GLEJ, VIDENO II
Režija: Zala Saj ko Dramaturgija: Nina Šorak, Izidor Barši Zvok: Blaž Božič - SsmKOSK Video in scena: Pila Rusjan Igrajo: Maruša Majer, Barbara Ribnikar, Saša Pavlin Stošič
Za vsebinsko osnovo si Videno //jemlje del antičnega mita o Fedri in H i pol i tu r natančneje prvo dejanje Evripidovega Hipólita, ki smo ga združili z dvema prizoroma iz Fedrine ljubezni Sarah Kane. Znotraj teh prizorov nas zanimajo
predvsem situacije, ki govorijo o odnosu med javnostjo in boleznijo/ ljubeznijo. Te situacije iščejo svoj izraz v razmerjih med tremi mediji: videom, telesi in glasbo. Videno II je drugi del projekta, ki raziskuje odnos med videom in odrom. Tokrat poskušamo gledališče dojemati kot kompozicijo oz. ritmični preplet odrskih elementov, videu in odru ter telesom pa se pridruži še glasba/
zvok kot tretji medij.
GLEJ,
KOLUT 110
Po motivih del Samuela Becketta Režija, scenografija: Dejan Spasič Nastopajo: Manca Dorrer, Aleš Hadalin, Tomislav Tomšič Kostumografija: Neti Štrukelj Glasba in zvok: Aleš Hadalin Dramaturški sodelavec: Denis Poniž
Predstava, ki svoj navdih išče v dramatiki Samuela Becketta. Njegov gledališki svet, poln tišin, praznine, ponavljanj, blebetanja, revnosti in nesmisla je postal naša realnost. Treba je opustiti vsako upanje in si priznati: nobenih pravic ne bol Toda vstopiti kljub temu moramo, druge ni. Vstopiti z odnosom
in optimizmom ter zahtevati nemogoče! Kljub brezupu upati. Mogoče pa vendarle pridejo. Življenje, hvala Bogu, nima smisla, treba je samo čakati. Živel
je mož, imel je psa, lepo ga je redil...
Glej, Ust!
Letnik 8 št. 2
novert)ber 2016
Jesen je Gledališču Glej prinesla razveseljivo potrditev. Potrditev dolgoročnejše investicije v gledališki eksperiment. Potrditev, da je program Glej, rezident, ki od leta 2013 v GEeju predstavlja osrednjo programsko usmeritev, pametna odločitev. Lanskoletna rezidentka Nina Rajič Kranjac je s sodelavci ustvarila izjemno predstavo Zborovanje ptic, ki temelji na Carrierjevi adaptaciji sufijske pesnitve Farida ud-Din Attarja iz 12. stoletja. Po navdušujočih odzivih domače kritike potrditev pomeni tudi uvrstitev predstave na 56. mednarodni gledališki festival Mess v Sarajevu, ki je potekal med 30. septembrom in 9. oktobrom 2016. Potrditev potrditve pa sta dve nagradi festivala Mess: Nini Rajič Kranjac za najboljšo mlado režiserko in nagrada igralski ekipi (Petji Labovič, Sari Dirnbek, Nataši Keser, Blažu Dolencu, Nejcu Cijanu Garlattiju in Benjaminu Krnetiču) za kolektivno igro v predstavi.
Nika Leskovšek je v Dnevniku o uprizoritvi zapisala: »Zborovanje ptic je predstava čistega minimalizma, skorajda brez rekvizitov, v goli prisotnosti teles, preprostega, a ne popreproščenega izraza, prebrisano iskriva in duhovita ter ustvarjalno razbremenjena dramske strogosti, predvsem pa z zvrhano mero uprizoritvenega entuziazma mlade ekipe. Na ravni vsebine in forme išče smisel v tukaj in zdaj. Zborovanje ptic ne zahteva pretenciozne in v nebo leteče rešitve, ampak bistroumno opozarja na odgovore pred nami, v nas, gotovo pa med nami; ne zgolj v igralski in gledalski, ampak v gledališki skupnosti. Tej se predstava približa skozi zgovorno, celo sproščeno igrivo ozračje, vse pa stavi na golo »igro« in igralce ter moč složne pripadnosti kolektivni igri. Režiserkina estetska pozicija še vedno črpa iz oblasti prepoznavnih gledaliških prijemov, a celovito in intrigantno nadaljuje razvijanje lastnega tematiziranja gledališkega medija in človeške družbe.«
Glej, Nina in ekipa, le tako naprej!
§lag^ §\aQer}i §lagerj[.
Koncept: Mark Po žiep *wfrsfopata: Mark Požlep, /gor Feketija Dramaturgija in videografija: Jure Novak Scenografija: Meta Grgurevič
Kosturnografija: Dajana Mjubičič J| Oblikovanj^svetlobe tehnično vodstvo: Grega Mohorčič Izvršna produkcij||J Barbara Počeh^mfflŠim
Foto: Barbara Poček
Pred dvema letoma se je prvenstveno vizualni umetnik Mark Požlep odpravil na na prvi pogled čudaško turnejo: s pianistom Igorjem Feketijem sta obiskala vrsto domov za ostarele po državah bivše Jugoslavije. Tam sta upokojencem odpela venček jugoslovanskih glasbenih uspešnic iz petdesetih in šestdesetih Jet.
Mark je Bolj čudno od raja že predstavil galerijsko, za kar je prejel tudi nagrado skupine OHO 2016, tokrat pa imamo na Glejevem odru priložnost prisostvovati gledališki različici projekta.
Bolj čudno od raja v Gledališču Glej je dokumentarni performans, nekaj med koncertom, potopisom in druženjem. Govori o staranju, o skupnih in ločenih usodah, o ponovnem vzpostavljanju razrušenih odnosov in podrtih skupnosti. Govori o generaciji, ki je v skupni državi preživela skoraj celo življenje, in tisti, ki jo je okusila zgolj v rani mladosti. O človeku in njegovi večni želji po spremembah, o neverjetni zmožnosti grajenja in uničenja. Govori o Marku in o vseh nas.
čar
§pomin
ckupn
Boljcudno
od raJa
V izhodišču je bila pot. Ekskurzija po osamosvojenih republikah bivše Jugoslavije. Maribor-Opatija-Risan-Sarajevo-Skopje-Jagodina. Od enega doma za starejše občane do drugega gerontološkega centra. Vmes so bili šlagerji.
