najmanj 20 minut. Nato ga denemo na dobro pomokan prt, ga nekoliko razvaljamo, namažemo z oljem in razvlečemo. Razvlečenega potresemo s prepraženimi drobtinami, z naribanimi jabolki, rozinami ter sladkorjem in cimetom. Nato ga zvijemo ter denemo na; pomaščen pekač. Zvitek pomažemo z 'raztopljenim maslom ter spečemo v precej topli pečici.
Jabolčni zvitek pripravimo lahko tudi tako, da nadenemo razvlečeno testo samo do polovice, drugo polovico pa dobro namažemo z raztopljenim maslom ali margarino in jo zvijemo čez nadeto polovico. Iz tako pripravljenega zvitka izteče manj soka.
Jabolčni pečenjak
V2 litra mleka, 3 rumenjake, 30 dkg moke, sol, 3 l>eljake; 1 kg jalvolk, sladkorja po okusu, 2 žlici ruma; 12 dkg margarine za potresanje.
Mleko razžvrkljamo z rumenjaki, moko in soljo in temu primešamo trd sneg treh beljakov. To testo vlijemo na razbeljeno margarino, potresemo z na kocke zrezanimi jabolki, ki jih prej potresemo s sladkorjem in pokapamo z rumom. Pečenjak spečemo v pečici in še vročega potresemo s Sladkorjem.
A
Hladilnike, pralne sfroje, električne motorje in vse električne predmete pri
Johan Lomšek
Št. Lipi, Tihoja, p. Dobrla ves
Plečila tudi na ugodne obroke
Ali: drobtine belega prepečenca zmešamo s sesekljanimi lešniki ali orehi, mlekom in sladkorjem v gostljato kašo, ki jo razdelimo enakomerno po jabolčnih polovicah.
Ali: razredčimo dobro marmelado in ji dodamo sesekljane orehe in limonino lupinico, po želji pa še rozine.
Pripomočki za olepšanje stanovanja
Plastične liste za nalepljanje na pohištvo in steno poznajo že dolgo v Ameriki, seda; pa jih lahko dobimo tudi že pri nas. So zelo praktični, ker so vsestransko uporabljivi.
Ti plastični 'listi so skoraj pol metra široki pasovi v najrazličnejših vzorcih in prijaznih barvah, ki jih brez 'posebnega lepila nalepimo na gladko površino. Ti listi imajo na zadnji strani namazano lepljivo zmes, fci je prekrita z zaščitnim papirjem. Ti listi se vztrajno upirajo nesnagi, čistimo pa jih / vlažno krpo brez posebnih čistil.
Plastične pasove lahko nalepimo na gladke, suhe ploskve, ki niso mastne dm ne prašne. Primejo se na kovine, kamen, steklo in les. Z njimi lahko olepšamo pohištvo, osvežimo pa tudi stene kuhinje, kopalnice :in sobe. Lahko pa trajno z njimi olepimo police omar za posodo in shrambo. Olepšamo pa lahko tudi fotoalbume, stare papirne koše dn podobno. Vse to pa napravimo brez žebljev in risalnih žebljičkov, brez posebnih lepil, skratka, ne da bi si umazali roke.
Lepljenje je preprosto. Liste zrežemo na potrebno velikost, odstranimo na zadnji strani varovalni papir, 'položimo list na pripravljeno površino ter z roko dobro pogladimo, da odstranimo mehurje ali nastale gube. In čarovnija je končana.
P * | * 5 * /\ * N * O * B * R * /\ * NJ * J * E
Ivan Cankar:
O (l(rm(wi(i(iy ti si kakor zdraa^r!
Petnajst let in dalj ni 'videl Jure domovine.
Dečko, krepak in zdrav, dela in sreče željan, se je napotil v svet. Dela je našel, sreče ne veliko. Pleča so mu bila široka, pa je nosil breme, kakor mu ga je Bog dodelil.
Komaj se je še dobro ogledal tod in ondod, je stopil v novo tvornico kraj velikega mesta ter je ostal tam petnajst let in dalj. Zjutraj, ko se je danilo, je šel v tvornico; zvečer, ko se je mračilo, je šel iz tvor-nice; belega dne ni videl. In vselej, kadar se je vračal iz tvornice, je bilo njegovo telo za troje kapelj krvi siromašnejše: eno kapljo so popili silni stroji, druga kaplja se je izgubila v črnem iprahu, tretja se je raztopila v žganju.
Nekoč, ko je Jure vzdignil roko, da bi si obrisal z rokavom pot od čela, so nenadoma zaplesali stroji pred njim, kakor da so oživeli, tudi on sam se je zavrtel v kolobarju in ko je pokleknili na tla, se je izlila iz njegovih ust črna kri.
»Kaj se je zgodilo?« je vprašal tovariša.
»Konec je, prijatelji, konec!« je odgovarjal tovariš. »Kmalu, zdi se mi, boš počival!«
»Kako — počival?«
E, prijatelj, petnajst let in po tri kaplje krvi na dan, po tri kaplje krvi ... ni šala! Tudi jaz pojdem za teboj, vsi pojdemo — kdo bi se cmeril? Delali si, dodelal, pa umri!«
»če je treba umreti, bom ubogal!« je rekel Jure in šel in se ni več vrnil v tvornico.
