I ran se z bogato filmsko zgodovino umešča med velike kinematografije z lepim številom slovečih režiserskih imen, markantnim obdobjem t. i. iranskega novega vala in zvesto bazo mednarodnih oboževalcev, ki jo sestavljajo tudi številni pomembni zahodni kritiki in filmski ustvarjalci. Kljub tem odlikam ne predstavlja ravno stalne tarče bezljave pozornosti globalne filmske javnosti. Sicer iz teheranskih študijev vsako leto vznikne kakšna festivalska muha enoletnica - na LIFFu 2010 je npr. marsikoga očaralo popotovanje v iranski ročk underground. Perzijske rokerske mačke (Kasi az gor-behaye irani khabar nadareh, 2009, Bahman Ghobadi), ki je tudi sicer uspešno zastopalo zeleno-belo-rdeče barve na evropskih filmskih srečanjih (predvsem s posebno nagrado cannske žirije v sekciji Poseben pogled). In vendar hitrega mednarodnega uspeha v dimenzijah, ki jih je dosegel režiser rn scenarist Asghar Farhadi s svojo najnovejšo mojstrovino Ločitev (Jodaeiye Nader az Simin, 2011), iranski film ne pomni. Oskar za tujejezični film, ki je tudi prvi »zlati kipec« z domovanjem v Iranu, je zgolj nadel krono izjemnemu festivalskemu letu, s kar sedemdesetimi nagradami na skoraj vseh etapah klasičnega obhoda Le tourdu monde filmske industrije, obenem pa je bil uvrščen tudi na številne najuglednejše letne preglede in lestvice. Revija Time je režiserja celo umestila na svoj letni spisek stoterice najvplivnejših ljudi na svetu. Obenem gre za finančno daleč najuspešnejši iranski film doslej z deset milijonskim dobičkom v mednarodni distribuciji. Vse našteto postavlja pomemben mejnik v razvoju in predvsem samozavesti iranske kinematografije.
Seveda pa ta triumf beležimo v času, ko niti filma niti evforičnih gest zahodnih filmskih žirij ne moremo interpretirati brez temati-zacije politične atmosfere, ki ju obdaja in prežema.
Iranska kulturna politika in Farhadi sta vse od zasnutkov filma do njegovega uspeha igrala strateški pingpong. Začelo seje s prepovedjo, ki je Farhadija zadela zaradi javne podpore zaprtima kolegoma Mohsenu Makhmalbafu in Jafarju Panahiju. Farhadi se je pozneje opravičil in ponovno pridobil dovoljenje za snemanje. Ko je postalo očitno, da je film uspešnica in da je »ljudstvo« nad njim navdušeno, je politična nomenklatura umirila svoj ton. Milijoni Iračanov so bdeli pozno v noč, da bi lahko videli Farhadijev prevzem najbolj zaželene nagrade filmskega sveta in njihovo iskreno ekstatičnost si lahko ogledamo tudi na številnih spletnih posnetkih, ki dokumentirajo celonočno rajanje. Prav zato je naslednja poteza oblastnikov dvignila marsikatero obrv; prepovedali so proslavo ob Farhadijevi zmagoslavni vrnitvi iz Holivuda. Za bizaren zaključek zgodbe pa so poskrbeli na briljanten način: obenem so namreč navdušeno čestitali režiserju, daje na podelitvi oskarjev premagal Izrael.
Nič manj politično naelektrena - četudi z drugačno vtičnico - ni zahodna recepcija Ločitve. Glede na to, da je vojaški spopad »dobrih fantov« z bližnjevzhodnim težiščem »osi zla« v določenih kulturno-medijskih strukturah postal že kar neizogibno dejstvo bližnje prihodnosti, se pogosto zastavlja vprašanje, koliko je imel s celotno zgodbo o uspehu opraviti film in koliko zgolj njegove potencialne politične implikacije. Ko cinični filmski kritik še pred ogledom filma v istih medijih zasledi citat iranskega konzervativnega pisatelja Masouda Ferasatija, da filma ne mara zato, ker naj bi prikazoval »umazano sliko iranske družbe, kakršno želijo gledati zahodnjaki«, se pripravi na to, da mu bo po ogledu pritrdil. Zahodno občinstvo od bogate in kompleksne produkcije »tretjega sveta« najraje konzumira predvsem enostavne naradje o zlih, neracionalnih, nedemokratičnih sistemih, zoperstavljenih preprostim, dobrim
in lepim orientalcem, ki si kljub svojim nenavadnim običajem v najglobljih kotičkih src želijo isto kot mi, ljudje svobodnih dežel. Ločitev pričakovanja našega ciničnega filmskega kritika postavi na glavo. Skozi filtre festivalskih nagrajevalskih lobijev je tokrat dejansko pricurljalo nekaj izjemnega. To sicer še ne odgovori na naše vprašanje o (pozitivni?) politični diskriminaciji filma, pa vendar ga postavi v povsem novo luč.