Sledile so številne razstave, ki so projekt Čudnije od raja Marka Požlepa fiksirale in oddaljile od performativne živosti, prav skozi to kanalizacijo izkušnje pa seje avtorju razkrilo, da njeni potenciali morda tičijo še nekje drugje. Na razstavi je Požlep na ogled postavil svoje dnevniško-potoprsne zapiske, vendar transfer z obiskovalci v tej obliki zanj ni zares deloval. Do odrske postavitve v Gleju je med drugim pripeljala inherentna potreba spomina, da se širi: naslovnik je namreč tisti, ki spomin ključno označi/definira. Spomin je družben, saj je strukturiran v družbeno-kulturnem okviru in v formi, ki je primerna za posredovanje. Zdi se, da je prav gledališki dispozitiv s poudarjeno družbenostjo Požlepovemu projektu učinkovito razprl številne dimenzije in nivoje spomina, spominjanja, njegovega plastenja in plastičnosti.
Pri predstavi Bolj čudno od raja pravzaprav ne gre za rekonceptualizacijo začetnega projekta, temveč za prenos
in predstavitev v drugem mediju. A transformacija s seboj prinese vsebinske poudarke, z novimi uprizoritvenimi možnostmi išče učinke, ki v predhodnih edicijah niso imeli zadostnih pogojev za udejanjenje. Kar je duetu (pevec Mark Požlep in pianist Igor Feketija) na postjugoslovanski turneji s šlagerji uspevalo prebujati pri ciljni publiki uporabnikov domov za starejše občane, je v gledališkem dogodku razdrobljeno na različne površine: od projekcijskih, govornih, svetlobnih, telesnih do povsem osebnih in emotivnih. Ključno problemsko vprašanje pa v vseh oblikah projekta ostaja isto: uprizarjanje spomina.
Ob tem se zastavljajo vprašanja, kakšni so (gledališki) pogoji posredovanja spomina, kako podati njegovo emotivno podlago, brez izumetničene patetike ali esencializacije, in splošneje, kakšni so mehanizmi in logika spominjanja. Tega osnovnega problema se je lotila celotna ekipa: z dramaturške in mediatizirane strani Jure Novak, kije Požlepovo dnevniško pisavo prelil v odrski tekst, obenem pa Iz Požlepa napravil lik njegovega lastnega spomina; scenografski in vizualni podobi je sledila Meta Grgurevič; osvetlitev Grege Mohorčiča, ki je tudi glavni tehnik, je dovršeno spreminjala atmosfero in prostorske poudarke; kostumografijo je nadzorovala Dajana Ljubičič.
Čeprav prenos Požlepovega projekta Čudnije od raja v gledališki medij logike in mehanizmov spominjanja neposredno ne tematizira, vseeno tako vsebinsko kot estetsko doprinese k razumevanju, da ima, prosto po Borisu Budnu, izguba družbenega (in utopičnega) okvirja Jugoslavije obliko kulturnega spomina.
Skozi gledališko narativizacijo Požlep preigrava in kombinira številne elemente, med katerimi je prav gotovo najpomembnejši on sam kot akter in
I
r-v
I
živa prezenca spomina, ki se publiki posreduje v obliki spominske pripovedi in intimne komunikacije z njo. Zato ne preseneča, daje bil tudi fokus delovnega procesa usmerjen v njegovo prepričljivost, sproščenost in uravnanost s celotno postavitvijo. V predstavi koordinate spomina estetsko in pomensko razširjajo sicer polifonično pripoved s preprostimi, a kljub vsemu učinkovitimi pripomočki: prevelik zemljevid Jugoslavije; mali pevski oder, na katerem Požlep odpoje venček znanih popevk (Stranci u noči. Bila je tako lijepa, Djevojko mala, Žute dunje. Dušo moja, Oj sončece sončece, Potraži me u predgradu in avtorski komad Putujemo putevima); posnetki publike med koncerti v domovih {na zadnji steni); kamera, ki med predstavo beleži odzive publike; živi posnetki publike med predstavo, ki poglablja površino projekcije in spomina (na zadnji steni)
Gledalci med izvedbami glasbenih točk spremljajo posnetke publike s koncertov v domovih za ostarele, občasno pa na projekciji, enkrat z zamikom, spet drugič v realnem času, opazujejo tudi sami sebe ter tako v svoje doživljanje Požlepovega spominjanja ozaveščeno vnašajo kontekste svoje sedanjosti. Skupaj s spremembo pogleda in perspektive se najprej v domovih za starejše občane, pri njihovih uporabnikih, nato skozi glasbo, prek galerijskih prostorov, kraj spomina končno izkristalizira v celokupnem gledališkem dogodku v Glejevi skupnosti.
S prostorom te skupnosti so pomembno povezane tudi prepletajoče se časovnosti (eno predstavljajo pesmi, drugo Markova pripoved, tretjo posnetki s koncertov, četrto živi posnetki publike, peto rez v komunikaciji s publiko), ki skupaj delujejo kot razplasteni spomin atomizirane skupnosti brez družbe. Kot estetizirani odziv na družbene premike, ki poskušajo družbeno solidarnost
(in univerzalno emancipacijo), ki jo je (vsaj v idejnem izhodišču) predstavljal jugoslovanski projekt, izbrisati iz doživetja preteklosti, da bi se omejila njena aktualnost, je spomin (in spominjanje) predstave Bolj čudno od raja zatočišče pred vsakodnevno izkušnjo ranljivosti in izgube družbenosti. Družbena utopija se je premestila v preteklost, projekcije prihodnosti so postale njene kategorije, dosegljive prek spomina.
Če je bila v izhodišču pot...
1 Preoblikovan verz zaključnega avtorskega komada Putujemo putevima.
GieJ*, nov"
inarh
Kritik kc
«m- k£
Na tem mestu se ne morem in ne želim spuščati v problematiko gledališke in širše umetnostne kritike na i	Slovenskem. Dovolj bo, da se
-	strinjamo, da problematika,
problem obstaja. O tem pričajo čedalje pogostejši zapisi in razprave, eno ključnih središč razpiranja problema pa je v zadnjih letih prav Radio Študent.
Ravno zato smo se v Gleju ob iskanju modela, ki bi zbližal kritike in ustvarjalce ter razprl gledališko prakso teoretski, obrnili nanje.
Pilotski program vpletanja kritičark In kritikov v naše procese smo pričeli z novo sezono. Dva redna sodelavca Radia Študent sta spremljala vaje gostujoče mednarodne ekipe
ali
sa?
Subpoetics International za projekt Nomansland ter ekipe projekta Bolj čudno od raja Marka Požlepa.
Pričujoči zapis je rezultat takega sodelovanja. O uspešnosti, smotrnosti in etičnosti našega poskusa še ne moremo razpravljati - zato potrebujemo čas za premislek in dialog.
Lahko pa rečemo, da smo v Gleju navdušeni nad pripravljenostjo za sodelovanje Radia Študent ter elanom, s katerim sta se Alja Lobnik in Rok Bozovičar zavihtela na delo.
Vpletali in prepletali se bomo še naprej!
