NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA

DS

97  705

195102344  COBISS O


VIRGIL $ČEK

hHS

Prilike patra Bonaventure

v pojasnjevanje raznih verskih in nravnih krščanskih resnic.

$ .. *

? - .ul

Druga izdaja

spopolnjena s prilikami opata Šampijon de Nilon-a.

-*-

Prosto poslovenil

A n to ii Lesar.

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

1894.

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu.

W05

127927

Z dovoljenjem visokočastitega krškega knezoškofijstva.

UVOdf

t  Ljubi Slovenci!

alo knjig je, katere bi bile med raznimi narodi bolj raz¬
širjene, kakor je knjiga, katero zdaj tudi vam damo v
/jv roke. Naslov jej je: „Prilike patra Bonaventure v
pojasnjevanje raznih verskih in nravnih krščanskih

resnic".

Prvih osemintrideset prilile je v poslednjih letih svojega
življenja spisal pater Žirando (Girandeau) Bonaventura, rojen
leta 1697. pri sv. Vincenciju v pokrajini Poatu (Poitu) na Fran¬
coskem, mašnik jezuitskega reda, bivši učitelj zgovornosti in
voditelj mlade duhovščine v rošeljskem semenišču; druzih štiri¬
inpetdeset pa je spisal opat Šampijon Nilon  (Champion
de Nilon), ki je prav za prav leta 1786. le nadaljeval to, kar
je bil pričel pater Bonaventura.

Knjižica je torej razdeljena na dva dela.

O ceni obojih teh prilik bilo bi skoro zadosti, da ome¬
nimo samo to, da so na Francoskem že v mnogih in mnogih
natiskih prišle na svetlo, da se ondi tudi še dandanes pona-
tiskujejo, tako da se ta knjiga nahaja skoro pri vsaki krščanski
družini, in da so tudi v mnogo jezikov prestavljene doživele
že več ponatiskov; vendar hočemo o njihovi ceni nekoliko ob¬
širneje govoriti ter vam naznaniti način, kako jih berite, da
tudi pri vas obrode stoterni sad, kakor povsod, kjer so je prav
brali in rabili.

Kolikošne cene da so in kako naj se-bero in rabijo Bo-
naventurine prilike, govori omenjeni Nilon v uvodu svojih prilik
blizu tako-le:

1 *

4

„Jezus Kristus, naš Zveličar, dobro vedoč, da se resnice
in nauki, M so človeškim strastim nasproti, neradi prijemljejo
našega srca, radi pa pozabljajo, je največ svojih božjih naukov
učil v prijetnih in mičnih povestih, katere imenujemo „p ri¬
li k e'“; in to zato, ker človek povesti kaj rad posluša in lahko
v spominu ohrani, ž njimi vred pa se mu trdno vtisnejo v
srce tudi nauki, katere one pojasnjujejo. Ta način poučevanja
ima pa tudi še to korist, da poslušalci že med pripovedovan¬
jem radovedni sami prilikam iščejo pomena; če ga najdejo,
dobro, če ne, jim ga pripovedovalec razloži, oboje pa stori, da
si po tej poti pripravljajo srce za sprejem blazega nauka, o
katerem se prepričajo, da je resnica kakor v priliki, tako tudi
sam po sebi. Način, po katerem je učil naš Zveličar, bil je
tudi njegovim priprostim apostolom in učencem vodilo, po ka¬
terem so se ravnali, vsem narodom oznanjevaje sveto vero.
Tega poučivnega načina se je poprijel tudi pater Bonaventura.
S svojim izobraženim umom in nabožnim srcem si je izmislil
najnežniše pripovesti, katere so bile njegovim poslušalcem in
čitateljem jako všeč, zraven tega so je pa še seznanile z naj-
važnišimi nauki ter jim jih tudi pojasnile. Velika korist Bo-
naventurinih prilik je potrjena tudi s tem, da so rodile naj-
obilnejši sad. Prav to je napotilo tudi mene, da sem seslavil
nekoliko prilik; prepričan sem, da bi bil pater Bonaventura,
ako bi bil dalje živel, gotovo sam nadaljeval to, kar je bil
pričel. Izmislil sem si prilike, v katerih sem hotel učiti in
pojasniti resnice, katerih ni pojasnjeval pater Bonaventura; pa
tudi resnice, katere je on pojasnjeval, toda iz druzega ozira;
pri teh me je vodila želja, odkriti zlasti krive nauke tistih
ljudij, ki se imenujejo „ m o d r i j a n e “. Morebiti bodo
moje prilike te krive nauke bolj ovrgle, kakor najbolj učeni
spisi o njih; in tako naj bi ta knjižica bila vsem mojim čita¬
teljem na korist."

„Kdor pa resnično želi, da mu bodo te prilike na korist,
ta naj ne bere same povesti, ki je prilikam le obleka ali telo,
ampak vselej tudi nauk, ki izhaja iz njih, kajti ta nauk jim je
bistvena stvar, rekel bi — duša. Napaka, le povesti ali pri¬
like brati, ne pa tudi nauka, ki ga imajo v sebi, nahaja se
sem ter tja, ne le pri mladini, ampak tudi pri odrastlih ljudeh.
Marsikomu namreč je všeč samo to, kar ščegeta domišljijo,
dolgočasno pa vse, kar mu razsvetljuje um in govori na srce.
Kdor bi po tem napačnem načinu bral te prilike, porok sem
mu, da ne bode dosegel niti Bonaventurinega, niti mojega na¬
mena; pa tudi ne bode imel veselja, ki je občuti oni, kateri

5

vidi, kako lepo se nauk ujema z izmišljeno povestjo. Vsaka
teh prilik se da na dolgo in široko premišljati, in srčno želim,
da se to stori po vsaki prebrani priliki, preden se prične druga
brati. Po tem načinu bode berilo kratkočasno v prvem delu,
koristno pak v drugem . 8

Blizu tako govori o prilikah, katere vam tu podajemo,
nadaljevalec pater Bonaventurinib prilik, učeni Nilon.

Učeni in nabožni Klement Brentano  pa pristavlja
temu priporočilu in navodilu še naslednje besede:

„Malo spodbudnih knjig se je do sedaj ljudem vseh na¬
rodov, kateri je imajo v rokah, tako prikupilo in je toliko ko¬
ristilo, in sicer vsem stanovom, kakor te prilike; one so v ne-
številnih iztiskib v rokah višjih in srednjih stanov ne le na
Francoskem, ampak tudi v mnogih katoliških deželah; one so
se pa tudi kmetiškemu stanu tako priljubile, da knjigarji ali
vse skupaj ali v majhnih oddelkih ali še celo posamezne pro¬
dajajo na sejmih in cerkvenih shodih: one se kupujejo za
šolska darila; duhovni in svetni učitelji je rabijo pri svojih
poukih, in tudi krščanski gospodarji in gospodinje zajemajo iz
njih nauke, s katerimi svojo družino razveseljujejo in pouču¬
jejo. Ako hoče gospodar ali gospodinja ali kdo drugi pod
vaško lipo ali o pozimskih večerih na preji ali pri drugih zbi¬
rališčih nedolžno in koristno razveseliti zbrano množico, pre¬
bere katero teh prilik sam za-se, potem jim jo po svoje pri¬
poveduje, morebiti jej tudi sam še kaj pristavi po svoji do¬
mišljiji , povedavši priliko nekoliko omolkne ter pričujočim
postavi vprašanje, kaj oni kaj mislijo o njej in njenem po¬
menu? — Kdo v priliki je ravnal prav? — kdo napačno?
— Zakaj je to prav? — zakaj ono napačno? — Tako pridejo
na dan razni pomeni; nekateri jo zadene prav blizu, nekateri
jo pa mahne prav daleč v stran, nekateri morda ne ve, kaj bi
rekel. — Ko nikdo več ne ve, kaj bi povedal, tedaj pripove¬
dovalec bere iz knjižice nauk, kateri je priliki pristavljen;
njim, ki so napak sodili o njej, popravi njihovo razsodbo,
in tako beseda da besedo —• osnovana je bila kratkočasna in
poštena veselica, čas je hitro potekel vsem na veselje in korist."

Klement Brentano  dalje pripoveduje o neki taki
skupščini, katere je bil sam priča, pristavljaje, da te vese¬
lice ne bode nikdar pozabil zastran lepih in spodbudnih po¬
govorov , ki so se bili vneli o peti priliki, kateri je naslov:
„Gadji lovec",  in o dvaintrideseti, kateri se pravi:
„Peter Trapeč".  — Dalje priporočati to knjigo zdi se
nam nepotrebno.

6

S kratkim tem. uvodom iu navodom vam izročamo to
knjižico s srčno prošnjo;

Dragi Slovenci!

Vzemite to knjižico v roke, berite jo po navodu, ki ste
ga brali in ga nasvetujeta dva izvrstna in nabožna pisatelja, in
prepričajte se sami, da je v resnici kratkočasna in poučna, —
torej vam na vse strani na veliko korist.

V Ljubljani,  binkoštni pondeljek 1866.

~  ^Pisatelj.

Pripomnja k drugi, pomnoženi izdaji.

Leta 1866. je izdala družba sv. Mohorja .Prilike patra
Bonaventure"  z namenom, da one opata Šampion de
Nilon-a,  ki poprejšnje spopoluujejo, kmalu slede. Obilica
drugega gradiva pa je tako nanesla, da so ostale že za natisek
pripravljene te prilike do zdaj v rokopisu. Škoda pa bi jih
bilo, ko bi se ne obelodanile s prvimi vred.

Evo jih v drugi, spopolnjeni izdaji!

Ker je zgoraj omenjenih Bonaventurinih prilik prišlo v
okroglem številu 4000 izvodov Mohorjevim družnikom v roke,
ukrenila je družba sedanjo drugo izdajo samo v zalogo vzeti
ter jo udom in neudom ponuditi v blagovoljno naročbo. Prvih
38 prilik v tej knjigi je v drugič natisnjenih, 36. prilika: „Mana
v puščavi" je ponatisnjena iz »Večernic", XII. zvezek, 1. 1865.;
drugih 54. ki jih je spisal v duhu prvih v francoskem jeziku
opat Šampijon de Nilon, pa je dodanih iz prevoda v rokopisu
shranjenega po družbi; tudi teh slovensko prestavo je bil oskrbel
rajni Anton Lesar,  velike realke profesor v Ljubljani.

Iz spredaj stoječega uvoda spoznajo blagi čitatelji, da gredo
obeh pisateljev prilike, ker so spisane iz enoistega namena in
v istem duhu, vkup v eno knjigo; kar se je s pričujočo drugo
izdajo zgodilo. Izdajo še sicer upravičevati ali pa uvodnim
besedam še kaj dostavljati, mislimo, bilo bi odveč.

V Celovcu,  meseca prosenca 1. 1894.

Uredništvo.

Prvi del.

1. Neprestana sirota.

j]fi)erzijski kralj, ki ni imel sina, sreča nekega dne na ulicah
Mi  majhinega dečka jako lepega obraza; vbogaime je prosil,
%  ^ er  .j e  bil sirota. Kralj ukaže, da mu ga pripeljejo na

kraljevski dvor, zakaj obšla ga je misel, da ga hoče po¬
sinoviti. Ko ubogega dečka oblečejo, kakor se spodobi kralje¬
vemu sinu, bil je še veliko lepši, tako da so vsi nad njim imeli
neizrecno veselje. Kralj umrje; v njegovi oporoki je bilo za¬
stran tega dečka določeno to-le: „Z vso skrbjo naj se ta deček
vzgaja do petnajstega leta; ako se bode spoznalo, da je vreden
kraljevskega sedeža, njegovo bodi kraljestvo, ker je moj posi-
novljenec; ako se pa uda pregreham, slečejo naj mu kraljev¬
ska oblačila, spode naj ga z dvora ter obsodijo, da v rud¬
nikih dela.“

Kakor je govorila oporoka, tako se je zgodilo. Dali so
mu najboljše učenike in vzgojitelje, ki so ga skrbno in vestno
poučevali in navajali k vsemu dobremu. Ali kmalu se je v
njem prikazalo hudo nagnjenje in zoperno mu je bilo vse, kar
bi mu imelo kedaj biti na korist. Postavil se je zoper uče¬
nike, učne bukve je z nogami teptal in skozi okno pometal ter
zlomil vse, kar so mu dali v roko. Ko nekoliko doraste, po¬
kažejo mu kraljevo oporoko; vsaki dan ga spominjajo žesla in
kraljevske krone, ki mu je namenjena, pa tudi sramote in
kazni, ki ga čakate. Ali vse to ni nič pomagalo. Ko še bolj
vzraste, bilo je njegovo najljubše opravilo to, da je iz ilovice
delal hišice in gradove. Ako so se njegovi učeniki norčevali
iz njegovih otročarij, jel je jokati, jeziti in groziti se; toda
učiti se nikakor ni hotel, ampak da je bil le sam, vračal se
je k svojim otročarijam. Vendar se je pa, ne ve se kako,

8

naužil surovega in umazanega govorjenja; učeniki so ga svarili
in svarili, pa vse zastonj, nikakor se ni hotel poboljšati, čim
stareji je prihajal, tem večje slabosti in pregrehe so se kazale
nad njim. In kakoršno je bilo dejanje, takšno tudi govorjenje:
hvalil je, kar je bilo hudobnega; ljubil in delal je, kar je
bilo pregrešnega.

V takem žalostnem stanu dovrši petnajsto leto. Kraljevski
svetovalci se snidejo; mladeniča pokličejo pred se; prebero mu
kraljevo oporoko, enoglasno ga spoznajo kraljestva nevrednega,
mu slečejo kraljevska oblačila ter ga obsodijo v rudnike. Ko
zasliši svojo obsodbo, obledi prvikrat ganjen in skesan, se
trese, joka, vzdihuje ter prosi milosti; toda zastonj! — kajti
precej se je izvršila izrečena sodba.

Kako se mi smili nesrečna ta sirota! Kako strašna, ne¬
popravljiva škoda ga je vendar zadela! Tako bo vzdihnil marsi¬
kateri mojih bralcev. Toda njegovo vedenje in življenje ni
zaslužilo nič boljšega. Ali mar nesrečnež ni vedel, česa se je
imel nadejati, in česa bati?

Dragi moj bralec! ali veš, kam meri ta prilika? Ali ne
čutiš, da si ona sirota ti sam? — Za otroka božjega spreje¬
temu bilo ti je namenjeno vekomaj kraljevati, ako se vrednega
skažeš obljubljenega kraljestva, pa tudi pretila ti je večna kazen,
ako se obnašaš tako, da si kraljestva nevreden. Kakor ona
sirota, bil si tudi ti potegnjen iz nadloge in reve; bil si s
krstno vodo očiščen madeža izvirnega greha in oblečen z obla¬
čilom lepe nedolžnosti! Kako lep si bil v božjih očeh! Ali
kmalu si omadežal krasno to oblačilo, ter izgubil vso svojo lepoto!

Le primerjaj svoje življenje z obnašanjem onega dečka,
in našel bodeš, da si še zaničljivejši od njega, kajti tudi ti si,
ali bi vsaj moral biti, poučen v tem, kar ti je edino potrebno.
Ko ti je Bog po svoji milosti odvzel to, kar ti je mamilo in
od dobrega odvračalo srce, ali bi se ne bil imel k njemu obr¬
niti? Ti pa, kaj si storil? — Utrdil si se še v ljubezni do
grešnega sveta. In vendar se vedno približuje dan, ki bo od¬
ločil, ali si vreden nebes ali pekla, oni dan, ko bode zastonj
vse solzenje, vse kesanje!

2 .  Neumni suženj.

Bogatemu možu, Aristu po imenu, se je jako priljubil
Afren, eden izmed njegovih sužnjev, katerega je oprostil težkih

9

poljskih del ter odločil za lahka domača opravila, češ, da ga
bo kmalu izpustil iz suženjstva. In v resnici, neki dan ga po¬
kliče k sebi ter mu pravi: „Afren, uro hoda te hočem nekam
poslati, ako dobro dovršiš to svoje opravilo, hočem te, kedar
se vrneš, osvoboditi in ti dati še plačilo, da ga bodeš vesel.
Naročilo moje je pa to le: „Dobro poznaš gospoda Evzebija;

tudi ti je znano, kje stanuje; nesi mu teh trideset talentov
srebra, ki sem mu jih dolžan. Naj ti da prejemni list, kate¬
rega mi prinesi nazaj. To je vse, kar ti imam naročiti. Po¬
vem ti pa tudi pot, ki pelje do njega: Znano ti je, da se pri

znamenju pot deli, ena vodi na levo, ena na desno stran; idi

po desni dalje, in prav prideš do Evzebija; ako se obrneš na

levo, pripeljala te bode pot do Kapista; k temu ne da bi šel,

kajti hudoben mož je, in ker trdi, da je vse njegovo, vzel bi
tudi tebi srebro. Varuj se, da ne prideš ob denar; ako se ti
pripeti taka nesreča, izpremenila se bo moja ljubezen do tebe
v sovraštvo, in namesto prostosti in plačila, ki sem ti ji ob¬
ljubil, dal te bom zvezati, ter te bom poslal na najtežja poljska
dela, od koder mi ne prideš več pred oči.“

„Mili gospod!“ izpregovori Afren, „pač mi ni treba, da
bi me strah in nada vodila, spolniti tvojo voljo; dolžnost in
želja, ravnati po tvoji volji, ste in boste mi edini nagib pri
vseh mojih opravilih." To izrekši vzame denar in odide.
Grede začne veselja vriskati, rekoč: „0 srečna svoboda, po ka¬
teri sem tolikanj hrepenel, vendar mi enkrat prisiješ, jutre že
te bom užival! O presrečni juteršnji dan!“ — Svojo srečo
premišljevaje in dalje sam seboj govore preudarja tako-le: „Ko
bodem oproščen suženjstva, hočem z malim premoženjem, ki je
že imam, in z darovi, ki mi jih je obečal moj gospod, umno
gospodariti ter si še marsikaj pridobiti; toda," pristavi nakrat,
„ko bi imel le deset talentov več, veliko lože in hitreje bi mi
šlo delo izpod rok. Pa kako neumno govorim; deset talentov
si želim, in vendar jih ravno kar nesem trideset. Kaj mi neki
brani od teh trideset vzeti jih deset? Kdo bo neki zvedel, da
sem to storil? Gospod Evzebij jih bode že dvajset dosti imel."
— Izrekši te besede, odpre vrečo, vzame iz nje deset talentov,
je vtakne v svoj žep, gre dalje in modruje tako-le:

„Teh dvajset talentov torej moram nesti Evzebiju? Tega
gospoda pa jaz dobro poznam; trdosrčen in skop je, stavim
sto na eno, da mi za težki trud ne poda daru. Tak pa go¬
spod Kapist ni; svest sem si, da me on ne izpusti iz hiše,
preden mi ne da pokusiti sladke kapljice žlahtnega svojega
vinca." — V tem samogovoru dospe do znanega znamenja,

10

kjer se je delila pot. — „Zdaj velja," pravi, „na katero stran
se hočem obrniti? Po vsem tem,“ nadaljuje, „saj lahko iz
prva grem h Kapistu, in ko si pri njem odpočijem, zavijem jo
še lahko k Evzebiju. “ ■— Izgovoril — storil; obrne se na levo
stran. Ko ga Kapist od daleč zagleda, gre mu naproti, ter ga
prijazno sprejme, rekoč: „A, ti si, ljubi moj Afren, ali mi kaj
denarja prineseš?" — „Da, da, dragi gospod!" — „Koliko?"

— „Dvajset talentov." — „Malo je sicer, pa naj bo, idi z
menoj, da ga še kozarec izprazniš do obeda!" — v „Ali, dragi
gospod!" oglasi se Afren, „ta denar ni vaš." — „Cegav pa?"

— „Evzebijev.“ — „Dobro," odgovori Kapist, »Evzebij gane
potrebuje. Ta denar je prav za prav moj, in meni ga je ravno
treba; dai ga le sem, dete moje, in potem hočeva obedovati."

— „Dragi moj gospod!" odgovori Afren, »svojemu gospodu
moram prinesti prejemni list!" — „Kaj pa da!" odvrne Ka¬
pist. „list ti hočem tudi dati, tvojemu gospodu tudi moj velja."

— Lačni Afren, ki ni znal brati in ni umel vrednosti tega
lista, da se pregovoriti, izroči Kapistu denarje in vtakne pre¬
jemnico v žep. Potem se vsedeta k obedu, po obedu si z igro
tratita čas, dokler ne pride ura, o kateri se je moral Afren
vrniti domov.

Afren počasi stopa proti domu, nekoliko nemiren zavoljo
tega, kar je storil, toda ne vedoč, kako se bode izteklo. Ko
ga ugleda gospodar, nagovori ga, rekoč: „Precej pozno se

vračaš." — „Dragi moj gospod!" odgovori mu Afren, „to je
zavoljo tega, ker sem bil na obed povabljen!" — „Ali je Ev-
zebij zdrav?" — »Da, gospod, nisem ga videl bolnega." —
„Ali si mu dal denar?" — „Da, gospod!" — „Ali si mi pri¬
nesel njegovo prejemnico?" — „Da, gospod, to-le je!" —
Arist razgane list in precej ugleda Kapistov podpis. »Kaj?"
zareži nad njim, „Kapist ti je dal ta list? Njemu si torej
nesel srebro?" — Afren ves zmešan obmolkne. — Ko Arist
prebere list, reče: „Kaj? Le dvajset talentov si nesel? Kje je
še drugih deset?" —Ko Afren vidi, da je vse očito, pade svo¬
jemu gospodarju na kolena, rekoč: »Gospod! nehvaležnež in

malopridnež sem, ter zaslužim pravično tvojo jezo. Nič nisem
storil, kar si mi bil ukazal, vse pa, kar si mi bil prepovedal!
Kaznuj me, kakor me hočeš, saj sem tega vreden." — Arist
&e zdaj obrne k malopridnežu, rekoč: „Ti mi nisi držal svoje
obljube, jaz pa hočem svojo spolniti." — Zdajci ga ukaže ukle-
niti ter ga pošlje na svojo pristavo, da ondi opravlja najtežja
dela; tudi ni hotel več videti ga, in prepovedal je vsem, go¬
voriti o njem. ___

11

Ali si pa tudi more kdo misliti bolj bedastega človeka,
kakor je bil ta ubogi suženj? — Toda nekoliko preudarjajmo
njegovo ravnanje, morda vendar spoznamo, da mu je podoben
marsikdo izmed nas:

1. Njegovo nehvaležnost.  Postavi si zdaj, ljubi
moj bralec, pred oči vse dobrote, ki si jih prejel od Boga. Iz
nič te je stvaril, iz posebne svoje dobrote te odtegnil pogub¬
ljenju, sprejel te je v svojo hišo, v svojo cerkev, da bi ondi
poskusil tvojo zvestobo, potem pa, da bi te prestavil v nebesa,
kjer te čaka večna svoboda, večno veselje, večno življenje. Iz
edinega tega namena te je stvaril. Ali si moreš le misliti
blažnejšo srečo? Da ti pomaga doseči ta namen, stvaril je
svet, in ustanovil svojo cerkev. Za to pa, da ti je dal dušo in
telo, in da je odločil vse druge stvari tebi na korist, zahteva
od tebe le eno in ti prepoveduje le eno.  Kar zahteva od
tebe, je edino to, da hodiš po poti pravice in pobožnosti, da
spolnuješ njegove zapovedi, da njegove dobrote obračaš njemu
na čast in sebi na korist. Kar ti pa prepoveduje, je to, da se
varuješ hudega; da njegovih talentov ne daruješ satanu in ne
svetu, ker ti jih je podelil samo zato, da je obračaš le njemu
na čast; prepoveduje ti časno blago, katero ti je izročil, odte¬
govati njegovi časti in obračati lastni svoji ljubezni, v prid la¬
komnosti ali skoposti, prevzetnosti in ničemurnosti, ali kateri
drugi strasti. — Zdaj pa, dragi moj bralec, nekoliko premiš¬
ljuj, kako si se doslej ti obnašal v tej reči! — Ali nisi Afrenu
podoben v nehvaležnosti?!

2.  Njegovo nepokorščino.  Pomisleka je vredna
pot, po kateri je Afren zabredel v to pregreho.

a)  On se je spominjal plačila, ki je bilo pokorščini ob¬
ljubljeno; na to pa ni mislil, da bi bil v resnici pokoren; on
se je veselil obečane svobode, rabil pa ni edinega pripomočka,
da bi jo bil dosegel. — Ravno tako nespametno pa še danda¬
našnji ravna veliko ljudij. Vsi sicer želimo zveličanja, niko¬
mur ni všeč pogubljenemu biti; toda veliko jih je takih, ki
nikdar ne mislijo na pomoček, kateri edini je more zveličati in
pogubljenja obvarovati. To sredstvo je, da smo pokorni bož¬
jim zapovedim.

b)  Afren je mislil, da je pokoren, in vendar je premiš¬
ljal to, kar ga je odvračalo od pokorščine. — Nikar si ne
umišljaj, da spolnuješ božje zapovedi, ako poslušaš, bereš, želiš
in ljubiš kaj tacega, kar je božjim zapovedim nasproti ; ali
če v svojem srcu, v svoji domišljiji rediš misli, katere Boga
žalijo.

12

c)  Afren je v svoji neumnosti hotel pokoren in nepo¬
koren biti; sklenil je iz prva storiti to, kar mu je bilo prepo¬
vedano, in potem to, kar mu je bilo zapovedano. — Glej, ve¬
like nevarnosti! Njemu je pa podoben vsaki, ki hoče najprej
svetu služiti, in Bogu še le potem. — Prerado se zgodi, da
človek umrje, preden začne Bogu služiti.

3. Njegovo predrznost,  katera se kaže v treh
rečeh :

a)  v tem, da se je nadejal, da gospodar ne bode zvedel,
kaj da dela ali kam da gre. — Žalibog! še dandanašnji je
veliko takih neumnežev, ki se predrzno izgovarjajo, rekoč: „saj
tega nikdo ne zve!“ Ti pa, ljubi bralec, ali ne veruješ trdno,
da je Bog vsegapričujoč in vseveden, in da ti las z glave ne
pade brez njegove volje? Kako je to, da vendar greh delaš
pred njegovimi očmi! Ali torej tvoja predrznost ni večja od
Afrenove ?

b)  v tem, da je bil zadovoljen s prejemnim listom, ki
mu ga je dal največji sovražnik njegovega gospodarja. — Ali
ni pa tudi veliko ljudij, ki so zadovoljni s tem, da so le lju¬
dem po godu? — da z zunanjim svojim dejanjem le po svetni
hvali hlepijo? — Ali je mar to sreča in zveličanje, nam na¬
menjeno ? Gorje mu, kdor se zanaša na to!

c)  v tem, da se je predrznil prejemni list izročiti
svojemu gospodu. Glej strašne njegove drznosti! —In ravno
v njej ga posnemajo vsi, ki vedo, da se nehote vedno bližajo
sodnemu stolu božjemu, pa se vendar ne boje, z vestjb, oblo¬
ženo z neštevilnimi grehi, stopiti pred sodnika? z vestjo, v ka,-
teri je natanko popisano vse, kar so hudega storili, govorili,
mislili, ljubili in želeli.

Tri okoliščine pa so, katere nam kažejo, da smo mi še
bolj zadolženi, kakor je bil Afren.

a)  Afren ni znal brati, in tega ni bil sam kriv; — mi
pa znamo brati v svoji vesti in lahko preiskujemo, kaj da je v
njej zapisano; kdor mi ugovarja, da ne ume brati v njej,
njemu jaz odgovorim: „Sam si tega kriv, ker se nisi hotel

vaditi branja, še ogibal si se ga, ker si se bal. da bi (e vest
preglasno ne svarila in ne pripeljala na pravo, če tudi težavno
pot.“ Pomisli vendar, dokler je čas, ali bi ne bilo boljše,
da kratek čas hodiš po ozki in trnjevi poti, kakor da s težko
vestjo stopiš pred sodni stol božji , kjer boš obsojen v večno
trpljenje?

13

b)  Afren ni vedel, da bode prejemni list razodel vse, kar
je hotel utajiti. — Ti pa, če tudi ne znaš brati, vendar dobro
veš, da je v tvoji vesti zapisano vse, kar si storil in kar ti bo
očitala na sodni dan. Kako predrzen si torej, če hočeš z za¬
dolženo vestjo iti na sodbo in neizprosno pričo vzeti s seboj.

c)  Afren ni mogel več popraviti ne prejemnega lista, ne
svojega pregreška. — Ti pa imaš, dokler dihaš, gotov pomoček
zoper greh; kaka nespamet torej, če ga ne rabiš!

Ta pomoček pa je:

1. Uči se brati v svoji vesti; preiskuj torej vse svoje de¬
janje, da zveš, v čem si se zadolžil; potem pa očisti svojo vest
s skesano in čisto izpovedjo.

2. Ako si se v resnici prizadeval, da bi se spomnil vseh
svojih pregreškov, potem pa bodi mirnega srca, če se tudi ne
spomniš in obtožiš vseh; zaupaj v božje usmiljenje, saj je Go¬
spod tvoj oče, ki zahteva le odkrito srce in resnično voljo.

3. V  prihodnje pa se varuj, da več ne obtežiš svoje vesti;
če se ti pa vendar kaj pripeti iz nemarnosti, precej preršči
svoje zadolženje ter se ga čisto in skesano izpovej. Tako si
boš ohranil občutljivo vest, katera te bode vedno opominjala
tvojih dolžnostij, varovala greha, ter zagovarjala pred sodnim
stolom božjim. Bog pa bode zvestemu svojemu služabniku po¬
vrnil s plačilom, katero bode vekomaj užival.

3. Mesečnik.

Korejski kralj pošlje dva služabnika biserov iskat Iz teh
biserov je hotel narediti krasno zavratnico, katero j- želel po¬
dariti svojemu očetu, 1  kitajskemu cesarju. Enemu reče iti na
vzhodno korejsko brežino, enemu pa na zahodno, obema pa
ukaže pridno iskati in nabrati toliko biserov, kolikor jima bo
moč, in veli, naj se oba vrneta isti dan, katerega jima je na¬
tanko določil. Mindao,  ki je bil poslan na vzhodno brežino,
je skrbno in marljivo delal po kraljevem ukazu, pa je tudi ve¬
liko biserov nabral. Po noči je hodil s svetilnico ob morju ter
lovil bisere, po dnevu je pa počival. Janki,  poslan na za¬
hodno brežino, razveseljeval se je pa po dnevu, po noči pa
spal. Tendar je pa vsako noč prišel k morju, toda ker je bil
mesečnik, hodil je v spanju, torej ni vedel, kaj da dela, in na¬
mesto biserov nabiral kamenje, in ž njim polnil košek, ki ga je

1  Tako pravijo kitajskemu cesarju tisti kralji, ki mu morajo davke
plačevati.

14

nosil s seboj. Ribiči, ki so ga opazovali ne daleč od tod, bili
bi prisegli, da lovi bisere in da se s polnim košem biserov
domov vračuje, in vendar je v košu imel le kamenje. Domov
prišedši speč izprazni svoj košek v zaboj, ki je bil odločen za
bisere. Potem se je vlegel na posteljo in spal do poznega dne.
V tem spanju so se mu sanjale najlepše reči. Zdelo se mu
je, da je na brežini, da v koš nabira bisere in da jih iz koša
deva v zaboji Ko se zjutraj vzbudi, stale so mu sanje tako
živo pred očmi, da nikakor ne dvomi, da se je vse to v res¬
nici godilo; vrh tega je pa tudi z razveseljevanjem imel toliko
opravila, da ni nikdar utegnil pogledati, kaj da je v zaboju.
Tako je ravnal ves čas, katerega mu je bil kralj odločil, do
dne, ko se je imel domov vrniti. In še ta dan ga je motilo
sto in sto rečij, tako da na voz naloži zaboj, ne pogledavši
va-nj. Janki in Mindao snideta se odločeni dan na kraljevem
dvoru, ter oddasta vsak svoj zaboj. Kralj ukaže odpreti zaboj,
katerega mu je bil izročil Mindao; našli so v njem veliko jako
lepih biserov. Kralj je bil ž njim tako zadovoljen, da ga je
izvolil za poglavarja neke dežele ter mu določil veliko letno
plačo. — Janki, tega vesel, nadejal se je enakega plačila; toda
kako se začudi, ko so v njegovem zaboju namesto biserov našli
le zgolj kamenje! Janki sam ni verjel svojim očem. Kralj,
kateremu se je to zdelo zasramovanje, raztogoti se tako, da
izreče sodbo: „ Janki naj se pobije s kamenjem, katero mi je
prinesel! “

Janki se hoče izgovarjati, a kralj ga noče poslušati in
odide. Janki se obrne do prvega kraljevega ministra, in se
izgovarja s tem, da je mesečnik in da je edina ta nesreča
kriva, da je tako ravnal. Ali minister mu odgovori: „Ker si
vedel, da si mesečnik, zakaj nisi skrbel, da bi te bil kdo
vzbudil? Vrh tega bi bil imel vsaj po dnevi premisliti, kaj si
delal po noči; preden si se vrnil domov, ali vsaj preden si
kralju oddal zaboj, mogel bi bil pogledati, kaj da je v njem,
in gotovo ne bi bil tako predrzen, s kamenjem v zaboju sto¬
piti pred kralja." Janki zdaj spozna svoje pregrešenje, ter
prosi, da bi smel še enkrat iti na brežino, da popravi, kar je
zagrešil. Minister pa mu odgovori: »Kralja ni volja, da bi

svojemu služabniku dal priliko, da bi ga še zasramoval s svojo
nepokorščino.“ To izrekši ukaže, da se izvrši sodba, ki jo je kralj
bil izrekel nad njim. _

Pomena te prilike ni težko najti. Mi vsi smo na svetu
zato, da si nabiramo biserov, to je, čednostij in dobrih del.

15

Jezus Kristus, naš kralj, nas je sem poslal, ter nam dal po-
močke v roke. Njemu smo dolžni izročiti svoje zasluženje,
katero on daruje nebeškemu Očetu. Nabrati si moremo dobrih
del v luči svete vere na vzhodni brežini, to je v sreči, pa tudi
na zahodni, to je v križih in težavah. Najbogatejši je on, ki
jih ima največ.

Ali koliko mesečnikov je na tem svetu, ki namesto bi¬
serov, edino všečih njihovemu Očetu, v sanjah nabirajo le
kamenje, katero Očeta žali in sili, da kaznuje nemarne svoje
otroke! In taki so vsi tisti, kateri se trudijo le za časno blago,
zanemarjajo pa skrb za večnost; — mesečniki so vsi, ki se
zanašajo na svojo poštenost, na svoja dela, katera opravljajo
brez svetega namena; mesečniki so, ki trpijo brez krščanske
potrpežljivosti; ki molijo le z ustnicami, — ki svoje dolžnosti
opravljajo brez dobrega namena, ali celo zavoljo ljudij ali le
iz navade, — ki se trudijo le za unanjo čednost brez notra¬
njega jedra, — ki se le hlinijo. Vsi ti in enaki si nabirajo
kamenje namesto biserov, zatorej jih pa tudi čaka kazen na¬
mesto plačila.

Mesečniki, vzbudite se ter pemislite, kaj delate! Odprite
oči in poglejte, kaj nabirate! Nikar ne hodite pred svojega
kralja, in nikar se ne kažite pred sodnim stolom, preden ne
veste, kaj da nosite s seboj, preden si ne očistite vesti. V
tem življenju je še mogoče, da v zakramentu svete pokore od¬
ložite kamenje in si namesto njega naberete pravih biserov —
dobrih del. Ko ta svoj tek dokončate, nikar ne pričakujte živ¬
ljenja. v katerem bi se dali pregreški prejšnjega življenja popra¬
viti. Zdaj storite, kar boste enkrat želeli, da bi bili storili;
kajti takrat vam ne bode ostalo nič druzega, kakor kazen ali
plačilo za to, kar ste storili do tistih dob!

4. Zvezdoznanec pri Laponcih.

Na povelje svojega kralja napotil se je bil neki zvezdo¬
znanec v severne kraje opazovat, kako da mimo solnca pojde
zvezda Venera (danica in večernica). Prišel je v deželo, kjer
bivajo Laponci, o tistem času, ko mali Stanovniki te dežele še
niso bili zapustili zimskih svojih stanovališč. Bila so pa ta sta-
novališča podzemeljske luknje, katere so imele le po eno od¬
prtino, namreč vrata, skozi katera so va-nje hodili. V teh luk¬
njah je neprenehoma gorel strašno velik ogenj, cela drevesa,
še vsa zelena, z vejami in listjem so vlačili va-njo in v njej
žgali, tako da se od gostega dima niso videli med tem, ko so

16

se greli pri plamenu. Neki jasen večer jim je zvezdoznanec,
preden so odšli v svoje luknje, razlagal pota, po katerih tekajo
zvezde; pravil jim je, kako se imenujejo posamezne zvezde, in
kazal planete. Na vse grlo so se mu smijali Laponci, poslu¬
šaje ga in opazovaje orodje, katero mu je rabilo. Nekateri so
v roke vzeli kvadrant (astronomično orodje), pa niso vedeli, kaj
ž njim začeti; nekateri so gledali skozi daljnogled, ali nič niso
videli. Ko so slišali imena slavnih zvezdoznancev: Karte -
zija, Nevtona, Kopernika,  smijali so se tako, da bi jim
bila kmalu sapa zastala.

Kar jame najimenitniši izmed njih govoriti in reče zvezdo-
znancu: „Tvoj kralj in narod menda pač ne vesta, kje da se
ju glava drži, da nas hočeš kratkočasiti s takimi burkami. “
Zvezdoznanec, s temi besedami razžaljen, mu odgovori: „Ne

čudim se temu, da prikazni na nebu ne umejete in da se njim,
kateri je opazujejo in o njih govore, posmehujete, vi, ki v
temi živite, v luknjah stanujete in še ne veste, kaj zemlja
rodi.“ Laponci, to zaslišavši, jamejo grozno vpiti in morda bi
zvezdoznanca bili raztrgali, ako je ne bi bil naglo potegnil
od njih.

Kmalu potem se je vrnil v svojo domačijo, kjer je na¬
tanko poročal o svojem opazovanju in na dolgo in široko pravil
o bedastih Laponcih. Zdaj pa mirno živi pri svoji družini in
uživa dobrote svojega kralja in spoštovanje svojih sosedov.

Ako nekoliko premišljujemo te Laponce, nad njimi zapa¬
zimo zlasti tri reči, iz katerih si lahko posnamemo tehtne nauke,
in sicer:

1. Njihovo temo. —Kar  se tiče našega zveličanja, smo
tudi mi na tem svetu kot v hiši, temnega dima polni. Po-
čutki in strasti nam temnijo čisto luč našega duha ter zatirajo
najblažja čutila našega srca. In tako se zgodi, da ne vidimo
ne tega, kar je v nas, ne tega, kar je zunaj nas; ni nam znano
ne to, kar je na tem svetu, ne to, kar je onkraj tega sveta;
ne poznamo velikosti tega, kar je večno, ne malosti tega, kar
je časno. Posvetnim in minljivim rečem skazujemo spošto¬
vanje, akoravno je zaslužijo le nebeške in neumrljive stvari;
nebeškim rečem pa skazujemo zaničevanje, katero se posvetnim
spodobi. Ta zmota pa stori, da se ljudem dobro zdi to, kar
je hudobno, hudo pa to, kar je dobro. Posvetnjakom je tema
svetloba, pot namen, kraj prognanstva pa domovina. — Da bi se
pač, preden nam smrt izpred očij ne potegne te zmote, trdno

17

oklenili luži svete vere, ki nam sveti v temnem kraju! Po¬
slušajmo one, katere vodi nebeška luž, in kateri nam pred oži
stavijo zve! ižansko resnico, da je prav za prav le vežnost vredna
našega premišljevanja, in da si za posvetne in minljive reži
prizadevajmo le toliko, kolikor nam morejo pripomoži za pravo,
neminljivo, vežno srežo.

2. Njihovo zasmehovanje.  — Kedar vidi m  ali sli¬
šim, da brezbožni ljudje zasmehujejo sveto vero, da se never¬
niki vzdigajo zoper Kristusovo pravo cerkev, da se razuzdanci
norčujejo s pobožnostjo, zdi se mi, da sem pri severnih La¬
poncih, ki se posmehujejo zvezdoznanstvu.

3. Njihovo jezo.  — Od nekdaj je svet zasmehoval
prave kristijane in nje, ki so vzprejemali pravi nauk. Vežkrat
jih je preganjal in tudi moril. Toda preganjanci so se preselili
v nebeško domovino, kjer v družbi zveližanih duhov uživajo
vežno blagoto vežnega kralja. Dodeli, milostljivi Bog! tudi nam
milost, ž njimi kedaj združenim biti.

5. Gadji lovec.

Neki kmetovalec je bil poslan lovit gadov, katere je imel
poslati v bližnje mesto lekarju, ki je zdravilo pripravljal iz njih.
Nekega dne je bil naš lovec tako srežen, da je ujel 150 gadov.
Zvežer domov prišedši bil je tako truden, da se mu ni ljubilo
vežerjati, kar precej se odpravi v spalnico spat. Po svoji na¬
vadi je tudi tisti vežer v spalnico s seboj nesel žive gade ter
jih dejal v posodo, katero je sicer pokril, pa je ne trdno zaprl.
Po noži izležejo vsi gadje iz svoje ježe in gorkote iskaje lazijo
po izbi, dokler ne prilezejo na posteljo pod odejo lovcu do ži¬
vota; okoli njega se ovijejo tako, da mu ne store niž žalega,
le iz spanja ga prebude. Ne vedož, kaj ga je prebudilo, zopet
kmalu zaspi. Po svoji navadi je imel tudi to nož goli roki na
odeji. Tako sladko je spal, da se je še le vzbudil, ko je že solnce
visoko stalo na nebu. Ali kak strah ga obide ugledavšega gade
okoli svojih rok! „Po meni je!“ strahoma vsldikne, „gadje so
ušli iz posode.“ Bil je pa tako previden, da se ne gane; ali
pri ti priži zažuti, da so se mu gadje bili ovili tudi okoli vratu,
okoli nog in okoli vsega života. O groza! Toda tudi zdaj ne
izgubi glave. Bogu se priporoži in ne ganivši se pokliže deklo.
Ko dekla odpre duri, reže jej tihoma: „Ne hodi v izbo, idi,
vzemi velik kotel, na pol ga napolni z mlekom, mleko segrej,
vendar tako, da bo le mlažno, ta kotel mi potem prinesi ter
ga, kar le moreš, tiho postavi na tla sredi izbe; ne zapri duri,

Prilike. 2

18

idi, naglo stori to, kar sem ti rekel, ne trenutka ne mudi.“
Dekla stori, kar jej je bilo naročeno. Ko je bil kotel v izbi,
jamejo se gadje, čuteč mleko, odvijati od rok, vratu, nog in
života in lezti v kotel. V malem času je bil gadov oproščen.
O kakšno veselje! Toda vendar še ne vstane, ker se noče
prenagliti, ampak nekoliko še čaka na postelji; še le potem,
ko je zadnji gad zapustil posteljo in zlezel v kotel, vzdigne se
ter, preden se obleče, gre h kotlu, v katerem so gadje lazili
kakor v omotici. Zdaj v roke vzame klešče, ž njimi gada za
gadom potegne iz kotla ter vsakemu sproti odreže glavo. To
delo dovršivši pade na koleni ter srčno zahvaljuje Boga, ki ga
je tako očitno rešil velike nevarnosti; potem pa gre k svoji
družini ter jim pove, kaj da se mu je bilo pripetilo. Vse je
izpreletela velika groza, tudi sam se je pripovedovaje tresel
strahu. Umorjene gade pošlje lekarju s poročilom, da se je za
vselej odpovedal temu opravilu; gad se mu je jel tako gnusiti,
da ni mogel nobenega več pogledati, na vsem životu se je
vselej stresel, ko je zaslišal njegovo ime.

Ta strašna prigodba je vredna, da jo nekoliko premišlju¬
jemo po vseh njenih delih; zakaj prelepa podoba nam je v
dušnem obziru.

1. Strašen je bil stan gadjega lovca na po¬
stelji.  Oe si ga živo~~pred oči postavim ter gledam njegov
život, kako je bil ves z gadi ovit, obide me groza, in že pri
samem spominu o njem se mi trese srce. Nehote mi iz ust
izide vsklik: o groza! Ali je pa tudi mogoče, misliti si še
strašnejši stan? — Da, da, ne le mogoče, ampak v resnici še
tisočkrat strašnejši je stan duše. katera živi v smrtnem grehu.
Ako premišljujem grešnika, bodi si da mirno po noči spi na
postelji, bodi si da o belem dnevu prosto hodi po lepem svetu,
in ako mi pred oči stopi misel, da imajo njegovo dušo v po¬
sesti smrtni grehi, ki so veliko hujši od gadov, tako, da je tudi
vse njegovo telo ovito in prepleteno ž njimi, izpreletava me še
veliko večja groza. Gadjega lovca sicer ni strašila nevarnost,
dokler je spal, ravno tako grešnika nič ne straši, dokler mirno
v grehu spi; ali zdi se mi, da zavoljo nevednosti ta stan ni
manj strašen, ni manj nevaren.

2. Gadji lovec je bil tudi vspanju v veliki  ne-
v ar  n o s ti . Ako bi se bil v spanju le količkaj ganil ali na
postelji obrnil in tako katerega gada pritisnil, ali s sapo ali s
kako besedo ustrašil, gotovo bi ga bil smrtno pičil. Kaj pa se

19

pripeti grešniku, kateri umrje v smrtnih svojih grehih ? — Po¬
gubljen je na vekomaj. Strašna je smrt za gadovim pikom,
ali vendar kaj je, ako jo primerjamo s peklom, kjer je grešnik
v oblasti hudobnih duhov, rop in muka svojih grehov, nepokojne
vesti, obupanja in večnega ognja!

3. Velika groza je obšla gadjega lovca, ko se
je bil zbudil.  Grešnik! tudi ti ne boš vedno dremal ali
spal. Na smrtni postelji, gotovo pa pred sodbo božjo se bodeš
zbudil iz svojega spanja. Ali kakšna groza te bo spreletela,
videčega, da si sovražnik božji, da si hudobnim angeljem po¬
doben, da si ves v grehih, da torej nisi za nikamor drugam,
kakor za pekel, kamor se bodeš zdajci pogreznil, da vekomaj
ondi ostaneš. — O, nikar ne odlašaj prebujenja do tistega tre¬
nutka, ko bi bilo prepozno! Zbudi se zdaj, dokler ti je še mo¬
goče, rešiti se dušnih svojih gadov — smrtnih grehov.

Premišljal si strašno nevarnost, v kateri je bil gadji lovec;
ali pa moreš tajiti, da je še strašnejša nevarnost, v kateri je
grešnik V

Premišljaj torej zdaj, kako se je gadji lovec rešil iz
svoje nevarnosti, da veš, kako se tudi grešnik more rešiti
svojih gadov.

a)  Gadji lovec je modro ravnal.  Izvolil si je bil
edino sredstvo, ki ga je moglo rešiti in ga je tudi rešilo. —
Tako tudi ti ne obupaj, kedar zagledaš strašni svoj dušni stan;
ne rekaj, kakor je govoril Kajn: „Prevelik je moj greh, da bi
mi mogel biti odpuščen." Ako bi bil še tisočkrat večji grešnik,
kakor si, božja milost je še večja, — ona je neskončna. Vrh
tega ti ni treba, še le iskati pomočka, ali si ga izmišljati. Po-
moček je najden, znan ti je, božja milost ti ga ponuja. Jezu¬
sova rešnja kri je, v kateri se z dobro izpovedjo moreš oprati
vseh svojih grehov. Ne straši se te besede. Bodi mirnega
srca. Nikar naj se ti ne zdi nemogoče ali pretežavno to opra¬
vilo. Bog nič nemogočega ne zahteva od nikogar; vrh tega
ti bode pomagal pri tem, kar ti je storiti. Najprej se izpoveš
grehov, katerih se spominjaš, potem si prizadevaj, da poiščeš
še druzih, tako, da od tebe odlezejo vsi grešni gadje. Ne boj
se! Vsi bodo odlezli.

b)  Kako je bil vesel gadji lovec, ko je videl,
da je rešen!  — Zares! veliko je moglo biti njegovo veselje;
vendar pa je bilo majhno v primeri z veseljem, katero čuti
grešnik, ki se je spokoril, grešnik, ki ga je Bog zopet sprejel
v svojo milost. Kdo more prav umeti tisto veselje, katero
bode nekdanjemu grešniku prešinilo srce takrat, ko ga Gospod

2 *

20

sprejme v večni raj! 0, kako se bode čutil srečnega, da se

je oprostil svojih grehov, da se jim je odpovedal, kesaje se jih
izpovedal ter za-nje zadostil božji pravici!

c)  Kaj je rešeni gadji lovec storil in sklenil?
Vsem gadom je porezal glave, ne enemu ni prizanesel, za vselej
se je odpovedal nevarnemu lovu, ki bi ga bil kmalu pogubil,
in gnusili so se mu gadje tako, da ni mogel nobenega več po¬
gledati. — Ljubi moj bralec! saj me umeješ, kaj ne, kaj ho¬
čem reči. Stori tudi ti tako! Varuj se greha, kakor se va¬
ruješ strupenega gada!

6. Bruno v vodi.

Dva kmeta sta bila prišla v mesto drva prodajat. Ko
sta ja bila prodala, šla sta ob reki izprehajat se. Kar v vodi
zagledata bruno, za katerim je bredel mlad deček, ki je je z
eno roko porival k bregu. „Kakšnega lesa je neki to bruno,“
rekla sta kmeta, „da je otrok tako lahko obrne, kamor le
hoče?“ Tesar, ki je blizu njiju stoječ na bregu čakal bruna,
sliši ju pogovarjati se; kar stopi k njima rekoč: „ Prijatelj a!
da zvesta, kakšnega lesa je to bruno in kako lahko, naredimo
stavo med seboj. Ako vidva oba to bruno, ko je deček pri¬
rine do brega, potegneta iz vode na suho, hočem vama jaz
plačati šest goldinarjev; ako pa vidva ne dovršita tega dela,
bodeta morala z voli potegniti je iz vode, meni pa plačati tri
goldinarje, za katere hočemo skupaj južinati.“

„Ako je bruno,“ reče eden izmed njiju, „tako lahko, da
je rine sam ta deček, prav čudna bi morala biti, da bi ga
midva ne mogla potegniti iz vode.“ Tesarjev predlog torej z
veseljem sprejmeta. Stava se naredi in stavljeni denar izroči
gostilničarici, ki je ravno prala na potoku in se smijala stavi.
Ko tedaj deček bruno pririne do brega, gresta kmeta na delo;
vsak na svoji strani primeta za bruno in je potegneta — ali
kar premakne se ne. Prvi izpodleteli trud ju pa ne ostraši,
drugič in tretjič primeta za bruno, upirata se in vlečeta na
pretrganje, toda vse je bilo zastonj. Rada sta spoznala, da
sta izgubila stavo/vprežeta voli in plačata južino.

Naš Zveličar imenuje male grehe, ki jih vidimo na drugih,
pezdir, velike'grehe, ki nas teže, a jih ne vidimo, pa zove
bruno. Bruno, katero plava v vodi, se nam ne zdi to, kar je,
niti po svoji velikosti, niti po svoji teži. Kar se tiče velikosti,

21

polovica ga je skrita pod vodo, in kar se tiče teže, lahko je
otroče obrača, kamor hoče, in vodi, kamor mu je drago. Ko
pa bruno potegneš iz vode in ti leži na bregu, tedaj še le
vidiš, kolikšno da je, in zveš njegovo težo.

Oas življenja je podoben velikemu morju, v katerem pla¬
vamo mi in z nami tudi naši grehi. Ti grehi se nam ne zde
polovica tega, kar so. Mi velik njihov del skrivamo pred
ljudmi, da, skrivamo je še sami sebi s tem, da jih pozabljamo
ali izgovarjamo in tako zmanjšujemo. Vrh tega se nam še to,
kar grešnega zapazimo na sebi, zdi lahko in majhino, ker je
primerjamo z nauki in hudobnimi vzgledi napačnega sveta.
Kedar pa bode treba iz vode potegniti je, da je postavimo pred
sodni stol božji, takrat se bodo prikazali veliki in težki, ka-
koršni so. Ko bodo iz vode potegnjena vsa sramotna dela, vse
skrivne goljufije, vsa grdivna obrekovanja in vsi hudobni na¬
meni, — ko se bode vse to primerjalo evangeljski postavi, ne
pa posvetnim šegam in grešnim navadam, ko je bode merila
in tehtala božja svetost in pravica: tedaj se nam bodo prika¬
zali v svoji pravi, strašni velikosti, tedaj bomo čutili njihovo
neizmerno težo. Izbrišimo si je torej s pravo pokoro, preden
zapustimo ta svet, da nas ne bodo težili, kedar se moramo pri¬
kazati pred obličjem svetega in pravičnega sodnika.

Greh se nam zdi lahek, kedar ga storimo, silno težek in
neizmerno velik pa je, kedar ga nesemo v izpovednico. Kakšen
bo še le takrat, ko ga bodemo morali nesti pred sodni stol
božji ?

7. Modrijan na gori Etni.

Na Sicilijanskem stoji gora Etna,  ki ogenj meče iz sebe.
Ta gora je peklu prava podoba, podoba pa tudi nečistega ognja,
ki pelje v pekel. To gorečo goro prilikujem pregrešnim dru¬
ščinam, pohujšljivim plesom, nesramnim glediščnim igram, ki
so obdane s plameni in nečisti ogenj mečejo v človeška srca.
Vrh teh so pa še druge posamne, skrite ognjebluvne gore, ka¬
terih vročina je ravno tako nevarna. Nikdo se tega ognja
preveč ne boji, nikdo od njega predaleč ne beži. Kdor se bliža
temu ognju, tega bo osmodil, zakaj kdor se hočeš varovati greha,
ogiblji se priložnosti v greh.

Empedokel,  slaven modrijan starih vekov, bolj znan
zavoljo svoje smrti, kakor zavoljo svojega življenja ali po svojih
spisih, bil je radoveden ter hotel blizu videti ogenj gore Etne.
Z lastnimi očmi se je hotel prepričati, kaj je ta ogenj, kako
prihaja iz gore in kakšne sledi zapušča. Hotel je vedeti, kako

22

visoka je ta gora, kakšna je zemlja okoli nje, kako je ustvarjen
ves ta kraj, ter se prepričati, je li res ali ne, kar se o vsem
tem pripoveduje. Poslednjič ga je navdajala želja, da bi o
tej gori govoril iz lastnega opazovanja, a ne le po tujih iz-
poročilih.

Več ko enkrat so si njegovi učenci prizadevali, odvrniti
ga od nevarnega in predrznega potovanja na to goro. Stavili
so mu pred oči, da so žalosten konec storili še vsi, ki so sku¬
šali to, kar njemu roji po glavi; rekli so mu, da zadostuje to¬
liko vedeti o tej gori, kolikor je moč brez nevarnosti od daleč
opaziti, in da Di ravno vsakemu človeku treba, samemu skusiti
vsega, o čemur se govori. Stavili so mu pred oči, da mora
njen vrh biti že samo vapno, in da je torej človek v vedni ne¬
varnosti pogrezniti se v brezdno, ravno ko misli stopiti na trda
tla. Poslednjič so ga opomnili še tega, da se ogenj ne prika¬
zuje vedno na istem mestu; utegne se zgoditi, da potniku
švigne ravno pod njegovimi nogami ter ga sežge in upepeli,
preden žrelu dospe na dno.

