524                                                         Slovstvo.
ne more obetati dolgega življenja. Ali je pa res iz Kristusovega časa, to je drugo vprašanje. Rekel bi, da tako staro ni. Vendar je pa lahko na istem mestu in iz iste korenine, kakor morda pravo Marijino drevo. — Nekoliko korakov od tega drevesa in sicer blizu vhoda na vrt vidiš pripravo za zajemanje vode. To je Marijin studenec. Nikjer v bližini ne dobiš sladke vode; vsa je slana. Samo ia studenec, ki dobiva vodo iz tal, ponuja ljudem pitne vode. Meni se ni zdela sicer posebno dobra, a za one kraje je dobra tudi voda slabejša, nego je v naših bistrih studencih. Kaj pravi pobožna pripovedka o tem studencu? Pravi, da je tukaj pila Marija; zopet v drugi obliki veli, da je sveta Devica tukaj kopala svoje dete in prala njegove plenice: kamor je padla kapljica izžete vode, tam je pognal dišeči balzamovec. Zares je rastel nekdaj todi balzamovec, ki je bil jako imeniten.
Legenda pripoveduje tudi, da so Marijo preganjali. Malikovalski Egipčani so
pLOVENSKO    SLOVSTVO.
Slovenska slovstvena čitanka za sedmi in osmi razred srednjih šol. Sestavil dr. Jakob Sket, e. kr. profesor. Cena 1 gld. 50 novč. Na Dunaju. V c. kr. zalogi šolskih knjig. 1893. — «Finis coronat opus» smemo pač zaklicati izdajatelju slov. čitank, gosp. prof. dr. Sketu, preči-tavši to najobsežnejšo šolsko knjigo slovensko. Že s poprejšnjimi snopiči za L, II., III., IV. in V. -j- VI. razred nam je povzdignil čitanke slovenske na tisto stopinjo, ki jo zavzemajo že iz-davna čitanke nemške: a s to poslednjo za sedmi in osmi razred nam je podal celo slovstveno zgodovino novoslovensko. Kako uboga so bila vsa dosedanja šolska «berila» slovenska — tudi Miklošičevo v novejši izdaji — proti tem čitankam Sketovim, ki so res «cvetniki» pismenosti slovenske! Sedaj je učitelju slovenščine delo olajšano, sedaj se  ljubega mu predmeta z
jo hoteli zgrabiti, zaradi česar se je Marija skrila v veliko drevesno deblo. Pajek je pa napredel gosto mrežo črez vhod, da je odvrnil preganjalce od nedolžne Device. Tu se vidi, kako nareja narod pripovedke povsodi po istem načinu. Tudi naše pripovedke razlagajo, da je pajek rešil marsikaterega nedolžnega in skritega preganjanca. Celo Arabec pripoveduje, da je preroka Mohameda rešila pajčevina, katero je v naglici na-predla pravoverna živalca.
Domačini imenujejo Marijin studenec «cAin šems», t. j. solnčni studenec. Vrt, kjer stoji drevo in teče ta studenec, podaril je egiptovski podkralj ali keclive leta 1869. takratni francoski cesarici Ev-geniji.
Tako je kraj Matarijeh znamenit za potovalca in s prijetnimi spomini se vrača v mesto. Samo mimogrede omenjam, da je v Matarijeh tudi naprava, kjer se umetno vale strusova ali nojeva
jajca.
(Konec.)
veseljem poloti, a sedaj bode zlasti težavni pouk v najvišjih dveh razredih mogel povoljno uspevati. Koliko je stalo truda soseb učitelja začetnika, da je zbral in izbral pripravno slovstveno gradivo ter mu dal za šolo primerno obliko, a koliko je šlo spet v šoli časa v izgubo z narekovanjem in zapisovanjem takega predavanja, da ne govorimo še o drugih neprilikah! Seveda se je tu pa tam vsemu temu tudi izognilo, toda tam se tudi nič ni naučilo. Torej že to, da je ta knjiga sploh izšla taka in v tem obsegu — 411 stranij! — razveselilo bode vsakoga, kdor je imel kdaj opraviti s slovenščino v najvišjih razredih.