>mu a" w ko9a
Jure Novak
mmÊmm
pre
miera
:27.a
pri'
2016
s
y y
y
y y y y
y y y y y y y y y y y y y y y y y y
y y y y y y y y y y y y y y y y y y y y
/
>	y
p.	y
y	v v
^	y
V	y
y	y
y	y
y	y
y	:--
y	y
y	y
V"	w
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	s
y	y
y	y
y	y
x
x	y
y	y
y	y
y	v
y	y
y	y
y	y
y	y
x	y
x	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
y	y
■.■■■	y
Po motivih Zapiskov iz podpodja F. M. Dostojevskega
Prevod: Janko Moder Režija: Tatjana Peršuh Nastopata: Rok Mate k, Andrej Zalesjak Oblikovanje svetlobe in scenografija: David Orešič Lektorica: Ana Marija Lednik Tehnično vodstvo: Grega Mohorčič Fotografija: Sunčan Stone Post: Miran Bratuš & Kostja Bras Izvršna producentka: Anja Pirnat
Bolehamo, trpimo, se hudujemo, stokamo, nergamo, vendar nič ne storimo. Obilo imamo za povedati, toliko manj naredimo. Bolan človek, bolna družba, bolan svet. Je mogoče gledališče tisti prostor, ki nas bo premaknil iz mrtve točke, prebudil v nas angažiranost in nas pripravil k spremembam?
Besedilo Dostojevskega vzpostavlja tezo, da dokler bo človek sam v sebi poln nasprotij, konfliktov in paradoksov, tako dolgo bodo tudi družbene ureditve samo
spreminjale imena, princip pa bo ostajal nespremenjen.
V duhu poštenosti in fair playa se ustvarjalci obračajo tudi vase. Princip nasprotujočih si elementov je, tako kot drugod, prisoten tudi v gledališču, mogoče celo še bolj. Tako v osnovi to ni angažirana predstava, pač pa predstava o igralcih, ki iz varnega zavetja iluzije rešujejo svet.
ZahvaJe: BMLED d. o. o., Maribor, Atelje Gobec, Maribor, Smetka - alternativna veleblagovnica, Maribor.
yyyyyyyyyyyyyyyyyyyyyyyyyyyyyyyyyyyy
y y y yv/Y y y v V y y y y y y y y y y y y y y y y y y Y y y y y y y ............^í^yyyyy^yyyy/yyfy^^yy/yy/'
om^mm
TATJANA PERŠUH
KAM PRIDEŠ, KO TE VODI DOSTOJEVSKI?
Do Dostojevskega.
Ta spremljevalec skozi kroge pekla človeške nature nas je premamil, da smo se mu približati, se mu popolnoma oddaljili in se navsezadnje, kot izgubljeni sinovi, vrnili k njemu.
Ko gledam na proces s časovno distanco, se mi zdi prav neverjetno, kako smo nehote (in to je pomemben detajl - nehote) prehodili v principu podobno pot kot Podpodnež.
V principu, pravim. Še ena ključna beseda, kjer se velja za trenutek ustaviti.
Menim, da vsa klasična dela z različnimi primeri predstavljajo predvsem princip delovanja sveta. To pomeni, da se lahko ta princip aplicira na kateri koli historično-družbeni kontekst, pa še vedno velja in vzdrži. Vključno z današnjim. Zato se tudi pogovorno reče, da so klasiki vedno aktualni in da so pisani za večnost. To je čudovito in žlahtno in kaže na premnoge genije, ki jih naša zgodovina premore. Ampak, ali ni tudi tragično? AJi ni tragično, da je na primer genij iz antike, kjer so bile (ali bi vsaj naj bile) okoliščine popolnoma drugačne kot danes, prepoznal in za večnost zapisal človeški princip delovanja? Ali to pomeni, da se navkljub vsemu napredku, dognanjem in spoznanjem človek v vseh teh tisočletjih ni prav nič spremenil? Ni doživel neke mentalne in psihološke evolucije?
Sojim se, da to pomeni točno to.
Povprečno inteligenten človek si ne more kaj, da se ne bi vprašal, zakaj? Kako je to mogoče.
Jn na tej točki nas Dostojevski prime pod rokico in nas pahne skozi vrata, pred katerimi se opusti vsakršno upanje, pahne nas v Človeka.
Mi mu sledimo, on vodi. In se oddaljimo. Zavede nas neskončno mnogo primerov, kjer človekova volja ruši in uničuje.
Kaj od vseh krivic, grozot, grdobij in hudobij, ki jih lahko spremljamo vsak dan, nas najbolj boli? Bodimo pošteni. Najbolj nas bolijo lastne krivice in grdobije in vse ostalo, temu podobno.
In se obrnemo vase. In se obrnemo v svojo najbližjo okolico. In se vrnemo h gledališču. Vrnemo se k umetnosti in vrnemo se k Dostojevskemu.
Pisano s časovno distanco: ne morem se načuditi pogumu in predvsem neizprosnosti ekipe, ki je na tej poti vztrajala. Ne, da se je podala na njo; slediti fascinaciji in se slepo podati na neznano pot. zna vsak bedak.
Vztrajati, se zakopati in tako ali drugače mogoče vsaj malo poglobiti lastno brezno in mogoče, samo mogoče tudi brezno kakšnega gledalca. To me navdušuje.
Ker na poti iskanja hitro ugotoviš, da v sebi nimaš vrednosti, s katero bi plačal, in resnično si sam plačilo za vse.
ANA MARIJA LEDNI K
POr V PODPODJE
V podpodje sem se prvič podala ravno ob sodelovanju pri uprizoritvi Bolnega človeka. V Zapiskih izpodpodja se pri Dostojevskem prvič pojavi podtalni človek, ki ga kasneje srečujemo še v drugih njegovih delih. Tokrat nastopi kot pisec zapiskov in hkrati literarni lik, ki izreka svoj monolog v prvi osebi, a obenem z bralcem ves čas ustvarja navidezni dialog, katerega nosilca v predstavi postaneta dva igralca. Uprizoritev je seveda več kot le to. Dostojevski predstavlja temelj, iz katerega raste nova, neodvisna umetnina. Vanj vnaša nove premisleke in razsežnosti, ga nadgrajuje in z njim polemizira. Za razumevanje predstave njegovo poznavanje ni nujno potrebno, saj jo lahko spremljamo tudi kot igro dveh igralcev vzaodrju pred prestavo, med predstavo in po njej. Kakorkoli že pristopimo k uprizoritvi, pa smo soočeni s kompleksnostjo, razplastenostjo in razsežnostjo na več nivojih.
