Leto za eno samo točko
Generalna skupščina OZN je proglasila leto 1981 za mednarodno leto invalidov. Do-ločila je tudi gesla: »Popolno sodelovanje in  enakopravnost invalidov.«
Prav. V marsikateri instituciji, družbeno-politični organizaciji ali nasploh organizaciji si bodo ali so si že v koledarje in programe zapisali: aktivnosti v zvezi z mednarodnim letom invalidov. Tako kot si zapišejo tudi druga »mednarodna leta« oziroma so si jih že zapisovali.
Toda močno se nam zdi, d'a bomo tudi tokrat obstali nekje med govori, deklaraci-jami dokumenti in peticijami. Imeli smo že mednarodno leto žensk, ki smo ga vsi silno podpirali, pa mednarodno leto otroka, za ka-terega smo bili z vsem srcem (vsaj v tem primeru smo v Ljubljani resnično nekaj sto-rili, saj je navsezadnje izvajanje samopri-spevka najbolj konkretna manifestacija v korist otrok)...
Tudi tokrat torej nekateri že pišejo ob-sežne (in predvsem neznansko splošne) pro-grame v zvezi z omenjenim letom. Treba je to, morali bomo ono, dobro bi bilo tisto in tako dalje. Cel kup točk, ki so silno lične . in zgovorne ter na podlagi katerih ob koncu leta tisti, ki si jih zapiše, lahko pobere za koš pozitivnih točk.
Spominjam se akcije, ki jo vsako leto za invalide prireja neki slovenski tednik. Brez visokoletečih programov in nazivov — pre-prosto, invalidom želijo vsaj enkrat na leto pripraviti izlet, na katerem se bodo lahko resnično sprostili, zabavali. In to za marsika-terega invalida tudi zares pomeni edino pri-ložnost za kaj takšnega. Pripeljali so se z av-tobusi v lep, sodoben,  »dobro stoječ« hotel,
kjer so jim pripravili kosilo in program. To-da vse skupaj se je, kljub vsej volji priredi-teljev in gostiteljev, končalo pri stopnicah. Strmih stopnicah, pri množici stopnic. Brez dvigala, brez posebnih potk, (klančin) po ka-terih bi peljali invalide, ki so »obsojeni« na voziček. Spremljevalci so se potili skoraj celo uro, predno so na rokah prenesli vse nepokretne udeležence izleta v restavracijo hotela — za katerega je arhitekt bojda celo dobil neko nagrado ...
Čisto na kratko — ne izmišljajmo si naj-različnejših nalog in točk, uresničimo vsaj eno: začnimo odpravljati arhitektonske ovire, ki invalidom že v osnovi preprečujejo vstop v svet »zdravih«. Predpise v zvezi s tem ima-mo, in to dokaj konkretne in ostre. Treba jih je, seveda ne le v letu invalidov, samo izvajati ter poklicati na odgovornost vse, ki so (tudi še potem, odkar smo omenjeni prcdpis sprejeli) izrisali ter nato odobrili pro-jekte, ki ne upoštevajo tovrstnih načel.
Pa četudi bi bila to edina točka v letoš-njem letu, bi pomenila veliko več kot vse tone govorov  in  programov.
Ta naloga za nas ne bi smela biti pre-težka. Kajti kljub vsemu se moramo zave-dati, da bodo marsikje po svetu letos šele začeli razmišljati o dostojanstvu človeka, o njegovem socialnem in družbenoekonomskem položaju — pri nas pa moramo le nadalje-vati z usmeritvijo, da invalid je in mora biti enakopraven član družbe,, ki smo ji ne-dvomno že doslej dali veliko vrednejšo pod-lago kot drugod po svetu.
Vendar, nekaj besedic »toda« je kljub vsemu ostalo. Vedno ostajajo. Poskrbimo za to, da jih bo ob koncu letošnjega leta manj!