-----    282    -----
Premisleki po sklenenem letošnjem učitelj-skem tečaji v Grmu.
Končal se je zopet učiteljski tečaj v Grmu. S tistimi, kateri so se še na Slapu vršili, bil je ta osmi. Udeležilo se ga je 15 učiteljev.
Kaj je dalo povod ustanovitvi učiteljskega tečaja na kmetijski šoli? Trojno prepričanje. Prvo je sledeče: Kmetijstvo na Kranjskem, posebno pa sadjarstvo, potrebno je brez izjeme povsod po vzdige. Drugo: Ljudski učitelj lahko dosti pripomore k povzdigi kmetijstva. Tretje: Kmetijski pouk na pripravnici v Ljubljani ni nikakor tak, da bi učitelji mogli kaj uspešnega storiti v povzdigo kmetijstva, posebno sadjarstva.
Tretje prepričanje je bilo najodločnejše, daje ustanovil učiteljski tečaj, v katerem se ljudski učitelji nekoliko ob deželnih, nekoliko   ob  državnih   stroških poučujejo v
kmetijstvu sploh, posebno pa v sadjarstvu. Sedaj pa vprašamo, je li z učiteljskim kurzom pravi smoter dosežen? Iz pravega strokovujaškega premišljanja tega vprašanja izhajati more le odgovor — ne. Da bi učitelji v treh tednih, kateri so odločeni temu tečaju, ne storili, kolikor se v tako kratkem času storiti da, o tem ni niti najmanje dvomiti. Posebno v sadjarstvu, pač najvažnejšem predmetu tečaja učiteljskega, poučujejo se z besedo in praktičnim navodom udeležniki uže toliko, da postanejo popolnoma zmožni drevesnice napravljati, v njih pravilno drevje vzgojevati, drevje na stalno mesto presajati, tam pravilno gojiti ga itd. Seveda se toliko izuče le tisti, kateri iz pravega, resnobnega namena pridejo v tečaj, česar pa ni ravno vsem udeležencem in vsako leto videti. Naj si še toliko prizadevajo poučujoči učitelji ia še toliko zanimajo udeležitelji, ve3 pouk je in ostane neki „sucus suci". In kaj bi ne! V treh tednih naj se učitelji pouče v šestih predmetih, kateri sicer ob rednem pouku v kmetijski šoli več mesecev, da leta zahtevajo. Koliko časa pa se v teh treh tednih ne ubije? Letos n. pr. odpadlo je vsled   prostih popoldnevov ob četrtkih
•
ln sobotah, vsled nedelj in praznikov, vsled rojstnega dne presvetlega cesarja, vsled preskušnje nič manj kakor 9 dni, tako da se je pouk istinito na 12 dni skrčil. Čas, določen učiteljskemu tečaju, porablja se res jako marljivo. Sleharni dan (razen prostega časa) je dopoludne 4 in popoludne 2 uri teoretičnega pouka. Vrhu tega so še, ako tudi ne vsak dan, pa vendar marsikateri dan praktične vaje, trajajoče po poldrugo ali dve uri, dopoludne in skoro toliko časa popoludne. Pri vsej tej veliki intenzivnosti hiteti morajo poučujoči učitelji vendar kolikor le mogoče s poukom, ker sicer premagajo premalo tvarine. Slušatelji so pa tudi odločno prevpreženi, kajti ob najhujši vročini po šest ur na dan sedeti ter poslušati, vrhu tega pa še pred poukom in po pouku praktične vaje imeti, to ni ravno kar si bodi. Učitelji, kateri pridejo v tečaj, žrtvovati morajo 3 tedne počitnic, poučujoči učitelji pa ravno zaradi tega učiteljskega tečaja nimajo nikakih počitnic. In kaj pa se doseže naposled z vsem tem? Odločno veliko premalo, kakor uže rečeno, le „sucus suci!" Ljudski učitelj biti bi moral v kmetijstvu veliko boli podkovan, veliko bolj vsestranski izobražen, da bi mogel lepi nalogi „povzdigovati kmetijstvo" po svojem stanu istinito ustrezati. Sedaj vprašamo pa še nekaj. Alije pa morebiti pouk, katerega dobivajo ljudski učitelji v učiteljskem tečaji, po ceni? — Nikakor ne? Pouk 15 učiteljem stane nad 500 goldinarjev vsako leto. Kako popolnoma opravičeno, kako prekoristno bi pač ne bilo, k tej vsoti še 500 gld. dodati ter na učiteljski pripravnici v Ljubljani nastaviti stalnega strokovnega učitelja kmetijstva. Tam raztezal bi se lahko pouk na vsa štiri leta. V tem času, poučil bi lahko dotični učitelj pripravnike v najpotrebnejših vejah splošnega kmetijstva (poljedelstva živinarstva) temeljito teoretično, praktično pa v ljudskem učitelju odločno najkoristnejših panogah: v sadjarstvu, zelenjedarstvu, cvetličarstvu, čebelarstvu. Vrt okolo pri-
