Narodna naobrazba in vzgoja. Spisal J. M. II. Jarod slovenski stanuje po vaseh, malih \n večjih mestih. Po ^ vaseh in malih mestih so družbinske razmere več ali manj slične, samo v večjih mestih kakor v Ljubljani, Trstu in t. d. se razločujejo od prejšnjih. Kako povzdigniti in pospešiti naobrazbo in vzgojo na kraetih in raalih mestih na jedni strani, v srednjih in velikih mestih na drugi strani, bodi snov naslednjim vrsticam. Velike iznajdbe v našem stoletju so gospodarske razraere, francoska revolucija s svojimi posledicami pa politično življenje ljud-: stva postavila na vse drugo stalo. Zivljenje narodovo in tudi njegovo naziranje o vseh pojavih javnega življenja se pa še vedno giblje v refleksijah na stare dobre čase. — Kolo napredka in političnih pre^rnemb pa se vrti neprestano in s podvojeno hitrostjo, in ljudstvu, ki se ne ozira na ta velikanski napredek in izpremeno gospodarskih razmer, preti poguba. Vsak trezen in razuinen rodoljub ima tedaj važno dolžnost, prvič odpirati ljudstvu oči in mu kazati, kje mu preti materijalna in raoralna nevarnost in drugič, opozarjati ga, da se te nevarnosti in gotove pogube reši le s tem, ako si z izobraženjem svojega uma pribori za življenski boj potrebno orožje ter z odpravo slabih razvad, ki so se deloma ohranile iz prejšnjih časov, deloma pa izumile iz novih narodno-gospodarskih razraer, okrepi svoje telesne in du- ševne sile. — Potemtakern je dolžnost razumnikova, narod vzgojevati in ga naobraževati. Storilo se je in stori se raarsikaj v tem oziru. Saj imamo narodne šole skoraj v vsakem selu, in analfabeti ginevajo od leta do leta. Tudi družba sv. Mohorja upliva blagodejno na razvoj narodov, a nuresnico bi govoril, ko bi trdil, da se stori že dovolj, kajti manjka nam živo dejstvujočega naobraževanja in odgojevanja narodovega od strani razumnikov! In dokler se ne zgodi to, ne bode ne šola ne cerkev znatno izboljšala razmer. Kdor ni slep ter iraa srce in razum za blagor narodov, naj le pogleda nekoliko v dežel in videl bo raed ljudstvom — ne rečem povsodi — ali vendar pogosto, nezaupnost in trraoglavost proti vsaki novotariji, nezaupnost in boječnost pred vsako gosposko suknjo, kakor da jo narod še sedaj mnenja, da za vsako gosposko suknjo tiči eksekutor ali pa priganjač izza oseminštiridesetega leta! Pretepi, poboji in surovost med narodom so vsled slabe, ponarejene, a cene pijače v večji meri v navadi kakor nekdaj, dasi je naše ljudstvo v svojern jedru dobrosrčno in ljubeznjivo. Narodna šola je na teh razraerah nedolžna, ker ona, kakor sem že rekel prej, položi samo temelj naobrazbi in vzgoji, krivi pa so drugi faktorji. V prvi vrsti je tera razraeram krivo vse slovensko razumništvo, ker se za naobrazbo celokupnega naroda vse preraalo briga, v drugi vrsti pa tudi ranogobrojni in uplivrti duhovski stan, držeč se večinoma pri pouku in vzgoji suhoparnega načela, ker od leta do leta poboljšuje in vzgaja ljudstvo z grožnjo! — Svečeniški stan je svet in vzvišen, saj uči najsvetejši in najlepši nauk Odrešenikov, ali vzlic temu vzvišenerau nauku in vzlic brezmejni oblasti duhovnikov na duše, se telesa vernikov še vse preveč kopljejo v grdih kvarnih razvadah. — Da pa ne bode zamere, izjavljam, da ne očitara nikomur zanemarjanja stanovskih dolžnostij — a ,kar raore to mož je storiti dolžan", in tega, kar more za narodno odgojo storiti, ni storilo ni posvetno ni duhovsko razumništvo. Vprašanje je sedaj, kako in kje v prvi vrsti delujmo v prospeh narodne prosvete? Vprašanje je z lahka odgovoriti z besedami: da tam, kjer je narodna naobrazba in vzgoja najnedostatneja in ta je pri narodnem naraščaju od 14 lefca dalje. /jsl malo deco skrbi šola, za odrasle, zrele može skrbe vsaj deloraa politična društva, a za zrelejšo mladino — nihče, akoravno ravno ta najbolj potrebuje vzgoje in naobraževanja. Tu je ona velika vrzel v narodni vzgoji, katero moramo zajeziti, ako hočemo vzgojiti za bodočnost krepak, razuraen in trezen narod. Kaj pa podajajmo mladini? Dajmo ji vse, kar jo veseli, a ni za njo škodljivo. Dajmo ji knjig poučnega in zabavnega