Inserati ee sprejemajo in velja tristopna vrsta:
8 kr., Ce se tiska lkrat, 12 „ „ ,, ,. 2 „ „ ,, „ ,, 3 „ Pri vefkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
R o k o p Is
<ne vračajo, nefrankovana pisma se 110 sprejemajo.
NaroCnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija na Dunajski cesti št. 16 v Medija-tovi hiši, II. nadstropji.
Po pošti prejeman	velja:
Za eelo leto . . 10 gl. —
Za polleta . . 5	„ —
Za četrt leta . 2	„ 50
kr.
Političen list za slovenski nni
V administraciji velja:
Za celo leto . . 8 gl. 40 k Za pol leta . 4 „ 20 „ Za četrt lota . . 2 „ 10 „
V Ljubljani ua dom pošiljati, velj& (50 kr. več na leto.
VredniStvo je Florijanske ulice štev. 44.
Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek, četrtek in soboto.
Papež Pij VI. v Ljubljani.
Danes, IG. marca 1882 doteklo je 100 1 e t, o d b a r bo b v. O č e , r i m s k i p a-pežPij., na potu iz Rima na Dunaj prebivali v srcu Slovenije, v beli Ljubljani. Ali se ne spodobi nam Slovencem, kot vernim otrokom sv. kat. Cerkve, da-našno stoletnico papeževega obiskovanja s posebno hvaležnim srcem obhajati? Kdo bi si upal tajiti, da navzočnost sv. Očeta rimskega papeža v naši sredi imela je mogočen — če tudi le posreden upljiv na ohranenjenje naših dveh najdražjih biserov: prave edino zveličavne sv. vere, in našo slovenske narodnosti! To bi rad v sledečih vrsticah čast. bralcem v spomin današnega imenitnega dne na srce položil, da bi jih navdušil za bv. vero in za drago nam domovino.
Pičli prostor tega članka mi nikakor ne pripušča na drobno razlagati dogodeb onih časov, ki so primorale sv. Očeta Pija VI. zapustiti grob prvakov bv. apostolov Petra in Pavla, zapustiti sv. mesto Rim, zapustiti Lsško deželo in se napotiti v naše kraje, Bn podati na Duna', v prestolno meBto, takrat še ne avstnjanskega, ampak nemško-rimskega cesarstva, obiskati cesarja Jožefi II. Posvetne vlade so tiste čase od vseh strani stiskale prestol sv. Petra, in rimsko-nemški cesar Jožef II., poklican braniti pravice bv. Cerkve, je svoj poki c popolnoma zgrešil. Pripoznati se mor«, da cesar Jožef je imel sploh dobre namene in srce za blsgor svojih ljudstev in naj bi bil
le časne in državne reči prestvarjal in vravna-val, bil bi lahko naj veči dobrotnik, slavljen na veke. Ali zapeljan po tadajnih vzorih in 7,nabiti še bolj po brezvernih, Cerkvi naravnost |sovražnih služabnikih (llluminatih, framasonih), 'je zašel na napačno pot, ki je bila Cerkvi in državi pogubna; kar je sam preti svojo smrtjo očitno spoznai, deloma tudi preklical. Naj bi bil dalje živel, bil bi naj berž vse spet po moči na pravo pot nazaj poravnal, ali — bilo je prepozno — smrt ga je prihitela. Pa — priobčimo zgodovinsko črtico. Takrat cesarju Jožefu ni bilo nič bolj pri srcu kakor želja, odpraviti papežev upljiv na cerkvene zadeve v našem cesarstvu, ter vso oblast, duhovsko kakor svetno v svojih rokah združiti. Ukazal je Bvojovoljno zatreti 700 samostanov, odpraviti vse bratovščine, njihovo premoženje pobrati in ga spraviti v nove, od njega ustanovljene (verne matice, .,religionsfonds" imenovane) blagajn ce. Posamezne škofiie dal je celo po svojem omejiti, odpravil je škr.fovska semenišča, in na mesto njih vpeljal njegovega duha navdana „«kupna semenišča" — da, celo škofe je hotel postavljati brez papeževega potrjenja. Sploh bi bi najrajši kat. cerkev na Avstrijskem ce'o od cerkvene edinosti v Rimu od-loč i. Sv. Oče Pij VI. ga po pismih in po svojih poslancih opominjali, rotili in prosili od.:topiti od pota, ki pelja v pogin, ue toliko bv. Cerkvi, ki je na skalo sezidana, kakor svetnim državam, kterim je zatiranje cerkvene oblasti — po spr čevanji zgodovine — vselej naj več škodovalo. Bilo je zastonj. Cesar
Jožef ne neha na cerkvenem polji prenarejati. Sv. Oče sklenejo podati se na Dunaj, da bi svojo navzočnostjo in svojo zgovorno besedo cesarja pregovorili, ustaviti državi kakor Cerkvi pogubne novotarije na cerkvenem polji. Dne 27. februarija I. 1782. zapustijo papež Pij VI. sv. mesto Rim, dne 16. marca dospejo v Ljubljauo, dne 22. marca pa na Dunaj. Nemški zgodopisec Wolfgang Menzei popisuje nam to pot tako-le: „Pri vsaki stopinji svojega potovanja našli so sv. Oče jih ua tisoče, ki so kleče njihovega apostolskega blagoslova pričakovali. Le cesar in njegov (nečimtrn minister Kaunitz dala sta sv. Očetu precej gorko občutiti, kako neprilično da so njima prišli. Pri papeževi veliki sv. maši na Dunaji cesar ni bil navzoč. Nihče ni Brnel s papežem govoriti brez posebnega cesarjevega dovoljenja. Da bi nihče skrivaj ne mogel do bv. Očeta priti, ukazal je cesar vse vhode do papeževega stanovanja (v palači, kjer še dandaneB papežev poročnik na Dunaju stanuje) razun enega zazidati, tega edinega pa je dal skrbno varovati ali nadzorovati. Kadar so sv. Oče želeli s cesarjem govoriti o zadevah sv. Cerkve, se ;e cesar izgovarjal, da o tem tam nične umd, da mora poprej svoje svetovalce zaslišali, za to je prosi), da bi se vse pismeno obravnavalo. (Cesar se je bal, da bi ga papež s svojo veliko zgovornostjo ne premagali). Kaunitz ni poljubil roke, ktero eo mu pajiež poda!', ampak jo je le precej neotesano stresel, tudi ni sv. Očeta obiskal. In ko so ga sv. Oče sami obiskali, češ da želijo njegove si ke ogle-
Ali je evropejska civilizacija res občečloveška.
