LOVE
Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 1?
Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din
V	zamejstvo celoletna naročnina 90 din
Ljubljana, 15. septembra 1939.
*
Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 1? Poštnočekovni račun:
Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
Misel slovenske skupnosti
(Nadaljevanje.)
V. Slovenstvo in katolištvo
Misel slovenske skupnosti po svojem bistvu no sme in ne more služiti ko*t bojno geslo za ločitev duhov. Kdor jo uporablja v tem smislu, jo potvarja na škodo narodne stvari.
Vidimo pa taka prizadevanja na raznih področjih. Zmeda v političnih in drugih pojmih pospešuje take pojave. Vidimo poizkuse, kako preko poudarjanja slovenske katoliške skupnosti priti do političnega monopola na zastopstvo slovenstva. Ta prizadevanja so tako stara, kakor je staro slovensko politično življenje. Vendar sie razmere tudi v teni oziru spreminjajo.
Dejstvo je, da na Slovenskem nimamo daines več nobene politične skupine, ne stranke, ne strokovne organizacije, ki bi bila zasnovana na katoliških naukih in načelih in bi se lahko imenovala katoliška. (Le Jugoslovanska strokovna zveza poudarja krščanske osnove svojega programa.) Vse državne organizacije so interkonfesionalnega snačuja. Položaj je dovolj jasen. Cerkev sama si Prizadeva, da bi ločila ipodročje verskega življe-od političnega področja. To, kar se označuje kot 'klerikalizem, ni dejansko nič drugega ko prevladujoči osebni vpliv katoliškega klera v političnem življenju. Vsaj načelno pomeni današnji položaj nasproti Mahničevi in Šušteršiče vi dobi neki napredek. Takrat je načelno poudarjanje katoliškega značaja stranke ustvarilo nepremostljiv prepad med glavnima političnima taboroma, in misel slovenske skupnosti ni mogla nikjer prodreti.
V	praksi je seveda poudarjanje katolištva in katoliškega značaja slovenskega ljudstva tudi danes prevažno sredstvo v boju za politično oblast. To je mogoče že po samem vodilnem sodelovanju katoliškega duhovnika v političnem življenju in zato, iker so katoliške, prosvetne im druge organizacije po vodilnih osebah povezane s politično stranko in ji bolj ali manj očitno služijo v oporo. Dejanska ločitev katoliškega verskega življenja od političnega bo torej še dolgo odprto vprašanje.
Prav zato ima svoj pomen, če skušamo priti do čim večje jasnosti o odnosu slovenstva do katolištva ali narobe. Kaj je s trditvijo, da sta katoliška skupnost in slovenska skupnost dva pojma, ki se pri nas v praktičnem življenju krijeta? Kaj je s trditvijo, da slovenstva brez katolištva ni. da je katolištvo sestavni del slovenstva?
Stvarno razpravljanje in čiščenje pojmov v lakih stvareh bo slovenski stvari samo v prid. Ce govorimo o neki skupnosti, poudarjamo s tem ze obstoj zaivesiti neke povezanosti. Tu odloča hotenje, ne samo objektivna danost. Kaj je katoliška skupnost, kaj je njena vsebina in kdo spada vanjo in kdo ne, o tem ne odločajo politiki' ■vatokska skupnost zdruzuje svoje ude na drugi osnovi ko slovenska skupnost. Verska in narodna skupnost se lahko do neke mere krijeta glede te-£a> da imata isto členstvo, a zaradi tega še ne more nihče govoriti o istosti obeh pojmov, Katoliška skupnost katoliške narode združuje, ne pa jih Opredeljuje. Katoliška Cerkev je sicer naša narodna cerkev v tem .pogledu da ji pripada velika večina vseh Slovencev, a po svojem nauku je univerzalna. K slovenski narodni skupnosti spadajo tudi nekatoličani, naši prekmurski evangeličani in drugi. Katoliška in narodna skupnost sta d'va svetova.
Kadar pa govorimo o slovenstvu in katolištvu imamo opravka z nekimi danostmi, ki jih lahko stvarno obravnavamo neglede na svojo nazorno opredelitev.
Trditev, da je katolištvo sestaven del sloven-,ma stvarno oisnovo. Slovenstvo ni nekaj od-/enega, ima svojo vsebino in nekje svoj iz-z.‘r m svoje korenine. Sam jezik še ne zadostuje
razlago tega, kar imenujemo narod, d asi po-
meni neizmerno več, ko golo sredstvo sporazumevanja. Sorodnost krvi je 'kot skupna veiz nekega narodnega občestva vseskozi problematična zadeva. Narod je sociologična danost in ni nastal kot plod zavestne volje. To, po čemer se narodi medsebojno opredeljujejo, je njih svojstvena kultura. Brez svojstvene kulture ni naroda. Narodna kultura pa ni samo to, kar so narodni individualni geniji ustvarili. Narodna kultura je plod zgodovinskega razvoja. Svojo osnovo ima v ljudski kulturi. Vsa individualna kultura korenini v njej. Slovenske narodne kulture ne bi bilo brez slovenske ljudske kulture, kaikor ne bi bilo slovenskega knjižnega jezika brez slovenskega ljudskega jezika. K 1 jiudski kulturi pa spada vse, kar je ljudski genij svojstvenega ustvaril na vseh področjih ljudskega duhovnega in tvarnega življenja. Tu sem spada ljudsko verstvo z vsemi svojimi izročili, ljudska umetnost, ljudska pesem, ljudski jezik, ljudska modrost, kakor se izraža v narodnih rekih, ljudsko pravo, ljudsko nrav-stvo, ljudsko gospodarjenje, ljudski običaji, zdravstvo, vraže in še marsikaj. Odločilnega vpliva verstva na vse ljudsko življenje ni mogoče zanikati. Katoliški nauk je povsod isti, a način, kako je prehajal v vsakdanje življenje in sooblikoval ljudlsko miselnost, deloval s svojimi obredi na ljudsko domišljijo in čuvstvovanje, vplival na njegovo nravstvo in njegova izročila, kako je oplajal ljudsko umetnost in vso' ljudsko kulturo, je pri vsakem narodu različen in svojstven tudi pri slovenskem. Slovenske ljudske kulture si brez verskih sestavin, ki so prihajale iz katoliškega nauka, ne moremo misliti. Katoliški značaj slovenskega ljudstva, ne le kakor ,se javlja
v	cerkvenem verskem življenju, ampak tudi v slovenski ljudski kulturi, je dejstvo, o katerem lahko kdo misli, kar hoče, ki iga pa zanikati ne moremo. Brez katoliških verskih sestavin ni slovenske kulture in brez te ni slovenstva. Slovenstvo istiti s katolištvom je nesmisel, a organska povezanost slovenstva s katoliškim življenjem je očitna. Tu gre za ugotovitve, ne za presojanje in vrednotenje zgodovinskih dejstev. Zaključki 'iz teh ugotovitev so lahko različni, nam se zdijo tukaj važni tisti, ki so v zvezi z mislijo slovenske skupnosti. Vsalka narodna kultura je plod zgodovinskega razvoja, je nekaj organskega in nasilnih prelomov nei prenaša. Kdor hoče ta razvoj usmerjati, mora računati z osnovami, iz katerih je ta kultura zrastla. Ljudska izročila lahko izgubijo svoj smisel, a dokler so živa, imajo svoj pomen za ljudsko nravnost. Kdor ljudstvu nekaj jemlje, mu mora dati za to nadomestilo. Kdor ni-
ma notranjega razmerja do sveta, v katerem naše ljudstvo živi, naj gleda na ta svet vsaj z zgodo-vinskorazvojnega stališča, ne pa z vidika blazi-ranega izobraženca. Naj skuša iz ljudskih izročil in navad spoznati značaj in sile, ki so ga oblikovale, naj se skuša vživeti v ljudsko miselnost in naj pusti organskemu razvoju njegovo pot. Tisoč sil je na delu, ki rušijo stari miselni svet v našem ljudstvu, med njimi v nekem smislu tudi. razna društva in organizacije, tudi katoliške. Notranje anarhije v našem ljudstvu ni treba še stopnjevati, dobiček bi imel tujec, nihče drugi. Socialna stiska je tako velika in narodnovzgojne naloge tako važne, da je tisoč prilik in mogočosti za skupno delo vsega slovenskega razumništva, če je le nekaj uvidevnosti. Težavne problematike našega narodnega življenja ni treba ne eni ne drugi strani obremenjevati še z novimi vprašanji, ki bi duhovni razkol v našem ljudstvu še stopnjevala — danes, ko bi morali vsi sodelovati pri ustvarjanju pogojev za skupen nastop. Slovensko razumništvo, tudi svobodomiselno usmerjeno, in predvsem to, naj se uči gledati na življenje naroda bolj celotno in upoštevati vse sile, ki odločajo o njegovem razvoju in njegovi usodi. Tu sem spada gotovo tudi pravično ocenjevanje narodnega pomena zavedne slovenske duhovščine med obmejnimi in zamejnimi Slovenci. Kaplanov Čedermacov bi si gotovo želeli čimvee med temi našimi rojaki.