Dokler je delal, ni čutil in pomislil, kako je vrela iz telesa mlada moč v zmerom tanjšem curku. Zdaj je sedel brezdelen na postelji pa je bil ves truden in je spoznal, da je izžet in nadložen starec. In hudo se mu je storilo pri srcu.
»Glej, Jure!« je pomislil. »Tako si delal petnajst let in dalj, nisi videl belega dne, ne užil veselja; zate ni bilo praznika, jama izkopana bo 'tvoj praznik in tvoj počitek!«
Tisti večer je slišal, kako so iz dalje, iz domovine zabučale šume.
»V pomladnem viharju me pozdravljajo!« ga je spreletelo vse do srca.
In je takoj povezal culo im se je napravil ma pot. Dolga je bila pot, tri dežele je premeril orni železniški voz. Ko se je belilo tretje jutro, je zadel Jure culo na rame in stopil iz voza.
Komaj se je doteknila noga rodne zemlje, je vzkipelo v njem in zaigralo, kakor mlado življenje.
»Petnajst let in dalj te niso gledale moje osirotele oči, majka! ... Pozdravljeno, ti polje neizmerno, blagodišeče . ., pozdravljena, ponosna šuma, do neba pojoča ... in od srca pozdravljen, moj rodni kraj, ki se beliš na zelenem brdu!«
Kje bolezen? Kje utrujenost? Ogenj se je povrnil v oči, moč je vzkipela v prsih.
»Blagoslovljena, zahvaljena, majka do-
movina ... ti rodnica, usmiljena preporo-dnica!«
Z veselimi koraki je stopal v brdo. Na klancu mu je prišel naproti sosed, mlad fant nekoč, zdaj mož brkat in mrk.
»He, Janez!« je vzkliknil Jure.
Sosed je molčal.
»Kaj me ne poznaš več? Jure sem!«
»Jure? Kateri Jure?«
»Petnajst let je m dalj ...«
»Glej, tisti Jure!... Hudo si se spremenil, bolan si in suh; rodna mati te ne bi spoznala!«
Juretu je segla žalost v srce. Pod vasjo je srečal drugega soseda; tudi drugi sosed ga ni spoznal.
‘»Tisti Jure praviš? Pa čemu se vračaš zdaj, Jure, iz nemških dežel?«
»Da bi umrl v domovini.«
»Ali si veliko prislužil tam?«
»Bolezen sem prislužil.«
»Baš dovolj za smrt... Kako boš živel, ko nimaš ne koče ne polja in tudi že kmalu ne rok?«
Jure je 'povesil glavo.
»E, pa kako!...«
»Nemški deželi si dal 'življenje, domu pa si prinesel smrt, Jure!«
Žalosten je še1! Jure dalje.
»Kam bi?« je 'pomislil. »V šumo pojdem,
med tujce in žganjarje.. . tudi sam tujec v domovini!«
Srečal je tretjega soseda in povesil glavo pred njim, še preden ga je ogovoril.
»Pa kaj zdaj, Jure?« je vprašal sosed. »Siromaki smo in težko je hraniti Človeka, ki jev tuji deželi potrosil mladost!«
»V šumo pojdem!«
'»Kako v šumo? Saj komaj stojiš pred menoj, kakor si! Ne, v šumo ne pojdeš niti na polje, temveč na gorko slamo!«
Juretu se je zdelo, da nosi kamen na hrbtu. Truden je bili in je sedel kraj poti na culo, da bi počival.
Pobral je s poti grudo prsti in jo je pobožal z dlanjo kakor lice otroku.
»Zemljica, majka!...«
Solza je padla na grudo; takrat je bil Juretov obraz vel in mrtvaški kakor obraz starca, sedečega pred jamo, zanj izkopano.
Dolgo je počival Jure in ko je vzdignil glavo, so stali sosedje pred njim.
»Tako je, Jure: ne bomo ti kratili slame, tudi kruha ne; in tudi ti ne bomo očitali, Jure, da žanješ, kjer nisi sejal... Pozdravljen nam!«
Jure je vstal.
'»Ljudje božji, domovino sem imel im zdravje. Ko sem oboje izgubil, so izpregle-dale moje oči im so videle, da sem imel zdravje im domovino... Pokažite mi, bratje, kje je jama, zame izkopana!«
Truden je bil in je legel v hlev na gor-ko slamo in je zaspal in se ni več predramil ...
AZIZ NESIN:
Isit dtvzUihia
(Turška zgodba)
Jaz pravzaprav sploh nisem imel tega v mislih, toda moja žena je začenjala vedno znova: »Nemim, veš, ona v gornjem nadstropju že tudi ima služkinjo. In njen mož je samo mešetar z nadomestnimi deli. Niti celih strojev ne more prodajati, ampak samo nadomestne dele.«
Vsak dan sem moral poslušati doma isto pesem: »Celo Poziada ima deklo. Samo ti stojiš tukaj kot lipov bog in praviš: Jaz pišem, jaz pišem vendar raje tako. Naša soseda Lela, veš, še ta si je dobila služkinjo. In njen mož kupčuje s konjskimi podkvami .. .«
Je že tako na svetu, da eden postane s kupčijo s konjskimi podkvami bogat, drugi pa ugleden.