(Iz ruske „Zarje".)
(Konec.)
Znanosti so v teku stoletij počasi pojem&le. prijele obliko školastike, ki nikakor ni nadaljevanje stare filozofije. Naposled Be evropejska znanost loti izučenja prirode, s čemer se v atarem veku skoraj pečali niso. Večjidel so umetnosti osobito arhitektura in muziku dobile čisto drugi značaj, celo slikarstvo gre v srednjem veku čisto svojo pot — se odlikuje s posebno idealnimi liki in lepimi barvami. Jedino kiparstvo vedno posnema Btarogrško, zato se pa ta umetnoBt tudi ni nič povzdignila, a prej zaostala za prešnjimi izdelki. V vseh obzirih so osnove rimskega življenja bile dovršile svoje delo, dosegle, na kar so bilo sposobne, in Be popolnoma izživele — dalje razvijati ni ostalo ničesar. Ni bilo mogoče iti dalje po tej poti, stari Rim je bil uže prišel do meje, treba se je bilo obrniti v drugomer, kjer je še prost delokrog, ki pa tudi ni brezkončen. Tako je bilo od nekdaj, tako bo vedno. Obhodek ne obstoji v tem, da bi šli vedno v eno mčr, temuč, da bi prehodili vse Jkulturno polje na vse strani. Ako ogledama
kak kulturni tip, lahko natanjčno določimo stopinje njegove vzrasti — zamoremo nči: tu se končava njegovo dedinstvo, mladost, zrelost, tu začenja starost in onemoglost — t. j. raz-| delimo zgodovino tistega tipa v najstarejšo, ,Btaro, srednjo, novo in najnovejšo. S pomočjo ;analegije to tudi lahko določimo pri tipih, ki jjše niso dovršili svojega kulturnega poklice, j Kaj tacega se pa nikakor ne more reči o hodu vsega človeštva in tako deliti vso svetno zgodovino. Tu Be godi zgodovinarjem kakor zvezdo-znancem. Poslednji natanjčno izračunijo pota planetov, ki jih na vseh mestih njih poti lahko opazujejo, približno pota repatic, ki jih le na nekterih mestih njih poti opazovati zamorejo, o gibanji cele Bolnčne sisteme pa le toliko vedo, da se giblje, razun nekterih ugaujk o meri tega gibanja. Po naravnej sistemi se za-more razdeliti v kulturno zgodovinske tipe, in še le ti po svojem razvoji v razne dobe.
Določitev teh tipov ni težka, ker so že splošno znani. Le treba jim je priznati pomen, ki jim gre po naravnej sistemi in zdravem razumu. Ti zgodovinsko-kulturni tipi so v kronologičnem redu: 1. Egiptovski, 2. kitajski,
3.	asirsko-babilonski, kaledejski in Btarosemiški,
4.	indiški, 5. iranski, 6. hebrejski, 7. grški, 8. rimski, 9. novosemiški, 10. romano-germanski
ali evropejski. K njim se lahko prištejemo amerikanska tipa : meksikan-kega in peruškega; ki sta poginila posilne smrti poprej nego sta dovršila svoj razvoj. Le ti zgodovinskc-kul-turni tipi so bili pravi aktivni dejatelji zgodovine človeštva; vsak je samostojno razvijal svoja cačela, ki so se izcimila iz njegovega prirodnega duha in vnanjih okolščin njegovega življenja, to načelo je bilo njegov zaklad. Mej temi osamljene tipe od unih, ki so prijemali civilizacijo od prešnjih tipov, kakor materjal za odgojo ali zboljšanje tal, na katerih so se razvijali. Taki tipi so bili egiptovski, asirsko-bf.b Ionski, grški, rimski, hebrejski in romano-germanBki ali evropejski. Ker napredek nobenega tipa ni brezkončen in se V8ak narod izživi, je lahko razumeti, da so rezultati teh petih tipov presegali osamljene civilizacije, kakor sto indiška in kitajska, ko bi tudi dalje od vseh petih skupaj živele. To jedino pravo pojasnjenje zapadnega napredka in vzhodnega zastoja. Vender Be ravno ti osameli tipi marsikatere strani življenja bolje razvili nego srečneji zapadni tipi, ter s tem pomogli mno-gostranstvu pojavov človeškega duha, v čemer obstoji napredek. Mnoge iznajdbe, kakor de-setinsko številno BiBtemo, številke, kompaB, svilorejo, znabiti tudi smodnik in popir so po
dati, sprejel jih je v domači zjutraj ni obleki". — Tako Meuzel. Drugi zgodopisci Bicer trdijo, da je cesar hv. Očeta sijajno sprejel, pa bil je to le vunanji blišč! (Štiri tedne do 23. aprila 1782) ostali bo sv. Oče na Dunaji, pa namena svojega potovanju niso dosegli. Cesar svojih prenaredb ui preklical, ampak je le obljubil, da ničesar ne bo ukrenil, kar bi bilo naukom bv. Cerkve, ali pa veljavi in časti sv. Očeta nasproti. Z naj večo slovesnostjo spremljal je cesar sv. Očeta papeža do kloštra „Mariabruou"; pa šo tisti dan je pudpisa! ukaz, da imu ta samostan prenehati. Vse prizadevanje sv. Očeta bilo je potem takem saj na videz zastonj, a v resnici vendar m bilo tako. Papeževa navzočnost na Dunaji, in njihovo apostoljsko popotovanje po naših deželah imelo je blagodejni upljiv na poznejšo zgodovino kat. Cerkve v Avstriji. Mnogo škofov in mašnikov, ki je poprej brez vsakega pomi-slika sledilo cesarju in ga v njegovih preua-redbah celo podpiralo, predramilo se je in je spozualo, da cesar ue hodi po pravem polu, da njemu slediti bi se reklo cerkveni edinosti dati slovo.
