Iz Bara v Podgorico. Potopisna črtica. Spisal S. IS. V Ljubljani, 1891. (Ponatis iz ..Slovenskega Naroda,'.) Samozaložba. — Tisk ..NArodne Tiskarne". Približuje se čas, ko bode najlepše in najugodnejše potovati po južnih krajih, po Dalmaciji, Grškem in t obče ob obalah egejskega morja. Dunajski „znan8tveni klub" prireja vsako leto taka potovanja in gotovo bode tudi marsikaterega imo-vitejšega Slovenca mikalo ogledati si jedno ali drugo izmed imenovanih dežel in malo pogledati v „ori-jent". Ali za daljno pot nema vsakdo ne časa ne sredstev; gledati je torej na to, da si ogledamo z malimi stroški za malo časa prav mnogo zanimivega. Kolikor iz skušnje vem, miče Slovence najbolj južna Dalmacija, Boka Kotorska in Črnagora. Ali po teh krajih je še premalo orijentalskega, premalo skrivnostnega. Če pa gremo le nekoliko dalje, pridemo na mej o, kjer si podajata roko orijent in okcident. Ako potujemo iz Bara v Podgorico, pridemo v najkrajšem času iz primorske ravnine in južnega podnebja čez srednje gorovje do kraguega celinskega jezera in do podnožja najvišjih snežnikov. Iz večinoma turškega mesta pridemo med same Črnogorce in potem v staro središče srbskega naroda, mučenca med evropskimi narodi. V Baru prevladujejo italijanski običaji, v Podgorici pa albanski; v Baru si še med katoličani, potem prideš med Črnogorce in naposled med vse narode balkanskega polotoka. Taka pot ni dolga, ne utrudljiva, niti draga. V jednem dnevu prideš lahko iz Bara v Podgorico, uživaš 8koro pri vsakem koraku druge prizore, druge utise, potuješ ali peš, ali jež, ali vozeč se v ladiji in na zadnje na vozu. V Podgorici se odpočiješ, prenočiš in se lahko ali zopet nazaj v Bar vrneš, ali pa še raje čez Danil ovg rad in Cetinje v Kotor, ker poslednje mesto ima več zveze s svetom. Samo jedenkrat na teden obiskuje Lloydov parnik osamljeno in malo komu znano Iuko barsko (Bar, it. Antivari, ker stoji nasproti mestu Bari v Italiji). Od daleč že se zagleda sivemu zidovju po- dobno razvodao gorovje, ki se vleče v polkrogu v ozadju barske luke ter loči skadarsko jezero od jadranskega morja. To pogorje obdaja kot velikansk okvir dražestno podobo, ki se vedno jasnejše in vidnejše pred nami razgrinja Od zobčastib, s strmimi rti k morju spuščajočih se gora, ki obkro-žujejo najnovejšo teritorijalno pridobitev naše monarhije (občino Špie z glavnim krajem Sutomore), plava naš pogled čez vse mogočno pogorje, dokler ga ne ustavi široka in skoro navpična orjaška stena, nad katero se vzdiga še mala, z bleščečim snegom zavita piramida. To je kraljica vsega pogorja, 1593 metrov visoka Rumija, katera se jednako mogočno predstavlja opazovalcu, ki sloni na krovu Ltoydovega parnika, ali pa, ki sedi na klopici malega čolna v skadarskem jezeru. Skoro neposredno pod njenim vrhuncem vodi ozka steza tjadoli proti Albaniji, a le junaSki Črnogorci, ki vrtoglavosti ne poznajo, morejo po takih gorskih stezah hoditi. Barska luka se nahaja koncem precej odprtega zatona, katerega pa zapira na jugu kot naraven pomol rt V o lovi ca, ki se poldrug kilometer daleč v morje vleče in potem 25 metrov navpično k morski gladini spušča. Morje je po vsej luki samo jeden meter globoko 111 ima blatno dno. Zato se morajo parniki kakih 500—600 metrov daleč od obale usidrati. Ker je navadno premalo čolnov, da bi popotnike, pošto in tovore na suho preplavali, zato prenašajo vse to lučni fakini (delavci), ki si zavihajo hlače skoro po vsem "bedni gori. Vso lučno službo opravlja Avstrija, ker Črnogorci še ne poznajo