Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 46 • 1992 • 1 • 65-70 65 J a r o s l a v P â n e k LUDVIK KUBA IN NJEGOV POMEN ZA RAZVOJ KULTURNIH ODNOSOV MED ČEHI IN JUGOSLOVANI Referat na 22. zasedanju češko-slovaško jugoslo­ vanske zgodovinske komisije v Mariboru oktobra 1988 Zadnji dve desetletji 19. stoletja zajemata v novejši češki zgodovini dokaj izjemno mesto. Po burnem gospodarskem razvoju završene industrijske revolucije so nastale spremembe na vseh področjih družbenega življenja, ki so nujno odmevale v bolj intenzivnem kulturnem vzponu neštevilnega, vendar že samozavestnega naroda. Tako v politiki kot v znanosti in umetnosti si je češka družba postavljala višje cilje, iskala je bolj trdno povezavo s svetom. Avtokriticizem v takoimenovanih rokopisnih bojih, razmah češke poezije v delih predstavnikov Moderne, začetki impresionizma v slikarstvu, višek Dvorâkove ustvarjalnosti v simfonijah in operah — vse to je pomenilo v bistvu uspešen korak čez meje dotedanjega pro- vincionalizma in poskus vključiti češki narod v okvir moderne svetovne kulture. Prav v dobi tega močnega intelektualnega vrenja se je izoblikovala osebnost Ludvika Kube (1863—1956), glasbenika, slikarja, pisatelja, folklorista in melografa, mnogostranskega umetnika in znanstvenika, modernega »uomo universale«, o katerem je pesnik Vftëzslav Nez- val nekoč zapisal: »Prišla bo doba, ko bodo češkemu narodu zavidali, da je iz njegove krvi in njegovega duha zrasel tak mož.«1 Četudi ostanemo skeptični do takih pesniških vzklikov, moramo le upoštevati dejstvo, da se h Kubovemu delu z zanimanjem vračajo posamezne znanstvene discipline. Zadnjič se je z njim podrobno ukvarjala mednarodna konferenca slo­ vanskih etnografov, ki je L. Kubo priznala kot doslej nedocenjenega klasika te stroke.2 Ker je Kuba posvetil največji del svojega ustvarjanja prav južnim Slovanom od Gorenjske tja do Makedonije, je potrebno tudi vsaj okvirno oceniti njegov pomen za razvoj kulturnih odnosov med Čehi in Jugoslovani. Idejno izhodišče L. Kube (r. 16. aprila 1863) je tesno povezano z njegovim rojstnim kra­ jem Podëbrady, ki leži vzhodno od Prage, v takoimenovani srednječeški pokrajini; v 19. sto­ letju je bil ta prostor — z razliko od obmejnih češko-nemških pokrajin — izrazito nacionalno in slovansko oblikovan.3 Učiteljski inštitut v bližnji Kutni Hori, ki ga je Kuba obiskoval v letih 1879—1883, je zvesto izražal te težnje in je Kubi omogočil prvič nastopiti v vlogi zavednega Slovana. L. Kuba je osnoval študentsko društvo (v nazivu »Košciuszko« je odmevalo navdu­ šenje nad poljskimi vstajami) in je začel med sošolci širiti znanje slovanskih jezikov in kultur.4 V kutnohorskem okolju se je Kubi porodila misel izdati reprezentativen zbornik slovanskih pesmi, ki ga je pozneje (1884—1929) resnično objavljal pod naslovom »Slovanstvo ve svych zpëvech«. Želja, ustvariti sintetično podobo ljudske kulture slovanskih narodov, je za dolgo časa določila smer Kubovega delovanja, zraven pa ga je pripeljala do literarnega in slikarskega dela. S honorarji za knjige, črtice in slike je Kuba pokrival visoke stroške založniške dejavno­ sti, povezane s »Slovanstvom«, ter je kot pisatelj in slikar postajal mecen svoje glasbene in fol- kloristične ustvarjalnosti. Ko so se stopnjevale finančne težave in so Kubo prisilile začasno ustaviti največje življenjsko delo, je stopil v ospredje njegov izredni slikarski dar. Kuba je torej odšel na pariško Julianovo akademijo (1893-1895), potem pa še stopil v miinchensko sli- ' V. Nezval, Ludvik Kuba. In: Ludvik Kuba malif, Praha 1946, s. 17. 2 Ludvik Kuba a slovanska etnografie. Sbornfk referatu pfednesenych ve dnech 14.-15. ffjna 1986 v Podébradech na stej- nojmenné konferenci s mezinârodnï učasti, konané v jubilejnim roce umëlcova ümrti ve spoluprâci s Üstavem pro etnografu a fol- kloristiku ĆSAV v Praze. I—II, Podëbrady 1987. 