Po zgornjih ugotovitvah lah ko z neko upravičenostjo postavimo zahtevo’, da si tudi 'svobodomiseln i Slovenec ustvari neko spoštljivo razmerje do katoliškega verskega življenja našega ljudstva, saj je tak odnos potreben za uspeli skupnih prizadevanj vseh Slovencev. Nemogoča in abotna pa je trditev, da more biti dober Slovenec le, kdor je dober katoličan. Merilo za to, kdo je dober Slovenec, je lahko politično, kulturno ali moralno, vsako je do neke meje opravičeno, a nobeno absolutno'. Slovenstvu koristimo na razne načine, kakor mu tudi na razne načine lahko škodimo. Predvsem: vsebina slovenstva ni izčrpana s tem, kar imenujemo ljudlsko kulturo. Ljudska kultura je samo del splošne, narodne. Brez individualnih stvaritev slovenskega narodnega genija na vseli področjih kulture ne bi mogli živeti svojega samostojnega narodnega življenja. Veliki stvaritelji slovenske kulture bodo vedno tudi glavni predstavniki slovenstva, slovenskega duha in slovenskega genija. Tujec v Jeruzalemu je vsak slovenski izobraženec, ki nima do njih toplega, živega odnosa.
Z vidika slovenske skupnosti se moramo upreti vsakemu poizkusu, slovenstvo monopolizirati na osnovi določenega svetovnega nazora ali na osno-
vi	katerega koli ekskluzivnega merila. Vsaka taka monopolizaciija je stvarno nevzdržna in za slovensko stvar pogubna. (Dalje prihodnjič.)
Izidor Koštrun:
Pred novim koledarjem
Popravek!
V	sestavku »Pred novim koledarjem« v št. 36. z dne 8._ septembra 1.1. smo napisali v tisku —
v	rokopisu je to mesto napisano pravilno — v sredn jem stolpcu spodaj (za dan 2. julija 1937) »Po resoluciji diavidovičevcev sodeč so Hrvati in Srbi dve narodne individualnosti«.
Pravilno se pa glasi ta stavek, ki je reprodukcija »Slovenčevega« tiska, takole: »Po resoluciji sodeč so Hrvati iin Srbi tri narodne individualnosti.«
Petek, 9. julija 1937. — »Slovenec« poroča o važnem napredku ljubljanske bolnišnice. Gospo-darsko-finančni odbor ministrov je namreč sklenil, da se dosedanji odsek za tuberkulozne bolezni v splošni bolnišnici v Ljubljani spremenil v samostojni oddelek. — »Jutro« objavlja pričakovano beležko zastran uvodnika »Izkoreninjenci«
v	»Slovencu«. Izraža prepričanje, da se je »moralo
(Nadaljevanje.)
slovenčevcem v njihovih že tako dravobanskih omejenih možganih še nekaj zmešati«, in navaja »samo nekaj dišečih kapljic gnojnice^ s katero obliva (scil. dotični članek) napredne Slovence«.
Sobota, 10. julija 1937. — »Slovenec objavlja odkritja o »razpadu ljudske fronte v Sloveniji« in omenja, da je vedel, da ta zmedena družba me bo dolgo obstajala, kajti politična svoboda, ki sta jo dovolila po padcu Jevtiča doktorja Stojadino-vič in Krošec, ji je sicer omogočila nemotene sestanke in posvete, naprave skupnega programa pa ti gosponje niso zmogli. Ta fronta je obstajala tudi iz elementov, ki se niso upali boriti proti Živkovičevi diktaturi iz let a 1929., pa pa so celo simpatizirali s tedanjo vladno stranko JNS, »namreč naši socialisti«.
Torej, 13. julija 1937. — Med domačimi odmevi poroča »Slovenec«, da »na koncentracijo ni mogoče misliti. To so samo izmišljenine, ki jih prinaša opozicija. Mi pa o tej izmišljenim laliko
sklepamo samo to, da je opozicija toliko omagala, da že ne zahteva več oblasti samo zase, temveč naj jo J KZ z njo deli. To je vsekakor zadnji adut ljudi, ki živijo samo še v prividih. JRZ niti ne misli na to, da bi sprejela med se ljudi, iki na politični borzi tako slabo notirajo, da ne predstavljajo nobene vrednosti. Zato jo treba vsako misel na koncentracijo opustiti.« Take mi sle »Samouprave« ponatiskuje »Slovenec« mastno.
Sreda, 14. julija 1957. — »Slovenec« objavlja uvodnik »Naš jezik in naša knjiga« in trdi, da je naš šolski zakon nastal ob prizadevanju, da bi se slovenstvo in hrvaštvo polagoma pretopilo v jugoslovenstvo. Nato zakliče, da se temu ni treba čuditi, ko so ta zakoni skovali tako imenovani »jugosloveni«, n j in na čelu pa naši slovenski izkoreninjenci, ki so sedeli v vladi Petra Živkovi ca v letu. 1929. (Kakor znatno, je bil edini minister iz Slovenije v tej vladi dr. Anton Korošec.) Posebej pa naglasa, da mora biti slovenščina središče vsega našega, izobraževanja tudi v šoli. (Naglas, ki tudi v času po 25. juniju 1935 ni našel odmeva.)
Četrtek, 15. julija 1937. — V domačih odmevih se ukvarja »Slovenec« spet s koncentracijo, za katero agitira opozicija, JRZ in »Samouprava« pa jo odklanjata, kajti »vlada čaka najprej na skupščinske volitve, da se pokaže, koga in koliko prav za prav opozicija predstavlja«. — Poslanec JRZ dr. Mi 1 j uš izraža na shodu v Ljubljani prepričanje, da bo vlada dr. Stojadmoviča v najkrajšem času in uspešno sklenila sporazum s Hrvati. JRZ je namreč za široke samouprave v okviru ustave in proti vsakršni večji stvari. Tako poroča »Slovenec«.
Petek, 16. julija 1937. — Splošno se opaža, da spominja »Jutro« vedno bolj na: »Slovenca« iz leta 1951. do 1955. Prav tako pa, se opaža, kako postaja »Slovenec« vedno bolj podoben »Jutru« iz leta 1951. do 1955., in to celo, ko se norčuje iz
njega, zakaj venda ro notranjih dogodkih skoraj ničesar ne poroča. Vprašanje, ki se je dostikrat ponovilo v »Jutru« iz let 1951 do 1955, toda na naslov »Slovenca«. — Navzlic temu pa poroča »Jutro« vendarle o objavi Avale, da je bila občina Kravarsko po oblasteh notranje uprave obsojena na: plačilo škode 16.000 din, ker so neznanci posekali in uničili vinograde treh bogatih posestnikov; »Jutro« poroča tudi o stališču dr. Kramerja glede zamenjave kovanega denarja. Po njegovem mnenju, so kovanci za žepe pretežki. JRZ zavrača ostro predlog srbskih zemljoradnikov. »Samouprava« trdi, da je ta predlog samo poskus zavlačevanja pri pogajanjih dr. Stojadmoviča z dr. Mačkom. Graja jih, da si upajo izdati tak predlog, ne da bi bili preje vprašali ves narod in veliko narodno skupščino. Kakšen je ta nesrečni predlog zemljoradnikov, »Samouprava« ne pove, pravi pa, da zahteva stvari, ki so nemogoče, ker se dve desetletji ustvarjanja vsega naroda ne dasta črtati, kakor se tudi odrasel človek ne povrne več v otroško clobo.