takib uradov. Ob pristanišči stoji le kakih pet, šest hiš, med njimi je največa carinarnica ali ndogana". Okolu in okolu rase grmičje »thuje", tako da se zdi človeku, kakor bi bil na kakem pokopališči. Koj ob morji drži proti severu jahalna pot do avstrijske meje iu dalje v Sutomore. To mejo dela potok Željeznica, ki je navadno suh, ob deževji pa pogosto spreminja svoj tok in zato so Avstrijci ob njegovih bregovih nanesli kupe kamenja, da se ve, kje je prava meja. Koj pri izlivu Željeznice stoji nova vila kneza Karagjorževiča, ali škoda, da je vsa obala zaradi izparovanja stoječe vode nezdrava. Med obalo in mestom razprostira se skoro 10 kilometrov (od severa proti jugu) dolga primor- ska ravnina. Po njej te6e ve6 potokov, med katerimi je največji najjužnejši, ki ima zelo navadno ime Riečanac (ali Riečina, stari BCIyrus*). Vanj se izliva od desne Btrani mnogo daljši potok Bu-nar, ki izvira izpod najvišjega vrhunca Rumije in teče tik mesta ob njega južoem koncu. Od pristanišča pelje po primorski ravnini popolno ravna nova cesta do podnožja hriba Kurila. Cesta je dobra in trdno napravljena, le valjavnice še ni videla in tudi težki vozovi se ne vozijo po njej, da bi debeli in ostri grušč nekoliko stlačili. Sredi ravnine stoji stara reduta, drugače pa ne vidiš v okolici nikakih trdnjav. Pod Kurilom se deli cesta: leva pelje na Suturman, desna pa v Bar. Počasi se vzdiga cesta navzgor mej mogočnimi, stoletnimi maslinami (oljčnim drevjem), ki kažejo svojo čudno obliko. Njih stebla so polna grč, prerastena, štroholasta in razprhlela, veje pa tako zvite in zakrivljene, da bi lahko marsikomu zlasti v mraku domišljijo razbil* rile. Mimo cerkvice sv. Jurja (sv. Gjorgje) prispe se v 15 minutah do prvih hiš barskih. Bar stoji štiri in pol kilometra daleč od pristanišča deloma še v nižini ob Bunaru, deloma pa ob podnožji ostrogi podobnega hriba, na čigar temenu je stala poprej cerkev sv. Ivana. Ob podnožji vlečejo se dalje gorenje hiše daleč gori v debro (stisnjeno dolino) nekega manjšega potoka, ki se v Bunar izliva (od desne strani), čez Bunar in čez njegov dotok vodita po dva mosta. Vse mesto obstoji prav za prav le iz jedne, dolge ulice. Eoj za mestom stisne se dolina in obronki vzdigajo se precej strmo do predgore Rumije in njenega južnega soseda Lisin (1380 m). V začetku debra, iz katerega prihaja Bunarjev dotok, postavili so prvo rafinarnico za olje v Črnigori. V dolenjem delu mesta ob Bunaru stoji katoliška farna cerkev, ki je pa od 1. 1885 sem ob jednem tudi stolna cerkev. Omenjenega leta ponovili so namreč staroslavno barsko n a d š k o f i j o, naslednico nekdanje dukljanske nadškofije. L. 1033 potovali so uamreč albanski škofje na pokrajinski cerkveni zbor v Spljet, pa ladja se jim je razbila ob neko kleč blizu Hvara in vsi štirje škofi so se utopili. Zato je papež Ivan XIX ustanovil v Baru nadškofijo ter jej podredil druge albanske škofije. Potem ko so se bili Turki tudi teh krajev polastili, odpravile bo se skoro vse albanske škofije, mej njimi tudi barska iD ulcinjska (Dulcigno). Sedanji Črnogorski knez, ki si je pridobil 1. 