Tolika skrb, toliko ljubezen, tolika požrtvovalnost sv. Očeta vnela je tudi v srcih avstrijskih katoličanov plamen ljubezni do sv. Očeta, okrepčala jo vez s cerkveno edinostjo v Rimu, navdušila jih je potegovati se za stare šege in pravice, braniti veljavo in svobodo bv. Cerkve. Navzočnost bv. Očeta v naši Bre-dini dala jim je spoznavati, da kakor ua cerkvenem, tako tudi na narodnem polji prena-redbe cesarja Jožefa II. ne vteguejo biti dolgega obstanka. Srčna žila, ki je bila katol. Cerkvi v Avstriji skoraj že zadrgneua in je komaj šo živela, začela be je po odhodu sv. Očeta zopet gibati; škofje, ki poprej niso poznali imonitnejših postav od cesarskih ukazov, začeli so sedaj zagovarjati ljudstvo, ki je cesarjevim novotarijam nasproti branilo stare navade in običaje narodne. In kolikor je sv, Cerkev pridobivala zopet stare svobode, toliko bolj svobodno je oznanovala božjo besedo. Da je i»a zamogla verno ljudstvo v bv. veri pod-učevati, utrdovati in ohraniti, posluževala se je jezika, kterega je ljudstvo razumelo, in tako
je nehote cesarjevemu ponemčevanju pridisnico in šolo krščauskega nauka odtegnila ter tako slovensko narodnost srečno rešila. Potovanje bv. Očeta nu Dunaj ni toraj Bamo otelo le cerkvene edinost, otelo uam je tudi narodnost slovensko. Svoboda sv. Cerkve je Bvoboda narodov ; njouo tlačonje pa je tudi tlačenje narodov. Držimo se cerkvene edinosti, tako za svoj mili slovenski narod naj bolj skrbimo! S takimi sklepi, s takimi prizadevanji bomo stoletni spomiu papeževe navzočnosti v srcu Slovenije najvrednejše Blavili I
glavne številke o drugih narodih terseposebe ozrimo na Slovence.
Bilo je leta 1869, a leta 1880:
Nemcev	„ 7,108.900	M	8,008 864
Cehov, i			
Moravcevt	4,718 800	1,	5,180.908
Slovakov \			
1'oljakov	„ 2 443.500	II	3,238.534
ltusiuov	„ 2,584.600	M	2,792 667
Slovencev	„ 1,196.200	M	1,140.304
Srbohrvato	v „ 522.400	1»	563.615
Italijanov	„ 487 500	1)	668.653
Rumunov	„ 207.900	M	190.799
Arabih od teh osamljenih tipov prinesene v Evropo — indiško pesemstvo iu arhitektura sti zelo obogatili evropejsko kulturo. Humbold pravi v drugem delu „KoamoB-a", da iznajdbe mdiških učenjakov v algebri bile zelo koristile Evropi, ko bi le bile malo poprej znane. Pa tudi v drugih strokah znanosti se ima evro* pejska kultura mnogo zahvaliti indiškej, — jako važen za jezikoslovje pijem o korenih izvira od indiških slovničarjev. Kitajsko poljedelstvo in vrtnarstvo stoji na tako visokej stopinji, kakor nobeno drugo.
Zgodovinsko kulturni tipi pa niso sami obdelali zgodovine človeštva. Kakor so v solnčnej BiBtemi poleg planetov kometi, ki Be le v časih prikažejo in zopet zginejo v neizmerno prostranstvo neba, in kosmičoa snov, ki se nam prikazuje v padajočih meteorih; tako so tudi na zemlji poleg pravih aktivnih zgodovinsko-kulturnih tipov, še drugi elementi ki Be začasno prikažejo, nadlegujejo svoje sovrstnike, kakor Ilunci, Mongoli in Turki ki so poklicani razrušiti že onemogle kulturne tipe, in zvršivši svoje delo zopet izginejo. Mi jih imenujemo razdirajoče dcjatelje človeštva. Vča Bih pa eno in isto pleme igra razdirajočo, potem napredujočo rolo, kakor Germani in Arabi. So pa tudi plemena, katerim iz raznih
Kukor številke kažejo, pomnožili bo se Nemci skoro za cel milijon. A tudi Slovani niso za njimi zaostali, Čehi, Poljaki, celo toliko zatirani Rusini so se obilo pomnožili. Slovenci pa, njih število se je zelo zmanjšalo. 1,196.200 1. 1869 in sedaj 1,140.304. Toraj so je »krčilo naše število v deset'!) letih za 54 tisoč; in kaj jo deset let v življeuji narodov? če je to resnično, potem je ves naš trud iu napor brez smisla; lo nekaj stoletij še iu reklo se bode: Slovenci so bili!
lu vendar v tolažbo pa nam bodi, da smemo iu moramo v tem Blučaji reči: števjlke lažejo!
