SVETH Križ ziazaj v bolnišnice! V prvem desetletju sedanjega stoletja je na Francoskem lažnjivo svobodomiselstvo in naprednjaštvo z vso silo in z vsemi sredstvi nastopalo zoper katoliško Cerkev in zoper krščanstvo. Cilj, ki so ga svobodomisleci Jioteli doseči, je po njihovih besedah bila popolna laizacija (oposvetnjačenje) javnega življenja. Duhovnik ven iz ljudske in vobče iz "pph šol in vsega javnega življenj.. duhovniki nazaj med ozke stene cerkve in zakristije! Javno življenje bodi pod komando laikov (posvetnjakov), kajpada framasonov, liberalcev in magari tudi soeialistov. In res, državne šole so zaprle svoja vrata duhovnikom, redovniki so morali iz zasebnih šol, mnogo jih je moralo zapustiti državo. Iz šol in bolnišnic so izginili križi. Pa so tudi na Francoskem začeli uvidevati, da je vendar za bolnega trpina najbolj tolažilno, ako more sredi svojih bolečin in muk pogledati na trpečega Zveličarja. V škofiji Moulin se je ustanovil odbor, _i ima nalogo razviti in na široko razpresti agitacijo, da se morajo križi zopet namestiti v bolniških sobah. Po mestih so bili nedavno obešeni lepaki, ki protestirajo, da so sc križi odstranili iz bolnišnic, ter zahtevajo, da se mora to najtolažilnejše krščansko znamenje zopet namestiti po sobah. Nadejati se je, da bo odločna borba franco&kih katoličanov zmagala ter da bo križ zopet našel tisto mesto, ki mu gre v bolnišnicah. Katoliški telovadci. V francoskem mestu ob morju, v Nici, je sredi meseca julija bila velika prireditev francoskih katoliških telovadnih društev. Udeležilo se je te prireditve dejavno 15.000 katoliških mladeničev, ki so imeli javni telovadni nastop, slovesno zborovanje in obhod z zastavami In godbami po mestu, katero je bilo v zastavah. Navzočih je bilo veliko število uglednih osebnosti katoliške Francije. Isti dan so tudi bili po drugih krajih Francije javni nastopi katoliških telovadcev. S temi svojimi nastopi je ta organizacija dokazala, da je najštevilnejši in najdejavnejši del katoliške mladinske organizacije. Dokazali pa so tudi ti nastopi, da vlada v Franciji svoboda organizacije. Francosko svobodomiselstvo ni tako omejeno in nestrpno, da ne bi dovolilo svobodo govora in združevanja tistim, ki so drugega svetovnega naziranja. Tudi katoliške organizacije imajo popolno svobodo, ob kateri se krasno razvijajo ter prav lepo napredujejo. Francoska akademija odlikuje redovnice. Francoska akademija, najvišja kulturna ustanova Francije, je podelila veliko nagrado za zasluge za francoski jezik sestram-redovnicam iz reda Naše ljube Gospe brezmadežnega Spočetja. Ta red je bil ustanovljen leta 1836 ter prav uspešno deluje v misijonskih pokrajinah v Afriki in v Južni Ameriki. Ima pa tudi svoje vzgojne zavode v Italiji in Španiji. V teh zavodih se na vzoren način poučuje francoski jezik. Za zasluge, ki so si pridobile te katoliške redovnice kot strežnice bolnikom v misijonskih krajih ter kot nadvse vešče učiteljice francoščine v teh krajih, pa tudi po raznih mestih Evrope, jim je najvišja kulturna ustanova Francije podelila najvišje odlikovanje, ki ga more dati. Katoliške bolnišnice. V Zedinjenih državah Severne Amerike je veliko število katoliških bolnišnic, ki so med seboj organizirane ter tvorijo posebno zvezo. Pretekli mesec je ta zveza imela svojo 17. skupščino. Na zborovanju se je ugotovilo, da je v Zedinjenih državah nad 500 katoliških bolnic, ki kljub gospodarski krizi dobro uspevajo ter napredujejo. Polovica bolnikov, ki se v teh bolnišnicah zdravijo, ni katoliške vere. Na nje dela katoliška Ijubezen do bližnjega in njeno zgledno izvrševanje po katoliških sestrah usmiljenkah največji vtis. Na skupščini-se je ugotovilo, da je leta 1930 5% — vsak dvajseti — nekatoličanov, ki so se zdravili v katoliških bolnišnicah, prestopilo v katoliško Cerkev, 1. 