1877 tudi Bar in ž njim kakih 5000 katolikov, dogovoril se je s sveto stolico, da so zopet obnovili barsko nadškofijo. Že poprej pa (12. marca 1880) so bili od barske cerkve odtrgali tri katoliške župe v Špidu in so jih podredili kotorskej škofiji, torej zaderskej nadškofiji Barskim nadškofom je bil imenovan vrli hrvaški rodoljub in uzoren duhovnik Šimun Mi lino v i <5, poprej učitelj zgodovine na gimnaziji v Sinju. Kakor drugi njegovi sobratje na vzhodu nosi krasne brke, da ga je kaj lepo videti. Prizadeva si mnogo za razširjenje Ciril-Metodove cerkve in staroslovenske liturgije mej južnimi Slovani. Do sedaj je že toliko dosegel, da je sveta stolica dovolila, da se tiskajo svete knjige s cirilico, mesto h premučno glagolico, ki je očem škodljiva in celo zamudljiva. Ali žal, da je naša diplomacija znala zaprečiti, da bi se smele take knjige tudi drugodi rabiti, kjer je bris do sedaj glagolica v navadi. Hrvaška duhovščina se še vedno zastonj poteguje za vpeljavo obrednih knjig s cirilico tiskanih. Bar ima čisto orijentalsko podobo, in mnogo več turAkega, nego jugoslovanskega na sebi. Široka glavna ulica je precej strma in z velikimi ploščami potlakana Opanke so te plošče tako izbrusile in ogladile, da je z našim obuvalom precej nevarno hoditi in da mora človek zelo paziti, da se mu na njih ne izpodrsne. V tej ulici je tudi Mpazar", t. j. tržišče Ob obeh straneh se vrste lesene, nizke kolibe in hišice z daleč molečimi strehami. Vsa sprednja stran je čez dan odprta, po noči pa jo zapirajo 8 počezuimi vrati, katerih jedno krilo se čez dan na tla spušča, drugo pa navzgor zaviha in z veliko kljuko pod streho pričvrsti. V teh kolibah je razloženo muogovrstno orijentalsko blago v pisanih škatljicah, kakor na pr. rudeče kape in ru-deči čevlji, belo platno, križana kotunina, cevi, pipe, nožje, samokresi i. t. d, i. t. d. V sredi mej vso to šaro čepi na preprogi suhljat mož z dolgimi in visečimi brkami, s fesom na glavi in lulo v ustih. Ako pride kedo kaj kupit, ne gane se s svojega mesta, nego stegne z roko po pražano stvar, ali če jo ne more z roko doseči, tedaj vzame na pomoč še dolgo cev svoje lule in tako sname dotični pred- met. Zanimivo je tudi pogajanje, ker je zelo kratko. Ako prodajalec ni zadovoljen s ponujeno ceuo, po-kima z glavo (to je po vzhodnih krajih znamenje zanikanja), tleskne z jezikom ali izpregovori stereotipni »jok* (ne), ter položi blago zopet na poprejšnje mesto. Ravno takšne so tudi delalnice: obuvala, obleka, orodje in sploh vse se izdeluje pri odprtih vratih, tako da lahko vsakdo vse vidi. Tu pa tam je tudi kaka kavarna, na vse strani odprta, v kateri čepe okoli samovarov pušeči možje in pijo počasi grenko kavo brez sladorja Po ulici pa smukajo tje in sem ženske v vreči podobni obleki in čevljih z debelimi lesenimi podplati in z obrazom skoro popolnoma zavitim. Vse je oblečeno v slikovita pisana oblačila, ki so navadno s srebrom in zlatom na debelo obšita. Odkar spada Bar k Črnigori, videva se poleg fesov tudi mnogo črnogorskih kapic s srbskim N (Nikola, Nikica je ime sedanjemu črnogorskemu knezu) ter poleg zagorelih, bolj nizkih pomorskih trgovcev tudi vitke vojaške postave Črnogorcev. Posebno zanimajo tujca gosta zamrežena okna, navadna na kakem izpohu (risalita), za katerimi se skrivajo turške krasotice in „buleB (žene), tako da si jih v domišljiji mnogo lepše predstavljamo, nego so v resnici. Sedanji Bar bil je do 1. 1877 le predmestje više gori na strmi planoti ležečega turškega mesta, ki je bilo obzidano in je imelo celo pet mošej. Okoli in okoli tega skalnatega gnezda se vidijo še sedaj velikanske utrdbe z razpadajočimi bastijami in stolpi. Le tu pa tam moli iz njih špranj začrnelo žrelo topove cevi, drugače je pa vse pusto in prazno. Povsodi se vidijo razpadajoča in razstreljena ozidja nekdanjih hiš, seveda brez streh, in mej njimi se vzdigajo vitki minoreti, ali jedva do polovice njih nekdanje višine. Vse nekdaj tako živo mesto je jeden sam kup ruševin in kamenja er neprijetna tišina stiska obiskovalcu prsi, kakor bi se nahajal na kakem pokopališči. Nekdaj pa je to mesto smelo gledalo tjadoli na sinje morje, bilo je neužugljiva trdnjava Benečanov iu pozneje mahomedanskega polumeseca. Ko je 1. 