3 Bolj podrobno je to temo obravnal (na omenjeni konferenci v Kubovem rojstnem kraju Podébradih) A. Robek, Ludvik Kuba - nârodopisec. In: Ludvik Kuba a slovanska etnografie I, s. I-X. 4 Prvotno slovansko usmeritev L. Kube edinstveno izpričuje študentovski časopis Vesna (letnik III, Kutna Hora 1881); redko ohranjen izvod je še danes v knjižnici Okrožnega arhiva v Kutni Hori. Poznejše spomine na to dobo je L. Kuba uvrstil v svoje memoare Zaschlâ paleta, Parha 1955, s. 74 si. 66 J. PANER: LUDVIK KUBA IN ODNOSI MED ČEHI IN JUGOSLOVANI karsko šolo Antona Ažbeta, kjer je sredi Slovencev in drugih Slovanov ostal osem let (1896—1904). Po daljšem bivanju na Dunaju se je leta 1911 vrnil na Češko in v prihodnjih desetletjih skušal završiti svoje velikopotezne načrte. Ko je po dolgem življenju 30. novembra 1956 v Pragi umrl, so ga Čehi častili kot enega svojih največjih slikarjev. Šele poznejše razi­ skave so vedno bolj razkrivale medsebojno povezanost vseh umetniških in znanstvenih strok, ki se jim je L. Kuba posvečal, in ocenjevale njegov izjemen prispevek k poznavanju Jugoslov­ anov.5 Niti prej niti pozneje ni bilo Čeha, ki bi tako celotno in globoko spoznal vse jugoslovanske dežele in ljudsko kulturo njihovega prebivalstva. Tudi Kuba se je za to dolgotrajno spoznava­ nje odločil le pod pritiskom zunanjih okoliščin. Spočetka je mislil, da bo v nekaj letih pripravil zbirko slovanskih pesmi na podlagi starejših izdaj, kajpada v zahtevnem izboru in novi harmo­ nizaciji. Tak postopek je bil uresničljiv samo pri zahodnih in vzhodnih Slovanih. Folklorno gradivo jugoslovanskih narodov je v tem času obdeloval Franjo Ks. Kuhač, ki ga je Kuba zaprosil za dovoljenje, da bi smel izkoristiti njegove »Južnoslavjenske narodne popjevke«. Odgovor zagrenjenega Kuhača je bil presenetljiv; »unter keiner Bedingung« ni smel Kuba uporabiti Kuhačeve edicije, če pa bi to prepoved le prestopil, mu je starejši hrvatski kolega zagrozil s sodnijsko obravnavo.6 Komaj petindvajsetletni Kuba se je torej odločil, da bo iskal pesmi južnih Slovanov v njihovem življenjskem miljenju in jih zapisal naravnost »iz ust ljudstva«.7 Prva pot je leta 1888 vodila Kubo na Kranjsko in Primorsko. Njegov zasebni dnevnik in potopisne črtice kažejo, da je bil očaran z naravnimi lepotami te »čudovite deželice raritet in posebnosti«,8 obenem pa je težko prenašal močan vpliv nemškega elementa med slovenskim prebivalstvom. Povrh je na Gorenjskem zaman iskal izvirno ljudsko pesem, ki so jo že izpod­ rinile poljudne popevke. Več sreče je imel na Notranjskem, Dolenjskem in Primorskem, zlasti zadovoljen pa je bil v Beli krajini. Tam je navezal bližnje stike z vaškimi ljudmi in je z zani­ manjem beležil njihove nazore o možnosti slovensko-češkega političnega sodelovanja.9 Julija 1889 je bil Kuba na slovenskih tleh že drugič, da bi se seznanil še s Koroško in južno Štajersko, kjer je še močneje občutil germanizacijski pritisk in »nemškutarjenje« odrejenih Slovencev.10 Tem bolj je spoštoval »slovenskega patriarha« Davorina Trstenjaka, ki ga je takrat spoznal in ga cenil kot zgled narodnega preporoditelja.11 Kmalu nato je prvič obiskal Hrvaško in se osebno seznanil z Josipom Juraj em Stross- mayerjem.12 V letih 1890—1891 ga je privlačevala predvsem Črna Gora, kjer je bil, kolikor mi je znano, prvi folklorist, ki je sistematično zapisoval ljudske pesmi. Plodovi teh raziskav so bili tako bogati, da so kar presenetili Prago. Izreden uspeh so imeli koncerti črnogorskih pesmi v izvedbi pozneje svetovno priznanega wagnerjevskega tenorja Karla Buriana, prav tako kot razstava Kubovih slik in zbranih ljudskih glasbil. Ustvarjalni spektrum L.Kube se je na začetku 90. let znatno razširil, izšel je njegov prvi knjižni potopis »Na Čeme Hore«.1 3 Obenem se je Kuba skušal orientirati v politični situaciji jugoslovanskih narodov. Zlasti v Dalmaciji je 5 Osnovne podatke o življenju in delu L. Kube so zbrali zlasti sledeči avtorji: J. Pata, Ludvik Kuba. Struény nâkres života a dïla, Praha 1926; F. Kovârna, Ludvik Kuba. Praha 1935; I. I. Lapšin, Ludvik Kuba — sobiratel' narodnych pesen. Slavia 15. 