Sobota, 17. julija 1959. — »Jutro« zabeležil je skromne glasove hrvaških listov o kolebanju Da-vidovičevih demokratov, »Slovenec« pa ima neprimerno bogatejše podatke iz notranje politike. Na posebnem listu objavlja vsebino konkordata, udriha v dvostolpnem uvodniku »Popolna slepota« po JNS, češ, da si lasti JNS monopol na jugo-slovenski 'nacionalizem, senzacijo dneva pa mu daje »Plen belgrajske policije v glavnem tajništvo JNS«. kjer so bili najdeni nezakoniti letaki lažnive »protidržavne« vsebine. »Slovenec« poudarja, da so našli tamkaj 44 vrst različnih letakov. ki jih je državni pravdnik prepovedal.
Nenedlja, 18. julija 1959. — V zvezi z razpravami ob konkordatu prinaša »Slovenec« uvodnik »Ogrooeni verski mir«, med domačimi odmevi pa sestavek proti JNS pod naslovom »Čuvajmo Jugoslavijo!«	(Nadaljevanje	prihodnjič.)
Vojna
Sporazum v naši državi, pri katerem pa Slovenci nismo nič udeleženi, in vojna med Nemčijo na eni in Poljsko in njenimi zavezniki na drugi strani, to je tisto, ki je danes poglavitni predmet zanimanja in razgovorov slovenskega človeka.
Res je, da se Poljaki umikajo na novo, krajšo obrambno črto, kjer se najbrž šele začne glavni odpor. To je tembolj verjetno, 'ker so v svetovni vojni tudi Rusi storili podobno. Več je pa danes težk reči, samo tisti, ki pozna, ves poljski vojni načrt in pravo razmerje sil. Vse drugo je politika in strategija gostilniških omizij in prazno poročevalsko umovanje, ki pač hoče odgovarjati vsem, tistim, ki hočejo imeti natančni hnovic in bojnih načrtov in napovedi zmag, da lahko potem vodijo svoje posebno in zasebno vojskovanje.
Gotovo je samo eno, da se vojna ne bo odločila na pljskih bjiščih. Tudi če bi bila navsezadnje vsa Poljska zasedena, ne bo to odločilno. Vojna se bo odločila na, zahodu. In tu je mogoče reči spet samo dvoje. Prvič to, da je premoč Franci je in Velike Britanije izven dvoma. Drugič pa, da je vojaški položaj Nemčije nasproti njima za toliko ugoden, ker je meja dobro utrjena, in razen tega še kratka. Na zahodu je torej vojna hudo podobna trdnjavski vojni. Te pa trajajo zmeraj dolgo. A zmeraj zmaga v njih tisti, ki ima daljšo sapo, z drugimi besedami, ki ima večjo tvar-no in človeško silo az seboj. Seveda, če pojde vojna, do zadnjega. Toda nevtralnost Italije je, ki vzbuja dvome. Morebiti je ta nevtralnost domenjena. Da poseže Italija vmes, če bi Nemčiji trda predla. Ali da čaka kake druge odločitve. Spričo premoči demokracij na morju bi bil položaj Italije od prvega dne vojne zelo težak. Zato so tudi ostri opazovalci leta 1914. takoj rekli, da Italija ne more v vojno, v kateri bi, bila Velika Britanija njena nasprotnica. In bili so tudi med Italijani, ki so tako govorili.
Iz vsega tega pa izhaja, da se bodo v bližn jem času bile največje bitke na, vzhodu, na poljskih tleh. Položaj na vzhodu je popolnoma nasproten onemu na zahodu. Po številu in oborožili slabotnejši Poljaki morajo braniti dolgo mejo, štirikrat daljšo, kakor Nemci na zahodu. Pri iem pa je treba nekaj ugotoviti: dobršen del te dolge
meje je nastal šele lani in letos, po polomu če-ško-slovaške republike.
Do tega poloma je pa prišlo, ker so Poljaki zelo aktivno sodelovali. Ko je bil nemški pritisk na češko-slovaško republiko najhujši, so se postavili Poljaki na nemško stran. Zahodne države takrat niso mogle priskočiti Čehom na pomoč, preslabo so bile še pripravljene, vsaj rekle, so tako. Češko-Slovaška je bila obdana od vseli strani. Zato se je morala vdati. A vdala bi se ne bila, če bi Poljska stala na njeni strani. Kajti v tem primeru bi bili tudi Rusi mogli spolniti svojo zavezniško pomoč. In Češko-Slovaška bi bila obstala in ostala, če bi bilo prišlo do vojne ali ne. Ali bržkone bi do nje sploh ne bilo prišlo.
aZ svojo pomoč so zahtevali in dobili Poljaki Tješen. Deželo, ki jim po narodnostnem načelu sploh ne gre. Razen tega bi bili morali vedeti, da pridejo prej ali slej tudi sami na vrsto. In prišli so, mnogo prej, kakor so tudi previdni in daljnovidni domnevali. In gotovo je, da si sami ne bodo mogli pomagati.
Stara pesem: prej so močnejši Rusi zatirali slabotnejše Poljake. Zato so jim ti v svetovni vojni, padli za hrbet in pripomogli kolikor toliko k lijihnemu porazu. Lani so močnejši Poljaki napadli slabotnejše Čehe in s tem pokopali nji h no državo. Še prej so močnejši Čehi zapostavljali slabotnejše Slovake in s tem slabili moč in odpornost lastne države. A prav do zadnjega so zatirali Poljaki slabotnejše Ukrajince, ki zato seveda. ne morejo biii preveč navdušeni, da bi prelivali kri za poljsko državo.
Kar pa je prav posebno značilno: zmeraj so ti močnejši govorili, kakšni državotvorni slovanski rodoljubi da so, in skušali zaznamovati za izdajalce tiste svoje slovanske brate, ki so jih prav v imenu bratovstva in slovanstva zatirali in izkoriščali.
S polomom češko-slovašike republike se je žeta ko nad 1000 km dolga nemško-pol jska meja podaljšala za nadaljnih 500 km. Morebiti prihaja vendar danes marsikateremu Poljaku na misel, kaj bi pomenilo: 500 km bojne črte manj. 56 češko-slovaških divizij več .. .
Upajmo, da se bodo iz teh dejstev eni in drugi
Opazovalec
Poglavje o doslednosti
(Dopis.)
V »Malih zapiskih« ste opazili vest »Slovenca« o zahtevi jeseniških zaupnikov JRZ, da se določbe glede banovine Hrvaške takoj razširijo na slovensko banovino. Ker dostavljaie iudi. zelo osnovan povod za ponatisk te vesti »Slovenca«, vam sporočani nekaj gradiva za raziskovanje postavljenega vprašanja :
Vest »Slovenca« ustreza bržčas resnici, gotovo pa ne celi resnici. Če je jeseniška JRZ tako skle-
Najboljše šivalne stroje
za dom in obrt ter posamezne dele ter kolesa kupite pri
LJUBLJflMA
za vodo. blizu Prešernov, spomenika
Večletno jamstvoI — Pouk v umetnem vezenju brezplsčen
Občinski odbor na Jesenicah, zbran na. redni seji dne 4. septembra 1959 enodušno pozdravlja doseženi sporazum med mandatarjem krono gospodom Dragišo Cvetkovičem, predsednikom v la-de in gospodom dr. Vladkom Mačkom, predsednikom IISS in KDK ter u post a vite v vlade, pri kateri so udeleženi pravi zastopniki hrvaškega naroda.