Empedokel na vse to odgovori tako-le: „Vi ste prebo-

ječi, strah pa zvikšuje nevarnost, katera ni tolika, kolikoršna
se vam zdi; modrijan se ne sme dati ostrašiti, kakor se dajo
navadno strašiti prosti ljudje; — da so dosedaj konec vzeli še
vsi, ki so potovali na to goro, temu je menda vzrok to, da niso
bili dosti previdni; ali kar se tiče mene, povem vam, preskrbel
sem se z vsem, česar je treba, torej za me ni nobene nevar¬
nosti; vse bom videl in opazoval, in ko pridem zdrav z gore,
hočem vam povedati vse novice. “

S čim se je preskrbel, tega jim Empedokel ni povedal,
sicer bi se mu bili v obraz smijali, zakaj vsa priprava bila je
prvič, da je sklenil, s seboj vzeti palico, s katero hoče sproti
poskušati mesto, preden stopi na tla, in drugič, da se je na¬
menil bos potovati, da bode precej čutil vroča tla, in tako vedel
o pravem času vrniti se.

Nekega lepega jutra zarana vzame Empedokel palico ter
se odpravi na pot, ne zinivši komu besede. Prišedši gori do
vznožja sezuje svoje sandale, popusti je na mestu in bos ko¬
raka na goro. Ravno o tistem času sta se bila po slepi na-
ključbi na bližnjo goro napotila tudi dva njegova učenca. Kar
zagledata nekoga vrh Etne sem ter tja izprehajati se. Precej
jima pride na misel, da bi utegnil ta mož biti njun učenik; po
vsem životu se jameta tresti, vedoča, v kaki nevarnosti da je.
Kaj jima je bilo storiti? K njemu nista mogla, iz nevarnosti
ga potegniti tudi ne; kar jima je bilo edino mogoče storiti,

23

storila sta: z očmi sta ga namreč spremljala, koder je hodil,
videti sta hotela, kaj da se bode zgodilo ž njim.

Empedokel prišedši vrh gore ostrmi nad novim prelepim
prizorom. Videl je tisoč in tisoč čudovitih prikaznij, katerih
bi pa bila groza vsakega druzega: stare povapnjene skale, vi¬
soke gomile samega pepela, jezera topljivega in smrdljivega
žvepla, velike votline in zevajoče razpokline, skozi katere so
švigali visoki plameni.

Neprestrašen je hodil Empedokel po vrhu ogenj bljuvne
Etne. Več ko enkrat mu je palica pokazala prežeče brezdno,
več ko enkrat ga je vročina pod nogama opominjala, naj se
vrne. Kako je bil vesel, videč, da je strašen plamen švignil
kvišku ondi, od koder se je bil ravno prestopil. Zdaj mu strah
šine pod kožo, obide ga groza, strah in groza pa mu navdih¬
neta misel, da je čas vrniti se. Preden zapusti vrh, premiš¬
ljuje še sam pri sebi, kakšno slavnost si je pridobil s tem, da
je neprestrašen in brez kake nesreče obiskal goro, s katere še
nikdo ni živ dospel. Kakšno veselje bode za-nj, da bode mogel
prvi reči: „Bil sem vrh Etne— videl sem jo.“ Med tem, ko
so ga sprehajale te ošabne misli, še enkrat pogleda stvari, ka¬
tere so se mu zdele najznamenitniše, z namenom, da je bode
svetu natanko popisal; ob tem pogledu pa, bodi si da ga noge,
vročine nekoliko privajene, niso o pravem času opomnile ne¬
varnosti, bodi si, da o sprelepem prizoru ni zapazil tega sva¬
rila, švigne izpod njega kvišku strašen plamen, užge palico ter
mu jo gorečo odnese daleč proč. Je li Empedokel zgorel ali
bil pogoltnjen, tega ne vem; vse pa, kar mi je znano, je to,
da ga ni bilo več na izpregled.

Učenca, ki sta bila priči nesrečne te prigodbe, naglo te¬
četa tja, kamor sta videla, da je palica padla na tla, ter precej
spoznata, da je uprav učenikova. Potem gresta okoli gore, mi¬
sleča, da bosta morda našla tudi kak raztresen ud njegov.
Našla sta pa le njegove sandale; te sta z ožgano palico vred
nesla v tempelj modrosti,  da bi vsi, ki je bodo videli, spo¬
znali to-le resnico:

Prava modrost se ogiblje nevarnosti; pre¬
pozno je iskati pomočkov, kedar je nemogoče
rešiti se iz nevarnosti.

Dragi bralec! Dobro si zapomni in globoko v srce vtisni
zlati ta nauk.

24

8. Nabožna prevara.

Živel je mladenič, jako ljubeznjiv in silno bogat, ter imel
mlado ljubico, ki je v sebi strinjala isti dve prednosti. Že vse
je bilo pripravljeno za poroko, a zavoljo nekega sorodnika, brez
katerega je ženin in nevesta nista hotela obhajati, odložila sta
jo za nekaj dnij. Te dni porabi ženin v to, da odide v glavno
mesto po opravku. Preden zapusti dom, podari nevesti svojo
podobo in drago zlato tabačnico. Tudi nevesta sklene, s svojo
podobo razveseliti ženina, prišedšega iz mesta. Hotela pa je,
da jo izdela izkušena umetniška roka. Obrne se torej do očeta
kapucina, ki je kot slikar najbolj slovel daleč na okrog. Oče
kapucin se je branil tega dela, rekoč, da svoje umetnosti, ako
je ima kaj, noče obračati na taka dela. Vendar se pa posled¬
njič udd silnim prošnjam ter prevzame delo, zakaj spočela se
mu je dobra misel, katero je hotel v dejanju izvesti.

Prvo, česar se je lotil slikati, bila je nevestina glava. Ko
jo dovrši, pošlje jej jo na ogled, da mu pove, je li jej všeč ali
ne. Bila je glava lepa, kakoršno je redko videti. Nevesta je
je bila jako vesela, pokaže jo svojim prijateljicam, znankam in
vsemu mestecu; vsi, ki so videli to podobo, rekli so, da niso še
videli lepšega in bolj natančnega dela, in da je njen obraz tako
izražen, kakor da bi jo živo gledali. Nevesta, silno vesela,
pošlje umetniku podobo nazaj z dragim darilom, s tisoč slavili
in hvalili in s srčno prošnjo, da jej kmalu pošlje dovršeno pre¬
krasno delo.

Kapucin spolni nevesti urno tudi to željo. Toda kako?
Poslušajte!

Ne da bi bil krasni glavi prislikal lep život, prislika jej
samo okostje, pa natanko zadeto, ali ravno zavoljo tega gnu-
sobno, ter je pošlje nevesti. Veselega srca in smehljajočega
obličja radovedna odpre zaboj, v katerem je vedela, da je njena
podoba; ali kako ostrmi zagledavši same nagnusne kosti! Taka
silna jeza jo zgrabi, da bi jo bila kmalu zvila. Ne le pri do¬
mačih, ampak pri ljudeh vsega mesta se je togotila nad umet¬
nikom kapucinom, ki jo je tako osramotil, ter mu pretila, ma¬
ščevati se nad njim.

Vendar jo je večkrat mikalo pogledati krasno glavo; ker
je pa ni mogia videti, ne da bi ob enem tudi videla strašilnih
kostij, stogoti se nad kapucinom ob vsakem pogledu iz nova.
Pri vsem tem so se njene oči tem bolj privadile okostja, čim
večkrat je ogledovala podobo svojega obličja, tako da sama pri

25

sebi reče: »Ni li to prava podoba okostja, v katero se bode
premerilo lepo oblečeno, z gladko kožo in mehkim mesom ob¬
dano moje telo? Nikakor ni sramotilna norčija to, kar je storil
častiti kapucin, marveč on mi je hotel dati zdrav nauk, po ka¬
terem naj se ravnam!" Ko je premišljala to, oglasi se zvon¬
ček, ki je pri karmeliških nunah vabil k popoldanski službi
božji. Odpravi se v cerkev. Tu jej okostje še le prav živo
stopi pred oči, nehote jame jokati, sem ter tja premišljevati;
kar se jej rodi trdni sklep, udati se vabilnemu glasu milosti
božje, kamor jo kliče; srčna stopi v samostan milo proseč,
naj jo sprejmo med se. Cesar je prosila, to je dosegla — po¬
mirila se je. Od tod pošlje ženinu to svojo podobo s pismom,
v katerem mu je razodela svoje premišljevanje, ki jo je obha¬
jalo pri pogledih te podobe, in svoj sklep, ki ga je izvršila.
Naposled pa ga opominja, naj bi on ravno tako storil.

Strašno je ženina presunila podoba in pismo; jeze in to¬
gote trepeta, vse svoje opravke zapusti, naglo se odpravi iz
mesta, naravnost dere v samostan, ter zahteva govoriti s toli¬
kanj ljubljeno nevesto. Toda ona mu izporoči, da ne utegne
ž njim govoriti, saj ima njeno podobo in pismo, prvo naj ogle¬
duje, drugo naj bere, oboje pa naj premišljuje. S tem odgo¬
vorom še bolj raztogočen teče h kapucinom ter zahteva govo¬
riti s patrom, ki je izdelal podobo. Ali ni ga bilo več v tem
samostanu; izprevidevši ta vihar, preselil se je bil drugam.
Razkačeni ženin potem zahteva govoriti z „gvardijanom“. Bilo
mu je dovoljeno. Častiti starček mirno posluša razkačenega
ženina, potem pa ga jame pohlevno opominjati na pokoro ter
v svoj govor vplete misel o božji previdnosti, katera tudi njega
vabi, da zapusti svet ter se izroči Bogu samemu.

Mladenič, kakor da bi ga bil kdo z mrzlo vodo oblil, se
umiri popolnoma, gre v se, potegne iz žepa podobo in pismo,
ogleduje ji, ter pri isti priči jame jokati se in vzdihovati; po¬
tem omolkne in sam s seboj tako-le govori: „Pač sem bedak,
da ljubim trohnobo, dokler mi je moč, ljubiti nestrohljivega
Bogd; neumen sem, da se navezujem na minljivi svet, dokler
imam tako lepo priliko, pridobiti si večna nebesa! Ne, ne!
Sram naj bi me bilo, ako bi me premagala ženska. O Bog,
daj mi moč in srčnost, da to žensko posnemam!" —Ves po¬
krepčan vstane, toda precej pade na kolena pred častitim
starčkom, mu razodene svoj sklep ter ga prosi, da ga sprejme
med kapucinske brate.

Ko je bil storil to, piše svoji nekdanji nevesti list, v ka¬
terem jej razodene, kako se je čudovito izpremenil ter se jej

26

priporoči v molitev. Nista se videla več, nista si nikdar več
pisala. — Precej dolgo sta živela, njuna gorečnost v pobož¬
nosti ni ponehala in v sluhu svetosti sta isti dan umrla oba.

Kakšno veselje je bilo za nju, ko sta se sešla v srečni
večnosti! A  ko hočemo tudi mi biti deležni tega veselja, pre¬
mišljujmo tudi mi večkrat to, kar je edino potrebno, ter se
ravnajmo po tem. Ni nam ravno treba iti v samostan ali v
puščavo, saj se da smrt povsod premišljevati, saj nam v vsak¬
danjem življenju ne manjka prilik, ki nas spominjajo na njo.
Premišljevanje smrti pa naj nas odvrača od vse ničemurnosti,
od vseh strastij, od vseh grehov!

9. Kaj je sedanje življenje?

Kaj je sedanje življenje? — to vprašanje so svoje dni
zastavili nekemu modrijanu; on pa je odgovoril: „ Sedanj e živ¬
ljenje je pot od ječe do sodišča; pot, po katerem hodi hudo-
delnik. ki mu je bila sodba oklicana. “

In prav res smo vsi v smrt obsojeni že v materinem te¬
lesu ; kajti komai rojenih nas že čaka temni grob, kateremu se
bližamo z vsakim dnevom. Oči se nam sicer ne zavezujejo,
kakor hudodelnikom, toda, kar je ravno toliko, grob se nam
prikriva. Vedno bliže smo mu, dasi nam tudi ni znano, kako
blizu, kako daleč smo mu. Vse, kar o njem vemo, je to, da
se mu bližamo z vsakim dnevom, da smo mu danes bliže, ka¬
kor včeraj, da se mu približamo, ne vedoč kedaj, da morda
stojimo že pred njim, ali da nas od njega loči le še en korak.

Neznano nam pa je, kakšna bode smrt, ki nas gotovo
čaka; previdnost božja nam jo še prikriva. Bode li lahka ali
grozovita? Bode li nagla ali počasna? Bomo li utegnili ali
ne izpovedati se in v red spraviti vse svoje reči? Vsega tega
ne vemo.

Pri vsem tem je pač čudno to, da na poti, ki nas vede
v smrt, še greh delamo, se smejamo, norčujemo, igramo, čas
tratimo, se trudimo le za ta svet in zidamo zlate gradove, ka¬
kor da bi nam bilo vekomaj tu ostati!

Kavno zaradi tega se pa mnogokrat zgodi, da marsi¬
kdo sredi veselja in dela dospe do svojega cilja in konca, o
katerem je mislil, da je še daleč; mnogokrat se zgodi, da
marsikoga nepripravljenega najde smrt, na katero še mislil ni!
Žalibog!

27

10. Delfiški orakel.

Kedar je starih modrijanov kateri hotel, da bi bil svet
od njega vsprejel kak tehten nauk, tedaj je rekel, da so mu
ga razodeli bogovi, ali kakor so dejali, da je orakel  tako
govoril.

Stare knjige nam pripovedujejo o modrijanu O en on u
to-le: Ta modrijan je hotel pobožno živeti; prosil je torej del¬
fiški orakel pomočka, s katerim mu bode mogoče vedno držati
se čednosti. Orakel mu odgovori: Za ta pomoček vpra¬

šaj mrtvece!

In prav res, najboljši in najlažji pomoček, svoje življenje
poboljšati in v dobrem stanovitnemu ostati, je tudi kristijanu
premišljevanje gotove in negotove smrti, pa neskončne večnosti.
Ako bi za svet, kako naj živimo, poprašali vseh pradedov in
dedov, starišev in prijateljev, onih, ki smo je videli umirati in
vseh, ki smo je spremljali do groba, — kaj bi nam neki od¬
govorili? Kako sveto bi bilo naše življenje, kako sladka naša
smrt, ako bi hoteli slušati nauke, katere nam dajejo mrtvi!

čim koristnejša je pa misel na smrt, tem nerajše se je
spominja človek, ki je sovražen pobožnemu življenju. Ali kdor
tudi pozablja smrti, ta vendar dobro ve, da smrt ne bo poza¬
bila njega. Vsi pravi modrijani, bodisi neverniki, bodisi kri-
stijani, oživljali so si misel na smrt po raznih načinih. Naj ti,
dragi bralec, omenim le nekaterih.

1. Nekdaj je bila na Kitajskem navada, da je vsak po¬
dobar pred cesarjevim venčanjem tisti večer v glavnem mestu
Pekingu  cesarju ponudil kos mramorja, da si izvoli tistega,
iz katerega je hotel, da se mu izseka grob; kajti bila je šega,
da se je začel grob izdelovati cesarju v dan njegovega venčanja.
Podobar, čegar mramor si je izbral cesar, je bil vselej izvoljen,
da je izsekaval grob, in mesto Peking mu je že naprej plačalo
delo. Dan, ko se je to godilo, je bil velik praznik, ki se je
obhajal jako slovesno. Vsa ta slovesnost je dajala tehten nauk
vsemu ljudstvu, zlasti pa cesarju. — Tudi ti, ljubi čitatelj, si
iz te pomenljive kitajske šege povzemi nauk, da ti smrt vpričo
tebe neprenehoma koplje grob.

2. Ko so venčali abisinske kralje, dajali so jim posodo,
s prstjo napolnjeno, in mrtvaško glavo v spomin, kaj da jih
čaka in da jih tudi kraljevska krona ne oprosti osode, vsem
ljudem namenjene.

3. Še dandanes živi šega. da novemu papežu, ko ga v

svetega Petra cerkev neso, duhovnik kosmič prediva pred očmi
sežge, rekoč: ,Sveti oče, tako preide veličastvo tega sveta!“

4. Filip, kralj maeedonski in oče Aleksandra Velikega,
je v službi imel dečka, kateremu je bila naloga, da je kralju
ysako jutro rekel: »Kralj, spominjaj se, da si človek!“ Kako
pomenljive so pač te besede!

5. Cesar Maksimilijan I. si je štiri leta pred smrtjo dal
narediti krsto (mrtvaško trugo). Vedno jo je imel v sobi in
kamor je potoval, morali so jo voziti za njim. Bila mu je
dobra svetovalka, in ker se je držal njenega sveta, ni se kar
nič bal trenutka, ko je imel vanjo položen biti.

6. Menihi „kartuzijani“ se pozdravljajo z besedami: »Spo¬
minjaj se smrti, “ in to prav iz prepričanja, da nič na svetu ni
koristnejšega, kakor spominjati se smrti, ker v  nam ta spomin
tako živo pred oči stavi neovržno resnico: »Cas pokore naglo
poteka — potem nastane večnost — le spokorno življenje nas
reši večne pogube."

7. Sveti Bernard je vsaki dan tako-le ogovarjal samega
sebe: „Kaj bi zdaj storil, ako bi ti bilo še danes
umreti?"  — In pred vsakim delom io opravilom, katero mu
je nakladala dolžnost njegovega stanu, se je popraševal: „Kako
bi to delo opravljal, ako bi moral precej po stor¬
jenem opravku umreti?“  In ta spomin smrti mu je
ohranil vedno gorečnost do vsega dobrega in blazega.

11. Papežev izpovedenec.

Mož visokega stanu, a velik grešnik, je sklenil spokoriti
se. Iz tega namena potuje v Rim, v srčno želeč, svojo izpoved
opraviti pri samem svetem očetu. Želja se mu spolni. Papež
poslušajo njegovo izpoved, ganila jih je njegova odkritosrčnost,
veselili so se njegovega živega kesanja in trdnega sklepa. Ali
ko mu hočejo naložiti pokoro, spokornik noče celo nobene spre¬
jeti, ker mu nobena ni bila po volji. »Postiti se!“  za to ni
imel dosti moči; — »brati ali moliti!"  —tega ni utegnil.
»Druzega spokornega kaj!"  — tega ni umel. ,,Sa¬
motno živeti ali na božjo pot iti!"  — to mu ni bilo
mogoče zavoljo mnogih opravil. „Spanja si kaj pritrgati
ali spati na trdih tleh!"  —tega mu zdravje ni dopustilo.
— Korenica vseh teh izgovorov pa je tičala v vzroku, ki so
ga papež precej uganili, dasi jim ga ni razodel: Zdel se je
previsocega stanu, da bi prevzel pokoro, ki se naklada tudi
ljudem nižjih stanov. Kaj je bilo torej storiti? Papež niso

29

dolgo premišljali; dali so mu zlat prstan, v katerega so bile
vrezane besede: „Memento mori!"  t. j. spominjaj se smrti.
Za pokoro so mu pa naložili: ta prstan nositi na prstu in vre¬
zani besedici vsak dan najmanj enkrat prebrati.

Naš plemeniti spokornik, vesel tako lahke pokore, jo ra¬
dostnega srca prevzame. Ali kaj se zgodi? Lahna ta poko-
rica je k sebi privabila vsa druga spokorna dela; kajti spomin
smrti mu je kmalu tako globoko segel v srce, da je spoznal,
kako slaba stvar je umrljivi človek, in da mu je to prepričanje
narekovalo ta-le samogovor: „Ker moram vendar enkrat umreti,
pač nimam važnejšega opravila, kakor da se pripravim za
srečno smrt. Cernu bi neki tolikanj skrbel za zdravje, kate¬
remu bode smrt storila konec? Cernu bi tolikanj varoval te¬
lesa, ki bode v zemlji strohnelo ?“ To premišljujočemu se
mu je zdelo, da je lahka vsakoršna pokora, in zares je tudi
začel izpolnovati vse, kar mu je bil izpovednik v začetku pri¬
poročil; bil je v spokorjenju stanoviten do smrti, katera je bila
draga v očeh božjih, spodbudna ljudem, njemu pa tolažljiva.

O, da bi tudi mi resno premišljali resnico, da moramo
umreti!  Da bi se zvesto držali naukov, kateri se izvajajo
iz te resnice! O, da bi nam pri vsakem opravilu svetila ta
resnica!

Vendar pa, dragi čitatelj, ne boj se strašne te resnice!
Povzemi si iz nje blage nauke, bodi na smrt vedno pripravljen,
pa te ona ne bode strašila nikdar.

12.  Življenja nit.

Kakoršna smrt, taka večnost; kakoršno življenje, taka
smrt; življenje pa visi na tanki, tanki nitki. Ta nit se ti kaj
lahko ali utrga, ali odreže, ali sežge; ta nit se ti izteče, ko se
najmanj nadeješ, se ti utrga, ko se ti bode zdela najmočnejša,
in morebiti ti v jo utrgajo ravno pomočki, s katerimi si jo bodeš
hotel utrditi. Žalostna smrt „Don Karola",  navarskega kralja,
potrjuje nam to resnico. Ta dogodba vam je morebiti že znana;
toda tudi oni, ki jo ve, jo vselej s trepetom in čudom rad iz
nova posluša.

Razuzdano življenje je tega kralja položilo na bolniško po¬
steljo; zdravniki, katerih je vprašal za svet, so ukazali, njegovo
telo za 24 ur zaviti v prt, v vinskem cvetu namočen. Ko
strežnica, kateri je kralj ukazal to delo, njegovo telo zašije v
pripravljeni prt, hotela je nit s škarjami odrezati. Ker jih pa
precej ni mogla najti, brez vsega pomisleka seže po svečo,

30

katera ji je svetila, ter ž njo nit odžge. Toda nit, ki je bila
tudi namočena v vinskem cvetu, se naglo užge, ž njo pa tudi
prt, tako da je bil v enem hipu ves v plamenu. Bolnik in
strežnica zaženeta strašen krik. Ljudje iz vsega kraljevega po¬
slopja se naglo zberejo, tekajo sem ter tja, prizadevajo si na
vso moč, kakor so vedeli in znali, pogasiti in zadušiti strašni
plamen, da bi rešili nesrečnega kralja. Ali vse je bilo za¬
stonj! Kralj zgori. — Kakšna smrt! kakšno življenje! kakšna
večnost!

13. čuden vkus bolgarskega kralja.

Bogoris, bolgarski kralj, je imel posebno veselje nad vsem,
kar je strašno in grozno; na lovu je najrajše preganjal najbolj
divje zveri, najrajše je bival v strašnih krajih, in tudi vse stene
kraljevega poslopja so bile okiučane s podobami, ki so pred oči
stavile grozne stvari. Ko zve, da v bližojem samostanu živi
menih, izvrsten slikar, Jeronim po imenu, obišče ga ter prosi,
da mu izdela sliko, prav po njegovem vkusu, t. j. najstrašnejšo
podobo, ki si jo more izmisliti ter izgotoviti. Pater Jeronim
obeča kralju željo izpolniti, in mu naslika poslednjo sodbo.

Dodelan je kip. Podoba za podobo se je bila na platno

izlila iz preblage duše navdušenega slikarja, ki stoji zdaj pred

njimi ves zamaknjen. Boka mu je otrpnila, duša pa je pre¬
vzeta občutka, s katerim je vdihoval podobe na platno. Glo¬
boko izdihne in obrne svoje oči v nebesa, — pošiljaje hvalo
Večnemu, ki ga je podpiral pri delu. Se enkrat pregleda po¬
dobo. Zemljo predočuje. S temo je obdana, — izpremenjena
v samo grobišče, ki se razorano odpira, pretresajo jo trombe

k sodbi budečih poslancev sodnikovih. Krog in krog vsta¬

jajo mrtvi in se trepetaje ozirajo v nebesa. Nad njimi se raz¬
penja čistojasna, sedmerobojna mavrica. Morje bleska in krasa
se razliva krog nje in sredi na zlatih zračnih meglicah se ziblje
podoba Božjega Sina. Neskončna ljubezen sije iz nje, in Bog
govori iz vsacega delca prekrasne podobe. Levica se mu lahno
oklepa križa in desnica je kvišku povzdignjena, deleč blagoslov
in strašno kazen ob enem. Ob desnici mu sedi Marija, pre-
čista devica. Nad njim plavate podobi Boga Očeta in svetega
Duha — še na pol skriti v tankih meglicah. Svit in blesk se
razlivata krog njiju. Mogočno so razpete božje roke nad ljub¬
ljenim Sinom, s krasne podobe sije vsemogočnost, pravica,
vendar pa tudi neskončna milost. In čisti, beli golobček —
podoba svetega Duha — razpenja nad njima svoji lahni pe-

31

rotnici, kateri se izgubljate v zraku ter srebrnobeli plamen zli¬
vate nad druge podobe. Okrog presvete Trojice se vrste mi-
rijade angeljskih duhov, — njihova obleka je — zrak,  nji¬
hova podoba je — duh.  V neskončnem češčenju se pripo-
gibljejo mične glavice in njihove ročice se spenjajo proti
presveti Trojici; zamaknjeni so v moljenje večnega Boga.
Spodaj v sredi je angelj s tehtnico in njemu na desno pravičniki,
na levo krivičniki, ki čakajo poslednje sodbe. Rajski občutki so
razliti nad čistimi obličji pravičnih — objema jih predčutje
nebeško. Njihove postave so kakor tanke meglice, ki se iz¬
gubljajo v zrak, mila kot lunin svit njihova obličja, svetle kot
zlate zvezdice njihove oči, zračni lasci, tanki kakor solnčni
žarki, se vsipajo na snežnobele vratove, nad njimi pa v zraku
se tresejo angeljci z zelenimi vejicami in z venčki, ki se sve¬
tijo ko jutranja zarja.

Strašne pošasti pak se zvijajo na levi. Hudoba jim šviga
iz gorečih očij, v pregrehe črno noč so zaviti, obdaja je stud
in groza, strah in trepet. Njihova postava je ostudna, njih
obleka — mrčesi prestrašni. Trepetaje zvijajo se bolečin, ka¬
tere jim dela huda — vznemirjena vest. Plašni v tla pobešajo
oči, ne upajo si, obrniti se v Boga, kajti iz njegovega pogleda
jim grmi sodba prehuda. — In pod njimi — o groza in strah!
— šviga plamen, gnusne pošasti gomazijo po njem. Stru¬
peno žrelo je odprto, da bi požrlo grešnike. Že je objelo ne¬
katere, — že so plen muk polnega pekla — prejeli so svoje
plačilo.

Mrzla rosa obliva čelo pobožnega meniha, čegar duša je
izlila na platno zgodbo in sodbo prerevne zemlje. Njegova roka
seže po zagrinjalu — potegne ga čez kip.

Bogoris stopi v izbo; Jeronim mu odgrne podobo. Že
prvi pogled osupne kralja ter ga primora priznati, da kaj lep¬
šega in strašnejšega še nikdar niso videle njegove oči. Ker
pa ni vedel, kaj predočuje strašna ta podoba, vpraša meniha:
„Kaj je to, oče Jeronim?"

„Sodba je, o kralj! — sodba, ki jo bode večni Bog —
Bog kristijanov, imel s prebivalci revne zemljice. — O, glej
nebeško glorijo, ki ga obdaja, glej mogočnost, ki ga obseva.
Njegova beseda je stvarila svetlo solnce in nebrojne mile zvezde,
njegov dih je bode treščil v prah in pogin. Mirjade svetov
vlada njegov migljaj, njegov dihljaj nam vdiha življenje. On
je, pred katerim so vsi svetovi nič.  On je, ki je bil, je, iu
bode večno. — O, glej sem na levo, poglej revne črviče, ki
so se hoteli vzdigniti zoper svojega stvarnika. — O, kaka groza

32

in kak trepet presunja njihova telesa! In kako bi moglo drugače
biti? Vredni niso, da bi obrnili oči v Boga. Pod se morajo
gledati osramočeni, — o kako gnusne pošasti jih čakajo, hre¬
peneče, da se bratijo ž njimi. Pekoč pekel jih čaka. Temno-
rujav žar jim naproti šviga in svoje goreče jezike izteguje po
hudobnežih. Divje pošasti, grozovitna gnusad bode glodala
njihova telesa, grizla njihove ude, — strašen plamen bode po¬
žiral revna njihova telesa. Solze goreče in pekoče bodo izpi¬
rale njihove rane, njihovo vpitje bo stresalo nadnebje, — toda
vse bode zastonj! — »Naš si za večno!« — bodo jim na ušesa
vriskale peklenske pošasti — vekomaj bode ječal pekel — in
pojale je bodo iz kota v kot, iz muke v muko —■ neprenehoma
— večno. Brez miiu bo hudobna duša, brez hladila njena vest,
brez milosti večni rop strašnega pekla. “

„Strašno, o strašno!" vzdihne z drhtečim glasom pre¬
vzeti Bogoris. Snežnobelo je njegovo obličje, trese se kakor
šiba na vodi, — strah, groza in trepet mu zapro smrtnobledi
ustnici.

„ Ali glej sem na desno, o kralj!“ zopet povzame besedo
ganjeni Jeronim, „poglej, kaka nebeška radost se blišči iz ob¬
ličij teh, kateri tukaj pričakujejo zasluženega povračila. Zvesto
so hodili po potih Gospodovih; — sedaj sprejmo plačilo za
svojo zvestobo. O, glej, kako svetel žar se izliva nad nje,
kakšno nebeško veselje je brati v njihovih očeh, ki se zaupno
obračajo k milostnemu Očetu, katerega bodo vekomaj gledali.
Ze se njihove ročice stegujejo po zelenih vejicah, katere jim
ponujajo čiste angeljske ročice; že jim neso sveti duhovi svetle
venčke; — že se izgubljajo v zračne meglice — v stan duhov;
prestali so zemsko trpljenje — že prejemajo plačilo nebeško!
—- O kralj, kje hočeš biti: — na levici ali na desnici božji?"

Tako Jeronim, občutja prevzet, vpraša kralja; kralj pa
pade na koleni, več se mu ne tresete roki, več mu strah in
groza ne bledita obličja, njegove oči se obrnejo v nebo, svetle
solze se mu iz očij vdero čez lici, globoko vzdihne iz ganje¬
nega srca: „0 Bog, odpusti mi — ne zavrzi svoje stvari!"

Dolgo tih in nem kleči Boris pred podobo, ni je besedice iz
zaprtih njegovih ustnic. Ali srčni občutki se mu blišče v
obrazu — Boris moli.

In kaj je bil nasledek teh občutkov? Boris se da krstiti
in za njim ves bolgarski narod. Podoba poslednje sodbe bila
mu je najdražja ter mu zapustila takšen vtisek, da je vsako
opravilo začel z besedami: „ Nikar ne zabimo, da se bode pri*
poslednji sodbi preiskalo vse, kar storimo."

33

14. Neverni plemenitaš.

Ko je pater Jeronim, kakor smo brali v prejšnji priliki,
bolgarskemu kralju in njegovim dvornikom razlagal krščanske
verske resnice, zlasti o poslednji sodbi, bil je ondi pričujoč
dvornik kraljevega rodu, mož bistrega uma. a jako razuzdanega
življenja, in ta je nasprotoval vsemu, kar je oče Jeronim go¬
voril, zlasti nauku o poslednji sodbi. Delal je ugovore in stavil
vprašanja, katerim niso mogli odgovoriti novi kristijani.

Kralj Bogoris je želel, da bi plemenitaš Jeronimu samemu
vpričo njega in vseh njegovih dvornikov stavil ugovore, kate¬
rim naj bi častiti pater odgovarjal. Kralju se kmalu izpolni ta
želja. Plemenitaš prične, govori dolgo in navdušeno, toda maha
brez vsega reda sem ter tja, da je bilo groza. Jeronim in vsi
pričujoči ga pazljivo poslušajo. Ko umolkne plemenitaš, po¬
vzame Jeronim besedo, rekoč: Dolzega govora, ki smo ga sli¬
šali, jedro so prav za prav le tri reči;  govornik je namreč
ometaval te-le tri nauke krščanske vere:

1. da bodo naša telesa od mrtvih vstala,

2. da bode pri poslednji sodbi vse očito, in

3. da bodo pri tej sodbi osramočeni vsi grešniki.

Na to se obrne k nasprotovalcu ter mu na ugovore tako-le
odgovori:

I. O vstajenju.

„Vse, kar ste govorili zoper vstajenje človeških teles, je
do cela ničevo tistemu, ki prav umeva božjo vsemogočnost,
o kateri tudi vi, gospod moj, verujete, da je neskončna. On,
ki je dal življenje vsemu, kar diha, more je menda tudi vzeti
ter zopet dati, kakor mu je všeč; njemu ni teže ne to, ne
ono. Bodi si pepel človeških razpadlih trupel še tako raztrošen,
povsod, kjer je, je v božjih rokah, ki vladajo svet. On, ki je
vse iz nič naredil, bode vedel in mogel pepel najti, zbrati in
zediniti. “

„ Ugovarjate mi, da je nemogoče, da bi vsak vstal v svo¬
jem telesu; ali ta ugovor zopet nič ne velja njemu, kateri čuti
svojo slabost in nevednost, zraven tega pave, da je Bog vse¬
veden.  Milovanja vreden je človek, kateri hoče vedeti vse,
kar je na onem svetu, ki ga ne vidimo ter ga le po veri po¬
znamo, zraven tega pa ubogo malo ume o stvareh tega sveta,
ki ga vidimo."

„Vi pravite, da je ista snov zapored zdaj v tem, zdaj v
onem telesu, in vprašate, čegava da bode o vstajenju? — Ali

Prilike. 3

34

pa tudi res veste, da je ista suov zapored zdaj v tem, zdaj v
onem živem telesu? Oe je pa to tudi res, kar pravite, ali pa
to kaj brani, da ima vendar vsak živ človek svoje telo, in da
le v svojem telesu živi? Sami ste rekli, da ste bili pred šti¬
rimi leti bolni, da vas je bolezen shujšala, tako da ste tehtali
komaj polovico toliko, kolikor tehtate zdaj, ko ste se popravili
in zredili tako, da ste težji, kakor ste bili pred boleznijo. Ah
ste pa zavoljo tega pri tej spreminjavi svoje telo zamenjali s
kakim drugim? Ali nimate več istega telesa? Ali imate more¬
biti zdaj drugo telo?"

„Otrok, čegar telo je bilo čevelj visoko, ko je po svetem
krstu umrlo, moral bi — kakor pravite — od mrtvih vstati v te¬
lesu, čevelj visokem, da bi se moglo reči, da je vstal v istem
svojem telesu. — Toda, gospod! pomislite: Vaše telo zdaj meri
šest čevljev; ali pa niste nekdaj bili otrok, ter merili čevelj, le
pol čevlja in še manj? Ali ste zavoljo tega menjali svoje telo?
Ali zdaj nimate svojega telesa — in sicer istega telesa, katero
ste imeli, ko ste na svet prišli? Ali mar bivate v drugem?
Glejte, gospod, to so tega sveta skrivnosti, katerih ne umemo;
kako li hočemo razumeti skrivnosti prihodnjega sveta? Verujmo
božji besedi in trdno se zanašajmo na modrost in mogočnost
njegovo, ki je stvaril ta in oni svet."

„ Dalje vprašate: Kakšen prostor bi moral biti, kateri bi
mogel obseči vstala telesa ? — On, ki je Adamove otroke raz¬
kropil po vsem površju naše zemlje, in vse preskrbljuje s po¬
trebno hrano, vedel jim bode, ko pride sodit žive in mrtve,
t,idi prostor odločiti. Vi, dragi gospod, niste skrbeli in tudi zdaj
vam ni treba skrbeti za hrano, tudi za prostor si ne nakla¬
dajte skrbi ter ne bodite nepokojni."

„Poslednjič ste zastavili vprašanje: Bomo li na onem svetu
imeli isto obličje, katero imamo zdaj ? — To in vsa taka vpra¬
šanja so prazna in brez vse koristi. On, ki je na tem svetu
vse različnosti spravil v tak red, da ga občudujemo, vedel bode
na onem svetu vse tako uravnati, da bode njemu na čast, nje¬
govim prijateljem na korist in primerna kazen njegovim so¬
vražnikom. Zaklad njegove modrosti nikdar ne usahne. Nanj
se trdno zanašajmo ter le skrbimo, da živimo in umrjemo v
njegovi ljubezni."

II. Pri poslednji sodbi bo vse očito ali razodeto.

»Kar ste govorili o tej stvari, edinih mislij sva si v na¬
slednjem: Da je to razodetje popolno, treba je, da vsak človek

35

v posamuih rečeh jasno spozna vse, kar zadeva njega samega
in vse druge ljudi. On mora spoznati vse njihove okoliščine,
primere, zadeve, prirojene dari, nadnaravne milosti, potem vse
njihove misli, želje, namene, besede, dejanja iu tudi nasledke,
ki so izvirali iz vsega tega. Dalje je treba, da so mu znani
božji potje z ozirom na vsacega človeka posebej. To in še
vse drugo spoznati — kdo bi tajil — je, kakor pravite, kaj
neizmernega. — Toda, dragi moj gospod! to vendar ni ne¬
skončna vednost, in torej ne zahteva neskončnega razsvetljenja.
Tega pa menda ne tajite, da Bog svojim pametnim stvarem
po svoji všečnosti in prosti volji more dati vsako stopnjo raz¬
svetljenja, da le ni neskončno, kajti vsevednost je le Njemu
lastna — Večkrat ste sicer poudarili, da se vam to zdi ne¬
razumljivo — skrivnostno. Tudi v tem se ujemava. Ali kakor
v veliko drugih rečeh tudi v tem si moremo pomagati s tem,
kar se godi na zemlji. Mislite si človeka, v temni ječi izre-
jenega, kateri je vse svoje življenje videl le reči, ki so bile v
ječi okoli njega, in še te le toliko, kolikor mu jih je razsvet¬
ljevala slaba luč male svetiluice, ki mu je brlela v ječi. Pri¬
povedujte mu, da je na svetu luč, ki ob enem rasvetljuje več
ko sto tisoč milj, in sicer tako, da vsi, ki bivajo na tem pro¬
storu, natanko in brez vsega truda lahko okoli sebe vidijo in
razločujejo vse stvari, in vprašam vas, ga boste li prepričali, da
je temu res tako? Kar morete pri njem doseči, je to, da
vam na besedo veruje, kar ste mu pravili; a razumeti tega
nikakor ni v stanu. In vendar je razloček med svetlobo male
svetiluice in svetlobo velikega solnea veliko manjši od razločka
med svetlobo, ki jo Bog tukaj deli ljudem, in svetlobo, s ka¬
tero jih bode razsvetlil pri poslednji sodbi. Brez ovire tedaj
lahko verujete, da bode poslednji dan vse očito — vse razkrito.
Nikar se tedaj ne tolažite s tem, da bode isti veliki dan skrito
ostalo katero dejanje, katera želja, katera misel, bodisi vaša,
bodisi koga drugega. Besnica tega verskega nauka nikakor ni
neverjetna, ali strašni so njeni nasledki. Obrnimo si to resnico
v korist!“

„Zdaj imam še odgovoriti vašemu vprašanju: Ali se bodo
ljudje spoznali poslednji dan, — v nebesih — v peklu? Kar
se tiče poslednjega dneva, ni dvombe, da se bodo spoznali;
kajti razodetje sodnega dne, o katerem sem govoril, nikakor
ne bi bilo tako, kakor sem pravil o njem, ako ne bi popol¬
noma spoznali svojih vrstnikov, prednamcev in zanamcev. Pač
tudi ne vem, čemu da bi Bog ljudem odrekel to razsvetljenje,
v katerem se bode jasno svetila premodra njegova previdnost,

3 *

36

— v katerem se bode kazalo veličastvo svetnikov, — v kate¬
rem se bode bralo osramočenje grešnikov! Da, da, vekomaj
bode sijalo to razsvetljenje. Zavrženi se bodo v peklu vekomaj
poznali v svojo nesrečo, zveličani v nebesih v svojo srečo, oboji
pa Bogu na čast.“

III. Pri poslednji sodbi bodo osramočeni vsi grešniki.

„Zdaj imam odgovoriti še enemu ugovoru vašemu, dragi
moj dvornik! Bekli ste: »Ne bode se treba zavoljo hudobij

sramovati grešnikom, ker jih bode na število več od pravičnih;
kajti besedovali ste, saj se hudobneži na tem svetu s svojimi
pregrehami še večkrat hvalijo in bahajo, in to vpričo pra¬
vičnih.« — Sramote, ki jo bodo čutili grešniki sodni dan in
potem na vekomaj, nočem dalje preiskovati in popisovati, da v
kratkem odgovorim vašemu ugovoru. Da so grešniki na tem
svetu tako predrzni, hvaliti se s svojimi hudobijami, izhaja od
tod, ker so slepi, ker sodnika ne vidijo in ker si kazen še daleč
mislijo. Ko bodo pa gledali  grdobijo svojih grehov, priču¬
jočega sodnika in pekel odpirati svoje žrelo: takrat, ljubi moj
dvornik, bode je oblila sramota velika. Kakor se pa vaš strah
zavoljo tega, da se tudi drugi boje, ne zmanjša, prav tako
grešniku ne bode manjša sramota zaradi tega, ker jih bode ž
njim vred veliko osramočenih."

„Preden omolknem, moram odgovoriti še zadnjemu va¬
šemu vprašanju: »Bodo li pregrešenja svetnikov tudi
razodeta?« —Da,  toda njim na čast in ne na osramočenje!
Da, gospod, na dan pridejo tudi ona, toda oprana v predragi
krvi Jezusa Kristusa in očiščena s spokornimi solzami. Taki
grehi ne bodo madeži, temveč kras, ki bode svetnikom čast
zvikševal, Jezusa Kristusa poveličeval ter sramoto dovrševal ne-
spokorjenim grešnikom, ki so imeli ravno iste pripomočke, da
bi se bili ž njimi izkopali iz grehov, pa se jih niso hoteli po¬
prijeti. — Pregrešenje Davidovo, Petrovo, Avguštinovo in ve¬
liko drugih nam je znano, ali zavoljo tega naše spoštovanje do
njih ni manjše, ravno tako tudi lazodeti njihovi grehi ne bodo
škodovali niti njihovi časti, niti njihovi večni sreči."

To izrekši omolkne oče Jeronim. Kralj Bogoris in vsi
dvorniki se mu zahvaljujejo za tolažilno poučevanje; le pleme¬
nitaš mu ni hotel dati lepega očesa ter je trdovraten ostal v svoji
neveri: bodisi iz predsodkov, bodisi iz prevzetnosti; bilje  edini
na vsem kraljevem dvoru, ki ni prejel sv. krsta. — Pač žalo¬
sten vzgled predrzne prevzetije, ki hoče razumeti skrivnosti
božje, katere imamo le verovati in moliti.

37

15. Izpreobrnjena ničemurnost.

Mlad plemenitnik, ki ni imel bratov, je bil že v nežni
dobi izgubil svojega očeta. Živel je z materjo in sestrama v
svojem gradu. Mati in sestri so bile pobožne in pravi angeljci
krščanske ljubezni in usmiljenja vsej okolici; mladi plemenitnik
pa je stregel le mehkužnosli svojega telesa. Cele dni je stal
pred zrcalom, ni imel druge skrbi, kakor lišpati se, česati se,
lase viti in s prijetnimi dišavami si potresati glavo. Mati ga
je večkrat nagovarjala, naj bi se zapisal v vojake ter šel na
vojsko; toda kako bi bil mogel to storili on, ki se še ni upal
iti na lov iz golega strahu, da mu ne bi kak trn razmršil las.
Velika ta skrb za telo je pa vendar imela nekaj dobrih na¬
sledkov, te namreč, da ga je varovala razuzdanosti; kajti bal
se je vsega, kar bi utegnilo škodovati zdravju in belo-rdečemu
obličju. Njegovi ničemurnosti se je smijal ves svet, ali za¬
dostno tolažilo mu je bilo zrcalo, v katerem je ogledoval in ob¬
čudoval gladko kožo lepega svojega obraza, ki je bil vsa nje¬
gova sreča in slava.

Nekega dne se primeri, da gre mimo grada pater Ba-
zilij, mož bistrega uma in predstojnik bližnjega samostana.
Mati in sestri ga vidijo, povabijo na južino ter naprosijo, naj
bi med jedjo skušal mlademu sinu, oziroma bratu, navdihniti
bolj moškega in krščanskega duha. Menih sprejme vabilo in
ostane v gradu. Živa je bila govorica med jedjo, ali Bazilij
ni žugnil ne besedice o tem, česar je bil prošen. Starejša se¬
stra vedoča, da ima kmalu konec biti južine, povzame besedo,
rekoč: „-Jelice, častiti pater, da se prav ne spodobi mlademu
plemenitniku, da se pečii le z edino skrbjo za svoje telo?“

»Draga gospodičina,“ odgovori Bazilij, „telo je človeku
imeniten del. V telesu človek na tem svetu živi, v telesu gleda
človek človeka, v telesu človek s človekom občuje. Po te¬
lesu prejema človek žive občutke veselja in bolečine, po telesu
stopa človek v zvezo s stvarmi tega sveta, telesu njegovemu
tudi one zapuščajo svoj vlisek. Izmed vseh teles, katere je
Bog stvaril, je človeško brez dvoma najlepše, najbolj čudovito,
še zvezd na nebu ne izvzemam. Z najlepšimi primerami se¬
stavljeno, zdravo, krepko telo, — nežno, veličastno, a tudi po¬
hlevno obličje — v gladko, tanko in mehko kožo krasnih barv
zavito — kaj je lepšega na svetu; vsi moramo njega, ki ima
te prednosti, občudovati, on pa se mora vsega tega veseliti.
Moja misel torej je, da je telo, ki je bistven naš del, vredno
naše skrbi in pazljivosti. “

38

Tega odgovora je bil jako vesel mladi plemenitnik, ma¬
teri in sestrama pa se je na obrazu brala neka nevolja nad
patrom. Starejša sestra, ki je bila zastavila vprašanje, zopet
povzame besedo, rekoč: „Lepe nauke, zares, nam dajete, ča¬
stiti oče Bazilij, pač se od vas nismo nadejale takih!" — Na
to se oglasi mlajša in nekako živo odgovori patru, rekoč: „S
temi nauki, častiti pater, ste si pač sami v največjem na¬
sprotju. Kako za svoje telo neki skrbite vi, ki nas druge tako
ognjeno opominjate, da imamo skrbljivi biti za svoje. Vi svoje
telo oblačite v spokorno, trdo suknjo, vi po blatu in trdem ka¬
menju bosi hodite, in to še celo po zimi; vi si težka dela na¬
kladate; vi se s postom slabite, vi po telesu z bičem hudo
udrihate, vi mu ne privoščite pokoja niti po dnevu niti po noči:
je li to tista skrb za telo, katero nam priporočate?" — „Ali
tu je velik razloček," mirno odgovori pater, „da, velik raz¬
loček. Jaz tako delam zato, ker po vstajenju pričakujem dru-
zega telesa." — „Ali mar mi ne v pričakujemo vstajenja?" —
oglasi se mladi plemenitnik. — „Oe je temu tako." odgovori
Bazilij, „o, dobro poslušajte, da se v tem ne goljufate. Kdor
na tem svetu svoje sreče išče v telesu, po vstajenju ne sme
pričakovati boljšega telesa. Le s tem, da sedanje telo poko¬
rimo, da je žrtvujemo božji pravici, da v njem Bogu služimo,
delamo in trpimo, zagotovimo se, da bode po vstajenju tisoč¬
krat krasnejše od onega, katero sem vam poprej opisoval. Vrh
tega pa bode neumrljivo in tem krasnejše, čim bolj smo je na
tem svetu poniževali in zatajevali."

„Ko sem bil mlad," govori Bazilij dalje, Jako sem ljubil
svoje telo, vse moje misli so se vrtele okoli njega. Pravili so
mi, da sem priljuden — in verjel sem jim. Všeč mi je bilo,
da so ljudje tako mislili o meni, tudi sem rad imel nje, ki so
mi to govorili. V petnajstem letu svoje starosti sem dobil
koze. Ta bolezen me je silno skrbela in zdelala, ali — tudi
spametovala. O moj Bog! dejal sem sam pri sebi, vsa lju¬
bezen, ki sem jo imel do telesa, vsa skrb, ki sem jo na-nje
obračal, niste ga mogli obvarovati gnusnega zla, katero mi bo
vzelo vso lepoto! Taka je tudi z vsemi premembami, katere
izkušajo drugi. Na to sem jel premišljati ljudi vseh starostij,
in zapazil sem, da telo kolikor toliko spremeni vsaka starost
ter mu odvzame nekoliko lepote; da pa ne more nikdo ustaviti
naravne postave, katera človeka, hočeš ali nočeš, stara in bliža
smrti, katera marsikoga nemilo pokosi, preden doseže starost.
Ta misel mi solze privabi v oči in kmalu zaspim. V spanju
se mi je zdelo, kakor da bi mi nekdo v uho šepetal besede:

39

Ne jokaj se, moje dete! 7 tem življenju rabi svoje telo tako,
da boš ž njim Bogu služil in spolnoval vse svoje dolžnosti; nič
mu ne prizanašaj, ne bodi nepokojen v trpljenju, in tudi ne
žaluj niti zavoljo prememb, ki te utegnejo zadeti, niti zavoljo
boleznij in slabostij, ki je izkušaš, niti zavoljo nadležnostij, ki ti
je prinese starost, niti zavoljo bolečin v smrtnih težavah! Z
ostro pokoro brzdaj svoje telo, pa ti bo Bog v dan vstajenja
dal drugo telo, veličastno, nepremenljivo, neumrljivo; takrat
in vso večnost se ga bodeš veselil v kraju večnega veličastva!“

Izrekši zadnjo besedo, prime pater v roko svojo palico
ter molče odide. — Mladi plemič ne da bi po svoji navadi šel
v izbo pred zrcalo, ampak gre na vrt, ondi se delj časa spre¬
haja premišljevaje Bazilijevo govorjenje. Vrnivši se v dvorano,
kjer ste delali sestri, ji vpraša: »No, kaj pravite o Bazilijevem
govoru?"

»Bavno o njem se pogovarjave.“ odgovori mu starejša,
»radovedni sve, kaj neki misliš o njem ti, ljubi bratec?"

»Jaz pravim: Pater ima prav, jaz pa tudi. Vedve ste
vedno trobili: Telo moramo zaničevati, nikakor ga ne smemo
spoštovati. Zdaj ste pa slišali, da je telo bistven človekov del,
da nas torej veže dolžnost, skrbeti za-nj. Ali res je, da sem
tudi jaz živel v zmoti. Jaz nisem premislil, da mi je dano
telo le zato, da na tem svetu delam ž njim, ter si tako na
onem svetu zaslužim lepše, ali da drugače rečem, prazniško
telo. S to rečjo je taka, kakor z raznimi oblačili, ki jih vedve
nosite. Vedve imate vsakdanja oblačila doma, in teh skoro kar
nič ne varujete; imate pa tudi krasna oblačila za nedelje, praz¬
nike in slovesnosti; in teh skrbno varujete."

»Prav si razumel patrove besede," odgovorila mu je mlajša
sestra. „Pač lep praznik bode vstajenje in krasna druščina se
bode zbrala pred večnim in pravičnim sodnikom, ki tudi nam
dodeli milost, da bomo tudi mi v tej veličastni druščini!"

„Draga sestra, zgodilo se bode, ako prav rabimo svoje
telo, ako je Bogu damo v živ, prijeten dar. Saj nam je dano
le iz tega namena; obračajmo si torej ta nauk na večno korist!"

Tako se je tudi zgodilo. Brat se je zapisal v vojake ter
se vsako sredo in vsaki petek trdo postil. V vojski je bil ubit
in pod bliščečo obleko okoli golega njegovega trupla so našli
spokorni pas. Mlajša sestra se je ponunila ter bila vsem to-
varšicam vzgled ponižnosti in spokornega življenja. Starejša
sestra je ostala pri materi, kateri je ljubeznjivo stregla. Vsi
pa so umrli v slovesu svetosti in v trdnem upanju veličastnega
vstajenja.

40

16. Pesnik pri pouku.

Nekega dne je šel pesnik obiskat svojega stričnika v kar¬
tuzijanski samostan. Ko sta se bila pogovorila o raznih stvareh,
reče pesnik stričniku: „Ravno sem dovršil pesem, o kateri mi¬
slim, da mi bode na slavo. Z vso skrbjo sem jo izdelaval,
hočem jo pa tudi še dve leti piliti, in še le potem ž njo sto¬
piti na bed dan; kajti boljše je nekoliko odlašati, da si toli¬
kanj bolj zagotovim slavo pred svetom."

Na to mu odgovori stričnik: „Po mojih mislih bi menda
rajše še dve leti čakali z izdajo te pesmi, ako bi vam kdo za¬
gotovil, da jo bode potem bral in občudoval ves Pariz, ves
dvor, vsa Francoska dežela. “

„Prav rad,“ reče pesnik, „in misel me je, štiri leta obr¬
niti v to, da jo prav do gladkega opilim. “

„Toda,“ pravi dalje kartuzijan, „ko bi vam kdo zagotovil,
da jo bodo brali in občudovali po vsi Evropi in prestavljali v
vse jezike, ako jo pilite še štiri leta, ali ne bi hoteli še ta
štiri leta čakati z njeno izdajo?"

„Prav rad, tolika slava bi bila vredna, da delam še osem
let,“ odgovoril je pesnik.

„In ako bi vam bil kdo porok, da bi vam ta pesem slavo
pridobila ne le pri sedanjih, ampak tudi pri vseh evropskih
rodovih, tako da vam ostane slava do konca sveta, ali bi ne
hoteli čakati še osem let, preden izdaste to pesem?"

„Srčno rad," odgovori pesnik kartuzijanu.

„Po tem takem trajalo bi vaše odlašanje šestnajst let,“
pravi kartuzijan; „ali pa se v sedanji svoji starosti nadejate,
živeti še šestnajst let, in dočakati omenjene slave?"

„Nikakor ne,“ odgovori pesnik; „ali kaj je na tem!
Slava, ki jo uživa človek, dokler živi, ni nič; le slava, ki si jo
zapusti, je vredna vsega našega prizadevanja."

»Vi bi torej," vpraša stričnik dalje, „pripravljeni bili vse
svoje življenje prizadevati si za slavo, katero bi dosegli še le
po smrti?"

„Gotov >,“ odgovori pesnik, „in tako menda misli vsak
omikan^in misleč človek."

„Ge je pa temu tako, dragi moj stric," beseduje pater
dalje, „kaj vam brani pridobiti si veliko to slavo in še večjo,
ki vas čaka po smrti, slavo, katere ne boste le zapustili za
seboj na tem svetu, temveč jo vekomaj uživali? Da dosežete
to slavo, ni vam treba let, ki vam jih je še živeti, obračati v

41

to, da pilite svojo pesem, treba je le, da boljšate svoje živ¬
ljenje in goreče služite svojemu stvarniku; kajti česar vam za
pesem, ako jo opilite kolikor le mogoče, nikdo ne more ob¬
ljubiti, to vam za zvestobo v službi božji zagotavlja sveta vera.“

„0, zdaj mi je jasno/ vzklikne pesnik, „kam  me ho¬
čete navesti, ali o tem zdaj ni govorjenja. Vi ubogi kartuzi¬
jam imate le žalostne in temne misli. Mi živimo na tem svetu,
torej nam je govoriti o slavi tega sveta; kajti slave onega
sveta ne vidimo."

