Govor dr. Tavčarja pri proračunski razpravi 20. marca t. I. (Dalje.) ščuvavanje zoper šolo. Ekscelenca se lahko s tem opravi.uje, da je izSlo obrekovanje od kmečkega zastopnika, ki ne pozna pravib razmer ter je postal v tej zadevi trobilo onega fanatičnega dubovništva, ki vlada na Gorenjem Štajerskem. (Prav dobro!) Na oni goror tudi nisem posegel iz vzroka, ker ni vsled inzultov, ki jib je vrgel gospod Hagenhofer zoper državna učiteljiš.a in implicite tudi zoper učiteljstvo, tedaj zoper stan, ki ima za moderno držaro vsaj oni pomen, kakor dubovniški stan (pritrjevanje), nastal v Visoki zbornici vibar ogorčenosti in recimo, vibar ugovajanja, kakšen bi bil nastal gotovo svoje čase! Zborniea se seveda lahko s tem opravičuje, da še ni celjsko vprašanje rešeno, in da je tako desnica kot levica popolnoma opravičena, če se pogajati za ljubav gosp. Hagenbofcrja in njegovih tovarišev. (Prav dobro!) Ta ljubav se bo morala drago pla.ati, naj se že obrne Hagenboferjevo srce grofu Stiirgkbu ali kateremn oboževatelju na tej strani visoke zbornice. (Prav dobro!) Celjska zadcva mora končno privesti do tega, da se bodo svobodomisclni clemcnti med seboj razmesarili. Oni, ki si bodo polnili vreco, bodo klerikalci! Toda na dan cerkvenega žegnovanja pridigovati pamet, je brczuspcšna stvar. H govoru gospoda Hagenhoferja sem se povrnil edino le iz jjzroka, da konštatujem, da se nazori, ki jib goji gospod Hagenhofer o državnih učiteljiščih, popolnoma krijejo z mnenjem, ki ga je naša klerikalna stranka od nekdaj izrekala o srednjib šolah sploh. Nasi Hagenboferji so razumeli, ljudsko množico naščuvati zoper šole splob in zoper srednje sole še posebej. (Klic: To ni res!) Pri nas na Kranjskem je to res. Ako ste Vi Hagenbofer, tedaj stanujcte na Gornjem Štajerskem, in tam bo pač ravno tako resnično, kakor pri nas. (Pritrjevanje.) Tem državnim zavodom se očita, da so gojiš.a brezverstva, da se v teh mladina pokvari ter izneveri od očetov podedovani veri. Povsod pri nas odmeva pesem, da Skofje proklinjajo sedanjo šolo, da vodijo sedanje šole prostozidarji ter da ista zasleduje edini namen, pri mladini iztrebiti vero 8 koreninami Tred. To je grda pesern, lažnjira pesem, ki jo tem rajsi zapojo od gotovih strani, ker si je ta stran, ki dela z razkošjem in lažjo, svesta lažnivosti svoje pesmi. Mi pa, ki zastopamo v ljudstvu stališče prosvete, se nočemo nikdar umakniti pred tern pretvaranjem in obrekovanjem šole, mi bočemo nalašč vsakemu skofu in kardinalu javno priznati, da zadostuje današnja šola, najsi se že imenuje ljudska ali srednja šola, tudi z ozirom na takozvano nravnoversko vzgojo popolnoma vsaki pošteni in pravični zabtevi. Nikdar ne bomo dopustili, da zdrknejo naše srednje šole do simplih bogosIoTnih pripravnic in da se potisnejo v izgajališča nezdravega svetohlinstva. Tudi tega ne borao nikdar pripustili, da se one ve.ne resnice, ki obstojijo vkljub sv. pismu in papeževim enciklikam, razlagajo nasi mladini na Ijubo nravno-verski vzgoji, po kroju kakšne konfesijc nrezane, meglene in otemnele. Malemu slovenskemu narodu, ki se hoče ohraniti, in ki bi se tudi udeležil v skromni obliki velikega konkurenčnega boja narodov, želimo za bodočnost prosvetljene generacije; vsled tega ne pripustimo, da bi našc srednje šole tako globoko padle, da ne bi ničesar drugega vzgojevale, kakor potubnjence in klečeplaznike, ki bi se ravnokar omenjenega konkurenčnega boja z nobenim drugim sredstvom ne mogli udeležiti kakor z molitvenikom. Učnauprava in klerikalne zahteve. Kar nas pri tem napolnuje s skrbmi, je dejstvo, da prihaja državna naučna uprava klerikalnim željam na pol poti nasproti, vsaj na Kranjskem je tako. Gospoda moja, ne varajmo se. Naša naučna nprava se je začela povračati k vzgojnim na.elom konkordatne dobe! Pečat svetoblinstva se zopet pritiska našim srednjim šolam in veroučitelje se dela z državno voljo za vodilne osebe na teb zavodib. Gospod Hagenhofer, Vi se smejete; toda na Kranjskem je tako, smejte se kolikor se hočete. V Avstriji se snčemo zopet enkrat na krivi sledi, ker se smatra, da more le