Res je sicer, da bodo sedaj piBali in govorili: toliko je Nemcev, toliko Čehov, toliko Sloveucev itd.; toda omeniti je treba, da ob-čevalui jezik posameznih ui tudi vselej materni jezik; toraj je po vsem napačno sklepati, toliko jc Nemcev, Slovencev itd. Edino, kar bi mogli iz tega sklepati, če bi bilo določevanje občevalnega jezika pravično, je to: da toliko se jih poslužuje navaduo v govoru tega jezika, toliko drugega. Rekel sem, če bi bilo določevanje občevalnega jezika pravično in brez pritiska, a da to ui bilo, dokazovali so jasno in glasno ob svojem času listi češki, rusinBki, slovenski in drugi. Tako je n. pr. znano, da živi ua Dunaji blizo dve Bto tisoč Čehov; toda med temi je komaj pet tisoč, ki bo po najnovejši štetvi v resnici tudi kot čehi zapisani, lu vendar dasi so Nemci s Bilo požrli toliko Čehov, včudar se je njih število zdatno pomnožilo.
Kakor čehom godilo bo je tudi Slovencem; kjer bi se človeku o Nemcih niti sanjalo ne bilo, prilezli so mnogi Nemci po zadnjem vzrokov ui bilo dano ustanoviti no napred-1 štetji iz tal, kakor gobe po jutranjem dežji. ujaškega, ne razdirajočega veličja, sestavljajo j Jasno je toraj, da nas je Slovencev mnogo samo etnogrulični materjal, ko mora stopiti v j več v reBnici, kakor pa zapisanih in to je sestav kakega zgodovinskega organizma, in mu j glavna stvar. Vendar pa je podučljivo, vužno služiti za povekšanjo njegovega razuoobrazja.jiu potrebno za nas, da vemo, kje bo je po-Taka bo naša finska plemena, in druga, ki so sebno zmanjšalo število Slovencev po štetvi,
Številke — lažejo.
Prostrano in širno je grobje, kamor se vže tisočletja zasipajo mnogoštevilni in mnogovrstni rodovi človeški. Rod prihaja za rodom a tudi hitro zgineva, človeka pa, ki se sprehaja po tem grobji, ne zanimajo toliko starodavni, zaraščeni grobovi vrsteč se drug za drugim; bili so sicer slavui narodi, ki počivajo v teh grobovih, a le ime njih je še znano vsakdanjemu opazovalcu; pač ga pa zanima tam pri konci pokopališča grob še le izkopan in no zasut. Koga pač uolož<5 tu notri? Ta grob pripravljen je — narodu slovenskemu; odgovorč mu okoli stoječi. Je li mogoče? So se li res vresničile besede nepoznanega a slavnega pesnika slovenskega, ki toži:
A zdaj zatrt jc tod naš glas, In tuji krog done glasovi; Tuj trg in grad, tuj vos jc kras, — Oh, naši so samo — grobovi I
Kako rad bi zanikal to vprašanje, kako rad bi pritrdil onemu, ki meni, da pesnik pre črno vidi in slika gorje svojega naroda toda — številke ue poznajo poezijo; številko ne pretiravajo!
Znano je, du je bila v Avstriji dne 30 decembra 1880 občna štetev prebivalstva; v onem času so se mnego bavili b to štetvijo tudi sloveuBki listi, posebno zaradi tega, ker se je za delitev narodnosti postavil „občevalni jezik", limanica, na ktero bo Nemci hoteli in tudi v resnici vjeli mnogo Nenemcev. Ni še temu dolgo, kar so razglasili števila narodov po občevalnem jeziku; iz teh posnamemo le
imela še manj pomena.
Včasih pa tudi umrli zgodovinsko kulturni tipi razpadejo v etuografični materjal, in so prestrojijo pomešani s tujimi elementi v nove zgodovinsko kulture tipe. To Be je zgodilo z nurodi zapudnega Rimskega cesarstva, ki so
ker spoznali bomo, žal, da v nekterih krajih jih je v resnici tudi mnogo manj nego pred desetimi leti. — Statistika kaže, da se je na Štajarakem v obče zmanjšalo število za 4°'0 posebno po mestih. Na Koroškem — čudo — ohranili bo svoje štovilo, da, še pomnožili so
se podvrgli germanskemu načelu in izobraženju J ae po kmetih; le v Celovcu in Blaku oglasilo
ter bo imenujejo romunski narodi.
Sestaviti Bumostojui zgodovinsko-kulturni tip, ali b svojo dejateljnoBtjo pod nazvanjem šibe Božje razruševati onemogle zgodovinako-kulturno tipe ali pa Blužiti kot etnograiični materjal drugemu kulturuomu tipu — to bo tri role, ki zamorejo zadeti vsako pleme. V prihodnjem Bpiau bomo uatanjčneje ogledali kulture tipe, v kakšni zvezi stoje mej Babo, ali se pokažo kaka občna črta, po katerej bi iz preteklosti zamogli sklepati na bodočnoBt. In če je res lo delitev na zgodovinake-kulturne tipe naravna zgodovinska Bistema, kakošnji izvodi iz tega sledč.
se je toliko Slovencev z nemškim občevalnim jezikom, da je štovilo Slovencev skoro isto, kakor pred deBetimi leti. Najhuje pa razjeda rak na telu alovonHkem v Trstu in sploh po iBtcrskih mestih, kjer so silno množi živelj italijanski v kvar slovenskemu. V Trstu bilo je 1. 1869. 54% prebivalcev Slovencev, a 1. 1880, jih je le še 22%. Iskreuo govoriti, ta številka mora Slovenca posebno osupniti in oplašiti. Ros je sicer, iu to nam bodi v tolažbo, da je mnogo le prisiljenih Italijanov, ki so po narodnosti Slovenci; toda kdor razmero v Trstu pozna, ve in čuti, da ondi število Slovencev le manjka leto za letom. Sicer imamo sto in sto vzrokov, zakaj da jo tako*
da skoro drugače ne more biti; največ nam je, da je to resnčno in za uaa zelo žalostno.*) V Gorici ae število Slovencev od 1. 1869 ni zmanjšalo in tudi na Kranjskem ostalo je pri starem.