„Toda,“ odgovori kartuzijan pohlevno, „ali boste slavo
tega  sveta videli, ko vas več ne bo na svetu? In ker bodete
vendar le zapustili ta svet ter se morali preseliti na oni svet,
katerega ne vidite, ali ne bi bilo modrejše, da skrbite za slavo,
ki pojde za vami in jo bodete vekomaj uživali, nego za slavo,
ki se vam bode dajala potem, ko več ne bodete vedeli zanjo?
Kaj pa je tudi slava, katero hočete doseči s to pesmijo ? Kaj
je slava tega sveta v primeri s slavo, katero vam pridobi sveto
življenje? Slava tega sveta je negotova, nikdo vam ni porok
zanjo; slava onega sveta vam je zagotovljena z besedo božjo
— v sveti veri; slava tega sveta je majhna in jako omejena.
Bodisi, da bode slovelo vaše ime po vsem Francoskem, po vsi
Evropi, pri vseh njenih narodih in še tudi pri potomcih: toda
koliko ljudi j bi vendar bilo med vsemi temi narodi kateri ne
bi zvedeli vašega imena; slava onega sveta bode pa splošna,
tako da vas bodo sodni dan spoznali, spoštovali, hvalili, obču¬
dovali in slavili ne le vsi, ki zdaj žive po Francoskem, v Ev¬
ropi, Aziji, Afriki, Ameriki in Avstraliji, ne le vsi, ki bodo
živeli za nama do konca sveta, ampak tudi vsi, ki so živeli
pred nama; slava, ki si jo morebiti pridobite s svojo pesmijo,
bode vendar le kratka in minljiva, če tudi traja do konca sveta;
kajti ko preide svet, tedaj ne bodo govorili niti o pesništvu,
niti o kaki posvetni stvari; s svetom preide tudi vsa posvetna
slava in čast; prava slava, slava pred Bogom, slava, ki sloni
na resnici in pravici, slava, ki jo bodo dajale vse pametne
stvari božje, pa ostane vekomaj. Ali ste torej želja in upanje
take slave v resnici temne in žalostne misli kartuzijanske? Ali
je na svetu kaj, da bi vas bolj tolažilo, bolj povikševalo, bolj
razveseljevalo, kakor večna slava? Kaj pravite o tem?"

Pesnik odgovori: „Prav lepa je ta pridiga, — a dolga je."

„No, pa pustiva to reč; povrniva se k vaši pesmi, o ka¬
teri se nadejete, da jo v dveh letih spravite na svetlo."

„Da, ako mi Bog ohrani življenje!"

42

„Ko ta vaša pesem zagleda beli dan, ali morda menite,
da ne bode našla presojevalca in grajalca?“

„In če tudi, koliko se jih bode neki oglasilo zoper njo?
Dobro delo, to vem, brez presojevanja ne ostane; zgodilo se
bode tudi, da se kdo zoper njo oglasi iz gole zavisti. Toda ni¬
kogar se ne bojim, kajti vedel se bodem zagovarjati."

„Tudi to dam veljati," odgovori kartuzijan, „ali ko bi vam
kdo povedal sredstvo ali pomoček, s katerim bi zamašili usta
vsem nevoščljivcem, ali še celo prisilili je, da bi hvalo peli vaši
pesmi, ali se ne bi poprijeli tega sredstva, ako bi tudi dve leti
pozneje na svetlo prišla vaša pesem?"

„Kam me pa zdaj hočete privesti s svojim računanjem?"

„Do prave slave," odgovori pater, „do slave, katero vam
bode dajal ves svet; do slave, katera bode poslednji dan in vso
večnost silila vse vaše sovražnike in nevoščljivce, ki vas bodo
hvalili, spoznali in priznali, da ste prav dobro storili, ter se
bodo tudi kesali, da vas niso posnemali.“

„Rad spoznavam," reče pesnik nato, „bilo bi najboljše,
da bi nam slava, za katero se trudimo na tem svetu, bila le
videz in veša, ki nas zapeljuje. Ali kaj hočemo? Človek
je in ostane človek, človek med ljudmi živi — bedak med
bedaki."

„Kaj vam pa brani, da ne bi bili modri z modrimi? Ali
mislite, da ni pravih modrijanov na svetu? Porok sem vam,
da na svetu še živi marsikdo, kateremu je posvetna slava le
pena, večna vse! Vi med ljudmi živite, ali v kratkem boste
vi in oni pri njih, ki so šli pred nami, in pri onih, ki bodo
šli za nami na oni svet; sodni dan pa bodemo vsi stali pred
sodnim stolom božjim. Zakaj torej vi ne bi posnemali tistih,
kateri si v duhu te resnice prizadevajo za pravo, splošno in
večno slavo onega sveta?"

„Predragi moj stričnik,“ pravi pesnik kartuzijami, „ako
bi bil star še le dvajset let, hotel bi pokartuzijauiti se."

„Jaz ne govorim zato, da bi se vi pokartuzijanili, ampak
le želim, da se prav pokristijanite in Bogu zvesto služite."

„In kaj mi je v ta namen storiti?" vpraša pesnik.

„Svojo vest očistiti v skesani izpovedi, greha se varovati,
dobro delati, svete zakramente vredno prejemati, ničemurni
slavi tega minljivega sveta odpovedati se ter skrbeti za edino
potrebno, da se v pravi slavi prikažete pred sodnim stolom
božjim."

„In pesem, kaj ž njo?“

„V ogenj jo vrzite, pa več ne mislite nanjo!"

43

„V ogenj s pesmijo, s katero sem se tolikanj trudil! V
ogenj s pesmijo, o kateri sem mislil, da mi s slavo stoterno

povrne ves trud!-da, zgodi se vaša volja; to bodi pravi

slavi prvi dar, ki ga hočem dali, — spozaavši svojo ničemur-
nost, kateri sem služil dozdaj. Kar ste govorili, častiti pater,
to je resnica, katere sem prepričan; da imam pesem pri sebi,
vpričo vas jo vržem v ogenj; grem domov, in prvo, kar bodem
prišedši na dom storil, bode to, da sežgem svojega malika.“

„Tolikanj vam danes še ne zaupam,“ odgovori pater nato,
„le meni jo pošljite še danes, jutri me pa spet obiščite, da
skupaj dovršiva to delo.“

„V malo trenutkih bo v vaših rokah. Tako lahko mi je
zdaj pri srcu, kakor da bi se mi bil težek kamen odvalil od
njega, od kar sem sklenil, Bogu dati se vsega in prvo skrb
imeti za svoje zveličanje. Z Bogom! jutri se vidiva. “

Pesnik je bil mož-beseda; še tisti večer pošlje kartuzi¬
jam pesem, drugi dan obišče palra ter vpričo njega sežge pe¬
sem; utrdi se v dobrih sklepih tako, da mu je bila glavna skrb
za čast božjo in svoje zveličanje. Njegovo izpreobrnjenje, je
bilo resnično; v ostri spokornosti je živel, toda ne dolgo. Sest
mesecev potem, ko je bil izpregledal svojo slepoto, umrje poln
upanja, tolažbe in hvaležnosti do Boga, ki ga je še o pravem
času razsvetlil s svojo milostjo, da je zadostil svojim zmotam.
Truplo so po njegovi želji pokopali pri kartuzijanih; duša nje¬
gova pa se je preselila na prave, nezvenljive slave večni dom.

17. Pomenljive menihove sanje.

Imel je menih sanje, katere so ga bile jako utrudile. Niso
ga le vznemirjale v spanju, ampak bil je tudi ves zmešan, ko
se je vzbudil. Ker so se mu bile te sanje živo vtisnile v spo¬
min, dozdevalo se mu je, da kaj pomenijo; skušal je torej, da
bi si je razložil. Ali z vsem svojim preudarjanjem jim ni našel
pomena, da bi bil zadovoljen ž njim. Da bi se rešil iz te za¬
drege, napoti se k svojemu opatu, vrže se pred njim na koleni
ter ga poprosi blagoslova. Opat mu reče vsesti se in verno po¬
sluša meniha, ki mu pripoveduje to-le:

„Častiti oče, to noč se mi je sanjalo, da me je kralj po¬
klical na svoj dvor. Ali sem bil te novice vesel ali ne, tega
vam ne vem povedati. Samo tega se spominjam, da sem se
skrbno pripravljal, da spodobno stopim pred kralja. Dal sem
si narediti lepo suknjo, omislil sem si lep plašč, obul bele
nogavice in oblekel novo kapuco. Zdelo se mi je, da sem

44

dosti spodobno oblečen. Ko dospem v kraljevo poslopje, pe¬
ljali so me v veliko dvorano, kjer je bilo zbrano veliko go¬
spode obojega spola. Komaj sem se nekoliko razgledal, kar
zapazim, da nimam kapuce. Lahko si mislite mojo stisko.
Kmalu potem zagledam, da so bose moje noge. Nikakor ni¬
sem mogel umeti, kako da sem tak prišel v kraljevo poslopje.
Takemu mi ni bilo ondi ostati, iti iz dvorane si pa nisem upal.

— Poslednjič pa še zapazim, da namesto novih lepih oblačil
le slabe cunje pokrivajo moje telo. Kakšna sramota mi oblije
obraz, lahko si mislite; nisem vedel, niti kaj mi je storiti sredi
take druščine, niti kam bi obrnil svoje oči. Toda muke, ka¬
tero sem trpel, ne morete misliti si niti vi, niti vam je morem
z besedo popisati jaz. Drug pomoček mi ne ostane, kakor v
tej obleki zapustiti dvorano, in skozi izbe in dvore kraljevega
poslopja in mestne ulice bežati v samostan ter ondi zapreti se
v svojo celico. Daši je bilo to za me velika sramota, vendar
sklenem to storiti; kar so napovedali, da kralj že gre in zdaj
zdaj stopi v dvorano. Pri tem naznanilu zaženem glasen krik

— ter se vzbudim. Bil sem na svoji postelji, — ali težko sem
sopel, — vendar pa sem bil vesel, spoznavši, da so bile le sanje.
Toda dozdeva se mi, da imajo te sanje svoj pomen; iskal sem
jim pomena, ali nisem ga mogel najti; zanašaje se na vašo
razsodnost, prišel sem k vam, ter vas prosim, da mi poveste,
kaj vi mislite o teh mojih sanjah."

„Moj sin,“ odgovori mu opat, „ne motiš se, ako misliš,
da imajo te sanje svoj pomen. Akoravno navadne sanje izvi¬
rajo le iz domišljije človeške, in jih ne moremo razložiti, ven¬
dar si iz teh tvojih sanj lahko posnamemo koristne nauke."

„Vsi bomo poklicani pred kralja vseh kraljev, vsi se mo¬
ramo pokazati pred njegovim sodnim stolom. Znana ti je ta
verska resnica, iz nje si povzemimo naslednje nauke":

,,Prvič: Skrbimo, da se prav pripravimo za poslednji dan.

— Ako si bil tako skrben, da bi bil rad v spodobni obleki
stopil pred svojega posvetnega kralja, koliko skrb moraš še le
imeti, da svojo dušo očistiš, z lepimi čednostmi ozaljšaš in z
dobrimi deli obogatiš, vedoč, da si na sodni dan povabljen
pred kralja nebes in zemlje."

„Drugič: Iz svojih sanj lahko spoznaš, kako bodo osra¬
močeni oni, ki so v nemar puščali skrb za svoje zveličanje. —
Kolika sramota za meniha in za vsako krščansko dušo, katera
se bode v nespodobni obleki, ali celo naga dobrih del sodni
dan prikazala pred Jezusom Kristusom, sodnikom živih in
mrtvih, in pred nebeškimi in svetimi duhovi! Kolika sramota

45

bode oblila nje, kateri bodo z ostudnimi ranami, t. j. z grehi
obloženi prišli pred sodni stol božji."

„ Tretjič: Uči se iz svojih sanj ponižnosti, ki mora sprem¬
ljati vsa naša dela ter biti steber, na katerem slone vsa naša
opravila Gredoč na kraljev dvor, mislil si, da si lepo oblečen,
tja prišedši si pa videl, da si nag. Ravno tako se nam je bati,
da pri žarku božje Inči ne otemne vsa dozdevna naša dobra
dela; bati se nam je, da vse naše bogastvo ne bode zgolj rev¬
ščina; bati se nam je, da se vsa naša tukajšnja slava ne pre¬
meni v večno sramoto! Ta misel naj nam pa nikar ne jemlje
srčnosti, ampak spodbuja naj nas, da bodimo pazni, čuječi in
— ponižni."

Poln tolažbe se menih vrne v svojo celico. Ponižnost, v
kateri se je vadil in utrjeval, je kazala, da opatovi nauki niso
padli na nerodovitno zemljo. Naj bi jih tudi mi ne prezirali,
kajti kakor menihu, tako tudi nam veljajo ti nauki. '

18. Zaljubljeno pisemce.

Flora, lepa deklica, je živela pri svoji starejši sestri; lepo
premoženje so jima bili zapustili roditelji. Med tem, ko se je
starejša pečala z gospodinjstvom, skrbela je Flora le za niče-
murni lišp, s katerim je hotela svetu dopasti. Vso čast je
stavila v to, da je imela okoli sebe veliko častilcev, ki so se
pogostoma zbirali okoli nje ter zdaj povzdigovali njeno telesno
lepoto, zdaj občudovali dušne njene spretnosti, zdaj slavili njen
veseli in priljudni značaj. Ostali čas je obračala v to, da je
odgovarjala zaljubljenim pisemcem, ki jih je vedno dobivala.
Z vsem tem je pa le za nos vodila svoje častilce, častilci pa
njo. Vsakemu izmed njih je rekla, da je edini, katerega ljubi,
edini, čegar hoče biti; njej je pa vsaki prisegel, da ljubezni
gori do nje, če prav v srcu nobeden ni maral za njo. Ker
Flora ni iskala nič druzega, kakor da je pasla svojo ničemur-
nost, vedla se je le pošteno in dostojno; in tudi njeni častilci
niso hoteli nič druzega, kakor kratkočasili se ž njo. Vendar
je pa to ničemurno in dragi čas tratilno življenje bilo mnogim
v spotiko; budilo je sum ter bilo grešno v božjih in človeških
očeh. Flora je sama dobro čutila to, kajti vest jo je jela peči
in sredi kratkočasov jej je bilo dolg čas. Nekega dne razo¬
dene sestri, da se jej mrzi dosedanje življenje in da je sita
svoje ničemurnosti. Ta odkritosrčnost da sestri priliko, da jo
začne opominjati ter jej priporočati bolj krščansko in pametnejše
življenje. Flora je verno poslušala lepe te opomine, tako da se

46

je sestri zdelo, da se bode Flora v resnici izpreobrnila in po¬
boljšala; Flori sami pa se je dozdevalo, da je že izpreobrnjena.
V teh občutkih ste obe začeli delati najlepše sklepe o novem
življenju. Toda prvo zaljubljeno pisemce, katero je Flora pre¬
jela, podrlo jej je iz nova vse dobre sklepe in pogreznilo jo v
raztresene misli, iz katerih se jej je zdelo, da se ne more
izkopati.

Nekega dne jo nagovori sestra, da bi šla ž njo in nje¬
nimi prijateljicami k pridigi. To vabilo jo pretresne in spravi
v zadrego, kajti ravno je odgovarjala zaljubljenemu pisemcu.
Ker ni hotela nepriljudna biti do prijateljic, popustila je pi¬
sanje ter se odpravila ž njimi s trdnim sklepom, da bo precej po
pridigi dokončala in odposlala začeti odgovor. Bila je nedelja,
ko se bere evangelij o »Lazarju in bogatinu 41 ;  pridigar
je v svojem govoru živo popisoval peklenske kazni in večni
ogenj, v-katerega je bil vržen bogatin zavoljo svoje trdosrč¬
nosti do ubogega Lazarja in zavoljo posvetnega in mesenega
življenja. Za Floro je bil ta govor kakor nalašč narejen; naj¬
boljšega uspeha se je nadejala njena sestra; ali Flori, kateri
je bilo vedno v mislih zaljubljeno pisemce, se je ta govor, ka¬
kor je bil lep in ganljiv, vendar zdel predolg, in kar nič je ni
ganil. Iz cerkve domov prišedša se precej vsede za mizo, da
dovrši odgovor. Ko je hitela zapečatiti svoje pismo, kane jej
raztopljeni pečatni vosek na roko, tako, da neznano zavpije. V
prvi svoji nevolji vrže vosek in pismo v plamen. Sestra za¬
sliši strašni krik in naglo priteče; Flora zagledavši jo vzklikne :
»Oh, sestra, kaj je še le peklenski ogenj, če me tako peče že
kaplja pečatnega voska, ki mi je kanila na roko? Nobenih
zaljubljenih pisemc več, za vselej se jim odpovem!“ — Sestra
je komaj zadržala smeh; med tem pa, ko je Flori obvezovala
opeklino, govori Flora dalje: »Govor o peklenskem ognju le

poslušati, to nič ne zaleže; da si kdo živo pred oči postavi
strašno njegovo muko, treba je, da čuti bolečine, katere dela
ogenj. Oh, kako bi se ljudje bali in varovali greha, ako bi le
nekoliko poskusili ogenj, ki jih v večnosti čaka! 11

Med tem, ko je Flora tako govorila, prinese jej strežaj
nekega njenega častilca pisemce »Le vrnite se,“ reče mu
naglo, »nazaj nesite pisemce ter recite svojemu gospodu, da
več ne sprejemljem niti pisemc niti obiskovanj; ne da bi k
meni hodil, hodi naj k pridigam ter naj po njih ravna svoje
življenje, — tako sem tudi jaz trdno sklenila. “ — Naglo so ta
odgovor zvedeli vsi njeni častilci, in nikdo je ni več nadle¬
goval. Flora je v miru živela ter si pri :adevaia pobožno živeti

47

in popravila je dajano pohujšanje. Dvanajst let potem je umrla
sestri v rokah, polna tolažbe in vsa udana v voljo božjo. Kakšna
bi bila njena smrt, ako ne bi bila izpremenila svojega življenja?

19. Varno in pazljivo hodi po poti, ki
vodi v nebesa.

Njega dni so učenci vprašali svojega učenika modrijana,
katera umetnost je največja in najvažnejša na svetu?

„Zdi se mi,“ odgovori jim modrijan, „da umetnost, ljud¬
stvo, dežele, mesta in družine vladati; umetnost, telesu varovati
zdravje, dušne strasti brzdati, za zveličanje skrbeti, greha in
pekla varovati se ter nebesa pridobiti si.“

V svetnih opravilih so ljudje še precej previdni in skrbni,
ali kaj radi v nemar puščajo skrb za svoje zveličanje.

Ako popotnik pride do nevarnega kraja, hodi jako pre¬
vidno in gleda na vsako stopinjo. — Ako bi moral iti čez cve¬
točo trato, o kateri veš, da ima veliko skritih jam in pokritih
brezen, v katere lahko zabredeš tako, da si nikakor ne moreš
pomagati iz njih, ako padeš vanje, ali ne bi dobro gledal in
pazil, kam da stopiš? —Ko bi potoval v druščini, in bi videl,
da se je več tvojih tovarišev že pogreznilo in za vselej izginilo
izpred tvojih očij na levi in desni tvoji strani, ali se ne bi ustrašil
in tolikanj pazljivejše hodil? — In ko bi pri vsem tem kdo
tvojih tovarišev norčevaje se skakal po nevarnem kraju, ali ne
bi o njem mislil, da ni prav zdrave pameti? — Toda glei!
Tvoj sosed je izginil s tega sveta in šel v večnost; tvoj brat
morda že spi v grobu, sodba mu je že oznanjena, ne bode ga
več na izpregled! Ti pa, grešnik, se ne bojiš tega, in živiš
tja v en dan brez vse skrbi, da se utegne taka tudi tebi kmalu
pripetiti? Glej pravične, kako se tresejo pred smrtjo in sodbo,
glej, kako skrbno žive! Vem sicer, kaj mi boš odgovoril na
to; rekel mi bodeš: „Vendar je več takih, ki so brez skrbi za
svoje zveličanje!" — Toda vprašam te: „So li ti vredni po¬

snemanja?"

Ako veš, da je katera pot nevarna, da ob njej na popot¬
nike preže tolovaji in morilci, kaj ne, da se je boš ognil, ako
ti je le mogoče; če pa ni mogoče, ogniti se je, bodeš se go¬
tovo oborožil in še naprosil koga, da te spremlja, ob vsem tem
pa bodeš še pazil na vsako stopinjo, na vsak. še tako majhen
šum. — Grešnik pa brez potrebe zahaja v najnevarniše pri¬
ložnosti in to brez strahu, brez brambe; kaj čuda torej, če se
pogubi!

48

Ako nalezljiva bolezen razsaja po deželi, kako ljudje po-
prašujejo po zdravilih! Ako se v sosedni deželi prikaže kuga,
kako skrbno se pazi na mejah, da se čez nje ne zanese kaj
kužnega! Prav je to. — Ali vse drugače ravnajo ljudje za¬
stran dušne kuge. Živiš sredi popačenega sveta, pa se ga ne
varuješ, ne moliš, se ne postiš, se ne zatajuješ, ne brzdaš svojih
telesnih počutkov, temveč jim vse dovoljuješ, in jim morebiti
še donašaš dušnega strupa s pohujšljivimi knjigami, pesmimi
in podobami. — Pač veliko čudo bi moralo biti, da se ne po¬
gubiš, ako tako ravnaš.

Kedar se je bati pomanjkanja ali lakote, delajo ljudje pre¬
vidno ter si nabirajo zaloge; in če tega ne morejo, zapustijo
deželo, katera jih ne more rediti, ter si drugod iščejo hrane,
da lakote ne umrjo. — Tako previdno ravnaj tudi ti, ljubi moj
kristijan! Zbiraj si dušnih zakladov v molitvi in v sv. zakra¬
mentih, in če to ni mogoče drugače, kakor da se ločiš svoje
tovaršije, zapusti jo, da si preskrbiš nebeške hrane, katere se
svet noče udeleževati.

Kedar se hiša vname v vasi ali v mestu, v kakšnem
strahu so sosedje, kako si prizadevajo, pogasiti požrešni pla¬
men ! — Glej, več tvojih tovarišev že gori v peklenskem ognju,
njemu si tudi ti bliže z vsakim dnevom, morda se spenja tudi
že po tebi: ti pa se ne treseš? — kar nič si ne prizadevaš,
uiti mu?

Kedar divja, krvoločna zver razsaja po deželi in ljudi na¬
pada in požira, kakšen strah je po deželi, kakšne straže se po¬
stavljajo ! — Glej! Satan pa hodi po svetu kakor rjoveč lev ter •
išče, koga bi požrl; vsak dan vlovi koga v svoje mreže ter ga
s seboj pelje v pekel. Morebiti je tudi v tebe že zabodel svoje
kremplje, pa se mu kar nič ne braniš in ne pokličeš nikogar
na pomoč, da bi te rešil!

Kedar čez deročo reko greš po ozki, šibki brvi, ali čez
potok bredeš po razstavljenih kamenčkih, stopaš gotovo jako
varno, boječ se, da ne bi zgrešil brvi ali kamenčka; ravno tako
varno in pazljivo stopaj po ravnem potu, katerega ti kažejo
zapovedi božje; v verskih zadevah pa se trdno drži neomahljive
skale, na katero je Jezus Kristus postavil svojo cerkev.

20. Kralj Kozmijski.

Kozmija je bilo glavno mesto velikemu kraljestvu ena¬
kega imena. Ne daleč od tega mesta je bil otok, Ejonija po
imenu. Med Kozmijani in Ejonijani, ki so bili naselniki iz

49

Kozmije, pa je bilo tako sovraštvo, da se kar nič niso pečali
s seboj; temveč Ejonijani so vsakega Kozmijana, ki ga je vihar
na morju zanesel na njihov otok, zgrabili ter ga odpeljali v
kamno ali kačjo dolino.  Tako so namreč imenovali kraj,
kjer je bilo veliko kamenja, gozdov, divje zverine in kač vseh
plemen. Prebivalci nesrečnega tega kraja živeli so le ob div¬
jem in grenkem sadju, stanovali so le v votlinah in jamah, ter
so med seboj bili v hujši vojski, kakor z zverino in kačami.

Cim žalostnejši je bil ta kraj, čegar prebivalci so bili
tako nesrečni, tem krasnejši so bili na ejonijskem otoku vsi drugi
kraji, kjer so ljudje živeli v obilnosti in bogastvu, v miru in
ljubezni, v edinosti in vsakoršnem veselju. In ta otokov del,
ki so ga neprehodne gore ločile od kačje doline, imenoval se
je srečna dolina,  ne le zavoljo tega, ker je bila srečna ta
dežela že sama po sebi, ampak tudi zato, ker ondi niso med
se sprejeli nobenega tujca, kateri je na otok prišel brez veli¬
kega bogastva in brez drazega blaga.

Mesto Kozmija je pa tudi imelo to posebno navado ali
postavo, da je mestno starešinstvo vsako leto odstavilo kralja
ter si volilo novega. Volili so si pa kralja izmed tujcev, ka¬
teri niso nič vedeli o tej postavi, in tudi ljudstvu je bila ta po¬
stava neznana. Novi kralj je za ta kratki čas vladal ljudstvo
po svoji všečnosti in gospodaril z neizmernimi zakladi svojega
kraljestva. Konec leta pa, ko se je najmanj nadejal, odvzeli
so mu vse, oči so mu zavezali in ga odvedli na ladijo, ki je
jadrala v zaliv, iz katerega je moral na suho stopiti vEjoniji;
ondi so se ga pa brž polastili, in spoznavši ga po obleki, da
je Kozmijan in brez vsega premoženja, poslali so ga v kačjo
dolino, kjer je nesrečnež ostal do smrti.

Nekega leta se je prigodilo, da je bil za kralja izvoljen
tujec, Evmen  po imenu. Bil je jako pravičen, dober in po¬
šten mož, vrh tega pa tudi jako zmožen in posebno moder. Ko
je trdno sedel na kraljevem sedežu, začel je premišljevati, po
kakem načinu da je bil izvoljen za kralja. Zlasti se je temu
čudil, da ni nikdar nič slišal o svojem predniku, da ni nikogar
videl izmed njegove ostale rodbine, da ni vedel, kakšne smrti
da je umrl, in še tega ne, ali je res umrl, ali se je kaka druga
nesreča zgodila ž njim. Po vsem tem je popraševal, ali vse
je bilo zastonj; ne da bi bil kdo odgovoril njegovemu popra-
še vanju, še slavili so vsi njegovo veličastvo in moč. To pri¬
lizovanje mu kar nič ni biio po godu, še potrjevalo ga je v
sumu, da mora v tem biti nekaka skrivnost. Ko se ni mogel
izmotati iz tega suma, prizadeval si je tem bolj, kraljestvo dobro

Prilike. 4

50

ia pravično vladati, umetnijo in trgovstvo povzdigniti na višjo
stopnjo, ter ljudstvu na vse strani pomagati do sreče in blago¬
stanja. V vojski, katero je moral začeti, postavil se je na čelo,
slavno premagal sovražnika in sklenil mir, svojemu kraljestvu
na korist in slavo. Njegovo ime je slovelo ne le doma, am¬
pak tudi pri daljnih narodih. Toda vsa ta slava ga ni osle¬
pila. Ljubša od vsega hvalisanja bila bi mu le ena beseda od-
borova o tem, kar mu je delalo nepokoj. Ako pa kralj v res¬
nici išče resnice, lahko jo najde. In Evmen jo je tudi zvedel.
Bil je v odboru starešina, kateri je občudoval Evmenove lepe
lastnosti, zapazil njegovo stisko ter mu v osebnem pogovoru
razodel skrivno postavo. Evmen ga objame, zahvali ga ter mu
obeča, da ne bo nikomur razodel njegovega razodetja.

Oveseljenega kralja poglavitna skrb je odslej bila, kako
bi odšel kačji dolini. Kmalu dobi lepo priliko. Hud vihar pri¬
žene na kozmijanski breg ejonijsko ladijo; ko se ta novica raz¬
glasi po kraljevem mestu, svetovalci brž sporoče kralju, da so
Ejonijani sovražniki in da se ima ž njimi ravnati po postavi.
Kralj pa jim odgovori: „Ti nesrečniki niso sovražniki naši državi,
marveč jim gre skazati milost in pomoč." Pokliče je torej na
svoj dvor ter lepo ravna ž njimi. Njemu na veliko srečo bilo
je več teh nesrečnikov izmed glavarjev ejonijskih. Večkrat se
je pogovarjal ž njimi in razodevši jim namen, da se hoče pre¬
seliti v njihovo deželo, jih vprašal, kako bi se v Ejonijo dali
skrivaj poslati zakladi, katerih si je nabral. Ko je bilo vse do¬
govorjeno, izpusti Ejonijane domov, je drago obdaruje, ter nji¬
hovemu kralju in njegovi materi pošlje zlato krono, v katero
je bilo vdelanih veliko dijamantov. Ko odidejo Ejonijani, Ev¬
men, ne pozabivši skrbij za kraljestvo, zbira zakladov, kolikor
jih le more, ter vsaki teden v Ejonijo pošlje ladijo, ž njimi
naloženo.

Med tem se približa čas, ko je imel odstavljen biti po
omenjeni skrivni postavi; in res pride k njemu starešinstvo ter
mu napove, da mora odstopiti. Evmen se temu kar nič ne
začudi, ker mu je bilo vse znano, preskrbljeno pa tudi že vse.
Brez vse nevolje se pusti sleči, zavezati si oči, na ladijo spra¬
viti in odpeljati. Ejonijani, s katerimi je bil tako lepo ravnal,
ne po kruti postavi kozmijanski, so ga pričakovali v luki, pri¬
jazno sprejeli ter sprevedli na kraljev dvor; ondi pa so mu iz¬
ročili vse zaklade. Bil je ljubljenec kralju, velikašem in vsemu
ljudstvu, in tako je odšel kačji dolini. —

Ako bi bil ti na Evmenovem mestu ter vedel to, kar je
vedel on, ali bi ne bil ravno tako delal? Toda, zakaj pa ne

51

ravnaš tako? Ali ne spoznaš, da Kozmija pomenja ta svet,
Ejonija pa večnost? — Kačja dolina, pekel, srečna dolina pa
nebesa? V  nekem pomenu si tudi ti kralj na tem svetu, če v
drugem ne, vsaj v tem pomenu, da si gospod svojih želja in
vsega svojega dejanja. Premišljuj, kako si prišel na svet, pre¬
mišljuj namen, čemu da si nasvetu; premišljuj osodo onih, ki
so pred teboj šli s tega sveta, pa jih ni več nazaj! Ka| ti na¬
znanja vsa ta skrivnost? Dobro ti je to sicer že znano; vendar
se daj še nekoliko poučiti. Varuj se nesrečne večnosti, hre¬
peni le po svojem zveličanju! Skrbi si za prijatelje v nebesih!
Tja pošiljaj vse svoje zaklade, dobra dela in dejanja. Skrbi,
da si pridobiš prijateljstvo nebeškega kralja in njegove ma¬
tere ; zakaj le tako bodeš z veseljem in zahvalo sprejel smrt,
ko te sleče tega sveta, ker te bo preselila v srečno kraljestvo,
katerega nikdar ne bode konec.

21. Bedasti popotnik.

Razkačena levinja zapazi popotnika, skozi gozd gredočega;
naglo jo udere za njim, da bi ga raztrgala in požrla; tako
strašno tuli, da se razlega po gozdih in hribih. Popotnik se
silno prestraši ter jame na vso moč bežati. Res srečno uide
krvoželjni zveri. — Toda ravno ta beg ga privede v drugo ne¬
varnost — na kraj strašnega brezdna. Prepozno je ustaviti in
vrniti se, zakaj že se je udrlo pod njim; prestrašen steguje
roki po kaki stvari. Res se mu posreči, da padajoč zgrabi za
vejo; te se poprime tako trdno, da na njej obvisi in se tako,
kakor misli, reši brezdna, v katerem ga je čakala gotova smrt.
Toda še ni bil iz nevarnosti. Ko bolj natanko ogleduje drevo,
katerega se drži, ugleda dve gorski podgani, belo in črno, ki
ste si prizadevali, drevo podreti s tem, da ste mu izpodjedali
korenine. Spoznavši novo svojo nevarnost pogleda brezdnu na
dno, ter ondi ugleda strašnega zmaja, ki z bliščečimi očmi in
odprtim žrelom željno pričakuje svojega plena. Preplašen tega
pogleda obrne od tod svoje oči v stran, kjer so se drevesne
korenine še držale zemlje; ali glej, ondi zapazi štiri kačje glave,
katere so se stegovale proti njemu. Vzdihovaje vzklikne: „Moj
Bog, ali si me hranil takšnim nevarnostim in zmajem odločil
v jed! Ali nimaš zame nobene pomoči, da uidem ljutim tem
zverinam !“

To izrekši zapazi, da med teče s peres tega drevesa. Ne¬
koliko kapljic ujame v roko ter je dene na jezik. Neizrecno
sladke so bile te kapljice in tako so ga pokrepčale, da bi se

4  *

52

bil lahko rešil is očividne nevarnosti, ako bi bil le količkaj po¬
skušal. Toda, kdo bi verjel! Ne da bi si bil v prid obrnil to
nebeško krepčalo ter mislil, kako bi se rešil, ampak zleze še le na
drevo, ondi se zložno vsede. na veje ter liže pogubonosno slad-
čico. Ko se je naliže, jame si nabirati zalogo za prihodnje
čase, za katere si prav po otročje v mislih stavi zlate gradove.
Toda, glej, objedeno drevo zahrešči ter se z nesrečnim, lahko¬
miselnim popotnikom vred pogrezne v brezdno, kjer ga zmaj
s svojimi kremplji zgrabi in za vselej pogoltne v svoje žrelo. —

O, neumni posvetnjak! spoznaj vendar, da si v tej pri¬
liki ti sam nesrečni ta popotnik; dokler je še čas, izpreobrni
bedasto svoje življenje, da uideš večni nesreči, katera te gotovo
čaka, ako ostaneš takšen, kakoršen si. Glej, od rojstva sem
hodi smrt vedno za teboj, kakor rjoveča levinja. Njeno tuljenje
slišal si že velikrat, in več ko enkrat si se ga že ustrašil.
Zemlja, po kateri potuješ, je brezdno, ki pogoltuje vse, in v
njeni globočini je brezdno večnega pekla. Edini steber, ki te
varuje brezdna, je življenje tvojega telesa; toda to telo ima
silno veliko sovražnikov, ne le vnanjih, ampak tudi notranjih;
sami delci, iz katerih je sestavljeno, so v vedni vojski med
seboj ter se preminjajo v strup, kateri mu konec stori.

Življenje tvojega telesa ima odmerjen čas, in ne moreš ga
podaljšati niti za trenutek. Ta čas se pa vedno krajša, dan in
noč ga glojeta do trenutka, ko se zgrudi tvoje telo ter se pre¬
seli v večno brezdno.

Ali pa ni nobenega pomočka, da uideš tej strašni ne¬
sreči? — Imamo ga, —toda samo enega;  edina skrb nam
mora torej biti, da tega ne zgrešimo. Jezusov križ je tisto
drevo življenja, ki nas more rešiti. Le njega se trdno okle¬
nimo, in ušli bomo vsem svojim sovražnikom. — Bojmo in
ogibljimo se medu, katerega nam ponuja svet. Ta med je
sicer tudi dar z nebes, nam v krepčalo dan, toda bati se nam
je, da se njegove sladčice ne upijanimo in omamimo tako, da
bi pozabili nevarnosti, v katerih bivamo. Tega medli smemo
uživati le toliko, kolikor ga nam je treba, da si ohranimo moči,
s katerimi si služimo večno življenje. Med tega sveta je le po-
moček, nikakor pa ne namen našega življenja. Zlate te res¬
nice nikdar ne žabi, moj čitatelj!

22 .  Grb papeža Martina V.

Papež Martin V. si je bil za svoj grb, katerega je dal
vsekati tudi v svoj pečatnik, izvolil raznečen ogenj ter ž njim
hotel si predočiti tri reči:

53

1. Ogenj veselja, ki je gorel ob njegovem kronanju
ter ga opominjal, kako naglo mu mine čast, veličastvo in
življenje;

2. ogenj poslednjega dne,  ki bode konec storil
vsemu svetu, oni vesoljni požar, ki bode požrl mitre, žesla in
krone ter premenil vse v pepel;

3. večni ogenj,  ki ga bode prižgal pravični srd božji;
oni ogenj, ki ne bode ugasnil nikdar; ono ognjeno peč, v ka¬
teri bodo vekomaj goreli vsi, ki so v razžaljenje božje obračali
svoje življenje, ono ognjeno jezero, v katero se pogrezne vsa-
kateri, ki umrje v smrtnem grehu.

0. da bi si ta pečatnik vsi globoko vtisnili v srce! Ko¬
liko zmot bi nas varoval! Koliko greha bi bilo manj, koliko
dobrih del več na svetu!

23. Modri računar.

Poslušal je neki modrijan, kateri je bil jako spreten v ra¬
čunanju, pridigo o večnosti. Niti govor, niti računi, niti vzgledi,
katere je navajal govornik, mu niso bili po godu. Domov
vrnivši se zapre v svojo izbo, začne o tej stvari premišljevati
in svoje misli brez vsega reda, kakor so se mu rodile, zapi¬
sovati na papir. Bile so naslednje:

1. „To, kar ima svoj konec, je ničla  v primeri s tem,
kar nima konca. Sto milijonov let je torej ničla, ako je pri¬
merjam večnosti. “

2. „Boljša je primera najmanjšega končnega z največjim
končnim, kakor pa primera največjega končnega z neskončnim;
ali da jasnejše povem: ena ura je v primeri s sto milijoni let
več, kakor sto milijonov let v primeri z večnostjo; zakaj naj¬
manjše končno je delec največjega končnega, največje končno
pa ni nikakoršen del brezkončnega. Ena ura je določen deb-e
v sto milijonih let, saj sto milijonov let nič druzega ni, ka-
kakor osem sto šest in osemdeset tisoč milijonov ur; sto mi¬
lijonov let pa ni nikakoršen delec večnosti, kajti sto milijonov
let množi kolikorkrat le hočeš, vendar iz njih nikdar večnosti
ne dobiš: Sto milijonov let ima svoj konec, večnost pa nima
konca. “

3. „V neskončnem je najmanjše in največje končno ravno
isto; ali z drugimi besedami: ena ura ali sto milijonov let v
večnosti enoliko šteje, in to enoliko je nič.  Življenje enega
človeka ali pa življenje vseh ljudij skupaj je z ozirom na več-

54

nost enoliko, namreč ničla,  katera se ne džl niti množiti niti
deliti. Neovržna resnica je: nič ti vedno ostane nič.“

Tako je naš modrijan računil večnost. Temu računu pa
je sledil td-le samogovor:

„Ako bi mi Bog dovolil živeti le še četrt ure, v kateri si
lahko zaslužim večno zveličanje, ob enem pa tudi razodel, da
bo uro pozneje konec vsega sveta, kaj bi neki mislil o svetu
in o tem, kar ljudje govore? Kako bi neki mislil o trpljenju

in veselju tega sveta? Ali se ne bi z vso skrbjo pripravljal

za srečno smrt? — Toda, kako neumno in nespametno ravnam,
ako si ne skrbim za srečno zadnjo uro, dan mi tudi Bog ni
dal omenjenega razodetja! Saj sem neovržno preračunil, da
moje življenje in življenje vsega sveta še četrt ure ne šteje v
večnosti! “

„Kaj pa, ko bi tako-le bilo: Ko bi imel na svetu biti še
sto let, v teh sto letih pa živeti le ob tem, kolikor bi si v eni
uri nabral in domov znosil iz neizmernega zaklada, do katerega
bi mi bila le to uro vrata odprta, — kaj bi neki počel tisto

uro? Ali bi spal? ali sprehajal se? ali se veselil in kratko¬

časil? Tega gotovo ne, marveč z obema rokama bi grabil iz
zaklada, in rajše zlato kot srebro. O, kako nespametno in ne¬
umno sem se pa vedel dozdaj! Večnost me čaka, to vem;
vem pa tudi, da bodem v večnosti plačilo prejel le za zaslu-
ženje, kolikor si ga naberem v svojem kratkem življenju na
svetu, — in vendar nisem vsega časa obračal v to, da bi si
bil zasluženje nabiral za večnost. ■— Toda morebiti mi bode
kdo ugovarjal: Spati, piti, jesti in počivati nam je menda ven-
dar-le tudi treba? — Res, vsega tega nam je tudi treba, toda
kdo in kaj mi brani, vse to po nauku sv. Pavla storiti iz lju¬
bezni do Boga? In če tako ravnaš, si tudi z vsem tem zaslu¬
ženje nabiraš za večnost."

„ Strasti so res tako hude in žive, priložnosti v greh tako
vabljive in zapeljive v človeškem življenju, da se čudim, da je
na svetu še en sam pravični človek; pri vsem tem jih je pa
več; — to, seveda, dela usmiljenje božje in milost našega re¬
šitelja. Na drugi strani so pa smrt, sodba, večnost tako strašne
resnice, da se čudim, da je še en sam grešnik na svetu; — in
vendar jih je veliko. To pa izhaja od tod, ker si ljudje teh
glavnih resnic živo ne stavijo pred oči. Jaz pa je odslej ho¬
čem živo premišljevati, čuti in moliti, da bodem v večnosti
pravičnim prištet."

To je bila pridiga, katero je sam sebi naredil modri ra¬
čunar. Bil je pa ž njo tako zadovoljen, da jo je vsaki dan

55

večkrat prebral. Toda še več je storil: po njej se je začel
ravnati in — sveto živeti. Da bi pač veliko posnemovalcev
našel med mojimi čitatelji!

24. Julika krasotica.

ffbožan plemenitaš je imel edino hčer, Juliko po imenu.
Zavoljo nenavadne lepote so jej rekali Julika krasotica.
Strinjala je v sebi vse telesne, dušne in značajne popolnosti.
Ni se torej čuditi, da je zaradi lepih svojih lastnostij imela
veliko ljubiteljev, toda zaradi ubožnosti malo snubiteljev. Sin
bogatega kmeta je bil edini, ki jo je prosil v zakon. Temu
kmetu je bilo ime Brehet;  navadni priimki njegovega sina
pa so bili: črnec, ali hudiček ali zlodejček.  Vsa tri
imena so mu jako pristojala, ker so popolnoma izražala njegove
telesne in dušne lastnosti. Bil je kratke pa čokaste postave,
tankih nog z zakrivljenimi stopali, visokih prsij, širokih pleč,
špičaste glave in kaj čudnega obraza. Na levem licu je nosil
dolgo prasko, ki jo je dobil pri tepežu; koze so mu bile že v
otročjih letih razorale kožo na obrazu, oslepile levo oko, desno
svetlo ordečile ter na čelu pustile gnusno krasto. S to njegovo
postavo se je popolnoma ujemal tudi njegov značaj. Mladi
Brehet  je bil surov, neotesan, zarobljen, togoten, srdit, pre¬
pirljiv, skop, prevzeten, pijanec in rotilec; ali da ob kratkem
povem, imel je vse tiste lastnosti, katerih ena sama je za¬
dosti, da je mož vreden vsega zaničevanja, žena pa nesrečna
pri njem.

Takšen je bil on, ki je hotel biti ženin Juliki krasotici.
Ni čuda torej, da je omedlela, ko ji je oče prvikrat v misel
vzel to možitev. Ko so jo z velikim trudom vzbudili iz omed¬
levice, nagovori jo oče tako-le: „Draga moja hči, čemu ta

strah? saj ga bodeš le vzela, ako ga bodeš sama hotela; no¬
bene sile ti ne delam ter nočem, da bi se omožila zoper svojo
voljo. Vendar pa premišljuj, kako si boš kruha služila. Glej,
kaj ubožno zdaj živiva le od male moje doslužnine, ali z mojo
smrtjo neha še ta, — in kaj bo potem s teboj, s čim se boš
živila ?“

,,Ljubi moj oče!“ odgovori Julika, „rajše hočem glada
in strada umreti, kakor zaročiti se s tako spako, — morda se
m« vendar usmili ljubi Bog.“

To rekši udere se jej potok solz iz očij po licih. Tudi
očetu se milo stori, toda pokazati ni hotel solz svoji hčeri, nem

56

jo objame ter jej iz sobe grede reče: „Nič se ne boj, draga

Julika, nikdar ti več ne omenim te možitve."

Zlodejček pa kar nič ni dvomil, da bode Julika njegova
ženka. S tem se je hvalil povsod, o tem so govorili že vsi
ljudje. Od prostega ljudstva se je raznesel glas tudi do ple¬
menitašev, od plemenitašev do kraljevih boljarjev in od teh
celo v kraljevo hišo. Kraljev sin, mladenič preblazega srca,
kateremu so se cesaričine ponujale, je slišal vse, kar se je go¬
vorilo o Juliki krasotici, in iz radovednosti je sklenil, obiskati
jo. In res, obišče jo. Precej pri prvem pogovoru se mu je
bila jako priljubila. Dvorniki, njegovi spremljevalci, so to precej
zapazili.

Ker pa tudi ta dežela ni bila brez dolgih v  jezikov, reče
nekega dne eden izmed dvornikov kraljeviču: „Škoda bi bilo,
ako bi Julika krasotica v resnici imela napake, katere jej oči¬
tajo ljudje."

„ Kakšne napake?" popraša ga kraljevič.

„Pravijo,“ odgovori dvornik, „da je preveč raztresena in
vihravasta, da leta iz hiše v hišo in da je ni nikoli doma."

Ker ljubezen rada vse izgovarja, zato odgovori kraljevič:
„0 tem se kar nič ne čudim; Julika nima doma ničesar, kar bi
jo vezalo na dom; tu ima le nadloge in revščino pred očmi;
ona le zato hodi od doma, da se malo raztrese in si dolgčas
prikrati ali prežene; v drugih okoliščinah se bode že vedla
drugače." — Pri vsem tem je pa kraljevič vendar le premiš¬
ljeval o tem, kar mu je bil dvornik povedal o njej. Ko drugič
pride k plemenitašu, zapazi, da Juiike res ni bilo doma. Med
tem, ko so jo iskali, spusti se kraljevič z njenim očetom v po¬
govor ter mu razodene sklep, da hoče Juliko vzeti, ako dobro
prestane skušnjo, na katero jo bode dejal.

Ko Julika pride domov, reče ji kraljevič: „Julika, ravno
sem vas snubil pri očetu, rekel sem mu pa, da pos + avim vašo
ljubezen na preskušnjo, preden se zaročiva."

„Gospod,“ odgovori mu Julika. »najostrejša skušnja mi
bode najljubša. Pripravljena sem, ognju in meču zoperstaviti
se, da vam pokažem hvaležuo svojo ljubezen."

»Niti ognja, niti meča ne bode treba," odvrne kraljevič.
»Dvakrat sem vas obiskal, nobenkrat pa vas nisem našel domA
Skušnja, na katero vas denem, bodi ta, da vas najdem dom&,
ko tretjič pridem. Ako vas najdem doma, še tisti dan bode
najina poroka ia kot ženo vas popeljem na kraljev dvor. Tako
sva se pogovorila z očetom. Ako vas pa ne najdem doma, isti
dan se vam odpovem in namesto vas si izvolim drugo nevesto."

57

„Jaz pa," pristavi oče, „te isti dan dam Brehetu za ženo.“

„0e je temu tako, zagotovljena je moja sreča; ako bi tudi
morala vse svoje življenje doma ostati, rada bi privolila, da se
ne ganem iz hiše. “

Na to odide'kraljevič, in Juliki je srce igralo veselja.

Lahko je verjeti, da Julika drugi dan res ni šla iz hiše,
tudi tretji in četrti dan ni zapustila doma; peti dan pa je šla
le za trenotek od doma; šesti dan za pol ure, sedmi dan za
eno uro, toda vselej je hitela domov. Ko je osmi dan hotela
zopet dom zapustiti, sreča jo oče in tako-le nagovori: „Ljuba
Julika, zdi se mi, da prerada hodiš od doma! Ali si pozabila,
kaj je rekel kraljevič ? Mar ne misliš, da ti gre za vse?“

„0, dragi oče,“ odgovori Julika, „saj kraljeviča daues ne
bo; vrh tega, ko bi tudi prišel, z naše hiše se daleč vidi na
cesto, naročila sem deklam, da me brž pokličejo, ko od daleč
ugledajo kraljevičev voz. Po tem takem se mi ni nič bati."

„Najvarnejše bi vendar bilo, da ostaneš domd; večkrat
se prevari, kdor se zanaša na druge; tolike sreče jaz ne bi
nikdar stavil v nevarnost." Tako je (če posvaril svojo hčerko,
ali Juliki so bile očetove besede bob v steno — in šla je od
doma svojo pot.

Komaj je bila stopila čez vežni prag, že so dekle, ki so
v zgornjih izbah stale na straži, ugledale kraljevičev voz; toda
ker so ravnokar videle Juliko, mislile so, da še ni šla od doma,
ter so bile tiho. Ko se voz bliža hiši, kličejo in kličejo Ju¬
liko, ali Julika se ne oglasi, iščejo jo po vsi hiši. iščejo jo na
vrtu, Julike ni bilo nikjer; k bližnjemu sosedu jo grejo iskat,
pa tudi ondi je ni bilo; med tem pa, ko letajo od soseda do
soseda, pripelje se kraljevič do hiše, stopi z voza in urno teče
v Juličino izbo; ker pa Julike ne najde doma, zdajci zapusti
sobo, stopi v kočijo ter se odpelje. Julika prisope domov, toda
bilo je prepozno, — vendar toliko o pravem času, da še vidi
vozove, preden jej v daljini izginejo izpred očij. — —

Dragi čitatelj! Ali slišiš jok in stok v plemenitaševi hiši?
Glej, kako se Julika bije v obraz in si lase puli z glave; vsa
družina na glas joče in oče v obupnosti tako-le nagovori svojo
hčer: ,Nesrečnica! Dopolnilo se je to, kar sem ti prerokoval!
Kdo postavlja v nevarnost tako važno opravilo! V grob me
bodeš spravila, drevi te hočem dati njemu, ki sem ti ga bil
obljubil!“

„In to sem tudi zaslužila; hočem ga vzeti, saj mi ne more
storiti toliko žalega, kolikor sem zaslužila. Naj le pride, zaro¬
čim se mu. On je mene vreden, jaz pa njega."

58

Kmalu je bilo vse v redu; zala Julika je bila žena črnega
Zlodejčka.

0 milovanja vredna osoda! Štiri dni po poroki oče ža¬
losti umrje. Kar se tiče Julike, imela je dosti časa, s krva¬
vimi solzami objokovati svojo neumnost. Vsem ljudem se je
smilila, vendar so bili vsi prepričani, da je sama kriva svoje
nesreče. Tudi ona je to dobro spoznala. V največjem trp¬
ljenju je vzdihovala, rekoč: „vse to sem si zaslužila 1 '. Ali
ravno to jej je delalo naj večje bolečine. Že drugi dan po po¬
roki jej je kri zasedla obraz vsled udarcev, ki jih je prejela od
divjega moža, češ, da ni zadovoljna in vesela te možitve. Hujša
dan za dnevom, moč jo zapušča, lepota gine, v kratkem nikdo
v njej ni spoznal Julike krasotice. Pa tudi vsaki dan je pre¬
klinjala žalostno svojo osodo ter si smrti želela. Toda bele
žene le ni bilo po njo. Kar je bilo pa še žalostnejše, bilo je
to, da je bila kmalu svojemu možu enaka v vseh rečeh: grda
in ostudna kot on, hudobna in sovražna kot on, bila sta po¬
dobna hudobnemu duhu, njuna hiša je bila živ pekel.

Dragi čitatelj! Ali ne spoznaš, da je Julika krasotica v
tej priliki — tvoja duša,  z Jezusovo krvjo odkupljena in v
svetem krstu do čistega oprana? — Znano ti je, da satan, ta
strašni in ostudni zmaj, preži na te in da se ti prilizuje le za¬
voljo tega, da bi te ujel v svoje zanke in pogubil na vekomaj.
Tem sicer, da se pri tej misli treseš po vsem životu, ali to še
ni zadosti, sam strah te ne bode rešil večne nesreče, poprijeti
se moraš pravih pripomočkov, ako hočeš, da jej uideš. Dobro
ti je znano, da te je za svojo nevesto izvolil Sin Božji, kralj
nebes in zemlje, čegar volja je, da te k svojemu in tvojemu
Očetu privede v nebesa, kjer te čaka nevenljivi venec in večno
veselje. Kaj ne. da si sama ravno tega želiš in da bi rajše
danes ko jutri dosegla to srečo? Toda sama ta želja še ni
zadosti. Pokazati moraš, da si vredna svojega ženina. To pa
mu pokažeš s tem, da spol naješ njegovo voljo, katero ti razo¬
deva v svojih zapovedih, in da se dobro obneseš v skušnji, ka¬
tero koli ti pošlje.

Ta skušnja ni ravno težka, — toda neobhodno potrebna
je; treba je, da nevesto domd najde ženin, kedar pride po njo,
to je, treba je, da te smrt najde v milosti božji. Ako tedaj
nisi v milosti božji, o, skrbi, da si jo pridobiš kar najpreje
moreš, saj te smrt v vsakem hipu lahko zadene Ako pa živiš
v milosti božji, o, skrbi, da je ne zapraviš; marveč poprimi se

59

vsega, kar te potrjuje v ujej! Ogiblji se vsega, kar te od¬
vrača od nje, vsega, kar slabi tvoj trdni sklep, vsega, kar bi
utegnilo -— če tudi za trenutek — odvrniti te od njega. Ni¬
kakor ni zadosti, le začeti, le nekoliko časa hoditi po pravem
potu, temveč treba je, zvestemu ostati do konca — do ure, ko
pride ženin po svojo nevesto.

Posebno nevarno je, zanašati se na to, kar ti bo mogoče
storiti na smrtni postelji! Pomisli, da se smrt vselej ne na¬
pove, mnogokrat se zgod j, da pride, ko je človek najmanj pri¬
čakuje. In kaj potem? Oe se pa tudi sem ter tja napoveduje
v kakšni bolezni, ali še nisi nikdar slišal, da marsikateri bol¬
nik, ki mu že smrt trka na duri, ne zapazi njene napovedi ter
ne sliši ali ne pozna njenega glasu? Ali te ne uči žalostna
izkušnja, ali da so velikrat prav v tej zmoti tudi oni. katerim
gre dolžnost, bolnika opomniti resnega trenutka, ali da ga v
svoji nemarnosti ali boječnosti opomnijo še le takrat smrtne
nevarnosti, ko je že vse prepozno? Veliko število onih, ki
vsaki dan mrjo brez krščanske priprave, naj te napolnuje s sve¬
tim strahom!

Ve pa, blage duše, zveste neveste Kristusove, katere ži¬
vite v milosti in prijateljstvu božjem, nikdar ne zabite sreče,
ki vam je odločena! Množite si zasluženje z dopolnovanjem za-
povedij svojega nebeškega ženina! Veselite se trenutka, ko vam
bode spolnil vaše trdno upanje ter vam odprl vrata v sveta ne¬
besa, kjer boste nevenljivi venec prejele na glavo!

25. Nesrečni popotnik.

Mladenič popotuje skozi gozd. Napade ga strašen zmaj;
podoben je levinji, le da ima sedem velikih kačjih glav.