Občinski odbor na Jesenicah apelira na novo državno vlado, da neutegoma sklene razširitev uredbe, ki velja za banovino Hrvaško, tudi na pod roč j e Slo ven i j e.
Občinski odbor pa. na jo svojem sklepu ob" vesti ne samo upravne oblasti, temveč tudi Župansko zvezo s pozivom, da se vse občine v Sloveniji naši akciji pridružijo.
Kakor je iz sklepa razvidno, je morala jeseniška slovenska opozicija odstopiti od zahteve, da, se Slovenci dr. Mačku tudi, zahvalimo, (glej zgoraj, zakaj), če je hotela spraviti skozi vsaj zahtevo po razširitvi teh svoboščin. JRZ-večina je namreč ugovarjala, da je drugi del predloga — čujte in strmite! — preveč servilen!!!
Pri vsej stvari ne smemo pozabiti tudi na to, da so jeseniški zaupniki JRZ dne 5.septembra t. !• pohvalili sporazum in ga hoteli tudi za Slovenijo v isti hiši, v kateri je imel dne 4. decembra 1958 neki politik unitaristični shod pred1 istimi zaupniki in mnogimi opizioionalci, pripadniki seznama dr. Maiika:. Tsti unitaristični politik je takrat trdil, da opozicija v svoji agitaciji res ni svobodna. to pa je čisto prav, kajti’če bi bila svobodna, hi mešala ljudem glave z agitacijo za avtodoinijo, tega pil odločilni krogi — politik jih je bolj določno oznamenil — ne dovolijo. In k taki opravičili kratenja svobode opoziciji, porokovane na papirju celo z zakoni diktature, so isti zaupniki korajžno ploskali! Res točno je vprašanje: Kje so bili mnogi ljudje iz Slovenije, ko je šel sporazum mimo slovenskega naroda?
Disciplina
s.
nila, je storila to pod pritiskom jeseniške slovenske opozicije. Iz vrst lc-te je namreč dobil jeseniški župan, ki je ud JRZ, predlog, naj se jeseniška občina na izredni, posebej za to sklicani, seji izreče v gornjem smislu in zahvali dr. Mačku za nesebične napore, zaradi katerih je seda j mogoče takoj razširiti Hrvatom priznane svoboščine tudi na Slovence. Ta predlog je imel župan v rokah 29. avgusta, jeseniška JRZ je sklepala o tem (toda le o prvem delu) dne 5. septembra t. 1., občinski odbor pa na redni seji z dne 4. septembra t. 1. Njegov sklep se glasi tako-le:
»Banovinski odbor JRZ izraza živo željo, da se v teli pomembnih in težkih časih vsi Slovenci zedini jo v trdni disciplini na. delo, da se priznana pravica o organizaciji banovin in prenosu kompetenc začne čim prej realizirati v naši banovini.«
Poziv na disciplino med Slovenci mora vsebovati tudi ugotovitev neposrednih nasledkov in nalog te discipline. Banovinski odbor JRZ se o tem ni izrekel. Po na,šenu mnenju so pa neposredni nasledki discipline med Slovenci, ki naj pospeši razširitev svoboščin, katere so dosegli Hrvati, na Slovenijo, ter naloge Slovencev sledeče:
1. takoj se morajo odpraviti vse umetne in ju-gosilovenske politične tvorbe na tleli Slovenije; take tvorbe niso samo določene stranke, temveč tudi nesvobodni tisk:
2. politiki, ki so te umetne tvorbe na, tleh Slovenije organizirali, vzdrževali in z njimi tiščali ob zid voljo in besedo slovenskega naroda za-to. tla so se vzdrževali za ceno njihove službei nasilju na oblasti, naj se takoj umaknejo iz političnega življenja;
5. takoj naj se sestavi odbor strokovnjakov-pravnikov in gospodarskih ljudi iz vrst tistih Slovencev, ki niso služili umetnim političnim tvorbam na tleh Sloveni je, z nalogo, da v določenem kratkem roku sestavijo načrt »uredbe o Sloveniji«, ki naj postane z ukazom namestništva začasna podstava, da se omogoči bodoči svobodni sporazum med slovenskih, hrvaškim in srbskim narodom.
Te naloge in te nasledke resnične, in proti vsem, zlasti pa, proti škodljivcem in liasprotoval-cem slovenske stvari vel javne discipline med Slovenci štejemo, za nujne in neizogibne, če hočemo, da bo slovenski narod dobil zavest in zaupanje, da se bodo razmere t varno spremenile v njegov prid.
učili.
Nagrade in razsodišča za slovenske skladbe
V letošnjem banovinskem preračunu sta dva zneska za nagrade za zborovske izvirne skladbe, in sicer znesek 15.000 dinarjev za izvirno slovensko opero in 5000 dinarjev za izvirno slovensko simfonično skladbo. Društva »Glasbena akademija« v Ljubljani jev oktobru leta 1937. predlagalo banski upravi v Ljubljani, da naj bi banovina določila 40.000 dinarjev za izvirno slovensko veliko opero, 20.000 dinarjev za izvirno veliko slovensko sinfonijo, tri zneske po 5000 dinarjev za tri zbirke izvirnih slovenskih samospevov, tri zneske po 5000 dinarjev za tri zbirke izvirnih skladb za klavir, tri zneske po 8000 dinarjev pa tri slovenske violinske sonate ali podobna dela. tri zneske po 8000 dinarjev za tri izvirne slovenske vokalne kvartete, tri zneske po 2000 dinarjev za ‘j'i slovenske izvirne zbore in naposled dva zneska po 5000 dinarjev za dva izvirna slovenska libreta. Banovina sicer mi postavila v preračun Vseh nasvetovanih vsot, vendar je storila svoj prvi, čeprav majhen korak za slovensko glasbeno prvo dotacijo. Če tudi je nagrada 15.000 dinarjev za izvirno operno delo naravnost malost-na in bi tudi 40.000 dinarjev za resno veliko opero bilo komaj zadosti, posebno ker si mora skladatelj sam preskrbeti še libreto, je prijelo za delo, kolikor nam je znano, pet slovenskih skladateljev in so začeli skladati opere. Rok za predložitev splodb banski upravi je določen do I. aprila 1940. Skladatelji, ki reflektirajo na nagrado, ni-aiajo niti 12 mesecev časa za dovršitev dela, kar je gotovo premalo, ker se naši skladatelji niso doslej ukvarjali z opernimi kompozicijami in so morali iskati še libretiste. Kakšna bo kakovost predloženih novih oper, je zato itežko naprej povedati. Kolikor vemo. doslej tudi razsodišče, ki bo razsojalo o podelitvi nagrade, še ni določeno. Kdor pa pozna razmere med slovenskimi glasbeniki, mora reči, da je treba: sestaviti razsodišče iz taikih izvedencev, ki nimajo neposrednega stika z našimi skladatelji, da bo sodba pravična in nepristranska. Ker pri nas skladateljev ni veliko, bo mogoče takoj spoznati, kdo je zložil predloženo skladbo, čeprav bodo dela predložena le pod 8'esli in ne z imeni skladateljev. Potrebno je zaito. da bosta v razsodišču, če bo sestavljeno iz treh 1zvedencev, vsaj dv nzivedenca, ki ne živita pri nas, da ne bodo vplivale na razsodbo osebne simpatije ali pa antipatije. Nekajkrat se je prav pri Konkurencah za nagrado za glasbena dela pokapalo, du v razsodišču ne smejo imeti večine ljudje, ki poznajo tiste, ki se udeleže konkurence. Ce tudi, so danes zaradi izbruha vojne razmere postale težavne, bi kazalo vseeno poskusiti 'naprositi na primer kakšnega glasbenega izvedenca v Pragi in pa kakšnega slovenskega glasbenika, ki ne ži-
vi	v Sloveniji in predvsem, ki nima, osebnih stikov z našimi skladatelji, da bi razsojala zraven se enega slovenskega razsodnika.