Kakor iz tega razvidimo, umika se posebno ob mejah Slovenec tujcem tu Nemcem tam Italijanom, posebno so v nevarnosti mesta ob mejah. Tolažljivo je za uas, da številke glede narodnosti niso po vsem resnične ; vendar nam je priznati, da tii iu tam je tudi v resnici Slovencev število se zmanjšalo. In ali na) vprašamo po vzrokih tej žalostni prikazni? Ali je Bploh drug vspeh mogoč? Ali se ni čuditi, da je še tako? Kje je pač narod na svetu, ki bi se brez narodnih šol tako vBpešno branil potujčevanju, kakor narod slovenski ? Zatoraj: slovenske šole, to bodi seduj naša prva in glavna zahteva; potem se nam ni bati, da bi kedaj ini ali naši potomci živeli v >astni domovini na potujčeni zemlji.	—n.
Politični pregled.
V Ljubljani 15. marca Avstrijske dežele.
Peticijo, podpisauo od 10 tisoč nem-£ko-avstriJ. kmetovalcev, bode njihovo odborništvo v kratkem predložilo vladi. Poglavitno točke te prošnje so: Vlada bi postavila komisijo za preiskovanje aedajnih razmer, ktere tirajo kmetovalstvo v pogin. Komisija naj bi preiskovala sredstva, ki bi bile zmožna, kmetijskemu stanu pripomoči na noge, in v zvezi z vlado izdelati postavne načrte k varstvu kmeta in k povzdigi splošnega blagostanja ljudstva. Imenovani spis našteva sledeče reforme: OproBtenje kmetijskega atanu hipote-karnega dolga z napravo državnega kredita eolnina na vse ptuje pridelke, kteri delajo nevarno konkurenco domačemu poljedelstvu in obrtniji; kot take pridelke zaznamnja bombaž, ruski lan, amerikansko in rusko koruzo, moko in pšenico; vpeljanje prihoduinskega davka, odpravo vseh indirektnih in vžitninskih davkov na domače pridelke, zopetno vpeljanje Gietnega šolskega obiskovanja in nastavljanje pozimskih in obrtnijskih šol. Prošnjiki zaznamvajo dalje kot koristno: oproBtenje edinega sina pri go spodarstvu od vojaške službe m razširjenje oblasti Brenjakih županstev pri podeleuju že nitovauskega privoljenja; pri šolah; omejenje proatosti ločivuega obrtnijatva; proBto pridelo vanje tobaka, znižanje solne cene, pravdne iu sodnijake opravila bolj po ceni, vpeljanje državnih asekuranc, Bkrčenje vseh privatnih in denarnih vstavov, ki merijo le na dobičkarijo, ljudsko glasovanje pri nekterih postavah, spremembo sedanje gojzdne in lovske pravice, od stranenje judov od očitnih služeb, kteremu narodu naj se tudi zabrani, hipoteke dajati na kmetijska posestva. — Kakor se vidi, se na haja v tem spisu poleg pametnih prošenj tudi marsiktera nespametna, ki se ne da izpeljati
Avstrijski poslancc je bil v slovesni av-dijenci v Belgradu sprejet, ko je novemu srbskemu kralju Milanu častita! v imenu našega avitlega ceBarja k veselemu dogodku
proglašenja v kralja. Globoko ginjen bil je novi kralj, ko mu je naš cesar najprvi med vsimi vnanjimi državami Častital, ter je rekel, da ae hoče zato lastnoročno cesarju Francu Jožefu zahvaliti, in da hoče vselej AvBtriji prijazno politiko ohraniti. Ta dogodek se je ravno o takem času dovršil, da zsmore tudi Avstriji prineBti zaželjeue koristi. Marsikaj, kar je žugalo Brbski, nam prijazni, vladi neprijetno postati, in Avstriji škodovati, bode zdaj s pripravljanjem ua slovesno kronanje uovega srbskega kralja odstranjeno in pozabljeuo. K temu spada, poleg nasprotovanja radikalne stranke med srbskim ljudstvom, vedno bolj rasteča uevolja in vdeiežbu upora v Ilrcegovini. Na vse to bode srbski ljud, če ne popolnoma, vendar v taki men pozabil, da ne nastanejo nobene zadrege za Avstrijo. Toraj: „Žtvio Milau I, kralj arbski I
V nanje držav«.
V Varšavi je na vseučelišču postavljena nova stolica za poljski jezik. „Czas"piše: ,,od nesrečnih dogodkov 1. 1863 se vendar zopet slišijo poljski glasovi iz stolice državue šole; želeti bi bilo, uaj bi bila to prva stopinja k boljšemu, ktera jo vedno najtežavniša." j
Pruska zbornica je sprejela predlog za vmestenje poslanca pri papežu kot zastopnika pruske države v cerkvenih zadevah v liimu, ter je vzdržanje njegove uraduije 90 tisoč mark privolila. Neki poslanec se je krepko potegoval za papeža kot vladarja, ter je povdar-jal, da je zmota, ako se papež kot navadni privatni mogočnež ima; vsled mnogih pogodb je papež obče spoznan vladar. Nadalje meni, da ste Prusija in Nemčija premogočni državi, kot bi Be kaj brigale za čutljivost Italije. Odbornik Wiudhorst je slednjič povdarjal, da on posebno zato privoli v to poslanstvo, ker je papež vsled svojo moralične veljave zmožen zatrenju socijalizma zdatno pripomoči.
bodi si v slovenskem bodi Bi v nemškem jeziku«
Ravno te dni pripovedoval mi je katehet na ueki ljudski šoli, kako lahko in vspešno podučuje, ker bo otroci v maternem jeziku izurjeni, in da več tu doseže kakor pa pri učencih prvih 4 razredov na enaki istrski srednji šoli, ravno vsled neznanja jezika; ker pri Istrijanih so v tej zadevi se neugodnejše razmere kakor pri nas. Da imajo na pr. laške ljudske šole, srednje pa bo nemške in poleg tega jim v prvih dveh girnnaz. razredih Bamo take profesorje nastavijo, ki maternega jezika (resp. hrvaščine) ondotuih učencev ne znajo.
