O izvršitvi pruskih razsodt v Avstriji.
Kraljeva pruska deželna sodnija v Berolinu je v pravni zadevi tajnika Viljema Thomana in oziroma njegovega cesijonarja J. M. Wigodcinskega proti gledališčnemu vodju Pavlu Hildebrandtu, sedaj graščaku v Trojensteinu, z dopisom od 25. julija 1881, kateremu se je bila priložila razsodba od 1. aprila 1870, meujica od 30. decembra 1869 o 420 tolarjih in pa cesija od 4. svečana 1880 na podlagi poverjenega prepisa tožnikove prošnje od 11. maja 1881, C kr. okrožno sodnijo v Bocenu poprosila, da bi izvršila eksekucijo proti zatoženemu Pavlu Hildebrandtu zavoljo terjatve per 1110 mark z interesi in stroški.
C. kr. okrožno sodišče v Bocenu je — glede na to, da je identiteta zatoženega s Pavlom Hildebrandtom, stanujočim v Trojensteinu, popolnoma izkazana, glede na to, da je eksekucije voditelj dalje verjetno izkazal, da bi bila eksekucija, če bi bil takoj za njo poprosil, brez uspeha ostala, ker je Hildebrandt po policijskem potrdilu od 8. julija 1881 svoje stanovanje v Berolinu že 29. maja 1872 zapustil, ter v Berolinu druzega stanovanja oglasil ni; glede na to, da se mora jednoletni obrok, med katerim se je za eksekucijo prositi smelo, še le od tedaj računiti, ko je tožnik o sedanjem stanovanji toženega natanko vednost dobil, kar se je
— 145 -
10
v tem slučaji po občinskem potrdilu še le 20. julija 1881 zgodilo; in glede na to, da je okrožno sodišče v tej zadevi po §. 70. jurisd. norme pristojno, — na podlagi dvornega dekreta od 4. avgusta 1840, št. 4C0, justične zbirke zakonov, in z ozirom na določila justičnega ministra naredbe od 10. oktobra 1857, št. 190, drž. zak. z odlokom od 10. avgusta 1881, št. 3063, eksekucijo dovolilo, ter ob jednem tudi dovolilo, da se je pruske deželne sodnije razsodba z drugimi prilogami vknjižila v tako zvani „verfachbuch" c. kr. mest. del. okrajne sodnije v Bocenu.
Vsled eksekutovega rekurza je c. kr. nadsodnija v Inomostu, z odločbo od 18. oktobra 1881, št. 5804, na podlagi justičnega ministra ukaza od 28. marca 1880, št. 3938, (Geller's „Oesterr. Justizgesetze", zvezek II. stran 270.) — glede na to, da so po nemškem civilnem postopanju, katero velja od 1. oktobra 1879, v obsegu nemškega carstva, splošna določila o izvrševanji tujo-zemskih razsodb v §§. 660. in 661. obsežena, katera določila se glase: „Aus dem Urtheile eines auslandischen Gerichtes findet die Zwangsvollstreckung nur dannstatt, wenn ihre Zulassigkeit durch ein Vollstreckungsurtheil ausgesprocben ist.   Fiir die Klage auf Erlassung ist das Amtsgericht oder Landgericht zustandig, bei welchem in Gemassheit des §. 24 gegen den Schuldner Klage er-hoben werden kann"; med tem, ko so v §. 661. slučaji našteti, v katerih se razsodba k izn-šitvi eksekucije izdati ne sme; glede na to, da se mora po predpisu dvornega dekreta od 15. febru-vai-ja 1805, št. 711, predno se izda izvršilni ukaz, dokazati, da se v tuji di-žavi z avstrijskimi podložniki jednako ravna; glede na to, da je to jednako ravnanje z avstrijskimi podložniki pri ekse-kucijah v Nemčiji po dvornem dekretu od 4. avgusta 1840, št. 460 in justičnega ministra naredbi od 10. oktobra 1867, št. 190, vrejeno bilo, da so se pa sedaj v nemškem carstvu glede tega postopanja z novim civilnim postopnikom drugače norme vpeljale; glede na to, da po načelih reciprocitete nikakor ni pripuščeno, da bi se na rekvizicijo deželne sodnije berolinske eksekucija praske razsodbe kar tako dovohla, med tem ko se v Nemčiji eksekucija avstrijske razsodbe še le po dokončani tožbi dovoljuje, — rekurzu ustregla, ter ob jednem izrekla, da ima rekui'ent stroške svojega rekurza sam trpeti.
— 146 —
Vsled revizijskih rekurzov je c kr. najvišji sodni dvor zavrgel rekurz eksekucije voditelja ter potrdil odločbo druzega sodnika, in sicer iz teh-le
razlogov:
Prošnji za eksekucijo se iz razlogov, po drugem sodniku naglašanih, ne mora ustreči. Ce tudi se določila §. GGO. in GGl. nemškega civilnega postopnika v Avstriji niso publicirala, mora jih avstrijska sodnija vender v ozir jemati, da je v stanu v izvrševanji načela o reciprociteti eksekucijo na podlagi pruskih razsodb pod ravno tistimi pogoji dovoljevati, pod katerimi se dovoljuje eksekucija na podlagi avstrijskih razsodb v Prusiji. Okoliščina, da se je razsodba v tem slučaji prej izdala, kot je stopil v veljavo novi civilni postopnik za nemško carstvo, ne spremeni ničesar, ker se sme procesuvalni akt samo na podlagi ob času zahteve v veljavi stoječih procesuvalnih zakonov zahtevati; konečno pa tudi ni dognano, da bi se glede tukajšnjih razsodb, ki so se izdale pred 1. oktobrom 1879, v Prusiji eksekucija dovoljevala brez ozira na določila §§. 660. in 661. novega nemškega civilnega postopnika.
(Po „Gerichtshalle".)