pravnice, drevesnica c. kr. kmetijske družbe, privatni vrtovi okolo Ljubljane bili bi strokovnemu učitelju kaj ugodni demonstracijski predmeti. Učiteljski pripravniki, in sicer vsi (ne pa le nekateri prostovoljci, kakor v sedanjem učiteljskem tečaji) bili bi primorani kmetijstva se učiti. Pouk bi se vršil polagoma, namreč primerno razdeljen, ne pa vihroraa, kakor v učiteljskem tečaji. Pouk bi bil dosledno, kolikor potrebno, temeljit, ne pa površen. Denar, katerega bi strokovni učitelj stal, dona-šal bi vsej deželi stotere obresti. Zato je pač potrebno, in skrajni čas je vendar uže, da pričnejo naši deželni, od kmetijsk h občin voljeni poslanci to reč v slavnem deželnem zboru resno, odločno razpravljati. Odlašati ni treba s tem vprašanjem pač nič več ; kajti vzlic trtni uši, vzlic vedno veči kupčiji s sadjem, vzlic množečim se občilom (železnicam) potrebno je pač, da se osobito povzdigi sadjarstva največ pomoči naklon:. In tako urejen kmetijski pouk na učiteljski ] ripravnici gotovo ne bi bil poslednje, mat več najmočnejše pospešilo.
(Konec prihodnjič.)
-----    283     -----
List 37.
Premisleki po sklenenem letošnjem učitelj-skem tečaji v Grmu.
(Konec.)
S kmetijskim poukom na učiteljski pripravnici urediti bi se moralo pa ob enem tudi vprašanje glede vrtov ljudskih šol. Ni nam sicer znano, je li uže postavno določeno, da mora vsaka ljudska šola na deželi imeti tudi svoj šolski vrt, toliko je pa gotovo, da bi ga vsaka ljudska šola imeti morala. Šola brez vrta je pač vojašnica brez vežbališča. Da bi kak učitelj s svojimi vsakdanjimi učenci dokaj uspeha dosegel s kmetijskim poukom, posebno pa v sadjarstvu,   na  to  niti  misliti ni, otroci so
vendar le otroci. Veliko veliko več lahko doseže z učenci ponavljalne šole, največ pa odločne z odraslimi mladeniči, mladimi možmi, katere povabi ob nedeljah in praznikih v šolo, oziroma na šolski vrt, da jih tam poučuje in jim stvari praktično razkazuje. Pa recimo, v tem ali onem kraji učitelju nikakor mogoče ni, dobiti si takih poslušalcev, — šolski vrt, drevesnica, ostane vendar le jako potrebna, da neogibno potrebna; ker ravno ona vpliva na povzdigo sadjarstva odločno najbolj. Pojdimo v one kraje, kateri pri nas uže dandanes zasadi obilega sadja slove, in vprašajmo občinstvo, od kod imajo pri njih toliko in tako lepega, žlahtnega sadja? Gotovo nam odgovore, da je uže pred več leti neki župnik, učitelj ali pa posestnik napravil drevesnico ter sadno drevje iz DJe ali prav po ceni, ali pa še celo kar zastonj razdejal ljudem ter jih tako za sadjarstvo vnemal. V drevesnici ljudske šole vidijo ljudje priliko, kako si sadnega drevja lahko dobodo brez dolgih potov. Pogled na njo uže opominja, lepota drevja pa kar mika, vleče. Ako je še drevju cena jako nizka, ako ga je morebiti še celo le za „Bog plačaj" udobiti, potem nikakor ni več dvomiti, da se sadjarstvo ne bode pričelo hitro ukoreninjati ter razširjati. Ako toraj ni še postavno določeno, da mora vsaka ljudska šola na deželi imeti svoj lastni vrt, svojo drevesnico, pač je slednji čas, da se to določi, postavno sklene. Samo priporočanje, samo opominanje ne pomaga dosti, navadno še celo nič. „Moraš", to je beseda, ki kaj izpa. Kakor hitro pa imajo šole svoje vrte, potem je pa tudi kar neobhodno potrebno, da se osnujejo pravila, katera določajo, kaj in koliko mora dotična občina k napravi in vzdrževanju šolskega vrta prispevati, komu ga je, ako ima šola več učiteljev, oskrbovati, kako naj se drevje oddaje, po kateri ceni itd. Dokler ni vse to vrejeno, nimajo šolski vrtovi nikakega pomena, kajti koliko je .-lučajev, Kateri pravi namen kar uničujejo, ali pa vsaj mečno zavirajo. Možen je na pr. slučaj, da občina šoli prostor za vrt določi, pa obzidati, obgraditi, globoko prekopati ga uže noče, in tako ostane prostor leta in leta njiva učiteljeva ali pa še celo župnikova. Mogoče je, da občina vrt napravi, toda, kadar pride na njem na vrsto delo, katero zahteva težakov, noče jih dati občina, za potrebni gnoj, sadno seme, cepiče, divjake itd. noče nič vedeti, vse naj bi učitelj sam si priskrbel, nazadnje pa še morebiti drevesca zastonj oddajal.