katolicizem Avstrijo rešiti. (Pritrjevanje.) Gospoda moja! Katoliška vera, najsi tudi prestavlja gore, državnih dolgov ne poplača. (Veselost.) Cesar potrebujemo, je samostojno misleč, izobražen naraščaj, in kar smemo zabtevati od naših srednjih šol jc, da nam vzgoji tak naraščaj. Toda zelo sc bojim, da bo kmaln prišlo tako daleč, da nas srednje šole nc bodo zalagalc z drugim, kakor z redovniškimi decki, ki bodo hlinili pobožnost, klečeplazili pred dubovniki in ne bodo imeli zmožnosti, se navduševati za višje ideje in namene. S takim naraščajem naj se potcm izkopljc slovenski narod iz duševne sužnosti, v kateri scdaj tiči? Viditc, gospoda moja, tukaj se gre za vprašanjc obstoja in življenja slovenskega Ijudstva. In tu naj bi mi svobodomiselniki ne postali nervozni, ako se pri nas namenoma dela na katoliziranje državnih učnih zavodov? Tu imajo na primer Uršulinke t Ljubljani privatno ueiteljiš.e. Slabotna rastlinica, kakor so povečini vsi enaki zavodi, ki jih vodijo pobožne nnne. Toda kranjski deželni šolski svet se je požuril, predlagati pri naučnem ministrstvu pravico javnosti za to skrajno nepotrebno in enostransko nčilišče in uverjen sem, da prispe ta pravica javnosti, če že ni, prav kmalu, ker se pač pri naučnem ministrstvu ravnajo po načelu, da se samostanom, prelatom in ednakim faktorjem ne sme nikdar ničesar odreči. Nunc dobijo uciteljiš.e, škof svojo katoliško ekstragimnazijo! Kaj preostane potem za ljudstvo ? Omejenost za vse ve&ne čase! Gospoda moja, takozvano katoliziranje državnih učnih zavodov ni za Kranjsko prazna beseda. Hoče se ga imeti, in sicer se ga hoče imeti od zgoraj. In t tem je velika nevavnost! To se kaže med drugim tudi pri imenovanju ueiteljstva. Popolnoma javno je, da se ozira naučna uprava pri teb iinenovanjih na versko-nravno mišljenje. To verskonravno mišljenje se pri nas mnogo zlorablja, najbolj sereda pri kompetencab! In pri tem se ne da tajiti, da smejo pri nas osebe klerikalnega mišljenja mnogo zanesljiveje računati na nameščenje, kakor osebe, ki ne prikrivajo svojega svobodomiselnega prepričanja. Ako je prosilec rrhutega duhovnik, niti ne more propasti. Izgled: Tu iraamo gimnazijo v Kranju na Gorenjskem, ki mora mnogo trpeti pod prenapetostjo klerikalnega ravnatelja. Ta mož, čigar kvalitete so v ostalem precej skromne, si je vbil v glavo, sestaviti svoj učiteljski zbor iz samih priznanih rimskih pristašev. In naučna uprava mu gre pri tem prav rada na roko. Pred nedavnim je prišlo v Kranju eno učno mesto v popolnitev. Na zavodu je bil ubog vrag, ki je deloval v Kranju že približno štiri lcta kot suplent. In služba ubogega suplenta gotovo ni taka, ki bi mogla vzbujati posebno veselje v življenju. Sklepalo se je tedaj, da razpisana služba ne bo usla temu suplentu, ker je spadala v njegovo stroko, posebno ker je isti — ako se prav spominjam — doktor filozofije in vrhu- tega šc prav dobro kvalifikovan. Razun tega sc jc, kakor rečeno, ubijal že nekaj lct na tem zavodu v Kranju. Vkljub temu je predlagalo ravnateljstvo primo loco za izpraznjeno raesto nekega povse še mladega duhovnika iz Ljubljane, in to edino zaradi tega, ker doma.i prosilec v svojein zasebnem življenju ni skrival pri raznih prilikab svojih svobodomiselnih nazorov. Službo je sevcda dobil mladi duhovnik! Ko sem potem, ne da bi bil govoril ali dopisoval s propadlim kandidatom — osebno ga niti poznal nisem — javno ožigosal ta slučaj krieeče krivice r našem svobodomiselnem glasilu, zamerili so to v naučnem ministrstvu, kateremu je najbrže gimnazijski ravnatclj stvar ovadil, zelo hudo. Ocitno se je nameravalo mladega moža, čegar zadeva je prišla brcz njegove in le vsled moje krivde v javnost, v njegovi eksistcnci kratkomalo uničiti, pri prihodnji kompetenci ga istotako niso imenovali, in naučno niinistrstvo je pustilo rajc službo nepopolnjeno, kakor da bi bilo imcnovalo svobodomiselncga kandidata. (Čujte!) Na srečo so me potem poslali kot zastopnika deželuega odbora v deželni šolski svet kranjski, in napeti sem moral vse sile, da sem jib prepričal na zgoraj, da ne more omenjenega