Eden od njih je prav gotovo tudi jezik, ki bralcu predstavlja posebno doživetje, prav tako tudi gledalcu predstave. V zapletenih in razsežnih strukturah lahko kaj hitro izgubimo rdečo nit, zato zahteva natančnega bralca in gledalca. Prenos literarnega besedila v odrski govor je bil svojevrstna izkušnja. Prizadevali smo si ohraniti svojstvene značilnosti jezika, ga prilagoditi odrskemu govoru ter kontekstu predstave. Najbolj izzivalno je bilo ravno prehajanje med zasebnim govorom igralcev v prvem in zadnjem delu predstave ter visokim odrskim govorom, premisliti je bilo treba, kako ga oblikovati, da bo ohranjal značilno prepletenost in zapletenost Dostojevskega, hkrati pa deloval razumljivo in prepričljivo. Poigravanje z jezikom je predstavljalo prav poseben izziv in užitek hkrati. Kar pa je, pa naj gre za kakršnokoli delo že, vedno najboljša kombinacija ...
jj
mm
grcgäi


ANDREJ ZALESJAK
RAZŠIRJENI HAIKU NA BOLNEGA ČLOVEKA
Beseda. Besedi. Besede. Misel. Misli. Misli. Neskončni blablabla ... In mine dan. Dva. Tri. In beseda besedi besede in misel misli misli.
Taka se mr zdi sinteza vtisov in razmišljanj o ustvarjanju Bolnega človeka.
Razkošje misli in besed, priredij in podredij, ki se jih gre Dostojevski, so kot umetnostno drsanje za igralčeve možgane in jezik ter izraz. Nekaj, kar je samo po sebi inspirativno in v užitek. Mnogim že dolgo.
Strah pred neznanim, dokončnim, pred spremembo paradigme lastnega načina delovanja, bivanja, ustvarjanja, je potuha tisti pralenobi v nas, ki je človeka od nekdaj gnala k iskanju udobja v na videz brezdelnem posedanju v udobnih naslonjačih. A obstajajo tudi ljudjer ki v takšnem početju ne vidijo smisla, in najbrž je zato prišlo tudi do določenih tehnoloških napredkov v zgodovini. Torej, delavni ljudje nedelavnim ljudem izdelujejo udobne naslonjače, v katerih nedelavni ljudje lahko razmišljajo o udobnih naslanjačih. In prav je tako. Ali pa tudi ne ...
CD
ROK MATSK
DOSTOJEVSKI KOT RITUAL
Ko sem se začel srečevati z	Ravno na tej točki smo se vsf
Dostojevski m. je bilo vsako branje in	ustvarjalci strinjali, da se bomo dobro
raziskovanje njegovih velikih literarnih	znašli, če bomo poskušali njegovo delo
del kot ritual.	interpretirati skozi ritual, ki
Branje tega velikega pisatelja je	ga vsi dobro poznamo - skozi
vedno potekalo v posebnih in natančno	gledališče.
izbranih obdobjih mojega življenja.	Z njegovimi besedami smo skušali
Ali je bil to nek poseben letni čas v	uprizoriti, kako poteka igralčevo delo in
letu ali pa Čas pomembnejših sprememb	delo režiserja, oziroma prelomnic v mojem življenju. S kakšnimi vprašanji, težavami,
Njegovo pisanje je tako	dvomi, pomisleki se srečujemo v našem
karizmatično, da človek potrebuje	poklicu.
poseben mir, ko ga raziskuje in odkriva	Pri tej izkušnji nam kratko malo ni dal
njegove bogate misli.	dihati.
Velikokrat se mi je zgodilo, da sem	Ko smo se odločili, da bomo njegove
ga bral, ga malo odložil, premislil, kakšno	misli Interpretirali na en način, se nam je
stvar izpisal in celo zapisal na steno.	zraven odprto še troje vrat.
Nekatere njegove bogate misli se ti	Dobro se spominjam, kako sva se s
kot pregovori vtisnejo v spomin.	soigralcem Andrejem Zalesjakom učila
Ravno iz teh razlogov opisujem	zahtevne dialoge, izkušnje z njim kot ritual. Kako hitro so naju pisateljevi literarni
In glej, nasmehnila se mi je sreča, da	biseri popeljali v dolge pogovore o
sem dobil priložnost, da ga ne prebiram	osnovnih življenjskih vprašanjih, bistvu
samo zase, ampak tudi za publiko.	našega obstoja in delovanja v družbi.
Dostojevski v gledališču. V	Dostojevski je narekoval posebno
gledališču, ki je že ritual sam po sebi.	govorno spretnost. Učenje njegovih
Besedilo, ki smo ga uprizorili, nas	besed in način interpretacije sta postala
je tako navdihnilo, da sva kar veliko vaj	ritual, ki je bil precej drugačen od
z režiserko Tatjano Peršuh opravila kar	učenja katerega drugega besedila, preko najnovejših tehnologij. Nekajkrat Tudi publika mu je prisluhnila
sem se doma posnel pri interpretiranju	drugače. Na nek način - bolj posebno, njegovega besedila in režiserski Dostojevski bo ostal moj ritual In zelo
posredoval material.	se veselim naslednjega raziskovanja del
Sledili so številni zanimivi	tega avtorja bodisi v gledališču bodisi
pogovori in odkrivanje njegovih	takrat, ko bom njegove misli spet pisal
življenjskih misli in idej, ki so skoraj nikoli	po steni, zaključena zgodba.
Dostojevski, po eni strani tako konkreten in po drugi strani tako objektiven, da smeš iskati povezave na vseh ravneh življenja ne glede na poklic, družbeno pripadnost ali izobrazbo.

Glej
n i
k. a
p r e

rininjHrifeniiiiiV
Idejna zasnova in koncept: i\ti\
Valcl, Almedin Kajtazovič, Anna' t-f^S=== 5^Sšl^iši»IlišH2^1=1 S2iiH-?-^S--s-ŠliClla^silS-s-r,"" ■ Sek, Edita Oogič, Tina	!hHjPir^^taL^a::
Lah, Žan Gprenc, Kar in Oražem,, ; temo odsotnega starša. Ta je po naših
Grega Matjan	izkušnjah lahko odsoten fizično, čustveno ali
k::.-.:.- ■ ■
Režija:	Predstavo <* rt^S^Et ®d?Othrh-Staf£iti
Ajda Vale I .	sestavljajo krajši, samostojni prizori, ;;" .
mlniaturi^^f^tSSeMi»^ igratei sami
..... ■ • ................................................... ■ >
Nastopajo:	zasnova}^ odrsko raz vili; in; jzv@£&i od začetne
Almedin Kajtazovič, Anna Andolšek,	ideje pa do kort^iifeiga rezultata. V procesu
Edita Dogič, Tina Malenšek, Lana Lah,	smo raziskovali odnos do naših staršev ali
Žab Gorenc, Karin Oražem, Grega	starša, ki Je odsoten, poskušali smo izraziti
oboje, vedno ali pa samo tu in tam.