Čitanka se deli po glavnih petih dobah slovenskega slovstva (po srednjeveški, protestantski, katoliški, preporodni, dobi narodne prosvete) na pet oddelkov, t. j. berila 356 stranij. Za tem sledi pa še 54 stranij drobno tiskanih opomb vsakovrstne, bodisi jezikoslovne, zgodovinske, slovstvene in životopisne vsebine. Pohvaliti moramo
Slovstvo.
Slovstvo.
525
uvode posameznim dobam, tako n. pr. potrebne članke o zemljepisnih, zgodovinskih, prosvetnih in jezikovnih razmerah slovenskih v začetku knjige, dalje označbo vsakatere dobe slovstvene, naposled životopise ter ocene nekaterih najznamenitejših pesnikov in pisateljev, recimo: Vodnika, Prešerna in zlasti Koseškega, kateremu se je dosedaj po knjigah in po šolah navadno ali na to ali na ono stran godila krivica. Največji del knjige pa zavzemajo seveda natančno po izvirnikih prepisani jezikovni primeri vseh dob in vseh večjih pisateljev. Po tem takem bode služila knjiga vsakomu, kdor se hoče seznaniti z zgodovino slovenskega jezika in slovstva, da, slobodno rečemo, tudi mnogemu učitelju strokovnjaku. Mnogo in več let se je pisatelj p tej knjigi trudil, zato si je zaslužil priznanje in hvaležnost Slovenstva. — Toda, kar je za strokovnjaka jezikoslovca primerno, to ni vselej že tudi najpripravnejše za šolo.
Zdi se mi, da se je gospod pisatelj premalo oziral na to, da bodi slovstvena zgodovina le v toliko predmet šolskemu pouku, v kolikor si mladina na njej resnično blaži srce, bistri in vedri duha ter si prisvaja lepe, vzvišene misli v res klasični obliki. Kaj bode torej naša šolska mladina s toliko navlako dolgočasnih prevodov ali slabih izvirnikov naših prvih, sicer med filo-logi spoštovanih, pa za šolo nerabnih slovstvenih očakov ?
K tej obilni zgodovini novoslovenskega jezika pa že težko pričakujemo še prevažne staroslo-venske slovnice in čitanke za 7. in 8. razred. (A stara slovenščina hoče nekaj časa ter ga je tudi vredna*. In vsemu silnemu gradivu stojita kategorično nasproti tisti dve uri slovenski na teden, od katerih jih moraš porabiti nekaj za pismene izdelke in za ustne govorne vaje. — Začnimo vsaj za šolo razločevati zgodovino splošne pismenosti od zgodovine -lepega, umetnega slovstva, nehajmo v šole siliti duho-morne stare uradne obrazec in prisege in v pokvarjenem jeziku prevedene molitvice! S tem vzbujamo pri učencih ali dolgčas ali smeh, pobijamo dragi čas in pa veselje do predmeta. Zato bode previden učitelj strokovnjak, kolikor se bode dalo, čital z učenci razven baš najpotrebnejših slovstvenih odlomkov tistih siromašnih slovstvenih dob kako primerno klasično delo ter hitel z brzimi koraki do Vodnika, da mu učenci ne izgube veselja do lepe materinščine, čitajoči ob istem času vznesene umotvore nemških klasikov.
« Kratki slovstveni pregled od 1.1843.— 1893.» in krestomatija», katera sledi za njim, sta najvažnejša za pravo umetno slov*stvo slovensko; zato naj bi bil pisatelj glavne stožere, okoli katerih se vse slovstveno delovanje najnovejše dobe vrti, tiste može, kateri so nam slovstvo do cela prerodili, mladini predočil v samostojnih opisih. Toliko, kolikor jo zanima Koseški, zanima jo in mora zanimati gotovo tudi Levstik ali Stritar, Jurčič ali Erjavec; a vse te je gospod pisatelj — dasi imajoč n. pr. o Levstiku, Erjavcu prav temeljite a ob jednem tudi estetično dovršene opise na razpolago — potisnil med drobne «opombe». — Sem ter tje se v knjigi po nepo-
trebnem kaj ponavlja, ali na raznih mestih omenja, kar spada skup, n. pr. kar se na strani 257 in 258 pripoveduje o Slomšeku, uvrstilo bi se bolje na str. 244 ali 245. — V «Slovenskem Glasniku* je združil Janežič z drugimi zlasti tudi Stritarja, in baš ta je važen, ker je poleg Levstika začel gojiti kritiko.