1931 pa 6%. Tudi na omrtvenele katoličane, ki iščejo v bolezni pomoči v bolnišnicah, zgledno katoliško postopanje strežniškega osobja mogočno vpliva ter jih vzbuja k novemu verskemu življenju. Tako mo. ima požrtvovalna ljubezen do bližnjega. Sv. pismo !n znanost. V Mezopotamiji — med rekama Evfrat in Tigris — v prednji Aziji vrši sedaj neka ameriška znanstvena ekspedicija pod vodstvom dr. Speiserja izkopavanja. Denarno jo podpira muzej vseu.ilišča v Pensilvaniji in šola za vzhodne študije. Ta ekspedicija je že izkopala nad 2000 tablic iz ilovice. V kraju Tepe Gavra je izkopala neko pečatno tablico, na kateri sta upodobljena prva dva človeka ob izgonu iz raja: mož in žena s sklonjenima glavama in z izrazom strahu in groze bežita iz raja, za njima pa dviga kača grozeč svojo glavo. To je potrditev svetopisemskega poročila in dokaz za to, da se je stvarjenje prvih dveh ljudi, njuno življenje v raju, njun padec v greh in kazen za ta greh verovalo več tisočletij pred Kristusom. Kakor sodijo starinoslovci, sega ta prva in najstarejša priča svetopisemskega poročila v 4. tisočletje pred Kristusom, v dobo 4000 let pred Kristusom. Mueenišivo kitajskih misijonarjev. Pred nedavnim je neki kitajski domači duhovnik, p. Gabriel Liou, dobil ponoči obisk banditov. Z revolverji v rokah so ga prisilili, da je vstal in jim sledil. Samo njegova mirnost in potrpežljivost sta mu pripomogli, da ga niso takoj odvedli na morišče, temveč so za nesrečneža določili grozno obsodbo. Njegovi mučitelji so mu najprej zavezali oči, mu zamašili ušesa s tekočo smolo in ga zvezali na rokah in nogah. Nato so ga vrgli v jamo, kjer je bil poprej shranjen krompir. Ta jama, ki je bila pokrita z ogromnim kamnom, je bila tako ozka in plitva, da misijonar v njej ni mogel stati, temveč je čepel sključen v dve gubi. Najhujše pa je bilo, da ni mogel zadostno dihati. In ta zapor je trajal 27 dni! Tedaj so ga njegovi rablji poslali k njegovi družini, ko se je zlomil njihov odpor ob potrpežljivosti in vstrajnosti misijonarjevi, ki bo, kakor se splošno nadeja, že kmalu ozdravel in se zopet vrnil na svoje mesto. Sv. Andraž v Slov. gcricah. Veličasten dan je slavila naša župnija zadnjo nedeljo: blagoslovitev novega prapora Marijine družbe žen in mater. V težkib. časih so tukajšnje ženedružbenice si nabavile družbeno zastavo, ob nedeljskem slavju pa so bile pozabljene vse žrtve. Nova zastava je delo šolskih sester v Mariboru. Ena stran zastave (višnjeva svila) nam kaže žalostno Mater božjo, ob kateri se razcvetajo zlato vezane solnčnice. Druga stran zastave (zeleno-zlata svila) pa kaže vzor žen: sv. Ano. Na nedeljsko slavje sta pripravljala žene družbenice č. g. pater Anton iz Ptuja in 6. g. pater Ludovik od Sv. Trojice v Slov. gor. z lepimi stanovskimi govori. V nedeljo zjutraj se je razvila veličastna procesija iz župnišča v cerkev: dekliška družba.z zastavo, belooblečene deklice Marijinega vrtca, _ ... gg. duhovniki itd. so spremljali v oerkev novi družbeni prapor, ki ga je blagoslovil č. g. pater Anton iz Ptuja. Prav lep je obred posve¦titve obeh ženskih praporov, ki naj tukajšnje ženstvo vodita k Mariji, po Mariji pa k Jezusu. Dve in pol ure je trajala cerkvena slavnost in skupnega sv. obhajila itd., pa bilo nam ]e, kakor bi bila le kratka urica. Andraževskim ženam-družbenicam vsa čast in vse piiznanje za njih požrtvovalnost. — Isti dan popoldne so imeli tretjeredniki svoj praznik, to je blagoslovitev kipa: Kristus na križu objema sv. Frančiška. Ta v srce segajoči kip je dar tretje rednikov župnijski cerkvi. Tretjerednikom gre zahvala za lep kras, podarjen cerkvi! — Vse dobre reči pa so tri. Zato pa se je po večornicali razvila mogočna procesija na pokop»lišče, kjer se je blagoslovil novi pokopaliJ_ni križ, dar župljanov svojim pokojnim. Tukajšnji prebivalci ljubijo lepoto hiše božje, radi žrtvujejo za čast božjo, bodi jim plačnik tisti, ki vidi in dobro pozna njihovo vnemo za vse dobro! Dr. Ignacif ScipeS. Ob smrti velikega državnika in duhovnika. Avstrijsko prebivalstvo malodane brez razlike strankarskega mišljenja je do dna duše