1937, s. 87-102; M. Micko - V. Nezval - J. Seifert - V. V. Štech, Ludvik Kuba, mali'f, Praha 1946; V.V. Štech, Ludvik Kuba, Praha 1949; M. Micko, Narodni umčlec Ludvik Kuba, Praha 1950; P. Eisner, Cestopisy Ludvika Kuby. In; L. Kuba, Križem krâ- žem slovanskym svetem, Praha 1956, s. 7—23; J. Stanislav, Ludvik Kuba — zakladatel slovanske hudebni folkloristiky, Praha 1963. - Odnosu L. Kube do južnih Slovanov sem posvetil sledeče razprave: Ludvik Kuba a Jihoslované, Pfehled kulturnich, literarnich a skolskych otâzek VIII, Daruvar 1973, s. 9-26; Jihoslované v literarnim dile Ludvika Kuby, Pfehled kulturnich, literarnich a skolskych otâzek X, Daruvar 1977, s. 68-88; K pramenné zakladne bâdânï o živote a dïle Ludvika Kuby. In: Ludvik Kuba a slov- anska etnografie II, s. 169—177. V teh razpravah so navedeni bolj podrobni podatki o virih in literaturi. 6 L. Kuba, Nekolik slov ku dokončem Slovanstva ve svych zpëvech, Listy Hudebni matice 2, 1923, s. 40; o Kubovem odnosu do F. Kuhača: J. Pânek, Ludvik Kuba a Jihoslované, s. 11. 7 L. Kuba, Moje styky s jihem slovanskym, Ceskoslovensko-jihoslovanskâ liga 3, 1923, s. 25—26. 8 L. Kuba, Rybnicané v Krajine, Kvêty 18, 1896, II. pol., s. 730. 9 L. Kuba, V nebezpečnem kraji. Episodka z cest po Bile Krajine, Kvéty 12, 1890, II. pol. s. 723. 10 O tem je L. Kuba pisal v rokopisnem dnevniku, ohranjenem v njegovi zapuščini (v lastnini umetnikovega sina YUDr. Ludvika Kube, ki mi je pred leti ljubeznivo omogočil podrobno se seznaniti z vso literarno zapuščino L. Kuba); dnevnike je deloma izdal J. Stanislav, Ludvik Kuba - zakladatel slovanske hudebni folkloristiky, s. 414-438; o narodnostnih razmerah v Sloveniji prav tam, s. 423. " L. Kuba, Davorin Trstenjak. Vzpomfnka z cest po jižnim Styrsku, Osvêta 20, 1890, s. 267-272; isti. Za t Davorinem Trstenjakem, patriarchou slovinskym, Narodni listy 30, 1890, št. 54, s. 1, 24. II. 12 L. Kuba Moje styky s jihem slovanskym, s. 25; isti, Cesty za slovanskou pisni. 1885-1929, Praha 1953, s. 378 si. 13 L. Kuba, Na Cerné Hofe. Cesty podniknuté za učelem sbïrânï nârodnich pisni roku 1890 a 1891, Praha 1892; isti, Zaschlâ paleta, s. 148 si. ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 • I 67 nehote opazoval napetost med Hrvati in Srbi ter je v takrat visoko cenjeni reviji Slovansky pfehled izrazil svoje stališče do srbsko-hrvatskih nesporazumov. Sodil je, da jih ni mogoče pre­ magati na drug način kot z zamenjavo klerikalcev s posvetnimi političnimi delavci in z razči- stitvijo vzajemnega razmerja v skupni jugoslovanski državi.14 Z nekoliko poenostavljenimi, vendar zanimivimi pogledi je L. Kuba opozoril nase tudi jugoslovanske politike, od katerih je Stjepan Radič takole ocenil njegovo mnenje — »duboki češki sud o Dalmatinskoj Hrvatskoj«: »U toj glazbenoj študiji . . . ima na više mjesta tako dubokih opazaka i misli, te se čovjek u jednu ruku mora poradovati, što je glazbenik Čeh pogledao u našu narodnu dušu, kako to na žalost ne umiju, ili ne će ni naši političari, a u drugu ruku živo te zaboli, da je to strašna i gorka istina, koju nam slavenski brat otkriva, makar on to i čini kao uzput i naravski vrlo obzirno.