Matjan, Laura Antonči
Mentorstvo: ji:'!;. Ajda Valcl, Marko Bratuš, Simo Hanrter ... iS
naše občutke inmisli, ki nasob tej :
. :■. . .....::-.-. . . . . . . .
o dsot noj£Š	j&h ima lo- nas je; kako-
naše družinske zgodbe uprizoriti in jih;
narediti zanimive za gledališče. Razmišljali smo in snovali koncepte, poante/situacije, i mbn^i^dfaioge in si zastavili vprašanje.
Oblikovanje svetlobe-ip-tehn^^ji^iliiiliiilii-^	!9!^^^Hi^sporoči?:
vodstvo:	:	naših intimnih izkušnjah, da bi jih; lahko tudi
ugaMohorčič ffiH on razumfei.^;W:■ hKhl-:':":'.
Grega Mohorčič	on razumel.
. d a	I C 1
,-RACIjA ucRACIj
Glej
k	r,	i
- K	p
______" m a
k a
Ko sem zapuščen, se počutim kot gnila pomaranča.
ko sem zapuščen, se počutim kot hladen burek.
Ko sem zapuščen, se po čutim kot krik. Ko sem zapuščena, se počutim kot odmev kamna, ki pada v vodnjak.
Najprej je zavladal trenutek tišine, gledali so v mene ali v tla, malo nam je bilo zoprno. Potem pa seje opogumil prvi, spregovoril o sebi in o svoji družini, potem pa za njim Še vsi ostali. Povedali so, da živijo sami v domu, z enim staršem ali obema, kakšen je njihov vsakdan, razgovorili so se o svojih skrivnostih. Tak je bil začetek naše predstave Glej, k neki manka, ki smo jo pet mesecev pripravljali v okviru projekta G2G (Generacija generaciji), v katerem sodelujejo Gledališče Glej in še tri podobna gledališča iz Nemčije (Das ietzte Kleinod), Francije (Theatre du Pelican) in Nizozemske (Likeminds). Glej je v ta mednarodni projekt vključen že drugo oziroma tretje leto in po vsaki (jesenski in spomladanski) sezoni se zgodijo v enem od partnerskih mest gostovanja vseh štirih gledališč z mini festivalom, na katerem so predstavljene predstave vseh udeleženih skupin, ob njih pa se dogajajo še delavnice, pogovori, okrogle mize in neformalna druženja mladostnikov iz omenjenih držav. Maja 2017 je tak mini festival predviden v Ljubljani.
Letos je bila skupna tema vseh štirih nastajajočih predstav »odsotni starš«, in preden seje naša skupina podala na oder, smo raziskovali, kaj sploh pomeni odsotnost. Ugotovili smo, daje starš za otroka lahko odsoten na sto različnih načinov ter da imamo v naši skupini kar precej osebnih izkušenj z različnimi oblikami odsotnosti enega ali obeh staršev. Sledila je faza iskanja in zapisovanja občutkov, dogodkov ali situacij v monološki ali diaioški obliki ter razmislek o potencialnih odrskih postavitvah, ki bi najbolj učinkovito prevedle zasnovane prizore v gledališki jezik.
Ko sem zapuščena, se počutim kot edina riba v morju.
Ko sem zapuščena, se počutim kot polovica piškota,
Ko sem zapuščena, se počutim kot tema. Ko sem zapuščena, se počutim kot steklo v ustih.
Ko sem zapuščena, se počutim kot piskanje zvočnika.
Ključna strategija, ki se je v projektu G2G držimo (in je verjetno tudi tista, ki ločuje naše predstave od običajnih mladinskih predstav, kjer starejša generacija določa/vsiljuje/ cenzurira vsebine gledanega), je vtem, da mladi sami ustvarjajo gledališče za mlade. Izbira vsebine, sporočilnost, delno pa tudi izraz so tako v rokah mladih ustvarjalcev, ki jim mi, starejši mentorji iz različnih
področij (režija, dramaturgia, ples, dramsko pisanje itd.) skozi gledališki proces samo pomagamo do končnega rezultata. Stemr ko dobijo mladi »v svojo last« predstavo, dobijo pravico do svojega glasu In zato do predstave zavzamejo angažiran in iskren odnos, tdeje in sporočila znotraj procesa se tesno dotikajo njihovih problemov, spraševanj In vsakdanje realnosti, v kateri iivijo. Gledano malo širše, tak prostor, kot ga odpira način dela v G2G, pomeni za mladostnike večjo svobodo In avtentičnost v izražanju, hkrati pa jim nalaga tudi večjo odgovornost, saj morajo samoiniciativno stati za svojim delom, za svojimi stališči, za svojimi odločitvami, ki Jih sprejmejo tekom procesa. Tak način dela, kjer so mladi - po večini gledali$ko neizkušeni - razumljeni In tretiranl kot enakovredni sodelavci gledališke predstave, ki ima že sama po sebi svoj javni in družbeni domet, vzgaja mladostnike v razmišljujoče in reflektirane posameznike, ki se bolj zavedajo svoje vloge v družbi, kot bi seje sicer. Mladi ugotovijo, da so vse njihove misli in Se bolj dejanja pomembna za skupnost in da imajo v svojem okolju realno moč kaj povedati, narediti, k njej doprinesti in jo spreminjati.
Ko sem zapuščena, se počutim kot grmenje brez strele.
Ko se m zapuščena, se počutim Arot fttadež krvi na beli majici.
Ko sem zapuščena, se počutim kot mrzel golaž.
Ko sem zapuščena, se počutim kot možgani v ustih.
Ko sem zapuščena, se počutim Arot ovene/a roža.
Ko sem zapuščen, se počutim kot pica brez sira.
Ko sem zapuščen, se počutim kot kepica sladoleda, kije padla na tla.
Ko sem jih vprašala, kaj Je namen našega početja, so ml Igralci odgovorili, da s predstavo želijo vsem vrstnikom povedati, da naj v svojih družinskih stiskah ne obupajo, pokazati, da jih Je veliko »na istem« in da bo vse še v redu. In z delom na predstavi so to
na nek način povedali tudi sebi. Čeprav je bilo treba preskočiti kar nekaj ovir. Bolj ko seje naša premiera približevala, bolj so se dvomi m strahovi kopičili. Bom s povedanim prizadel svoje starše? Si bom res upala to povedati naglas? Delam prav? Zakaj te delamo, kar delamo? Ne bi rajši odnehali? Ker je predstava tu, očitno nismo odnehali in smo našli vse potrebne razloge, da se upremo strahovom. In ravno zaradi vseh debat ob omenjenih vprašanjih se ml osebno (poleg gledališkega znanja In razvijanja ustvarjalnosti) zdi delo v projektu G2G tako pomembno. Nekateri so prvič na odru uspeli spregovoriti, drugI so si upali samozavestno stopiti pred ljudi, nekateri so spremenili svoje privatne odnose z bližnjimi, tretji svoj odnos do telesa itd.