Banovina naj bi pa že sedaj razglasila, da bo postavila v prihodnji preračun za leta 1940./4I. nagrade za slovenske izvirne skladbe. Za izvirno slovensko veliko opero na primer bi bila primerna nagrada vsaj kakšnih 40.000 dinarjev, ker slovenski operni skladatelj ne more pričakovati od uprizoritev več tantijem pri nas doma kot kakšnih dva do tri tisoč dinarjev, kar pa stane že sam prepis partiture. Rok za predložitev razsodišča pa bi bilo treba določiti tako, da bi imeli skladatelji vsaj celi dve leti časa za skladanje. Preden bi pii začel teči rok za nagrado za slovensko izvirno veliko opero, bi pa bilo treba, da se razpiše nagrada (kakšnih 4000 do 5000 dinarjev) za izvirni slovenski operni libret, to pa tako. da bi imeli; skladatelji že na razpolago libreto, ko bi začel teči rok za nagrado za opero. Libretov bi bilo gotovo predloženih več in bi skladatelji lahko izbirali tudi med libreti, ako ne bi dobili nagrade.	-a-.
Gibanje somišljenikov Slovenske ljudske stranke
V Sloveniji je po sklepu sporazuma med Cvetkovičem in dr. Mačkom nastalo živahnejše politično življenje, ki sicer še ne more popolnoma na dan, pripravlja pa nov čas, ki mora kmalu nastopiti.
Kakor smo izvedeli se je dne 10. septembra t. 1. vršil v Ljubljani prvi sestanek somišljenikov prejšnje Slovenske ljudske stranke. Po soglasno odobrenih poročilih o položaju so bili sprejeti sledeči sklepi.
V začasni izvršilni odbor SLS so bili izvoljeni dr. Anton Brecelj, zdravnik v Ljubljani, jože Gostinčar, upokojeni minister, Vižmarje, Janko Jerala, župan v Vodicah, dr. Jakob Mohorič, odvetnik v Ljubljani in dr. Ivan Stanovnik, odvetnik v Ljubljani. la izvršilni odbor naj stori vse potrebno, da bodo podučeni somišljeniki SLS o Položaju in da se izvrši organizacija obnovljene stranke. O tako imenovanem katoliškem časopisju so somišljeniki izrekli, da ne more biti izključ-na lust kake klike ali stranke, ampak da mora biti °a razpolago vsem členom slovenske katoliške
skupnosti, ker je to časopisje nastalo s sodelovanjem vse te skupnosti. Zato ima izvršilni odbor napraviti korake pri osebah, ki odločajo o tem tisku in zahtevati, da mora biti časopisje na razpolago tudi somišljenikom SLS, da v njem narodu pojasnijo svoje stališče.
Somišljeimki SLS so tudi obsodili omahovanje v vprašanju prenosa pravic banovine Hrvaške na Slovenijo pri dosedanjih predstavnikih slovenske politike in so izjavili, da je enotna volja slovenskega naroda, da se brez obotavljanja takoj pre-neso te pravice na Slovenijo.
Sestanek je izrazil željo, da se čimprej uvedejo politični zakoni in z njimi politične svoboščine, ker jih Slovenija posebno težko pričakuje.
Izvršilnemu odboru je bilo naročeno, da naj sporoči hrvaškemu narodu odkritosrčne čestitke k uspehu, ki ga je dosegel s svojo vztrajno, dosledno in načelno borbo. Posebne čestitke naj sporoči tudi drju Vladku Mačku, ki ni samo pra-
vi	vodnik bratovskega hrvaškega naroda, ampak tudi prvoboritelj za demokracijo v celi državi.
Med slovenskim in hrvaškim narodom je vedno vladalo prijateljstvo, Slovenska ljudska stranka in hrvaška večinska stranka sta pri vseli priložnostih iskreno sodelovali. Zato je sestanek somišljenikov SLS obsodil napade na hrvaški narod in smešenje hrvaškega naroda in njegovega vodnika v volilni borbi pri zadnjih volitvah, ko so s tem neki ljudje agitirali.
Somišljeniki SLS so se skupaj napotili na pokopališče in so tam počastili spomin bivših idejnih voditeljev SLS — dr j a Janeza Ev. Kreka in nadškofa dr. Antona B. Jegliča.
Ne gre jim v glavo
»Slovenski narod« omenja sestavek iz naše zadnje številke, v katerem smo navajali iz »Hr-vatskega dnevnika«, naj si slovenska večinska stranka ne lasti zaslug za sporazum med Hrvati in Srbi in v katerem smo tudi pripomnili, da, imajo Hrvatje zbranega precej gradiva o tem, kdo je najbolj oviral uvedbo političnih zakonov. Pri tem pa dostavlja, da je naš tednik dolga leta krepko korakal ob boku »Slovencu« in ugiblje, če naj ta sestavek morebiti ne pomeni konca »Ijubavnega« razmerja med nami in »Slovencem«.
Kdor nas pozna samo od daleč, pa četudi ni imel nikoli zvez in stikov z »najbolj poučenimi« listi, ta ve, da je bila naša pot od nekdaj samostojna in od nekdaj tudi najbolj ravna od prvega dne. Če je kateri drugi list kadar koli hodil isto
Kt, še iz tega ne sledi, da smo mu korakali »ob ku«, ali da bi bili imeli kake drugačne stike z njim, razen kolikor jih pač nanese skupnost poti in cilja. Če bi bil kedaj »Slovenski narod« hodil isto pot, pot slovenske pravice, bi bili pač tudi z njim korakali skupaj, če bi se mu tudi ne bili zato ravno postavili ob bok.
»Narodu« pač ne gre v njegovo strankarsko pamet, da bi utegnili biti med Slovenci ljudje, ki jim je naš narod, njegova usoda in bodočnost več vredna, kakor strankarski uspehi, in bolj važna, kakor strankarske razprtije, in ki ne isti jo strankarskih in narodnih koristi, kar je bilo zmeraj poglavitni vzrok naših narodnih nesreč in neuspehov, kar je bilo zlasti vzrok, da imamo ko-pato mero strankarskih programov, a nobenega narodnega. In seveda ga zaradi tega malo briga, če nam še zmeraj manjka določen, jasen narodni cilj, četudi smo bili prav zato v zgodovinskem in političnem dogajanju zmeraj le predmet, a nikoli nosilec političnega razvoja, zmeraj le podložniki, a nikoli ne samozavestni, samosvoji državljani, ki kujejo, ki hočejo kovati sami svojo usodo. Še manj pa razume »Narod«, da so ljudje, ki nočejo zaiti z ravne poti v stran, na zložnejšo in položnejšo, da tega ne store niti s figo v varžetu, čeprav se je taka »taktika« od ponekod razglašala za vrhunec politične spretnosti im modrosti.
Toda to so stvari, nedoumne »Narodovi« podrejeni, v manjvrednosni zavesti vzgojeni jugoslo-vensiki naturi. Zato so pa njegove kombinacije glede nas in naših smernic v sedanjih in prejšnjih dneh ravno toliko vredne kakor njegove informacije glede lastništva našega lista. Prava reč — ponavljal jih bo kljub temu do konca. Po zgledu in v duhu tiste himne poznih omizij in zamegle-iiih duhov: Mož prinese ribo. žena prav, da j rak. rak, rak, rak.
Zdaj tako, zdaj drugače
Dne 5. t. m. je priobčila, »Samouprava« pod naslovom »Sporazum krepi jugoslovansko enotnost« razne povoljne izjave zamejskih listov o srbsko-hrvaškem sporazumu. Kakor smo že zadn jič poročali. je komaj šest dni prej, namreč 31. avgusta, prav tako razglašala, kako je sporazum državo okrepil navzven.
