Kje je iskati vzroka, da se v šolah na deželi premalo goji šivanje in krpanje ? (^estokratt se je po konferencijah in ča-krepostij in lastnostij se dekleta privadijo, sopisih razpravljalo o ženskih ročnih delihako je gojenje vestno, niarljivo in vstrajno. in kaj bi se ne, saj so ročna dela bistvena Pouk niora biti dobro urejen, dela izbrana naloga dekliške vzreje. Ne nieniiii dokazo-za Ijudsko šolo na deželi, ne pa za vati, koliko korist prinaša ta velevažen poukmestne. Kjer ni tako urejen, tain primanj- ženski niladini v ginotnem oziru, katerihkuje časa za živanje in krpanje. Razven tega 24* je pa še nekatevih nedostfitkov in pogreSkov učiteljic in učenk omeniti. Tudi zaporednost ročnih del mora biti taka, da jedno delo probudi drugo, ne pa naopačno; kjer se učna tvarina ne razvrsti, ne doseže se učni smoter. Na mestni šoli se poučuje takoj v prvem letu in sicer kvar.kanje. V ljudskih šolah na deželi se začne pouk žele v drugem šolskem letu; poučuje naj se pletenje, pripletanje in vpletanje nogavic. Kako važno je pletenje, spozna se v besedah, koje nii je rekla jako imenitna in naobražena gospa: Koliko je izurjena deklica, spoznam na njeni nogavici; ta mi ne pove samo stopinjo njene omike, uveri me tudi o njeni redoljubnosti, izvestnosti in o njenem lepočutji". Ne snie se ozirati na težnje, katerih ima pletenje pri malib prvenkah. Saj ne traja dolgo, marljivost in vstra.jnost ogladi pot in delo gre gladko izpod rok. Koliko veselja ima dekle, ko si je napletlo prve nogavice! tudi materi in drugim se bolj prikupi. Pokazati moramo, da je pouk koristen takoj, kajti prosto ljudstvo išče dobiček. Evo ga z nogavicami! Pripletanje in vpletanje naj se vadi v prvi polovici tretjega šolskega leta. Rada delajo dekleta, ker je nogavica prej dodelana Najizdatnejše budilo k vrlem napredku pri pouku te vrste dela je. da se obljubi učenje kvačkanja le onim deklicara, katere so zmožne nogavice popolno same izvršiti. Po tej obljubi vzbudi se nekiiko tekmovanje. Ako bi se pa, kakor v mestu, pred pletenjem učilo kvačkanje, zaostalo bi prvo, utegnilo bi se pripetiti, da bi se našla učenka, katera bi znala nakvačkati razne izdelke, nogavice popolno sama naplesti bi ji pa ne bilo nior Je li tastno za deklico, da si zaljša spodnja krila z mrežicami, raztrganih nogavic si pa ne zna popraviti? Izkustvo uči, ako se deklice najprvo navadijo kvačkati, da delajo izdelke malone za vse sorodstvo in prija teljstvo ali pa za na prodaj. Silno težko se jih potem prisili za kako drugo delo; tako se izgublja zlati čas ter ga za šivanje ne preostaje nič. V drugi polovici tretjega šolskega leta naj se uči kvačkanje. Na mestni šoli si iz- delajo učenke vajenico gostib vzorcev z gostimi petljami skozi oba člena — skozi zadnji člen — zasukane petlje i. t. d. Izdelovanje take vajenice potrebuje dokaj časa, kateri se niora pri naših dekletih bolje vporabljati. Namesto take vajenice zadostujeta saino dva uzorca, jeden iz gostih petelj, drugi iz šibičnih ; za tema dvema naj se delajo luknjičasti vzorci. Vajenica je lehko in mora biti končana konci tretjega šolskega leta. V prvi polovici četrtega leta naj se deklice urijo v izdelovanji raznih kvačkanih izdelkov, kakor mrežic, vložkov i. t. d. V drugi polovici četitega šolskega leta pa naj se poučuje vezenje. Zaznamenico z mnogimi abecedami dodelajo dekleta do konca šolskega leta, ker to delo je prav kratkočasno. Z vezenjem privadijo se ročnih pregibkov in