I'                                                  Zofka Vivodova
|                      Pravljica o megli.
f          V našem podgorju skoraj ne poznamo megle. Le sempatja pokuka v
F     jesenskih jutrih v naše vasice in lega na naše duše kot težka mora. Ko sem
prebivala tam na barjanski zemlji, nam je bila megla vsakdanji gost. ki
nas včasih ni zapustil po cele dneve.
Iz naše podgorske vasice zaidem sempatja v planine. Tudi na planinah
se srečam z meglicami. Tam iz kamniške kotline so se zadnjič pripodilel t Pa to niso bile več meglice, ampak prave pravcate planinske niegle, ki so f ti v trenutku zakrile vso lepoto planin, pa zopet izginile, da so se ti vrhovi I     zasmejali v vsej svoji lepoti.
L           O, in nevarne so te planinske megle! Zmotijo potnika, da tava ure in ure
m    daleč in ne pride do cilja, ki ga ima pred nosom. Pri belem dnevu vidiš le P     korak daleč pred seboj. Če te pa zajamejo v noči, tedaj si siromak. Motijo
te, da tavaš po skalnatem planinskem svetu in ne veš, ne kod ne kam. !      Včasih se ti za trenutek raztrga megleni zastor in pred seboj ugledaš brlečo
lučko — planinski dom. Rešen si.
Pa so kljub vsem nevarnostim planinske megle zelo lepe. Vsaj jaz jih
ljubim. Tako lepo hite z enega vrha na drugi vrh, pa so že v objemu nizkih
planinskih borov in samotnih macesnov.
Mudi se jim. Še en poljub planinskim vrhovom in že se trga njihova
belina tja v temno dolino. f           Lepa je ta igra s planinskimi meglicami. Če ne verjameš, pridi in  se
prepriča j!
t            Od kdaj hodijo meglice po svetu? Poslušajte!
|"          V lepi graščini je živela mlada princezinja. Pravkar ji je perica oprala
I     vse obleke in jih razobesila po grajskem dvorišču. Večer je prihajal v grajsko t      tihoto, svetla mesečina je lila v lepi vrt, kjer so viseli tenki robčki in nežne
čipke in bela krilca.
Drugo jutro je prišla k princezinji perica po plačilo. Princezinja je bila
zelo skopa in ji je plačala samo polovico zaslužka.
,    .,    .     .                67". ;'"¦ ;.;-v          ;•/--.    -       *;.
Užaljena perica se obrne b. grajskemu dvorišču, kjer je viselo še nekaj kosov perila, in jezno reče:
»Ker si tako skopa in krivična, naj polovica tvojega razobešenega perila odleti daleč po svetu in naj bo ljudem v opomin, da bodo pravični in dobri do soljndi.«
In glej! Pred očmi brhke princezinje odlete z vrvi vsi beli robčki in drobne čipke in tenka krilca in izginejo z grajskega ozidja za vedno. Nikoli več jib. princezinja ni videla. Kadar pa dahne večer svoj poljub materi zemlji. se napote vsj ti beli robčki in svetle čipke kot lahna meglica po svetu in pripovedujejo ljudem pravljico o skopi princezinji.