Dokler bode tak podagogijski barbarizem vladal po Slovenskem, je vso tarnanje in tOr ževanje, vse govorjenje državnih poslancev zastonj. Kaj pomaga, či g. dr. Vošnjak pravi v državnem sboru, ljudske šole ua Kranjskem bo slovenske, če se pa v dejanji vse drugače zahteva? Zakaj želja in zapoved tako vplivnih mož kakor so inšpektorji gotovo močno deluje na učitelje, to tem bolj, ker jo malo tako značajnih in neodvisnih, da bi ne videli vtem migljeja kako se lahko za eno ali dve stopinji višje pomakne in ker vsak v6, da le šole, v katerih se pridno uemškutari, bodo kot vzgledne in dobre imenovane.
Vsaj je ravno g. Pirker nekje jako hvalil, kako se, n. pr. v Kranji, Postonji, v Loki pridno nemščiua goji. Radi verujemo, da je možu, kateremu so Slovenci „Bagage", jako prijetno donelo na ušesa, ko je slišal otroke nemščino lomiti in maltretirati, če so pa tudi pri vednosti na pamet vse dobro razumeli in ui bilo vse to le nekak mehanizem, to je drugo vprašanje. O kratkem, dokler se Kranjska ne znebi more, ki ovira vsako zdravo kroženje narodnega poduka, do tlej je povzdiga in razcvet prave omike nemogočen.
*) Nchoto domislil sem bo pri tom na hrvatski ,,Vionac", ki jo prod krntkim prinosol oliko * podpisom : ^Hrvatica iz tržaško okolico" in nu ,,ljublj. Zvon", ki mu zaradi toga odgovarja, čoš, da jo Trst na llrvašknm. Mislil som si : pač jo to prazno in ničovo bosodovanjo; Hrvat in Slo-vonoc prepirata so za i m o, v resnici pa, čo pojdo tako daljo, bodo res kmalo imona šo slovenska iu hrvaška, mesto tržaško pa bo — italijansko!
Izvirni dopisi.
'h (aorcujskc^a, 13. marca. (O šolstvu) Ako bo b šolo tako naprej šlo, moramo Slovenci le misliti, da amo namenjeni za ponemčevanje." K tem besedam, ki sem jih v ,,Novicah" čital, uaj pridam še jaz nekako pojasnenje, iz katerega bo razvidno, da nejevolja zoper nekatere višje pedagoge, ki bo našemu slovenskemu ljudstvu postavljeni, v reB-uici ne le v Ljubljaui, ampak povsod po deželi raste.
Slišal sem od zanesljive utruni, da je deželni šolski nadzornik g. Pirkar nadzoroval neko 4razrcdno šolo na Gorenjskem. Znanja pri otrocih ni mogol tajiti, le to ga je bodlo, da učenci v milem, lepem maternem jeziku pripovedujejo. Tirjal je na priliko, naj bi se zemljepisje nemško pripovedovalo in ravno tako tudi pravila pri nemškem jeziku, kakor smo jih nekdaj drdrali na pamet brez vsega razuma. Ko je vendar od vsih pedagogov priznana stvar, da le na podlagi materinščine jo mogoče vspešno in plodonosno podučevnti. „Was mau euch vom Deutschen eiudrillt, w,rd bald verraucht sein und der Muttersprache wurde ihr Recht n eht, darum bleibt ihr in deu i. eisten Flillen ungebildet." Tako bo je izrazil nedavno neki izvrutni pedagog. — Vidi ae torej, da tem gospodom ni toliko za znanje, kakor za edino ponemčevanje. Kajti čo bi se nemščina v toliki meri negovala, kakor omenjeni gospodje tirjajo, godilo bi se na škodo Slovenščini in tako izšolani otroci bi ne vedeli pravilno pisati ne Bostaviti kakega Bpisa,
Telegram »Slovencu."
Z D u n a j a 15. marca.
Ravno se jo sprejela finančna postava V drugem branji. V petek pride v obravnavo postava o volilni reformi. Izvedenim krogom se ravnanje Črne gore ne zdi nevarno.
Domače novice.
V Ljubljani, 16. marca.
(Katoliška družba) ima prihodnjo Bredo t. j. 22. marca ob 7. popoludne svoj občni zbor, h kateru ho udje uljudno povabljeni.
(Odbor za Bleiiveisov spomenik) razpošilja svoj oklic do naroda slovenskega zaradi dostojnega spomenika Janezu pl. Bleiweisu. Oklic prinesemo v prihodnji številki.
(Viteza Schneida), našega poslanca, zdravje se je bojda zboljšalo, kar bo gotovo vsacega domačina veselilo zvedeti. Pravijo, da be bo gospod v Ljubljano preselil.
(Vabilo) k popularno-znanstvenim predavanjem, ki bodo v dvorani ljubljanske čitalnice na korist fondu za spomenik Valentina Mandelca. Program : 19. marcija dr. Ivan Tavčar : „V poeziji S mona Jenka." 26. marcija dr. Valentin Zarnik : „V treh tednih od Pon-tebe do Vazuva." 2. ajjrilalvan Hribar : „Ale-ksander Sergjejevič Puškin in njegovo poezije. Začetek točno ob 11. uri. Vstopnico za ves ciklus po 1 gld. za osobo, po 2 gld. za rodbino treh osob, potem vstopnice za dijake po 60 kr. dobivajo bo v ,,narodnej čitalnici", „narodnej tiskarni" in pri gospodu Gebi, urarju v Slonovih ulicah. — Vstopnice k posameznim prodavanjem pri blagajuici 50 kr.