Jfo sem zapuščena, se počutirn kot sklsano mleko.
Ko sem zapuščena, se počutim kot želva, zavita v svoj oklep.
Ko sem zapuščen, se počutim kot ledena sveča, ki se topi.
Ko sefli zapuščen, se počutim ptiček, kije S3 m v gnezdu.
Ko sem zapuščena, se počutim kot
cornflakes brez mleka.
Ko sem zapuščen, se počutim kot
piskanje semaforja.
Ko sem zapuščena, se počutim kot
grenak okus po sirupu za kašelj.
Ko sem zapuščen, se počutim *oi tišina.
Ko so kasneje ob pogovoru na okrogli mizi z vrstniki na gostovanju v Franciji naše punce govorile o svojih izkušnjah, so povedale skoraj iste stvari kot njihovi kolegi in kolegice iz tujine. Projekt, predstave In gledališka skupina so jim pomagali bolje razumeti sebe in druge, v Gleju so našle svojo »drugo famllfjo«, spoprijateljile so se z ljudmi, s katerimi sicer ne bi niti spregovorile, naučile so se marsikaj novega in postale del skupnosti, kije zunaj Gleja niso našle. Postale so bolj tolerantne, spoštljive In IzkuSene, Za nas, k) smo njihove izjave poslušali v dvorani, je bil to dober občutek in dokaz, da je projekt G2G nekaj, kar Je treba razvijati naprej.
N a P^-nasl^^^proieî^!^
B r
t U
GieJ
tarna"1 «îi

tave
Ike
kaj

G2G
Najnovejši projekt gledališča za najstnike z najstniki pod delovnim naslovom Where no woman has gone before oziroma po naše Kamor še ni stopila človeška noga, kjer bo pet deklet občinstvo popeljalo na (upamo) duhov;.o popotovanje po domišljiji.
Predstava, katere osnova so ideje, kijih prispevajo udeleženke, nastaja na prirejenem principu »potencialne predstave« (© Eva Nina Lampič & Urška 8rodar, letošnji Glejevi rezidentki) in se bolj kot z natančno dorečenim odrskim dogajanjem ukvarja z gledalčevo domišljijo.
Predstava bo premierno prikazana na srečanju pri nemškem partnerju projekta Ustvarjalne Evrope Generacija generaciji Das letzte KEeinod v Geestensethu v Nemčiji med 3. in 6. novembrom 2016, kjer bodo poleg Glejevih mladenk gostovali tudi mladi iz francoskega Théâtre du Pélican iz Clermont-Ferranda ter koprodukcijska predstava domačinov z mularijo iz nizozemskega gledališča Likeminds iz Amsterdama. To srečanje je tretje v sklopu projekta Generacija generaciji (prvi dve sta bili v Amsterdamu in Clermont-Ferrandu), zaključno srečanje pa bomo maja 2017 izvedli v Gledališču Glej.
Ob mini festivalu bo v Geestensethu potekala tudi konferenca z mednarodnimi govora na temo mobilnosti, migracij in potovanj. Temu prilagojena je tudi tema gostujočih predstav.
Zanimivost: gledališče Das letzte Kieinod se ukvarja predvsem z dokumentarnim In ambientalnim gledališčem in ima pisarne v prostorih odslužene železniške postaje, oder in pomožne prostore pa kar v železniških vagonih.	HL	X-i-isi
ISiï:*!!!	
Bffil!	
::::

w
mm
¡t-i:
	
	
	
fëtîSi»
Jjggp*
¿i"'
.K'.r.r.
i::-:-:::':::-.;-.-
::vK«
P-vAiir
V
pllSii
L ::::íí:::¡ I
Pill .
št x x xx : : i
ÉHÜ-r t:::;::
m
(M
!:•:•!:::: : :!:!:== liüä!
.........M
Marko Bratuš Glej,
ŠtudenTeater
V letu 2016 je Gledališče Glej v sodelovanju z Javnim skladom RS za kulturne dejavnosti zagnalo projekt ŠtudenTeater, Projekt sta vodila Matjaž Šmalc z JSKD in umetniški vodja Gledališča Glej Marko Bratuš.
Potreba po projektu se je pokazala zaradi posebnosti slovenskega študentskega življenja, kjer po končani srednješolski izobrazbi večina dijakov zapusti svoje matično okolje in se preseli v enega izmed večjih univerzitetnih centrov. Tako tisti dijaki, ki so se gledališko udejstvovali v okviru lokalnih kulturnih društev ali srednjih šol, najpogosteje izgubijo stik z gledališkim ustvarjanjem ter ga v veliki večini opustijo, čeprav imajo gledališko ustvarjanje radi.
ŠtudenTeafer je tako postal platforma, ki študentom omogoča združevanje in nadaljevanje gledališkega ustvarjanja študentom negledaliških smeri.
Projekt seje začel z javnim razpisom, na katerega se je javilo 93 študentov, ki so bili razporejeni v 8 skupin na podlagi ankete o njihovih interesih v gledališču. Kot izhodišče za ustvarjanje avtorske predstave je vsaka skupina dobila po en izvod časopisa. Vsaka skupina je dobila tudi mentorja, čigar naloga je bila pomoč pri snovanju in uprizoritvi predstave. Mentorji so bili večinoma mladi samozaposleni v kulturi, ki so v preteklosti že sodelovali z Gledališčem Glej (Tjasa
Črnigoj, Nina Šorak, Tin Grabnar, Sandi Jesenik, Andrej Jus, Uroš Kaurin. Jure Novak, Vito Weis).
Nekajmesečni študijski proces je s predstavo zakJjučilo šest od osmih skupin, v katerih je sodelovalo 54 študentov. Ena skupina je tekom procesa razpadla zaradi neskladnosti urnikov, medtem ko seje druga ekipa nastopu odpovedala v zadnjem trenutku, saj bi zaradi neodložljivih obveznosti preveč igralcev manjkalo na zaključnih vajah in predstava tako ne bi bila dovolj dobro pripravljena.
Nastalih šest predstav, ki smo jih premierno predstavili v Gledališču Glej, je bilo žanrsko izjemno raznovrstnih. Videti je bilo moč vse, od komedije s štajerskim policistom ter kolažev prizorov iz študentskega življenja, prek gibalnih miniaturk do dramaturško in režijsko izpiljenih predstav.