1877 posredoval bivši naš minister zunanjih poslov, grol Andrassy, mej Črnogorci in Turki ter so morah poslednji iz dežele oditi, poslal je knez svoje zbrane vojake (seveda proti volji An-draševi) proti jugu nad Bar, da si Črnagora že vender jedenkrat pribori morsko nevesto Kmalu so obkolili Črnogorci okoli in okoli nesrečno mesto ter se postavili na rtaste gore, po katerih more le njih vajena noga plezati. Kmalu so začeli metati vedno gostejšo železno točo na oblegance. Nad marsikatero hišo se je pokazal rudeči peteliu in marsikateri Turek se je valjal v svoji krvi po raz-ritih tleh. Že so bile cele ulice upepeljene in razsute, a hrabri poveljnik mesta se je še vedno upajoč oziral proti vzhodu in pričakoval tako nujne pomoči od svojega cara. Res je bilo priplulo nekaj turških bojnih ladij, da bi oslobodile stiskano mesto, ali Črnogorci so tako krepko streljali z rta Volo-vice na nje, da so se kmalu zopet umaknile na široko morje. Pri obleganji Bara so Črnogorci pokazali, da neso le vajeni v malem, takoimenovanem Bguerilla" bojevanji, nego da so si prisvojili tudi vsa sredstva tako zelo napredujoče bojne tehnike in moderne umetnosti obleganja. Stiska v mestu je postajala vedno veča, pohištev in živeža je začelo primanjkovati in nazadnje bo mu Črnogorci še pitno vodo odvzeli s tem, da so iz Debra v mesto vodeči vodovod razdrli. Pri tem smelem podjetji je mnogo Črnogorcev svoje življenje izgubilo. Sedaj so spoznali Turki svojo usodo in po poldrugmesečnem obleganji odprli so dne 28 decembra 1877 vrata ter zapustili za zmerom to nesrečno mesto. Tako je v božičnem tednu zmagal sv. križ nad polumescem in kristjani 80 se polastili tako dolgo kljubujoče turške trdnjave. Črnogorci so postavili v skoro popolnoma razrušenem mestu svojo „barutano" ali skladišče za smodnik. L. 1882 pa je nekega dne o priložnosti velike nevihte strašanska strela udarila v stolp in nastala je strahovita eksplozija, ki je pometala stote in stote težke skale čez trdnjavsko ozidje na spodej stoječe hiše in vrte. Tako je strela uničila še zadnje hiše nekdanje trdnjave ter pobila precejšnje število vojakov in civilistov. Tako je sedaj gorenji Bar velikansk kaos slikovitih in strahovitih ruševin, ki se da primerjati drugi Troji ali pa drugemu Jeruzalemu. Tudi na levem bregu Bunara se nahajajo razvaline, ki spominjajo na minolo dobo turškega nasilja. V sredi zanemarjenega vrta, kjer rastejo stare masline, grčaste trte, rudeče vrtnice in rumene na-ranče, nahajajo se ostanki nekdaj močnega grada, v katerem je prebival siloviti Selim Beg, nekdaj strah in trepet vseh mirnih prebivalcev. Svoje gnezdo okrasil si je bil po ukusu serajla ob Zlatem rogu, ali pa Alhambre ob Guaaxlquiviru ter napravil v njem izbran harem. Kjer je njegovo poželjivo oko zagledalo kako lepo ženo, ali kjer je slišal pripovedovati o kakem krasnem bitji, tje se je podal sč svojimi hlapci in ugrabil je z nezaslišano predrznostjo svoj izvoljeni plen. Ko so bili začeli Črnogorci Bar oblegati, bil je Selim med najogujenej-šimi, ki so mobamedance spodbujali k svetemu boju proti „gjaurom". Celo Bam je streljal iz nekega stolpa na oblegalce. Tedaj pa neso tudi Črnogorci štedili smrtonosnih