(Reseljeva cesta.) V torek »o mestni očetje sklenili, kupiti in podreti UrbaBovo hišo, da se bo naredila cesta od kolodvora na cesarja Jožefa trg. Po nasvetu dr. Keesbacherja so novo cesto krstili za Beseljevo.
(Gojzd se je vnel) v Gradacu pri črnomlji, lastnina viteza Friedaua. S trudom so ogenj ustavili, da se ni še bolj razširil. Škode je SOOO gld.
(Vabilo k večerni zabavi), katero priredi narodna čitalnica Idrijska v gospod Tuječovej pivarni v nedeljo dDČ 19. marca 1882. — Program: 1. „Fledermaus'', ouvertura od J Strausa, igra na glasoviru gosp. J. Bezek. 2. Govor. 3. Zgubljeni sin, od F. SileBtra. Osebe: Oče, Mlajši sin, Stareji sin, Skušojavec, Očetovi slugi. 4. Deblamacija „Zvouova pesem, iz nemškega, po F. Šilerju „die Glocke", poslovenil mladika g. M. Slomšek. 5. Komični prizor „Srce in trebuh'*, od M. Vilharja. 6. „Luna sije", transkripcijo za glasovir, zložil Danilo Fajgelj, igra gospod J. Bezek. 7. »Vinska poskušnja", komični čveterospev s sprem-Ijevanjem glasovira, pojo: g. oštir, župan, zdravnik in pastor. 8 Tombola. Vstopnina 10 kr. za osobo, kdor več da, se hvaležno sprejme. Začetek ob 8 uri zvečer. K prav obilni udeležbi vabi najuljudneje
Odbor.
obrtna zbornica v Ljubljani, katera tudi o tej stvari razjasnila daje.
— Mož brez rok, ki zamore pisati. Te dni se pri mestnem glavarstvu v v Presburgu predstavil učeni mož, ki je prosil podpore; iz njegovih spričeval je razvidno da mu j« ime Henrik Petzold in je nekdaj pisaril pri sodniji v Drezdeuu. Zna menito pri tem možu je, da zna brez rok (ki so mu bile do komolca odrezaue) dobro pisati. K temu ima dve leseni roki in lesene prste. Ako hoče pisati, prime pero najpred z ustmi. ga dene potem med pavec, kazavec in srednji prst, in piše s čudovito lahkoto prav reduo in čisto. — Tako poroča neki ogrski čaBnik.
Tržne cene v Ljubljani.
Pšenica hektoliter 9 gld. 76 kr.; — rež 7 gl. — kr.; — ječmen 5 gld. 50 kr.; — oves 3 gld. 58 kr.; — ajda 5 gl. 40 kr.; — proso 6 gl. 84 kr.; — koruza 6 gld. 50 kr,, ■ krompir 100 kilogramov 2 gld 93 kr.; --fižol hektoliter 8 gld. 50 kr. — masla kilo gram — gld. 80 kr.; — mast 80 kr.; — špeh frišen 60 kr.; špeh prekajen 80 kr.; jajce po 2 kr.; mleka liter 8 kr.; — govedine kilogram 48 kr.; — teletnine 60 kr.; — svinjsko meso 56 kr. — Sena 100 kilogramov 2 gld. 86 kr. slama 1 gld. 96 kr.
Razne reči.
—	fČrtica iz življenja tržaškega ško fa Dobri le. Bival je preblagi ranjci pred 2 letoma v manjhni družbi mladih duhovnikov lavant. škofije, kteri se vljudnega starčeka popraševali med drugimi tudi o jeziku, v kterem Be vraduje v tržaški škofiji. „V kterem jeziku nam kdo piše, v tistem mu odgovorimo. In to nam ne dela nobene težave, f K temu zadostuje, da se zna par Bto besed iz latinskega, ravno toliko iz laškega, sloven-venskega in nemškega jezika. Nobena reč se ne da lože izpeljati, kakor uradna jezikovna ravnopravnobt."
—	Vladarska dinastija Habs-b u r g o v bode letos obhajala 6001etnico, odkar je začela vladati.
—	Glediščinih biletov niso rabili v starodavnih časih, ampak v starem Rimu se je daia obiskovalcem pri kaši zala palčica, ktero »o v povzdigojeni roki kriško držali in pri kontrolorju zopet oddali. Za prve sedeže je bila ta majhna palčica iz slonove kosti, za zadnje prostore je bila pa bronasta. Takih bronastih palčic, ki so jih v Pompeji izkopali, se znajde mnogo v muzeju v Neapeljnu.
—	Žrtev vojske. Avstrijski generalni štab je ravnokar na svitlo dal zemljevid srednje in zahodnje Evrope, na kteri so vsi boji Avstrije v vojskah od 1. 1495 sim z raznimi barvami zaznamovanimi. Kakor je razvidno, so od 1. 1495 do 1. 1601 skoraj nepritrgano razsajale vojske, in od takrat do zdaj Be šteje 1. 116 mirnih, nasprot pa 164 vojskinih let. V teku 375 let je bilo 6840 raznih vojskinih razdvojev poravnanih, v kterih je padlo 261 avstrijanskih generalov, 17 tisoč oficirjev iu 1 miljon 68 tisoč prostakov.
—	Tržaška razstava. V Trstu se bode napravila skupua razstava za avstrijska vina, likčrje, vinorejsko in kletno orodje. Priredil bo to posebni odbor kmetijske družbe dunajske, kateremu je tudi c, kralj, minister-stvo kmetijstva 1000 gld. podpore dovolilo. Oglasila sprejema do 20 marca. ,,Comite der osterr. Wein-Collechi-AusBtellung zu Triest in Wien I. HerrengaBse 13" in pa trgovinska in
Izkaz
velikodušnih darov in doneskov društvu zidanja nove cerkve lezusovega Srca v Ljubljani do konec septembra 1882.
(Dalje.)