Pisava je v vseh čitankah Sketovih v obče pravilna in dosledna, kakor to pristoja šolski knjigi, le sem ter tje se spotakne oko ob kak manj pravilen ali manj slovenski izraz «Ki je posedal tretjino Ptuja» (str. 131 — glagol p o-sedati ima celo drugačen pomen Mestu «o b-stati krivico» (str. 20) porečemo rajši: priznati. Govoriti h komu (str. 21) nam. samega dativa diši po nemškem. G. Sket rabi po vseh čitankah — ne vem zakaj — glagol s t v a-r i t i v dovršnem pomenu, dasi imamo za to ustvariti, ali stvoriti. Adj. tuhinjski (40) pa nikakor ne velja; vsakdo poreče le t u -b i n š k i. Tudi s o v e t n i k a smo poslali že v zasluženi pokoj, a imamo le svetnike ali svetovalce. Grda nemčizen je izraz: «šole so bile redko sejane* (sparlich gesaet!) (str. 116). Nepotreben novinarski vsiljenec je tudi izraz: «naj-večjo zaslugo sije stekel s posvetnimi, knjigami* i str. 117). Slovensko uho se mu kar ne more privaditi, zakaj «steče» pri nas navadno le pes. (Mimogredoč naj povem, da naši dnevniki že dolgo dolgo tudi «h v a 1 o žanjejo», če prav naši kmetje še nikdar take «žetve <¦ niso videli.) — Na vprašanje kje pravimo le: na Bledu, a Kumerdej ni jezika slovenskega le p o-z n a v a 1 (.str. 119), nego res tudi znal. — Takih nedostatkov bi se utegnilo še kaj zaslediti, ali ti ne morejo knjigi veljave omajati.
Zadostuj toliko, zakaj šolsko knjigo, zlasti tako, more dostojno in natančno oceniti le učitelj, kateri jo je rabil že v šoli. Ta bode kmalu določil, kaj in koliko se mora izpustiti, a kaj in kje dostaviti In ravnajoč se po načelu «usus oplimus magister« — bode kdaj tudi zaslužni gosp. prof. dr. Sket to svojo za nas epohaino čitanko iahko popravil.                    Dr. l. i ožar.
Zgodovina Dobrovske fare pri Ljubljani. Spisal Anton Lesjak. Založil Jernej Babnik. V Ljubljani. 1S93. Tiskali J. Blami-kovi nasledniki v Ljubljani. Str. 172. Cena 80 kr. — Prav lep kamen je izklesal gospod pisatelj s to knjigo za veličastni hram cerkvene zgodovine kranjske. Seveda bode treba ta kamen (morebiti v drugi izdaji) še obrusiti nepotrebnih pritiklin in otrebiti človeških zmot, po drugih straneh pa dodati mu kosce, ki se bodo polagoma še našli in dopolnili njegovo lepo podobo. Vendar moramo reči: zadovoljni smo, daje delo dovršeno. Koliko truda je imel pisatelj, kažejo že viri, našteti v predgovoru, še bolj pa čitanje knjige. Res, da mu je bila pri roki izvrstna in obširna kronika, katero je spisal o Dobrovi kurat J. Zupanec, a Lesjakova zasluga je, da je to gradivo umno razvrstil in bogato dopolnil. Kar se tiče razvrstitve, bilo bi primerneje, da bi se opisali gradovi za cerkvami; prednost daje gradiščem le njihova starost. Na vsak način bi se pa naslov: «Verska in intelektualna stran v fari» lepše glasil:   «Vera in omika v fari».   Zgodo-