Prva sezona ŠtudenTeatra je pokazala ne le, daje bil projekt študentskemu svetu več kot potreben, temveč tudi, da je nujno, da s projektom v nekofiko izpiljeni obliki nadaljujemo.
Razpis za drugo izvedbo poleg nekaj produkcijskih izboljšav {uvedba kotizacije in posledično proračun za predstave, festival mesec pred izpitnim obdobjem ter uvodne spoznavne gledališke delavnice) prinaša tudi dve novi mesti - širi se namreč še v Maribor in Koper.
Predstavo Glej, vitki študent bo Gledališče Glej zaradi njene kakovosti tudi Vključilo V program post produkcije v letu 2017.
V prvi sezoni so nastale	Program StudenTeatra je nastajal v
sodelovanju z JSKD In ob podpori naslednje predstave:	šou v Ljubljani.
RDEČA LIMONADA
Mentor: Tin Grabnar Nastopajo: Tine Brglez, Andrej Upužič, Eva Jean, Zala Terlep Rogelj, Natalija Novak, Aleksander Trajbaric
ANANAS
Mentor: Uroš Kaurin Nastopajo: Tina Fekonja, Eva Rolih, Sara Košir, Tina Matic, Jera Krečič
GL£J, VITKI ŠTUDENT
DOBER TEK
Mentorica: Nina Sorak Režija: Tomaž Krajnc Nastopajo: Nina M Mavec, Biaž Podobnik, Keti Skok, Lara Jerkovič, Ma+gorzata Jzabefa Bia+ek Scenografija in kostumografija: Sanja Gergorič, Lejla Žorž Dramaturgija: Kaja Pinter Osvetlitev: Dani Žorž, Sanja Gergorič
Mentor: Vito Weis Režija: Brina Klampfer Avtorji besedila: Vanessa Benak Cvijanovič, Iztok Jereb, Andraž Jug, Brina Klampfer, Nuša Knez, Raquel de Uma, Lucija Tratnik
Igrajo: Vanessa Benak Cvijanovič, Iztok Jereb, Andraž Jug, Nuša Knez, Raquel de Lima Glas iz ozadja: Nada Vodušek
IMOHT
Mentorica: Tjaša Črnigoj Nastopajo: Jure Žavbi, Eva Ozebek, Larisa Sink, Kaya Kamenarič, Tom Veber, Kaja Marion Rlbnikar, Špela Setničar
Glasba: Urša Godina
RESNICA JADNA PTICA
Mentor: Sandi Jesenik Režija: Jure Rajšp, Anka Eržen
Nastopajo: Ana Zupan, Anka Eržen, Ita Weber, Jure Rajšp, Lana Nastja Anžur, Maja Drnovšek, Maja Kelemen, Mateja Andrinek, Meta Jesenko, Neva M a tačic
SETH BAÜMRIN
§UBPOETIC§ INTERNATIONAL: THE NACRE TRAIN
ubpoetics is a methodology which actually began here at Glej Theatre (October, 2011) during a week of experimenting with Ljubljana based actors. This methodology emerges from my renunciation of a handful of commonly held beliefs and teachings about theatre. For example, before people see a Subpoetics performance, I am often asked: »What is the story?« It is easy to make something up. I always have my own personal story, and I can also easily draw upon a story from the work presented by the mélange of actors. In Nomansland stories appear and are transformed as they dissolve into new stories. Our work is never performed the same way twice. This is because I don't accept poetic justice and the notion that theatre must always tell a decipherable story as though a performance were some kind of talking book. What I want is a theatre that allows the spectators to create their own stories. The performance should carry the audience as though they were swept away by an ocean wave. I wonder, what is the story of a large wave that carries you away and carves the coastline?
When asked about the performance's theme, I have a similar response. At the beginning of this project, in 2014, during the planning stage, the actors were continually asking: »What is our theme?« I explained that a theme would emerge during the work process, but they did not
find this reassuring. The real answer to questions regarding story and theme is that in Subpoetics the actor is like three trains traveling on a single track, all in the same direction and at the same time. When this is achieved, the story and theme emerge, adding the fourth train to the track. The actor is the railroad track. The first train is the actor's body and voice - his/her physical self. The second train consists of the chosen texts that are spoken and sung by the actor. The third train is the actor's inner reality in which s/he clarifies and justifies how the first two trains can both be on the same track. Since the performer's actions emerge from arduous physical and vocal training that lasts for hours every day, the actors are at first disconnected from their texts. In the third step, the actor matches the actions and voices to the texts by telling him/herself stories -secret stories unknown to others. The way in which the secret stories connect the texts to the actor's physical actions are the subpoetics. In order to successfully move from one moment to the other (to make this triple tracking work) the actor must believe the stories to be true. Once we have accomplished the truth individually we establish truth as a group. In Nomansiand, in which there are 7 actors each with 3 different realities (physical, textual, and internal), there are 21 trains on 7 tracks which means that there are 441 possible points of convergence that we can exploit in our work process. At this juncture we accumulate and release the powerful creative energy, which we then refine and channel through the performance. And this is where the story plays a role; we use the standard beginning-middle-and-end dramatic structure to create a performance that will, like an ocean wave, with its own beginning, middle, and end, wash over the audience so that they may surrender to the water
Subpoetics rises like the tide also within the actors (all these trains are engulfed in a wave). This water carries driftwood, seaweed, stone, and sand;
some of which hits us. And that's where the themes emerge. During the private work sessions details from the external world seep into our closed studios like grains of sea sand into an oyster's shell. We are so irritated while digesting this sand - events in the surrounding world - that the fourth train, one of pearly nacre, starts riding down the same track as the first three fleshy trains, a little slower, but with much more fortitude. As a result 194,481 possibilities suddenly emerge; and we choose those, which fascinate us most. When we began the project we could not ignore certain situations. Outside our studios and homes in L'viv, New York, Paris, Semur, Vienna, Zurich, and on the road, we were always acutely aware of the global events such as the Charlie Hebdo shootings; the Bataclan shootings; Euro-Maidan and Ukraine's frozen war; police murders of young African American men; displaced people's detention camps surrounded by barbed wire throughout the Balkans and Central Europe; neo-fascists marching through city streets; Syrian children dying in their parents' arms; newly nomadic people endlessly walking from nation to nation toward illusory safety. Underscoring all of this, global religious obscurity is reducing the world's youth to cannon fodder in humanity's war against itself. These events and conditions (some of which we have witnessed and survived) colored our work at significant moments in our search for justifying the match of the texts and actions. So this is how our seeming theme of the nomansiand full of people whose identity has been erased as they enter a world of permanent transit came into being. Thus my dispute with the notion of theatre as merely a form of storytelling (of the hero's journey, the villain's demise) or a form with a clearly legible theme (peace in our time, good outweighing evil) allows me to create a frctive world in which all these uncomfortable realities coexist as a life condition. As trains - as a big wave -something you ride.