Zlobna zver je prišla iz svojega brloga ter jo udrla na¬
ravnost za popotnikom. Oči se jej svetijo, vzdigne svojih se¬
dem glav ter strašno zasiči, sedem jezikov iz gobcev moleč.
Pogumnega in čvrstega mladeniča pa kar nič ne zbega vse to.
Druzega orožja sicer nima, kakor sekiro, katero je po navadi
svoje dežele nosil za pasom; ž njo gre zverini naproti, mahne
po njej ter ji na prvi mah odseka štiri glave, na drugi mah-
ljej pa dve. Brez dvoma bi bil ljuti zveri odsekal še sedmo
glavo ter jo slavno zmagal, toda nesreča je hotela, da mu pri
drugem mahljeju iz roke pade sekira, katere ni več utegnil po¬
brati ; zakaj razdražena zver, krvaveča iz šest ran. ga ljuto po¬
pade, vgrizne, pikne, zgrabi in odnese s seboj. Nesrečni mla¬
denič si zastonj prizadeva, rešiti se, strašno tuli, kliče na po-

60

moč, ali ni ga bilo človeka, da bi ga bil slišal. Divja zver
ga nese v brlog, kjer ga raztrga in da svojim mladičem po¬
žreti. _

Dragi čitatelj! ali veš pomen te prilike ?

1. Ta zmaj s sedmerimi glavami je Ludobni duh s sed¬
mimi poglavitnimi grehi.

2. Ni zadosti, da temu zmaju odsekaš šest glav; izgub¬
ljen si, ako mu le eno pustiš. Kaj ti pomaga, da se odpoveš
mnogim strastim, ako se pa eni udaš ? Ena sama pregreha
pogubi človeka. S hudobnim duhom vojskujoč se dobro pazi,
da mu odsekaš vse glave; zakaj ena sama, če mu jo pustiš,
zadosti je, da te požre. Prazna je zmaga, ako ni popolna.

3. Do konca moraš stanoviten ostati in vojskovati se do
smrti. V tej vojski nikdar ne onemaguj; varuj se, da ti ni¬
kdar iz rok ne pade sekira. Ne opuščaj molitve, sv. zakra¬
mentov, zatajevanja, pokore! To ti je vselej zmagalno orožje.
Hudobni duh komaj čaka trenutka, da bi odložil to orožje, in
prav takrat te bode napadel in smrtno ranil.

To pa veš, da si za vse večne čase izgubljen, ako umrješ
v tem stanu. Zastonj boš vzdihoval in klical na pomoč, zastonj
si želel poprejšnjih časov, milostij in pomočkov. Nikdo te ne
bode slišal, nikdo uslišal. Zdaj pa, ko to bereš, imaš zmago
še v svoji roki, večno zveličanje ti je na ponudbo.

26. Agripinina zvijača.

Rimljanka Agripina je imela sina, ki je na vse strani
trosil premoženje. Dolgo je premišljala, kako bi v okom prišla
njegovi zapravljivosti, katera je žugala vso družino v revščino
pahniti; kar ji pride na misel naslednja zvijača:

Nekega dne je bil njen sin zapravil pol milijona; ko
Agripina to zve, dala je prav toliko denarja v svoji sobi na
mizo položiti. Ko mladi zapravljivec zvečer stopi v materino
sobo in na mizi ugleda neizmerni zaklad, vpraša mater, kaj to
pomeni. „Denar je, katerega si včeraj ti izgubil!" mu odgo¬
vori mati ter zapusti žalostna sobo. Sin resno premišljuje po¬
menljive materine besede ter sklene, za vselej odpovedati se
grdi zapravljivosti.

Ako bi nam, dragi čitatelj, kdo pred oči postavil vse du¬
hovne izgube le enega dneva, gotovo bi se čudili in brž ko ne
tudi sklenili, da hočemo bolje obračati čas, ki ima za nas ta
poglavitni namen, da si nabiramo zasluženje za večnost. Koliko

61

dobrega gre le en sam dan v izgubo s tem, da pri svojih delih
nimamo dobrega namena! Koliko lepih prilik zanemarjamo, v
katerih bi se lahko vadili v pohlevnosti, ponižnosti, potrpežlji¬
vosti, zatajevanju, pokorščini itd.! 0, ko bi pač videli ter spo¬
znali to, kar vsaki dan izgubljamo, kako lahko bi se obvarovali
te izgube!

Gotovo pride dan, kateri nam odpre oči, toda tedaj bode
prepozno, ko se ta izguba nič več ne bo dala popraviti, čemu
torej čakamo tega dneva? Zakaj ne pričnemo precej danes
poravnati to, kar nam je mogoče? Ali nas bo mar Agripinin
sin še dalje sramotil? Nikar!

27. Dvornika prideta v zamero.

V človeškem življenju so marsikatere reči, katere tolikanj
presunejo duha, da more to umeti le tisti, kdor je v enaki oko¬
liščini. To nam kaže naslednji vzgled:

Filip II., kralj španjski, je videl, da sta se dva izmed
njegovih dvornikov med sveto mašo ves čas pogovarjala. Iz
cerkve gredoč reče jima kralj: „Ali se mar spodobi tako ob¬
našanje pri sveti maši? — Nič več mi na dvoru ne pridita na
izpregled! “

Male te besede bile so dvornikoma kakor blisk z jasnega
neba. In glej! Eden izmed njiju čez dva dni umrje, eden
pa znori!

Kako bodo še le grešnika presunile sodnikove besede:
„Poberite se spred mene, vi prekleti, v večni ogeuj!"

28. Tigran in Berenica.

Oir, perzijski kralj, v veliki bitvi slavno zmaga Armence,
ter ujame njihovega kralja Tigrana in njegovo ženo Berenico,
ki je zavoljo svoje lepote slovela po vseh jutranjih deželah. Ob¬
čudujoč njeno lepoto in vedoč, kolikanj jo ljubi Tigran, vpraša
Cir Tigrana: „Tigran, kaj mi daš, da oprostim Berenico?"

„Gospod.“ odgovori kralj Oiru, „rad dam na njo kralje¬
stvo, kri in življenje."

„To je prava ljubezen," odgovori Oir, „všeč mi je tvoja
velikodušnost."

Kmalu potem je bil sklenjen mir, s katerim je Tigran
nazaj dobi! svoje kraljestvo. Ko se nekega dne pogovarja s
kraljico, popraša jo med drugim tudi, kaj neki ona misli.o per¬
zijskem kraljestvu, o kralju Oiru in o bogastvu njegovem?

62

Betenica mu odgovori: „Ne zameri mi, gospod, da ti nič
ne odgovorim o tem, česar me vprašaš, kajti nič nisem videla;
gledala sem le njega, ki je ponujal svoje življenje za moje
oproščenje.“

Tigran srčno objame svojo ženo ter milo reče: „Pre-

Ijuba moja Berenica, vredna si moje ljubezni, in srečen sem,
da s teboj delim kraljestvo!"

Dragi čitatelj, ali te ne gane že sama po sebi prelepa ta
prigodba? Toda še lepša in ganljivejša ii bode, ako premiš¬
ljaš njen duhovni pomen, ki je naslednji:

1. „Bad dam za njo kraljestvo, kri in življe¬
nje." — Jezus Kristus se ne samo ponuja umreti za nas, on
je tudi v resnici za nas umrl, da nas je rešil ne le časnega,
ampak tudi večnega jetništva ter nam pridobil večno življenje,
večno kraljestvo. On ni umrl za svoje ljubljence, ki so bili
vredni njegove ljubezni, temveč umrl je za nas grešnike, ki
smo bili ostudni v njegovih očeh, torej njemu še sovražni. O,
kolika ljubezen! — Tigranu ni bilo težko izreči besedij, s ka¬
terimi je pokazal svojo ljubezen do Berenice; kajti spoštovanje
si je bil ž njimi pridobil pri Čiru in vseh njegovih dvornikih.
Kaj pa ss je Jezus Kristus s tem pridobil, da nam je pokazal
neizmerno svojo ljubezen? — Zasramovanje in trpljenje mu je
bilo plačilo !

2. Berenici so Tigranove besede presunile srce; spoznala
je v njih velikodušno njegovo ljubezen in čast, katero jej je ž
njimi skazal pred Čirom. — Kolikanj bolj bi nas mogel pre¬
suniti in ljubezni vneti pogled Jezusovega križa! Kolika lju¬
bezen, kolika velikodušnost, kolika sreča, kolika čast za nas je
Jezus na križu!

3. Berenica je bila Tigranu tako hvaležna za čast, katero
jej je bil naklonil, da jej nobena stvar na Cirovem dvoru ni
motila srca in nagnjenja do njenega moža. Nobene reči ni
hotela videti, nič ni hotela slišati, nobena stvar je ni mikala —
Tigran jej je bil vse. — Kako nas sramoti Berenčino obnašanje!
— Srečna duša, katera se po nobeni reči ne da motiti v lju¬
bezni do križanega zveličarja!

4. „Gledala sem le njega, ki je ponujal svoje

življenje za moje oproščenje."  — Koliko srečo je pač
v srcu čutila Berenica, govoreč sladke te besede! Toda še ve¬
liko večja sreča čaka pobožno dušo, ki gredoča s tega sveta
more nebeškemu kralju reči: „ Gospod, na svetu, s katerega

sem prišla, nisem nič videla; oči sem imela le za-nj, ki je dal

63

svoje življenje za moje odrešenje; le njega sem ljubila, le nanj
sem mislila, le zanj sem delala."

Večna ljubezen večnega kralja in večno zveličanje v več¬
nem kraljestvu bode njeno večno plačilo!

29. Lepa razlaga nekega Anakreonto-
vega izreka.

Med redovniki, katere je opat Serapijon vodil k po¬
božnemu življenju, bil je mladenič, Feliks po imenu. V svo¬
jem prejšnjem življenju je bil prebral veliko posvetnih pesnikov.
Živ spomin vsega tega, kar je bil prebral, delal mu je velik
nepokoj v samostanski samoti. Pater Pantim, njegov dušni
vodnik, prizadeval si je na vso moč, da bi ga bil umiril ter
mu dokazal ničemurnost posvetne omike; ali ker ni mogel nič
opraviti pri njem, zato ga pošlje pred opata s poročilom, naj
mu da slovo. Opatu, previdnemu možu, se v srce smili Fe¬
liks, ki ves v solzah pred njim stoji; tolaži ga in spodbuja,
naj pesniške izreke, ako si jih ne more pregnati iz spomina,
skuša obračati na kako pobožno stvar, potem se mu bode raz-
tresenje premenilo v dobre misli ter mu koristilo.

Feliks se nekaj časa ravDa po tem opatovem svetu. Ne¬
kega dne mu pa na misel pridejo pesniški izreki, katerim ni
mogel najti nikakoršnega duhovnega pomena, torej gre k opatu
in mu reče: „častiti oče! Moj duh se ne dž umiriti in uto-
lažiti; že dva dni mi po glavi roji Anakreontov izrek, in ne
morem si ga niti spraviti iz spomina, niti mu najti dobrega
pomena."

„ Kako se glasi ta izrek?" vpraša opat.

Feliks mu odgovori: „Pesnik pravi: Bog ljubezni je več
ognjenih strel v me spustil, vsem sem se ognil, nobena me ni
zadela; potem pa se mali zviti bogec sam izpremeni v strelo
in se tako polasti mojega srca. — Kako se morem torej ubra¬
niti tako strašnemu Bogu?" To vzdihnivši omolkne Feliks.

Opat mu odgovori: „ Feliks, poslušaj me! Ti previsoko
ceniš izreke posvetnih pesnikov, in to je vzrok, da ti vedno
prihajajo v spomin. Ali ne veš, ljubi moj, da so vsi taki ne-
verski izreki le domišljija, zmota in laž? Ali ti ni znano, daje
bog ljubezni (Amor) le beseda brez pomena, katero so razuzdani
pesniki le zato iznašli, da ž njo izgovarjajo in zakrivajo svoje
pregrešne strasti?"

„Pravi Bog ljubezni je stvarnik nebes in zemlje;, on je
iz zgolj ljubezni stvari! tudi tebe in ti hrani življenje; on se

64

je zate učlovečil, odrešil te s predragoceno svojo krvjo in zato
umrl na križu. Vse te dobrote so one ognjene strele, katerih
si se toliko časa izogibal. Toda, glej čudo, katero je iznašla
njegova ljubezen! Znano ti je, v kaj se je Bog v resnici pre-
menil zato. da bi prebodel tvoje srce, da bi se s teboj zedinil.
Ni se premenil v strelo, kakor blede neverni Anakreont o svo¬
jem bogu ljubezni, da bi ranil tvoje srce, je bodel, žgal in
trgal s tisoč skrbmi in hudim nagnjenjem; skril se je pa v
nežni podobi kruha in vina, da je tvojemu srcu hrana, moč in
tolažba, da te deležnega stori svoje božje natore, svojega zve¬
ličanja in veličastva. Glej, Feliks, to je pravi Bog ljubezni.
Ali boš še vzdihoval: Kako pa se hočem braniti mogočnemu
in ljubeznjivemu Bogu?“

Pri teh besedah pade Feliks pred opatom na kolena in
gorke solze mu zalijejo oči. Milo izjokavši se vzklikne: pre¬
dolgo sem se ti ustavljal, o veliki Bog ljubezni, zdaj se pa za
vselej udam neizmerni tvoji ljubezni!“

In res, odslej mu niso več hodili na misel posvetni pes¬
niki, kateri popevajo ali izmišljene bogovo, ali hudobne duhove,
ali pregrešne človeške strasti. Gnusile so se mu razuzdane
pesmi; namesto njih pa so se mu priljubili psalmi, cerkvene
in duhovne pesmi, katere poveličujejo pravega Boga in v člo¬
veških srcih vnemajo čutila one čiste, mirne, vesele in svete
ljubezni, ki je zdaj naša sreča in naša čast — in bode veko¬
maj. Božjo dobroto in Jezusovo ljubezen v presvetem rešnjem
telesu premišljevati bilo je edino njegovo opravilo, zlasti po-
gostoma je ponavljal besede: „Kako je mogoče ubraniti se

tolikemu in tako dobremu Bogu, ki se z nami sklepa in v
nas živi! “

30. Kastilijanski kralj ali lepa prilika.

Svintila, kastilijanski kralj, se je na lovu oddaljil od svojih
tovarišev ter zašel v gozdu. Dolgo je taval sem ter tja, pa ni
našel prave poti. Kar v mraku sreča dva mladeniča zdravih
obrazov, ki se sprehajata po gozdu; bila sta bratranca, enemu
je bilo ime Gašpar, drugemu pa Kastron. Bila sta iz bližnje vasi.

Kralj se jima ne da spoznati, ampak ju nagovori tako-le:
»Mladeniča, pomagajta mi iz zadrege; zašel sem v gozdu, iz¬
vedita me iz njega in preskrbita mi prenočišče za to noč. Jutre
pojdem h kralju, pri katerem velja moja beseda; če nočeta
oba, vsaj eden izmed vaju naj me spremi na kraljev dvor, kjer
vaju čaka sreča in dobre službe, to vama zagotavljam."

65

Gašpar prvi izpregovori, rekoč: „Gospod, pomagati vam
iz tega gozda, je prav lahko, toda z vami iti na kraljev dvor,
vsaj jaz nimam veselja."

Potem Kastron povzame besedo in pravi: „Gospod, idite
z menoj, če le moj oče privolijo, pojdem pa jaz z vami in se
vsega izročim vašemu varstvu."

Na to se ločijo. Gašpar gre domov, Kastron pa tujca
sprevede k svojemu očetu. Prav prijazno je vsa družina spre¬
jela tujega gospoda, dasi je bil vsem neznan. Po dolgem obo¬
tavljanju oče tudi še privoli sinu, da sme iti s tujim gospo¬
dom na kraljev dvor.

Za jutro torej odrineta. Komaj pol ure bodita, že sre¬
čata stražo, katera po kraljevo pozdravi tujega gospoda. Ka¬
stron se temu čudi, kralj se pa k njemu obrne ter mu smeh¬
ljaje se reče: „Glejte, ljubi Kastron, da vas nisem slepil, ko
sem rekel, da na kraljevem dvoru velja moja beseda."

„ Nikakor ne, veličanstvo!“ odgovori mu Kastron pohlevno,
»toda bojim se, da se ne bi bil zameril, ko sem se tako po
domače in zaupljivo vedel do vas, namesto da bi vam skazoval
spoštovanje, katero sem vam — svojemu kralju — dolžan."

»Spoštovanja imam preobilo," odgovori mu kralj prijazno,
„ne vem pa, ali ima razun tebe še kdo do mene ljubezen, na
katero bi se smel tako trdno zanašati, kakor na tvojo. Vedno
mi ohrani to ljubezen, dragi Kastron, in idi z menoj!"

Kralj ga obsuje s častmi in dobrotami in izvoli za ved-
nega svojega prijatelja in tovariša.

-Med tem, ko se je to godilo na kraljevem dvoru, shajali
so se sosedje in sorodniki v Kastronovi hiši, ter so očetu ostro
očitali lahkovernost, da je svojega sina zaupal neznanemu kla¬
težu ; hvalili so pa Gašparjevo modrost in blagrovali njegovega
očeta. Toda ko se najživejše pogovarjajo, stopi neki tujec v sobo
s pismom; v njem naznanja mladi Kastron očetu, da je ne¬
znani tujec, s katerim je šel od doma, kralj sam, ki očetu po¬
šilja priloženi dar. Zdajci se premenijo misli in pogovori vseh
pričujočih; blagre so dajali Kastronu, na Gašparja so pa jele
pušice leteti.

Kmalu potem je kralj vojsko začel z mogočnim sovraž¬
nikom ter potreboval veliko vojakov; zatorej skliče vso moško
mladež na vojsko, in tako tudi Gašpar pride med vojake, in
sicer med prostake. Težavno vojaško življenje mu jako pre¬
seda; najstrašnejša muka, katere se nikakor ni mogel iznebiti,
bila mu je pa misel: „Med tem, ko jaz lakot trpim in pre-

Prilike. 6

66

našam največje težave, živi Kastron na kraljevem dvoru mirno
in v obilnosti; tudi meni je bila taka sreča na ponudbo!"

Toda ni ga mučil le žalostni spomin zamujene in izgub¬
ljene sreče, ampak dana mu je bila prilika, da je moral z last¬
nimi očmi tudi gledati svojo nesrečo. Nekega dne pride kralj
ogledovat novih svojih vojakov. Sedel je na kraljevem sedežu
pred prekrasnim šotorom, njemu na desno je stal Kastron;
mož za možem stopa vojska pred kraljem, v katerega vsi ob¬
račajo svoje oči; na vrsto pride tudi Gašpar, ali njegove oči
namesto na kralja se nehote obrnejo na Kastrona in ujamejo
z njegovimi. Gašpar sam pri sebi bridko vzdihne rekoč: „Ko
bi bil tudi jaz šel s kraljem, tudi jaz bi bil danes ondi, kjer
je moj bratranec!" — Oj, žalostna in bridka misel!

Kastron pa si je v istem hipu mislil: „Ko ne bi bil šel
s kraljem, bil bi danes to, kar je Gašpar!“ — O sladka in srečna
zavest! _ _

Ali se ne bomo vsi prikazali pred neumrljivim kraljem
nebes in zemlje? Kolika sreča za-nj, ki je hodil ž njim! Ko¬
lika obupnost za-nj, ki ni hotel za njim! Zdaj, ko to bereš,
dragi čitatelj, ni še zamujeno; obrni se na pot, katera pelje v
veličastvo božje; po solnčnem zahodu današnjega dne morebiti
je že prepozno.

Oni, kogar je zadela nesreča, katere bi se bil lahko ognil,
in oni, komur je ušla sreča, katero bi si bil lahko naklonil, po¬
znata iz lastne izkušnje grenki spomin, ki ga jima je zapustila
zamujena prilika; ona vesta, da se jima vedno ponavlja ta brid¬
kost, in da ju ne more utolažiti nobena stvar. — Nasproti pa
je tudi znano, da obide veliko veselje človeka, kedar se spomni,
da je dano priliko obrnil ali v to, v da se je rešit nesreče, ali
v to, da si je naklonil blagor. — Oim lože je bilo komu, do¬
seči srečo, tem večje je njegovo kesanje, da je zamudil lepo
priliko, zlasti kedar vidi take, ki so ob isti priliki dosegli srečo.
Kavno v tej meri raste veselje njemu, ki se je obvaroval ne¬
sreče, ako ugleda druge, ki so poginili v isti nevarnosti. —■
Najvišjo stopnjo doseže pa kes in veselje, kedar je gotovo, da
se ista prilika ne povrne nikdar več.

Naše življenje na svetu je prilika, o kateri se, ako le ho¬
čemo, lahko obvarujemo peklenskega ognja, ter si ravno tako
lahko zaslužimo sveta nebesa. Ta prilika, enkrat zamujena, je
za vselej zamujena — ne povrne se nikdar več. Daši je naše
življenje kratko, vendar je ta prilika precej dolga, torej ima v
sebi veliko krajših; vsaki dan namreč si lahko služimo ali

67

pekel ali nebesa; pa tudi vsaki dan imamo dovolj prilik, da
delamo ali dobro ali hudo. Takšne prilike ima vsaki stan in
vsaka služba. Prilike dobro delati in varovati se hudega, so
tudi vsi pripetljaji našega življenja: uboštvo in bogastvo, bo¬
lezen in zdravje, veselje in žalost, dobri vzgledi in pohujšljivi,
še celo skušnjave, katerih sami nismo krivi; zakaj vse te oko¬
liščine so take, da Bogu lahko skažemo svojo zvestobo. Gorje
njim, kateri si jih ne obračajo na korist, nikdar se jim ne po¬
vrnejo več! Blagor pa njim, ki so si izmed strupenega cvetja
nabrali lepo dišečega in sladkega medu! — Blagor pa tudi nam,
dasiravno smo doslej zamudili že marsikatero priložnost, ker se
nam vendar še ponuja prilika, da poravnavamo svoje pregreške
ter resno skrbimo za svoje zveličanje!

31. Peter trapeč.

Bil je kmetovalec Peter po imenu. Svoje žive dni ni bil
prišel iz domačega kraja. Kar dobi poročilo, da mu je v glav¬
nem mestu umrl brat brez otrok, zapustil pa da je veliko pre¬
moženje; po to naj pride, kar najprej moč, ker gre njemu v
last. In res, Peter se precej drugo jutro odpravi na pot. čez
dve uri hoda dospe do deroče reke. Ta reka je bila prva, ka¬
tera mu je prišla na oči; kajti doma je poznal le majhen potok,
ki je sicer včasi narastel, toda v kratkem spet upadel. Ši¬
roko in globoko reko ugledavši vzklikne: „Koliko vode je tukaj!
Pač je moralo jako deževati v tej deželi, dočim je nas huda
suša trla! Zdaj sem prepričan o resnici, ki sem jo večkrat
slišal, da ni povsod enako vreme. Koliko se človek nauči na
potovanju! Ali kaj mi je zdaj storiti? — Druzega mi ne kaže,
kakor čakati, da voda odteče. “

Mikavno je slišati, kaj mu je navdihnilo to misel. Po¬
slušajte! — Reka, pred katero je stal, je tekla v ovinkih, in
tako je Peter s svojega stališča videl le malo vode, in še ta
je jako drla in tekla sila hitro. V svoji bedariji si torej misli,
da mora v kratkem popolnoma odteči; in prav to mu je rodilo
sklep, vsesti se in čakati, da se reka posuši.

Ko brodnik, ki je na desnem bregu s čolnom čakal po¬
potnikov, našega Petra ugleda, odveže brod, vesla proti levemu
bregu, češ, da prav njega čaka na bregu sedeči človek. Ko
brodnik privesla blizu njega, vpraša Petra: „Ali hočete čez

reko?“

„Da,“ odgovori mu Peter.

»Stopite torej v moj čoln, da vas prepeljem,” reče brodnik.

5 *

68

„0, kaj še,“ odvrne Peter na to, „ne mudi se mi tako,
da bi v tvojem brodu v nevarnost postavil svoje življenje, saj
utegnem čakati.*

„Le čakajte, dokler vam je drago," odgovori brodnik, mi¬
sleč, da se kmet norca dela ž njega.

Med tem do reke pridejo drugi popotniki, kateri brez
vsega pomišljanja stopijo v čoln. Peter se čudi njihovi pre¬
drznosti in sedeč čaka, da odteče voda, češ, da pojde suhih
nog čez strugo. Toda vode noče biti konec.

Solnce zajde za goro, mrači se, voda pa le ne upada;
vrne se torej Peter domov. Drugo jutro zarano vstane, od¬
pravi se na pot, misleč, da je voda odtekla reki, toda prišedši
do struge, vidi, da voda še zmerom teče, in da je od včeraj
ni kar nič manj. Zopet čaka in čaka do večera, toda zastonj,
in zopet se vrne domov; vse to ponavlja še tri dni zaporedom.
Šesti dan pa pravi ves nevoljen: »To ni brez čarovnic, in iz

tega spoznam, da mi dedščina ni namenjena," in v svoji za-
mrzi jo odstopi svojemu bratrancu Jakobu, ki pa je bil modrejši
od njega; zakaj prišedši do reke stopi brez zamude na brod,
se prepelje čez reko, hiti v glavno mesto, skaže svojo pravico
do dedščine, katero mu brez vse ovire izplačajo; bogat se vrne
na dom. Živel je zložno in vesel brez vse skrbi, med tem, ko
je pomanjkanje trlo Petra; njemu od te dedščine ni ostalo nič
druzega, ko sramotilni priimek; zakaj odslej ga ni nihče klical
drugače kakor „Peter trapeč" ali „trepasti Peter". — In kdo
more reči, da mu ne pristuje ta priimek?

Kdo bi mislil, da je med nami veliko veliko tacih bedakov;
skoro gotovo si med njimi tudi ti, dragi moj čitatelj! — Sveta
nebesa so bogata dedščina, ki nam je vsem zagotovljena ter
nas čaka po revnem in trudapolnem življenju tega sveta, ako
vsem zadržkom vkljub zvesto hodimo po poti, katero nam ka¬
žejo zapovedi božje. Toda kolikokrat se zgodi, da se ustrašimo
zadržkov, ali se obotavljamo ali ustavljamo na tej poti in kri¬
žem roke držimo, ali da jo celo zapustimo in se obrnemo na
drugo, ki nas oddaljuje od dedščine. Nekateri Bogu ne slu¬
žijo, ker čakajo in odlašajo, da jih mine mladost, češ, da jim
tedaj ugasne ogenj hudobnih strastij. Nekateri pobožno živ¬
ljenje in poboljšanje odlašajo dotlej, da stopijo v stan ali moško
dobo, ali da dobe službo; ker se pa tudi tedaj spet prikažejo
zadržki, odlašajo delo svojega zveličanja na stare dni, in tako
si ljudje mejnike prestavljajo od leta do leta in od dne do dne.

69

Toda, ker nebeško kraljestvo silo trpi, le trapci pričakujejo one
srečne dobe, da bodo brez truda dosegli dedščino večnega zve¬
čanja. Modri človek pa ve, da le ozka in trnjeva pot vodi v
nebesa; zatorej se ne straši zadržkov in težav, marveč je srčno
premaguje in tako se vedno bliže pomika svojemu cilju, ter ga
tudi srečno doseže.

Grešnik, nikar ne odlašaj svojega izpreobrnjenja in po-
boljšanja, tudi za en dan ne; zakaj danes je še dan tvoj, jutri
morda ni več v tvojih rokah. Trap! spametuj se, ako se nočeš
vekomaj kesati, da si po lastni nemarnosti izgubil svojo ded¬
ščino.

3 2 .  Modrijanski kamen.

Med raznovrstnimi popotniki, ki so se nekdaj v čolnu pe¬
ljali po reki, so bili trije, ki so bili namenjeni v Ameriko. Ti
trije so bili: kupec Trafijak in dva kapucina, pater Anton in
frater Evd. Trafijak je tja potoval zavoljo svoje kupčije, ka¬
pucina pa sta šla sveti evangelij oznanjevat. Kmalu potem, ko
je čoln odrinil od brega, jame kupec svojo druščino razvese¬
ljevati z naslednjim govorom: „Malo manjka, da tudi jaz ni¬
sem kapucin. Že večkrat sem bil v Ameriki, vendar pa nisem
obogatel. Nimam niti žene, niti denarja, česa mi torej še manjka,
da bi bil kapucin? 11

„Ker vam je tako malega treba," reče pater Anton, „pa
se popolnoma pokapucinite. “

„Saj res,“ pristavi brodnik.

„0, ne še,“ odgovori Trafijak, „še enkrat hočem poto¬
vati na otoke, morda se mi bolj po sreči izide. Pač srečni so
oni, kateri imajo modrijanski kamen, zakaj oni obogate brez
skrbi in truda."

„Ako vam je treba le modrijanskega kamena," odgovori
pater Anton, „hočein vam ga jaz dati, če želite."

,, Cernu to vprašanje, saj si nič druzega ne želim. Dajte
mi ga, ako ga imate!"

Kekši mu pomoli roko. Vsi pričujoči so bili radovedni,
videti osodni kamen, o katerem bedasti ljudje blodijo, da je
vir vsega bogastva.

Na to pater Anton reče kupcu: „Kakšnega hočete?"

„Ali je več raznih vrst tega kamenja?" vpraša Trafijak.

„Da, so taki, ki kovine izpreminjajo v zlato, in taki, ki
je izpreminjajo v srebro," odgovori mu oče Anton.

„Če je temu tako, o, dajte mi tacega, ki dela zlato,“ reče
Trafijak.

70

„Prav imate," odgovori kapucin, „kdor voli, naj si naj¬
boljše izvoli. Toda med temi, ki delajo zlato, je zopet velik
razloček. So namreč taki, ki imajo svojo moč za dve leti, za
eno leto, za šest mesecev, in taki, ki jo imajo za deset, dvajset,
petdeset in sto let."

„Najboljšega mi dajte,“ reče Trafijak, ,,onega, ki ima moč
za sto let! “

„čemu vam neki bo,“ vpraša ga kapucin, „saj menda
vendar ne mislite živeti še sto let?"

„To mi pač ni na misli,“ odgovori Trafijak, „toda nič ne
de, če tudi tega ne mislim; rabil ga bom, dokler bom živel;
zlato, katero bom storil ž njim, bo pa gotovo ostalo sto let
na svetu."

„Kaj pa, ko bi vam," povzame oče Anton zopet besedo,
„dal kamen, kateri bi poleg tega, da sto let vse izpreminja v
zlato, imel tudi to moč, da vam samim tudi življenje ohrani še
za sto let?"

„0, tega, tega mi dajte, prosim vas, dragi in ljubi moj
pater!" bil je Trafijakov odgovor.

„Tudi tak bi vam le malo pomagal, ker boste morali
vendar le umreti," pravi kapucin.

„To vem," odvrne Trafijak, „toda ostal mi bo vsaj sladki
spomin, da.sem dolgo živel po svojem poželenju."

„Sedaj vidim in spoznam," reče pater. „da ljubite živ¬
ljenje, in sicer dolgo in srečno življenje. Hočem vam torej
dati tisti kamen, ki ima stanovitno moč, vse izpremeniti v zlato
in vrh tega vam še življenje ohraniti na vekomaj."

,,Kakšen je neki ta kamen?" vpraša Trafijak.

„Modrijanski kamen, ki ga jaz menim, je ta: da vsa
svoja dela opravljate iz dobrega namena — zavoljo Boga, —
da vse križe in težave prenašate v božjo voljo udani — in da
Boga poveličujete v vseh svojih opravilih. Ta sveta ljubezen
do Boga vam bode vsa vaša opravila premenila v zlata, dobra
dela ter vam pridobila večno življenje."

Na to odgovori Trafijak: „Zapazil sem, preden ste izrekli
poslednjo svojo besedo, da se norčujete z menoj. O zlatu, o ka-
kakoršnem govorite vi, jaz nisem govoril, v mislih mi je bil
cvenk."

„Vi tedaj mislite," zavrne pater, „da je to, kar je le za
trenutek, dražje od tega, kar ima večno veljavo. Le bedak
misli, da je to, kar človeku zadobi večno srečno življenje,
manjše vrednosti od tega, kar ga ne more oteti smrti, niti mu
za en dan podaljšati življenja in zdravja!"

71

Trafijak mu odgovori: „Yse to je lepo, lepo, toda, glejte,
to (kazaje na brodnike) so vam ljudje, ki se z vašim zlatom
ne dajo plačati?"

Iq  res, pri tej priči stopijo pred nju brodniki, ki so od
potnikov pobirali brodnino, kajti čoln je bil ravnokar priveslal
do kraja, kjer so imeli potniki stopiti iz broda.

Potniki stopijo iz čolna, se poslove ter se razidejo vsak
po svojem poslu. Kapucina gredoč nadaljujeta pogovor, kate¬
rega je bil Trafijak pričel v čolnu, ker ju skupaj vodi ista pot.
Frater Evd namreč izpregovori, rekoč: „ Ljubi moj pater, kaj
lepo ste nam razlagali oni kamen, katerega zastonj iščejo po¬
svetni modrijani; vendar dvomim, da je Trafijaku presunil srce
blagi vaš pouk; kar se mene tiče, bode mi zlato vodilo pri
vseh mojih delih in opravilih . 0

„Prav storite, ako se ravnate po njem," odgovori pater
Anton; „prosim vas pa, spominjajte se Trafijaka v svojih mo¬
litvah, nadejam se, da moje besede niso padale na skale, kajti
pazljivo me je poslušal Trafijak . 0

Frater Evd reče na to: „Vaš nauk jaz tako-le umevam:
Naša dela v srebro izpreminjati, se pravi, delati iz dobrega na¬
mena, na pr. moliti, postiti se in miloščino deliti iz tega na¬
mena, da zadoščamo za svoje grehe in da zadobimo milost,
da se več ne povrnemo v greh, — ta namen se mi zdi
srebro;  vse to delati iz čiste ljubezni do Boga, ta namen je
pa zlato . 0

„Ljubi moj brat," odgovori pater Anton, „prav do pičice
me vendar niste umeli. kajti imenovanih dveh namenov ni treba
ločiti, dasta se zediniti v enega tako, da za svoje grehe zado¬
ščamo in se greha varujemo ravno iz ljubezni do Boga; vse
Bogu na čast,  to je zlato vodilo in pravi modrijanski ka¬
men, ki vsa naša dela in opravila izpreminja v zlato . 0

„Zdaj mi je jasno, ljubi moj pater, srčna hvala vam bodi
za vaše razjasnilo; odslej bodi vse, kar storim, iz ljubezni do
Boga in njemu na čast storjeno , 0  s temi besedami konča frater
Evd pogovor o tej reči. ravno ko prideta do luke, kjer je ča¬
kala ladija, namenjena v Ameriko.

Štiri leta pozneje se pater Anton v misijonskih opravilih
vrne v Evropo. Na pragu prvega kapucinskega samostana, ka¬
mor je stopil na evropejski zemlji, čakalo ga je nepričakovano
veselje. Ko ga namreč zagleda vratar, hiti mu nasproti ter ga
prijazno objame, rekoč: „Oh, pater Anton, kako me veseli, da
vas zopet vidim ! 0

72

„Mene?“ odgovori pater osupnjeno, „ne spominjam se,
da bi vas bil kedaj videl; kdo ste?“

„Samostanski vratar, frater Frančišek, sem," odgovori mu.

„Zdaj ste mi ravno tako neznani, kakor prej,“ reče pater.

„Kako je to, da me ne poznate, saj sva se vendar v istem
čolnu že vozila," pohlevno odgovori vratar.

Pater Anton ga bolj natanko pogleda ter vzklikne: „Ali
ste morda Trafijak?"

„Prav tisti sem, ki ste mu dragi modrijanski kamen da¬
jali v čolnu. Odkar sva se ločila, ni mi izginil iz glave zlati
vaš pouk. Ne da bi bil šel v Ameriko, ampak šel sem v sa¬
mostan, v katerem nisem pozabil vašega drazega kamena, marveč
sem se trudil, da sem si ga vsaki dan obračal na korist."

Med tem pogovorom dospeta v samostan, kmalu se okoli
njiju zbero vsi očetje kapucini, katerim je vratar pravil svojo
zgodovino; vsem je globoko segla v srce ter jim rodila trdni
sklep, odslej živeti in trpeti le iz ljubezni do Boga.

Ljubi čitatelj, tudi midva storiva ta sklep, zakaj to je
modrijanski kamen, ki nam nakloni neizmerno bogastvo za vse
večne čase.

33. Srečna sirota.

Živel je bogat plemenitnik Rudolf, vdovec brez otrok. Ko
pride bolj v leta, odtegne se posvetnemu hrupu, zapusti mesto
ter se preseli na eno izmed svojih grajščin, z namenom, ondi
z dobrimi deli pripravljati se na srečno smrt. Uvedel je bil
to lepo navado, da je vsaki dan ob določeni uri pri grajščin-
skih vratih miloščino delil revežem. Med njimi, ki so dan na
dan prihajali, bila je tudi deklica, okoli dvanajst let stara, Ma-
rijanica po imenu. Vselej, ko je prejela dar, je hvaležno po¬
ljubila roko, ki ga ji je podelila. Ker je bila med reveži edina,
ki je tako skazovala svojo hvaležnost, zato se je kmalu tako
priljubila Rudolfu, da jej je začel deliti obilnejšo miloščino
kakor drugim, pa tudi bolj natanko jo ogledovati. Kmalu za¬
pazi, da je ta deklica lepega, nekako milega obraza, ki mu je
kazal, da utegne bivati blaga duša v telesu, katero sicer po¬
krivajo siromašne cunje. „Ta deklica," mislil si je nekega
dne, „mora imeti dobro srce, ker mi tako lepo kaže svojo hva¬
ležnost; dober jej hočem biti, vendar pa se hočem poprej pre¬
pričati o tem, ter jo dejati na poskušnjo."

Drugi dan je bila Marijanica po navadi med reveži, ki so
bili prišli iskat milega dani. Rudolf začne miloščino deliti,
toda tako, da Marijanica ostane edina, ki ni še dobila nobe-

73

nega dani. Do nje prišedši jej dobrotnik milo reče: „Nič

več nimam, ljubka moja, razdal sem vse." Marijanica se mu
približa ter mu roko poljubi, kakor bi bila prejela dar. „To
je že dobro,“ misli si Eudolf, »ali videti hočem, kaj da bode
jutri. “

Prihodnji dan Eudolf pri delitvi zopet Marijanice zgreši ter
jej z nekako nevoljo in ostrim glasom reče: „Nič mi ni ostalo.“
Tudi zdaj se mu bliža deklica ter mu roko poljubi. Eudolf ostrmi
ter veselega srca sam pri sebi reče: »Zares, težko mi je, dobro
deklico v tretje skušati; toda če se dobro obnese še enkrat,
hočem jej storiti vse, kar je v moji moči."

Prihodnji dan je ravnal kakor poprejšnji: zgrešil je Ma¬
rijanice, vse druge reveže pa obdaril. Ko je ona stala pred
njim edina, ki ni ničesar dobila, jej ostro pravi: „Za-te mi ni
nič ostalo. “ Deklica mu tudi zdaj po svoji lepi navadi roko
poljubi. Na to jej pa prijazno reče Eudolf: „Idi, ljuba moja,
z mojimi strežaji, da kaj južine dobiš. “

„Gospod," odgovori mu Marijanica milo, „lepo prosim,
toda ne za-se, ampak za dobro gospo, pri kateri sem in ki me
je odgojila; nič ne de, če jaz ne južinam, da mi vaši strežaji
le kaj prineso za gospo."

„Dobro, ljubo moje dete!" odgovori Eudolf, „le idi jest;
po jedi hočem dalje govoriti s teboj in ti dati kaj, da poneseš
dobri svoji gospej."

Ko Marijanica odjužina, stopi Eudolf v kuhinjo ter vsedši
se pokliče deklico, ki je plaha stala pri vratih, in jej reče:
„Marijanica, kaj si neki mislila o meni, ko ti dva dni nisem
bil dal ničesar?"

Deklica se nekako obotavlja odgovoriti, potem pa vendar
pravi, rekoč: „Ker mi velite, hočem vam odgovoriti na vpra¬
šanje; mislila sem: ako se je to le pripetilo, božja volja je,
potrpeti je treba; ako je pa milostljivi gospod nalašč tako storil,
gotovo je imel pri tem svoj dobri namen meni na korist."

„Kaj si pa mislila drugi dan, ko sem ti z nevoljo in za-
mrzo odrekel dar?"

»Gospod, to mi je bilo potrdilo misel, da ste mi nalašč
odrekli dar, in bila sem tega vesela v sladki nadi, da bodem
drugokrat kaj prejela."

Eudolf pogleda družino, ki je poslušala ta pogovor, ter
vzklikne: „Ali je mogoče, da ima otrok teh let tako blage

misli!" Potem se obrne k Marijaniei rekoč: »Kaj pa bi bila
mislila, ako bi te bil dalj časa zgreševal?"

„Vedno bi se bila nadejala daru," odgovori deklica po¬
hlevno a resnobno.

„Idi le domov, nesi jed svoji ljubi gospej in reci jej, da
bi jaz rad govoril ž njo; ko pojužina, naj pride k meni, ž njo
pa pridi tudi ti.“

Ni mi treba pripovedovati vsega, kar se je dalje godilo;
kajti lahko bi kdo mislil, da je izmišljena ta povest. Dosti je,
da povem to le: Rudolf je po tej gospej zvedel, da je Marija-
nica hči nekega plemenitaša, njegovega prijatelja; po izgub¬
ljeni pravdi, katero so bili zoper njega napeli dediči njegove
žene, prišel je ta na beraško palico ter kmalu potem umrl od
bridkosti. Rudolfu ta nezgoda tako gane srce, da dobro gospo
vzame v svojo hišo, za Marijanico pa skrbi kakor za svojo hčer;
čez nekoliko let jo omoži s sinom svojega brata ter jej zapusti
vse svoje premoženje.

Kako nežna in ganljiva je ta povest, pa tudi kako po¬
učna! Rudolfova dobrotljivost v malih rečeh nam je lepa po¬
doba neizmerne božje dobrotljivosti in premodrih božjih name¬
nov; Marijaničino vedenje pa nam bodi vzgled obnašanja do
dobrotljivega Boga!

Bog nam deli dobrote: bodimo mu hvaležni! Ako komu
več da, kakor tebi, bodi mu hvaležen in poljubi mu roko; hva¬
ležen mu bodi ter poljubi mu roko tudi tedaj, kedar se ti zdi,
da ostro ravna s teboj; kedar ti pošlje trpljenje, tedaj vedi in
bodi prepričan, da ima svoje najmodrejše namene tebi na ko¬
rist; bodi mu hvaležen tudi za to, prav po besedah sv. Pavla,
ki nas opominja, da bodimo Bogu hvaležni za vse po Gospodu
našem Jezusu Kristusu. Da nam velikrat vsahne studenec ne¬
beških darov, tega je kriva naša nehvaležnost; zato pravi sveti
Peter: „Ali ne veste, da je nebeška dedščina sad vaše potrpež-
ljivosti.“

Ako hočemo priti v sveta nebesa, bodimo hvaležni. S
hvaležnostjo si pridobimo Boga za očeta, Jezusa Kristusa za
ženina in nebesa za dedščino.

34. Mikroskop ali drobnogled.

Kardinal Sfondrata, sloveč pisatelj iz reda sv. Benedikta,
pripoveduje smešno zgodbo, ki se je pripetila po smrti nekega
nemškega jezuita. Ta jezuit, pater Taner  po imenu, pobožen
in učen mož, je potoval iz Prage v Inomost, da bi si zdravje
okrepčal v čistem domačem zraku. Ali potovanje ga je bilo
tako potrlo, da je na poti popolnoma onemogel in umrl v neki

75

neznani vasi. Krajna gosposka je kmalu prišla v hišo, kjer je
ležal mrlič, popisovat njegovo zapuščino. Med drugimi stvarmi
najdejo majhno leseno pušico, v katero je bilo steklo vdelano ;
jako se je prestrašijo, kajti bila je črna; ker nikdo izmed njih
ni še nikdar videl kaj takega, zdela se jim je črna ta stvar že
pri prvem pogledu sumljiva skrivnost. V tem sumu jih še bolj
potrdi, ko nekdo, ki je skozi steklo vanjo pogledal, ves pre¬
strašen od nje odskočivši vzklikne: „Odpovem se ti. satan!“

Ravno ta strah prešine vse, kateri so za njim pogledali v skriv¬
nostno pušico. In res, videli so v njej živo, črno, velikansko,
strašno zver z gorečimi rogmi. Vse oblije mrzel pot, zakaj
nobeden ne pozna grozovite zveri. Nastala je v sobi taka ti¬
hota, da bi bili slišali miško dihati.

Bil je pa med njimi mladenič, ki je bil ravno dovršil
modroslovske šole. On prvi izpregovori, rekoč: „Zver je večja,
kakor pušica, v kateri smo jo videli; zoper vsa naravoslovna
pravila je to, da bi bila reč v posodi večja od posode; ta stvar
ni naravna; zver v pušici ne more biti prava zver, kaj velja,
duh je v njeni podobi.“

Vsi so pritrdili tej razlagi; vse je bilo prepričano, da je
hudič osebno pričujoč v pušici. Ko je bilo to dognano, jeli
so ukrepati o njem, čegar je bila ta pušica, ter so enoglasno
ukrenili, da je bil čarovnik, ker jo je gotovo le iz hudobnega
namena nosil s seboj. Glas o hudičevi prikazni se je v hitrici
raznesel po vasi. Vse je vrelo v hišo, kjer je bila videti za¬
čarana pušica, vsak je hotel, če ga je tudi sprehajala groza,
vanjo pogledati, vsak videti hudiča. Strme je ljudstvo gnalo
glas: „Danes smo hudiča videli!”

Med tem, ko se je pušica kazala ljudstvu, da je napaslo
svojo radovednost, je bila gosposka dovršila svoje opravilo, ter
naposled prepovedala, mrliča po cerkveni šegi pokopati; žup¬
nika je pa prosila, naj bi hudiča zarotil in izgnal iz te pušice
in iz njihove dežele.

S to razsodbo pa vaščanje še niso bili zadovoljni; velik
hrup nastane med njimi, zahtevali so, da se zavoljo Tanerjeve
čarovnije izobčijo tudi vsi jezuitje, češ, da so vsi krivi njego¬
vega hudodelstva. Ko je najbolj vrelo med vaščani, pride v
vas neki pruski modroslovec; v gostilnici, kjer je ostal, .je bilo
prvo to, da so mu pravili žalostno in resno novico o jezuitu
čarovniku in hudiču v pušici; toda ne da bi ga bila kaj pre¬
sunila ta povest, temveč silila ga je še na smeh tako, da seje
začel norca delati iz prestrašenih ljudij. Ker nikakor ni'hotel
verjeti tega, kar so mu pripovedovali, nagovarjali so ga, naj se

76

z lastnimi očmi prepriča o resnici prečudne te stvari. Modro-
slovec jim željo izpolni. Ko ga privedejo v omenjeno hišo ter
pokažejo čarovno pušico, jel se je na glas smijati; potem pa
vzklikne rekoč: „Je li mogoče, da te nove iznajdbe še ne po¬
znate v vaši deželi? — Mikroskop je, mikroskop."

Toda zdaj so toliko vedeli, kolikor poprej; kajti neznano
jim je bilo to ime, kakor stvar sama. Neznana ta beseda bu¬
dila je v nekaterih še celo sum, da tudi ta človek bi utegnil
biti čarovnik. Ta pa kar v roko vzame pušico, jej odvije po¬
krovček, v katerem je bilo vdelano vekšalno steklo, ter jo po¬
stavi na mizo; in glej, iz nje prileze majhen rogač (kleščar).
Strah izgine — vsi se začno krohotati na glas. Zdaj jim modro-
slovec to skrivnost razlaga tako umevno in jasno, da ga je
lahko umel vsak otrok.

Kaj pa je bil nasledek tega razjasnila? Sum se premeni
v prepričanje, grozovita zver jim je smešna, sodnik strga svojo
sodbo, umriemu jezuitu se reši čast, vaščanje se smeje vrnejo
vsak na svoj dom. Med njimi so pa tudi bili nekateri, ki so pri-
godbo o Tanerju in razsodbi sodnikovi dalje razglašali, a mol¬
čali so o modroslovcu in mikroskopu.

Iz te prigrodbe, dasi je smešna, si lahko povzamemo tri
jako resne nauke:

1. Nikar prenaglo ne sodimo svojega bliž¬
njega!  — Pregreške svojega bližnjega preradi gledamo skozi
mikroskop, kateri nam jih zvekšuje. Mikroskop je človeško
srce, njegova spačenost pa vekšalo steklo. Vsa hudodelstva in
pregrehe, katere vidiš na svojem bratu, kaj so? Večjidel le
mušice pod mikroskopom. — Iz njega vzemi steklo, pa bodeš
videl, da se velikokrat prikaže le kaj malega ali smešnega.

2. Nikar prenaglo ne verjemimo pregreh, ka¬
tere se prilastujejo komu!  — Prepričani bodimo, dani
vselej resnica, kar govore ljudje, kajti veliko jih je, katerim je
lastno, da zvikšujejo pregreške svojega bližnjega; — tudi to,
kar pravijo, da so videli, ni še vselej res, kajti veliko jih je,
ki gledajo, skozi mikroskop, torej stvar večjo vidijo, kakor je
res; — kdor pa blebeta za kom, tak govori iz dveh mikro¬
skopov, kajti vsak raznašalec ali opravljivec pristavi prejšnjemu
mikroskopu še svojega, in tako razglašena pregreha raste od
ust do ust. Iz mikroskopa vzemi vsa vekšalna stekla, in našel
bodeš na njegovem dnu le mušice.

77

3. Nikdar tudi resničnih pregreškov svojega
bližnjega ne raznašajmo in ne razglašajmo med
svet! — Nikar ne bodi tako nepošten, da bi zamolčal mikro ■
skop, kedar govoriš o zveri v pušici; kedar nočeš govorili o
mikroskopu, tudi o zveri ne govori ter pri miru pusti rogača
pod mikroskopom.

Zalibog, da je tudi med kristijani veliko takih, ki nočejo
poznati niti mikroskopa niti njegovih prevar!

35. Maščevanje.

Modrijan Aristen v Tebah na Beotiškem mirno hodi po
ulicah sem ter tja. Kar nekdo kamen zarine vanj. Naglo obr-
nivši se ugleda mladega pa čvrstega rokodelca, kateri edini je
stal ondi, od koder mu je kamen priletel v hrbet. Nemudoma
gre k njemu ter mu majhen srebern denar stisue v roko rekoč:
„Ne zameri, ljubi prijatelj, da ti več ne dam za l|ubav, katero
si mi ravno kar storil; da sem bogatejši, rad bi ti podelil večji
dar; toda, glej gospoda, ki pred nama gre; ta te bo gotovo
boljše plačal ne le za ljubav, ki jo njemu storiš, ampak tudi
za to, ki si jo meni storil."

Ta gospod pa je bil kralj sam, in sicer slavni Epami-
nonda, najhrabrejši vojščak in najumnejši grški vojskovodja.
Rokodelec ne pomišlja dolgo, pobere kamen, poteče za imeno¬
vanim gospodom, mu kamen vrže v hrbet ter na mestu ob¬
stoji, pričakovaje plačila, katero je kmalu tudi prejel prav po
svojem zasluženju.

Dva izmed bradničarjev (vojakov stražnikov), ki so sprem¬
ljali kralja, ga zgrabita, nekoliko ošeškata ter vedeta v ječo.
Naš modrijan se nastavi tako, da sta ga privedla mimo njega.
Mladi hudodelnik, ugledavši modrijana, zavpije: „Nezvestnež,

glej, kako si me ogoljufal!"

„Glej, lepo plačilo, katero ti gre; zdaj imaš vračilo, ka-
koršno si zaslužil," odgovori mu modrijan; „predrznež, samsi
se ogoljufal misleč, da smeš zasramovati mimogredoče in ka¬
menje metati v poštene ljudi, ki ti niso nič žalega storili. Ali
ti nisem povedal, da te bode ta gospod plačal za to, kar si
storil njemu in meni?"

Mladenič spozua svoj pregrešek ter hoče modrijana še
prositi, da bi za-nj prosil pri kralju. Ali stražnika mu tega ne
privolita, odpeljeta ga v ječo, kjer je bil obsojen v smrt.

78

Tri reči so v tej prigodbi posebno znamenite, namreč:

1. Modrijanova zvijača.  — Žaljenemu in zatira¬
nemu kristijanu nikakor ni treba zvijače; zakaj vse hudo, ki
se njemu stori, stori se njegovemu kralju Jezusu Kristusu. Vse,
kar nam je pri tem storiti, je to, da žaljenje voljno trpimo, da
se veselimo plačila, ki je obečano voljnemu potrpljenju, in da
za razžalnika molimo ter mu prosimo spoznanja, kesanja in po-
boljšanja, da si odvrne kazen, ki ga sicer čaka pred sodnim
stolom večnega kralja.

2. Mladeničeva neumnost.  — Ljubi bralec! ti sicer

misliš, da si pametnejši od tega mladeniča in da se ne bi dal
tako lahkoverno zapeljati v hudodelstvo, kakor on. Ead ti ver¬
jamem, da človeku, o katerem veš, da se lahko maščuje nad
teboj, nikdar ne storiš kaj takega, kar storiš onim, katerih se
nič ne bojiš. Vendar pa sem prepričan, da si veliko bolj ne¬
umen, nego je bil omenjeni beotiški mladenič; zakaj glej,
znano ti je, da je kralj nebes in zemlje rekel: „Karkoli ste

storili kateremu mojih najmanjših bratov, to ste meni sto¬
rili, “ — in vendar se zoper ta jasni izrek pregrešiš morebiti
vsaki dan!

3. Ostra kazen, ki je mladeniča zadela.  — Ako
se ti zdi ta kazen preostra, pomisli to-le: Vsako razžaljenje, ki
se zgodi kralju, je jako veliko, če se ti tudi le majhno zdi, in
zasluži ostro kazen. Boj se torej žaliti najmanjšega svojih
bratov, ker v njem žališ kralja nebes in zemlje, ki ima večno
ognjeno ječo pripravljeno za svoje žalilce. Bajši si prizadevaj,
da svojim bratom pomagaš, kolikor le moreš; znano ti je, da
ta nebeški kralj to prav tako plačuje, kakor bi se njemu sa¬
memu storilo. Plačilo njegovo pa je večno zveličanje.

Učimo se iz te prilike pohlevnosti, potrpežljivosti, priza-
našanja, strežljivosti in dejanske ljubezni do svojega bližnjega.