»Samouprava« je pa. imela o sporazumu ® Hrvati tudi drugačno mnenje. Tako na primer O' sporazumu, ki so gai sklenili Hrvatje s srbsko opozicijo dne 8. oktobra, 1937. Ta sporazum ni bil nič drugačen kakor sedaj dokončno sklenjeni, in če bi ne bilo dr. Stojadinovica, bi se bil tudi dejansko že davno izvedel. Toda ta sporazum ni bil »Samoupravi« prav nič všeč. Še dobro leto potem,
29. oktobra 1938, ji je ležal v želodcu, da ga je takole obdelovala:
Sporazum od 8. oktobra 1957 pomeni goljufijo in politično sleparijo. La sleparija je samo škodovala hrvaškemu vprašanju in zavlekla njegovo rešitev, in vsi tisti »sporazumi«, ki se sklepajo spričo volitev, so samo logičen nasledek taktične napake g. dr. Mačka pred letom dni.
Po mnenju »Samouprave« do lanske jeseni bi se bil moral hrvaški narod udinjati edinstvenemu Stoj adi novi če vem u unitarizmu, ne pa se gnati s taktičnimi napakami za sleparijo, kakor je sporazum, ki pa je še pred letošnjo jesenjo zdajci postal veliko državniško delo.
Dva dni pozneje, 31. lanskega oktobra, priobčuje »Samouprava« v debelem tisku napade dr. Milana tSojadi novica na dr. Mačka in njegove po-litične zaveznike, češ:
Zares se začenja 11. decembra zanje nenavadna zima z vrhov Stare planine, še najhujša zima, ko se kolena dotikajo brade.
rotla to zasmehovanje misli o sporazumu ni Stoj adi novi cu nič pomagalo. V tej zimi je zmrznil on sam in danes je tako rekoč uradno ugotovljeno, da zato, ker ni znal priti do spoirazuma s Hrvati.
Sploh pa se je »ljudstvo« obrnilo že zdavnaj zoper vse tiste, ki so za sporazum s Hrvati, in sicer celo Hrvatje sami! Tako nam je vsaj raz-lagala »Samouprava« lanskega. 28. okiobra, češ da dr. Mačkove volilske množice ne odobrava jo tako nemoralne in neresne volilne kombinacije^ kakor jo je naredil dr. Maček. In v posebnem dopisu iz zagreba si je dala v isti številki potrditi, 'kako dr. Mačka vse zapušča, ker pač noče postati »edinstven« in stopiti v JRZ. Na primer:
Medtem so široke množice Hrvatov že spoznale resnico: da je separatizem geslo vodstva zato, da se ohrani volilce. da pa prinaša Hrvatom samo škodo.
/. vso pravico se lahko reče, da se vodstvo bivše HKS nahaja v težkem položaju, ker po petomajskih
volitvah ni nič stvarnega naredilo za svoje volilce_
V	dr. Mačku gleda hrvaška javnost danes političnega občutkarja in političnega upokojenca.
»Samouprava« bi storila dobro, če bi včasih primerjala svoje lastne besede od danes s tistimi od včeraj. Bilo bi zanjo prav in za naše javno življenje. Pa seveda tudi drugi listi naj bi tako storili. Kajti mnogo je »Samouprav«, za vsakim političnim oglom oznanja katera večne resnice, ki trajajo po navadi samo nekaj dni, pa se že spremene v laž.
In za nravstveno vzgojo ljudstva to gotovo n>i ciobro. I oda kaj se menijo stranke za nravstvene vrednote. Na njih namen, da hi vzgajali ljudstvo z resnico in za resnico, ampak s trditvami, ki so lahko tudi lažnive, hočejo pridobivati nravstveno šibke značaje za volilce in strankarske pripadnike.
Namesto jalovih nasvetov — gospodarski načrt
»Trgovski list« poroča o spomenici hrvaških gospodarskih zbornic, ki zahtevajo, da dobi Zagreb avtonomne glavne podružnice vseli državnih in od države privilegiranih denarnih zavodov, dalje inšpektorat monopolne uprave, zatrt je veleblagovnic in krošnjarstva na Hrvaškem in podobne stvari, ki naj zagotove Hrvaški samostojen in neoviran gospodarski razvoj. Potem pa pravi:
Krošnjarstvo je zlo za vso trgovino in naj se pojavi kjer koli. Vse trgovstvo Jugoslavije — in ne le hrvaško — zahteva, da se krošnjarstvo zatre. Prišli bi tudi do nemogočih razmer, če bi se krošnjarstvo prepovedalo le v eni banovini. V tem primeru bi bile druge banovine naravnost prisiljene, da izdajo proti krošnjarjem posebne ukrepe, ker bi jih ti sicer preplavili. Kar naenkrat bi tako dobili zidove med banovinami in načelo enotnega trgovinskega ozemlja bi bilo podrto. Enako nemogoča je omejitev prepovedi veleblagovnic le na banovino Hrvaško. Tudi veleblagovnice so splošna trgovska zahteva in složno so se tudi dejansko borili proti veleblagovnicam hrvaški, srbski in slovenski trgovci. Podobno je še z mnogimi drugimi zahtevami, ki jih navaja spomenica.
Da so hrvaški gospodarski ljudje omejili te svoje zahteve le za Hrvaško, se pač more razumeti tako, da zahtevajo le to, kar se njih direiktno tiče, da pa prav nič ne nasprotujejo, če gospodarski ljudje ,iz drugih banovin postavijo iste zahteve. To stališče je sicer razumljivo, ni pa tako daljnovidno, kakor je stališče, ki izvira iz zavesti solidarnosti vseh gospodarskih stanov v državi.
Kajti večina zahtev spomenice je takšna, da morejo gospodarski ljudje iz drugih banovin sprejeti te zahteve kot svoje. Mislimo, da je s tem mnogo bolj poudarjena njih upravičenost, s tem pa tudi dosežena večja gotovost za njih realizacijo.
Tu res ne moremo drugega reči, da si »Trgovski list« ni na jasnem glede bistva avtonomije sploh in glede hrvaške avtonomije posebej. Kajti kaj prav za prav zahteva z navedenimi besedami od Hrvatov? Ali da naj Hrvatje zahtevajo odpravo veleblagovnic in krošnjarstva tudi za nelrrva-
ške pokrajine? Po pravici bi jih lahko vsakdo zavrnil, da to ne spada v nji,lino področje, naj se torej 'iie mešajo v področje drugih banovin. Razen tega bi bilo pa tudi nevarno za težko doseženo samostojnost samo, če bi Hrvatje kaj takega sploh poskušali. Kajti tisti hip, ko bi kaj takega zahtevali, bi dali že pobudo pravkar izgnanemu centralizmu, da ustanovi novo gospodarsko centralno stopnjo. Centralizem bi seveda zagrabil priložnost z obema rokama. A v tem primeru bi se ga Hrvatje, ki bi g asami tako rekoč povabili v svojo hišo, v drugo pač ne znebili tako zlepa.
Pa tudi čisto s praktičnega stališča, bi Hrvatom ne kazalo, da bi šli po centralistični poti, ki jim jo kaže »Trgovski list«. Boj zoper ikrošnjar-stvo in veleblagovnice vendar ni od danes, in »Trgovski list« natančno ve, da ni imel ves čas nobenih resnih uspehov. Če bi Hrvatje te nasvete poslušali, bi nazadnje lahko čakali spet kakih dvajset set, da svoje zahteve uveljavijo. Tako so pa na kratko presekali vozel in pokazali samostojno pot, po kateri hočejo hoditi. To stališče je ne samo razumljivo, ampak tudi edino pravilno in daljnovidno. Tako bodo prisilili druge pokrajine, da ne mencajo, ampak da se odločijo hitro, kakor je to zlasti v gospodarskih zadevah treba.