»S trgovino s starimi gumami so obogateli ... Ajfera ima celo dve služkinji v hiši. — Moje roke sb vse razpokane od pranja in pomivanja. Niti beliča nisem vredna več. Saj sploh nisem več človek. Otroci me ne spoštujejo in odrasli me ne cenijo več.«
»Samo eno deklo, samo eno deklo,« je šlo kot s kladivom po meni.
Kot nekdo, ki se je odločil za samomor, sem končno razdraženo rekel: »Torej dobro, najdite služkinjo, najeli jo bomo.«
Od tistega dne sem dolgo časa imel mir. Služkinje niso mogli iztakniti. Zvečer ni-
sem doma dobil nič za jesti. Žena mi je rekla: »Danes ob iskanju služkinje nisem utegnila pripraviti večerje... bomo pač popili malo čaja.« — Če sem rekel, da je moja srajca umazana, sem dobil odgovor: »Danes jo še obleci, nisem utegnila prati.«
Sobe niso bile pometene, kuhalo se ni več, pospravljalo tudi ne, nakopičila se je gora nepomitega posodja. Vsa družina je bila zaposlena — z iskanjem služkinje. Nekega večera pridejo vsi domov praznično razpoloženi. »Kaj se je zgodilo,« sem vprašal.
'»'Moj Bog, tiho bodi, dobili smo služkinjo!«
»Dobili ste služkinjo?«
»Bodi že vendar tiho, ona je notri, utegne slišati!«
»Ali sem morda kaj napačnega rekel, da ...?«
»Ali se reče: služkinja? Kaj če se ujezi in odide, kaj naj počnemo potlej?«
'»Dobro, kaj naj potem rečem?«
»Dandanes se služkinjam ne reče več služkinja, ampak vzgojiteljica ali kvečjemu sobarica.«
V naši družini ni več nikogar v šolski starosti. Hvala Bogu, vsak ima svojo vzgojo. Pa naj vendar pride noter, naša sobarica. Bomo videli,« rečem pohlevno.
'»Toda za božjo voljo, nobenih govorov!«
Žena je zaklicala: »Gospodična Ayten«.
Uff... tako strašilo, sploh ni za pogle-
Visoška kronika
64.	Dr. Ivan Tavčar
Pripisano
Jaz, Georgius Postumus, sin očeta Izidorja, rojen po njegovi smrti, ki mi živi še vedno čez vse ljubljena mati, Margareta VVulIffingova, sedaj sedemnajst let star in v šoli pri očetih jezuitih ljubljanskih, potrjujem in pričam, da je naš oče Izidor v Gospodu sklenil svoje dneve 20. decembra 1710. Poklican je bil odtod in lahko je umrl, in prehudih bolečin mu ni bilo prenašati ob smrtmi uri. Tisti dan, ko je umrl, je dopoldne še okrog lazil, popoldne pa je zaspal in na oni svet se je preselil kakor rumen jesenski listič, katerega je lahna sapa spihljala z veje. (Počiva na pokopališču sv. Martina v Poljanah, in izpol-nujejo se nad njim besede: »Parva domus — magna quies«, kar se pravi po maše: Mala hišica — velik počitek. — Bog mu dodeli ta počitek, nam pa blagoslovi Visoko, ker smo potrebni tega blagoslova, morda ne manj, kakor ga je bil potreben Polikarp Kballan, prvi gospodar dveh kmetij na Visokem!
Težko je namreč ležala Gospodova roka nad otroki, in skoraj se zavedamo, da pred božjo milostjo še ni zadoščeno krvi, po Polikarpu preliti, In ne življenju Jošta Schvvarzkoblerja, ki je bilo pregrešno.
Šiba božja nas je tepla. Leta 1716. se je priklatila s srbskih bojišč neusmiljena morilka, divja kužna bolezen. Na Visokem je pograbila in pokončala gospodarja Jurija in najstarejšega otroka, Marijo Ano, tako da smo imeli v enem tednu dva pogreba.
Sedaj še živita obe materi in Suzana, hči Jurija, ter jaz, Georgius Postumus, sin Izidorja. Na štirih očeh počivajo potemtakem prihodnji časi visoških dveh kmetij. Mati Margareta in mati Agata stikata dostikrat sivi glavi skupaj in čebljata kakor dve račici pri vodnjaku. Moja mati pa mi je tu in tam v svoji posvetni zaslepljenosti prikrito in sramežljivo nekako namiga-vala to ali ono. Tudi devetnajstletna Suzana me včasih preseneti s pogledom, ki skoraj ni dopuščen med najbližnjimi sorodniki. Vse v meni pa hrepeni, da bi: dal svoje telo oltarju lin da bi opravljal sveto službo za duše onih, ki so se na visoškem dvorcu pred mano s sveta ločili in ki še vedno iščejo božjega usmiljenja! Ko je
vendar na svetu zame najlepša ženska moja dobra in ljuba mati Margareta in ko vendar nikjer in nikakor ne opazim razlike meti mlado in staro žensko — kako naj se dotaknem druge ženske, bodisi da bi bila to naša drobna Suzana? Sam Bog ve, kako naj se rešim iz stiske, v kateri zdihujem k Njemu!