36. Mana v puščavi.

Mana, katero je Bog v puščavi pošiljal izraelskemu ljud¬
stvu, je prav primerna podoba vsega posvetnega blaga, časti in
veselja:

1. Mana je bila ljudstvu prav neznana stvar.
— Ko so Izraelci prvič ugledali belo zrnje na polju, začudili
so se vprašaje: „Man hu?“  po naše: „Kaj je to?“  — In
po tem vprašanju dobilo je to zrnje ime mana.  To ime bi
se smelo dati sploh vsemu svetnemu blagu, kajti o vsaki ne¬
znani reči spodobi se vprašanje: „Kaj je to?“ To vprašanje

79

pa še zlasti priporočam tebi, draga mladina, ki začenjaš oči
odpirati po svetu in razločevati stvari od stvari. Ko ugledaš
svetno bogastvo, čast in veselje, ne navezuj na nje svojega srca,
preden ne veš, kaj da je to. Da je p-av spoznaš, svojih sta-
rišev in učenikov poprašaj: „Kaj je to?“ In ko zapaziš, da
se nekateri noč in dan trudijo za-nje, nekateri pa da je zaniču¬
jejo, zopet pristavi vprašanje: „Kaj je to? — Od kod iz¬
haja to, da ljudje tako različno sodijo o njih?“

2. Mana je bilo belo, prozorno zrnje in kakor
kristal blišče  če. — Tudi posvetno blago ima enake last¬
nosti. Ono je bleščeče, toda tudi slepeče. Ti se njegovemu
blesku ne daj zapeljati, da te ne oslepi, ampak preden ga iščeš
in spravljaš, vprašaj pametnih ljudij: „Kaj je to?“

Odgovor na to vprašanje dajo ti nadaljna manina znamenja.

3. Mana je padala izpod neba.  — Tudi vse svetne
reči prihajajo od Boga. Bog je stvaril zemljo; po njegovem
povelju ona rodi toliko različnih rečij, toliko sadu, rude, boga¬
stva. Bog je razne stanove postavil na svetu; on določuje cesarje,
kralje, mogočnike, velikaše, dostojanstvenike in veličastvo, katero
je obdaja; on ureja tudi nižje stanove ter jim daje podporo v
nizkosti. — Bog je stvarnik vsega veselja na svetu, in da je
moreš uživati, dal ti je telo s počulki in dušo z zmožnostmi.
Resnica, da nam vse prihaja od Boga, uči nas naslednje: Pri
stvarjenju in deljenju svetnih rečij ima Bog svoje namene, po
katerih smo dolžni ravnati se. Iz svetih namenov nam je ne¬
katere prepovedal, nekatere pa dovolil zmerno in o pravem času
uživati. Odgovor bomo zatorej dajali o uživanju svetnega blaga,
Nikdar torej ne misli, da je kaj tvojega, Bog je gospod vsemu,
ti pa si le njegov hišnik. Le po božji volji si pridobivaj, uživaj
in obračaj božje stvari.

4. Mana je bilo sila maj hi n o zrnje;  — v tem ti
je kaj lepa podoba, kako malo da je vredno vse svetno blago.
Nikar naj te ne moti, če posvetnjaki drugače sodijo o njem.
Pravo ceno mu zveš iz nasledkov. Ozri se le nekoliko po svetu,
in kmalu boš zapazil in lahko se prepričal, da vse svetno blago
in veselje ni v stanu, človeka v resnici srečnega storiti.

5. Mana je bila minljiva jed,  to je hrana Izrael¬
cem odločena le na popotovanju skozi puščavo; v obljubljeni
deželi je niso več prejemali. — Ravno tako je dano tudi nam
svetno blago le za čas potovanja na tem svetu, po smrti — v
večnosti — nas čakajo vse drugačne dobrote, drugačne časti,
drugačno veselje; ondi svetne stvari niso več za nas, • torej
nehajo in bodo odvzete neumnežem, ki so na nje navezovali

80

svoje srce, in tudi modrim, ki so je zaničevali ter rabili le
po volji božji.

6. Mana je bila vsakemu odmerjena;  mogel si
je je slehern Izraelec en „gomor“  1  nabrati na dan. S tem,
da bi si je bil kdo več nabral, mu ni bilo nič pomagano, kajti,
preden jo je prinesel domov, izginila mu je, kar si je je bil
odveč nabral. — Tudi časno blago nam je odmerjeno, vsakemu
za potrebo po njegovem stanu. Ako bi se ljudje držali mere,
katero jim je namenila previdnost božja, bilo bi časnega blaga
zadosti vsem, nikomur ne bi treba bilo pomanjkanja trpeti. —
Toda kaj pa preobilni zakladi pomagajo lakomniku, skopuhu in
odrtniku? Ali morda več jedi potrebuje? Nikakor, velikrat se
mu jame še upirati. —■ Čemu je častiželjnemu človeku visoka
čast in svetna slava? Je li, ko jo doseže, zadovoljnejši in v
resnici bolj češčen? Kaj še! večjidel le nepokojniši je in sredi
svoje vnanje časti še zaničevan. — Kaj posvetnjaku pomaga
grešno veselje, kateremu se udaja? Je li srečnejši in trdnejšega
zdravja? Ravno nasproti, in še nedolžno veselje, katero bi smel
uživati, mu ostrupi in okuži tako, da ne mara več zanj.

7. Kdor je hotel mano uživati, moral je čuti
in delati;  treba je namreč bilo, pred solnčnim vzhodom na¬
birati jo, potem pa mleti, gnesti in peči, da je bil kruh iz nje.
— Tudi za svetno blago se moramo truditi. Revščina, ki iz¬
haja iz lenobe, ni vredna milovanja. Delaj, moli in upaj v
Boga, pa ti ne bo manjkalo kruha.

8. Mana je bila strohljiva stvar,  in sicer tako, da
se mu je izpridila, kdor si je je hotel shraniti za drugi dan, češ,
da mu ne bo treba nabirati je. — Pač primerna podoba, kako
malo se nam je zanašati na svetno blago. Molji, tatje, ogenj,
povodenj, mraz in sto drugih nesreč je na svetu, ki je skoraj
v hipu pokončajo. Le nespametnež se torej zanaša na svoje
premoženje in bogastvo.

9. Mana je bila pavendarvčasihnestrohljiva.
O petkih si je je smel človek nabrati dve meri, in vendar se
mu ni izpridila, kolikor si je je bil nabral za soboto. To pa
zato, ker je tako velevala božja zapoved. Mojzes je bil shranil
„gomor“ mane še celo v skrinjo miru in sprave, da so jo nesli
v obljubljeno deželo v spomin posebne božje dobrote, in ta
mana se nikdar ni izpridila. — Obljubljena dežela in sobotno
počivanje ste lepi podobi nebes in večnosti, za kateri se časno
blago vendar le da shraniti, tako da nikdar ne strohni. Kar

1  „Gomor“ je bila mera, ki je držala 4 litre.

81

si ga obrnil Bogu na čast, svojemu bližnjemu na korist, has-
nilo ti bode na vse večne čase v nebesih; kajti premenil si
strohljivo blago v nestrohljivo, venljivo v nevenljivo, časno v
večno, svetno v nebeško. Blagor mu, kdor umeva to skrivnost.

10. Mana je imela različen okus v ustih raz¬
ličnih ljudij;  nekaterim je bila neslastna in zoperna, neka¬
terim pa okusna in prijetna. — Tudi časno in svetno blago
bode njim, ki ga niso obračali po svetih namenih božjih, v
večnosti nestrpljiva gnusoba, njim pa, ki so ž njim ravnali po
volji božji, v neizrečeno veselje.

37. Krečani se pritožujejo Jupitru.

Nekega dne Krečani tako-le tožijo Jupitru: „Na našem

otoku je tekla tvoja zibel, med nami si bil izrejen, in vendar
nam nisi doslej dal še nobene pravice, katera bi nas povzdig¬
nila nad druge narode; prosimo te torej, blagovoli nam sedaj
dovoliti pravico, kakoršna je tebe vredna in iz katere bodemo
spoznali posebno tvojo ljubezen do nas.“

Jupiter pošlje Merkurja k njim s tem-le odgovorom:
»Zahtevajte, kar le hočete; vse, česar želite, vam bodem dal.“
— Dalje pa pristavi Merkur: „ Ako vam ne bode všeč to, kar
si boste izbrali v prvi ali drugi prošnji, dovoli vam Jupiter, da
ga za kaj druzega prosite še v tretje."

Krečani so bili jako zadovoljni s tem odgovorom.

Prva prošnja, ki sojo  poslali do Jupitra, bila je ta: »Kre¬
čani naj bi bili za vse svoje žive dni prosti vsega dela, vsega
truda, vsega trpljenja, vsega nepokoja, vseh križev, s kratka
vseh zlegov.“

Merkur jim v Jupitrovem imenu odgovori to-le: „S prvo
svojo prošnjo preveč zahtevate, taka sreča je le za nebeščane,
zemljanom se pa ne more dovoliti. Prosite kaj druzega!"

V drugi prošnji prosijo Krečani: „Naj bi jim bilo pri-

puščeno, da bi smeli trpljenje in nadloge menjavati med seboj."

To prošnjo jim dovoli Jupiter, in Merkur jim določi kraj,
kjer se imajo zbrati vsi, ki hočejo menjati; dalje jim pove dan
in uro, s katero se prične in konča ta menjava. Vsi, ki bi se
bili radi iznebili svojih križev in nadlog, so ob določenem času
vreli na odločeni kraj. Reveži,  videči tudi bogatine na trgu,
se jako razvesele ter se kar ž njimi spustijo v dogovor, misleč,
da ž njimi store dobro menjo; preden se pa ž njimi do goto¬
vega pogode, hoteli so vendar zvedeti, katere križe bi imeli
prevzeti z njihovim bogastvom, torej preiščejo vse, tudi skrivne

Prilike. C

82

njihove predalčke in v njih najdejo takih križev in težav, za
katere nikakor niso hoteli zamenjati svojih. Nehali so torej
dalje ž njimi meniti se o menitvi. — Bogatini  so se za¬
stran manjih križev in težav v razgovor spustili z ljudmi tako

imenovanega srednjega stanu, katerega so poprej tolikrat bla¬
grovali ter mu zavidali srečno življenje. Ko so pa njihove pre¬

dalčke preiskali in ondi našli zatajevanje, zmernost, varčnost,
pritrgovanje itd., niso hoteli nič več ž njimi govoriti o me¬
nitvi ter so odšli s trga. Kdor je od daleč gledal zbrano mno¬
žico, videl je le prihajajoče in odhajajoče, gledajoče in pre-
iskavajoče ljudi, a nikogar, da bi bil storil menitev s kom, —
in to celih osem dni j. Ko ta odlok poteče, odšli so bili s trga
vsi, kateri in kakor so bili tja prišli.

Ko iz tega Krečani spoznajo, da je nespametna bila nji¬
hova druga prošnja in torej brez kakove koristi njeno dovo¬
ljenje, zato se, preden izreko tretjo a zadnjo prošnjo, zbero na
posvetovanje. Vsi so te misli, da naj v tej prosijo manj ka¬
kor v prvi, a kaj mogočega in pametnejšega kakor v drugi.

Po dolgem besedovanju sem ter tja so se zedinili, da se
naj tretja prošnja tako-le glasi: „Naši križi in nesreče naj ne
presegajo veselja in sreče — naj ne bodimo boij nesrečni,
kakor smo srečni —, blagri in križi naj nam bodo enakomerni."

Kmalu je Merkur zopet pri njih ter jim prinese poročilo,
da bi jim Jupiter rad privolil to, česar ga prosijo v tretji
prošnji, a da jim zagotovi še več, namreč da jim privoli dva¬
krat več blagra, kakor križev.

To izporočilo vzbudi med Krečani veliko veselje; „živi
Jupiter! — živi Merkur!" je donelo od vseh stranij.

Ko utihne veseli krik, Merkur zopet povzame besedo in
dalje tako-le govori: „Oni, ki želijo, da se jim premeni usoda,
naj si narede dve culici; v eno naj polože vse blagre, ki je
uživajo doslej, v eno pa vse križe, ki jih tarejo; danes čez
osem dnij osorej se vsi na tem trgu zberite z zavezanimi cu¬
licami ; tedaj pridem tudi jaz sem in bodem tehtal vaše culice.
Toda dobro si zapomnite še to-le: Pri komur ne bode blagor
dvakrat večji od zlegov, temu bodem priložil toliko blagra, ko¬
likor ga ima doslej premalo, ali mu pa zmanjšal križe, kolikor
jih ima preveč; prav po Jupitrovem privoljenju se hočem rav¬
nati. Toda prav tako bodem tudi ali pomnožil zlege, ako bodo
manjši od polovice blagra, ali blagrom odvzel toliko, da je
spravim v primero, katero vam je dovolil Jupiter; kajti to za¬
hteva pravica."

83

Vsi pričujoči veselo vzkliknejo: „Tako je prav, tako naj
se zgodi!“

Merkur izgine izmed njih, oni pa se vrnejo vsak na svoj
dom, da zvežejo svoji culici.

Določeni dan napoči, pred napovedano uro so že vsi ne¬
zadovoljni Krečani s culicami na trgu; še celo nobenega izmed
osem krečanskih kraljev ne pogrešamo ondi.

Merkur je mož-beseda ter ob določeni uri stopi med
zbrano množico. Ker je pa videl, da je sleherni v rokah držal
dve culici, eno veliko, pa eno majhno, in tudi vedel, kaj to
pomenja, zato jih tako-le nagovori: »Gospoda! Ne bilo bi pa¬
metno, da bi tehtal vaše culice, preden vem, kaj da imate v
njih; kajti, ako bi kdo užival blagor, katerega ni dejal v cu¬
lico, moram ga, preden tehtam, vložiti vanjo; prav tako mo¬
ram križ, ki si ga kdo le domišljuje, in križe, katerih si je kdo
sam kriv, a vendar je vložil v culico, vzeti iz nje, zakaj gotovo
ni pravi križ niti tisti, katerega si kdo le domišljuje, niti tisti,
katerega človek ljubi ali si ga sam dela. Takih križev torej ne
morem položiti na tehtnico. “

Modri ta predlog je bil brez ugovora sprejet; vendar pa
se je nekaterim jelo tresti srce.

Prvi, ki je svoji culici položil na tehtnico, je bil gortinski
kralj. Merkur odveže malo culico ter precej zapazi, da marsi¬
katerega blagra, ki ga ta kralj uživa, ni v njej, na pr. da ni
podložen nikomur na svetu, da je trdnega zdravja, in še neko¬
liko drugih blagrov, katere mu Merkur po samem našteva, je
bil pozabil kralj vložiti v culico. Merkur vse to vanjo vloži ter
jo zadrgne. — Potem odveže veliko njegovo culico; med pra¬
vimi križi v njej najde tudi več nepravih, kakor naslednje:

1. Nevoljo mi vzbujajo moji nesposobni vojskovodje. „To
je ali le domišljen križ, ali si si ga sam kriv; voli si boljše
generale, ali pa sam vodi vojsko," reče Merkur in ta križ po¬
tegne iz culice.

2. Nezvesti uradniki mi grenijo življenje. „Tudi ta križ
je ali domišljen, ali prostovoljen; prizadevaj si, zveste uradnike
voliti in je nadzirati; ta dolžnost je združena z vladarsko dolž¬
nostjo, ki je že v culici na dnu, torej ne gre, da bi jo vlagal
še posebej," reče Merkur in tudi ta križ vzame iz culice.

3. Vedno skrb mi dela misel, kaj da podložniki poreko
o moji vladi. — „To je spet ali domišljeno ali prostovoljno;
prizadevaj si, da dobro vladaš, podložnikom svojim na korist,
pa boš videl, da te bode ljudstvo rado imelo in dobro govo¬
rilo o tebi; ko bi pa tudi kdo slabo govoril o tvoji vladi, tako

6 *

84

govorjenje ti še mar ne bodi!“ In tako Merkur te in še ne¬
koliko takih križev potegne iz culice, potem jo zopet zaveže in
zdaj še le prične vagati obe kraljevi culici. — Toda glejte!
Culica, v kateri so bili križi, je na tehtnici štirikrat manj po¬
tegnila od one, v kateri so bili zavezani kraljevi blagri. —
Merkur je zdaj kralja imel v svoji oblasti; ali nikakor ni hotel
ž njim ravnati tako ostro, kakor bi bil po dogovoru smel. v  V
culico križev mu je vložil štiridnevno mrzlico na dve leti. Ce-
trtnica pri isti priči jame tresti kralja, ki se sicer klavern in
osramočen vrne od Merkurjeve tehtnice, a reči pa vendar ni
mogel niti on, niti kdo drugi, da bi se mu bila zgodila krivica.

Ko so drugi kralji videli, kako je Merkur preiskaval cu¬
lico in ravnal z gortinskim kraljem, vzeli so svoje culice, je
naložili na vozove, ter jo precej odrinili od tehtnice.

Drugi, ki je prišel k tehtnici, je bil plemenitaš prve vrste.
Merkur odveže malo culico, v kateri so bili, seveda, njegovi
blagri; med njimi pa ne najde marsikaterega; na pr. da jele
kralju podložen in nikomur drugemu, — da je tako slavne ro¬
dovine, s katero se je tolikrat bahal, — da ima lepe, zdrave
in dobro odrejene otroke. Te tri blagre in še nekaj drugih
dene Merkur v malo plemenitaševo culico ter jo zopet za¬
drgne. Na to oddrgne culico križev in težav, med katerimi
najde tudi te-le:

1. Trpinči me misel, ali mi je moja žena zvesta ali ne;
„to je sama domišljija,“ pravi Merkur ter jo potegne iz culice.

2. Izgubil sem važno pravdo; „čisto prostovoljen križ,
kajti čemu si jo bil napel, vedoč, da pravice ni na tvoji strani!"
— tudi ta križ mora iz culice.

3. Jezi me, da sem v igri vedno nesrečen; „čisto pro¬
stovoljen križ je to, igraj ali boljše, ali pa nikar ne igraj!“

4. Težko mi de, da me vsi ljudje sovražijo; „to je ali le
dozdevno ali prostovoljno; odpovej se svojim grdim napakam,
pa te bodo vsi ljubili." To izrekši, vrže Merkur iz culice tudi
zadnja dva križa, katera najde zraven pravih križev, in še le
potem tehta; toda šestkrat manj je potegnila ta culica, nego
prejšnja, v kateii so bili plemenitaševi blagri. Da bi ta raz¬
loček nekoliko poravnal, vloži Merkur v culico križev žalost za¬
radi smrti najstarejšega sina. Pri isti priči mu poslanec od
doma prinese poročilo, da mu je umrl najstarejši sin; pleme¬
nitaš se vrne domov s pomnoženimi križi. Ž njim pa tudi vsi
drugi plemenitniki odrinejo, vedoč, da se mora po tem potu
vsem na škodo iziti.

85

čeprav sta že dva po Merkurjevi tehtnici prišla na škodo,
vendar se je našel še tretji, ki je hotel poskusiti svojo srečo,
in ta je bil trgovec.  Merkur tudi pri njem najprej odveže
malo culico, pa naglo v njej pogreša veselja, da je v manj ko
štirih letih premoženje skoro potrojil, da je dobil ženo pleme¬
nitega imena, da živi in stanuje po knežje. Tudi te tri stvari
dene v culico z blagri ter jo zaveže. Potem odpre veliko cu¬
lico in marsikaj potegne iz nje, in to:

1. Križ z napisom: žena me zaničuje. — »Tega si sam
kriv, čemu si si jo izbral izmed plemenitega stanu!“

2. Nadlogo z naslovom: moj sin je zapravljivec! »Zakaj
si ga slabo vzgojil ?“

3. Žalost z napisom: moj sosed je srečen! »Zakaj se ž
njim ne veseliš njegove sreče ?“

4. Nadlogo z napisom: plemenitaši me po strani pogle¬
dujejo! „Oemu se ž njimi pečaš in pajdašiš!“

5. Križ z napisom: starost! »O, ta križ mora v malo cu¬
lico. “ — Odveže, zaveže, culici dene na tehtnico; culica s križi
je osemkrat ložja od culice z blagri, torej jej pridene izgubo
velike kupčijske Jadije, ki jadra od Sidona, in vsakega pol leta
hudo trganje po udih. Trgovec kmalu dobi poročilo, da se mu
je ladija potopila; pri isti priči ga jame trgati po udih tako,
da se je moral s trga peljati.

Ko je tudi trgovec žalostno opravil pri Merkurju, ni bilo
nikogar več, da bi se bil še upal k tehtnici; marveč so vsi
pobrali svoje culice ter odšli s trga; zakaj nikdo ni hotel, da
bi se mu bila culica pregledovala.

Odslej Krečani niso nikdar več nadlegovali Jupitra s proš¬
njami in bili so pokojni in zadovoljni s svojo usodo.

Učimo se od njih in bodimo tudi mi zadovoljni vsak s
svojim stanom; zakaj ta prilika meri na nas ter nam očita tri
napake:

1. Prevzetij  o. — Preradi pozabljamo, da smo ljudje,
trudu in trpljenju podvrženi; da živimo na zemlji, ki je kraj
dela in trpljenja; da smo grešniki in dolžniki božje pravice.
Še le v nebesih bodemo prosti vseh križev. Hrepenimo torej
po nebesih, delajmo za nebesa in tudi križe tega sveta obra¬
čajmo v to, da si ž njimi služimo nebesa!

2. Krivico do drugih.  — Vedno si domišljujemo, da
več trpimo, kakor drugi. Kolikor tudi trpimo, vendar jih je
mnogo, ki še več trpijo nego mi. Ne bodimo nikomur zavid-

86

ljivi! Ne stavimo si svojega trpljenja pred oči, marveč si pri¬
zadevajmo, da križe in nadloge manjšamo svojemu bližnjemu.

3. Nehvaležnost do Boga.  — Preradi premišljamo
in govorimo o svojih križih in nadlogah, pozabljamo pa dobrot,
s katerimi nas Bog obsipa, Preradi zvikšujemo križe, dobrote
pa zmanjšujemo. Kakšna nehvaležnost! Ali ne zaslužimo, da
nas Bog kaznuje? Obračajmo si kazni božje na korist in po¬
nižujmo se pred Njim, ki nas tepe, kajti šiba je znamenje nje¬
gove ljubezni! Bodimo zadovoljni s svojo usodo in bodimo
Bogu hvaležni za vse!

38. A1 i m e d.

Mahmud je bil človek nizkega stanu. Kralj Sezoster ga
je povzdignil do visoke časti; izvolil ga je za svojega prvega
ministra in obsul z mnogimi dobrotami. Iz prva je bil Mah¬
mud kralju jako hvaležen in zvest; kmalu pa se je predrznil
in zoper svojega dobrotnika osnul zaroto, ki pa se je bila od¬
krila. Mahmud je bil k smrti obsojen in tudi umorjen.

Med drugimi otroki je zapustil sina še v zibeli, kateremu
je bilo ime Al im e d. Po deželnih postavah je bil tudi ves
zarod kakovega zarotnika obsojen v pregnanstvo; samo, če se
je zanj daroval sin kraljeve rodbine, da je dve leti živel v
ostrem zaporu in ves ta čas trpel kazni, ki so bile odločene
državnim hudodelnikom, odpustila se je kazen prognanstva za¬
rotnikovemu zarodu. Kraljiča Jozesa, edinega Sezostrovega sina,
je tako ganila Ahmedova nesreča, da je sklenil, njega in vso
Mahmudovo rodbino rešiti nesreče, ki jih je čakala. Dobro
mu je znano, da bode moral svobodo zamenjati z verigami,
krasno poslopje s temno ječo, zložno in prijetno življenje z
raznovrstnimi težavami in nadlogami; toda vse to ga ne plaši,
ampak ponudi se v dar in potrpežljivo prenaša vso ostrost temne
ječe. Dve leti ste pretekli, dan rešitve se približa, vse ljud¬
stvo mu gre naproti in mladi kraljevič se slovesno vrne v po¬
slopje svojih slavnih dedov.

S tem pa se še ni zadovoljilo njegovo milo srce; da po¬
kaže svojo ljubezen do Ahmeda, ukaže ga pripeljati na kraljev
dvor, da se z vso skrbnostjo vzgojuje, da mu izvrstne učitelje,
ki ga poučujejo v vseh potrebnih in koristnih vednostih. Ah¬
med je bil bistrega uma ter je lepo napredoval v vedah; ah
bil je poleg tega silno prevzetnega in častiželjnega duha; jako
težko ga je stala pokorščina do rediteljev in učiteljev, še celo
Jozesu samemu se sem ter tja predrzno ustavi. Blagi kra-

87

ljevič mu je to obnašanje milo očital ter vse pomočke, katere
mu je navdihovala ljubezen do njega, rabil v ta namen, da bi
si bil pridobil srce mladega svojega posinovljenca. Toda vse
njegovo prizadevanje je bilo zastonj; svojeglavnost in trma Ah¬
medova je rastla ž njegovimi leti. Očitno se je jel ustavljati
poveljem ter zaničevati dobre svete, ki so mu dohajali od vseh
stranij. — Poslednjič postane tako predrzen, da z roko na-
mahne na svojega velikega dobrotnika. Ta hudobija je bila
vredna najostrejše kazni. Toda Alimed spozna svoje hudodel¬
stvo, kaže kesanje in zadobi odpuščepje. Ta kraljevičeva mi¬
lost mu seže v srce ter ga gane do solz. In v resnici je bil
nekoliko časa hvaležen in poslušen. Jozes je bil jako vesel
tega izpreobrnjenja; ker je pri njem zapazil veliko veselje do
vojske, dopusti mu, da ga spremlja v vojsko gredočega. Mladi
vojščak je o raznih prilikah kazal previdnost, ki je presegala
njegova leta, in veliko junaštvo; zdelo se je, da hoče s tema
lepima lastnostima izbrisati nehvaležnost in pregrehe prejšnjih
let. Tako je mislil tudi Jozes, njegov dobrotnik. Toda kako
se je varal!

Alimed je spolnil petindvajseto leto, ko Sezoster umrje;
njegov sin Jozes zasede kraljev prestol. Prva leta svojega vla¬
danja je imel hudo vojsko. Ahmeda je postavil za vojskovodjo,
ki je res tudi slavno zmagal sovražnika. Sovražnik v najhujši
stiski si izvoli to-le zvijačo:

Eden izmed sovražnikov, Olitor po imenu, pobegne iz ar¬
made, pride do Ahmeda ter pred njim pade na kolena rekoč:
„Slišal sem o tvojem blagem srcu in tvoji velikodušnosti, zato
se zaupam tvojemu usmiljenju." V daljnem svojem govoru pa
do nebes povzdiguje Ahmedovo junaštvo in njegove vojaške
čednosti. Alimed bi bil lahko spoznal hlinjeno hvalisanje so¬
vražnikovega beguna, toda sreče pijanega jako veseli hinavska
in hlinjena hvala, zatorej mu skaže milost. S svojo hlimbo se
je Olitor kmalu tako prikupil Ahmedu, da mu je vse zaupal,
tako, da ga vkljub kraljevemu povelju z vsemi zvijačami pre¬
govori, da jenja vojskovati se, češ, da je vojskovanja že dosti,
torej naj brez skrbi uživa pokoj, ki si ga je zaslužil s tolikimi
slavnimi zmagami.

Zaslepljeni general se ravna po zvijačnem nasvetu in mi¬
ruje. Begun Olitor pa še nima pokoja, temuč si prizadeva, po¬
lastiti se popolnoma Ahmedovega srca; zatorej se prilizuje nje¬
govi prevzetnosti. Eekel mu je med drugimi rečmi tudi to-le:
»Tvoje ime že slovi po vsem svetu, pri vseh narodih. Mož,
kakoršen si ti, ni rojen, da bi bil komu pokoren, ampak zato,

88

da vsem zapoveduje." Poslednjič nagovarja Alimeda z vso svojo
zgovornostjo, da bi se vzdignil zoper kralja. Alimed iz prva
sicer zavrača Olitorja, zakaj besedi „dobrotnik‘ !  in „kralj“ ste
imeli še neko moč v njegovem srcu; toda njegovo srce se je
bilo že navzelo strupa, prilizovanje Olitorjevo ga je bilo že upi¬
janilo, častiželjnost ga je vlekla v pogubo. Kraljevsko žeslo in
kraljevska krona, o kateri mu je govoril Olitor, se mu bliščite
pred očmi in poslednjič tudi zmagate njegovo omahujočo voljo
tako, da pozabi vsega, za kar je bil dolžen Jozesu hvaležen biti,
in da svojo razumnost, moč in orožje obrne zoper svojega kralja.

Da bi Alimed dovršil svoj hudobni naklep, zbere svojo
vojsko ter si prizadeva tudi vojščake vplesti v zaroto, toda za¬
gnali so zoper njega tak krik, da je moral osramočen pobeg¬
niti; le nekoliko zapeljanih ga je spremljalo. Olitor ga pelje
med svojce, ki so ga sprejeli z velikim veseljem. Alimed, ki
je bil že popolnoma zadušil svojo vest in ki mu je bila kra¬
ljevska čast edina želja, navduši sovražnikove vojake tako, da
sklenejo vojsko zopet začeti, in prav on jim je bil izvoljen
za vodjo.

Jozes se iz prva čudi Ahmedovi nepokorščini, kmalu pa
ga razkači njegova nezvestoba tako, da najbolj izkušenega ge¬
nerala z močno vojsko pošlje zoper njega. Vendar pa, preden
ta začne vojsko, še iz lepa poskusi, Ahmedu in vsem zarotni¬
kom odpreti oči; zatorej pošlje Ahmedu milo, lastnoročno pi¬
sano pismo; v njem mu na spomin kliče vse dobrote, katere
mu je skazoval; opominja ga, naj bi spoznal svoje hudodel¬
stvo ; obeta mu, da hoče pozabiti in mu odpustiti vse pregrehe,
ako zapusti sovražnike in se vrne k svoji dolžnosti; zapreti mu
pa tudi, da se bode grozovito maščeval nad njim, ako se ne
odpove zaroti zoper njega. Z velikim trudom prinese ta list
Jozesov poročnik do Ahmeda. Ahmed ga naglo prebere, toda
ne zdi se mu vredno, da bi odgovoril svojemu kralju, marveč
še večje naprave dela za vojsko, sovražnikove vojake navdušuje,
obetajoč jim bogatega plena, ki jih čaka v Jozesovem tabru,
ter se vzdigne zoper svojega dobrotnika z razkačeno vojsko.
Toda tudi Jozes da svojemu generalu povelje, z vsem srdom
planiti nad nehvaležneža. Krvava bitev se prične, pravica zmaga,
Ahmed je premagan, njegovi vojaki se spuste v beg tako, da
ostane skoro sam na bojišču, torej se mora udati. Jozesov ge¬
neral mu vzame orožje in v verige ukovanega pelje v glavno
mesto pred kralja.

Jozes sedi na svojem prestolu, okoli njega je straža in
zbrani so vsi velikaši njegovega kraljestva. Kralj upre svoje

89

oči v nehvaležneža ter ga z groznim glasom nagovori tako-le:
„Ljubil sem te, to sam dobro veš; iz ljubezni sem šel za te
dve leti v ječo, z dobrotami in častmi sem te obsul, vse, kar
si in kar imaš, si prejel iz mojih rok. — Ti pa, nesramnež,
s v i mi ljubezen povrnil s sovraštvom, dobrote z nehvaležnostjo!
Časi milosti so izginili, prejmi pravično kazen za svoje hudo¬
delstvo ! “

In zdajci stopijo stražniki pred Alimeda ter ga vpričo
kralja ustrele. Alimed v obupnosti žalostno pogine.

O, žalostna usoda! 0, strašna kazen! Toda pravična, kaj
ne, ljubi bralec? — Kdo ne občuduje Jozesove dobrotljivosti
in potrpežljivosti? Komu se ne gnusi Ahmedova hudobija in
nehvaležnost ? — Toda, dragi čitatelj! prosim te, obrni žalostno
to zgodbo sam na-se; bodi nevoljen sam nad se, o človek! V
grehu spočet in rojen si zaslužil večno pogubljenje. Poslan ti
je bil rešitelj; toda ne sin kakega pozemeljskega kralja, ampak
Sin kralja vseh kraljev, Sin vsemogočnega Boga. Da te je
rešil in ti vrata odprl v večni raj, on ni za te le dve leti bival
v ječi, ampak celih 33 let je za te trpel in naposled umrl naj-
grozovitnejše in najnesramnejše smrti. Tvoj rešitelj je tisti
Bog, ki ti je dal življenje in vse, kar si in kar imaš! In zoper
tega Boga si se vzdignil in uprl, zaničevavši vse njegove za¬
povedi ! — In to ne le enkrat, ampak sto in stokrat vsaki dan!
0 vsem tem te je vendar še klical in vabil, da bi mu služil,
da bi ga ljubil; on te je vedno obsipaval z dobrotami ter te
celo vabil k svojemu obedu, ne da bi ti bil dal minljive te¬
lesne jedi, ampak ponujal ti je v dušno hrano svoje lastno
meso, svojo lastno kri! Ti pa, ali nisi bil mrzel in neobčut¬
ljiv do njega? če si se pa tudi o tem pogledu kedaj ustrašil
in kesal svoje grde nehvaležnosti, ga prosil odpuščenja ter mu
obljubil, nič več ga ne razžaliti, ali si kedaj držal svojo ob¬
ljubo? Sovražnik tvojega zveličanja sije  prizadeval, odvrniti
te od tvojih sklepov, in ti se mu nisi ustavljal in zopet si se
ujel v njegove zanke; on te je zvito vabil v pogubljenje, in ti
nisi spoznal njegove zvijače; on se je prilizoval tvoji prevzet¬
nosti, gladil je tvojo ničemurnost, podnetal tvojo častiželjnost,
vdihoval ti je ljubezen do posvetnega blaga, razpihoval tvoje
strasti; a ti si njemu zaupal in verjel in tako svoje srce zopet
obrnil od Boga ter je prepustil svojemu največjemu sovražniku.
Bog te je tudi še tedaj klical ter ti obetal odpuščenje, ako se
povrneš k njemu, a zastonj! Zastonj ti je žugal s svojim

90

srdom, ako ostaneš v svojem uporu. Ti si božji glas, ki ti ga
je naznanjala vest, preslišal in poslednjič zadušil naznanjalko
— svojo vest. — Tudi poslancev božjih, ki ti jih je Bog po¬
slal, da ti oznanjujejo njegovo neizmerno usmiljenje in ostro
neskončno pravico njegovo, nisi poslušal, ampak greh si na¬
kladal na greh ter tako množil svoja hudodelstva. Tresi se
torej, nehvaležna stvar! Morebiti je mera tvojih grehov že do¬
polnjena; morda je čas božjega usmiljenja že potekel; more¬
biti pravica božja že vzdiguje roko, da te udari in pokliče pred
sodbo ter pahne v ječo, katera čaka vseh nespokorjenih greš¬
nikov, v ječo, kjer bode večni jok in stok. Danes, ko to bereš,
je še čas, da se rešiš preklenskega brezdna. Danes imaš sveta
nebesa še na ponudbo! Ali jutri, kdo ti je porok? Nehaj torej
žaliti Boga, ki tije skazal že tolikanj dobrot ter te stvaril le
za večno srečo. Se je čas, da pričneš ljubiti ga ter mu služiti.
Blagor ti, ako se ti rodi ta sklep. Ako ga pa tudi dopolniš,
dal ti bode Bog ljubezni in usmiljenja namesto večne kazni
večno zveličanje, katero je obljubil in zagotovil vsem, ki se v
resnici izpreobrnejo in spokore!

Drugi del.

39. Slikarjeva podoba.

oveč slikar je svojega sina dalj časa poučeval v svoji ume¬
telnosti. Že je mladenič začel podobe delati sam po svoji
domišljiji. Da bi očeta razveselil s svojim delom, sklene
slikati podobo ter jo še le popolnoma dovršeno pokazati
očetu. Oče pa zve njegovo misel; radovednost ga žene, ko
sina ni bilo doma, v njegovo delavnico, ondi s svojim čopičem
naredi v začeto sliko nekoliko potez, ki so polepšale podobo,
ter odide. Mladi slikar, vrnivši se pred svojo podobo, je bil
jako zadovoljen s svojim delom, veselil se svoje zmožnosti ter
slikanje z novo gorečnostjo nadaljeval. Nekoliko dnij pozneje, ko
sina drugoč ni bilo doma, gre oče zopet v delavnico, ondi podobo
predela tako, da nekatere stvari naredi nežnejše, nekatere pa
krepkeje izrazi, ter skrivaj odide. Mladenič, drugi dan stopivši
pred podobo, se sam sebi čudi zaradi včerajšnjega dela, o ka¬
terem misli, da je njegovo. Prav na tihem se jame sam s
seboj pogovarjati ter naposled nekoliko glasneje vzklikne: „Za-
res, priznati moram, da sem včeraj delal prav navdušeno!"

Pa še više se mu povzdigne visoka misel, ki jo je že
imel o svoji zmožnosti. Preden je namreč bila slika dovršena,
oče še večkrat ponovi to šalo-, mladi umeteljnik pa s čedalje
večjo samoljubnostjo občuduje srečni uspeh svojega dela. Ko
je bila slika dodelana, pride oče še enkrat skrivaj do nje, prime
za čopič, s svojo umetalno roko popravi napake, ki jih je še
imela podoba, jej vdihne neko milino in ljubkost, ter vsemu
delu dci tako popolnost, da je bilo res krasno.

Lahko si mislimo, kakšno veselje je bilo za mladega sli¬
karja drugo jutro, ko si je občudujoč podobo v njenem svitu
mislil: „To je moje delo!“

92

Zdaj povabi vse svoje prijatelje, vse tekmece in poznava-
telje slikarske umetelnosti, da bi bili priče njegove slave. Vsi
ti so pa izrekli mnenje, da ni sam dovršil te slike, ampak da
jo je delala tudi očetova roka. Toda mladenič jim odgovori:
„Svest sem si bil tega ugovora, ali vedite, moj oče je še videl ni,
še celo ne ve za-njo, skrivaj sem jo slikal ter ga hočem ž njo
iznenada razveseliti. In res pošlje po svojega očeta s prošnjo,
da bi precej prišel v njegovo slikarnico. Oče pride, se dela
nevednega, očuduje umetalno delo svojega sina, ga prisrčno
objame ter opominja, naj bi ne zanemarjal svojih zmožnosti]’,
ki ga bodo uvrstile med najbolj sloveče slikarje.

Mladi slikar je dovršivši prvo umetalno sliko, o kateri je
menil, da je res njegova, sam o sebi dobil tako visoko misel,
da se mu je zdelo, da več ne potrebuje nikakoršnega pouka in
sveta svojega očeta; domišljaval si je, da se ima za svoj na¬
predek več zahvaliti svoji zmožnosti, nego pouku očetovemu; v
svoji nesramnosti zabrede celo tako daleč, da očetu da vedeti,
da ni njegov učenec, ampak tekmec. Očeta to užali; zato, še
bolj pa, da bi svojemu sinu pristrigel prevzetne peroti, razo¬
dene vse vpričo njegovih prijateljev, kar je on skrivaj delal,
ter dokaže, da ima slika svojo ceno le v tem, kar je on na¬
redil. Veliko je bilo to ponižanje in osramotenje za mladega
slikarja; večjega si skoro misliti ne moremo. Toda zasluženo
je bilo. _

Slikarjev sin v tej priliki je podoba mnogim ljudem.
Njemu popolnoma podobna je ona mlada devojka, ki sama sebi
dopada v svoji lepoti, ter hoče zavoljo nje, da jo svet hvali,
boža, občuduje, se jej prilizuje, kakor da bi lepota bila njena
zasluga, ali da si je sama dala ljubkost in nežnost. — Njemu
podoben je oni bistroumnež in učenjak, ki se baha z zmož¬
nostmi, katere mu je Bog dodelil brez njegovega zasluženja. —
Njemu podoben je oni duhovni govornik, ki svoji zgovornosti
pripisuje ganjenje ali izpreobrnjenje svojih poslušalcev, ne pa
milosti božji, ki jim je srca omečila prav v tem trenutku, ko
je njegov govor udarjal jim na ušesi. — Mlademu slikarju po¬
dobni so vladarji, ministri in vojskovodje, ki svoji moči, mo¬
drosti in srčnosti pripisujejo čast srečnega vspeha, ki ga ima
njihovo početje, ko bi jim vendar moralo znano biti, da božja
previdnost vlada svet in zvršuje večne namene. To je Bog
kralju Senaheribu, ki se je bahal s svojimi obilnimi zmagami,
že povedal po preroku Izaiji, rekoč: „Neumnež, ali ne veš, da
jaz sam sem od vekomaj določil vse, s čimur se ti bahaš?

93

Jaz zdaj po tebi spolnujem namene, ki sem je imel pred tvo¬
ji 111  rojstvom. Tvoje orožje rabim, da razdiram mesta, ki so
zaslužila moj srd, in ti si le orodje mojega maščevanja."

Mladi slikar naše prilike je bil tako zaljubljen v svoje do¬
mišljene zasluge, da se je, pozabivši dolžnosti do svojega očeta,
stavil ž njim v enako vrsto. — V  tem pa je prava podoba do¬
zdevnih naših modrijanov, ki so tako daleč zašli na kriva pota,
da ne poznajo niti začetnika svojega življenja, niti svojih pred-
nostij, ki jih uživajo pred drugimi nepametnimi stvarmi bož¬
jimi. Imeli bi za visoki dar uma Boga srčno zahvaljevati, pa
ga obračajo v to, da se vzdigujejo in puntajo zoper njega; v
svoji blodnji štejejo se med bogove ter so tako slepi, da hočejo
Bogu zapovedovati.

Oče je hotel svojega sina odvrniti od njegove ničemur-
nosti in prevzetnosti; iz tega namena mu dokaže, komu da prav
za prav gre čast za prekrasno sliko. Prav tako nas tudi Bog
zdaj po naši pameti, zdaj po sveti veri uči, da je prav za prav
njegovo vse, kar imamo ali storimo dobrega; uči nas, da nič
ne premoremo iz svoje moči. Mnogokrat naša prevzetnost noče
poslušati tega božjega nauka; toda koliko bode naše ponižanje
in osramotenje poslednji dan, ko bodemo vsi stali pred sodnim
stolom najvišjega sodnika, ko nam bode našo nemoč in nad¬
loge odkril pred obličjem vsega sveta ter nas prisilil priznati,
da vse, kar smo storili sebi na čast in iz ljubezni do samega
sebe, ni bilo naše delo, in da le njemu gre čast in slava za vse!

40. Skopuh.

V nekem mestu je živel razvpit skopuh. Bil je oženjen;
njegova žena, kateri se je skopost gnusila že sama po sebi, je
pa marljivo poskrbovala za obleko svojega moža. Umrla mu
je brez otrok. Ko je bila zatisnila oči, se je njen mož popol¬
noma udal svoji strasti. Hotel je prodati vsa svoja oblačila in
vse hišno orodje; ker mu pa za-nje nikdo ni hotel plačati to¬
liko, kolikor je zahteval, zato je vse skrbno spravil, češ, da je
bode o drugi priliki draže prodal; trdno je sklenil, nobene reči
ne rabiti, da ne bi znižal njene vrednosti. In res, jel je ho¬
diti po mestu v ponošeni in raztrgani suknji, v luknjastih no¬
gavicah, pokvečenih čevljih, v klobuku, ki je bil nekdaj črn, in
z vlasenko tako razmršeno, da mu jo je bil konj potegnil z
glave, češ, da je mrva, in vendar je doma imel čevlje in klo¬
buke in vlasenke po všeči. če je bila zima še tako huda,
vendar ni premenil svoje obleke, zato ga je tudi kašelj jako

94

trpinčil. Nikakor ni hotel verjeti, da je kak pomoček zoper
kašelj, zato ni maral za nobeno zdravilo, rajši je kašljal in se
napenjal noč in dan, da mu le ni bilo treba kupiti najmanjše
stvari. Včasi je bil ves zmrzel, toda grel se je le ali na solncu,
ali pa je po stopnicah hodil doli in gori v podstrešno izbico,
kjer je bival, ker se je bal poškodovati svoje pristojno stano-
vališče. Tako si je prihranil drv za kurjavo. Da bi vsake
škode varoval svoje perilo, ga celo ni nosil, dasi ga je imel
polne škrinje. Bil je medel in suh, ker se je sestradal. Ležal
je na goli slami, ker se mu je škoda zdelo dobre postelje in
lepih rjuh. ki jih je imel na izbiro. Na svoje stole se ni
vsedal, češ, da jih ne odrga. Uborno njegovo življenje mu je
naklonilo mnogo ran in ules po životu ter je veliko trpel; toda
ne da bi si bil kupil zdravila, — smilil se mu je denar.

Kdo se ne čudi temu neumnemu in smešnemu obna¬
šanju? Yendar je veliko ljudij na svetu, ki posnemajo opisa¬
nega skopuha; morda tudi ti, moj bralec, ki sodiš njegovo de¬
janje in se ti zdi velika bedarija, da je obleko više cenil od
svojega telesa. Ali pa ti pametnejše ravnaš, ko telo bolj či¬
slaš od svoje duše? Marveč ali ne ravnaš še bolj neumno, I

ker je tvoja duša v primeri s telesom neskončno več vredna,
kakor telo v primeri z obleko?

Toda ti mi tega ne verjameš, ampak še celo ugovarjaš
mi rekoč, da svojo dušo bolj ljubiš nego telo. Poslušaj me,
hočem ti dokazati, da nasproti ravnaš temu. kar praviš.

1. Kedar bolezen napade tvoje telo, ali kedar se raniš,
pošlješ precej po zdravnika ter rabiš zdravila; varuješ se škod¬
ljivih jedil, odrekaš si marsikaj, po čemur te miče, in poče¬
njaš marsikaj, kar se ti je sicer gabilo. In prav delaš, ako se
tako obnašaš. — Ali pa tako skrbiš tudi za svojo dušo? Ali
tečeš vselej k dušnemu zdravniku, kedar ti je dušo ranil greh?

Ali jej iščeš pomoči v bolezni, v katero te je pahnila razuz¬
dana in nebrzdana strast? Ali ne pustiš duše leto in dan bo¬
lehati? Ali rabiš potrebne pomočke, da jej ohraniš zdravje?

Ali se varuješ vsega, kar bi jej utegnilo škodovati in jo pah¬
niti v greh? Roko položi na srce in potem mi povej, ali mar
res tolikanj skrbiš za dušo, kakor za telo? In če ne, ali mar
ni res, da bolj ljubiš telo kakor dušo?

2. Svoje telo zalagaš s hrano ter nikakor nočeš, da bi
trpelo lakoto ali žejo; sem ter tja še prelomiš postno zapoved,
morda celo iz strahu, da ne bi kaj izgubilo na svoji teži. — Ali

95

za svojo dušo tudi tako skrbiš? Ali ona nikdar ne trpi po¬
manjkanja duhovne hrane? Božje besede in kruha z v  nebes
strada ter slabosti omaguje, pa se ti še nič ne smili. Če tako
ravnaš, ali ni res, da bolj skrbiš za telo, kakor za dušo; glej,
tako izkazuješ telesu večjo ljubezen, kakor duši.

3. Vedna skrb ti je tudi zato, da ima telo dostojno in
lepo obleko. Zlasti ti. ženski spol, rad kinčaš in lepotičiš telo,
katero po mališko častiš. Koliko denarja potrošaš, koliko skrbij
obračaš na to, da zvikšuješ njegovo lepoto in da prikrivaš nje¬
gove pomanjkljivosti zdaj s pravim, zdaj s ponarejenim niče-
murnim lišpom, in to zato, da dopadaš ljudem! Koliko pre¬
mišljevanja, preudarjanja, obračanja in preuarejanja ti je treba,
da se oblačiš po vedno preminjajočih se šegah. — Ali pa tako
tudi svoji duši skrbiš za lepoto? Ali varuješ, da se ti ne
umaže prekrasno oblačilo nedolžnosti, katero si prejel pri sve¬
tem krstu? Ali svojo dušo zaljšaš s pravimi lepoticami, s
krščanskimi čednostmi, na pr. s ponižnostjo, ljubeznijo in po¬
božnostjo? Oe prešteješ svoje telesno in dušno lepotičje, go¬
tovo mi več ne bodeš tajil resnice, da večjo skrb in ljubezen
obračaš na telo, kakor na dušo.

4. Ako bi se ti ponujalo pregrešno veselje, za katero bi
moral veliko trpeti na telesu ali celo dati zdravje in življenje
telesno, za gotovo sem prepričan, da se rajši odpoveš takemu
veselju. Koliko pa je na svetu ljudij — in med temi si brž¬
kone tudi ti —, kateri so za to ali ono pregrešno veselje žrt¬
vovali življenje svoje duše! Ali torej ni res, da bolj ljubiš
telo kakor dušo?

Žalostna, pa vendar gola resnica je, da na svetu živi ve¬
liko ljudij, kateri bolj skrbe za telo, kakor za dušo! — Dragi
bralec! skrbiva, da tudi midva ne bova med njimi!

41.  Kapucin in častnik.

V druščino, v kateri je bival tudi neki kapucin, pride
častnik, pogumen in hraber vojščak, ki je dobro umel svojo
vojaško službo. Znano pa je bilo, da ima malo vere. Kapucin
se precej vzdigne ter hoče druščino zapustiti. Častnik ga za¬
držuje in ogovori tako-le: „Zakaj bežite, ljubi pater? Ali ste
se morda mene ustrašili? Ostanite, prosim vas, nikar se me
ne bojte! Znano mi je, da se ljudje mojega stanu marsikdaj
radi ponorčujejo iz ljudij vaše vrste; toda jaz ne pritrjujem ta¬
kemu ravnanju. Meni se prav tako nepošteno zdi, če kdo za¬
sramuje ljudi, ki mu ne znajo ali ne morejo odgovarjati, kakor

96

ee vojščak meč potegne zoper človeka, ki nima orožja in se ne
more braniti. Ostanite torej pri nas, ljubi pater, in ne bojte
se mene, nič hudega vam ne storim! Rečem vam — pa ne,
da bi vas žalil —, da se mi prav iz srca smilite, ker mi je
znano, da ni tršega stanu od vašega. “ Nato mu našteva vse,
kar se mu zdi trdo, ostro in mučno v kapucinskem redu, na
primer da morajo bosi hoditi, težko in trdo obleko nositi, slabo
hrano uživati, ostro postiti se, od hiše do hiše beračiti itd.

Ko je častnik izgovoril, odgovori mu pater tako-le: „ Dobro
mi de vaše omilujoče srce; bodi vam moja srčna zahvala za
to. Dovolite mi pa, da vam odkrito odgovorim. Nikakor ni
treba mene tako milovati, kakor vi mislite; celo predrznem se
reči, da ste vi večjega milovanja vredni, nego jaz. Ta moj
izrek vam, kakor vidim, pride iznenada, morda še mislite, da
je neumen; zato vam hočem dokazati, kar sem rekel: Najprej
vas vprašam, ali se vam vaš stan ne zdi silno težaven? Ali
vam je lahko, na prvi bojni klic odtrgati se od preljube svoje
družine, ne vedoč, ali se bodete še kedaj videli na tem svetu?
— Ali se vam tako ljubo in prijetno zdi, o vojskinem času
morda sredi snega bivati v šatorih, zdaj sem zdaj tja vreti po
slabih potih, zdaj hud mraz, zdaj pripekajočo vročino trpeti,
cele noči o najhujšem vremenu ostajati pod milim nebom?
Toda to so še majhine težavo. Kaj pa, kedar vam je ukazano,
kako utrjeno mesto naskočiti; kedar napadete sovražnika in
vam njegove svinčene krogle švigajo mimo ušes, topovi grme,
bombe in granate pokajo in podirajo vse okoli vas ter tudi vam
vsak trenutek prete z enako osodo. Da ne govorim o ostrih bo¬
dalih, sabljah in sulicah, s katerimi vas napada sovražnik, vpra¬
šam vas le: ali niste večjega milovanja vredni, kakor najrev¬
nejši kapucin? Kapucin, če tudi ostro živi, vendar nevarnosti
ne izpostavlja svojega življenja, še celo ne pride v nevarnost,
da bi ga kdo ranil ali pohabil na telesu. Vojaški častniki pa
se iz vojske domov vračajo z ranami pokriti, oslepeli, hromi,
in Bog ga vedi, kako pohabljeni!"

„Vi, častiti pater!“ odgovori častnik živo, „kakor se mi
zdi, malo čislate slavo, ki jo vojščak pridobi s tem, da svoje
življenje tolikim nevarnostim izpostavlja za domovino in cesarja.
Prav ta slava, po kateri hrepenimo, nam vnema srce ter nam
daje pogum, da smrti hladne krvi gledamo v obraz."

„Nadejal sem se tega odgovora," pravi kapucin, „toda
prav ta odgovor priča zoper vas. Da imate vojaki veliko ostrejše
življenje mimo kapucinov, to ste mi sami pritrdili, zakaj ne
ene besedice niste zinili zoper moje dokazovanje, ampak povedali

97

ste nam le nagib, iz katerega vojščaki živite ostrejše od ka¬
pucinov, in ta je, kaj ne, časna, torej minljiva čast in slava.
Glejte, kapucin sicer tudi ostro živi ter se zatajuje, toda ne le
manj, kakor vi, ampak tudi iz čisto druzega nagiba, kakor vi;
on se zatajuje zato, da si zagotovi večno, torej neminljivo slavo
in čast. — Lahko torej iz tega razvidite, da v obeh obzirih mi-
lovanja bolj potrebujete, kakor kapucin. “

Vsa druščina potegne s patrom, a da častnika še bolj ne
osramote, jamejo se pogovarjati o drugih stvareh.

Koliko je na svetu ljudij, ki si ne le za časno srečo,
ampak tudi za vsakdanji kruh bolj prizadevajo, kakor za ne¬
besa ! Koliko svetnikov bilo bi več, ako bi ljudje iz ljubezni
do Boga delali toliko, kolikor se trudijo, da si hvalo in čast
pridobe pri ljudeh!

Ko bi grešnik iz tega namena, da bi zadostil za svoje
grehe, ostro živel in si nakladal isto zdržnost, ki se je že več
let drži, da si obvaruje ali pridobi telesno zdravje, gotovo bi
ga smeli prištevati svetim puščavnikom. — Ko bi ona devica
vsaki dan molitvi, premišljevanju božjih resnic, branju nabožnih
mislij posvetila toliko časa, kolikor ga je do sedaj obrnila na
lišp svojega telesa, gotovo bi bila že dospela do visoke kreposti
in svetosti!

4 : 2 .  Pot v nebesa.

Bil je uradnik visoke službe, ki si je bil sredi velikega
bogastva ohranil živo vero. Imel je neko noč imenitne sanje,
katere je precej drugi dan pobožnemu duhovniku prav odkrito¬
srčno in zaupno pripovedoval tako-le:

„Sanjalo se mi je, da sedim na holmcu, stoječem ondi, od
koder se je pričenjala cesta, katera vodi v nebesa. S holmca sem
lahko opazoval vse, ki so prihajali po poti do tod. Njih šte¬
vilo je bilo le majhino in že dolgo ni bilo nikogar, ki bi bil
šel mimo holmca. Kar zaslišim velik hrum. Krasen voz, ki
sem ga zagledal že od daleč, pridrdra po cesti. Bilo je vanj
vpreženih šest konj, lepo napravljenih; zadi na vozu je stalo
mnogo strežnikov, drago obšitih. Lastnik prekrasne te kočije
.je sam sedel v njej. Imel je na sebi dragoceno obleko, s ka¬
tero se je ujemal ves drugi kinč. Kočijaž hoče kreniti na
cesto v nebesa. Od daleč se mu je zdela dosti široka; ko
pa privozi do nje, še le zapazi, da je nemogoče zapeljati nanjo,
ker je bila preozka za ta voz, torej obstoji s konji. Njegov go-

Prilike. ^

98

spod pa je bil kratkega pogleda ter ni zapazil zadržka in ovire;
zato na vse grlo zavpije na kočijaža, da bi vozil naprej. ^ Ko-
čijaž, kakor bi rad, vendar gospodu ne more spolniti želje;
zato gospod skoči iz kočije ter hiti pred konje, da bi spoznal
sam, kaj ga zadržuje.