krogelj in ko so začele te že prav gosto padati na roparsko mesto, pobrisal jo je beg z vsem svojim barmom dalje proti vzhodu in tako je izginil moderni Belsazar z obale jadranskega morja ter si poiskal varnejši kotiček v obširni državi svojega sultana. Še sedaj ne poznajo umetne slikarije na stenah, še zdaj se vidijo marmorne plošče in z vso udobnostjo preskrbljene kopeli, ki spominjajo na krasne orijentalske palače, popisane v „Tisoč in jednej noči". Smokve in trte pa so vse zidovje ob-rastle in prepregle, vsa vrata in okna zamašile, tako da opazovalcu nehote prihajajo v spomin tisti „začarani in prekleti gradovi", o katerih vedo stare mamice toliko in toliko povedati. Pravoslavni Barani imajo svojo cerkev pri že omenjenem Sv. Jurji zunaj mesta. Tam se odcepi jahalna pot v Ulcinj (Dulcigno) od nove ceste. Cerkvica je majhna in sezidana na isti način kot vse druge pravoslavne bogomolnice. Dragocenostij nema nikakih, razen v žamet vezan evangelij. Podobo sv. Jurija postavljajo vsako nedeljo sredi cerkvice, da jo pobožno ljudstvo poljubuje. Pop z dolgimi, valovitimi lasmi se prikaže le ob nedeljah v zamazanem in zarjavelem talarji, drugače hodi kakor navadni Črnogorci okoli in ima v svoji sobi mesto biblijoteke pobožnih knjig zbirko domačega in tujega orodja. Na travniku okoli cerkvice praznujejo vsako leto na sv. Jurja dan staroslovanski praznik, spomladi s petjem in raznimi igrami, zlasti z obli-gatnim kolom. Od sv. Jurja zavije se nova cesta v mogočnem loku okoli hriba Kurilo med posameznimi hišami in začne se potem polagoma vzpenjati ob levem obronku Zeljeznice. S ceste je krasen razgled po vsej primorskej ravnini, katera je skoro skozi in skozi z maslinami posajena. Med njimi pa so vrtje polni južnega sadja. Ploti so nasajeni z nagnojev-cem in lavorjem, ki je prav značilno drevo za južno-evropski pas. Tudi pinije rastejo tu in njih temni vrhi prav prijetno izmenjujejo bledozelene masline. ViBoko gori nad cesto opažajo se razvaline nekdanjih turških „kul" (utrjenih stolpov), katere pa bujno zelenje vedno bolj prerašča in pogledu opaževalče-vemu zakriva. CeBta nas vodi vedno dalje od morja in počasi se moramo sprijazniti z mislijo, da nam bode na zadnje popolnoma izginilo pred očij. Vender pa čutimo še vedno, da smo v orijentalsem jugu. Hiše, mimo katerih hodimo, so precej čedne in ne tako raztresene, kot v pravi Črnigori. Tu prebivajo Ar-navti. Moški nosijo fes, ženske pa so gosto zakrite in poleg tega še obraz stran obračajo od tujca. Toda to so zadnji pojavi orijenta. Najedenkrat se zavije cesta okolu ostrega rebra in mi se nahajamo popolnoma v stisneni dolini Željeznice. Od todi se vije cesta v mogočnih serpentinah navzgor. Ali niti Arnavti, niti Črnogorci se ne zmenijo mnogo za nje, nego hodijo še vedno po starih strmih stezah, kakeršnih so le oni navajeni. Po 20 kilometrov dolgem potu prispe se na vrh sedlu Sutorman, ki leži okoli 800 metrov nad morjem. Razgleda pa tu nikacega ni, niti na jadransko morje, niti na skadarsko jezero, ker je vse okoli in okoli z drevjem zaraslo. Jedino kar se vidi, je kakih 100 metrov više gori na vzhodni strani nad sedlom stoječa turška trdnjavica, iz nad katere se vzdiga okrogel stolp. Se više gori za njo stojita še dve kuli (Lubija in Vijet), ki sta tudi nekdaj imeli namen čuvati prelaz čez sutermansko sedlo. Zdaj so, se ve da, vse te utrdbe zapuščene in začele so že razpadati. Tako je ves razgled nekako turoben, posebno pa še na Črnogorski strani. Tu je namreč v pozni jeseni 1. 