Dr. Ivan Tavčar
Pisatelj »Visoške kronike« dr. Ivan Tavčar se je rodil J. 1851. v Poljanah nad Škofjo Loko. Ko je dovršil gimnazijske nauke, je študiral na Dunaju pravoslovje. Od leta 1884 dalje je bil odvetnik v Ljubljani. Dr. Tavčar je deloval tudi na javnem torišču, in sicer kot deželni in državni poslanec. Mnogi begunci iz naše dežele se le-]x> spominjajo župana dr. Tavčarja, ki je v hudih stiskah svetovne vojne širokogrudno in odločno pomagal družinam vojnih beguncev. Po dolgem, dela in bojev polnem življenju je dr. Tavčar 1. 1923 umrl.
Ivan Tavčar je začel pisateljevati zelo zgodaj. »Mene je prijela prva strast za pisateljevanje na gimnaziji v Novem mestu,« je povedal v starih letih. Njegova prva po-vestica je bila natisnjena v mesečniku »Zora« leta 1872, ko je imelo enoindvajset
dati... Gotovo jo je izbrala moja žena, da zatrdno ne bi bilo nobenega povoda za ljubosumnost.
»Moj' mož Mušin.« Prav zares, moja žena me je predstavila služkinji!
Z izumetničenimi gibi je služkinja stopila naprej. Vprašal sem se, ali naj vstanem in ji poljubil roko. Medtem, ko si je s prsti žgečkala ustnice, je rekla: »Me veseli, moje ime je Ay;ten.«
Po obleki je bila dama od glave do pet: še več kot dama. Pogledoval sem zdaj ženo, zdaj služkinjo. Tujec bi prav gotovo eno zamenjal za drugo. Šla je mimo mene ter se usedla na stol meni nasproti. Prekrižala je eno nogo čez drugo.
»Ali imate cigareto? Pozabila sem svoje, nimam nobene pri sebi.«
Žena je pohitela in prinesla cigarete. Jaz sem ji prižgal. Naša služkinja Ayten je puhala — puli — prave oblačke dima v zrak... Nihče v družini ni odprl ust. Vsi smo jo strmeč opazovali. Končno je — hvala Bogu — ona sama prekinila tišino: ‘»Hej, dajmo se o čem pogovarjati!«
'»Prav radi.«
‘»Koliko plačate? To se pravi, koliko morete plačati?«
Vsi pogledi so se zapičili v moje ustnice, kaj bom neki rekel. Pomežikovali so mi, da ne bi rekel prenizke vsote, ki bi dekle ujezila.
Ali naj rečem 100 lir? Ali je 'to morda premalo? Pravzaprav si izdatka sto lir ne moremo privoščiti... Kaj če bi napisal mesečno po deset zgodb več, potem bi s tem mogli plačati deklo. Napisal bi jih že, toda kako jih prodam? Ko sem o tem premišljeval, se je ona oglasila: »Kar z besedo na dan, moj dragi, ni vam prav nič treba biti v zadregi.«
»Dam 100 lir mesečno,« sem rekel.
Skupno z dekletom je vsa družina v zboru vzkliknila: » Aaah ...«
»Kaj pa je, kaj se je zgodilo?«
‘»Očka, kako moreš kaj takega reči? Ali ne bereš časnikov? Za 100 lir plače danes ne moreš dobiti niti uradnika!«
Žena je rekla: »Ko velja rdečilo za ustnice 10 lir in puder 40 lir!«
Služkinja, to se pravi sobarica, gospodična Ayten je pripomnila: »Par nogavic, in niti ne najboljših, stane 14 lir... Bog se usmili, ali človek ne rabi vsaj 4 do 5 parov na mesec?«
Naglo sem umaknil noge v copatih, da skrijem svoje zakrpane nogavice. Gospodična Ayten je vstala: ‘»Oprostite, ampak pri vas ne morem delati. Predolgo sem vas zadrževala. Na svidenje.«
Vsa družina je padla na koleno pred njo: »Usedite se vendar še malo, dragica. Ne vzemite vsega tako zelo hudo, za božjo voljo!«
»V moji zadnji, službi sem dobivala 400 lir. Pustila sem jo, ker je bil gospodar prestar.«
»Gospodična Ayten,« eden ima denar, drugi ga pa nima. čeprav imam malo denarja, se bom vendarle potrudil, da boste pri nas zadovoljna. Verjemite, imam najboljše namene. Prav tako moj sin Džen-gris«	(Dalje na 8. str.)
