POŽAR TURŠKEGA PARLAMENTA: PALAČA ČIRAGAN V PLAMENIH
Književnost
Slovenska.
Romantika. Spesnil dr. Ivan Pregelj. Gorica 1910. Tako navaden naslov in ponižna oblika, pa tako ljubeznive in pri najglobljem viru poezije zajete pesmi! Ivan Pregelj je doma tam, kjer je žgolel goriški slavček, Simon Gregorčič; obema je skupna jasnost in neprisiljenost misli, od krščanskega idealizma ublažena otožnost in lepa preprostost v vsej dikciji. Modernemu srcu pa je bližji Pregelj, pa tudi globlje posega v probleme in kaže zelo razvito miselnost, ki se upa do najtežavnejših vprašanj. Pregelj je tudi samsvoj, izviren, in kar bo njegovi zbirki pesmi dalo brezdvoma precejšnjo veljavo, je to, da je pesnik otrok našega katoliškega gibanja, kar utripa skoro v vsakem verzu. Ime zbirke smo zato imenovali preskromno, ker večinoma vse pesmi obravnavajo najobsežnejšo in najlepšo snov za poezijo, religioznost, pa je ne obravnavajo samo, ampak tudi zadenejo in izražajo tako, da se smejo postaviti poleg Medveda, Ketteja in Silvina Sardenka; drugih pa itak nimamo. Golgata ali Vstajenje bi se morale te poezije glasiti, zakaj neskončnost krščanstva s svojim samopremagovanjem in mrtvičenjem na eni in s svojo zmagoslavnostjo ter bogapodobno blaženostjo na drugi strani se iz njih zrcali in časih se glasi iz njih akord, soroden nedosežni veličini psalmov, le bolj otožen in otročje vdan, kakor drugače sploh ne zna slovensko ljudstvo. S toliko ljubeznijo prebereš Pregljeve pesmi, kakor poslušaš tiste stoletnega trpljenja in upanja prekipevajoče melodije, ki jih poje naše ljudstvo na svojih božjih potih, in če ni še vse, kar je Pregelj tu izpesnil, izpiljeno in dovršeno, pa se niti za tre-notek ne obotavljamo reči, da bi on mogel postati najboljši   naš   religiozni  pesnik.   Tisto   visoko  misel
večnosti, ki ga vsega prešinja, je sam definiral v lepi pesmi, značilno naslovljeni z vprašajem, v zadnjih kiticah:
„In eni zovejo jo um,
in drugi duševno življenje,
jo iretji kličejo stremljenje,
pravzrok in voljo in pogum.
Človeštva grb iz prvih dni;
po njej smo z Večnostjo si v rodi,
ki rekla je nebitju: bodi,
in rekla duši: ne umri! . . ."
i\li pa tisti v svoji preprostosti krepki verzi, kako Bog kliče dušo:
„Z meglo jutro mlado vstaja, pojejo zvonovi vanj: O, kdor spiš še, se otresi teme nočne, nočnih sanj!
Z mlado grozo te prešini glas kličočega z neba: Dolgo hodil si z drugovi, danes bodiva sama !
Mojih vzornih potov črto premišljuj, srce mi daj! Ti od danes si do jutri, jaz sem večen vekomaj!"
Pravtaka slika moderne dobe:
„Nemir, nestalnost, dvom, obup nemoč v resnice dušah lačnih, trpljenja sitih, v srcih mračnih zavisti blede jedki strup.
In eden slep je, drugi glup, in tretji za fantomi v zračnih višavah plava, ta v temačnih je beznicah prijatelj kup.
O doba padajočih zvezd . . ., ti naša prosvetljena doba; bahata laž in bol do groba!"
18