1877 taborilo kakih 7—8000 Črnogorcev. Ker je bilo zelo mrzlo, zato so začeli kar od kraja sekati lepe bukve in pripravljati si iz njih drv. Ža- lostno stoje zdaj na okolo precej visoki parobki in štori ter med njimi leži še marsikater lep rekelj, katerega takrat neso porabili. Koj spodaj pod sedlom izvira studenec „pa-šioa voda", ki vedno obilno teče in utrujenega popotnika s svojo hladno tekočino (10° C) okrepčuje. Zato pa se Je redko pripeti, da bi se tukaj ne našel kak žejen gost, tembolj ker stoji tam blizu selo Karugje. Kdor je kedaj potoval po gorab, ta ve, kolike vrednosti je tak studenec. Na severni strani Sutermana se pozorišče zdatno spremeni. Okolo in okolo sedla so še sicer gozdi, ali naš pogled pa plava tje v daljavo proti Orahovici in Cetinji, kjer se vrhunec pri vrhuncu vzdiga in pogorja kakor kulise jedno v drugo segajo in jedno z drugim zamenjujejo. S Sutormana se spušča cesta v več zavojkah okoli hribov Vržuta in Sori na počasi navzdol proti dolini. Globoko spodaj na desni se vije po kačasto reka Crmnica. Le njen dolenji tok in izliv v skadarsko jezero se še ne vidita. Po obeh obronkih so lijaki izprali globoke žlebine in jarke, v katerih se tu pa tam opaža lep, bel in rudečkast 2* mramor. Pogostoma srečujemo tudi cele plazove debelega kamenja in velikanskih skal, ki so se z više ležečih vrhuncev proti dolini zatrkljale. Vsa okolica je precej samotna in puščobna. Le posamezne hiše kukajo iz gostega drevičja. Rastlinstvo ni posebno bogato, največ je hrastov in jesenov. Vendar pa se množe vedno bolj in bolj male njivice, po katerih kmetje pridno delajo. Po dobrih 10 kilometrov dolgem potovanji pripelje nas cesta na dno doline, ki je tukaj že precej široka. Od obeh strani izlivajo se potoki v Crmnico in namakajo rodovitno dolinico. Sredi nje stoji mala vasica z revnimi kočami, na katero se vzdiga na nekem obronku tudi že na pol razpadla cerkvica. Okoli in okoli pa gledamo že precej bujno rastlinje. Debele smokve z zakrivljenim vejevjem in upravne murve s šibastimi vršički vrste se jedna za drugo. Na prisojnih obronkih vspeva prav izvrstno trta, ki daje močno, rudeče crmniško irino. Ob robu njiv in vrtov pa se prijetno vrste dišeč timijan, žareči mak in rudečkasti kozji repki (lonicera). Daljno potovanje po dolini je kaj prijetno. Crmnica je 10—20 metrov široka in precej globoka. Teče pa zelo počasi, tako da se človeku večkrat zdi, da voda po nekaterih krajih stoji. Njeno obrežje je obraslo z gostim vrbičjem. Na desni in na levi pa gledamo bujno rastoče drevje in grmičje. Čez 6—7 kilometrov prispemo vVirbazar, mali in precej imovit tržič med sotočjem Crmnice in Orahovice. Njegovi prebivalci se večinoma pečajo z lovom rib, koje „škorancea imenujejo. Te vrste rib se nabaja premnogo v skadarskem jezeru in pridni Virbazarci jih nalove na milijone, potem jih poeuše in prinašajo v primorska mesta na prodaj. Za nižje ljudstvo v primorji so škorance poleg polente poglavitni živež. Sicer ima tudi Virbazar dosta prihodkov od svoje rodovitne zemlje. Podnebje je tu zelo blago in srednja letna temperatura znaša + 12 "C, torej toliko, kot po srednji Dalmaciji. V trgovskem obziru pa nadkriljuje Virbazar 16 kilometrov severnejše stoječe mestece R j e k a. To stoji le 30 m nad morsko gladino in 20 m nad skadarskim jezerom, na koncu neke ozke nad 10 kilometrov dolge drage. Po njej teče med gorami sicer zelo stisnjena, pa po več metrov globoka Grnojevička rjeka, ki izvira iz velikanske pe- čine nad mestecem Rjeka. Prav za prav