let. Mladostna dela Tavčarjeva nosijo znamenje romantike. To so pogosto zgodovinske slike in povesti z gradov, polne izrednih dogodkov in zapletkov, kipeče od močnih čustev; pisateljeva izvirna domišljija je spletla te povesti, njegova močna duša je 'dahnila vanje nežna in mogočna čustva: ljubezen, sovraštvo, šegavo porednost, žgoč zasmeh, kmečki' ponos, trpečo vdanost... Poleg zgodovinskih ‘povesti je Tavčar napisal vrsto kmečkih zgodb iz loškega pogorja. V njih je z globokim umevanjem narisal duše ljudi iz svoje domačije, ki jo je Ijiubiil z vsem srcem. V to skupino spada povest »Ivan Savelj« in zbirka črtic »Med gorami«. Eno najlepših Tavčarjevih del je slika iz verskih bojev v loških hribih »Vita vitae meae« (Življenje mojega življenja), ki jo je napisal leta 1882. V nekaterih poznejših povestih se močno izraža značilna Tavčarjeva poteza, da rad z žgočim zasmehom biča zoprne mu ideje. Borbeno javno delo je dr. Tavčarja prisililo, da je za vrsto let odložil pero iz rok. V jeseni svojega življenja se je spet lotil pisateljevanja in je napisal dve krasni, oblikovno izbrušeni in vsebinsko polni deli: »Cvetje v jeseni« (1917) in »Visoško kroniko« (1919).	(Dalje na 8. strani)
Pri nas na Koroškem
(Nadaljevanje s 4. strani) verna in na smrt bogu vdano in dobro pripravljena. Njena za druge nepričakovana smrt je po fari bridko odjeknila, ker je bila splošno cenjena in priljubljena. To se je pokazalo v nedeljo 29. okt., ko jo je dolga vrsta pogrebcev spremila od doma na pokopališče. Moški pevski zbor se je poslovil od nje na domu in ob odprtem grobu z dvema žalostnikoma. Na blaga mati v miru počiva in iz nebes tolaži in podpira težko prizadete svojce!
Še isti dan na večer je 'Bog nenadoma odpoklical v večnost rentnika Jerneja Travnika, starega 76 let. Imel je svoj dom vrh Šajde, a je zadnje čase najraje prebival pri svojem sinu Albinu na Kohli. V nedeljo ga je obiskala hči Justi, soproga g. učitelja Polanska na Obirskem. Popoldne j,e bil v Falllejevi gostilni izredno dobre volje in je kot star pevec še katero pesem zaokrožil. Naročil si je večerjo, med jedjo pa je vstal in šel ven. Ker se dalj časa ni vrnil, so gostje postali pozorni in eden ga je šel iskat. Dobil ga je na klopi pred hišo, kjer je ležal z glavo nad rokami — mrtev. Trpel je sicer zaradi krčev v želodcu, a smrt je nastopila zaradi srčne kapi, kakor je ugotovil poklicani zdravnik dr. Sohne-rich z Borovdlj.
Pokojnik je bil velik prijatelj petja in v mlajših letih izboren pevec. Posebne zasluge si je pridobil za cerkvico na Sedlcah, ker je za njeno zgradbo po lastni zamisli z delom mnogo doprinesel. Zelo rad jo je obiskoval in je dne 13. okt. tam tudi prejel sv. zakramente. Pač ni slutil, da zadnjikrat! K Mariji na Sedlcah je zaupno prihajal; naj mu bo v večnosti mila priproš-njica!
GORENCE
(Železniški most dovršen)
Zopet se oglašamo, ker imamo res nekaj novega poročati: Dne 24. oktobra so most preko Drave za podjunsko železnico v glavnem dogradili, ko so na že dozidane opornike položili železno konstrukcijo, mosti-
šče, tako da je po njem že moč sedaj iti po suhem preko Drave. Zaenkrat je pa most za javni promet še zaprt in kakor slišimo še precej časa ne bo odprt, ker morajo dokončati še nekatera manjša dela, kot lakiranje mosta in ograje itd. Tudi našo farno cerkev smo od zunaj lepo popravili, jo na novo prekrili ter stene prebili. Podrobneje pa bomo poročali, ko bomo imeli vse račune skupaj.
RUDA
(Novo občinsko hišo imamo)
Ne samo na Gorenčah, tudi pri nas na Rudi se pridno gibljemo. Stara občinska hiša nam je nekoliko obledela, zato smo sklenili, da si postavimo novo, in sicer kar poleg stare, samo da bo nova lepša, svetlejša in prostornejša, kot pač sodobni čas zahteva. Rečeno, storjeno! Nova občinska hiša taikorekoč s svojo podaljšano roko drži staro in pravi: Tu noter pa bomo dali naše žandarje, da bomo imeli lepo vse na enem kraju, občinski urad, pošto, avtobusno postajo in še žandarje in da le-ti ne bodo več v skrbeh, kot so bili včasih prej, ko so bivali tako blizu gozda . .. Našemu podjetnemu gospodu županu, ki je postavil že drugo občinsko hišo, pa čestitamo.
Športni kotiček
HOKEJ na LEDU:
KAC:SERVETTE ŽENEVA 11:6 (4:3, 2:0, 5:3)
KAC:HK JESENICE 11:3 (1:1, 8:2, 2:0)
Dve prepričljivi zmagi celovSkih Atletov
Tako gostje k Švice, kakor tudi k Slovenije niso bdJi kos domači ekipi. Tekma proti Švicarjem ni navdušila — nasprotno pa igra proti slovenski ekipi, čeprav bi rezultat morda govoril drugače. Celovško moštvo je bilo že precej na tleh, niso pomagali več odlični predori posameznih Kanadčanov in Jeseničani so celo vodili z 2:1. Tedaj je trener poslal na led vse tri Kanadčane in slika se je obrnila — v petih minutah se je petkrat potresla mreža presenečenih gostov, ki se seveda niso mogli uspešno upirati odlični igri ..celovških” Atletov.	■ ■’
V zadnji tretjini smo gledali lep in modem hokej, poln različnih tehničnih ..poslastic". Svoje so
JsU w shuzUinia
(Nadaljevanje s 7. strani)
»Z dobrimi nameni še ni nič narejenega.