V tem trenutku predenj stopi svetel angelj z žarečim me¬
čem, ga srpo pogleda ter tako-le ogovori: „Ali vendar ne vidiš,
da je cesta preozka. Ako hočeš kreniti na to cesto,, nazaj
moraš poslati voz, konje, kočijaža in vse strežnike, še celo svoje
predrago oblačilo moraš sleči, zakaj preveč prostora jemlje in
natikalo bi se ob grmovju in ploteh. ki mejijo pot. Namesto
nje ti pa hočem jaz dati navadno borno oblačilo, ki ti ne bode
oviralo korakov.

Ta ponudba osupne imenitnega gospoda. Premišlja ne¬
koliko časa, potem se globoko prikloni angelju, vsede se v ko¬
čijo ter kočijažu ukaže voz obrniti. Spremljal sem ga s svo¬
jimi očmi ter videl, kako je zavozil na doljno cesto za vozniki,
katerih je bilo obilo na nji.

Komaj sem ga izgubil izpred očij, kar ugledam druzega
romarja, ko se na cesto v nebesa obrne. Bil je ta romar suh
in jako revno oblečen mož. No, tega gotovo ne bode nič ovi¬
ralo na poti, — si misli m . Toda kmalu stopi angelj, kije stal
na straži, tudi pred njega ter ga resnobno ogovori: „Vrni se,
preoska je pot za te in za tvoje spremstvo!"

„Za moje spremstvo?" odgovori uborni mož; „kaj misliš
s to besedo? Ali ne vidiš, da sem sam in to v najubožnej-
šem stanu?"

Nato angelj romarju pred oči postavi zrcalo, ki je imelo
to lastnost, da je vsakoga, kdor je pogledal vanje, kazalo takega,
kakoršen je v resnici bil po svojih notranjih mislih in željah.
Ker sem tudi jaz s svojega stališča videl vse, kar je kazalo
zrcalo, zato se jako začudim, ko ubozega romarja v zrcalu za¬
gledam v krasni obleki, kako je mnogim strežnikom, ki so stali
pred njim, ošabno naznanjal svoja povelja; videl sem ga sredi
velike dvorane, z dragim pohištvom ozaljšane, in okoli njega
mnogo oseb, ponižno prosečih njegove pomoči, pred hišnimi
vratmi pa ga je čakal krasen voz po najnovejši šegi.

„Ali nisi prav ti ta gospod, ki ga vidiš v zrcalu ?“ tako
angelj resno vpraša romarja; „ali tvoje srce ne hrepeni vedno
po bogastvu, veljavi in slavi? Ali nisi v svoji domišljiji tak,
kakoršnega se vidiš v zrcalu ? Ali te ne vesele ošabne in ne¬
umne take misli? Ali ne želiš, da bi se ti uresničile in do¬
polnile te želje?"

99

Nesrečni romar, ko vidi, da so razkrite vse njegove naj-
skrivnejše misli in želje, nič ne odgovori, ampak naglo zbeži
izpred angelja; jaz pa se pri isti priliki vzbudim ter čudim ža¬
lostnemu izidu.

To, dragi oče, so bile moje sanje; povedal sem vam vse
njihove okoliščine; mislim, da me je dobrotljivi Bog s temi
sanjami hotel poučiti, kako imam izpreobrniti svoje življenje.
Zakaj resnica, ki se kaže v tfh sanjah, je gotovo ta, da boga¬
tini večjidel ne hodijo po poti v nebesa. Znano vam je, da
sem jaz bogat, da imam mnogo vozov, konj in strežnikov. Moral
bi torej, ako hočem v nebesa priti, kopje in vozove prodati,
strežnikom slovo dati in vse svoje piemoženje razdeliti med
uboge. Prav to pa je, kar mi dela nepokoj, zakaj bojim se,
da ne bom mogel spolniti vsega tega, dasi imam trden sklep,
zveličati se.“

„Ne bodite nemirni," odgovori mu duhovni oče; „če so
tudi sanje navadno le igrače naše domišljije, in jim torej ne
gre vera, vendar se mi zdi, da imajo vaše sanje, ki se tako
lepo ujemajo, svoj pomen in da vam je Bog po njih hotel dati
pouk; ta sklep, ki ga sami delate iz njih, pa se mi ne zdi pravi.
Nauk, ki si ga lahko povzamete iz svojih sanj, je edini ta, da
se zveličati more le tisti človek, ki je priprostega ali ubožnega
srca; to pa je nauk Kristusov, ki ga nahajamo na vsaki strani
svetega evangelija. Bogastva se odpovedati, vse premoženje
razdeliti med uboge, to ni zapoved, ampak le svet; srca pa ne
navezovati na bogastvo in ničemurno čast, to je ostra zapoved,
ki veže vsakega, kdor hoče biti učenec Kristusov. — Bogatina,
ki je prvi prišel do poti v nebesa, odvrnil je angelj zato, ker
je bil ves navezan na bogastvo, katero je imel. Bil je bogatin
v resnici in po željah. — Romar pa je bil v resnici ubožen,
toda bogat je bil po željah, in zato tudi odvrnjen s poli v
nebesa. Naj izpregovorim nekoliko besed o tem, kar vam dela
nepokoj. Vaše rojstvo, vaš stan in visoka služba, kojo imate,
zahtevajo nekoliko lišpa, le srca navezati ne smete nanj, ampak
odpovedati se morate vsemu, kar vam je nepotrebno v božjih
očeh. Dobro vem, da je težko ne ljubiti bogastva, ki človeku
tolikanj lajša in slajša življenje. Lahko se zgodi, da se človek
vanj zaljubi, da se ga oklene in da se težko loči od njega;
zato pa pravi naš Zveličar: »Lože bo šla vrv (kamela) skozi

šivančino uho, kakor bogatin v nebesa«. — Naj bo torej še
tako težko, v srcu odpovedati se bogastva, vendar je to neob-
hodno potrebno, ako spoznate, da to Bog zahteva od vas.“

7 *

100

S to razlago se je upokojil bogati mož, ki je bil v res¬
nici pobožen mož-poštenjak in za vsako ceno pripravljen, zago¬
toviti si nebesa.

43. Pomoranče.

Arist je imel edinega sina, in ljubil ga je prisrčno. Sin
pa je bil tudi vreden očetove ljubezni, zakaj bil je pametnega
in lepega vedenja. Kar je začel zahajati v druščino mladih
ljudij, ki v soseski niso bili na dobrem glasu. Skrbnemu očetu
to dela nepokoj, zato ga svari zavoljo nevarnosti, v katero se
podaja; stavi mu pred oči, kako lahko se v teh letih človek
zapelje ter ga resno opominja zapustiti druščino, ki bi utegnila
imeti žalostne nasledke.

Evgen — tako je bilo ime mladeniču — si prizadeva,
očetu pregnati vso skrb, rekši, da so se nauki, ki jih je prejel
od očeta, pregloboko vtisnili njegovemu srcu, da bi mu jih
mogli izbrisati vzgledi ali govorjenje njegovih novih prijateljev.
„Velikoveč se za gotovo nadejem," pravi, „da jih jaz izpre-
obrnem, vsaj skušati hočem, ne pa, da bi se jaz njim dal za¬
peljati."

Aristu je predrzna svest hudo ranila srce. Ker pa vendar
ni hotel rabiti očetovske oblasti, da bi mu bil kar prepovedal
nevarno tovaršijo, zato si izmisli pomoček, s katerim mu hoče
oči odpreti, da izprevidi, kako slabi so stebri, na katere opira
svojo nado. Ta pomoček bil je naslednji:

Nežen košek napolni z lepimi pomorančami, med katere
nalašč dene eno, ki je bila naniknjena. Na to pokliče Evgena
ter mu reče: „Ljubi sin! hočem ti nekaj podariti in nadejem
se, da te bode jako veselilo moje darilo. Vem, da jako rad ješ
pomoranče, na, tu imaš prav lepih! Tvoje so, stori ž njimi, kar
te je volja!“

Mladenič lepo zahvali za prijetni dar, naglo odveže košku
pokrivalce, občuduje lepi sad ter ga s pravim veseljem ogleduje.
Kar zapazi, da je med zdravimi pomorančami ena naniknjena;
zato reče očetu: „Dragi oče! glejte no, ta pomoranča pa je
začela gniti, torej ne sme ostati med zdravimi. “

„Cemu neki ne?“ odgovori oče, „to je le madež, kateri
kmalu izgine. “

„0 ne,“ pravi Evgen, „ta madež bo še čim dalje večji,
kajti te pomoranče se je prijela gniloba, katera ostrupi vse
zdrave, ako jih ne ubranim. “

„E, kaj še!“ reče oče, „le pusti vse, kakor je in nič ne
skrbi, jaz sem ti porok za tvoje pomoranče. Ali ne vidiš, da

101

je bolna le ena, vse druge so pa zdrave, in te bodo gotovo
ozdravile bolno. “

»Ne, ne, oče!“ odgovori Evgen, ,, to ni tako, tega ne ver¬
jamem; preverjen sem, da bode naniknjena z gnilobo ostrupila
vse zdrave, ako mi ne dovolite, da naniknjeno ločim od zdravih. “

„Ne, hočem te prepričati,“ odvrne oče, „da jaz bolje
vem, kakor ti. Pusti pomoranče, kakor so, pokrij košek ter ga
daj spraviti meni; čez osem dnij hočeva pomoranče skupaj pre¬
iskovati in z veseljem se prepričaš, da bodo vse zdrave."

Iz spoštovanja do očeta Evgen odjenja ter se uda njegovi
volji; toda prepričan je pa vendar bil, da se izpridi ves lepi
očetov dar.

Evgen komaj čaka, da mine osem dnij, — jako dolgi so
se mu zdeli. O določeni uri pa leti k očetu ter vpričo njega
odpre košek, ki je hranil okusni sad. Toda kaka prememba!
Namesto rumenih in lepo dišečih poiiioranč bil je v košku le
kup gnilobe.

„0če, ali vam tega nisem pravil," vzklikne Evgen z neko
nevoljo in zamrzo, „zakaj mi niste verjeli? O kakšne so moje
pomoranče!" — Solze so mu zalile oči.

Na to oče z rahlo besedo izpregovori, rekoč: „Zdaj spo¬
znam, da sem se prevaril. Ti si prav sodil, ko si mi rekel, da
bode gnila pomoranča okužila vse zdrave. Zdaj pa hočeva o
žalostni tej izkušnji dalje govoriti."

„Ako je ena sama gnila pomoranča okužila vse druge, ki
so bile zdrave, kako pa ti moreš pričakovati, da več izprijenih
mladeničev ne bi izpridilo enega pobožnega mladeniča? In če
več zdravih pomoranč ni moglo odpraviti madeža ene same, in
to koj v začetku, — kako se more tebi zdeti mogoče, da more en
sam mladenič poboljšati svojo hudobno in popačeno družbo!"

Evgen Čuti resnico tega, kamor je oče meril, ter spozna,
da je oče nalašč nasnoval žalostno to izkušnjo. Zahvali se mu
za koristni pouk, ki ga je popolnoma odškodoval za izgubljene
pomoranče, ter mu obeča, brez odlašanja ločiti se od svojih
novih tovarišev.

Pravo zasluženje.

Neki dan kralj k sebi pokliče dva plemenitaša, da ju
pošlje po opravilih; enemu izroči imenitno službo ter ga za po¬
slanca pošlje na sloveč kraljev dvor, enemu pa naroči, da mu
skrivaj preskrbi malovažno stvar. Oba popolnoma dovršita vsak

102

svoj posel, vrneta se k svojemu kralju, da mu izporočita, kako
sta opravila njegovo naročilo.

Kralj oba enako blagovoljno sprejme ter enako zadovolj¬
nost izreče obema.

Enako to pripoznanje pa ni nič kaj po volji bivšemu po¬
slancu; mislil je, da njegovi službi gre višje odlikovanje. Vpričo
kralja sicer skriva svojo nevoljo, toda domov prišedši zamrzo
razodene svoji družini in svojim prijateljem.

Nekdo izmed prijateljev pa, ki ga je mirno poslušal, se
oglasi ter mu odkritosrčno reče: „.Jako se čudim vašim pri¬

tožbam; prav tako je moral kralj ravnati; ali nismo vsi enaki
njegovi služabniki, ki smo dolžni delati za njegovo slavo in
državi na korist? V njegovih očeh to, da ima kateri to ali
ono službo, ni še nikakoršno zasluženje; zaslužeoje jele to, če
kdo goreče in zvesto opravlja svojo službo, bodi si ta ali ta;
torej je moral kralj enako zadovoljnost izreči vama obema, ker sta
enako zvesto opravila svoj posel, če ste tudi različni bili vajini
službi. To je moja misel o vaših pritožbah."

Kar je umni ta mož povedal svojemu prijatelju, to nas
uči tudi sveta naša vera. Vsi smo enake stvari božje, enaki
služabniki božji. Vsi smo na svetu le zato, da spolnujemo nje¬
gove zapovedi in da njega poveličujemo. Po svoji modri pre¬
vidnosti nam Bog deli službe, katere smo dolžni opravljati. Ne¬
katere ljudi stavi na najvišjo stopnjo v človeški družbi, neka¬
tere na zadnjo, prav po svojem modrem namenu, ki ga ima z
vsakim človekom. Niti stopnja niti služba nas ne povzdiguje ali
ponižuje v njegovih očeh, ampak le način, po katerem spolnu¬
jemo dolžnosti, združene z našim stanom. Ko pravični sodnik
pride in se vsede na svoj sodni stol, pred katerim bode zbrano
vse človeštvo, takrat ne bode po vrsti službe sojen niti kralj,
niti berač ali suženj, ampak po zvestobi, s kakoršno sta spol-
novala dolžnosti svojega stanu. Torej bode Jezus Kristus enako
ljubeznjivo sprejel berača, ki je popolnoma zadostil dolžnostim
svojega nizkega stanu, kakor kralja, ki je popolnoma spolnil
dolžnosti svoje visoke in častne službe.

Prav to velja o vseh stanovih. Bog ne gleda na stan,
ampak sodi le po gorečnosti, po namenu in po svetosti.

45. Pes in kača.

Indijan zapusti svojo kočo in gre na lov. Ko ga ni bilo
domd, prileze v kočo velikanska kača ter se naravnost bliža
zibeli, v kateri je spalo novorojeno dete. Brez dvoma bi bila

103

kača požrla dete, ako bi ne bil ropota zaslišal pes, ki je po
dvorišču letal sem ter tja. Ta ropot pa je prišel od tod, ker
je bila kača prevrnila zibel. Zvesti čuvaj v  prileti v kočo, za¬
pazi zmaja, se zažene nanj ter ga zadavi. Še je krvavo njegovo
žrelo, ko zasliši gospoda, vračajočega se z lova. Naglo mu na¬
proti teče, se mu nenavadno dobrika, kakor da bi mu hotel
povedati, da mu je ravnokar storil veliko ljubav. Indijana vzne¬
miri že to, da vidi svojega psa vsega okrvavljenega, še večji
nepokoj pa ga prime, ko v kočo stopivši ugleda zvrnjeno zibel.
Iz teh dveh okoliščin v hipu razsodi, da mu je pes otroka
umoril; v naglem srdu prime za puško, nategne petelina, po¬
meri in ustreli psa. Nato se bliža zibeli ter jo obrne; ali kako
se začudi, ko ugleda sinčka, kako mirno spi na tleh. Zdaj
spozna, da je napak ravnal v svoji prenagli jezi. Še bolj mu
krivico očita vest, ko ne daleč od zibeli ugleda kačo, katero je
bil pes umoril. Zdaj spozna, da mu je pes rešil sinka, ali
prepozno je, zakaj pes leži v svoji krvi. Indijan se ni mogel
zdržati, da bi se ne bil milo zjokal radi smrti svojega psa.

Ta prilika nas uči:

1. Nikar po videzu naglo ne sodi!  Videz je že
marsikoga prevaril. Preiskuj, preden sodiš ali delaš. Kolikrat
preudarek odkrije krivo sodbo! Prenaglica je rodila že dokaj
žalostnih posledic.

2. Jezo v začetku kroti!  Ni ga hudodelstva, da bi
ga v jezi ne storil človek. Koliko bridkega, toda prepoznega
kesanja ne bi bilo na svetu, ako ne bi bilo jeze.

46. Nemarni služabnik.

Sloveč bogatin hoče v daljnem tujem kraju na svojem
zemljišču zidati poslopje. Iz tega namena pošlje tja enega
izmed svojih služabnikov; njemu izroči natančni načrt z vsemi
merami in toliko denarja, kolikor ga je treba, da se postavi
to poslopje. Časa. do kedaj ima dovršeno biti poslopje, mu pa
ne določi natanko, ampak reče mu samo to, da ga ondi pusti
tako dolgo, da mu bode moč dodelati je.

Služabnik odrine od doma; prišedši v tujo deželo z za¬
četka popolnoma iz misli izpusti gospodovo naročilo; prehodi
neznano mu deželo, opazuje vse imenitnosti, šege in navade
ondešnjih krajev; ogleduje vsa rokodelstva, pozveduje o trgovini,
si dela znanje, z mestjani sklepa prijateljske in kupčijske zveze

104

ter se udeležuje vseh njihovih opravil in veselic. Sem ter tja
se vendar s kakšnim umetnikom pogovarja in pogaja o naro¬
čenem poslopju, tudi je zmeril in zaznamoval zidališče. Toda
to je bilo vse, kar je storil. Zdaj je bila kakova veselica, zdaj
kakovo opravilo, zdaj kakovo potovanje, zdaj kaj druzega ena¬
kega, kar ga je odvračalo od dela tako, da še pričel ni bil
zidanja, ko bi že lahko bilo dovršeno.

Sredi postopauja gospod domov pokliče svojega služab¬
nika. Ko ga gospod ugleda, bilo je prvo vprašanje, kaj je s
poslopjem ?

Lahko si misliš, dragi bralec! v kakšno zadrego je ne¬
marnega služabnika spravilo to vprašanje. Moral je spoznati,
da poslopje še ni pričeto. Da bi se pa izgovoril, pravi raz¬
lična in — kakor je menil -— jako važna opravila, ki so mu
branila pričeti zidanje; toda gospod svoje oči upre vanj, da mu
pokaže svojo nevoljo ter ga nagovori tako-le:

„Ti malopridni služabnik! Ali sem te zavoljo teh opravil
poslal tja? Kaj je meni mar za to, kar si opravljal, ako nisi
storil edinega, kar sem ti bil naročil?"

Edini izgovor nesrečnega služabnika bile so besede: „Ver¬
jemite mi, gospod! da sem v resnici imel namen, spolniti vaše
povelje, tudi sem bil že začel priprave delati za zidanje, toda
domov ste me poklicali, ko se nisem celo nič nadejal."

»Ali ti nisem bil tega povedal?" odgovori mu gospod še
z večjo nevoljo; „ako bi se bil precej lotil zidanja, kakor ti je
bila dolžnost, lahko bi bil dovršil poslopje in še bi ti bilo časa
ostajalo za druge stvari. Uklenite nemarnega in nezvestega
služabnika," pristavi srdito, „in vrzite ga v ječo!"

Bogati in mogočni gospodje Bog, služabnik, v daljno tujo
deželo poslan, pa vsakdo izmed nas. — Ko nam je Bog dal
življenje, poslal nas je na zemljo, kjer živimo daleč od nebes,
prave naše domovine. Poslopje, ki nam je izročeno, je naše
zveličanje, za to nam je skrbeti na svetu. Načrt, po katerem
imamo delati, je sveti evangelij, ki nam natanko obrisuje naše
dolžnosti. Denarji, ki so nam izročeni, da dovršimo poslopje,
so milosti, ki nam je Bog deli, kolikor jih vsakateri potrebuje.

Imeli bi precej začeti staviti poslopje; toda koliko ljudij
je na svetu, ki svojo mladost prežive v lenobi, mehkužnosti in
razveseljevanju. Nastopijo jim zrela leta, toda ž njimi pridejo
tudi opravila, ki niso v nikakoršni zvezi s poslopjem dušnega
zveličanja. Sem ter tja se nam oglase dobre želje, delamo še

105

tudi modre sklepe, toda vse ostane brez vspeha. V tem nam
mine življenje, ker nas Bog, ko se najmanj nadejamo, s svetd
pokliče pred svoj sodnji stol na odgovor o naročenih nam
opravilih. Kaj mu porečemo? 0 strašni stan! Ali mu bo¬
demo naštevali visoke službe, ki smo je imeli v državi? ali vi¬
soko učenost, ki smo je dosegli? ali lepe namere, ki smo je
imeli? ali veliko bogastvo, ki smo je zapustili svojim dedičem?
— Na vse to nam poreče Bog: Za vse to, kar si mi naštel,
meni ni mar, ker nisi rešil edine naloge, zavoljo katere sem te
postavil na svet! — Ako mu odgovorimo, da nas je smrt pre¬
hitela, ko smo ravno mislili pričeti delo svojega zveličanja, za¬
vrnil nas bode, rekoč: Ali vam nisem povedal, da bodite vedno
pripravljeni na odhod s tega sveta?

Kdor posnemaš žalostni vzgled nemarnega služabnika, bodi
si svest, da te zadene kazen, vrženemu biti v peklensko ječo.

47. Trije bolniki.

Neki dan je bil zdravnik poklican k trem bolnikom jako
različnega značaja.

Prvi je zdravniku natanko opisal svojo bolezen ter določno
odgovarjal vsemu, kar ga je vprašal zdravnik. Zdravnik pre¬
udari vsa znamenja bolnikove bolezni ter misli, da mora zdrav¬
ljenje pričeti s tem, da mu pušča.

Toda bolnik se mu ustavi, rekoč: „Puščati si nikakor

ne dam!“

Zdravnik mu na vso moč prigovarja, razlagaje, da prav
to je edino sredstvo, ako hoče, da mu pomagajo zdravila, ka¬
tera so zoper to bolezen.

Nato mu pa bolnik odgovori: „Nikakor ne maram niti

vašega puščanja, niti drugih vaših zdravil/'

„Kaj neki mislite?" odvrne mu zdravnik; „ako ne spravim
iz vas nesnage, ki je vzrok vaši bolezni, nikakor ne morete
ozdraveti."

„E. le o nesnagi mi nikar ne govorite!" odgovori bolnik.

Zdravnik mu prigovarja in prigovarja, ali vse je bilo bob
v steno, bolnik se ni dal pregovoriti. Naposled mu zdravnik
vendar še svetuje, česa se ima varovati, kaj jesti, kaj piti itd.,
ter odide. , .

Po zdravnikovem nasvetu bolniku strežniki preskrbe jed
in pijačo iz raznih zelišč. Jed mu je bila po godu, ali grenke
pijače pa nikakor noče, češ, da je prezopernega okusa. Ali
kaj se zgodi? — Bolnik kmalu umrje.

106

Drugi bolnik, katerega obišče zdravnik, ni bil popolnoma
trmast in se ni upiral vsakemu zdravnikovemu povelju. Rad
je pripustil in voljno trpel, da so mu puščali ne le enkrat,
ampak celo dvakrat; toda resno se je ustavljal in tudi ustavil
ostremu redu, katerega bi se bil imel držati po zdravnikovem
nasvetu; raznih pijač, katere so mu bile nasvetovane, se ni
branil, le zdravila nikakor ni hotel užiti nobenega. — Tudi ta
bolnik kmalu umrje.

Tretji bolnik pa, h kateremu je zdiavnik bil poklican,
tako-le nagovori zdravnika: „Vi ste spreten mož, ki umevate
svojo reč: vsega se vam izročam, kar veste in znate, to storite,
da me le ozdravite; žgite in režite, kolikor se vam potrebno
zdi, podvržem se vsemu, kar za dobro spoznate. “

Zdravnik stori, kar se mu je zdelo treba, bolnik stori vse,
kar mu je zdravnik veleval, — in kmalu ozdravi.

Ti trije bolniki so podoba trojih grešnikov, ki si v za¬
kramentu sv. pokore iščejo dušnega ozdravljenja.

Nekateri grešniki se nikakor nočejo podvreči temu, kar
jim naklada izpovednik; vse se jim zdi tako težavno in nepri¬
jetno, da nočejo vzprejeti niti naložene pokore, niti potrebnih
pomočkov, kateri bi je v prihodnje varovali greha.

Nekateri grešniki se s svojim izpovednikom pogajajo v
tem. kaj da hočejo vzprejeti, a česa da ne. Oni so zadovoljni
s tem, da jim izpovednik veleva in naklada molitev, a nikakor
jim ni po všeči, da zahteva, naj bi se odpovedali hudobnim to-
varšijam. Pobožne bukve brati, tej pokori se radi podvržejo,
ali da bi se ogibali slabih bližnjih priložnostij, tega nikakor
nočejo obečati, češ, da jim tega ni moč. Tudi se ne ustav¬
ljajo temu, da je izpovednik nekaj časa ima na poskušnji,
vendar se upro vsaki poskušnji, katera jim ni všeč, ali katera
je po njihovi misli predolga.

Nekateri grešniki se pa popolnoma udajo izvoljenemu iz¬
pove dniku ter vsako še tako ostro pokorilo radi vzprejmejo ter
se natanko vedejo po njegovem navodu.

Vsi ti troji grešniki trdijo, da imajo trdno voljo odpove¬
dati se grehu in hudobnim navadam ter poboljšati se, vsi troji
si žele dušnega zdravja; toda dosežejo ga le tretji, zakaj jasno
je, da imajo le oni resnično voljo, katera se jim izide v de¬
janje. Prvi in drugi imajo le omahljivo voljo brez dejanj, in
puhle želje po dušnem zdravju brez spokorilnih del, zato pa
tudi ostanejo in umrjejo v svojih grehih.

107

48. Zrakoplavec.

Dva človeka sta se sprehajala ter pogovarjala o vsakdanjih
stvareh in prigodkih. Kar se blizu njiju vzdigne zrakoplavec.
Eden izmed njiju na ves glas zavpjje, ugledavši balon ali zrako¬
plov, ki visoko plava po zraku. Že večkrat je slišal in bral o
takih umetnih strojih, a do sedaj ni še vid^l nobenega, torej
ga prešine veliko veselje ob tej prikazni. Čudno se mu zdi, da
se njegov tovariš, kateremu je bilo Tomaž ime, ne zmeni
zanjo; zato ga popraša, kako je to, da njega kar nič ne zanima
ta stvar.

Na to vprašanje se Tomaž ozira in ozira, pa nič ne za¬
pazi v zraku, bil je namreč jako kratkega pogleda. Ker le ni¬
česar ne ugleda, reče tovarišu: „Menda se motiš, ko praviš,

da vidiš zrakoplavca; v najinem obzoru ga ni.“

„Ne motim se ne,“ odgovori mu tovariš. „saj dobro vi¬
dim balon in čolnič, ki mu je priklenjen; vidim še celo člo¬
veka, ki vodi ta stroj. “

„Tega ti nikakor ne verjamem."

„čudno se mi zdi, dragi Tomaž, zakaj mi ne verjameš?"

„Ne verjamem ti zato, ker ne vidim niti balona, niti čol¬
niča, o katerih govoriš."

„Tak vzrok meni nič ne velja."

„Meni pa vse, saj imam oči. ki mi jih je stvarnik dal
menda zato, da vidim, kar je vidno. Zrakoplavec je brez
dvoma vidna stvar; gotovo bi ga torej videl, da je res v zraku.
Toda naj gledam sem. naj gledam tja, nikjer ga ne vidim;
prepričan sem torej, da ga ni.“

„Tako sklepati ne gre, dragi Tomaž! Ko bi bil ti rekel:
Bog mi je oči dal zato, da vidim vidne stvari, ne zavračal bi
te; ali nikakor ti ne morem potrditi izreka: Bog mi je oči dal
zato, da vidim vse vidne stvari; ali ne veš, da oni, kdor je
kratkega pogleda, ne vidi marsičesa, kar dobro vidijo vsi, ki
imajo dobre oči. Zate, ki imaš slab pogled, je nevidno mar¬
sikaj, kar je vidno meni in drugim, ki imajo dober pogled.
Prav tako ti zrakoplavca ne vidiš zato ne, ker plava v višini,
kamor ne sezajo tvoje slabe oči; zato pa verjemi meni, ki
imam bistrejše oči od tebe. ko ti pravim, da vidim zrakoplavca."

Med tem, ko se Tomaž prepira s svojim tovarišem, zbere
se okoli njiju mnogo ljudi], moških in ženskih. Ko ti zvedo,
o čem se prepirata, potegnejo vsi s Tomaževim tovarišem, rekoč,
da vsi zrakoplavca prav dobro vidijo plavati v zraku.

108

Ali Tomaž se jim nikakor ni dal preveriti; trdno se je
držal tega, kar mu je narekoval njegov um; naposled stori
konec vsemu besedovanju, rekoč: „Vsi se motite, ali pa hočete
mene omotiti; ko bi zrakoplavec bil v zraku, tudi jaz bi ga
videl, saj imam oči; jaz ga pa le ne vidim, torej ga ni.“

Ljubi bralec! kaj praviš o Tomaževem besedovanju in
modrovanju? Glej, prav tako dandanašnji marsikateri izmed
tako imenovanih modrijanov modruje o skrivnostih naše svete
vere ter meni, da je pravi modrijan, češ, da vse ume. Vprašaj
ga, zakaj ne veruje skrivnostij naše vere, in kakor kratkovidni
Tomaž ti bode odgovoril, rekoč: „Skrivnostij ne verujem zato,
ker jih ne umejem. Um in pamet sta mi dana, da me raz¬
svetljujeta in vodita. Pri tej luči je treba ogledovati vse; vse,
česar nam ne razodene ta luč, je zmota in izmišljija. Ta luč
nam pa ne razodene skrivnostij naše vere, torej so te skriv¬
nosti le puhla domišljija."

Kaj odgovoriš takemu modrovanju? Prav tako, kakor je
tovariš v naši priliki odgovoril Tomažu: „Tvoj um ti krščan¬

skih skrivnostij ne odgrne zato, ker so tako visoke, da jih ne
more doseči in umeti tvoj um; zaradi tega pa niso nič manj
resnica; veruj Bogu, kajti on, ki biva v nedosežni svetlobi,
ti jih razodeva." — Našemu umu, ki je duši oko, se prav tako
godi, kakor našim telesnim očem. Da Tomaž v naši priliki ni
videl zrakoplavca, to se ti kar nič čudno ne zdi, zakaj misliš
si: njegove slabe oči niso tako daleč segale. Ali mar on, kdor
ima najbistrejši in najostrejši pogled, vidi vse vidne stvari?
Prav tako mi bodeš rad verjel, če ti porečem: odrastel človek
umeva marsikaj, česar ne umeva otrok; tudi se ti bode zdelo
verjetno, ako pravim: zemljemerec razume marsikatero stvar,
katera se njemu, ki se ni učil višjega računstva, celo nevero-
jetna^ zdi, dasi je prav bistra glava v drugih rečeh. Tudi mi
bodeš pritrdil, da bister um več ume, nego slab, in da so na
svetu ljudje jako različnega uoia. Naj si bode pa človeški um
še tako bister, človeški je vendar le; vse človeško v pa ima svoj
konec in svoje meje, čez katere ne more seči. če je tedaj
kakšna resnica onkraj meje, kamor človeški um ne more seči,
očividno je, da je ne more umeti, kakor tudi naše oči ne mo¬
rejo videti stvarij, ki so zunaj našega obzorja. Tacih resnic,
ki presegajo um in pamet človeško, je pa mnogo, in to so
skrivnosti naše vere, skrivnosti, ki se dotikajo neskončnega in
neizmernega božjega bitja. Te skrivnosti visoko presegajo naš

109

slabi um, vendar pa moramo njemu, ki nam jih je razodel,
tako trdno verovati, kakor človek kratkega pogleda na besedo
verjame njim, ki imajo ostre oči, ako mu pripovedujejo, da vi¬
dijo stvari, katerih on ne vidi.

49. Puščavnikove sanje.

Bil je puščavnik, ki je vsaki večer, preden je zaspal, pre¬
mišljal posebno sodbo,  katera čaka vsake duše, precej po¬
tem, ko se je ločila s tega sveta. Neki večer je posebno glo¬
boko premišljeval besede sv. Pavla do Galačanov: „vsak at eri
bo uosil svoje breme",  ko se bode prikazal pred najvišjim
sodnikom. — Jako so ga pretresle tudi besede, v bukvah pre¬
govorov zapisane, da „vsa naša dejanja bodo tehtana na teht¬
nici Gospodovi“. Premišljevanje njegovo je bilo tako živo, da
se mu v spanju delajo podobe o premišljevanih stvareh, ter mu
napravijo čudne sanje:

Zdelo se mu je, da je prestavljen v kraj, kjer se vsa¬
kemu človeku precej po smrti bere njegova sodba. Jezus Kri¬
stus je sedel na sodnem stolu, poleg njega pa je stal angelj s
tehtnieo. Vsakateri, ki je zapustil ta svet, se je pred to strašno
sodbo prikazal z dvema culama, v eni so bila njegova dobra
dela, v eni pa njegovi grehi. Angelj je culi sprejemal ter ji
tehtal tako, da je eno culo vlagal v desno, eno pa v levo to-
rilce. Kedar je cula z dobrimi deli vzdignila culo z grehi, iz¬
govoril je Jezus pomiloščenje, pogubljenje pa, kedar je cula z
grehi bila težja od cule z dobrimi deli. Dolgo so bili na vrsti
taki, ki so prinesli jako različni culi; cula v levem torilcu je
bila vselej tržja od cule v desnem. — Groza in strah obhajata
našega puščavnika, slišavšega, da iz ust Jezusovih vedno grmi
pogubilna sodba, in videvšega, da se vsi sojenci pogrezujejo
v pekel.

Kar na vrsto pride žena, katera ga nekoliko utolaži; zakaj
njena večja cula je imela napis: dobra dela,  napisan z ve¬
likimi in debelimi črkami. Veliko veselje obide puščavnika,
ker je menil, da bode vendar enkrat priča neizrekljive sreče
svojega bližnjega. Toda kako osupne, ko vidi, da mala cula
kvišku vzdigne veliko in ko sliši, da Jezus tudi nad to ženo
izreče pogubljenje. Angelj zapazi puščavnikovo strmenje ter
mu migne, naj stopi bliže. Puščavnik uboga in angelj mu raz¬
veže veliko culo dobrih del te žene. Bilo je v nji mnogo malih
culic z napisi: „molitve, premišljevanja, izpovedi, obhajila, mi¬
loščina, obiskovanje jetnikov in bolnikov, darila cerkvam, pri-

110

dige, procesije, božja pota, zatajevanja 14  in še več takih dejanj.
Puščavnik se sedaj še bolj čudi, da tako malo tehta toliko
dobrih del. Na to mu angelj veli razvezati male te culice po
samem. Puščavnik to stori, in glej, vse culice bile so prazne.
Puščavnik ostrmi, ne vedoč, kaj bi mislil, in osupnjen milo
pogleduje angelja.

Nato angelj povzame besedo, puščavniku rekoč: „Po-

znam ti na obrazu, da bi rad kaj več zvedel o tej žalostni pri¬
kazni. To ti je odgovor: „Vsa dobra dela, katerih napise si

bral, bila so dela le na videz, zakaj namen in podlaga vseh
bila je prevzetnost, ljudska hvala, dobičkarija, hinavščina, ali
kaj enacega. Vse, kar ne izvira iz ljubezni do Boga, nič ne
velja v božjih očeh. Spominjaj se psalma, v katerem stoji za¬
pisano, da so ljudje, kateri zaspe misleči, da so bogati, vzbude
se pa s praznimi rokami. Zdaj si videl, kako se spolnujejo te
besede. Ta žena je mislila, da je bogata dobrih del; v tej
domišljavi je umrla; ko se je vzbudila, spoznala je, da je brez
zaslužnih dobrih del.“

Puščavnik se vzbudi. Premišljevaje svoje sanje, ki so
mu bile vedno živo pred očmi, spozna resnico, da je prazno,
puhlo in pred Bogom brez zasluženja vsako delo, vsako dejanje,
katero se opravlja zgolj iz posvetnega namena.

50. Bedasta družina.

V nekem mestu je živela jako čudna družina. Karkoli je
njih kateri storil, bilo je neumno in kazalo budalost

Oče je prav mlad umrl zaradi svoje neumnosti. — Grede
na kmete prav na robu globokega brezdna zagleda drevo, polno
sadja, katero je prav rad jedel Da bi ustregel svoji slasti,
sklene zlezti na drevo, če tudi vidi, da je sila nevarno. Naj¬
prej skuša priti do drevesa. To ni bilo le težavno, ampak tudi
nevarno, zakaj bilo mu je po vseh štirih počasi spuščati se po
polžki strmini navzdol; vendar srečno dospe do drevesa. Toda
to ni bila edina nevarnost; večja mu je pretila na drevesu; bilo
je namreč nagnjeno tako, da se je vrh razprostiral nad straš¬
nim brezdnom. Z rokama in nogama si pomagaj e srečno spleza
na drevo, kateremu se vsede na krhke drobne veje, ki se vsaki
trenutek lahko zlomijo ali odkrhnejo pod njim.

Mimogredoči ljudje, videči nevarnost, ga prosijo ter mu
prigovarjajo, naj bi šel z drevesa kar najprej more. On pa se
jim ne dš pregovoriti, ampak norčevaje se še zasmehuje njihov

111

strah, rekoč: „Kedar se mi bode zljubilo, tedaj pojdem z dre¬
vesa prav tako lahko, kakor sem splezal nanje."

Brez skrbi in strahu uživa okusno sadje, — kar se odkrhne
veja, na kateri je sedel; mož pade strašnemu brezdnu na dno,
od koder ga ni bilo več na dan.

Zena tega bedastega moža je svoje življenje končala še
neumnejše in žalostneje. Poznala je gotovo zdravilo za najnevar-
niše rane; vedela je, da se je s tem zdravilom ozdravilo mnogo
oseb, smrtno ranjenih; mislila je, da to zdravilo gotovo pomaga,
ako se prav rabi, dasi dela silne bolečine.

Kaj stori? Zabode se ter pošlje po zdravnika, da pri
njej poskusi to zdravilo. Zdravnik pride, toda nesrečna neum¬
nica je ravno izdihnila dušo, ko zdravnik stopi v izbo.

Otroci niso bili umnejši od svojih roditeljev. Vsako nji¬
hovo delo je bilo bedasto. Da ne utrudim svojih bralcev, zato
hočem omeniti le nekaterih njihovih dejanj.

Najstarejši sin je bil po svojem očetu podedoval prav
lepo poslopje v najprijetnejšem kraju, ki se da misliti. Cist
zrak, krasne cvetlice, sadni vrti, različni razgledi, senčnata še-
tališča, bistri studenci, žvrgoleče ptice in prijazni sosedje —
vse to ga je vabilo, da bi se bil preselil v to poslopje, kjer bi
bil lahko presrečno živel s svojim velikim premoženjem. Toda
namesto tega izvolil si je mladi prismojenec revno, nizko, tesno
in temno bajtico sredi gozda; tam so mu delali družbo mrčesi,
ki so ga trpinčili, strupena golazen in divja tuleča zverjad.

Drugi si je bil še večji bedak. — Kralj iste dežele je bil
razpisal nov davek. Dobro vedoč, da ima kralj moč in oblast,
vzeti mu vse premoženje ter zapreti ga v ječo, se vendar javno
izreče, da nikdar ne bode plačal tega davka. Toda to še ni
bilo zadosti; on se še celo predrzne ter pri belem dnevu očitno
potrga nabite kraljeve ukaze in namesto njih nabije zasramo-
valne liste zoper svojega kralja. Gosposka, kateri je bila znana
njegova bedarija, ga sicer ne kaznuje tako, kakor bi ga bila
imela pravico, vendar pa da povelje, zapreti ga in v ječi pu¬
stiti, dokler se ne spameti.

Tretji brat je posnemal budalost svojih dveh bratov. —
Namenil se je v službo stopiti pri kakšnem velikem gospodu.

Blizu mesta bila sta dva bogata plemenitaša.

Prvi je bil blagodušen, radodaren, priljuden, pohleven in
krotak. S služabniki je ravnal kakor s svojimi prijatelji. Bil
jim je hvaležen za vsako postrežbo, tako, da je mislil, da so
služabniki več storili, nego svojo dolžnost; za postrežbo jim je
ušteval še celo ista dela, ki jih niso storili, ampak le želeli sto-

112

riti. Pravo veselje mu je bilo, osrečiti vse, ki so bili okoli
njega. Bil je pa tudi njegov grad dom rajske zadovoljnosti.
Od vseh stranij mu je donela zahvala, vse ga je blažilo.

Drugi plemenitaš pa je bil trinog svojim podložnikom.
Nakladal jim je težka dela; najmanjši pregrešek je kaznoval s
prenapeto ostrostjo; nikdar ni izpregovoril prijazne besede, ni¬
komur ni dal prijaznega očesa; zato se je pa tudi vse jokalo
okoli njega, vse ga je klelo in rotilo.

Ljubi bralec! ako bi tebi bilo na voljo dano, pri teh dveh
grajščakih voliti si službo, katero bi si izvolil? — Glej, naš
bedak si jo je izvolil pri trinogu!

Četrti brat je bil po svojem očetu podedoval grajščino,
jako zapuščeno. Na vso moč se je trudil, da bi jo spravil na
boljši stan. Njegov trud je imel dober vspeh. Veselje je bilo
gledati njegovo polje, travnike in vrte. Radosti se mu je smi-
jalo srce, ko jeseni gleda polne svoje žitnice in natlačene sked¬
nje in pode.

Toda kaj mu pride na misel? Zaželel je, videti umetalni
ogenj na svojem dvorišču. Naroči si ga in dela priprave. Dru¬
žina mu pred oči stavi nevarnost, zakaj vsa poslopja so imela
slamnate strehe. Vse pregovarjanje ni nič pomagalo. Kar si je
vtepel v glavo, to je tudi zvršil. — Zažge se prva raketa, iskre
švignejo na vse strani. Družina strepetne; sila malo je manj¬
kalo, da iskre niso doletele strehe. Družina še enkrat stopi
pred svojega gospoda, milo proseč, naj bi vendar odjenjal. Toda
vse zastonj. — Zapah se druga raketa, prva iskra švigne v
slamnato streho, slama se vname, požene plamen in v malo
trenutkih bili so v ognju vsi skednji, vse kašče; — vsa po¬
slopja s pridelki vred so pepel — grajščak pa berač!

Sestra ni bila umnejša od svojih štirih bratov. — S po¬
dedovanim premoženjem si je kupila njivo. Kmalu potem zve
od zanesljive strani, da je zaklad zakopan na tem njenem po¬
sestvu. Naznani se jej še celo mesto, kjer tiči zaklad; reklo
se ji je: „Le marljivo koplji, in našla ga boš; ta zaklad, ki ti
ne more oditi, ako ne prenehaš od svojega truda, je tolikošen,
da te preskrbi za vse tvoje življenje."

Pameten človek bi se bil urno poprijel dela, ona pa je
odlašala od dne do dne; nekaj se jej ni ljubilo delati, nekaj pa
se je bala velikih troškov. Neki dan pride k njej sosed, ki je
bil zvedel o tem zakladu, ter jo vpraša, ali mu ne bi hotela
prodati te njive, da bi ž njo lepo obrobil svoje posestvo. Da
bi jo naklonil, prodati mu njivo, segne v žep ter ji pokaže

113

zlate, ki so. se kaj lepo zalesketali v solncu. Lesketanje dra-
zega zlata jo tako preslepi, da privoli v kupčijo.

Pogodila se je za visoko kupilo, katero se jej je tudi
precej izplačalo in to v samih zlatih. Zdelo se jej je, da je
drago prodala svojo njivo, v resnici pa je bilo to kupilo zelo
majhno v primeri z zakladom, katerega je z njivo vred prodala;
zakaj ko je začela izdajati cekine, ni jih hotel vzeti nikdo za
plačilo, češ, da so le pozlačeni bakreni denarji. Tega se zdaj
tudi sama kmalu prepriča, toda bilo je prepozno; sleparski
kupec je bil kdaj že ne vedi ga kam pobegnil z zakladom, ki
ga je bil izkopal na prejšnji njeni njivi.

Kdo ne bi miloval popisane bedaste družine! In vendar
koliko takih in še večjih bedakov živi med nami! Morda si
med njimi tudi ti, ljubi bralec ? Zakaj kdor stori smrtni greh,
je bedak vseh bedakov. Da se prepričaš o resnici tega izreka,
pomisli to-le:

Ali ni bedast tisti človek, kateri se noč in dan trudi za
kratko in naglo minljivo pregrešno veselje, za prepovedano jed
in pijačo, ki mu postelj postilja v peklenskem breznu? — Ali
ni bedak on, ki rajši trdosrčnemu satanu služi, nego ljubemu
Bogu? — Ali ni bedak vseh bedakov človek, —prah in pepel,
— kateri se v svoji prevzetnosti očitno ustavlja Gospodu vse¬
mogočnemu; človek, kateri z nogami tepta božje zapovedi;
človek, kateri Boga preklinja? •— Ali ni bedak on, kdor se
trudi le za isti kraj, kjer bede večni jok in stok in škripanje z
zobmi, dočim bi si z manjšim trudom lahko zaslužil nebesa, v
katerih ga čaka neskončno veselje? — Ali ni bedak on, kdor
za minljivo premoženje tega sveta proda večno bogastvo? —•
Ali ni bedak on, kdor si dušo smrtno rani z grehom, misleč,
da si jo bode pozneje ozdravil z resnično pokoro, ne vedoč, da
mu smrt lahko prestriže pot, preden se spokori ? — Ali ni bedak
on, kdor si s smrtnim grehom pokonča zaklad vseh dobrih del,
katera si je nabiral leto na leto?

Ljubi bralec! vse te bedarije so združene v enem samem
smrtnem grehu. Ali ni torej smrtni greh bedarija vseh be¬
darij, in grešnik bedak vseh bedakov!

51. Dva popotnika.

Tik brežin francoske reke Soare vodi cesta, po kateri peš
potujeta dva prijatelja, Previden in Vihrav  po imenu.

Prilike. ^

114

Previden skrbno hodi vedno sredi ceste, Vihrav pa se baha s
tem, da koraka kraj ceste ob strmi brežini. Previden opomni
Vihrava nevarnosti, kateri se izpostavlja.

Vihrav pa mu odgovori: „Nič ne skrbi; dokler se, kakor
do zdaj, držim roba, ni se mi nič bati.“

„To ti potrjujem,“ zavrne ga Previden, „toda ali si si
gotov, da jo bodeš tako tudi korakal do konca? Le enkrat
stopi napak, naj le enkrat potegne hud vihar, naj se ti uderejo
tla pod nogami, le enkrat se ozri v stran, le za trenutek se
spozabi, pa si v vodi, v kateri utoneš. Jaz, ki hodim sredi
ceste, pa nisem v nikakoršni nevarnosti. Naj se mi pripeti,
karkoli hoče, če tudi padem, padem le na trda tla; s tal se
spet poberem, pospešim svoje korake in kmalu dohitim, kar
sem zamudil z malo nezgodo. “

Previdnovo svarjenje ni imelo nikakoršnega vspeha; pre¬
drzni Vihrav še celo zasmehuje njegovo skrb in koraka še bolj
ob kraju, kakor pravi, popolnoma v svesti, da hodi prav varno.

Se ni prav izgovoril zadnje besede, kar puška poči za na¬
šima popotnikoma. V tem hipu se oba obrneta in ozreta nazaj;
toda Vihrav izgubi ravnotežje, pade, taklja se ob bregu v vodo
in žalostno utone, ker ni bilo nikogar, da bi mu bil mogel po¬
magati iz globoke vode. Previden, vsled žalostne smrti svojega
prijatelja oplašen, nadaljuje svojo pot tako pametno, kakor jo
je bil nastopil, in srečno dospe tja, kamor je bil namenjen.

Vihrav, ki je tako neskrbno korakal kraj brega globoke
vode, je podoba onih kristijanov, kateri trdovratno žive v malih
grehih. Ti so takorekoč vedno ob robu smrtnih grehov. Ako
jih svariš ter jim popisuješ nevarnost, v smrtne grehe zabresti,
odgovore ti, da se tega ni bati, dokler ostanejo v mejah malih
grehov, češ, da vsi mali grehi ne store enega smrtnega greha.
To je sicer res; toda kdo jim je porok, da ne prestopijo ozke
meje, katera male grehe loči od smrtnih ? Ali jim mar to po¬
roštvo daje njihova slepa predrznost? Le en pogled, le ena
beseda, le ena misel, le ena želja je zadosti, da se prestopi ta
meja. V nekaterih rečeh je to, kar mali greh loči od smrt¬
nega, taka malenkost, da človek, ki je navajen malega greha,
skoro ne more drugače, da privoli tudi v smrtni greh. In če
ga smrt zasači v tem stanu, pogubljen je vekomaj, kakor je
naš popotnik Vihrav utonil v vodi, v katero ga je pahnila nje¬
gova predrznost.

Ali ni mnogo varniše, smrtnega greha varovati se s tem,

115

da se ogibljemo malih grehov? Ta nauk si povzemimo iz
vzgleda našega potnika Previdna, ki se vodi ni bližal zato, da
ne bi vanjo padel.

Kristijan, ki se še tako skrbno varuje vsakega greha, se
sicer tudi lahko pregreši; ali ti njegovi pregreški izvirajo iz
človeške slabosti in nimajo žalostnih nasledkov, ker je kmalu
zopet popravi; oni še celo množijo njegovo skrb in gorečnost.

Pameten popotnik hidi sredi ceste; lahko se sicer spo¬
takne in pade, ali če tudi velikrat pade, v vodo se vendar ne
zvrne in ne utone v njej, ker je daleč od nje; takoj zopet
vstane in hodi potem tolikanj previdniše in gorečniše. Posne¬
majva ga, ljubi bralec!

52 .  Pokneženi kmet.

Nekega dne najde neki knez pijanega kmeta, ki je trdno
speč ležal ob cesti. Velel ga je vzdigniti in vsega zaspanega
nesti v eno najlepših sob svojega poslopja. Ondi mu slečejo
uborna oblačila, oblečejo ga v tanko srajco ter polože na krasno
in mehko posteljo.

Lahko si mislimo, kako se je začudil kmet, ko se je vzbudil.

Najprej dvomi, ali je vzbujen, ali še spi; mane si oči,
tiplje se, jame govoriti in komaj se zave, da je on. Kako se
pa še le čudi, ko najimenitnejši dvorniki in knez sam, češ, da
so njegovi služabniki, pridejo k njemu ter ga prosijo, naj jim
naznani svoja povelja. Od začetka ni vedel, kaj bi jim odgo¬
voril in ali bi sprejel njihovo postrežbo, ali ne. Ko pa vidi,
da mu kot svojemu knezu skazujejo spoštovanje, domišlja si,
da bi morda vendar le bil njihov knez. Ne da bi natanko
preudarjal, jame se vesti kot knez kakor je vedel in znal. Dal
se jim je krasno obleči, udeleževal se veselic in zabav, ki so
mu jih prav po njegovem vkusu napravljali, in veselil se spo¬
štovanja in pokorščine, katero so mu skazovali; s kratka go¬
dilo se mu je, kakor pravemu knezu-vladarju.

Bilo mu je to življenje jako prijetno in kaj lahko bi se
ga bil privadil; toda kmalu se premeni prizor. Bila mu je na¬
pravljena bogata večerja, točaj je na mizo nosil najboljšo kap¬
ljico, ki jo je hranila knežja klet; kmalu po sečerji sladko
zaspi; pravi knez pa ukaže svojim služabnikom, da dozdevnega
kneza oblečejo v njegova prejšnja kmečka oblačila ter ga neso
tja, kjer so ga bili našli pijanega.

Solnce je že visoko stalo na nebu, ko se vzbudi. Ko
odpre oči, ozira se okrog ter ogleduje samega sebe. Kakšna

8 *

116

prememba! Uganka mu je, katere ne more rešiti; v spomin
si kliče vesele in srečne pretekle dni ter svoj sedanji stan pri¬
merja prejšnjemu; kako se mu križajo misli! Dozdeva se mu
sicer, da je bil knez, vendar pa dobro ve, da je prost kmet.
Ko dalje natanko premišljuje, pride do prepričanja, da so bile
to le sladke sanje o kneževstvu, in da se ni bil ganil s kraja,
kjer je bil vpijaujen zaspal.

Ali se ne bode tudi najdaljše in najslavnejše vladovanje
najmogočnejšim vladarjem tega sveta zdelo le sladke sanje, ko
se prikažejo pred sodnim stolom božjim?

Prav tako se bode godilo nam vsem, ki na tem svetu
tako skrbno iščemo časti, bogastva in veselja. Ce se nam tudi
posreči, vse to doseči, če nam življenje teče v samem veselju,
kaj nam ostane od vsega tega, ko se vzbudimo na onem svetu?
Druzega nič, kakor prazen spomin, podoben prijetnim sanjam,
ki smo je imeli v sladkem spanju. Kako nespameten je torej
on, kdor svoje srce navezuje na minljive in ničemurne stvari!

53. Siromak, ki si je sam kriv svoje
revščine.

Bil je človek, ki je živel v največji revščini. Hodil je od
vrat do vrat ter miloščine prosil pri svojib someščanih. Tisoč
in tisočkrat poprosi, preden prejme kakšen darek. Od rane
zore do trdnega mraka leta po mestu od hiše do hiše in se
trudi, in vendar si komaj toliko nabere, da si ohrani življenje.

Nekdo, ki ga je ganila siromakova revščina, pokliče ga v
svojo hišo ter mu reče: „Jaz poznam jako bogatega in prav
tako tudi radodarnega gospoda, ki nobenega siromaka spred
sebe ne pusti brez zdatne podpore. Tega poišči, razodeni mu
svoje uboštvo, prosi ga miloščine in bodi prepričan, d.i te lepo
sprejme in ti pomore, da boš zložno živel. Kar ti svetujem,
tega so priče vsi siromaki, ki so se bili k njemu zatekli . 11

Kdo bi mogel dvomiti, da naš berač precej popraša, kako
je ime temu dobrotniku in kje stanuje, da potem precej k
njemu poteče in ga poprosi milega daru, kakor se mu je bilo
svetovalo. Toda vsega tega ni storil nič, ampak rajši je z
velikim trudom po mestu nabiral belič za beličem, kakor da bi
se bil obrnil do blagodušnega moža, kateri bi bil z enim da¬
rom konec storil njegovemu siromaštvu.

117

Koga izmed mojih bralcev ne spreleti pravična nevolja
nad tem siromakom? Kdo ne bi sam pri sebi mislil: Prav se
godi temu revežu, nič boljšega ni vreden!

Prav tako nevoljen bodi, ljubi bralec! ti sam nad seboj,
kajti omenjeni berač je prav tvoja podoba.

Ali ne beračiš tudi ti, ko od tega svetd zahtevaš blagor,
veselje in sladnost, kar ti pa svet ne more dati in če ti jih
tudi da, nikdar ne morejo nasititi tvojega srca, stvarjenega
edino za Boga? Tako nespametno beračiš, dasi tudi dobro
veš, da ti neskončno bogati, milostivi in usmiljeni Bog lahko
ob enem da vse prave dobrine, ki popolnoma za vselej na¬
sitijo vse tvoje želje.

54:. Nehvaležnež.