Nika,rte torej dajati Hrvatom lepih nasvetov, kako naj si metle svoje življenje. Saj tako niso drugega, kakor jalov nasledek vsega tistega omahovanja iji tiste neodločnosti naših gospodarskih krogov, ki ,si niso znali nikoli napraviti slovenskega gospodarskega načrta, ampak so se zmeraj vrteli nekje med centralizmom in avtonomizmom, in ki so se ob vsaki pogumnejši avtonomni besedi zmeraj zdrknili, če je ne bi unitarizem zameril. Razumemo, da se ti ljudje v novem svetu, ki prihaja, ne morejo prav znajti, ni se tudi ne bodo, dokler ne pospravijo zadnjo edinstveno ropotijo pa začnejo premišljevati o nalogah slovenskega gospodarstva, namesto da, bi dajali Hrvatom nasvete, ki ji h ti — tako ne 'bodo poslušali.
Hrvatje in Sokol
Pod naslovom »Predsednik dr. Maček o sokolstvu« piše »Hrvatski dnevnik« od 12. t. m,.:
V	dneh diktature je izšlo mnogo izjav predsednika dr. Mačka, ki jih ni mogel prinesti tisk. Predsednik dr. Maček je v tistem času dal tudi neko izjavo o sokolstvu. Iver je stališče predsednika dr. Mačka do sokolstva splošno zanimivo, prinašamo sedaj to izjavo, ki se glasi:
»Že za moj rojstni dan so mi sporočili, da se neki ljudje pripravljajo, da hi šli na ulico v sokolskih uniformah. Naineno sem izpustil besedo .hrvaški1, ker lirvašikih sokolskih uniform ni, ker so vsi sokolski kroji enaki ob majhnih razlikah, lles sem pozneje videl dvoje ali troje ljudi v takih krojih pred okni svo-
Janez Kocmur:
Brez naslova
(Nadaljevanje.)
Češpljevci ali možje iz češpelj so se pojavljali vsako leto na Miklavževem trgu. Mala pravokotna deščica, vanjo zasajeno ogrodje iz lesenih paličic, na te nabodene sulic češplje v obliki človeškega trupla. Vrhnja češplja, najdebelejša, je predstavljala glavo, in da je bila bolj imenitna, je prišel nanjo cilinder iz črnega papirja. To je bil češpljevec. Obrtni izdelovalci so jih obl opijali z »zlatimi penami« da so vzbujali s svojim sijajem še večjo poželjivost otrok. Kmetje so jih izdelovali sami, le da so uporabljali za pod,stavek —.vr?z“ie *z rePe- Pri tem delu so imeli čas razmišljati, kako malo je včasi potrebno za poslanstvo.
No, češpljevce je oblast iz zdravstvenih razlogov prepovedala, da ,so izginili in so samo še y spominu. Sicer pa n j ih na pozlačena slava ni trajala dolgo; že naslednje jutfo so ostale za njimi le popraskane roke, nekaj smeti in raztrgan cilinder. Zadnji veliki dogodek me spominja na tisto prepoved; kaj če bi ta imela z njimi kaj skupnega ?
Za pregovor »Če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta,« so imeli stari Ljubljančani svojega robatega, zato pa izvirnega: če boš poslušal toga in tega, te ho v »Ta p os rano gaso« pripeljal. Za razumevanje tega je treba vedeti, da je stara Ljubljana res imela tako ulico.
Bilo bi zanimivo, se nekoliko ustaviti tudi pri priimkih, ki so jih dali stari Ljubljančani posameznim hišam, obratom in občanom. Toda to bi vodilo predaleč, ker bi se morali pobaviti tudi z njihnim izvirom in pomenom. Ali nekaj naj jih bo vseeno navedenih: Bežigrad, Pri ajdovski deklici, Pri lačnem 'kmetu; Pri svetem Janezu, Pri piki, kavarna Dolgčas; Čeljustnik, Kurji pere-šček, Li-talata. Najbolj krepki so bili osebni priimki, ki so navadno že sami razodevali svoj po-'r’c11• Na primer: Konjska smrt, profesor Lakota, Muhalerar, gospa Milost, Pasji oče, Tavžend flik i. dr. Iz množice političnih naj bodo omenjeni samo kandidat Megla, doktor Pogorela in doki or Žlindra. Najbolj sta prednjačila z osebnimi priimki K rakovo in Trnovo.
(Dalje prihodnjič.)
jega stanovanja, a enega sem opazil tudi v katedrali pri zadušnici. Iz tega sklepam, da je res nekaj ljudi, ;ki mislijo na obnovo Hrvaške sokolske zveze. Jaz pa mislim, da bi to ne imelo nobenega smisla, četudi sem bil sam v svojih mladih dneh navdušen Soikol in sem tudi ustanovil tri sokolska društva. Sokolstvo je popolnoma češka ustanova, narejena sicer po nemškem vzoru, ki se nikakor ni mogla udomačiti na hrvaških tleh.
Znana je stvar, da niti eden odstotek sokolskih členov ni sploh vadil in d,a so bili prostori za vaje skoraj zmeraj prazni. Kadar pa se je nudila priložnost za kakšno parado, kjer se je moglo postavljati se v uniformi, tedaj se je zbralo po navadi precej lepo število, od katerega večina ni vedela, kaj pomeni obrat desno in kaj levo, o stvarnih uspehih sploh ne govorim, ker jih ni bilo.
Razen tega, kakor sem gori dejal, sokolstvo je češka naprava, ki naj bi bila po namerah ustanoviteljev in poznejših voditeljev postala vseslovanska narodna naprava. Nekaj časa se je tudi zdelo, da taka postane. V zadnjih desetih letih pa se je vedla slovanska sokolska zveza, kakor da obstoje samo slovanske države, a slovanskih narodov kakor da jih ni.
Zlasti nasproti nam Hrvatom je zavzela slovanska sokolska zveza tako stališče, da ne more mimo tega nikoli noben Hrvat, iki ima tudi nekaj narodnega ponosa. Zato mislim, kakor sem že rekel, da nima nobenega smisla zopetno ustanavljanje sokolstva med Hrvati, tudi pod hrvaškim imenom' ne.
Tudi jaz vidim, da je treba ustanoviti med Hrvati telovadno organizacijo, toda na popolnoma drugi podstavi, ki bo odgovarjala tako duhu hrvaškega naroda kakor današnjim razmeram.
Dobro bi bilo, če ob teh besedah zastopnika hrvaškega naroda razmišljajo tudi tisti naši Sokoli. ki čutijo slovansko.
Površnost
V zadnji številki »Planinskega vestnika« se nahaja slika gora zahodno od potoka Martuljka, s Špikom v sredi. Je to severni del Skrlatiške gorske skupine, ki jo imenujejo planinci tudi Mar-tuljkovo pogorje. Ime prihaja od potoka Martuljka, ki teče iz krnice Za Akom, nekako v sredi teh gora, katerih severne brežine padajo tu strmo proti zgornji savski dolini. Pri tem naj mimogrede omenimo, da ime Martuljkove gore ni ljudsko, ampak zaneseno od tujcev.
Napis te slike se pa glasi preprosto »Martuljek s Srednjega vrha«. Slika očitno ne misli predstavljati potoka Martuljka, ki ga na šliki še videti ni, pač pa je pisec naslova ob nepoznanju stvari hotel s tem zaznainenjati Martul jkovo skupino. Torej nekako tako, kakor če bi nam kdo podal sliko Savinjskih Alp, pa bi jih hotel precb staviti z napisom Savinja. Če pa pri posamezniku tako nevedr\pst še po nekakšnem lahko opravičimo, nedopustna mora biti za strokovni obzornik, kakršen menda hoče biti »Planinski vestnik«.
V isti številki poroča dr. A. B. o planinstvu v Rusiji. Tam smo naleteli na stavek, ki ga hočemo zaradi posebnosti navesti dobesedno:
Saj se nahaja v bližini ruskih meja na skrajnem vzhodu, v katijskem Turkestanu, skupina Mustag-ata, katere vrhovi dosegajo 8300 im.