Kaj pa ste po poklicu?
'»Pišem...«
»Raj pa pišete? Prošnje?«
»Ne ... pišem zgodbe.«
'»Moj dobri Bog, ali se da od zgodb in pravljic živeti?«
»'Mi se pač trudimo, kolikor gre.«
»Koliko litrov ima va.š hladilnik?«
Gledali smo eden drugega, nato pa je spregovorila žena: »Zaenkrat ga nimamo, toda nameravamo ga kupiti na obroke.«
»Bojim se, da tudi nimate gramofona?«
»Imamo pa zato radio.«
»Brez mojih ljubljenih plošč ne morem delati.«
»Bomo takoj kupili.«
»Pa imate vsaj pralni stroj?«
»Ne...«
»Moj dobri Bog, potem pa takoj opustite vašo pisarijo in se lotite kakega pametnega dela. če greste h kakemu trgovcu za služabnika, boste lahko živeli kot gospod. Pa imate vsaj sesalec za prah?«
»Ga bomo jutri kupili,« je skočila v besedo moja žena.
»'Potem pa je bolje, da se na Eminonu-jevem trgu nastavite za beračenje ...
Obrnivši se k meni je dejala: »Kakšen mož pa ste vi. Če že ne znate delati, pa bi bili vsaj zmožni prodati kak zaboj pomaranč na trgu.«
Od sramu sem lezel skupaj na svojem stolu.
Nihče ni vedel kaj reči. Jezno je vstala in se obrnila k mojemu sinu Džingisu:
»Saj isi prav fleten dečko, toda v tej revščini ne bi mogla vzdržati, pa če bi bil sam Marlon Branilo.«
»'Phe, takšen mož, kot ste vi. Samo poglejte si cunje, ki jih imate na sebi.«
Obrnjena k hčerki, je rekla: »Dragica, pridite vsaj vi pravi čas k pameti!«
Končno je posvetila svojo blagorodno pozornost moji ženi: »Od vas se pa prav lahko 'ločim. In kaji takega je hotelo vzeti mene v službo! Glejte najprej, da lx>ste sama siti . . .«
Ker ni imela ničesar več povedati in nikogar ozmerjati, je odšla. Mi si eden drugemu nismo upali pogledati v oči. Žena in hčerka sta začeli jokati. Sin je začel glasno preklinjati: »Jutri obesim šolo na klin«.
Jaz sem sklenil, da naredim samomor.
In mi hočemo najeti služkinjo, da bomo mogli vabiti znance na kosilo in se ponašati!
Vendar je cela zadeva imela v sebi tudi nekaj dobrega. Vsi smo prišli k pameti. Moja žena sedaj služi kot sobarica pri nekem trgovcu s starimi gumami, hčerka prav tako pri nekem trgovcu z nadomestnimi deli. Sin je prodajalec pri nekem trgovcu z bombaževino. In kar se mene tiče... mene nihče niti za služabnika ni hotel. Vsa družina me doma po strani gleda. Toda čisto med nami 'povedano — sedaj limam celo denar v banki.
tokrat prispevali — popolnoma proti običajem — sodniki, ki so tudi po mnenju gledalcev iz popolnoma nedolž,nih položajev pošiljali jeseniške igralce na kazensko klop.
NOGOMET:
UNION MOOSBURG : ŠT. JANŽ 1:4 (1:1)
Na ..vročem” terenu v Porečah je mlada enajsto-rica št. Janža obvladala moštvo Moosburga in si tako ponovno pridobila 2 točki.
Tudi za častni gol domačinov so poskrbeli gostje sami. — Z lepim in močnim udarcem je potresel branilec Siedler lastno mrežo. Sploh pa je tokrat deloval napad zelo dobro, posebno v drugem polčasu. Igrali niso trije najboljši igralci-napadalci Durchschlag, Zunder in Gabriel III, Popič pa je nastopil z visoko vročino, šentjanžčani so podali lep in hiter nogomet, prarv tako igralci Moosburga, ki so sc poselmo v prvem polčasu krepko upirali.
Cim bolj se je igra bližala koncu, tem lepše so igrali šentjanški nogometaši in si ustvarjali idealne priložnosti za dosego gola. Odlikovala sta se posebno Koncilja in Malle v napadu, v obrambi pa — kot vedno Gabriel I in Hanscho.