Strašen vihar je na morju. Ladija, ki se je dolgo borila
s silovitimi valovi, vendar srečno prijadra pred luko (ladijo-
stajo). Bavno je bila na tem, da bi bila vsaki nevarnosti odšla
ter splavala v varno zavetje, kar vanjo bruhne val ter jo zdrobi.
Bilo je na bregu mnogo meščanov, ki so gledali strašni bor
omenjene ladije z razdraženim morjem. Nevarnost, v kateri je
bilo življenje mnogo ljudij, ki so bili na zdrobljeni ladiji, gane
bogatega meščana tako, da ne misleč na nevarnost, v katero
izpostavi svoje življenje, v tem hipu stopi v čoln in na pomoč
hiti nesrečnim ljudem. Krščanska ljubezen mu krepi moč. da
se pogumno vojskuje z ljutimi penečimi valovi, ki so grozili v
vsakem hipu zagrniti in pogoltniti tudi njega.

S silnim trudom srečno dospe na mesto, kjer se je bila
razdrobila ladija. Bliža se človeku, ki so ga valovi kakor slam¬
nato bilko premetavali sem ter tja; kljubu morski sili ga vendar
zgrabi in potegne v čolnič! Bad bi bil to ljubav skazal vsem
ali vsaj mnogim ponesrečencem, ki so plavali po morju, toda
vzdigne se še večji vihar ter mu nikakor ne da dovršiti bla¬
gega namena. Da njega in tega, ki ga je že imel v člolnu, ne
zagrnejo valovi, moral se je vrniti v luko, vse druge utopljence
pa prepustiti žalostni osodi.

Z neizrečenim veseljem in občudovanjem sprejme mno¬
žica ob bregu stoječa blagega, pogumnega in velikodušnega
someščana, za čegar življenje se je tresla toliko časa. — Vrh
tega, da je življenje rešil ponesrečencu, preskrbel ga je z vsem,
česar je potreboval, in povrnil mu vso škodo, katero mu je na¬
pravila ta nezgoda.

118

Kako se je pa neki rešenec obnašal do tolikega svojega
dobrotnika? Nikdo izmed bralcev ne bode dvojil, da je nepre-
nehauo in navdušeno hvalil in slavil blagodušnost njegovo in
da mu je srce tako kipelo, da ni mogel najti besed, s kate¬
rimi bi bil izrekel svojo hvaležnost do rešitelja. Toda motiš
se, kdor tako misliš. Ni mu bil celo nič hvaležen, temveč še
celo predrznil se je, očitati mu krivico, da ni rešil tudi nje¬
govih tovarišev. To očitanje pri neki priliki sliši eden tistih
meščanov, ki so na morskem bregu gledali, s koliko nevarnostjo
svojega življenja ga je rešil, in ni mogel zdržati se, da mu ne
bi bil ves nevoljen odgovoril rekoč: „Grdi nehvaležnež! Ali

morda to, da so poginili tvoji tovariši, zmanjšuje tvojo dolžnost
do njega, ki ti je rešil življenje? Žalovati sicer smeš zaradi
žalostnega pogina svojih tovarišev; toda prav njih nesreča mora
biti eden nagib več, da tolikanj živejše čutiš svojo srečo in da
si tolikanj hvaležnejši do njega, ki ti je ohranil življenje!“

Ta prilika bodi pouk njim, ki se v svoji krivi modrosti
spotikajo, da Bog toliko ljudij pusti tavati v temi nevere in
slepih krivover. Kdor se spotika nad premodro previdnostjo
božjo, temu tudi mi odgovorimo, rekoč: „Nehvaležnež! Ali se
morda tebi spodobi, Gospoda nebes in zemlje soditi, ga na od¬
govor klicati in popraševati po namenih njegovih dejanj ? Ali
mu nisi velikoveč dolžan, hvaležen biti zato, da je tebi pred
mnogo drugimi skazal to prednost, da si rojen od katoliških
starišev in prerojen v svetem krstu? Kolikor več jih je, ki
niso dosegli te sreče, toliko večja je milost božja, da je tebi
došla ta sreča, in toliko hvaležniši bi imel biti do Boga. To
bodi tvoja skrb, vsako drugo prepusti njemu, ki je neskončno
moder. “

55. Presrečni dedič.

Mlad kmetovalec, mož bistrega uma a tudi častilakomen,
zapusti svojo vas in v glavnem mestu išče svoje sreče. Res
koj v začetku najde dobro službo; pridnost in marljivost mu
naklonite tako plačo, da si je nabral veliko premoženje. Mirno
je užival srečo, ki je bila sad njegovega truda. Kar mu ne¬
varna bolezen napove, da bode treba ločiti se. Zato naredi
oporoko (testament), v kateri za glavnega dediča svojega bo¬
gastva postavi stričnika, najbližjega sorodovinca, ki je prav
ubožno živel. Za izvrševalca te oporoke je izvolil moža, čegar
poštenost mu je bila dobro znana.

119

Bogatin umrje; izvrševalec njegove oporoke se kmalu po
njegovi smrti napoti v vas, v kateri je živel glavni dedič, ter
poprašuje po njem. Sosedje mu odgovore, da v bližnjem mestu
biva v ječi, ker ni mogel plačati davkov. Izvrševalec jo mahne
v mesto, kjer v revnem stanu najde dediča svojega prijatelja.
Ne omenivši, zakaj ga je prišel obiskat, mu le naznani, da je
prišel rešit ga iz ječe. In res zdajci plača njegov dolg in ga
pelje iz ječe.

Revež ni vedel, kako bi se mu zahvalil za to dobroto.
Dozdevni dobrotnik pa mu reče: „To še ni vse, še kaj več ti
hočem storiti, ako greš z menoj."

Kdo rajši kakor ubogi kmetič se vsede v kočijo, ki mu
je na ponudbo in ga z dobrotnikom vred pelje v Pariz. Ondi
mu najprej kupi lepo obleko, potem pa ga pelje v krasno po¬
slopje, izkaže mu vse sobe in dvorane, mnogovrstno dragoceno
pohišje, naposled mu odpre zaboje, zlata in srebra polne, ter
izročivši mu vse ključe reče: „Glej, vse to je tvoje.“ —

Naj mi kdo popiše, če more, čutila tega kmetiča! Krasno
poslopje namesto ječe, neizmerno bogastvo namesto silne rev¬
ščine! Kako čudna prememba! Kako veselje je pač čutilo
njegovo srce!

In vendar je to le slaba podoba tega, kar bodemo čutili
mi, ako bomo tako srečni, da zapustivši ta svet pridemo v ne¬
besa. Kaj je neki vsa lepota in krasota tega sveta v primeri
z bivališčem v nebesih, kjer se Bog v vsem blesku svojega
veličanstva kaže in daje gledati z obličja v obličje zvestim svo¬
jim služabnikom, katerim je prav to največje in dostojno pla¬
čilo. Da, med najostudnejšo ječo in med poslopjem, napol¬
njenim z vso lepoto in krasoto, ki jo premore ta svet, je
mnogo manjši razloček, kakor med takim poslopjem in med
zveličavnim krajem, ki je pripravljen izvoljencem božjim. Kako
nam bode pri srcu takrat, ko bodemo sprevedeni v sveta ne¬
besa in nam Gospod, sama in čista dobrota, poreče: „Vse to
je vaše; uživajte je vekomaj!"

56. Nespameten odgovor.

Bilo je mesto, polno razbojnikov. Ni ga bilo dneva, da
se ne bi bilo slišalo o ropu ali umoru. Meščanje so se tresli
strahu; skrbel je vsakateri, da se je zavaroval, kar se je mogel,
le samo eden človek ne. Ta se kar nič ni bal teh strašnih
novic, ampak še nalašč je hišna vrata puščal noč in dan odprta.

Sosed, ki je to zapazil in mislil, da se to godi iz pozab-

120

ljivosti, ga opomni, da naj pazi, da se vrata zapirajo. Ali kaj
mu odgovori? Reče mu: »Motite se, ako menite, da tega
sam ne vem.“

„Kaj neki mislite?" vpraša ga sosed. „Ali ne veste, da
je mesto polno razbojnikov, ki vsako noč kradejo in more?"

»Tudi to mi je znano/'

»Kako ste pa vendar tako predrzni, da v nevarnost sta¬
vite svoje premoženje in celo življenje?"

„Jaz se nadejam, da k meni ne pridejo."

„Na kaj pa opirate to svojo nado?"

»Na to, ker ne vem, zakaj bi se spravili ravno na mojo
hišo, saj šteje naše mesto nad 10.000 hiš."

»Vsaki izmed teh, ki so bili okradeni ali umorjeni, je
imel pravico, prav tako misliti in govoriti, kakor vi; vendar pa
so si roparji prav njihove hiše izbrali pred vsemi drugimi.
Temu in onemu vašemu sosedu se je pripetila ta nesreča, ali
se vam ne more ravno taka primeriti?"

„More se, to je res; vendar se pa zanašam, da roparjev
ne bode k meni."

Kaj hočemo reči o tem odgovoru ? Kaj ne, le bedak more
tako odgovarjati. In vendar je na svetu mnogo takih bedakov.
Tak bedak je vsak, kdor mirno živi v smrtnem grehu. Le
vprašaj ga, zakaj se ne odpove smrtnemu grehu, in dobil bodeš
odgovor, ki je onemu za las enak.

Da se tega prepričaš, spusti se ž njim v pogovor; reci
mu: »Prijatelj, ali veš, da bode pogubljen on, ki umrje v smrt¬
nem grehu?"

»To vem," bode ti odgovoril.

»Kaj bo, če te Bog s tega sveta pokliče v grešnem stanu,
v katerem živiš?"

„Gotovo, pogubljen bom."

»Zakaj si pa tako predrzen, da le en dan ostaneš v smrt¬
nem grehu?"

„Nadejam se, da me smrt ne bode prehitela, ampak da
mi bode ostalo dovolj časa, še pred smrtjo iznebiti se greha."

»Na kaj pa opiraš to svojo nado?"

„Na to, da sem še mlad."

»Ali ne vidiš, da mrjo tudi ljudje tvojih let?"

»Tega me uči vsakdanja izkušnja, toda jaz se čutim po¬
polnoma zdravega."

»Na tisoče je že umrlo takih, ki so bili popolnoma zdravi
eno uro pred smrtjo!"

121

„Tudi to je res; toda bila bi nesreča, ko bi smrt nagloma
zadela prav mene izmed toliko mladeničev."

„Ta nesreča je pa vendar zadela že marsikoga, ki je imel
pravico kakor ti, nadejati se, da ga ne bo. To je izkusilo že
mnogo tvojih prijateljev, sorodnikov in sosedov. 1 '

„Prav praviš, tudi temu pritrjujem; vendar se pa zana¬
šam, da mene ne bode prehitela smrt, ter se nadejam, da bo¬
dem utegnil pred smrtjo rešiti se greha."

Ali se tako abotno govorjenje ne sliši še dandanes tudi
med kristijani?

57. Izpreobrnjenje zoper voljo.

V vasi francoske Bretanije je živel razuzdan človek, ki
je bil pohujšanje vsi soseski, ne le s svojim samopašnim živ¬
ljenjem, ampak tudi zaradi svoje popolne nevere. Ne da bi
bil kedaj šel v cerkev in se udeležil službe božje, tudi
sramotilno je govoril zoper sveto vero in njene služabnike.
Župnik, kateremu je bila to velika bridkost, večkrat o njem toži
grajščinskemu gospodu, ki je bil bretanjskega parlamenta pred¬
sednik in na glasu, da je jako nabožen mož. Ko nekega dne
pride na svojo grajščino, ki je bila blizu one vasi, pokliče samo-
pašnega možaka pred se ter mu zapreti, da ga gosposki izroči,
ako ne izpremeni svojega vedenja. Ta pretnja je pomagala to¬
liko, da si ni upal nič razuzdanega storiti in sramotilnega go¬
voriti, dokler je bil predsednik na svoji grajščini. Ko pa ta
odide v glavno mesto, jel je razuzdanec živeti po prejšnji svoji
navadi. Grajščak, kateremu se je to naznanilo, sicer izprevidi,
da s pretenjem tega brezbožnega človeka ne užene v kozji rog,
vendar noče ž njim ravnati tako ostro, kakor je zaslužil; ampak
sklene, delati na to, da bi ga izpreobrnil. Blag je bil njegov
namen, toda silno težko doseči ga; vendar ga srečno dovrši.

Poglejmo, kako je ravnal.

Nekoliko ur hoda od te vasi stoji mesto, ki je slulo po
duhovnih vajah (eksercicijah), katere so imeli očetje jezuitje
v hiši, temu nabožnemu namenu odločeni. Vsako leto se je
ondi v odločenih časih zbiralo mnogo ljudij vsakega stanu, ki
so skozi osem dnij odločeni od vseh posvetnih opravil premiš¬
ljevali večne resnice po navodu pobožnih in umnih dušnih pa¬
stirjev. Premišljevanje, božja služba, zatajevanje in vzajemni
lepi vzgledi so imeli čudovit vspeh do človeških src. — Naš
grajščak je noč in dan premišljal, kako bi omenjenega sarno-
pašnika naklonil do tega, da bi se enkrat udeležil teh duhovnih

122

vaj. Ko bi mu bil to svojo željo naravnost v misel vzel, vedel
je, da bi bilo zastonj in bržkone mu le dalo priliko, iz nova
Boga preklinjati. Kaj mu je torej storiti, da bi dosegel svoj
blagi namen?

Osmina duhovnih vaj je bila pred durmi. Nekoliko ur
pred začetkom duhovnih vaj da grajščak orožnikom (žandar-
jem) povelje, prijeti razuzdanca, odpeljati ga v imenovano hišo,
izročiti ga duhovnemu predstojniku ter mu vpričo tega ukazati,
da se ima spodobno udeležiti vseh duhovnih vaj. Preden orožniki
odidejo, zapretijo mu še. da ga od tod prevedejo v ječo, kjer ga
zaradi pohujšljivega življenja čaka zaslužena kazen, ako se pre¬
drzne, kolikor toliko motiti sveto tihoto tega kraja. Kdor je
slišal, kako se je mož pritoževal zoper silo, ki se mu dela, in kako
se je rotil in preklinjal, ta gotovo ne bi bil mislil, da bode graj¬
ščak pri njem dosegel svoj blagi namen, zlasti če mu še po¬
vemo, da se je dal pomiriti le iz strahu do ječe in da je sam
pri sebi trdno sklenil, ne poslušati nobene pridige, čeravno
bode pričujoč.

Prvo premišljevanje je bilo o namenu,  iz katerega je
Bog stvaril človeka. Daši tudi si je naš neradovoljui udeleženec
prizadeval, z mnogovrstnimi mislimi raztresti svojega dubži,
vendar ni mogel preslišati nekaterih rekov, ki so ga nekako
presunili, da ni vedel kedaj. Med drugim premišljevanjem je
svoje misli s silo obračal na manj resne stvari; toda to pre¬
mišljevanje, ki je bilo o smrtnem grehu,  je že sem ter tja
njegovo pazljivost budilo in mu vest dramilo tako, da se ni
mogel ubraniti poslušanja. Tretje premišljevanje o smrti  mu
ni več pripustilo, raztresenemu biti. Ves v misli utopljen je
šel od te pridige ter je imel jako nepokojno noč. Sledeče jutro
ni čutil nobene sile več; šel je prostovoljno k pridigi o po¬
sebni sodbi, o poslednji sodbi in o peklu.  Nobena
beseda ga ni zgrešila; resne in strašne te resnice ga tako pre¬
sunejo^ in prestrašijo, da je bil ves potrt in da je trdno sklenil,
poboljšati in izpreobrniti se. Odpravi se torej k duhovnemu
predstojniku, razodene mu izpremembo, za katero ima zahvaliti le
milost božjo. Skesano in čisto se izpove svojih grehov; pri na-
daljnih vajah se prav spodbudno vede in po dokončanih vajah
ves drugačen človek to hišo zapusti, s trdnim sklepom, prav
krščansko živeti in popraviti pohujšanje, katero je bil zasejal.

Kar je sklenil, to je tudi zvesto storil. En glas je šel po
vasi: V  samotni hiši se čudeži gode, zakaj volk se je v jagnje
izpremenil.

123

V tej čudoviti, a resnični dogodbi vidimo:

1. moč, katero ima resno in redno premišlje¬
vanje verskih resnic do človeškega srca. če so
samopašniku, ki je je zoper svojo voljo in nalašč raztreseno
poslušal, tako presunile srce, da se je v resnici izpreobrnil, ko¬
liko moč imajo še le do srca, ki je posluša z namenom in z
gorečo željo, da bi mu bile na korist! Notranja zveza verskih
resnic, prenehanje od vsakdanjih opravil, mir in tihota, osame¬
lost in molk v hiši, spodbuda lepih vzgledov enakomislečih to¬
varišev in spretnost duhovnega vodnika, čedalje globokejše se¬
gajočega — vse to z zedinjeno močjo mehča in taja človeku
srce tako, da je popolnoma presune in otaja in da tudi naj-
trdovratnejši ne more ostati neobčutljiv To je velika prednost
premišljevanj, zaporedoma vrstečih se, pred onimi, katerim se
kdo sem ter tja sam uda. Jako koristne so duhovne vaje ali
misijoni. Koliko zastarelih grešnikov so že izpreobrnile; ko¬
liko omahljivih ljudij na pravem potu obdržale; koliko slabotnih
potrdile; koliko pobožnih duš vnele do večje gorečnosti!

Iz omenjene čudovite izpreobrnitve se učimo:

2. čuditi se skrivnim potom božje previd¬
nosti.  Komu bi bilo prišlo na misel, takega samopašnika, ki
je bil vreden, da bi bil v ječi okušal ostro kazen svojih pre¬
greh, obrzdati s tem, da se je moral po sili udeleževati dolge
vrste svetih premišljevanj, ako bi ne bila previdnost božja graj-
ščaku vdihnila te blage misli"?

58. Čolnič.

Pobožen duhovnik, ki je hotel iz Orleana potovati v Nant,
je sam za-se najel čolnič, sredi katerega je stala majhna utica,
češ, da bode na poti mogel mirno brati in moliti. Sem ter
tja prenehal je moliti in brati ter šel iz utice pogovarjat se z brod¬
nikom. Vendar pa vsak pogovor obrnil tako, da bi brodniku
bil na korist.

1. Neko jutro brodnik iz čolna pluje vodo, ki se je bila
po noči natekla vanj. To je bila prva prilika, da duhovnik
pride iz utice in z brodnikom izpregovori, rekoč: „To, kar vi
delate za svoj čoln, imel bi vsak izmed nas storiti za svojo
dušo. Kakor se voda po skoraj nevidnih razpoklinah vedno
vsiluje v čoln in se v njem nabira tako, da bi ga potopila, ako
se ne bi večkrat izplula iz njega — prav tako po naših te¬
lesnih počutkih greh leze v človeško srce; da ne pazimo nanj
in sem ter tja po dobro opravljeni izpovedi ne izčistimo svoje

124

duše, ukoreninil bi se greh tako, da nas gotovo pogubi. Cim bolj
so zbite deske, tem manj vode more v čoln; prav tako tem
manj grešnega pride v naše srce, čim skrbnejše pazimo na
svoje počutke, čim bolj je zapiramo zapeljivim okoliščinam, ki
nas obdajajo. — Kaj ne, kedar se čolnu naredi luknja, skozi
katero lahko udari toliko vode, da v kratkem napolni in po¬
grezne čoln, tedaj kar najprej moreš zamašiš in zadelaš luknjo;
— prav tako moramo vsako strast, ki se hoče polastiti našega
srca, koj v začetku zavrniti, če ne, bode si naredila vrzel,
skozi katero v kratkem pridere toliko grehov, da nas gotovo
ugonobe.

Brodniku je bila ta prilika tako všeč, da je rekel: „ Nikdar
je ne pozabim in tudi svojim tovarišem jo hočem povedati, da
bode koristila tudi njim, kakor meni."

2. Drugi dan se duhovnik z brodnikom spusti v ta-le po¬
govor: „Ko v zaprti utici sedeč molim ali berem, kar nič ne
zapazim, da se neprenehoma bližam cilju svojega potovanja;
marveč se mi zdi, da se kar z mesta ne gane tvoj čolnič; —
kedar pa zunaj utice stojim in vidim mnoge izpremembe na
brežinah, zdaj hiše, zdaj pečine, zdaj gozde, zdaj loge, zdaj
planjave, zdaj griče, ki se nama prikazujejo in zopet izginjajo
izpred očij, tedaj pač čutim, da se neprenehoma premikava in
bližava mestu, kamor sem namenjen. — Tako, ljubi prijatelj!
se bližamo tudi smrti, dasiravno tega ne zapazimo; z vsakim
korakom smo jej bliže, če tudi menimo, da smo danes na istem
mestu, kjer smo bili včeraj. Kar nas pa lahko prepriča, da se
neprenehoma premikamo in bližamo grobu, to so izpremembe,
ki se okoli nas gode dan na dan. Stariše, dokaj prijateljev,
sosedov in znancev je zasula že lopata; poglejmo le dvajset let
nazaj, in vprašajmo po ljudeh, s katerimi smo tedaj občevali.
Kje so? Odšli so v večnost, in drugi so stopili na njihovo
mesto. In te neprehane izpremembe skoro ne zapazimo."

„Tudi to resnico kaj lepo pojasnuje moje vsakdanje opra¬
vilo; dobro si jo hočem zapomniti in večkrat na-njo misliti,"
reče brodnik. Duhovnik pa se zopet vrne v utico.

3. Ko se mestu približujeta, duhovnik zopet k brodniku

stopi iz utice ter ga vpraša: „Boste li koga nazaj vozili v

Orlean?"

„0 ne, to mi ni mogoče, “ odgovori brodnik.

„Zakaj pa ne?" vpraša ga duhovnik.

Brodnik odgovori: „Navzdol voziti po vodi je lahko, zakaj
voda sama s seboj nese čoln brez našega truda ; le prepustiti
ga je treba vodi, pa je gotovo, da se vedno dalje pomika; veslo

125

rabimo le tedaj, kedar hočemo hitrejše voziti se. Kdor pa hoče
navzgor po vodi peljati čoln, mora, da premaga tok vode, ne¬
prenehoma veslati in vendar le počasi dalje leze. Jaz pravim
neprenehoma,  zakaj če veslo počiva le za trenutek, tok
vode s seboj potegne čoln, in namesto navzgor, porniče se
navzdol. “

„Ta vaš izgovor,* pravi duhovnik, „se mi zdi jako mi¬
kaven, toda le zato, ker mi pojasnuje resnico, o kateri hočem
z vami dalje govoriti. V večnosti sta dva kraja, nebesa in
pekel. Kdor hoče priti v pekel, temu nič drugega ni treba,
kakor prepustiti se svoji spačeni natori, katera ga s seboj vleče,
kakor voda čoln navzdol, in gotovo pripelje do zaželenega cilja.
Kakor meni, tako je tudi vam dobro znano, da smo po natori
nagnjeni k hudemu, da namreč hrepenimo le po tem, kar se
dobrika napuhu, častiželjnosti, lakomnosti, mesenemu poželenju.
To je nasledek izvirnega greha, ki je popačil vsako človeško
nagnjenje in prizadevanje. — Kdor pa hoče v nebesa priti, ta
se mora bojevati s popačeno natoro svojo, on mora premagovati
želje, ki ga vabijo v hudo, on mora brzdati strasti, ki ga vle¬
čejo v greh, in vse to brez prenehanja, kakor brodnik, ki vod¬
nemu toku nasproti navzgor pelje čoln. če v tem boju pre¬
nehamo le za trenutek, brž nas pod se spravi in s seboj po¬
tegne ta ali ona hudobna želja, oddalji nas od nebes ter toliko
bliže zanese peklenskemu brezdnu. Tu velja pravilo: Kdor ne
zmaga, ta je premagan; ali: Kdor ne gre naprej — navzgor,
ta se pomika nazaj — navzdol. Na poti v nebesa ga ni za
trenutek mirnega stanja; kdor se ne porniče bliže nebesom, ta
se jim odmiče. prav tako, kakor ste vi pravili o svojem čolnu,
če ga iz Nanta hočete srečno pripeljati v Orlean. — Glejte,
ljubi prijatelj! koliko lepih prilik, premišljevati večne resnice,
vam dajeta vaš stan in vaš čoln.*

Brodnik na to odgovori: „Da bi bil tako učen, kakor ste
vi, hotel bi že premišljevati, toda resnično vam povem, kar
poznam čolne in čolnarijo, nikdar še nisem mislil na te lepe
nauke, o katerih ste mi govorili. Odslej hočem poskušati. “

4. Brodnik še ni prav izgovoril svojega sklepa, kar du¬
hovnik v daljini ugleda mnogo čolnov, ki so bili odrinili od
Nanta, ter reče: „Zdi se mi, da se oni-le čolni navzgor po-

mičejo.“

„Da,“ odgovori mu brodnik.

Duhovnik vpraša: „Zakaj pa vi ne bi koga vzeli v svoj

čoln vračaje se iz Nanta?"

Brodnik odvrne: „Ali ne vidite, da so to velike ladije z

126

jadri, katera brodniki razpenjajo, da vanje love sapo, ki jim
ladije žene, kamor le hočejo. S tako pomočjo je lahko pre¬
magati vse zadržke in ovire, ki jih dela vodni tok.“

Duhovnik nato reče: Jz tega se učite, dragi prijatelj!

koliko vrednost ima milost božja, za katero Boga ponižno pro¬
simo vsak dan; zakaj kar je brodniku sapa, ujeta v jadra, to
je človeku milost božja. Ona v nas budi dobre misli, ona nas
naganja in nas tako rekoč vleče do dobrega; ako se je po-
primemo in zvesto delamo ž njo, gotovo vselej zmagamo spa¬
čeno natoro, če nam stavi še tako velike zadržke in močne
ovire, in tako srečno dospemo do eilja našega potovanja — v
sveta nebesa."

V tem pogovoru dospeta v mesto Nant, kjer se ločita.

Brodniku ti nauki niso prišli iz mislij ves čas njegovega
življenja; zlasti živo pa so mu hodili na spomin, kedar je veslal
iz Orleana v Nant, ali od tod nazaj.

Naj bi tudi tebi, ljubi bralec! večkrat stopali pred oči.

59. Dva pota.

Nekdo potuje v daljno deželo. Nekega dne pride v hudo
zadrego na svojem potovanju; zakaj cesta, po kateri je hodil,
se kar razdeli na dva pota, eden vodi na desno, eden na levo.
Nikakoršno znamenje ne kaže, kam vodi ta, kam ona pot. Tudi
mu ni nihče povedal, katerega naj se drži. Ne vedoč, ali bi
se obrnil na desno ali na levo, obstoji ter sam pri sebi preudarja.

Pot na levo, tako se mu dozdeva, je gladek in prostoren,
kajti bil je s cveticami potresen in obmejen s košatimi dre¬
vesi, ki so delala prijetno senco, in vodil je sredi zelenih logov,
bogatega polja in mimo vinogradov. Pot na desno pa je bil
oster in tesen, z grmovjem in trnjem zaraščen, blaten in sem
ter tja pretrgan. Videlo se je, da po njem že dolgo ni stopala
človeška noga. Po kratkem preudarku odloči se iti po tem, ki
mu obeta prijetno hojo.

Že je bil na tem, da bi bil nastopil pot na levo, kar mu
nenadoma naproti prihiti neznan človek rekoč: „Po tem potu,
prosim te, nikar hoditi; kajti po ujem gotovo zaideš in tolo¬
vajem v roke prideš. Kakor vidim, bojiš se pota na desno, —
res oster je in težaven, ali po njem gotovo in varno dospeš tja,
kamor si namenjen."

Kaj bo neki storil naš popotnik? Ali naj kar na besedo
verjame neznanemu človeku? Ali se mu ni bati, da ga za¬
pelje, bodisi iz hudobije, bodisi iz nevednosti ? — V tej zadregi

127

tako-le modruje sam pri sebi: „Naznanilo tega človeka je ali
resnica ali laž. Ako je to naznanilo laž, kaj se mi more zgo¬
diti, če se po njegovem svetu obrnem na ostro in težavno pot?
Nič drugega, kakor da se spoznavši laž upehan vrnem tu sem,
kjer zdaj stojim. V nevarnost pa nikakoršno ne pridem. —
Ako je pa to njegovo naznanilo resnica, gotovo poginem, če
krenem na levo gladko in prijetno pot. Najvarniše je torej,
da se ravnam po nasvetu tega človeka.“ Ukrene, stori in ni
se mu bilo kesati; po težavni poti dospel je srečno do svojega
cilja. _

Dva pota sta tudi človeku, ki potuje v večnost, odkazana
na svetu: pot kreposti in pot pregrehe. Pot kreposti je trnjev,
pot pregrehe pa s cvetlicami potresen. Mlad človek, v katerem
prično strasti kliti, nagnjen je po svoji spačeni natori, nasto¬
piti tisto pot, ki se mu kaže najprijetniša. V  trenutku pa, ko
je na tem, da bi jo nastopil, oglasi se mu vera ter mu tako-le
govori: „Ta pot, ki te tako mika, vodi v strašen prepad, v ka¬
terem gotovo žalostno pogineš; ona pot pa, ki te straši, po¬
pelje te v krasen kraj, kjer bodeš užival popolno srečo."

Kaj je storiti mlademu človeku? Posnema naj potnika
naše prilike ter naj reče: „Vera me ali slepi, ali ne slepi. Ako
me vera slepi s tem. da mi nasvetuje težavno pot kreposti,
moral se bodem, če jo nastopim, v kratkem svojem življenju
truditi in pustiti marsikatero veselje, katero bi lahko užival. To
je vse, kar izgubim. — Ako me pa vera ne slepi, ko mi pre¬
poveduje pot pregrehe, bližam se, če krenem na-njo, brezdnu,
ki me pogoltne za vse večne čase. Ko bi tudi dvomil o tem,
ali je res ali ne, kar me uči vera, gotovo je najvarniše, hoditi
po poti čednosti; zakaj na njej izgubim malo časnega veselja,
dospem pa v večno zveličanje."

Tako bi imel ravnati vsak pameten človek, če se ne more
iznebiti dvomov o verskih resnicah. Kolikanj zvestejše pa se
moramo te poti držati mi, ki smo do gotovega prepričani, da
nam zgolj resnico oznanjuje naša sveta vera!

60 . Čudoviti gostje.

Nekje je dežela, kjer so udje neke družbe dolžni, ob do¬
ločenih časih napravljati očitne pojedine. v Vsak, kogar zadene
vrsta, napravi jih po svoji premožnosti, čim bolj slovi rado¬
darnost njegova, tem več gostov se zbere pri njem. Čudno pa'
je pri teh gostijah, da se noben gost ne dotakne jedil, ki se

128

jim podado. Vse njihovo opravilo je to, da presojajo obed;
oni štejejo jedila, ki pridejo na mizo; opazujejo, kakšna so je¬
dila po vnaujem, kakšna in kolikera vina so se nosila na mizo;
kakšno je bilo omizje, in kaj takega več. Gostilnik ima to
opravilo, da pojedino razklada svojim gostom ter vsakemu po¬
nuja to, kar meni, da mu bode najbolj dišalo. Toda nobeden
nič ne vzame, ampak vsak sam pri sebi misli: ta jed bo bolj
dišala temu ali onemu. Sem ter tja si kdo ponujeno jed vzame
na okrožnik, toda ne pokusi je pa ne; zadostuje mu, če jo vidi,
da je dobro napravljena, in če se gostilnik lepo vede do svojih
gostov. Kmalu potem, ko so vsa jedila znošena na mizo,
vzdigne se gostilnik in gostje se razidejo pomenkovaje se o
pojedini. Eni jo hvalijo, eni jo grajajo, eni molče o njej.
Prvi so jako veseli, drugi nezadovoljni, tretji ne to, ne ono.
Včasih — toda redkokrat — pa vendar vsi na en glas ali hva¬
lijo ali grajajo gostilnika. Da se pri teh pojedinah nikdo ne
odebeli, to je jasno, ko beli dan. In v resnici so ljudje v tej
čudoviti deželi vsi medli in slabotni ter ginejo.

Dragi bralec! Kaj ne, skoro ne moreš verjeti, da bi na
svetu bila dežela. v v kateri se goji čudovita opisana šega. In
vendar je res. Se več: tvoja domovina je tista dežela! in ti
sam si eden tistih gostov, katerim se čudiš! Ti strmiš? No,
razjasniti ti hočem to čudno navado.

Znano ti je, da so duhovni pastirji po svojem stanu dolžni,
vernikom lomiti kruh resnice in jim v svojih vspodbudnih go¬
vorih dajati duhovno hrano, katere potrebujejo na svojem po¬
tovanju v večnost. Kolikor zgovorniši je duhovni pastir in ko¬
likor spretnejši, toliko več poslušalcev ima. Toda kako se ve¬
dejo poslušalci pri njegovih pridigah? Eni presojajo: ali jo
je pridigar dobro izpeljal ali ne; ali so dovolj tehtni njegovi
dokazi, ali ne; ali je njegova beseda čista ali ne; ali je kaj
novega povedal, ali le ponavljal stare nauke; kakove so njegove
podobe, primere in prilike; kako se obnaša na leči, in več ta¬
kega. Oni pa, kateri niso zmožni, da bi presojali jedro, opa¬
zujejo le njegovo osebo, ali mu beseda gladko teče, ali je
njegov glas močan in prijeten, in sploh le vnanjost njegovo.

Glej, ljubi bralec! to je vse, kar zanima večino poslu¬
šalcev. Le redek je, ki bi pridigarja poslušal zato, da bi si iz
njegovega govora posnemal vodila za svoje življenje; redek je,
ki bi sam na-se obračal to, kar sliši; koliko pa jih je, ki jim
ušesa šegačejo le tisti stavki, s katerimi je zadet ta ali oni njihov

129

bližnjik. Najde se sicer sem ter tja tudi kdo, kogar govornik
gane, še celo do solz; toda to ganotje je le za trenutek in iz¬
gine brez kakovih dobrih nasledkov. Vsi teh vrst poslušalci
nimajo nobene koristi od pridig, v katerih jim duhovni govornik
ponuja dušno hrano; po službi božji se razidejo, eni govornika
hvalijo, eni ga grajajo, enim pa še celo na misel več ne pride
pridiga. To je mnogokrat ves vspeh, ki ga je dosegla tudi
najizvrstnejša pridiga. — Ali se je torej čuditi, da je med nami
tako malo žive vere, t. j. da so redki kristijani, ki žive po sveti
veri?

61 . Koristna zmota v imenu.

Bil je bogat opat, Suzo  po imenu. Ta je že dalj časa
živel tako, kakor se ne spodobi nobenemu kristijanu, še manj
pa duhovniku. O poletnih mesecih je bival na svoji krasni
grajščini, kjer je v družbi svojih prijateljev pohotno živel, lenobo
pasel in z raznovrstnimi veselicami in pojedinami tratil čas.
Nekega dne sem dobi pisemce od pobožnega duhovnika bliž¬
njega mesta, katerega je poznal po imenu in po slovesu. V
tem pisemcu duhovnik naznanja opatu, da ga hoče prihodnji
teden obiskati ter nekoliko dnij ostati pri njem.

Opat se čudi in strmi o naznanilu tako nepričakovanega
obiskanja, ki mu preseka vse veselice, katere je bil namenil
napraviti prihodnji teden. Posvetuje se torej s svojimi prija¬
telji, kaj bi bilo storiti. Vsi ti so mu dali svet: Naj duhov¬
niku prav uljudno odpiše, naj bi za teden preložil svoj napo¬
vedani pohod.

Opat zvečer prime pero, hoteč pisati, kar so mu nasve¬
tovali prijatelji. Kar ga spreleti vprašanje: „Kaj ko bi ta du¬
hovnik imel namen, iz krščanske ljubezni odvrniti me od poti,
katera se mu zdi pregrešna? — Ko bi temu tako bilo? Ko
bi mu bil Bog vdihnil to blago misel in ga poslal k meni? —
Ali bi smel odvrniti ga od sebe? — Tega nikakor ne smem!
— Morebiti prav to obiskanje odloči moje zveličanje?“ Božja
milost mu zdaj jame snovati celo vrsto mislij, ki so mu če¬
dalje globlje segale v srce ter mu budile vest zaradi preteklega
življenja. Prestraši se o tem, kar mu vzbujena vest kliče v
spomin in celo noč prebedi v mislih, ki so podobne onim, ka¬
tere so’ sv. Avguštinu prevplivale srce pred njegovim spreobr¬
njenjem Dolgo se je spačena natora ustavljala milosti božji,
ki ga je nagibovala in prevevala. Naposled vendar zmaga mi¬
lost božja. Opat trdno sklene, precej zjutraj posloviti prijatelje,

Prilike.

130

ki so ga obdajali, potem se hoče pripravljati, da pobožnega moža
sprejme z vsem spoštovanjem, katero se spodobi njegovi svetosti.

Prijatelji, ne sluteči premembe, ki se je bila čez noč do¬
godila v opatovem srcu, zjutraj rano veseli prihrume k njemu,
rekoč: »Prevlekla se je nevihta, ki je žugala prekrižati nam

veselice prihodnjega tedna. Pisemce, katero ste prejeli, ni vam
namenjeno, ampak po zmoti je vam prišlo v roke; kajti pisano
je opatu Sazo  po imenu, ki biva v sosednji nam grajščini.
Pismonoša, zapazivši svojo zmoto, je ravno kar došel po pi¬
semce, da je ponese njemu, komur gre.“

Lahkoživci so mislili, da bodo s svojim izporočilom jako
razveselili opata; toda temu ni bilo tako. Opat se prestraši
njihovega izporočila; žugalo je podreti mu upanje do Spreobr¬
nitve, za katero se je že bil namenil. Vendar kar nič ne oma¬
huje v svojem sklepu, ampak še bolj mu ga utrdi to Sporo¬
čilo. Sam pri sebi misli tako-le: „Ni ne golo naključje ta zmota
v imenu. Po previdnosti božji, ki najmanjše okoliščine na
korist obrača našemu zveličanju, prišle so te vrstice v moje
roke ter mi pretresle srce in vzbudilo vest.“ Potem z resno
besedo prijateljem naznani izpremembo, ki jo je milost božja
dovršila v njegovem srcu, ter jih prosi, da se ločijo od njega,
ker njegov dušni stan potrebuje tihote in samote.

Prijatelji si vse prizadevajo, da bi opatu podrli sklep, ki
se jim zdi aboten. Toda niti lepe in priliznjene, niti zasmeh-
ljive in sramotilne besede niso mogle omajati trdnega njego¬
vega sklepa. Ne ostane jim nič drugega, kakor pobrati šila in
kopita. In storili so to.

Opat je bil sam, ali marveč prepustil se je vsega milosti
božji, ki je v njem tudi dovršila, kar je bila pričela. V brid¬
kosti svojega srca je premišljal pretekla leta, katera je tako
grešno preživel; s skesanim srcem je prosil stanovitnega iz-
preobrnjenja in odpuščenja storjenih grehov Boga, katerega je
tolikokrat razžalil, kateri mu je pa zdaj tako milostivo podal
svojo rešilno roko. Po dolgem premišljevanju in preudarjanju,
kako bi odslej Bogu posvetil svoje življenje, sklene ostale dni
svojega življenja v ostri pokori preživeti pri menihih trapistih.

Ko se je pripravljal na odhod, primeri se, da dva me¬
niha, ki sta bila na popotovanju, v gradu na vrata potrkata in
prenočišča prosita. Prijazno in gostoljubno sta bila sprejeta,
kar bi se pred nekaterimi dnevi bilo težko da tako zgodilo. Iz-
preobrnjenemu opatu sta se ta dva meniha zdela kakor angelja,
z nebes poslana, da mu bodeta vodnika na poti, katero hoče
nastopiti. Prosi ju, da pri njem ostaneta nekaj dnij. Njuno

131

vedenje in govorjenje mu navdihne do njiju tako zaupanje, da
se še tisto noč s skesanim srcem enemu izmed njiju solznih
oeij čisto izpove grehov vsega svojega življenja. Težak kamen
se odvali od njegovega srca; zopet enkrat prosto diha, ker sme
Boga zopet imenovati svojega Očeta.

Prihodnjo noč opata zadene mrtvoud. Le toliko trenutkov
mu je bilo še živeti, da se enemu menihu izpove in od njega
prejme papežev blagoslov (popolnoma odpustek za umirajoče)
med tem, ko mu drugi presveto rešnje telo prinese iz bližnje
cerkve za popotnico v večnost. V sladkem miru zaspi in se v
nebesih prebudi. _

Učiva se, ljubi bralec! iz te prilike:

1. Neskončno usmiljenje božje,  na katero naj se
naslanja naše trdno upanje. To upanje pa nikdar ne sme biti
predrzno, t. j. nikdar ne smeva grešiti ali v grehih ostati, za-
našaje se na milost, kakoršna je došla omenjenemu opatu. Kdor
od Boga pričakuje posebnih darov in milostij, ta jih ne prejme,
zakaj prav s tem, da jih pričakuje, stori se njih nevrednega.

2 .  Zvesto in natanko spolnovati vsak dober
sklep.  Opat Suzo se je vsega izročil milosti božji, ki ga je
tako rahlo klicala na pravo pot. Ne skrbeč, kaj bodo njegovi
prijatelji rekli o njegovi premembi, sklenil je ostro pokoro de-
iati vse dni svojega življenja. Bog je poznal resnično njegovo
lzpreobrnjenje, zato je voljo vsprejel za dejanje.

Posnemajva, ljubi bralec! izpreobrnjenega opata sklep in
zvestobo in vedno se spominjajva nauka, ki ga nam daje kra¬
ljevi prerok, rekoč: „Danes, ko slišite glas svojega Boga, ne

otrpnite svojega srca!“ (Psalm 94.)

62. Sladka in grenka pijača.

Majhen deček je zašel v shrambo za jedi. Požrešen,
kakor je bil, koj pogleda po jedilih, ki so tukaj shranjena.
Prvo, kar je ugledal, bili ste dve posodi, napolnjeni s čisto te¬
kočino. Naglo seže po eno, v hipu jo nastavi k ustom ter
srkne iz nje. Komaj pokusi tekočino, že odstavi posodo ter se
zmrdne; ostrašila ga je, ker je dišala po pelinu; rob namreč
je bil posodi namazan s pelinom, da je mrčese odvračal od
sladčice, ki je bila hranjena v njej. Za grenko pelinovo slast
hoče se odškodovati s tekočino, ki je bila v drugi posodi:
Zdajci nastavi to na ustnici ter poželjivo srkne. Bob je bil po¬
sodi namazan z medom, zato se mu prvi požirek zdi tako sladek,

9 *

132

da se ne more zdržati, da ne bi izpraznil posode. Toda strup
je bila sladka pijača, ki mu je tako dobro dišala. Gospodinja
ga je bila napravila, da je ž njim morila mrčese in druge male
živali, ki so silile do jedilne zaloge. In prav ta strup je konec
storil življenju njenega deteta, ki je moralo svojo sladkosned-
nost in neprevidnost plačati s smrtjo.

Mladeniči in mladenke, ki strastno in željno pokušate ve¬
selje tega življenja, ko ste stopili med svet, — ali niste po¬
gostokrat enaki temu otroku? Grenko se vam dozdeva prvo
zatajevanje, katerega vam je treba, da ostanete na poti kre¬
posti in pobožnosti, čuječnost nad nagnjenjem srca, ponižnost,
zatajevanje samega sebe, zbranost duha, stanovitnost v molitvi,
zvesto spolnovanje svojih dolžnostij, odrekovanje ničemurnostim
tega sveta, vse to noče dopasti mladeniški lahkomiselnosti. S
studom se obračate od vsega tega; ne slutite pa ne, da se prav
s tem odpovedujete onemu sladkemu miru in onim rajskim ču¬
tilom, ki so skrita pod temi dejanji in bi vas obilno odškodo¬
vala za grenki okus prve poskušnje ter vam bogato povrnila
težave, ki se vam kažejo od začetka!

Od Boga se obrnivši izročate se svetu, ki se vam pri¬
jazno smehlja ter srečo in veselje obeta in pred oči stavi zlate
gradove, kjer bi se imele spolniti vse vaše želje. — Toda gorje
vam, ako verjamete svetu in njegovim lažnivim jezikom! Gorje
vam, ako se ustavite pod njegovo zastavo! Kupica veselja, ki
se vam obeta, ima v sebi le strup, kateri vaši duši umori
pravo življenje.

63. Jona.

Preroka Jona je bil Bog poslal v mesto Ninive, prebival¬
cem oznanit strašno izporočilo: „Še štirideset dnij in razdejane
bodo Ninive.“ Spolnivši božje naročilo gre Jona iz mesta ter
se vsede proti vzhodu mestu nasproti. Tu si napravi senčnico,
v kateri pričakuje spolnitve svojega prerokovanja.

Ninivljani pa verujejo besedi Gospodovi, ki so jo slišali
iz prerokovih ust; torej se ponižajo pred Bogom in delajo po¬
koro, nadejaje se, da bodo potolažili njegovo jezo ter od sebe
odvrnili zasluženo kazen. Gospod vidi, da so se resnično po¬
boljšali, torej se jih usmili ter jim prizanese napovedano kazen.

To je Jona jako jezilo; ves nevoljen se obrne k Bogu,
rekoč: „Prosim te, Gospod, dovoli, da se pri tebi pritožim
zoper tebe. Prav to je bilo moje govorjenje, ko sem bil še v

133

svoji domovini; zaradi tega sem hotel bežati v Tars; vedel sem
namreč, da si dobrotljiv in usmiljen Bog, zanesljiv in velikega
usmiljenja Gospod, da rad odpuščaš greh. Toda sedaj moram
sramovati se pred ljudmi, katerim sem lažniv prerok. Torej,
prosim te, vzemi mi življenje; kajti ljubša mi je smrt, kakor
življenje!“

Bog milo a krepko zavrne preroka. Dal je čez noč vzrasti
bučo, ki mu je s svojim širokim perjem senco delala nad
glavo. Jona se je veselil hladne sence. Toda le kratko je
bilo njegovo veselje. Drugo jutro, preden se je zora zaznala
na nebu, pošlje Bog črva, kateri je buči izpodjedel korenine,
tako da se je bila posušila. Ko je bilo solnce vzešlo in je Jonu
pripekalo na glavo, pošlje Gospod še smodečo sapo, tako da je
prerok omedleval. Tedaj si Jona zopet smrti želi, rekoč: „Boljše
mi je umreti, nego živeti.“

Gospod sliši njegovo tožbo ter mu reče: „Jona, ti se

jeziš zaradi buče. Meniš li, da je to prav?“

Jona odgovori: „Po pravici se jezim do smrti!“

Gospod pa mu reče: „Glej, ti žaluješ zaradi buče, katere
nisi ne sadil, ne gojil, in katera je v eni noči vzrastla v svoji
krasoti, v eni noči pa zvenela; — jaz pa naj ne bi zanesel
Ninivam, velikemu mestu, v katerem živi več ko sto tisoč ne¬
dolžnih otrok, ki me niso nikoli razžalili, in toliko živine, ki je
tudi delo moje vsemogočnosti?"

Zasluženo je bilo posvarilo, katero je Bog s tem dal Joni.
Prav tako svarilo pa zaslužijo vsi, ki krivično sodijo.

1. Jona je bil nevoljen in hudoval seje  zato, ker je Bog,
ganjen vsled pokore Ninivljanov, zanesel mestu. — Zalibog, da
so tudi med nami ljudje, ki v svoji napačni gorečnosti za čast
božjo nimajo usmiljenja do svojih bratov, kateri so bili tako
nesrečni, da so zabredli v grehe ali zmote. Tudi med nami
so ljudje, ki bi v svoji prenapeti gorečnosti rajši videli, da bi
Bog s strelo pokončal grešnike, kakor pa da bi zanje prosili
usmiljenja in prizanašanja. Tudi med nami še žive ljudje, ka¬
terim še to ni prav, da je Bog dobrotljiv in usmiljen do svojih
nepokornih, a skesanih otrok. — Jona nam je živ dokaz, da
Bogu ni nikakor ljuba taka gorečnost.

2. Ko bi se bil Jona jezil radi tega, da so pregrehe Ni¬
nivljanov ostale brez kazni in nemaščevano veliko žaljenje božje;
bil bi hvale vreden vsaj vzrok njegove gorečnosti; toda mrzelo
se mu je prav za prav zato, ker je na njem obvisel videz, da

134

je lažniv prerok. Bila je njegova gorečnost le gola sebič¬
nost,  torej pregrešna. —- Tako se še dandanašnji gola sebič¬
nost prerada zavija v plašč gorečnosti za čast božjo. Marsikdo
pravi in morda tudi misli, da gori za čast božjo, v resnici pa
se poteguje le sam za-se. Marsikdo bridko toži, da so ljudje
tako mrzli in da jako neradi poslušajo besedo božjo; prav za
prav ga pa boli to, da ne hvalijo njegove zgovornosti.

3. Jona bi bil prav mirnega srca gledal pogin velikega
mesta in njegovih prebivalcev; ne da pa se potolažiti o poginu
buče, katere senca bi ga bila imela hladili o pekočem solncu.
— Trdosrčnost do tujega trpljenja, poleg tega pa vendar pre¬
velika občutljivost v svojih križih in nadlogah, je mnogokrat le
prikazen sebičnosti. Ljudje, ki hladne krvi gledajo nesreče,
katere zadenejo njihove sosede ali cele narode, ne vedč, kaj bi
počeli, ako se njim pripeti kakova nezgoda, ako nje zadene ka-
kovo pomanjkanje. Nahajajo se ženske, katerim najžalostnejša
osoda, ki obišče cele družine, mesta in dežele, ne privabi ne
ene solzice v oči; ne dajo si pa solz otreti, ako nje kdo kaj
malega razžali, ako jim pogine psiček ali kanarček, v kojega
so bile vse zaljubljene.

Naj bi vsi, ki so prenapete gorečnosti in polni sebič¬
nosti, mnogokrat in dobro preudarjali besede, s katerimi je Bog
zavrnil preroka Jono.

64. Neprevidni človek.

Neki bogatin se je odpravljal na krasen grad, kjer se je
namenil naseliti in preživeti svoje daljne dni. Od navadnega
svojega bivališča do tega gradu bilo je dva dni hoda, tako da
mu je bilo prenočiti v gostilnici, katera je bila sredi pota. Da
bi ondi našel primerno prenočišče, zato že nekaj dnij, preden
je imel odriniti, odpošlje tja svojega stavbnega mojstra in ž
njim zidarjev, mizarjev, ključarjev, zlatarjev, progarjev in še
drugih delavcev. Dal jim je povelje, v gostilnici, v kateri bode
prenočeval, izbrati mu izmed vseh najlepšo sobo ter jo ozaljšati
najkrasneje. Dan pred odhodom odpošlje strežaje in za njjmi
vozove s pohišjem in z jedilnimi zalogami.

Odločeni dan odide s svojo družino ter se že naprej ve¬
seli krasnega prenočišča, lepo okinčane sobe, okusne večerje
in mehke postelje. Drugi dan se z gostilne odpravi na pot in
s čilimi poštnimi konjiči zvečer pripelje v svoj grad. Ta pa
je bil golo zidovje brez vse hišne oprave, brez vsega živeža,
tako da je, hotel ali ne hotel, moral iti spat brez večerje in
ležati na trdih tleh.

135

Vedenje tega bogatina se nam zdi nespametno; vendar
se pa mi sami prav tako obnašamo. Nimamo mu torej očitati
ničesar, kar ne bi zadevalo tudi nas. — Na tem svetu smo le
popotniki, v večnosti je naša prava domovina. Svet je torej za
nas le gostilnica, to življenje le kratka noč, katero moramo tu
preživeti. Vendar pa se pečamo le s pripravami, da bi si kar¬
koli moč osladili tukajšnje življenje, ali prav za prav prenoče¬
vanje. Iz tega namena si nabiramo bogastvo, hlepimo po časti,
letamo za veselicami ter se vtapljamo v mehkužnost in slad-
nost. Na to pa nikar ne mislimo, da bi skrbeli za srečno več¬
nost , kjer nam bode vekomaj ostati. Za vse žlahtnosti in
zložnosti na potu skrbimo, cilj našega potovanja pa nam nikar
ne hodi na misel.

Svetniki so ravnali veliko pametneje. Njim je bilo mar
le za srečno večnost; malo pa so se zmenili za kratki čas tega
življenja. Nikakor niso skrbeli za bogastvo ali veselje, po ka¬
terem mi hlepimo, marveč so rajši v revščini in trpljenju ži¬
veli. Toda neutrudno so delali za srečo v večnem domovanju
ter so množili svoja dobra dela in vadili se v junaških čed¬
nostih. Upanje neizmernega veselja, katero bodo uživali ve¬
komaj, je storilo, da se niso nič strašili kratkega trpljenja ze¬
meljskega potovanja.

65. Opat in vrtnar.

V nekem samostanu iskali so vrtnarja. Dobili so moža,
ki je bil jako izurjen v vrtnarstvu, toda bil je človek brez vere
in razuzdanega življenja. To je opat kmalu zapazil ter spoznal,
da so samostanu kaj slabo ustregli oni, ki so mu ga bili pri¬
poročali. Hotel mu je opat že dati slovo, kar ga prešine misel,
naj tega ne stori, preden ne poskusi, ali se vrtnar ne bi dal
izpreobrniti in poboljšati. Kakor je sklenil, tako je storil, in
Bog je blagoslovil njegovo prizadetje.

Da bi zvedel vse vrtnarjevo mišljenje ter si pridobil nje¬
govo zaupanje, opazoval ga je več dnij pri delu in se ž njim
v raznih rečeh pogovarjal. Kmalu je spoznal, da je vrtnar
človek bistrega uma. Nekega dne se ž njim spusti v naslednji
pogovor:

Opat:

Že dolgo te opazujem pri tvojem delu; mar tudi veš, zakaj ?

Vrtnar:

Zdi se mi, da zato, ker vas to veseli.

136

Opat:

O, ne le zato, ker me veseli, ampak tudi zato, ker mi je
tvoje delo v pouk.

Vrtnar:

Ali se hočete vrtnarstva naučiti?

Opat:

Tega ravno ne; ali zdi se mi, da je obdelovanje vrta lepa
podoba, kako da bi človek imel obdelovati, to je žlahtniti svojo
dušo.

Vrtnar:

Ne urnem vas.

Opat:

Hotel sem to-le reči: Dober vrtnar, ki skrbno obdeluje
in lepša svoj vrt, je kristijanu lep vzgled, kako da bi imel skr¬
beti svoji duši za posvečenje in zveličanje.

Vrtnar:

Zdaj vas urnem; vendar pa mi ni jasno, v čem da bi si
bili podobni stvari, o katerih se pogovarjate z menoj.

Opat:

Tudi to ti bode kmalu jasno. Ko bi ti kdo dal neobdelan,
s plevelom, trnjem in grmovjem preprežen kos zemlje, da ondi
napraviš vrt — ali ne boš svojega dela pričel s tem, da izruješ
plevel in izsekaš grmovje in trnje?

Vrtnar:

To je da, zakaj to je prvo, kar se mora zgoditi; brez te
priprave bilo bi zastonj vse sejanje in sajenje.

Opat:

Prav si odgovoril, ljubi moj! Prav tako mora človek, ki
se hoče izkopati iz priljubljenih mu pregreh ter nastopiti pot
čednosti, pričeti s tem, da slovo da hudobnim navadam, ki so
se ukoreninile v njegovem srcu in bi čednostim branile kaliti in
sad roditi.