telesnega držanja za šivanje. S tein poukom je položen temelj najvažnejšemu pouku, šivanju in krpanju. Razven tega je pa to delo pravo budilo za šivanje. V petem šolskem letu deklice zaznamenujejo perilo ter se vadijo krpati nogavice. V šestem šolskem letu vadijo se razne vbode, šive, obšitke. Toliko se morajo dekleta navaditi, da bodo mogla z niirno vestjo razobešati perilo, ko postanejo gospodinje, da jim ne bode treba s strahom misliti: „0, da bi le zdaj moja soseda ne videla mojega perila!" Kako sramotno je za gospodinjo, ako ne zna krpati perila ter ga daje skrivoma brez vednosti moža šiviljam popravljati. Gotovo taki gospodinji ni znan izrek: Vinar, ki ga žena prištedi, velja toliko, kakor tolav, ki ga mož zasluži. Dekle, pridobljeno za delavnost, ne pusti počivati rok ter si vedno ohrani veselje do dela. Delavnost vzgaja žtedljivost, pospešuje obiteljsko srečo in je pravi blagoslov. Naša dekleta, ko ostavijo šolske prostore, večinoraa nehajo tudi z ročnimi deli. Druge skrbi in opravila se jim nakladajo in še le kot gospodinjam treba jim je večkrat iglice sukati, torej morajo dobro izvežbane zapustiti šolo. Stare Gernianke so skrbele, da so se dekleta temeljito izurile v vseh ženskih ročnostih. Znale so  presti in tkati, vesti in šivati, in 6e bi bile kneginje. Da, čim bolj je bilo dekle imenitno in izobraženo, tem bolj je bilo izvežbano v vseh delih. Za naša slovenska dekleta na deželi bi se pa tako malo storilo! Ker nam ta pouk naklada toli vzvišeno nalogo, ne srne se površno gojiti. Delajnio po besedah Slomškovih: Ne bojte se truda, ii'j plašite se trpljenja! Prava učiteljica ne pozna pofcitka in ga tudi poznati ne snie. Sleharno uro mora pregledati dela vseh učenk. Vsakopomoto treba popraviti, vedno spodbujati k inaiijivosti, tu hvaliti, tam grajati. Ko pregleda dela ter ji ostaja še nekaj časa, ne dela v šoli za se kakih vložkov, nogavic, niirno sedeč pri mizi, tenivee pomaga deklici, katera se trudi in nmči in še dohiteti ne niore svojib součenk. Hvaležno-vesel pogled uboge učenke ji je plačilo. Naj bodo opravki še tako nadležni, vselej je pripravljena pomagati in pokazati brez nejevolje. To je vzgled delavnosti, s katerim utrjuje svoj pouk. Pridnejšim dovoli udeležiti se ročnib del pri urah druzih oddelkov; lenim določi, koliko inorajo narediti. Učenke vadi reda, čistote med delom in štediti tvarino, katero morajo imeti vedno v vzglednem redu. Lepo, čisto delo napravlja veselje, zato morajo roke umite biti. Zelo oživi pouk, ako pusti časi čitati kako niično povestico, s tein zatre nagon šepetanja in klepetavosti. Če se deklice navadijo tiho delati, bode tudi kasneje ostalo to, kar so se v nežni mladostni dobi navadile. Ročna dela naj se uvrste vselej po pouku druzih predinetov, nikdar ne pred poukom, ker zanikarne ueenke radi niudijo. Kdor noče, kinalu izgovor najde. Ker ima naš stan še častno nalogo, širiti nied narodoin narodno zavest in zanetiti ljubezen do milega materinega jezika, vporabljajmo tudi to priliko ter vadimo učenke slovenskib izrazov pri ročnih delih, ugonobimo vse tujke. Slednjič naj le še omenim, da bi bilo želeti, ko bi še v ponavljalni šoli jedna ura bila odločena za ročna dela izključno sarao za šivanje in krpanje. Kako hasljivo bi bilo to za naša dekleta! Ne bojnio se truda, ne plašimo se trpIjenja; vadinio dekleta delavnosti, štedljivosti in sainopoinočja. S požrtvovalnostjo in vstrajnostjo dosežemo vse. Marija Šerc — Domžale.