kandidata zadeti najmanjša krivda zaradi onega priobčenja t ,,S1ov. Narodu". Pozneje je bil imenovan, kar tudi s tem konštatujem. Škofovi zavodi. Sovraštvo zoper srednjo šolo kaže naš knezoškof naravnost na fanatični način javno, posebno v svojib pastirskih pismib, v katerih zastruplja ljudsko mnenje; isti je podvzel — in o tem sem že cnkrat govoril v zbornici — da sezida za ves slovenski narod velikansko privatno giuinazijo na ljubljanskem polju; stvar se zveže s katoliškim konviktom, in najboljši in najizvrstnejši mladeni.i iz vseb pokrajin naj bi dobili po možnosti brezplačui sprejem. Vzgoja bo katoliška, pretirano katoliška, [tedaj nespamctna, in znanje, ki se bo podajalo na tem zavodu, bo škofijsko, tedaj polovičarsko znanje! Lahko si predstavljate, gospoda moja, da mi, v kolikor pripadamo svobodomiselni stranki, mislimo le s strahom, kako uničujoče bo vplival tak zavod, ako se res uresniči, v krogih slovenske inteligence. Nikakor ni potrebno to posebej povdarjati. Surova stavba tega Zwingei-ja slovenskih duhov jc žc zgotovljcna. Le sredstva so, hvala Bogu, pošla! Stavba bo morda do svoje zgotovitve veljala 1,500.000 K, letni zdržujoči stroški se z 150.000 K ne računajo previsoko. Pokritja tcdaj ni, in zatekati se mora k edino možnemu sredstvu: k pobožnemu beračenju! Pri nas se vsaka stara žcnska, ako berači, vsak brezposelni dclavec, ako se obrne mimogredc na javno dobrosrčje, brez usmiljenja zapre; na Kranjskem pa je smel postati knezoškof ob radostnem pritrjevanju vlade prvi -febtbruder" v deželi. S tem privoljenjem je izročila pred vsem revne ljudske sloje za stoletjc najgršcmu izkoriš.anju; oškodovala pa jc tudi škofovo stališče zclo mo.no, kajti škof, ki .isto javno preži za zadnjiin vinarjem nbogega moža, je za stalnost nezdižljiv, in žc v naprej se da proračuniti monient, ko bo padcl do karikature žkofa. No, izkoriščanje ljudstva se ne da več zabrauiti, ko je k njegovi organizaciji ponudila enkrat vlada svojo roko. Toda knezoškof ljnbljanski hc5c v prilog svojim muham, v prilog svojemu takozvanemu katoliškemu gimnaziju ljudski mošnjiček do dna izberačiti, hoče tudi — in zopct s pomočjo Arlade — dobro situirane in dobro findirane škofove posesti na škodo svojim naslednikom na nečuven način izrabiti. Tu naj se prcd vsera opustošijo prekrasni gozdovi škofove graščine v Gornjemgradu. Nič kot goličave ho.c knezoškofijska niilost zapustiti svojim naslednikom na ljubljanskem škofijskem prestolu, prebivalcem Savinjske doline pa plohe in povodnji. Da se štajerski zastopniki proti temu ne branijo, mi je neumevno, posebno kcr jili slišim toliko jadikovati o vodnih poškodbah v Savinjski dolini! Kakor rečeno, ne le graščina Gornjigrad, temuč tjuli nepremična last knezoškofijskih nadarbin na Kranjskem se hoče potratiti za nepotrebno katoliško gimnazijo. Škofijski dvor ima v Ljubljani in ljubljanski okolici zelo lepa posestva, ki bodo, po parcelah razprodana, gotovo vrgla skupička 400.000 K. In sedaj, gospoda moja, je Ijubljanski knezožkof z vso resnobo — in v tem tiči vzrok, zakaj sem spravil zadevo v razgovor — vložil pri naucneifl ministru predlog, v katerem se prosi za privoljenje k prej omenjenemu parceliranju. Isto.asno predlaga cerkveni knez, da se od pričakujoče skupnine 400.000 K znezek 40.000 K za knezoškofijske nadarbine plodonosno naloži, ostanek 360.000 K pa se porabi v pokritje stavbenih stroškov pri škofijski gimnaziji. (Čujte! Čujte!) In sedaj sem radoveden, ali bo sedanji gospod minister za kultus — ta kulturni človek gospoda Starzynskega — podelil svoje privoljcnjc k tej požigavščini za bodoče Ijubljanske škofe. Najbrže! V eri Hartel moramo pač biti na vse pripravljeni, morebiti tudi na to, da se v isti položi vogal k oni organizaciji, s katero bo knezoškof Jeglič duh slovenskega naroda za vcdno zrezal in Ijudstvo samo izrocil za vedno poneumnenju. Prijetna pri tem je okolnost, da ekscelenca med dva puhavca, o katerih je nedavno govoril, pri nas ne raore priti. Toliko mu lahko zajamčim, da ga na Kranjskem ne bo nikdo obdolžil prostozidarstva. (Koncc prihodnjič.)