«15 Najljubši med jugoslovanskimi deželami sta bili L. Kubi Bosna in Hercegovina. Prvič ju je kratko obiskal leta 1892 in je navezal stik s takratnim ravnateljem Zemaljskega muzeja v Sarajevu Konstantinom Hörmanom, ki mu je za prihodnje leto 1893 zagotovil najboljše delovne pogoje. Prej je Kuba moral financirati svoja raziskovalna potovanja iz dobička literar­ nih honorarjev, tokrat ga je sarajevski muzej zadostno plačal in mu je tudi organizacijsko pomagal. Štirimesečno naporno delo je prineslo občudovanja vredne plodove — več kot 1120 pesmi z besedili in harmonizacijo, zbirko, ki je še danes zakladnica bosansko-hercegovske glasbene folkloristike.16 Čeprav je Kuba navezal s Hörmanom prijateljske vezi, je odklonil njegovo drugo povabilo in ni sprejel uredniškega mesta pri sarajevski reviji Nada.17 Želel je predvsem dopolniti gradivo za »Slovanstvo« z zbiranjem pesmi v Srbiji (1895) in po dolgem odmoru še na Kosovem in v Makedoniji (1925, 1927).18 Rezultati omenjenih in nekaj drugih potovanj L. Kube na jugoslovansko področje so izjemno bogati. V obdobju 1888—1927 je zbral in zapisal okrog 2800 pesmi, ustvaril je najmanj 450 slik z jugoslovansko tematiko, izdal (razen zbornikov pesmi) šest potopisnih knjig in sin­ tetično monografijo o jugoslovanski ljudski pesmi, v časopisih je objavil približno 200 študij, člankov in črtic, priredil je vrsto predavanj za javnost, pozneje tudi za radio.19 Kubovo največje delo — »Slovanstvo ve svych zpëvech« — je bilo zasnovano na predstavah mladega idealista, ki je bil pripravljen posvetiti vse svoje moči in denar za uresni­ čitev edinstvene sanje. Spočetka je pridobil 1400 abonentov in se je zdelo, da bo projekt denarno zagotovljen. Češki bralci pa so se zanimali predvsem za prve knjige, ki so prinašale bolj znano gradivo. Ko pa se je edicija osredotočila na jugoslovanska besedila in napeve, kar je bilo oboje tematsko bolj zahtevno, se je znižalo število abonentov na pičlih 300. Kuba se je obrnil s prošnjo za pomoč na Češko akademijo znanosti in umetnosti v Pragi, toda ni našel razumevanja. Celo predstavnik Akademije, skladatelj Antonin Dvorak, je izjavil, da je »Slo­ vanstvo« Kubov »osebni plezir«, kar je mladega navdušenca hudo prizadelo. Po izdaji sloven­ skih, črnogorskih, hrvaških in dalmatinskih pesmi je bil Kuba finančno tako izčrpan, da je moral tiskanje ustaviti. Šele po nastanku Češkoslovaške republike je dobil novo upanje. Oživ­ ljeni kontakti z Jugoslavijo, podpora praške Glasbene matice, zdaj tudi Češke akademije in na koncu še predsednika T. G. Masaryka je omogočila izdati ostale knjige, posvečene Srbiji, Bosni in Hercegovini, Stari Srbiji ter Makedoniji (1923-1928).2U Po več kot štiridesetih letih je bilo zaključeno najbolj obsežno češko glasbeno delo, ki je poskušalo ohraniti za bodočnost ljudsko pesem slovanskih — zlasti pa jugoslovanskih — naro- 14 L. Kuba, Dojmy z Dalmacie, Slovansky pfehled 2, 1899-1900, s. 135-142. 15 S. Radić, Duboki češki sud o Dalmatinskoj Hrvatskoj, Hrvatska misao 3, 1904, s. 695-703, zlasti s. 695. 16 Prvotna izdaja 965 pesmi: L. Kuba, Pjesme i napjevi iz Bosne i Hercegovine, Zemaljski glasnik, Sarajevo 1906-1909; drugo, dopolnjeno izdajo je pripravil C. Rihtman (ed.), L. Kuba, Pjesme i napjevi iz Bosne i Hercegovine, Sarajevo 1984. " L. Kuba, Kosta Hôrman. In: Čteni o Bosne a Hercegovine. Cesty z roku 1893-1896, Praha 1937, s. 221-229. Osebnost K. Hörmana in Kubovo sodelovanje z njim je kritično presodil M. Kvapil v razpravi Časopis Nada a češka literatura (1895-1903). In: M. Kvapil, Pokrokové tradice cesko-jugoslâvskych literârnich vztahù, Praha 1988, s. 114-119. 18 L. Kuba, Lidové hudebnf uméni v Makedonii a Starém Srbsku. Zprâva o ceste z г. 1925, Slovansky pfehled 18, 1926, s. 654-666; isti, Čteni o Starém Srbsku. Cesty a studie z rokù 1890-1927, Praha 1932; isti, Čteni o Makedonii. Cesty a studie z rokü 1925-1927, Praha 1932. 19 Bibliografijo leposlovnega in znanstvenega dela (vštevši melografske zapise) sem uvrstil v razpravo Jihoslované v literar­ nim dile Ludvika Kuby (gelj opombo 5); seznam Kubovih slik z jugoslovansko tematiko, ki so nastali vzporedno z literarnim ustvarjanjem, je naveden v knjigi Ludvik Kuba malif. Praha 1946. 