Postane namreč jasno, da obe politični recepciji Ločitve - se pravi tako kritika iranskih podpornikov družbenega statusaquo, ki v filmu vidijo priliznjeno pečanje s škodoželjnim Zahodom, kot tudi tistih ameriških kritikov, ki film hvalijo zaradi domnevne subtilne subver-zlvnosti znotraj še dovoljenih cenzorskih norm - povsem zgrešita bistveni naboj filma. Čeprav se režiserjeva (in s tem tudi gledalčeva) obtožnica premika od osebe do osebe, se osnovni občutek, da se jim dogaja krivica, ne menja, ampak ostaja pri vsakem izmed njih. Že prvi kader nas postavi v prvoosebno vlogo sodnika in ta vloga ostane z nami skozi ves film.To na zanimiv način učinkuje tako, da na neki način sprejmemo sodno platformo, ki bi se nam v drugačni zasnovi prisiljeno upirala, ker je pač za naše pojme politično nekorektna. Pod Farhadijevo elegantno taktirko nekako ponotranjimo tuj svet: prisega na Koran; prekletstvo, ki čaka lažnivca; bičanje kot odpustek za moralni prekršek; vse to postanejo zgolj elementi, s katerimi računamo in v katere vpletamo celotno paleto oseb, da bi ugotovili, kdoje krlv.Vednoje namreč nekdo kriv.
Zanimivo je tudi to, da na poglavitne očitke iranskih kritikov predhodno opozorja že sam avtor filma, ko jih izreka skozi besede nastopajočih. Režiser je v tem smislu prav prek svoje pripovedi vedno korak pred svojimi kritiki. In vendar Ločitev ni aktivistični film - prav to je tisto, kar ga napravi za resnično »nevaren« izdelek. Presega kakršnokoli instrumentalnost; tisto, čemur služi, je skrito v njem samem. Beseda, ki se v tem oziru najpogosteje pojavlja v bolj premišljenih recenzijah filma, je človeškost. V Ločitvi namreč nimamo opravka s heroji, z zlikovcl in generičnimi liki, topovsko hrano za dogodivščine peščice antagonistov. Prav vsak lik je skrbno izoblikovan do te mere, da bi okoli njegove situacije lahko nastala nova zgodba. Vsaka oseba v filmu je po svoje prikupna in vsaka hitro nakaže določene karakterne pomanjkljivosti, kar vzpostavlja edinstven položaj gledalca; vajen junakov vseskozi menja svojega junaka. Velika zasluga za ta učinek gre tudi odlični igralski zasedbi.

Četudi je levji delež Farhadijevega projekta opravilo pisanje scenarija, pa je treba pozitivno izpostaviti tudi njegovo režijo. Gre za minimalističen, skoraj dokumentarističen slog s funkcionalno postavitvijo kamere in z asketskimi zvočnimi kulisami, ki vzdržujejo neobičajno napetost. Farhadi se izogiba pretencloznim dolgim kadrom; vedno raje pove premalo kot preveč, in ko pove premalo, to stori z razlogom. Ta odlika je očitna predvsem v zadnjih kadrih, ki se odvijejo v enega izmed najspretnejših filmskih zaključkov zadnjih let.
Farhadi z Ločitvijo gledalcu razgrinja edinstveno mišljenje nepravičnosti, ki politično osredotočenost na krivdo premešča v motrenje temeljne dinamike krivičnosti brez krivca. Ta dinamika obuja vrhunce tragiške umetnosti, grajene na pristni izkušnji usodnosti, bremena in blagoslova zaznamujoče preteklosti ter ne nazadnje nikdar obljubljene, a vselej približujoče se katarze. Takšna postavitev seveda presega destruktivno dediščino ideje spopada civilizacij, v katero v zadnji instanci sodijo tudi vse omenjene ozko-glede politične interpretacije filma z obeh osi. In vendar presežni impulz Ločitve ni nekaj, kar bi lahko nevtralizirali s primitivizmom: če je občutje tega impulza vsaj delno pripomoglo k svetovni slavi filma, katarza, ki jo Ločitev zamolči, še vedno vztraja v svojem nikdar obljubljenem približevanju.