značaja. Skrbimo, da se bode gojilo med mladino uraetno petje in pustirao ji tudi ples, telovadbo in tako dalje. Sedaj je v tera pogledu jako žalostno. Namesto, da imamo v vsaki večji vasi knjižnico in pevsko društvo, kjer bi si raladina s pisano besedo bistrila ura, s petjem pa zabavala in blažila srce, iraamo rajši v vsaki drugi hiši krčrao, kjer se ob nedeljah zbira raladina na ples in ko se je od pijače razvnela mlada kri, se dogaja kaj često — kletvina, razgrajanje in — poboj. Nisem sovražnik plesa — Bog varuj! — saj ga še ne zametajo strogi cerkveni učeniki: sovražim in obsojara pa plese v tej obliki, ki se prirejajo po vaseh, kjer se popiva, pleše in kjer se razburjena ljubosuranost kaj često pojavlja v pesti in kolu nad glavo zopernikovo. Plemenito dušo v krepkem zdravem telesu imej naša mladina, naša nada in naš ponos. To je pa le mogoče, ako se vse razumništvo zavzarae zato, da po vseh krajinah slovenskih vzrasejo kraetska ali recimo narodna bralna društva, narodne knjižnice, narodna pevska in kjer mogoče tudi telovadna društva. — Imarao sicer tudi po selih in trgih sem ter tja bralna društva, ali ta po večini ne zadostujejo našemu naraenu, ker se v teh društvih shajajo večji del samo taki ljudje, kateri ne potrebujejo pouka. Narodnih bralnih društev, narodnih knjižnic za ljudstvo pa je še zelo zelo raalo, dasi je mladina preprostega kmeta ter težaka v prvi vrsti potrebna izobrazbe, pouka in plemenite zabave. Ozrimo se sedaj nekoliko v mesta! Ako imaš bistro oko, opaziš tudi v vzgoji mestne odrasle mladine mnogo nedostatkov. Posebno najrevnejši med revnirai so tako rekoc sami sebi prepuščeni v tem širokem svetu. Mesta iraajo pač svoja pevska, bralna, telovadna in druga društva, a vprašanje, soli vsi slojevi raestne družbe deležni teh vzgojevalnih in izobraževalnih društev, raoramo zanikati. Nekatera društva z vzgojevalnim namenom so pristopna le tistim, ki morejo z znatnimi zneski prispevati k vzdrževanju, druga zopet so pristopna le gotovim kategorijam mestnih stanovnikov n. pr. družbe rokodelskih pomočnikov, a društev pristopnih vsem slojem narodne rnladine ni. 0 javnih knjižnicah pa še ne govorim, kajti celo v središču naroda, v Ljubljani nimamo niti jedne javne narodne knjižnice! Večkrat se toži o sprijenosti mestne mladine, a ne stori se skoraj nič za njeno vzgojo in še to kar se stori, se po napačnera načelu uravna, ker se mladostnemu teraperamentu stavijo preozke meje. Naj navedera samo jeden znaeilen slučaj. V Ljubljani se je ustanovilo pred dvema letoraa katoliško društvo delavk, poleg drugega tudi z naraenom, da imajo delavke v društvu nekako pribežališče pred pretečo nravno nevarnostjo. Društvo pa je ustanovljeno na tako ozkera, tesnosrčnem stališču, da živahne zabave in razvedrila željne ženske delavske raladine v večini nikdar ne spraviš v to strogo družbo. Celo kroj obleke bi radi spravili pod paragrafe! Razumemo blagi namen ustanoviteljev,ali uspeh truda bode minimalen, kajti tista dekleta, ki so v družbi, ne potrebujejo društvenega varstva in vzgoje, a one ki jo potrebujejo, niso v družbi. vVseh razumnikov dolžnost pa bodi, najti srednjo pot, dapoda»jtejtfnarodni odrasli mladini tako vzgojo in zabavo, ki bo mikala mladino, ob jednem pa blažila srce ter bistrila ura. Potem bode ob jednern poslediea tega, da raesta ne bodo več brezdno, kjer narod telesno in moralno propada. Narod v celoti bode prej ali pa slej deležen vseh javnih državljanskih pravic, in sveta dolžnost vsakega rodoljuba bodi, da se narodu poskrbi za to potrebna vzgoja. V dosego tega zmotra moramo pa skrbeti za: 1. usfcanovitev bralnih društev in javnih knjižnic vsaj v vsaki vasi, kjer je narodna šola; 2. ustanovitev pevskih društev; 3. ustanovitev javnih knjižnic po večjih raestih s pritnerno veliko braino sobo; 4. ustanovitev telovadnih društev; 5. uvedenje predavanj o vseh strokah človeškega znanja; ^'6. ustanovitev igralnih družeb, ki bi prirejale predstave tudi po večjih vaseh in trgih. Kako bi se dalo vse to izvršiti, o tera razmotrivarn v sledečem članku. (Ualje prih.)