211 Južnoslovanski del »Slovanstva ve svych zpëvech« vsebuje knjige: I. Pisnë slovinské, Podèbrady 1890; II. Pisne černo- horské, Podèbrady 1890; III. Pisne charvatské, Podëbrady 1892; IV. Pisné dalmatske, Podèbrady 1892; V. Pisné srbske z krâ- lovstvi. Praha 1923; VI. Pisnë bosensko-hercegovské, Praha 1927; VII. Pisnè za Starého Srbska. Praha 1928; Vili. Pisnè make- donske. Praha 1928; IX. Pisnè bulharské. Praha 1929. 68 J. PANER: LUDVlK KUBA IN ODNOSI MED ĆEHI IN JUGOSLOVANI dov, obenem pa jo poživiti s Kubovo harmonizacijo ter jo približati češki publiki. Razumljivo je, da je prav kompromis med etnografskim in popularizacijskim vidikom zbirko poškodoval. Prevelik obzir, s katerim je Kuba pristopil k harmonizaciji, je omogočil ohraniti odlično doku­ mentacijo o ljudski pesmi, samo v majhni meri pa ji je pomagal na koncertne odre. Prav v Kubovem času sta na Češkem nastopila glasbena skladatelja Leoš Janaček in Vftčzslav Novak, ki sta znala z ljudsko pesmijo prodreti v javnost veliko bolj uspešno kot L. Kuba s »Slovanst- vom«. Največja odlika njegove zbirke je torej dejstvo, da predstavlja neprecenljiv prispevek k poznavanju starejše duhovne kulture južnih Slovanov.21 Ob svojem zaključku je doseglo »Slovanstvo« še političen, dokaj paradoksalen odmev. Kuba se namreč ni strinjal z oficialno teorijo beograjske vlade, ki je označevala Makedonce za del srbskega naroda. V neposrednem stiku z makedonščino je doumel, da spada med vzhodne južnoslovanske jezike, kar je v takratni terminologiji pomenilo, da je sorodna bolgarščini. Ker je to sodbo zapisal v knjigo makedonskih pesmi, v kateri je bil omenjen kot mecen predsednik T. G. Masaryk, se je jugoslovanska vlada pritožila pri češkoslovaškem poslaniku v Beogradu. Diplomatska afera se je končala s tem, da je bil L. Kubi prepovedan vstop na jugoslovankso ozemlje. »S tem ironičnim efektom,« je zapisal L. Kuba, »je bil okrašen zaključek mojega Slovanstva, katerega odločilni del ustvarjajo prav pesmi jugoslovanskih narodov.«22 Pripom­ niti pa je treba, da je Kuba sprejel ta neprijazen odlok kot izraz beograjskega režima, ne pa jugoslovanskih narodov, ki jih je nadvse vzljubil. Zavrnil je bolgarsko politično propagando, ki je želela izkoristiti incident za svoje cilje, in je napisal Slovanskemu društvu v Sofiji, da mu je prav žal, ker so njegove makedonske pesmi »obudile več pozornosti, ko je koristno za slogo v družini slovanskih narodov«.23 Znanstvene dosežke L. Kube za spoznavanje jugoslovanske ljudske pesmi je poudaril tudi III. kongres mednarodne glasbene družbe na Dunaju leta 1909.24 Te zasluge so še večje, če zraven upoštevamo druge panoge Kubove dejavnosti. Poleg zapisov pesmi je istočasno nasta­ jala zelo obsežna besedna in slikovna dokumentacija. Risbe iz 80. in prve polovice 90. let 19. stoletja so nastajale neposredno na potovanjih po slovanskem jugu in formalno niso presegale nivoja takratnega predimpresionističnega realizma. Šele pozneje, v Parizu in zlasti v Münchnu se je popolnoma razvil Kuba - slikar kot kolega Riharda Jakopiča, Matije Jame in drugih slo­ venskih likovnih umetnikov. Za zgodovinarja pomenijo tudi starejše risbe in akvareli dragocen vir, ampak resnične umetnine je prineslo šele drugo obdobje Kubove koncentracije na jugo­ slovanske motive v letih 1925-1932. Takrat je Kuba ustvaril znana olja Skopske Crnogorke, Ravanica in druge slike z južnosrbsko in makedonsko tematiko. Še enkrat, v času narodno­ osvobodilne borbe, se je zreli umetnik vrnil k jugoslovanski inspiraciji. Že leta 1941 je ustvaril ilustracije k »Črnogorskim junakom« Josefa Holečka, med težkimi boji leta 1943 je obudil spomine na nekdanja mostarska srečanja in je ustvaril cikel slik o Neretvi, zlasti pa simbolično delo Mostar pred vzhodom sonca.25 Razstave Kubovih del v Pragi in drugih čeških mestih, ki jih je bila od leta 1890 skoraj nepregledna vrsta, so predstavljale češki publiki desetine slik z jugoslovansko tematiko. Naj­ prej v dokumentarni, pozneje v suvereni umetniški obdelavi so predstavljale naravo, staro arhitekturo in