Visoška kronika
(Dalje s 7. strani)
»Visoška kronika« je — tako ugotavlja odlični razlagalec Tavčarjevih umetnin, vseučiliški profesor dr. Ivan Prijatelj — najzrelejši Tavčarjev plod na polju zgodovinskega leposlovja. V »Visoški kroniki« se je njegova umetnost vlegla v čudovito umerjene, resnobne 'in mogočno zastavne črte.«
»Visoška kronika« je pa tudi prelep slavospev ženi. Pisatelj je 'tu pokazal nežno sočutje in globoko spoštovanje do ženske, ki vse prenaša, vse pretrpi, ki premaguje svet s potrpežljivostjo in zvestobo. Njena globoka, čista ljubezen vse odpušča. V naj-hujših stiskah ne 'neha verovati v končno zmago pravice in resnice. Pisatelj je upo-dobil v »Visoški kroniki« tri krasne ženske značaje: mučeniško mater in ženo Barbaro Kalanovo, usmiljeno in vendar odločno Margareto in pa pravično Agato. Lepa je tudi požrtvovalnost stare Pasaverice, ki nadomestil j e svoji vnučki Agati očeta in mater, trudeč se zanjo do zadnjega diha.
Ali ima »Visoška kronika« resnično zgodovinsko ozadje? Visoko je bilo baje nekdaj selski dvorec freisinških škofov. Od 1. 1893. nazaj števši je gospodarila na njem nad dve sto let kmetiška rodovina Kalanov. Leta 1893 je ta dvorec postal last družine dr. Tavčarja. Pisatelja, ki je 'prihajal semkaj na poletni oddih, so posebno zanimali zgodovinski spomeniki in listine, katerih je v starem, trdno zidanem poslopju nemalo, kakor na pr. slike, predstavljajoče nabožne predmete, bojne prizore in obrazne ]x>dobe fresinških škofov, potem starinske knjige, zapiski v starih pratikah in gospodarskih zapisnikih. Vsi ti starinski dokumenti so vsebovali zgodovino, teh Kalanov, polno usodnih, pogosto jako žalostnih dogodivščin. Iz teh visoških spomenikov in iz zgodovinskih spisov dr. Franca Kosa o gospostvu fresinških grofov je pisatelj zajel gradivo za »Visoško kroniko«. Česar mu zlasti z ozirom na potek zgodbe niso mogli nuditi vsi ti viri, to je črpal iz svoje neusahljive domišljije.
Dr. Ivan Tavčar je jeseni 1919 povedal svoj načrt: »Visoško kroniko« hočem posvetiti trem rodovom: prvi del se peča s prvim rodom, ki ima svoje središče okrog leta 1695, drugi del se bo pečal nekako z dobo Marije Terezije, 'tretji del pa z Napoleonovimi časi. AH bom živel toliko časa, ne vem; verjetno ni.« (Iz. Cankar, Obiski, str. 149). — Dolga in mučna bolezen, ki se je končala s smrtjo, je pisatelju iztrgala pero iz rok.
KONEC
Največja tradicionalna koroška razstava šivalnih strojev
z brezplačnim šivalnim in pletilnim tečajem
se začne dne 6, novembra in traja do vključno 15. nov.
Nudimo letos senzacionalne cene, 'ki jih doslej na Koroškem še ni bilo!
IZVLEČEK IZ NAŠIH POSEBNIH PONUDB ZNANIH KVALITETNIH NEMŠKIH ŠIVALNIH STROJEV:
Kompletni električni stroj v kovčku...................samo S 2100.-
Sivalni stroj za dom v salonski omari la..............samo S 2450.-
Cik-cak šivalni stroj z motorjem......................samo S 3450.-
• Pri plačilu v gotovini med razstavo še dodatni posebni popust • Pri odplačevanju na obroke je treba položiti 400.— šil., ostanek v 24 mesečnih obrokih.
•	Dolgoletna garancija • Brezplačni pouk in dostavitev.
•	Na veliko sprejemamo v zamenjavo stare šivalne stroje po najvišjih cenah!
Vabimo najprisrčneje na razstavo vse, ki se interesirajo za šivalne stroje!
Kupili boste ob največji izbiri, odlični kvaliteti, najceneje in najbolje v KOROŠKI SPECIALNI HIŠI ZA ŠIVALNE STROJE
Josef Riebler jun.
SPIHAL-DRAU. Neuer Platz 6. Tel. 25-88
KULTURNI OBZORNIK
„Hiša Bernarde Albe”
Minuli petek je Mestno gledališče v Celovcu podalo tiramo „Hiša Bernarde Albe”, „žensko” tragedijo, ki jo je ustvaril tik pred svojo tragično smrtjo mladi španski poet Fedcrico Garcia Lorca leta 1935, a danes že spada v „železni zaklad” svetovne dramske literature. Z umetniško močjo, ki spominja na starogrške klasike, je Lorca ostvaril tragedijo, ki poveličuje upor proti nasilju, izvirajočem iz okostclenih tradicij in v bistvu jalovega napuha. Lorca je v okvir patriarhalnega socialnega reda v andaluzijski vasi vpletel tragedijo občečloveškega trosa in želje po svoljodi. Bernarda Alba, pravicoljubna, a prav zaradi pomanjkanja ljubezni in ponižnosti brezsrčna mati, je svojim petim hčeram spremenila dom v ječo, katere nevidne rešetke socialnih predsodkov predre ena izmed njih, toda mora ta svoj podvig plačati z življenjem. Ber-narda Alba sicer na zunaj uveljavi svojo neizprosno voljo, toda je v resnici poražena, ker gredo dogodki svojo neizbežno začrtano pot.