Po mnogorazrednicah ima redno nadučitelj šolski vrt v oskrni. Ali koliko je takih nadučiteljev, kateri se učiteljskega kurza nikedar niso udeležili, kateri o sadjarstvu le malo ali celo nič ne razumejo, dočim je mogoče, da so podučitelji bili v tečaji, in se stvari prav dobro priučili, pa — gledati morajo, kako nadučitelj po drevesnici šušmari, ali pa kako še celo krompir, fižol itd. za svojo obitelj prideluje. Kaj napačno, ali kar naravnost brezumno je pa tudi to, da se z enerazrednice dostikrat prestavi, umirovi, ali da sploh z nje otide učitelj, kateri je drevesnico gojil, pa se namestu njega na-
mesti — učiteljica. Pri nastavljanji učiteljev morali bi na vsak način ozirati se na šolski vrt. Prav mogoče je, da učitelj drevesnico zgol ob svojih stroških vzdržuje, ker občina za njo nič vedeti noče. Kadar pa drevje do-raste, hoče ga marsikedo zastonj udobiti, češ, saj je vendar drevesnica občinska i. t. d. Tako se začno prepiri, katerih navadna posledica je ta, da učitelj opusti oskrbovanje drevesnice ter se raje krompirja , fižjla, zelja, itd. loti.
Kakor je toraj jako jako zaželeno, celo neobhodno potrebno, da se naši deželni poslanci za ureditev kmetijskega pouka na pripravnici ljubljanski krepko potegnejo, potrebno je tudi, da se vprašanje glede vrtov ljudskih šol uredi. V ta namea sklicati bi moral po dotičnem sklepu slavnega deželnega   zbora,   ali veleslavni   deželai
oclbur aii visoka deželna vlada ali slavni deželui šolski svet enketo strokovnjakov in šolnikov, da bi sestavili taka pravila.
Bog, dal, da ne   ostanejo   te besede  le na papirji!
Dostavek uredništva.
Povsem se strinjamo z vsebino tega članka, ki se ujema s tem, kar smo vedno v našem listu poudarjali ia zahtevali. Žal, da je malo upanja, da bi kaj dosegli, ker odločilni učni krogi kmetijski pouk na pripravnici ravno tako stavijo za druge malo vredne malenkosti, na pr. za svetovno važno vprašanje, ali so boljše pisanke z modrimi ali črnimi črtami, kakor je pri nas v Avstriji sploh kmetijstvo zadnje, za kar so kedo briga. V učnem črteži za pripravnice je za kmetijski pouk tako lepo skrbljeno (t. j. na papirji), kolikor le more želeti človek, ki je vnet za napredek našega naroda. To pa vse nič ne koristi, dokler bodo zvrsevali ta posel osebe, ki so za kat druzega Kolikor si bodi sposobne, o kmetijski praksi pa niti pojma nimajo. Dokaz temu slaboznani šolski vrj ljubljanske pripravnice. Koliko je pisanja posvetovanja itd., predno se odobri kaka učna knjiga ali učilo, a za šolski vrt, ki je učilo, s katerega važnostjo se ne sme katero si bodi meriti, ne zmeni se nihče! Pa tudi čemu, saj je namenjen le pouku o kmetijstvu, ki je in ostane pasterka med drugimi, če tudi popolnoma nevažninii predmeti. Želeti bi bilo, da bi se vis. deželni zbor resno zanimal za to reč in da bi se prav nič ne brigal za ona običajna poročila, katera dohajajo, če se dotičniki na odgovor zovejo.
----    290    ----