ljudsko kulturo od Triglava do Ohrida ter v veliki meri pripomogle do ustvar­ jenja konkretnih predstav češkega človeka o Jugoslaviji in njenem prebivalstvu.26 Vzporedno z objavljanjem ljudskih pesmi in z razstavljanjem slik je L. Kuba neprene­ homa deloval tudi na književnem področju. Njegova prvotna želja, je bila, izkoristiti znanje jugoslovanske ljudske kulture v znanstvenih študijah, doživetja s potovanj pa v potopisnih črti­ cah. Omejene publikacije možnosti pa so mu vsilile kompromis. Zraven neštevilnih strokovnih razprav je lahko objavljal v zadostni meri samo poljudne feljtone, ustrezne za praške dnevnike in revije. Takih možnosti za objave se Kuba ni mogel odpovedati, ker so zanj pomenile najbolj 21 Najglobljo glasbeno-kritično ocenitev Kubovega dela je napisal J. Stanislav, Ludvik Kuba - zakladatel slovanske hudebni folkloristiky, s. 53, si., 315 si. 22 L. Kuba, Zaschlâ paleta, s. 307. 2 3 Prav tam. 24 L. Kuba, Einiges über das istro-dalmatinische Lied. In: III. Kongres der Internationalen Musikeesellschaft. Bericht Wien 1909, s. 271-276. " L. Kuba, Zaschlâ paleta, s. 176 si.; Ludvik, Kuba malif, Praha 1946 (seznam Kubovega slikarskega dela). Kataloge številnih slikarskih razstav L. Kube hrani knjižnica Umetnostnoindustrijskega muzeja (Uméleckoprûmyslové muzeum) v Pragi. Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 46 • 1992 • 1 69 izdaten vir za financiranje nerentabilnega »Slovanstva«. Lahko bi povedali, da je preplavil praške časopise s feljtoni, ki so mu zagotavljali kruh. Njegovo umetniško hotenje pa mu ni dovolilo utoniti v navadni frazeologiji ter novinarski maniri. Kmalu je našel lastno metodo in stil, v katerem je verbalni opis in faktografsko osnovano razlago kombiniral z vizualnim ter glasbenim občutkom predmeta in miljeja; enciklopedično znanje nekaj disciplin pa je olajševal s pristnimi osebnimi doživetji. Na ta način je prav na jugoslovanskem kulturno-zgodovinskem in potopisnem gradivu ustvaril svojevrsten, v češki književnosti edinstven tip feljtona. Z njim se uvršča poleg Jana Nerade in Karla Čapka med mojstre tega žanra.27 Pretežno umetniškemu značaju L. Kube je prav tak stil odgovarjal bolje kot sistematičen potopis, s katerim se je predstavil že leta 1892 v zajetni knjigi »Na Cerné Hofe«. Veliko večji uspeh je pozneje požel s petimi knjigami zbranih feljtonov, posvečenih Stari Srbiji, Makedo­ niji, Dalmaciji ter Bosni in Hercegovini, v posebnem izboru pa še vsem jugoslovanskim deže­ lam (1932-1937). Ta dela so postala kompleksen izraz dolgoletnega glasbenega, slikarskega in pisateljskega zanimanja za jugoslovanske dežele. Še danes predstavljajo najbolj slikovito in najbolj celovito podobo ljudske kulture južnih Slovanov, ki jo premore češka književnost.28 Če želimo za zaključek označiti mesto L. Kube v razvoju češko-jugoslovanskih kulturnih vezi, ga moramo najprej vsaj na kratko primerjati z drugimi pomembnejšimi predstavniki te vzajemnosti; zlasti gre za predhodnike in sodobnike na češki strani, torej za ustvarjalce, ki so delovali v približno enakih družbenih pogojih. Po prevladajoči usmerjenosti lahko razdelimo protagoniste češko-jugoslovanske kulturne vzajemnosti v tri skupine. V prvo, zelo močno sku­ pino spadajo znanstveniki in leposlovci z znanstvenimi ambicijami, ki so navezovali na tradi­ cije češke slavistike. To znanstveno, pretežno filološko-zgodovinsko smer predstavljajo med drugimi zlasti Pavel Josef Šafafik in njegov nečak Janko Šafarik (Šafarik), František Ladislav Celakovsky, Konstantin Jireček in pravni zgodovinar Karel Kadlec, ki so poskušali z različnih strani obrazložiti preteklost in sodobnost jugoslovanskih narodov. Druga skupina je bila bližja poljudnemu dojemanju jugoslovanske problematike in njen cilj je bil predvsem razširiti po­ znavanje južnih Slovanov v češkem okolju in na ta način pospeševati zbliževanje med našimi narodi. Taki