Bernardo Albo je podala Edith Theimcr, hčere pa Trud e Hcinzel (Agustias), Ingeborg Bau-l>6ck (Magdalena), Use Stoekl (Amelia), Irmgard Gutmanu (Martirio) in Astrid Lindner (Adcla). Lik Theimerjeve je v glavnem ustrezal, čeprav besede španskega poeta kljub svoji skoposti, skriva-vajo še mnogo več izraznih možnosti. Med hčerami sc je najbolj približala bistvu svoje vloge Irmgard Gutniann kot bolehna Martirio. La Poncia, napol dekla, napol zaupnica gospodarice, nekak glas zdrave pameti in srca je dobila v Inge Pusch interpretinjo, ki bi so jo boljše skorajda ne mogli želeti. Tudi Grete Bittner je v vlogi blazne stare matere prepričala.
To težko, kočljivo delo je režijsko povsem obvladal O. H. Bobni, ki je s tem obogatil letošnji program z res vrhunsko ustvaritvijo. Kongenialna je bila scenska podoba arhitekta Spurnya.
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
NEDELJA, 5. 11.: 7.30 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 6. H.: 14.15 Poročila, objave. Pregled sporeda. — Zvočni obzornik. — 18.00 Kulturni davek koroških Slovencev. (3). — TOREK, 7. 11.: 14.15 Poročila, objave. — Kovaški kulturni pregled. — SREDA 8. 11.: 14.15 Poročila, objave. — Za ženo in dekle. — Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 9. 11.: 14.15 Poročila, objave. — 20 minut za prijatelje popevk in jazza. — PETEK, 10. 11.: 14.15 Poročila, objave. — Domači zbori pred mikrofonom ..Slov, pesem naroda in skladateljev Koroške”. Reprodukcija koncerta Zveze pevskih društev z dne 22. 10. 1961 (1.) - SOBOTA, 11. 11.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca.
QLEDALI$ČE V CELOVCU
Petek, 3. nov.: Dic lustige Witwe, opereta (zaključena predstava. Vstopnice niso naprodaj.) — Sobota, 4. nav.: Die verkaufte Braut, opera. — Nedelja, 3. nov. ob 15.00 uri: Madame Pompadour, opereta. — Sreda, 8. nov.: La Bohcmc, opera. — Četrtek, 9. nov.: Bernarda Albas Hans, drama (poslednjič). — Petek, 10. nov.: Herr Kaiser und die Nachtigall, opereta (premiera), — Sobota, 11. nov.: Die lustige Witwe, opereta. — Nedelja, 12. nov., ob 15.00 uri: Herr Kaiser und die Nachtigall, opereta.
Začetek ob 19.30 ob delavnikih, oh 155.55 ob nedeljah.
KOMORNI ODER:
Sobota 4., nedelja 5., sobota 11.. nedelja 12. nov.: Spater Friihling, komedija. — Začetek vselej ob 19.30.
Titanska bitna
Bistrica v Rožu. — Sobota, dne 4. 11.: Das Ge-heimnis der gelben Narzissen (IVa). — Kriminalni film. Po mnogih umorih odkrijejo tolpo, ki je trgovala z mamili. Za odrasle s premislekom. — Nedelja, 5. 11.: Wenn Musik spielt bin ich gliicklicli (III). — Doživljaji velemestnih otrok na počitnicah v nekem malem kraju.
Borovlje. — Sobota, 4. 11.: Ich und Kub (III). — Francoski ujetnik v Nemčiji skuša leta 1943 ubežati, pa se mu na komično tragičen način ponesreči. — Nedelja, 5. 11.: Schick deinc Fran ničlit nach Italien (III). — Dve ženi uideta svojima možema. Veseloigra s popevkami. — Torek, 7. H-: Flittervvochen in der Hblle (V). — Težki zločinec terorizira na nekem samotnem otoku ljudi, ki so preživeli letalsko nesrečo. Neokusen, brutalen film, ki ga odsvetujemo. — Četrtek, 9. 11.: Babctte zieht in (len Krieg (IV). — Mlada Francoziinja beži leta 1940 na Angleško, odkoder se vrne kot tajna agen-tinja nazaj v Francijo, kjer svojo nalogo uspešno opravi.
Št. Jakob v Rožu. - Sobota, 4. 11.: Der DSmon mit den blutigen Handen (IVb). - Grozljiv film o nekem zločinskem zdravniku. Brezokusen film; za odrasle s premislekom. — Nedelja, 5. 11.: Sabine und die 100 Manner (II). — Muzikaličen film. Hčerka brezposelnega glasbenika pripomore očetu do službe. — Sreda, 8. 11.: Der Tcufel holt sie alle (III). — Film iz divjega Zapada. Uničenje zločinske tolpe.
List izhaja vsak četrtek. — Naroča se pod naslovom:	„Naš tednik — Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 26. — Naročnina mesečno 7.— šil., letno 80.— šil., za inozemstvo 6 dolarjev letno. — Lastnik in
izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odg ovomi urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. žrelec. — Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26. — Tel. štev. uredništva in uprave 43-58.