sega dolgi rokav skadarskega jezera celo do mesteca in ta je jedno najvažnejših občil v Orni gori. Promet po tem naravnem prekopu med Rjeko in jezerom je jako živahen in samo tej okolnosti se ima mestece zahvaliti, da ima tako živahno trgovino in da se more relativno bogato imenovati. Dalje proti celini spaja to mestece dobro izdelana nova cesta na Cetinje. Skadarsko jezero (»blato") je okoli 40km dolgo in 12 km široko ter leži le kakih 10 m nad morsko gladino. Na vzhodni strani je zelo plitko in prehaja polagoma v močvirje, na zahodni strani je pa povsodi plovno za največe ladje. Po njem vladata burja in jug ravno tako kakor po morji in oba ta dva vetra postaneta lahko nevarna ladjam. Brez dvombe bilo je to jezero nekdaj globok morski zaliv. Reka Drim je pa pozneje nanesla toliko tvarine iz albanskih gora, da se je voda pri Skadru (Scutari) zajezila in da se sedaj le še po zelo lenem odtoku v morje izliva. Ta odtok se imenuje Bojana. Čeravno je ta reka na naših kartah navadno le s tanko črto za- znamovana, vender je ona v resnici iedna najvod-natejših rek vse naše celine ter za Donavo in Savo najvažnejša reka Balkanskega polotoka. Bojana je vsega vkup okoli 30 km dolga, več sto metrov široka in še ob bregovih mnogokrat po 5—10 m globoka. Smatramo jo lahko kot naraven podaljšek črnoje-vičke rjeke in nosila bi lahko največe ladje, ko bi se njen tok uredil. Kmalu po iztoku Bojane iz ska-darskega jezera izliva se v njo skoro navpično desni rokav Drima (takoimenovana ^Drinassa") in zaje-zuje odtok Bojane ter prouzročuje poplavljenje ravnine na severni in vzhodni strani skadarskega jezera. Zdaj je Bojana plovna za večje ladje le kakih 20 km od njenega izliva navzgor, namreč do kraja Oboti. Ko bi se pa Drimov rokav zopet napeljal v glavno strugo in bi se ob Bojani napravila kam-nata obrežja, spremenila bi se ta reka v jedno naj-izvrstnejših vodnih cest na svetu. Ob jednem bi izginila močvirja ob skadarskem jezeru, Črnogorci bi si pridobili premnogo najplodovitnejše zemlje in dobili bi ob jednem tudi najpripravnejšo trgovinsko pot za svoje pridelke. Stroški za tako uravnanje bi bili res veliki ali povrnili bi se že iz samih plodov, ki bi jih prinašala osušena zemlja.*) V Virbazaru si najmemo čoln in potem se izročimo jeklenomodrim valovom skadarskega jezera, katero tako radi primerjajo bodenskemu na Nemškem. čoln nas vozi naravnost proti vzhodu mimo otokov Lesandra in Vranjina, na katerih se vidijo sive razvaline nekdanjih turških kul. Ta dva otoka sta namreč poprej še spadala pod turško oblast in jedini črnogorski otok je bil č a k o v i c a, nasproti izlivu Crnojeviške reke. Prevoz traja blizu uro in po izlivu rečice Plavnice prispemo v selo jednakega imena. Tu si najmemo kola (voz) in v treh dobrih urah se pripeljemo po novi cesti do Podgorice. Ravnina na levi in na desni je dobro namočena, z drevjem in *) V zadnji številki „Glas Črnogorca" čitamo, da je g. Čikoni, načelnik stavbinske firme „Čikoni in Pongrac", ki je izvršila regulacijo dolenje Neretve, potoval čez Ce-tinje v Skadar, da si ogleda skadarsko jezero, Boj ano, Kir in Drim. Ta firma se hoče ponuditi cesarski otomanski in knežji Črnogorski vladi, da sprejme in izvrši regulovanje voda okoli skadarskega jezera in posebno Bojane, da bode mogoče z velikimi parniki po njej plaviti. grmovjem gosto obrastena, vender pa daje le slabe pridelke, ker je pogostnim povodnjam podvržena. Kljubu temu srečujemo pogostoma še precej velika sela, n. pr. Golubovci, ki ima baje do 200 „ku