kulturni delavci kot Josef Holeček, Jan Vaclav Lego, Jan Hudec ali Gabriela Preissovâ so želeli posredovati osebne izkušnje z lastnimi leposlovnimi deli in so prevajali naj­ bolj aktualne knjige jugoslovanskega izvora v češčino.29 Tretja, likovno usmerjena skupina je ponujala svoje predstave o jugoslovanskem prostoru in njegovem prebivalstvu predvsem v obliki slik; v drugi polovici 19. stoletja se je usmerjala zlasti k heroizmu protiosmanskega boja. Najbolj izrazita osebnost te smeri je bil nedvomno Jaroslav Čermak, ki je ustvarjal romantično obarvane slike črnogorskih junakov. Našli bi pa še druge zanimive umetnike; med njimi zasluži posebno pozornost pozabljeni moravski slikar František Bohumif Zverina, ki je deloval kot srednješolski profesor tudi na slovenskih tleh — v Gorici (1865—1870) in v Maribora (1870-1871).30 Z Ludvikom Kubo je stopila v razvoj češko-jugoslovanske vzajemnosti drugačna oseb­ nost, ki se ni dala omejevati z razčlenitvijo znanstvenih disciplin, niti z mejo med znanostjo in umetnostjo. Prav tako se ni koncentrirala samo na del jugoslovanskega teritorija, temveč ga je želela zajeti v razsežnosti vseh narodov in vseh dežel. Izredno močna umetnostna težnja je vodila L. Kubo do celotnega prijema kulture južnih Slovanov v vseh osnovnih oblikah, kaj­ pada s posebnim poudarkom na ljudski kulturi. Kuba je znal združiti literarni, glasbeni in likovni pristop do kulturnega razvoja, obenem pa povezati umetniške in znanstvene metode. Oboje mu je dovolilo, da se je najbolj od vseh Čehov približal kompleksnemu dojemanju jugoslovanskih narodov. V tem smislu je značilna metodika. L. Kube merila v bodočnost, k interdisciplinarni sintezi. 27 P. Eisner, Cestopisy Ludvika Kuby; J. Pânek, Jihoslované v literarnim dîle Ludvika Kuby (glej opombo :>>. 28 Potopisne knjige L. Kube: Na Cerné Hofe, Praha 1892; Ctenf o Makedonii, Praha 1932; Ćteni o Starem Srbsku, Praha 1932; Cteni o Dalmâcii, Praha 1936; Cteni o Bosnè a Hercegovine, Praha 1937; Cesty za slovanskou pisni. 1885-1929, II. Slov- ansky jih, Praha 1935; 2. izdaja: Praha 1953; izbor iz potopisnih proz: Križem kražem slovanskym svetem, Praha 1956. Osnovne podatke o posameznih kulturnih delavcih in bibliografijo navaja pregledno delo Cesi a Jihoslované v minulosti. Od nejstaršfch dob do roku 1918 (urednik V. Žaček), Praha 1975, s. 397-402, 530-542, 598-604. 3 0 Prim. V. Cerny - F. V. Mokry - V. Nâprstek, Život a dilo Jaroslava Cermâka, I—II, Praha 1930; M. Nëmcovâ-Zvë- finovâ, Malîf F. B. Zverina a Balkan, Adamov 1970; ista, Cesty F. B. Zvèfiny po Balkânè, Hrotovice 1974; kritična ocena teh del: J Pânek, Tfi publikace o malifi. F. B. Zvëfinovi. Pfehled kulturnich, literârnich a školnich otâzek XII, Daruvar 1982, s. 60-63. 70 J. PÄNEK: LUDVÌK KUBA IN ODNOSI MED ČEHI IN JUGOSLOVANI Kubovi sodobniki so govorili o tem, da je opravil delo, ki so ga pri večjih narodih ure­ sničevale cele akademije.31 Važno je bilo, da je to veliko delo izvedel tudi po materialni plati samostojno in neodvisno od uradnih institucij. Zato si je lahko privoščil v takratnih čeških raz­ merah izredno nonkonfromnost, ki je postala ena od značilnih črt Kubovega dojemanja češko- jugoslovanske vzajemnosti. Kuba je znal biti zelo kritičen do čeških razmer, prav tako kot do režima v okupirani Bosni in Hercegovini ali pozneje do vlade Kraljevine Jugoslavije. Konflikti s sodobnimi predstavniki moči so sicer L. Kubi prinašali težave, nošo ga pa prisilili do spre­ membe stališča. Kuba je v bistvu očrtal koncept kulturne vzajemnosti med Čehi in Jugoslo­ vani, ki je bil osnovan na medsebojnem poznavanju, skupnih interesih in podpori teh narodov, v bodočnosti pa naj bi ostal neodvisen od državnega okvira, ki v njem naši narodi živijo. Ta koncept se je izkazal kot izraz realnih možnosti tako na prelomu stoletja kot v dobi med sve­ tovnima vojnama, ko se ni posrečilo zasidrati