Subpoetics has been a long time coming. I have worked in this way since
my first meetings with Eugenio Barba, my principal mentor since 1985. However, I broke free from Barba and set off on my own path while I was teaching in West Texas (1997-99) and my students, mostly of Mexican heritage or Southern Methodist faith, could not tolerate the typical musical comedy expected of them by the university. Thus, I found a way to teach theatre without relying on known plays. Over the years, I deployed these techniques even when directing well-known theatrical oeuvres or operas (with familiar stories and plots), such as Ibsen's Hedda Gabler or Offenbach's Tales of Hoffman, making discoveries along the way. In 2014, after roughly 5 years of not working as a director (mostly teaching and giving the occasional workshop), I accidentally bumped into the founding members of the present group, Madeleine Bongard and Eva Goldenberg. By June 2015 Alireza Daryanavard and Anne Mourier joined us and we had our first training in Paris. Because of the different languages we spoke, we worked in English, Farsi, French, German, and Russian. I am actually more interested in the sounds of language than in what the words convey. In October 2015 we moved our work to Vienna where we were joined by Sylvain Paolini (and Fatma Guetary and Anne Wiederhold, who remain members of the group even though they are currently involved in other projects). At that point we called our performance Port d'Alger 1962 after a series of photographs we used to construct some of the physical actions on stage. In Vienna we began filming our work as a means of making a documentary that traces our route and that can be used as a teaching tool for those who do not attend our workshops or see our performances. At this point Fesih Alpagu joined our group. During our stay in Vienna we were visited by my close colleague from Ukraine, the director Yevhen Khudzyk, who traveled 18 hours by bus from L'viv to spend one day with the group during our preparations for the Vienna guests-only performance of Port d'Alger 1962. Khudzyk invited the group to the Lesia Ukrainka Dramatic Theatre in L'viv
where we presented our work to the public as a formal part of the theatre's workshop series. In order to carry out the L'viv project another augmentation in our membership was necessary. Alpagu was busy in Vienna, thus we were joined by Bohdan Koshyk who did all the videography and photography work in Ukraine. Since Guetary and Wiederhold could not stay with the project, Vernice Miller, my longtime colleague (also trained by Barba) joined the group together with our mutual student Cassagnol Leonidas Jr. This sudden shift in personnel required a two week training/rehearsal period in Paris, followed by a ten day work period in Ukraine during which we trained all morning, ran a workshop at which we passed on our methodology to young actors in the early afternoon, and then, after rehearsals that lasted throughout the late afternoon, we gave performances at night. In addition to the full houses at all our L'viv performances, we also take great pride in the work of our young group, now called Gershom, which created a new work, Stranger in a Strange Land (which we continue to rehearse in L'viv and will soon be ready for public viewing). The Ukraine experience galvanized us as a group. It was after this adventure that the invitation to perform at Glej was proffered, so we kept going on. After L'viv (during a two week rehearsal period in Paris, in April) we decided that Port d'Alger 1962 was not an appropriate title for this piece because, apart from the photographs, nothing in the performance referred directly to the 1962 uprising in Algeria. It was at this point that we set off on our journey to Nomansland and came ashore in Ljubljana at the Glej Theatre where we trained and rehearsed intensively for 10 days before opening the performance to the public. Our Ljubljana performance differed drastically from our performance in L'viv. In November Nomansland and Stranger in a Strange Land will be shown in Poland where Subpoetics International and Gershom will perform in Opole, the 1959-64 birthplace of Grotowski's Theatre Laboratory. Our birthplace was in Glej in Ljubljana, where we were born in 2011 and reborn in 2016.

r^r, rj-v SK'-: v	- -

m-:
_ -s- + ■



«lll





aîr SKirWrKrKrïîSî:

I H. K. I h ► K K h. 1 . h I i- h h Krh *
t.
K
m
- --P » »
h. K h h111- K?>+

Gledališče Glej
Gregorčičeva 3 1000 Ljubljana
www.glej.si
Rezervacija vstopnic: rezervactje@glej.si
Nakup možen tudi na www.mojekarte.si
Predsednica društva, producentka in koordinatorka programov: Inga Remeta Umetniški vodja: Marko Bratuš Producentki: Barbara Poček in Arija Pirnat Odnosi z javnostmi: Jure Novak Urednica Glej, Listal: Urška Brodar Vodja tehnike: Grega Mohorčičč Tehnična podpora: Borut Bučinel, Martin Lovšin
Glej,
ADIJO PAMET! Glej, list!
Letnik 8, št. 2, oktober 2016
Urednica: Urška Brodar Lektorica: Svetiana Jandrič Lektor za angleščino: Sunčan Stone
Oblikovanje in prelom: Grupa Ee / Mina Fina - Ivian K. M. - D. Ilič /
Izdajatelj: Gledališče Glej Tisk: Stane Peklaj s. p. Naklada: 300 ISSN 1355-6248
Podpirajo nas: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, GOOJA IT, Interaktivni mediji, d. o. o., TAM-TAM d. o. o., Društvo za promocijo glasbe, Super Catering, igra I2R d. o. o.
¡B| REPUBLIKA SLOVENIJA W MINISTRSTVO ZA KULTURO
Co-funded by the Creative Europe Programme of the European Union
Mestna ■ >bčina Ljubljana
v Ljubljani Jskd
GLEJ, KAOS KONTROLE
Avtorski projekt Mitje Lovšeta
Kaos kontrole? Ne, to ni samo gledališki projekt v pripravi, je tudi edina resnica, pred katero si prevečkrat zatiskamo oči. Končno vam lahko pokažemo in dokažemo, kateri dogodki in osebe so nas pripeljali do 11. septembra. Mogoče se boste ustrašili vseh odgovorov, ki vam jih bomo podali, to je gotovo, a ne bojte se, mi bomo z vami na tej poti.
Glej, rezidentki Eva Nina Lampič in Urška Brodar
Potencialna predstava raziskuje relacijo publika-performerji-domišljija. Razvija specifično formo predstave, ki bo posredovala (neko drugo) predstavo, ki se kot taka (tako kot bo opisana in predstavljena) na odru ne bo nikoli zgodila. Obstajala bo le skozi fragmente različnih načinov posredovanja in skupinskega zamišljanja prizorov. Potencialna predstava je tako predstava o predstavi, ki sicer ne obstaja in nima namena obstajati, lahko pa si jo vsi skupaj brez težav ves čas predstavljamo, in tako na svoj način tudi zares obstaja.
kajti vsi skupaj smo Kaos kontrole.
POTENCIALNA PREDSTAVA