601
lote idejo: obe se morata združiti in enotno zliti, posamni del umetnine s celote mislijo kar stopiti, sicer ga ta sama obsodi, ker — odbije, prav kakor one razlage o Lelju-Kastelcu, Palinurju-Metelku; zavrača te namreč ravno'neenotnost, neskladnost domnevane misli enega dela — s celotno vsebino.
I.
1. Jasno in gotovo je, da pomeni naš verz o Lelju v pesmi krepek odmor; to čuti vsakdo sam takoj: markira ga posebno oni strmi „Ti", ki prestopi tako naglo od tretje
od poprejšnje tretje osebe k drugi; tretjič sledi misel o rešitvi čolna: („Ti nam otel si čolniČ") — tako neposredno in brezvezno za krepko naglašeno mislijo o Palinurju, ponesrečenem krmarju, da nehote vstane človeku šele tu kontrastno umevanje, češ, to je sedaj neki drugi krmar: prvi, Lelj, njihov krmar, se je ponesrečil, ta pa je njim čolnič otel. Četrtič je Lelj tako daleč onkraj odmora in pa po svojem pomenu na prvo čitanje človeku tako nedomač, da ti ne pride več na misel, ko prideš do ogovora „Ti";   zato ne  zvežeš  tega  dvojega.   Petič
POREČ.
k drugi osebi. A preporno je, kam je ta verz deti, kam ga pridružiti po njega misli: ali tiče in meri navzgor, ali navzdol po svoji vsebini? Ali pove še eno izmed neugodnosti, kakršne naštevajo poprejšnji verzi o čolnu, le še eno več po vrhu vseh drugih, ali pa morda ravno nasprotno: morda njega edino — srečo?
Oblika besedila in stik misli na tem mestu res kaj lahko zmotijo človeka. Prvič ta mogočni akcent, ki ga ima „ti" neposredno na čelu naslednega verza; drugič strmi prestop
sledi pa Lelj tako asintetiČno poprejšnjemu heksamentru, da se zdi pentameter kakor po obliki, tako tudi po misli le še en del, le še nadaljevanje poprejšnje vsebine: le še ena neugodnost več je to, in sicer največa, zadnja, ki je pač čolnu osodo zapečatila. Zavede te v tako spajanje misli šestič še posebej ona zadnja beseda v koncu poprejšnjega heksa-metra o zvezdah, „ki čoln pogubejo"; človek le še bolj neizogibno misli na čolna pogubo. In tako se zdi zadnji verz o krmarju samo en motiv več še iste vrste, češ,