»Skrajni« vzhod bi mogel pomeniti prav za prav samo še pokrajine za ruskim Daljnim vzhodom, to je za Priamurjem in obrežno pokrajino. Z nekolik,šnim nasiljem bi se dal spraviti vanj Sahalin in morebiti. Kamčatka, ki pa, mimogrede povedano, spadata danes tudi k ruski daljnovzhodni republiki. Pa tudi, če je poročevalcu, recimo, beseda, »skrajni« ušla za »daljni« vzhod, ni napaka nič manjša. Kajti tako ruski kakor kitajski Turkestan sta od tega Dalj. vzhoda mnogo dalje kakor recimo od Slovenije. Slabo bi zategadelj naletel bralec-phininec, ki bi se skušal znajti na podlagi ».strokovnih« poročil v svojem »strokovnem« glasilu in iskal po zemljevidu na skrajnem ruskem vzhodu in še čez Turkestan in njegova visoka pogorja. Najmanj pa je, kar po pravici lahko zahtevamo od takih »strokovnih« poročevalcev, da si preti poročanjem usvoje vsaj »tekaj primitivnega zemljepisnega znanja.
Ne samo dobre, tudi slabše stvari hodijo menda rade v troje. In ko poroča »Planinski vestnik« nekaj strani naprej o letošnji planinski nesreči nad Prescdljajem, piše dobesedno:
Kar se je vreme sprevrglo, nastal je si len snežni metež z viharjem, ki je zabrisal pot in jemal vid, sapo in moči. Družba se je še prehlodila do Presed-Ijaja... Odločili so se, da se zatečejo v najbližje zavetišče, v Kocbekov dom na Korošici.
No mislimo raziskovati za koliko je to poročilo stvarno pravilno. Toda vsak nepoučen bralec bo iz njega nujno sklepal, da ogražanim ni kazalo drugega, kakor prebiti se navzgor do Korošice, kjer je bilo pač »najbližje« zavetišče.
V resnici pa je stvar taka, da bi še ob lepem vremenu ne bilo nič dlje v dolino do Kopiš, še celo do Doma v Kamniški Bistrici ne. Pri preutrujenem človeku si razen tega srce pri sestopu lahko bolj ali manj odpočije. Tembolj pa velja to v pričujočem primeru. Kajti ne samo, da je
not navzgor ob slabem vremenu že na sebi. precej bolj utrudljiva in naporna. Tu pa je bilo treba poleg boja z viharjem gaziti še moker, lepek
sneg, ki že dobrih 100 m pod Presedijajem ni več šel. Pot na Korošico je bila torej v vsakem pri' meru težja, napornejša, daljša, tako da se lahko reče, da bi skoraj gotovo ne bilo smrtne nesreče, če bi se bila družba odločila, da se res zateče v najbližje zavetišče. Tako torej podaja to »Vestni kovo« poročilo dejansko čisto napačno podobo vse nesreče. A naloga takih poročil mora biti, da se iz njih bralce p uči o napakah in zmotah, ki so privedle do nesreče. Le tako mu bo tako poročilo v korist.
»Planinski vestnik« je strokovno glasilo slovenskih planincev in še edino povrhu. Paziti ibi moral zategadelj, da ne zaidejo vanj napake in nesmisli, ki bi jih niti v dnevniku, v naglici in površno sestavljenem in napisanem, ne smelo biti.
H kritiki sestavka „Misel slovenske skupnosti***
Nepodpisanemu kritiku, čigar imena ni težko uganiti, se zde nekatere moje trditve zmotne in krivične. O stvari bi sc izplačal daljši pomenek, na tem mestu pa naj zadostuje kratko pojasnilo.
Kar zadeva socialiste stare smeri, nimam nič proti njegovi ugotovitvi, ne vidim pa v nji nobenega nasprotja z mojo. Nisem raziskoval zadnjih vzrokov njihovega ravnanja, upošteval sem samo razloge, s katerimi običajno zagovarjajo svoje stališče in svojo politiko.
Gledo socialistične levice pa gre za nesporazum. Nisem izrekel o nji nobene splošne sodbe. Za slovensko politično življen je je zelo pomembno dejstvo, da je ta levica danes odločna zagovornica skupnega nastopa vseli naših narodnih sil v boju za naše narodne življenjske pravice. Tudi teoretično so levičarski socialisti največ prispevali k razčiščen j u našega narodnega vprašanja, k jasnemu in stvarnemu gledanju nanj. A menda moj kritik ne bo zanikal, da se tudi v njegovem taboru nahajajo ljudje, ki ne gledajo na sloven-vprašanje tako jasno ko on in najpomembnejši zastopniki njegove smeri. Nobene politične skupine ni na Slovenskem, ki bi z narodnega stališča lahko opravičeno odklanjala vsako kritiko svoje narodne politike, in tudi socialistična levica se je le postopno in ne brez raznih stranpoti priborila do današnjega svojega stališča. To bi se dalo doikumentarično dokazati z izpiski iz njenega tiska. S svojo kritiko sem mislil na posameznike iz njenih vrst Svoje sodbe nisem izrekel samovoljno, ampak na osnovi opazovanj in izkušenj.
Odločno pa se je prenaglil kritik s svojo trditvijo', da zanikam potrebo revolucionarnega narodnega boja, ker sem zapisal, da utesnjuje pojem slovenske narodne skupnosti, kdor prizna narodni boj le, kolikor je narodno načelo revolucionarno načelo Ta sklep je očitno nelogičen. Do neke meje bi še bil razumljiv, če bi bil zapisal: »poli-tičnorevolucionarno načelo«, iz zveze s prejšnjim stavkom pa je razvidno, da sem hotel povedati: »so ci a In or e vol ucion ar n o načelo«. Meni je šlo zgolj za razčiščen je pojma o slovenski narodni skupnosti. Moje prizadevanje nima s političnim oportunizmom nič skupnega.	M.
’• Glej zadnjo in predzadnjo številko lista.
Mali zapiski
Kislo grozdje
Glavni odbor »borbašev«, to je llodjerovih pripadnikov, ki so od nekda j gonili centralistično-unitaristično lajno, je bil seveda od sporazuma neprijetno iznenade.n. Dolgo je premišljeval, kako bi se dalo videti, ko dia se ni nič zgodilo, pa je nazadnje diplomatično pogledal na svetovno-politični položaj in iztaknil takšnole visokopoli-tično modrost:
Not ranja politična vprašanja, tako ta, ki so se razvila v zadnjem času, kakor tudi ona, katerih težki nasledki pritiskajo pošteno in rodoljubno narodno dušo, se lahko obravnavajo samo takrat, kadar bo zunanji poločaj popolnoma jasen in brez nevarnosti, in takrat bodo tudi borbaši dali svojo besedo, iko pride pravi čas.
Če le ne bodo do tistih časov težki nasledki sporazuma že tako pritisnili rodoljubne borba,ške duše, da ne bodo mogli dati več svoje besede brez nevarnosti, da se pokaže njihen položaj popolnoma jasen, tak namreč, da prav nič ne pomenijo.
»Hudobni duh Anglije«
»MUncbner Neueste Nachrichten«,. nemški nacionalistični dnevnik, prinaša dolg sestavek zoper angleškega ministra, za vojno mornarico Win-stona Churchilla Naslov sestavka je »Hudobni duh Anglije«. V njem beremo tudi:
Če bo Anglija v teh dneh dokončno začela poskušati, napasti nas v širši obliki, tedaj bo moral biti cilj naše dejavnosti, onemogočiti za prihodnost, da bi mogle zmeraj ogražati svetovni mir hudodelske nabave kakor Churchill.
Kako si to onemogočenje misli, dnevnik ne pove.
Urednik in izdajatelj: Vitko K. Musek, Ljubljano-