Fr. S. Finšgar: Kvišku.
489
veja brez soka in življenja na drevju. Le tanki, beli prsti, katere je objemala nekoliko zgubana koža, so se premikali in prebirali jagode velikega, črnega molka, na čigar koncu je žvenkljala srebrna svetinja ob kovinski križec. Polagoma je pririsala bo-lehna Evfrozina  blizu  kapelice  sv. Antona
puščavnika.  Kapelica je   bila   lesena,  zunaj
obita   s   smrekovim lubjem, in je imela  na
vrhu takisti stolpič   z   majhnim zvončkom.
Pred njo sta bili dve klopici iz brezovih palčk.
Sestra Evfrozina je sedla vsa spehana, zaprla trudne oči, upognila glavo, roko oprla na solnčnik in sedela tako brez življenja, kot samotni jesenski cvet sredi polja, ki čaka samo še slane, da leže še on za tovariši v grob črne zemlje. Jedine premikajoče se ustnice so pričale: Ni to mrtvi kip, še je v njem življenje. Tetko vzdrami pohrsta-vanje drobnega peska, šum kril —. Pogleda. K njej je hitela Margita. Tetki se ustnice ustavijo, oneme, oko ji zašije radostno, žalobni izraz na licu se stopi in prelije v dobrohoten nasmeh, iz katerega je gledala vsa ljubeča duša dobre tetke, ki je tako silno ljubila Margito.
„Tetica, zlata tetica!" je vzklikala Margita, ko je spoznala, da jo Evfrozina vidi. Pospešila je korake in kar skakljaje preletela še konec poti do kapelice, da ji je belkasto jutranje krilce pah-ljalo po zraku, kot bi božji krilatec plaval na perutih. Gledala je teta to zdravo življenje, to srčkano svojo strič-nico, zadovoljno, zadivljeno: Margita — utelešena veselost in živahnost, ona — strto življenje; Margita —pomlad, ona
— ovenela jesen. In skozi srce ji je zašumel
spominek spremljan od vzdiha: Tempi passati! „Dobro jutro, tetica moja! Po vsem vrtu
sem vas iskala."
„Hodila sem po vrtu, pa solnce je zame
prevroče.   Omotica  se me rada prime, zato
sem šla v senco."