Neimenovana blagorodna gospa baronovka 1000 gjt. po preč. g. kanoniku Zamejcu en cekin za 5 gl. 50 g-. j neimenovana gospodična 2 gl.; po gospodični pj Černei 5 gld. 12 8.; po e. g. Marii-u io gld". po Spitalshem i cerkovniku 22 gl. 27 s.; iz pužice 9 gld.; po preč. g. j
kanonik Zamejcu 7 gl.; po g. prof. Kroubergerju 0 gl.; po č. g. mostnem župniku Kozmauu 28 gld. 60 8 ; po g. Dreniku 1B gld.; neim. gosp. 1 gld.; gosp. Marija JvavtiSer 12 gld.; po preč. g. kan. in stolnem župniku Urbasu 2H gl.; po gospej Nežmakovi 2 gl.; gospodična Kugelmeier 15 gl.; miiošina sv. leta 18 gl,; g. Avgust Erzin 1 gld., g. Valentin Kovač 1 gld.; gospa Uršula Škerjanc 1 gld.; po č. g. Marini od nekega gospoda 20 gld. in od neke gospo 2 gl., skupaj 22 gl.; g. Gustav Garicli 1 gl.; gosp. Jožef in gospa Karolina Tonia
4	gld.; Polona Jenko 2 gld.; uabirki „Zgod. Danice', 106 gl. iu zopet 87 gl.; po blag. grofu Chorin8hy-u 2 gld.; č. g. župnik Toiker 5 gld.; po č. g. predstojniku lazzaristov 4 gl.
Od visoko Častitega »kolljstvu: iz župnije Kadeče
5	gl. 50 s; župnija Loški Potok IG gl. SI s.; župnija Oailnica 15 gl.; župnija Ježica 30 gl G0 s.; dekauija Pobtojna 44 gld. 34 8, ; župnija Zapogo 15 gld. 13 s.; župnija Mozelj 8 gl. 50 s.; župnija Bela cerkev 8 gl. 6o s.; župnija Sudražiea 10 gl.; župnija Št ar ga 7 gl.; župnija Mavčiče 60 gld. 29 s.; župnija s?. Jakop pri Savi 15 gl. 68 8 ; župnija Soteska 13 gl. 17 a.
Gosp. Vaso PetrifiS 10 gl.; g. Jožef PlaniuSek iz Zatičlne 1 gl.; župnija Višnjagora 40gl.; župnija Preddvor 4 gl.; g. Jožef Malneršič v Vipavi 10 gld. 55 s.; župnija Priniakovo 8 gl.; župnija Kanker 18 gl. 75 s.; župnija Komenda sv. Peter 28 gl. 85 8.; županija Brusnice 28 gld. 40 b.; duliovnija Ubeljsko 10 gld. 63 s.; župnija Stara Oslica 50 gld.; župnija Boštanj 14 gld.; župnija Selca 33 gld. 3G s.; župnija Vodice 46 gld; župnija sv. Helene 5 gld ; župnija Sent-Kocijan pri Turjaku 5 gl.; župnija »ent-Vid pri Vipavi 2 gl. 50 s.; kaplanija Oreheb 11 gl. 66 s.; župnija Gialiovo 30 gl.
(Dalje sledi.)
TcitMCraiičnc ilrtioriir cen« 15. marca.
Papirna rent« 73 80 Srebema rent« 75 70 — Zlita renta 93 25 — lSSOletno driarno ooaoiiln 128.4® Sraiiitne **«iie 308 80 — Londot 120.70 — Ges. fcr. aekiui 6,63. — 20-frauitov 9'53.
Za neko prodajalnico
se išče spreten in pošten človek kot raznaŠOValeC raznega blaga. Tirja se, da zna brati in pisati, saj slovenski še boljše, če tudi nemški.
Kaj več se Dunajska cesta št.
izvč pri opravnistvu „Slovenca"
15.
(O
mmm \
„DIe kaflioiischeu Missioneir'
tretji snopič tek. leta obsega sledeče reči ali manjše misijonske dopise: Die Bekehrung und Uutergang der Iluronen. — Eino Iteise in die Sahara. — An der MUndung des Perlflusses. — Nachrichten au« den Missionen : Vorderasiens , Japan, Nord-
Afrika, Siidafrika, Oceanien. — Fiir Mis3ionszwecke. Rlustrationen : Cauadischer Trapper. — Tuaregenstadt Rhat. — Marschbcreite Tuareg. — Tuarege aus Sahara. — Ziv«ig von Faleslea. — Ausieht von Makao. — Ein Besuch in Japan. — Japanesische Malilzeit. — Ansicht von llonolulu. — Sandivicks Insu-laner bei der Malilzeit.
Velika razširjenost katoliških misijonov je glasno govoreče spričevanje notranje vrednosti. —■ Dober namen, namreč podpiranje katoliških misijonarjev, dela zraven zdrave dušne hrane naročevanje in podpiranje lista v zaslužno delo pred Bogom, kar se pri marsikterih drugih časnikih ne more trditi. — Lepe podobe iz ptujib, neznanih krajev delajo list toliko zanimivši vsem stanovom. — Za prigodbe in napredovanje katol. Cerkve v sveti deželi Mi v Ameriki po mnogo potih marsikaj izvemo; ali trude in delovanje katoliških misijonarjev v neznan h krajih Azije, Afrike in Avstralije bi skoraj nič ne vedeli brez , katoliških misijonov.' Zatorej jih tudi goreči kristjani ne morejo lahko pogrešati.
Velja pa celi letnik z 12 snopiči 2 gl. 40 kr, po pcšti pa snopič po 5 kr. več, tedaj 3 gl. 10 kr.
Novim naročnikom zumoremo tudi s prvima dvema snopičama postreči. Enako se tudi še dobi cel lanski letnik, ako bi ga kdo želel v
Katoliški bukvami
v L j u bljani, stolni trg 6.