pretresla vest o smrti bivšega zveznega koncelarja, t. j. ministrskega predsednika prelata dr. Ig. Seipla. Ko je dne 2. t. m. zjutraj ob pol osmih izdihnil svojo blago dušo, so skoro vsi dunajski listi izdali posebne izdaje ter naznanili bridko izgubo avstrijskega naroda. Pokojhi zvezni kancelar dr. Seipel je bil skozi vsa leta svojega duhovniškega in še bolj političnega udejstvovanja pravi sin dunajskega mesta in Avstrije, ki ji jo služil tik pred preobratom, ko je prevzel v poslednji cesarski vladi Henrika Lammascha mesto ministra za socialno politiko. Kot plamteč patriot in rodoljub je dr. Seipel po odstopu prelata Hauserja zagrabil krmilo krščansko-socialne etranke v novi avstrijski republiki, kjer je šlo pod pritiskom socialne demokra.ije in celo prevratnih elementov za obstoj krščanske miselnosti v javnem življenju. Izbornemu poznavalcu ož.ih in širših krogov ni bilo težko, najti pravih sotrudnikov in tako je pokojni dr. Sei- pel parkrat sestavil avstrijsko vlado, in sicer leta 1922 ravno v trenutku, ko ga je Avstrija najbolj potrebovala. Osebno skromen in velik prijatelj revežev — od 2400 šilingov ministrske plače si je pridržal le 300 šilingov za svoje skromno življenje, ostalo je daroval za reveže in v nabožne ter cerkvene namene —, je poznal pokojni državnik-duhovnik le eno: izpolnjevanje svojih dolžnosti s strogim merilom samega sebe in drugih, v njegovem značaju je bila neka navidezna trdota, toda njegovi poznavalci so vedeli, da je trda skorja zunanjosti s-krivala zlat. srce. Dr. Seipel je bil kot parlamentarni govornik izredno duhovit, in kadar je vihtel v besednem boju s socialističniini prvaki ijma svitli meč, so ee kresale misli ena za drugo, pravcati dvoboji, ki so jih celo svobodoumni listl prinašali z užitkom, opozarjajoč pri tem na velike sposobnosti dr. Seipela. Pokojnik je bil mož širokega obzorja. Svoje globoke misli o končnem smislu gospodarstva in na.inu njegove ureditve je črpal pri cerkvenih očetih. Nekoč je imel predavanje o predmetu »Bistvo in naloge ^olitike«. Segel je nazaj do Sv. Ivana Krizostoma, ki je v svojih spisih zgradil nekako lestvo vseh umetnosti. Na najvišji klin te lestve pa je postavil nmetnost vladanja: politiko. Dr. Seipel je razlagal to največjo umetnost takole: »Voditi kako občestvo je velika umetnost, katere se je treba naučiti tako, kakor mora poznati stavbenik svojo zgradbo, umni kmetovalec svoje njive in vinograde Politika ni le na.in za dosego kakega smotra, ona je znanost z določeno in stvarno vsebino.« In tako je napisal pokojnik tudi knjižico »Krščanski državnik«, v kateri raziskuje bistvo ter dolžnosti krščanskega politika, oziroma državnika. Državništvo mu ni bilo poklic, kajti krščanskega državnika kliče na Celo občestva nefca druga sila: beda in trpljenje naroda. Vse svoje skromne telesne sile je dr. Seipel podredil neupogljivosti svojega duha, in še na bolniški postelji, ob zatonu ožarjenega življenja, je spraševal svojo okolico, kako se razvija položaj v parlamentu in v zunanji politiki države. Vse njegovo življenje je bilo ena sama in nepretrgana žrtev za splošni blagor. Ob mrtvaškem odru velikega pokojnika so onemeli celo socialni demokrati, čijih vodja dr. Renner je v parlamentu orisal osebnost dr. Seipla v tako pretresljivo-lepih besedah, ki so tem telitnejše, ker jih je spregovoril njegov politični nasprotnik. Dr. Seipel je Avstriji in ostalemu svetu prikazal s svojim življenjem in vzglednim delovanjem na javnem polju državnika, razlikujočega se od daleč od politikov, ki jim je posvetna moč in slava ter uživanjo zemeljskih dobrin pričetek ter konec. Naš voditelj dr. Anton Korošec je čestokrat občudoval v razgovoru s pokojnim dr. Seiplom njegovega veliikega duha. Nadškofu dr. Jegliču je zmiraj sporočal svoje pozdrave in kot Nemec ni nikdar poznal nestrpnosti napram drugorodcem. Tako je dr. Seipel lik velikega katoliškega državnika, ki se ga bomo tudi mi Slovenci spoštljivo spominjali.