meddržavni značaj češkoslovaško-jugoslovan- skih kulturnih odnosov.32 Na koncu je treba poudariti še eno dejstvo. Čeprav je L. Kuba največji del svojega opusa posvetil Jugoslovanom, namerno nikoli ni postal »jugoslavist«. Izšel je sicer iz slovanske orien­ tacije in je hotel pomagati slovanskim narodom do boljše bodočnosti, vedno bolj pa je mislil na delež naših narodov v razvoju evropske in svetovne civilizacije. S tem je temeljito razširil obzorja bilateralnih kulturnih odnosov in jim določil okvir, ki ostaja še danes aktualen. J. Pâta, Ludvik Kuba, Praha 1926, passim; podobno oceno je prinesel tudi zajeten zbornik Ludvik Kuba malff Praha 1946. O tem je pred kratkim pisal A. Skoupy, Jednânf o ceskoslovensko-jugoslâvské kultrunf spoluprâci v obdobf 1918-1938, Acta Universitatis Palackianae Olomoucensis, Facultas Philosophica, Historica 23, 1986, s. 55-65. Zusammenfassung LUDVIK KUBA UND SEINE BEDEUTUNG IN DER ENTWICKLUNG DER KULTURELLEN BEZIEHUNGEN ZWISCHEN TSCHECHEN UND SÜDSLAWEN Jaroslav Pânek Maler, Musiker, Schriftsteller, Folklorist und Melographe Ludvik Kuba (1863-1956) gehört zu den interessantesten Persönlichkeiten der tschechischen Kultur der zweiten Hälfte des 19. und der ersten Hälfte des 20. Jahrhunderts. Er ging von den Traditionen der tschechischen Nationalwie­ dergeburt heraus und nützte die von den westeuropäischen Impulsen beeinflußte slawische Orien­ tierung zu der Überwindung des tschechischen kulturellen Provinzionalismus aus. In seiner Zeit wurde er zu einer derjenigen seltenen universellen Persönlichkeiten, die imstande waren, ihr Pro­ gramm in allen Bereichen der Kultur (Musik, Literatur und bildende Kunst) und teilweise der Poli­ tik (die den nationalen Problemen des Mittel- und Südosteuropas gewidmete Publizistik) durchzu­ setzen. Der wesentliche Teil Kuba's Schaffens wurde den Südslawen gewidmet. Zur Achse seines Interesses wurde die Volkskultur, insbesondere die Volkslieder. Von der fünfzehnbändigen Samm­ lung »Slovanstvo ve svych zpevech« (Die slawischen Völker in ihren Liedern, 1884-1929) betreffen insgesamt acht Bände die Völker Jugoslawiens. Kuba schuf hier eine außerordentlich reiche Doku­ mentation über die damals verschwindende Volkskultur der Südslawen. Diese Musik- und Textdo­ kumentation bereicherte er noch mit seinem literarischen und malerischen Schaffen. Gerade auf der Grundlage der Balkanmotive gelang es ihm einen besonderen Typ des tschechischen Reisebe­ schreibungsfeuilletons zu bilden. Seine wichtigsten Feuilletons sammelte er in fünf zur Mazedonien, Altserbien, Dalmatien sowie Bosnien und Herzegowina orientierten Büchern und in einer Auswahl der Beschreibungen seiner Sammlerreisen. In Kuba's Malerei wurden am Anfang realistisch, später impressionistisch die Landschaft, Architektur, Volkstrachten und andere Folklorerscheinungen der südslawischen Nationen dokumentiert. Die Vorgänger sowie die Zeitgenossen von L. Kuba pflegten die tschechisch-südslawische kul­ turelle Wechselseitigkeit im Rahmen ihrer Wissenschafs- (vorwiegend philologisch-historischen), Popularisations-, Übersetzungs- bzw. kunstbildenden Spezialisierung. Kuba selbst schloß sich die­ sem Schema aus. Er war der einzige Repräsentant der tschechischen Kultur, der imstande war, die südslawische Kultur völlig komplex zu bewerten, und darüber hinaus noch ohne jede ihre Territo­ rialbegrenzung (auf Grund seiner eigenen Erfahrungen kannte er das ganze Territorium des ehemali­ gen Jugoslawiens von Oberkrain bis Mazedonien). In seiner kulturpolitischen Konzeption war er von der Nötigkeit, einer vollen Selbständigkeit jedes slawischen Volkes überzeugt und betonte sei­ nen Beitrag für die Entwicklung der Europa- und Weltzivilisation. Mit dieser Konzeption verbrei­ tete er bedeutend den Rahmen der bilateralen tschechisch-südslawischen Beziehungen und bestimmte ihnen die bisher aktuelle Bedeutung.