Vrtnar:

Zdaj se mi je začelo nekoliko jasniti, vendar pa vsega še
ne urnem. Znano mi je sicer, kako da je treba storiti, da se
neobdelana zemlja premeni v rodovitno; ali kako da bi se duša
dala premeniti v rodovitno, tega ne urnem.

137

Opat:

Ako hočeš neobdelano zemljo premeniti v rodovitno, tedaj,
kaj ne, zemljo z motiko prekoplješ ali s plugom raztrgaš, po¬
tem jo obrneš, jej grude potolčeš, jo zrahljaš in poliješ. Prav
tako je treba ravnati z dušo, v pregrehah zakopano; treba je
samega sebe raztrgati, t. j. samega sebe zatajevati; treba je
svoje srce preobrniti, da začne sovražiti, kar je ljubilo, in lju¬
biti, kar je sovražilo; treba je svoje srce omečiti ter s spokor¬
nimi solzami polivati.

Vrtnar:

To govorjenje je meni čisto novo.

Opat :

Ko si zemljo na vrtu obdelal, kaj ne, potem vanjo seješ
ali sadiš cvetlice, zelišča in drevesa. Prav tako Bog, od ka¬
terega pride vse dobro, človeku, ki se je odtrgal od svojih hu¬
dobnih navad, v srce vseje seme krščanskih čednostij.

Vrtnar:

Prosim vas, razjasnite mi, kaj da je to seme, o katerem
govorite.

Opat:

Ali nisi nikdar bral v svetem evangeliju, da se to seme
imenuje beseda božja? Beseda božja, ako jo spoštljivo in paz¬
ljivo poslušamo, je v našem srcu semensko zrno, iz katerega
poženejo vse čednosti: ponižnost, čistost, zmernost, vera, upanje,
ljubezen itd. Koliko grešnikov se je že izpreobrnilo in posve¬
tilo ali po kakšni pridigi ali po branju kakšnih pobožnih bukev.

Vrtnar:

Tudi jaz sem že sem ter tja poslušal pridige, a nikdar
nisem zapazil, da bi bila katera kakov sad obrodila.

Opat:

Povej mi, ljubi moj! kako ravnaš, kedar seješ ? Ali si
mar zadovoljen že s tem, da seme vrh zemlje vržeš?

Vrtnar:

Ne, ne; skrb mi je, da seme z zemljo pokrijem, sicer
bi je utegnili ptiči pozobati; to pa tudi zato, da more kaliti in
ukoreniniti se.

138

Opat:

Glej, prav tako je treba delati z besedo božjo. Ako se zado¬
voljiš s tem, da jo samo poslušaš, kedar se oznanjuje, ostane ti
le vrh tvoje duše; raztresenosti, katerim se precej zopet udaš,
so ti tisti ptiči, ki ti odvzemo to sveto seme. Drago to seme
se mora dobro pokriti, to je globoko vtisniti v srce. Odkrito¬
srčno mi povej, ali si kedaj premišljal to, kar si slišal s prižnice?

Vrtnar:

Nikdar ne; šlo je pri ušesu noter, pri ušesu ven.

Opat:

Zato pa tudi ni sadu obrodila božja beseda. Toda pre¬
mišljujva dalje to priliko. Znano ti je, da ni še dosti, da seme
kali in požene, treba je nežno klico rediti.

Vrtnar:

Prav pravite; in to prizadeva vrtnarju največ truda. Treba
je dan na dan ruvati zelišča, ki poganjajo zoper našo voljo in
dušijo žlahtne sadike. Treba je vedno vojskovati se z mišmi,
krti, gosenicami, mravljami, polži in z mnogo drugimi živalimi
in mrčesi ter je pokončavati, sicer bi nam ti sovražniki požrli
vse vrtne sadeže. Pa tudi to še ni vse; škropilnica nam mora
vedno v roki biti.

Opat:

To je zopet lepa prilika, kako moramo skrbeti za čednosti,
ki so z božjo milostjo pognale v našem srcu, da jih hranimo
in poživljamo.

1. Naše srce je okužil izvirni greh ter nam zapustil hu¬
dobno nagnjenje; iz tega poganjajo hude misli, želje in dejanja.
Te rastike je treba vedno zatirati, ako hočemo, da nam ne za¬
duše kalečih čednostij; zatanemo jih v sebi le, ako se vedno za¬
tajujemo in večkrat vredno prejemamo svete zakramente pokore
in presvetega rešnjega telesa.

2. Mrčesi in druge požrešne živali, ki pokončavajo naše
vrte, so podobni sovražnikom, ki zalezujejo čednost; ti so: slabi
vzgledi, strupeni govori, nevarne druščine, krivi nauki, gledišča,
plesi, čast, veselje, gosti, prilizovanje itd. Eazloček je le v
tem, da vrtnar sadežem škodljivih mrčesov in živalij išče, da
bi je pokončal, mi pa se imenovanim dušnim sovražnikom le
ubranimo, ako se jih ogibljemo

3. Vrtne zadeže je treba skrbno škropiti, da jim iz zemlje

139

dojde redilni sok; prav tako dobrini kalem, katere božja milost
polaga v naša srca, marljivo prilivajmo, da čvrsto rasto in srečno
dozore dober sad.

Vrtnar:

S čim pa naj polivam one sadeže, o katerih pravite, da
rasto v mojem srcu?

Opat:

Polivaj je z božjo roso, katero si pridobivamo z molitvijo;
polivaj je z vodo, ki jo, ako le hočemo, zajemamo v neusah¬
ljivih studencih zveličarjevih; polivaj je s predrago krvjo bož¬
jega jagnjeta, katere se pogostoma udeležuj v presvetem reš-
njem telesu.

Vrtnar:

Za-me so to čisto nove misli.

Opat:

Ž njimi se pa moraš prav dobro seznaniti, tvoja vsakdanja
opravila naj ti jih neprenehoma kličejo v spomin. Lahko bi
ti naštel še veliko prilik, katere se kaj lepo dajejo primerjati
dušnemu življenju; navesti ti hočem pa le eno. Ako hočeš
žlahtnih sadnih dreves prirediti si, kaj storiš? Divjake, ki jih
imaš v drevesnici, cepiš s cepiči takih žlahtnih dreves, ki se
ujemajo z divjaki. Prav tako je treba obdelovati dušni vrt,
ako si hočemo pridobiti prave čednosti. Ta prilika ti utegne
biti nejasna, hočem ti jo torej razložiti.

Vsak človek ima kako hudo nagnjenje, katero vlada v
njem. To je tisti divjak, ki po svoji spačenosti sam ob sebi
rodi le slab sad. Ali izpreobrnjeni grešnik ta divjak požlahtni
s tem, da s pomočjo milosti božje nanj cepi podobne mu čed¬
nosti, katere čvrsto rasto na njem in rode bogat in dober sad.
Povem ti nekoliko vzgledov. Glej, oni človek je bil časti-
željen;  divja njegova častiželjnost ga je po svoji spače¬
nosti vabila in vlekla iskat le puhle, minljive posvetne časti,
ki zapleta v brezštevilne napake in grehe; on pa jo je po-
žlahtnil s tem, da jej je vcepil blago željo, ki ga žene iskat
neminljive časti in večne slave v posnemanju svetnikov, in
v krščanski popolnosti. — Spet drugi je v sebi čutil nag¬
njenje do silne marljivosti in delavnosti; ali kmalu je za¬
pazil, da ta divjak po svoji spačeni natori hrepeni le po
časni sreči; torej ga je požlahtnil s tem, da mu je vcepil
sveti namen, delati in truditi se le za božjo čast in za svoje
in svojega bližnjega dušno zveličanje. — Poznal sem človeka,

140

ki je bil po svoji naravi tako prijenljiv, da je vsakomu vse pri¬
trdil; ali ta njegova lastnost ga je vabila posnemati napake,
katerim so bili udani njegovi prijatelji. To nevarno divje nag¬
njenje je cepil s sveto krščansko ljubeznijo, ki hoče vsem biti
vse, da vse pridobi Kristusu; žlahtna ta mladica obvarovala ga
je posnemanja napak, dasi je tudi ostal prijenljiv in z vsemi
prijazen. — Znan mi je človek, ki je bil v se zamišljen in zaprtega
srca; zavist, črt, obrekovanje, nagla jeza in več takih napak je
bilo, do katerih ga je vleklo divje to nagnjenje; toda spoznavši
ta divjak vcepil mu je spokornega duha, ki mu je zatiral divje
te odrastke tako, da je vzgled popolnega zatajevanja samega
sebe.

Vrtnar:

Tako cepiti jaz ne znam; te umetnosti bi se moral prav
iz nova učiti.

Opat:

Prav lahko se je pa naučiš, ljubi moj! in sicer z milostjo,
ki ti jo Bog podeli, ako je odkritosrčno želiš ter ga goreče
prosiš za-njo. Vendar ti naprej povem, da se bodeš moral ne¬
koliko siliti, saj veš, da se le s silo dž pridobiti nebeško kra¬
ljestvo. To ti kaj lepo kažejo ona-le drevesa, ob zidu razpeta,
ki vsako leto rode najžlahtnejše sadje. Ali jih nisi s silo raz¬
penjal ob zid ter jim z ostrim nožem odrezoval mladik, ki niso
nastavile sadil, da si tako redilni sok posilil v rodovitne veje?
Prav tako je treba, da se silimo uklanjati zapovedim svete naše
vere; prav tako treba brzdati hudo poželenje, pa tudi brez
usmiljenja zatirali vse, kar iz njega poganja in našo dušo
ovira ali moti v njenem delu; le tako bomo duši ohranili tisto
moč, katere jej je treba, da obrodi svet sad.

Vrtnar:

Prav te sile se bojimo. Ljubše in lože nam je, delati
to, česar natora želi, kakor to, kar jej je zoperno ali nasproti.

Opat:

»človeško življenje na svetu je vedua vojska,“ govori že
sveti mož Job, ker se nam je neprenehoma bojevati s hudim
nagnjenjem naše spačene natore; »življenje kristijanovo pa
mora biti vedno pokorjenje," tako uči sveta katoliška cerkev.

Vrtnar:

To je oster in trd nauk, prečastiti gospod opat, ne mo¬
rem ga slišati, da ne bi nekoliko godrnjal o njem.

141

Opat:

Počutki in strasti godrnjajo, toda za nje nam ne sme biti
mar. Ako bi veje in peresa in zelišča čutila tvoj nož ter se
pritoževala, da jim ne pustiš rasti, boš li kaj slušal njih tožbe?
Gotovo da ne, in sicer zato ne, ker ti je lepota, red in dobiček
čez vse. Prav tako, ljubi moj, moramo ustavljati se mesenemu
poželenju, če tudi godrnja, da sami sebe v lepi red spravimo
ter ga ohranimo; pravi naš red pa je, da so strasti pokorne
pameti, telo duhu, duh Bogu, natora pa milosti.

Vrtnar:

Zdi se mi, da je moja vest po dobro storjeni izpovedi po¬
dobna vrtu, čegar drevje je očiščeno, čegar živi plotovi so lepo
obrezani, tako da ni niti zelišča niti peresa, katero bi bilo dru¬
gim na poti in v kvar.

Opat:

Prav praviš, in tvoja prilika je prav primerna; ako bi pa
vrtnar le enkrat v letu obrezal drevje in očedil vrt, bo li vrt
ostal čeden in čist? Ali bi bil gospodar zadovoljen s takim
vrtnarjem ?

Vrtnar :

Zdaj urnem, kam da merite; vi hočete reči: prav tako
ne more biti v lepem redu tudi vest, katera se očisti le enkrat
v letu, torej tudi Bog ne more biti zadovoljen ž njo. To je
resnica, katere vam ne morem ovreči, toda šega in navada je
taka: za velikonoč k izpovedi in vse je storjeno za celo leto.

Opat :

Nespametna šega pametnemu človeku nikakor ne sme biti
pravilo. Z ozirom na velikonočno izpoved me obhaja ta-le
misel: Velikonočna izpoved je podobna spomladi, ki k novemu
življenju budi drevje in vse rastlinje. Kakoršne razlike pa spo¬
mladi nahajamo v oživljajoči se naravi, prav take se nam tudi
kažejo, ako opazujemo naše življenje po velikonočni izpovedi.
Gotovo te lastna izkušnja uči to-le: Nekatere veje in tudi cela
drevesa po zimi zamrjo, tako da jim spomlad ne vdihne živ¬
ljenja; nekatera ozelene, ali cvetja ne najdeš na njih; nekatera
pa ozelene in cveto ter obetajo obilo sadu, toda velikokrat se
zgodi, da tudi tem po različnih vremenskih nezgodah odpade.
ves cvet, tako da celo nobenega sadu ne obrode. Zamrlim
drevesom so podobni oni, ki ne opravijo velikonočne izpovedi;
ozelenelim drevesom so podobni hinavci, ki so se le zavoljo

142

ljudij približali izpovedniei in mizi Gospodovi; drevesom, ki so
ozelenela in se ozaljšala s cvetjem, so pa podobni oni, ki so
zakrament svete pokore in presvetega rešnjega telesa prejeli po
skrbnem pripravljanju in z resnim namenom, prav krščansko
živeti. Toda koliko je med temi takih, katere prevelike po¬
svetne skrbi, posvetno razveseljevanje, hude strasti in skušnjave
zopet pahnejo v prejšnje življenje ter cerkev oropajo sadu, ka¬
terega je pričakovala od njih.

Vrtnar:

Ta vaša prilika me straši in nekako otožnega dela.

Opat:

Zakaj neki?

Vrtnar:

Ker od m rlo drevo v njej pomenja mene; odkritosrčno
vam povem, da že več let nisem opravil velikonočne izpovedi.

Opat:

Kaj? Je li mogoče? Ta vrt pridno, skrbno obdeluješ
ter ga imaš v lepem redu; svojo dušo, ki ti je gotovo dražja
mimo vseh vrtov na svetu, pa zanemarjaš? Kaj ne, da ne bi
hotel biti kriv, da bi se ti posušilo drevo, katero more še ro¬
diti sad; pustil si pa umreti svojo dušo, neumrljivo dušo, ka¬
tera bi ti, ako bi skrbel za njo, lahko obrodila tolikanj duhov¬
nega sadu — modrosti in pobožnosti?

Vrtnar:

Zdaj urnem, da zaslužujem vse, kar mi očitate.

Opat:

Ali se ne treseš, če pomisliš to, kar storiš z odmrlim
drevesom, katero najdeš na vrtu?

Vrtnar:

Ustrašili ste me.

Opat:

Spomni se evangeljske prilike, v kateri gospodar, opazivši
drevo, ki že več let ni rodilo sadu, reče svojemu vrtnarju: „0emu
to drevo tu stoji? Posekaj je!“ To drevo ni bilo'odmrlo, le
rodilo ni, in vendar gospodar vrtnarju očita, da ga še ni bil
posekal. Kaj bi bil še le rekel, ko bi bilo mrtvo to drevo?

143

Vrtnar :

Po tem takem sem jaz izgubljen brez rešitve; ne ostane
mi nič druzega, kakor posekanemu in v ogenj vrženemu biti.

Opat :

Prav je, ljubi moj, ako te straši tvoj sedanji dušni stan;
toda izgubljen še nisi, strašni nesreči še lahko uideš. V tem
obziru je velik razloček med človekom in drevesom: drevesa,
ki so enkrat odmrla, se nikakor in nikdar več ne dado oživiti;
človeku pa, kateremu je greh umoril dušo, je dušo še mogoče oži¬
viti — v zakramentu svete pokore. Ne odlašaj torej poprijeti
se roke, ki ti jo še ponuja usmiljeni Bog.

Vrtnar:

Sklep je storjen; verjemite mi, častiti gospod! izpreobr-
niti se hočem ter še danes v red spraviti in očistiti svojo vest.

Opat:

Jako me veseli tvoj sklep. Bog ti ga je vdihnil. Zdaj
pa ga prosi pomoči, da izvršiš svoj sklep; kajti brez božje mi¬
losti bi si zastonj prizadeval. Saj ti je dobro znano, da vrtnar,
bodisi še tako umeten in delaven, vendar le iz lastne moči ne
more najmanjše bilke priklicati iz tal. On le seje, sadi in po¬
liva, Bog pa daje rast. Se veliko manj more človek resnično
izpreobrniti se iz lastne moči. Brati, moliti, premišljevati, to
more; toda Bog stori, da branje, molitev, premišljevanje kaliv
njegovem srcu in donaša sad. S ponižnim srcem ga torej prosi
potrebne milosti; tudi jaz bodem svojo molitev s tvojo zedinil,
da dosežeš to milost!

Vrtnar nemudoma in srečno dopolni svoj sklep. Pobož¬
nega opata, ki ga je tako lepo učil, pa prosi, da ga vodi po spo¬
kornem potu, katerega je precej nastopil. Pod njegovim vod¬
stvom mu to dušno opravilo tako naglo gre izpod rok, da je
bil poslej tako dober kristijan, kakor umeten in spreten vrtnar.

66. Potres.

Po strašnem potresu, ki je bil zasul mnogo mest in razrul
vso isto deželo, bile so sem ter tja videti globoke vdrtine v
zemljo. Odprlo se je bilo mnogo brezen, tako da je bilo po¬
potovanje sila nevarno. Jako je moral paziti, kdor je hotel iz
vasi iti v vas. Še celo najpredrznejši so se bali popotovaje

144

pasti v strašne globine. Vendar je bilo mogoče ogniti se teb
brezen, če je popotnik skrbno pazil in dobro gledal, kam mu
je bilo postaviti nogo. Žalibog, da je vendar mnogo ljudij po¬
ginilo na poti. Med temi so bili večji del mladeniči, kateri so
imeli dosti pripomočkov, da bi se bili rešili. Ni jim nedosta-
jalo potrebnega poučenja. Pametni možje so jih svarili, kazali
jim brezna, ter jih učili, kako se jih lahko ognejo. Toda niso
jih hoteli poslušati v svoji abotni, vendar pa prevzetni domiš¬
ljiji. Rekli so: „Kaj, te grozne prepade naj bi imeli vedno
pred očmi. v mesto grede naj bi zmerom mislili na to, kako
se jih je ogibati? To bi nam grenilo veselje, katero nam dela
naše potovanje. Kdo ve, ali se nam prav zaradi pogledov v
prepade ne bi vrtelo v glavi, tako da bi popadali vanje? Boljše
bode, da si zavežemo oči, vsaj ne bodemo videli ničesar, kar bi
nas motilo v veselju. Prirojeni naš razum sam nam bode kazal
pravo pot ter nas obvaroval prepadov."

In res, zavežejo si oči in polni trdne zavesti slepi tavajo
po nevarnem potu. Ali kaj se zgodi? Komaj store nekoliko
korakov, kar telebi prvi v prepad in vsi drugi se takljajo za
njim. Vsi so žalostno poginili!

Kako neumno, predrzno in noro se nam zdi vedenje teh
nesrečnih mladih ljudij! In vendar se še dandanašnji tudi med
nami nahajajo ljudje, ki nič pametnejše ne ravnajo! Vneti
dušni pastirji s svetim Bernardom kličejo grešnikom: „Idite v
duhu v pekel, dokler še živite, da ne bodete morali vanj iti po
smrti! t. j. premišljujte strašno nesrečo, ki v večnosti čaka ne-
spokorjenega grešnika. Predstavljajte si pred oči peklenski
ogenj, katerega prižiga pravično božje maščevanje, in spreletela
vas bode sveta groza, da bodete straha trepetaje delali delo
svojega zveličanja, in pogubljenju tem gotovejše odšli, čim več¬
krat ste resno premišljali strašne kazni peklenskega brezdna."

In kaj marsikateri grešniki, če ne z besedo pa z dejanjem,
odgovore temu klicu? „Ta nasvet ni za nas; misel na pekel
nas preveč straši, da bi mogli sprijazniti se ž njo; ne bi nam

bilo živeti, ako bi imeli pekel pred očmi; torej si ga hočemo

iz glave izbiti, da nam ne moti pokoja; ogibati se hočemo
vsega, kar bi nas njega spominjalo. Pekel, izgini nam iz mislij!“

Tega sklepa se tudi trdno drže in poslednjič res tudi po¬
polnoma pozabijo, da je pekel. Strah večnih kaznij jim nič več

ne brzda strastij, brez vsega premisleka se pogrezujejo v pre¬
grehe ter poslednjič pogreznejo v brezen, iz katerega ni nobe-

145

nega rešenja. Cesar niso mogli prenašati v mislih, to je zdaj
zagrinja v svoje naročje in nikdar več jih ne izpusti.

Vsak grešnik v nespokornosti je podoben predrznim mla¬
deničem v tej priliki: zavezali so si oči, da ne bi videli groz¬
nega prepada, a naglih korakov so mu hiteli naproti, dokler
jih ni pogoltnil.

67. Esop na kraljevem dvoru.

Esop je bil ubog suženj, v čegar pokvečenem telesu je
bival bistroumen duh. On je zložil mnogo basnij, t. j. izmiš¬
ljenih pravljic, katere kaj lepo pojasnjujejo krasne nauke. Sloves
njegovih izvrstnih dušnih lastnostij se je zanesel tudi na dvor
najbogatejšega kralja Kreza. Ta ga je hotel poznati, torej pošlje
ponj. Esop pride. Mnogo lepega se je bilo kralju pripovedovalo
o njem, ali vse to ni bilo nič v primeri s tem, kar je kralj zdaj
sam slišal iz njegovih ust. Esop se po svoji bistri razumnosti,
ostri razsodnosti in veliki modrosti kralju brž tako prikupi, da
ga kraljestvu na korist izvoli za svojega prvega ministra. V tej
visoki službi se je Esopova dušna zmožnost kralju na veselje
še le pokazala v svojem popolnem blesku. Vse, kar je pričel,
imelo je najsrečnejši vspeh. Njegov sloves je šel po vseh
deželah.

Svit, ki je v tej visoki službi obdajal Esopa, bil je trn v
peti vsem drugim zavidnim dvornikom. Kar niso mogli spo-
prijazuiti se z mislijo, da je nekdanji suženj zdaj njihov pred¬
stojnik ; zato enoglasno sklenejo, pri kralju izpodkopati mu vso
veljavo. Iz tega namena z bistrimi očmi oprezujejo vse nje¬
gove stopinje ter zapazijo, da vsaki dan ob določenem času
čisto sam zahaja v stranski hram, v katerem preiskuje krnir
(skrinjo), na samem stoječ. Mislili so si: „Brž ko ne šteje

zaklade, ki si jih je krivično prilastil v svoji visoki službi."
Kmalu se njihov sum, da si na stran spravlja zaklade, tako
utrdi, da nobeden ne dvomi več o tem. Prav to pa jim je bila
zaželena prilika, da bi dosegli svoj namen. Zatožijo torej Esopa
pri kralju, da je državo okradel; da se tega prepriča kralj sam,
naj le da vpričo sebe odpreti oni krnir.

Krez ostrmi zaslišavši tožbo zoper moža, kojega je tako
visoko čislal. Sem se li res tako zmotil, da sem grdemu go¬
ljufu vse zaupal? Ta misel ga muči tako, da sklene storiti to,
kar so mu dvorniki nasvetovali, da bi se prepričal resnice.
Esopa da torej poklicati ter se ž njim in njegovimi tožniki
zdajci poda v skriti hram, kjer je imel biti ukradeni zaklad. Tu

Prilike. ■

14G

je res stal star, nenavadno velik krnir. Esopu se ukaže, od¬
preti ga. On precej uboga.

Kdo pa bode popisal strmenje in osuplost dvornikov to¬
žilcev, ko Esop lastnoročno odvzdigne pokrov! Zakaj v skrinji
ni bilo nikakoršnih nakupičenih zakladov, niti sreberne, niti
zlate trohice ne; ležala mu je na dnu stara, uborna obleka,
katero je Esop bil nosil, ko je bil še suženj. Kralj se je tako
z lastnimi očmi prepričal nedolžnosti svojega ministra in hudo¬
bije njegovih tožilcev, zato ga zgrabi huda jeza ter izpred svo¬
jega obličja požene grde hudobneže.

Ko je bil Krez z Esopom sam, ga vpraša, kaj li je vzrok,
da obnošeno suženjsko obleko, ponižujoči spominek svojega prej¬
šnjega stanu, tako skrbno hrani in ogleduje vsak dan?

Esop mu pohlevno odgovori: „ Gospod in kralj! posvetna
sreča je nevarna reč. Visoka čast in velika sreča kaj radi
oslepite človeka ter ga zapeljete v napuh. Prav tega sem se
hotel obvarovati; najboljši pomoček, katerega poznam, je pa ta,
da imam pred očmi znamenje svojega prejšnjega stanu. Vedno
spominjajoč se nizkega svojega rodu, kako bi se mogel spoza¬
biti tako, da bi napak obračal milosti, s katerimi me je obsulo
vaše veličanstvo!"

Napuh je žalostna dedščina Adamovih otrok. To ti je
greben, nad katerim se kaj pogostoma spotikajo tudi kristijani,
in to najboljši. Visoke naravne zmožnosti, bodisi telesne ali
dušne, lepe čednosti in dobra dela in drugi nenavadni božji da¬
rovi kolikokrat so že dali povod, da se je napuh ko tat skrivaj
prikradel v človeško srce ter kristijanu popalil zasluženje
mnogih let!

Kristijan, ali hočeš zvedeti gotov pomoček, da se obva¬
ruješ tako škodljive samoljubnosti? Ta le je: Posnemaj vzgled
Esopov. Vsak dan se nekoliko časa odtegni svojim opravilom,
da natanko preiskuješ to, kar ti tli na srcu. To preiskujoč si
živo pred oči postavi svoj nizki stan v primeri s sedanjim ime¬
nitnim stanom kristijana, otroka božjega, dediča nebeškega kra¬
ljestva : — našel boš, da sam po sebi nimaš ničesar, ampak vse
le od njega, ki ti je dal življenje in vse, kar imaš. Dalje ti
naj pred oči stopijo dušne in telesne slabosti in napake, hu¬
dobno nagnjenje, brezštevilne pregrehe, nezmožnost do dobrega,
vsa nezvestoba, plahota in nehvaležnost do Boga itd. Greh in
slabosti — te pač res imaš sam po sebi, ničesar pa dobrega.
Ta pogled te bode učil ponižnosti ter varoval tudi skrite pre¬
vzetnosti in samoljubnosti.

147

Tako se .je sveti Pavel sredi svojih sijajnih apostolskih
opravil in ko je bil zamaknjen v tretja nebesa spominjal časa,
ko je bil sovražnik in preganjalec Kristusov. — Tako je tudi
sveti Avguštin, ta svetla zvezda svetega življenja in mož obč¬
nega spoštovanja, v spomin si klical čase svojih zmot in razuzda-
nostij; to pa ne le sam sebi, ampak tudi nam jih še danda¬
našnji v spomin kliče z bukvami, v katerih je vsem kristijanom
v svarilo popisal svoje pregrešno življenje.

68. Vode.

Vse vode, katerih se skoro brez števila pretaka'na zemlji,
so si enake po izviru in cilju, vse izvirajo iz morja in se vra¬
čajo v morje; a jako so med seboj različne po teku in namenu.

— Ene imajo dolg, ene kratek tek; — ene šume hite in se
divje vale v morje, ene pa tiho, počasi in mirno tečejo vanje;

— ene se vijejo skozi rodovitne planjave in loge ter gledajo

ob svojih bregovih zala mesta, mikavne okrajine in krasne umo¬
tvore, ene pa morajo potovati skozi gole stepe, strme pečine in
brezljudne pustine; — ene so zdaj vode bogate, tako da pre¬
stopajo svoje bregove, zdaj pa jim nedostaje vode, tako da
komaj strugi zakrivajo dno, ene pa nimajo nikdar preveč vode,
vendar pa toliko, da ne trpe pomanjkanja in da lahko nosijo
tudi velike čolne; — ene so divje in se ne dajo krotiti, temveč
razjedajo svoja obrežja, trgajo jezove ter pokončujejo polja in
travnike; ene se mirno, tiho in pohlevno drže v strugah, ki so
si je izvotlile same, ter so na korist vsej deželi, skozi katero
teko. — Poslednjič pa vendar vse dospč v morje, v katerem
izginejo. _

Vode so po svojem teku kaj lepa podoba človeškega živ¬
ljenja v njegovih različnih primerah in prikaznih, človek ima
telo, ki je stvarjeno iz zemlje ter se zopet povrne v zemljo.
Preden se pa to zgodi, mora hoditi po potih, jako različnih in
nasprotnih. Nekateri dozi v o naj višje, nekateri komaj zrele sta¬
rosti, nekatere pokosi smrt v nežni mladosti, nekatere ugrabi
že v zibeli. — Nekateri hipoma dospo na vrhunec časti in bo¬
gastva, nekateri se noč in dan trudijo v potu svojega obraza,
da se revno prežive. — Nekatere viharni valovi menjajoče se
sreče zdaj visoko povzdignejo, zdaj v globino pahnejo; neka¬
terim pa je dovoljeno, pokojno in brezskrbno živeti v zmernem
blagostanju. — Eni dobrine, katerih jim je sreča na kupe na¬
sula v naročje, rabijo v to, da zatirajo ubožce in svoje podlož¬
it)*

143

nike, eni pa s svojim premoženjem podpirajo in razveseljujejo
nesrečne in revne svoje brate. Naj pa bo stan, poklic, osoda,
obnašanje človeško različno kakor koli, vendar imamo vsi isti
cilj in konec: Prah smo in v prah se povrnemo. Pa ne samo
telo se da primerjati teku naših voda, ampak tudi neumrljiva
duša, ki jo nam je v d ihnil vsemogočni dih božji; tudi ona se
po najrazličnejših potih povrača k svojemu nebeškemu viru, k
svojemu stvarniku, ako ni zgrešila edino pravega, jej odkaza-
nega pota, ako se ni izneverila svojemu stvarniku.

69. Damoklej.

Damoklej je bil nesramen prilizovalec, ki se je silno hlinil
Dijoniziju. Da bi se temu trinogu kar največ prikupil, povzdi¬
goval ga je nad vladarje vsega sveta, češ, da nima nikdo na
svetu večjih zaslug, večjega bogastva, večje slave, večje moči,
večje sreče.

Dionizij, ki je živel v vednem strahu, da mu strežejo po
življenju, ne verjame mu nič, zlasti tega ne, da je najsrečnejši,
predobro čuteč, da ni res. Da bi o tem prepričal svojega prili-
zovalca, izmisli si to-le:

Nekega dne ukaže, da Damokleja oblečejo v baržun z vsemi
znamenji kraljeve časti. Potem mu veli vsesti se za mizo, stre-
žajem pa ukaže, da mu strežejo tako, kakor bi bil res kralj.
Obed, ki mu ga je dal napraviti, bil je sijajen, da nikdar tako.
Med tem, ko mu okusna jedila polnijo želodec in draga sladka
vina šegečejo grlo, doni mu čarobno ubrana godba na uho.
Neizrecno veselje mu prevpliva srce, — bil je srečen, da
mu ni bilo vrstnika. Kar mu sredi te radosti dvornik, poleg
njega sedeč, nekaj zašepeče na uho. Damoklej se naglo ozre
kvišku, ugleda gol meč, na lasu od stropa viseč prav nad svojo
glavo, obledi, strepeče, ter hoče pri tej priči zapustiti svoj
sedež; ali kralj mu tega ne dovoli, ampak ukaže na mizo no¬
siti še okusnejša jedila in vina in godbi igrati najslajše har¬
monije. Damoklej ne pokusi več nobene jedi, nobene pijače,
nič ne sliši godbe, le nesrečni bridki meč nad glavo, ki bi se
utegnil vsaki hip odtrgati, mu je na mislih, tako da v enomer
zre vanj. Odkar je zagledal meč nad glavo, zdi se mu čas
sila dolg, vsaka sekunda mu je dan, vsaka minuta leto; prosto
še le zasope, ko mu dovoli kralj premeniti sedež.

V Damoklejevem grozovitnem stanu smo tudi mi. Smrt s
svojo morilno koso vedno maha nad našimi glavami; ni ga trenutka,

149

v katerem nam ne bi mogla presekati niti življenja. To dobro
veva, kaj ne, ljubi bralec! Kako je pa vendar to, da ob vsem
tem tako v miru jeva, pijeva, spiva in smehljaje se kratkoča¬
siva? Damoklej se je vedel mnogo pametnejše od naju. Od
trenutka, ko je nad seboj ugledal preteči meč, bil je neobčut¬
ljiv za vsako drugo stvar, samo meč mu je bil na mislih, zato
je skrbno pazil nanj.

Prav tako bilo bi se tudi nam obnašati. Premoženje,
časti in veselje tega sveta morali bi vznemar pustiti, misliti bi
imeli le na to, da bi ušli smrti; njej nam sicer ni moč ogniti
se, ampak paziti moramo na to, da nas ne najde nepriprav¬
ljenih in ne pahne v večno pogubljenje.

Damoklej je res videl meč nad svojo glavo viseti; mi sicer
s telesnimi očmi ne vidimo smrti, kako je pripravljena poko¬
siti nas; toda vidimo jo z očmi pameti in svete vere. In ali
vedna nevarnost, da nas zasači smrt, ko se je najmanj nade¬
jamo, ni prav tako gotova, kakor ko bi s telesnimi očmi nad
glavo videli njeno grozno koso? Ali nam tega ne potrjuje
vsakdanja izkušnja?

70. Sv. Venčeslav.

Sv. Venčeslav, kralj češki, imel je navado, da je po noči
zapuščal kraljevo svoje poslopje ter bos hodil obiskovat cerkve
glavnega mesta. Tudi najhujši mraz ga ni strašil tega bogo-
Ijubnega ponočnega romanja. V hramih božjih, kjer je po živi
svoji veri vedel, da je Jezus, zveličar sveta, skrit v presvetem
zakramentu, resnično pričujoč, klečal je cele ure in goreče molil.
Sem ter tja se je tudi obrnil do svetnikov, v teh cerkvah po¬
sebno češčenih, da je ž njimi združen hvalil in slavil Boga in
po njihovi priprošnji prosil ga blagih darov.

Njegov edini zvesti spremljevalec na tem nočnem romanju
bil je strežaj, na čegar molčljivost se je mogel zanašati in je
bil tudi edinih mislij ž njim. Neko noč bil je prav hud mraz,
tako da je bil sneg trdo zmrznil. Strežaju, če prav je bil dobro
obut, noge tako otrpnejo mraza, da jih kar nič več ni mogel
premikati. Kralju potoži svojo nadlogo, rekoč, da ne more več
dalje spremljati ga. Kralj, gret od notranjega ognja, sicer nič
ne čuti vnanjega mraza, vendar pa ima usmiljenje s strežajem
ter mu veli, naj hodi za njim in natanko stopa v njegove sto-
pinje, vtisnjene v sneg. Strežaj stori tako in zdajci občuti milo
gorkoto, ki mu prihaja v otrple noge in se polagoma širi po
vsem životu. Tako je čvrsto stopal za kraljem od cerkve do cerkve.

150

Mnogo je med nami v resnici spokorjenih grešnikov, ki
bi radi popolnoma zadostili božji pravici: ali težko premago¬
vanje in ostro zatajevanje samega sebe jih straši*in plaši v nji¬
hovi slabosti. Veste li, kaj vam je storiti, da bodete srečno in
krepko hodili po nakazani poti? — Idite za nebeškim svojim
učenikom korak za korakom iz jeruzalemskega mesta na goro
Kalvarijo — in kmalu vam bode nebeški ogenj razgrel srce,
tako da bodete z lahka premagali vse vnanje težave — To je
tista neprecenljiva skrivnost, ki je rodila že toliko junakov spo¬
kornikov in junakinj spokornic, na pr. sv. Frančiška, sv. Bru-
nona, sv. Bernarda, sv. Janeza od križa, sv. Petra alkautarskega,
sv. Terezijo, sv. Magdaleno Paciško in mnogo drugih svetnikov
in svetnic božjih. Največje težave prenašali so lahko, v duhu
na Kalvarijo hodeči za njim, ki jim je pot zaznamoval s svojo
lastno krvijo. Srčno so stopali v njegove svete stopinje, nova
moč jim je dohajala pri vsakem koraku in vzbudila se je v njih
ljubezen do trpljenja, kakoršue niso čutili nikdar poprej. Oni
niso poznali večjega zveličanja od tega, kakor s težkim križem
obloženi korak za korakom hoditi za svojim vzgledom, in no¬
bene svetejše želje od te, kakor s krvavimi koleni dotikati se
tal, ki jih je na križevem potu močila presveta kri Zveličarjeva.

71. Derviš.

Derviši so nekakšni mohamedauski menihi, katerih mnogo
živi po Perziji in Indiji, kjer sem ter tja potovaje nabirajo mi¬
loščino. — Enemu teh beračev bilo je na nekem takem poto¬
vanju iti skozi perzijsko glavno mesto. Bilo je že pozno v noč,
ko pride v mesto. Moral je kje prenočiti. Da bi si dobro
odpočil, predrzno jo nameri v kraljevo poslopje in sicer narav¬
nost v dvorano, v kateri je bila kraljeva straža. Tu se meni
nič tebi nič vsede v kot ter koj iz torbice izvleče svoj brešen
in jame večerjati, da bi kmalu mogel iti k počitku.

Kar ga zapazijo častniki ter ga vprašajo, kaj tukaj dela
in kako je semkaj prišel?

„Ali nisem v gostilni?" odgovori jim derviš.

Častniki, razžaljeni z zaničljivim tem odgovorom, zavrnejo
ga le s psovanjem in pretenjem. Nekateri gredo celo kralju
povedat, kaj se je predrznil storiti ta derviš.

Kralj ga da pred se privesti ter ga z veliko nevoljo ostro
nagovori tako-le: „ Ted a j ti si tako predrzen, da moje poslopje
imenuješ gostilno ?“

151

Derviš neprestrašeno odgovori: „ Dovolite mi, knez, da

vas v vsej ponižnosti vprašam: Kdo je pred vami stanoval v
tem poslopju ?“

„Moj oče.”

„In kdo pred vašim očetom?”

„Moj ded.“

„In pred vašim dedom pa kdo?”

„Moj praded.”

„Tedaj se vendar nisem motil, misleč, da je to poslopje
krčma; zakaj hiša, v kateri tako zapored prehajajo gostje, je
gostilna. “ _

Lep nauk daje ta prilika tudi tebi, dragi bralec! Tudi ti
bi morda bil razžaljen, ko bi kdo tvojo hišo imenoval gostilno,
tebe pa gosta. In vendar je to gola resnica. Koliko jih je že
stanovalo v njej, ki so izginili ko senca. Danes sicer ti v njej
še prebivaš ter jo imenuješ svojo lastino. Ali bo pa to tudi
jutri še res? — Kdo ti je porok, da ne bode kdo drugi na
tvojem mestu? — Človek je na tem svetu le tujec in zgolj po¬
potnik. Vsa lastnina je torej le dozdevna, in v tej dozdevni
lastnini človek le gost. Drug drugemu vrata podajemo. Slep
bedak je, kdor misli, da je ta svet njegov dom.

72. Izpodletela dedščina.

Geron, bogat a jako star mož, hoče oporoko (testament)
narediti Odmrla mu je bila vsa rodovina in sorodovina, tako
da ni imel svojcev nikogar, kateremu bi bil zapustil svoje ve¬
liko premoženje. Premišljujočemu, koga bi osrečil s svojim bo¬
gastvom, pride mu na misel, da je eden njegovih starih prija¬
teljev v veliki revščini zapustil mnogo otrok. Njegovega sina
K1 e o n a izbere si za glavnega dediča ter mu piše, naj pride k
njemu v Pariz.

Kleon je bil ravno v veliki denarni stiski. Lahko je torej
umeti, s kolikim veseljem se koj napravi na pot. Geron ga
preprijazno sprejme ter mu precej tudi z besedo naznani, da
ga hoče postaviti za glavnega dediča vsega svojega premoženja.

Mladi Kleon se mu kaže jako hvaležnega; vendar ga
kmalu zapusti, češ, da bi si rad ogledal neznano mesto. Koj
ta dan zvečer pride tako pozno domov, da ni videl svojega do¬
brotnika, ker se je bil ta že spat vlegel prav po svoji navadi.
Drugi dan zjutraj ostane precej dolgo pri njem, vendar gre z
doma ter se opoldne povrne. Koj po južini se zopet odpravi

152

od doma ogledovat si mestnih imenitnostij; na večer pa gre v
gledališče, ondi se snide z znanci, ti ga vedejo v kavarno, kjer
igrajo, in sicer Kleon prav srečno, in naposled v gre domov jako
pozno. Tretji dan je bilo skoro ravno tako. Oim več je dobil
prijateljev in čim bolj se mu je bila priljubila igra, tem manj
je utegnil ostati pri svojem dobrotniku, tako da so prišli dnevi,
da ga kar videti ni bilo pri njem.

Takšno vedenje pa Geronu nikakor ni bilo po godu, več¬
jega spoštovanja je pričakoval od njega, komur je hotel usta¬
noviti srečo. To misel je nekega dne izrekel svojim strežajem.
Ti so jo naznanili Kleonu ter mu še pristavili, da mu utegne
izpodleteti dedšeina, ako se ne bode bolj pečal ž njihovim go¬
spodom, in da se bode kesal, ako si ne obrani njegove ljubezni.

Kleon trdno obeča, premeniti svoje vedenje. Nekoliko
dnij se tudi res premaguje, da vsaj k južini prihaja domov,
toda preveč se je bil že zaplel v tovaršije, da bi bil mogel ali
hotel premeniti svoje življenje. Kmalu zabrede tako daleč, da
še spal ni več domi. To tako zaboli starčeka Gerona, da jame
premišljati, ali bi bilo tudi prav, da svoje bogastvo zapusti člo¬
veku, kateri je v kratkem zapravi. To premišljevanje ga na¬
poti do sklepa, da vse svoje premoženje izroči veliki bolnišnici
v Parizu; pošlje po beležnika (notarja) in naredi oporoko. Nekaj
nejevolja, s katero je to storil, nekaj pa žalost radi Kleonove
lahkomiselnosti in nehvaležnosti, nakopljete mu kmalu bolezen,
katera je konec storila njegovemu življenju.

Kleon je bil ravno takrat v vrtincu pariških veselic, da
ga več dnij ni bilo pri Geronu. Neki večer vendar pride do¬
mov; toda bil je tisti večer, ko je njegov dobrotnik ležal na
mrtvaškem odru. Ob tej priči so mu povedali, da se nima na¬
dejati nobene dedšČine.

Težko si je misliti vtisek, ki ga je Kleonu napravila ža¬
lostna ta novica. Ves život mu otrpne, da se ne more pre¬
makniti. Ko se mu povrne zavednost, odpro se mu oči. da ob
enem pogledu spozna vso svojo nesrečo. Grozna obupnost se
ga poloti. Sam divja zoper sebe, da je po svojem zadolženju
sreči dal slovo, puli si lase iz glave, praska si obraz, grize v
roke in strašno tuli. Strahu, da se ne bi ukončal, morali so
ga čuvati celo noč.

To pa še ni bilo vse. Prihodnji dan, ko se po mestu zve,
da je Geron umrl, prihrujejo nad Kleona raznovrstni upniki; ti
so mu namreč potem, ko je bil zapravil vse, kar je imel, po¬
sojali, češ, da jih poplača z zapuščino Geronovo. Ker ni imel
s čim poravnati dolgov, dali so ga upniki v zapor.

153

Tukaj prikipi njegova obupnost do vrhunca. V obilnosti
bi bil lahko živel in povsod spoštovan, zdaj pa je pahnjen v
revščino in zaprt v ječi, katere ne vč, ali bo kedaj rešen! Ta
grozna misel, ki mu je vedno rojila po glavi, bila je zanj ne¬
strpna. Življenje se mu jame mrzeti in večkrat poskusi, ukon-
čati se; toda noče se mu posrečiti, vendar mu tuga namesto
strupa in železa v kratkih dneh izgloje žalostno in mučno živ¬
ljenje. _

Če je tega mladega človeka taka gnev in besnost pre¬
vzela zato, ker je po svoji krivdi izgubil časno srečo in se za¬
voljo napačnega vedenja pahnil v revščino in ječo — kakšna
je še le v peklu obupnost in očitanje vesti zavržencev, ki so si
čisto sami krivi, da so izgubili neizrečeno, neizmerno in večno
zveličanje in se pogreznili v brezdno strašnih in neskončnih
kaznij in muk!

Dragi bralec! če si nekoliko bolj natanko ogledaš Kleo-
novo vedenje do njegovega dobrotnika Gerona, morda vidiš prav
svojo podobo. Morda je tudi tebi bolj mar za igrače in nor¬
čije tega sveta, kakor za pravo, stalno in večno srečo, ki jo je
Bog za dedščino zagotovil le njim, ki njega ljubijo? — Morda
tudi ti, ne zmenivši se za Boga, iščeš le prijaznosti sveta in
razveseljevanje svojega mesa? Kako ti bode pri srcu, ko po
smrti pred sodnim stolom božjim zveš, da si izgubil pravico
do nebeške dedščine, katera ti je bila namenjena in te je imela
osrečevati na vse večne čase? Kakšna obupnost se bode po¬
lastila tvojega srca, ko te bodo zgrabili strežniki božje neiz¬
prosne pravice —hudobni duhoti ter te prevedli v temno ječo,
— kjer bo jok in škripanje z zobmi — v pekoči pekel, kjer
te bode vekomaj glodal črv nepokojne grizoče vesti?

M ladi Kleon si je s svojim norim obnašanjem nakopal
res veliko nesrečo, toda s smrtjo je vendar bilo konec njegove
časne nesreče. Tvojih večnih muk, ljubi bralec! pa ne bode
nikdar konec, kajti vekomaj boš živel in trpel v peklu, — ako
ne skrbiš, da bode bogoljubno tvoje življenje na svetu.

73. Ves trud zastonj.

Bil je premožen mož. Ta si je kupil veliko grajščino. V
kupilni pogodbi je stal pogoj: da je grajščina popolnoma nje¬
gova lastnina še le tedaj, ako mu čez leto in dan kupila ne
povrne kateri prejšnjega grajščaka sorodnik. Novi grajščak —
ne vem, ali je pozabil omenjeni pogoj, ah pa je menil, da se v

154

odločenem obroku nikdo ne oglasi, da bi nazaj kupil grajščino
— precej drugi dan vzame v posest pogojno kupljeno grajščino
ter jame popravljati in lepšati grad, prekopavati vrte, saditi
drevorede, kopati vodnjake in ribnjake, vodo napeljevati na trav¬
nike, pote nasipati z drobnim peskom itd. V nekoliko tednih
je bilo dovršeno obnovljenje, in to vse po njegovem načrtu, kar
ga je iako veselilo. Toda kratko je bilo njegovo veselje; kmalu
se pri njem oglasi sorodnik prejšnjega posestnika ter mu prav
po sklenjeni pogodbi prinese odkupilo. Očividno je bila pra¬
vica njegova, zagotovljena mu v omenjeni pogodbi; zato se novi
posestnik kar nič ne brani ločiti od priljubljene grajščine,
ter prepozno spreume, kako nespametno je ravnal, da je toliko
denarjev potrošil za poprave in olepšave, preden je vedel, da
je grajščina nepreklicno njegova lastnina. Prav zadosti bi bilo,
da bi jo bil le ohranil v dobrem stanu.

Ta s v  pogojem kupljena grajščina je našega življenja lepa
podoba. Življenje smo sicer vzeli v posest, ono pa ni naša
lastnina; zakaj vsak hip nam je sme vzeti in lahko vzame On,
iz čegar rok smo je prejeli. Pametna modrost nam torej ve¬
leva, na-nje ne preveč navezovati srca, za-nje ne preveč skrbeti
ter mu ne preveč streči, ampak le toliko, kolikor je treba, da
je ohranimo, dokler je volja božja. — Koliko pa je na svetu
Jjudij, podobnih omenjenemu grajščaku! Komaj smo začeli uži¬
vati življenje, ki nam še za en dan ni dano v nepreklicno last¬
nino, že napenjamo vse moči, da bi si je olajšali, osladili in
kar se da ozaljšali. Sredi veselega uživanja nam je pa pokosi
smrt, — in zastonj je bil ves prejšnji trud.

74. Vojska v tabru.

Neka vojska je bila že deset dnij na poti. Zvečer enaj¬
stega dne zve general poveljnik po svojih prežavcih, da je okoli
kraja, kjer je moral prenočiti, v grmovju mnogo sovražnikov
skritih. Ker nočni mrak ni več pripuščal, da bi se bil spo¬
prijel ž njimi, zato ukaže okoli tabra delati okope, kateri imajo
njegovo vojsko braniti nočnega sovražnega napada. V straž¬
nicah podvoji straže, razpošlje izvanredne patrole, vojakom pre¬
pove iti iz tabra ali zapustiti zastave, ter jim zapove, orožje v
rokah imeti celo noč. Jako trdo se je upehanim vojakom zdelo
to povelje, vendar se nikdo ni pritožil; zakaj dobro so vedeli,

155

da je to potrebno za njihovo varnost. Vojaške izkušnje namreč
uče, da je za vojsko najbolj nevarno, ako jo sovražnik napade
v trdem spanju. _

Prav so delali ti vojaki. — Zakaj pa tako ne delamo tudi
mi, ki smo dan za dnevom v isti nevarnosti V Tudi nas obda¬
jajo mnogobrojni in srditi sovražniki, ki iščejo priložnosti, iz¬
nenada napasti nas, da bi nas oropali dušnega življenja. Da
se ognemo nesreče, ki nam preti noč in dan, zato nam Jezus
Kristus veleva, vedno čuti in orožje zatajevanja v rokah držati;
od križa, ki je naša zmagovita zastava, nikdar se ne oddaljiti,
češ, da bi šli za nevarnimi vabili posvetnega radovanja; z do¬
brimi deli in molitvijo utaboriti se: — mi pa godrnjamo, češ,
da so pretrda in preostra ta povelja. — Kolika kratkovidnost,
krivica in nehvaležnost je to! Ali ni očividno, da bomo plen
svojih prekanjenih sovražnikov, ako nas iznenada napadejo in
najdejo brez zmagovalnega orožja, katero nam nasvetuje naš
Zveličar? Namen temu orožju je le naša varnost. Le iz zgolj
ljubezni nam Jezus nasvetuje in v roke daje to orožje; bodimo
mu torej iz srca hvaležni zanje in rabimo je!

75. Cesar Heraklij.

Kozroa, perzijski kralj, polasti se jeruzalemskega mesta
ter 614. leta roparsko v Perzijo odnese Jezusov križ, katerega
je bila Konštautinova mati sv. Helena našla po v čudežu in ga z
veliko skrbjo dala hraniti na gori Kalvariji. Štirinajst let je
bilo to sveto znamenje našega odrešenja v rokah nevernih Per-
zijaaov. Se le 629. leta se posreči cesarju Herakliju, da nazaj
dobi križ iz neznabožnih rok. Heraklij, poln svetega veselja
radi srečne prigodbe, ukaže, da se sv. križ z veliko slovesnostjo
prenese ua mesto, s katerega je bil uropan. Vsa duhovska in
svetovna gosposka se zbere ter gre v sijajnem sprevodu na goro
Kalvarijo. Heraklij sam, ogrnjen z baržunastim plaščem in z
vsem kinčem cesarskega veličanstva na svojih ramah nese sveto
orodje našega odrešenja.

Tako ganljive slovesnosti še niso videle ulice jeruzalemske.
Toda pri vratih, pri katerih množica stopi na pot, ki vodi na
Kalvarijo, obstoji sprevod. Kai je bilo? — Cesarja, dospevšega
do teh vrat, ustavi neka nevidna prikazen, da se kar ne more
ganiti z mesta. Zdelo se mu je, da mu neka nevidna roka
dalje brani in da mu pot zapira bruno, čez katero ne more
stopiti.

156

Vso množico prevzame strah in groza, zlasti pa ostrmi
cesar, ne vedoč, kaj je početi. Kar se oglasi Zaharija, škof
jeruzalemski, ter nebeškega razsvetljenja prevzet izpregovori,
rekoč: „Gospod in cesar moj, ali bi ne hotel sleči bogato ob¬
leko, ki te ogrinja, in odložiti dragocenosti, ki se bleskečejo na
tebi? Vse to je v nasprotju s križem, katerega neseš, in s
ponižanjem, v katerem je Jezus Kristus nesel ta križ.“ — Te
besede so bile cesarju žar nebeški. Zdajci baržunasti plašč in
znamenja svoje časti izpremeni s priprosto obleko. In glej!
Brez ovire zdaj premakne noge in stopa dalje. Ovira je izgi¬
nila, brez truda dospe vrh Kalvarije ter poln nebeškega veselja
zasadi Jezusov križ na mesto, kjer je stal, preden ga je bil
ugrabil Kozroa. _

1. Ta črtica cerkvene zgodovine daje tehten nauk onim
kristijanom, kateri bi radi služili dvema gospodoma: Jezusu in
svetu. So namreč kristijanje, kateri mislijo, da se posvetno
življenje da v soglasje spraviti s križem Jezusovim; so kristi¬
janje, kateri menijo, da so učenci Kristusovi, če prav ga zata¬
jujejo s svojim ničemurnim, mehkužnim in pohotnim življenjem.
Toda kdor hoče križ v resnici nositi za Jezusom, mora ga no¬
siti v duhu ponižnosti, v zatajevanju samega sebe, v spokor-
nosti, in tudi njegovo vnanje obnašanje mora s tem duhom biti
v soglasju.

2. Herakliju je bilo določno povedano, da se Jezusovemu
križu čast skazuje s poniževanjem, ne pa s svitom posvetne
veličasti. To naj si v glavo in srce globoko vtisnejo vsi, ki
stoje v visoki službi, bodisi svetni, bodisi cerkveni.

76. Dva brata.

Živela sta dva brata v istem mestu, a imela sta jako raz¬
lično osodo.

Mlajši je bil že mnogokrat na tem, da bi bil dobil dobro
službo, katere je bil popolnoma vreden, pa vselej so ga izpod¬
rinili hudobni obrekovalci. Imel je sicer nekaj premoženja, in
še to so mu do malega skrčile žalostne nezgode. Bil je po-
kveČenega telesa, zaradi tega so mu ljudje nadeli mnogo pso-
valnih priimkov. Vse to mu pa ni kalilo dušnega miru, zakaj
kedar je stopil v svojo hišo, prišli so mu naproti prisrčna žena,
ljubeznjivi otroci in zvesti posli, ki so si vsi prizadevali ustreči
mu ter ga razveseliti.

157

Starejši brat pa je užival spoštovanje vsega mesta. Bogat
je bil in se rad bahal s svojim premoženjem, vednostmi in
dušnimi zmožnostmi. Njegova lepa postava in uljudno obna¬
šanje se je prikupilo vsakomu, slednje podvzetje mu je šlo po
sreči. Toda pri vsem tem ni bil srečen, zakaj doir>£ je imel
živ pekel: svojeglavno, nepokorno, ljubosumno, jezično in srdito
ženo, nehvaležne in neposlušne otroke, surove in zarobljene
posle. Ti so mu grenili življenje in strupih vsako veselje,
katero bi bil lahko užival.

Ta dva brata sta slika dobrih in hudobnih ljudij.

Naj tudi dobremu človeku narava odrekuje svoje darove,
naj ga tudi zaničuje svet, naj ga zadevajo nesreče katere koli,
za vse to mu je čista in mirna vest zadostno tolažilo ter ga
razveseljuje tudi sredi nezgod. — Hudobnež pa je nesrečen
sredi vse svoje navidezne sreče. Največje veselje o dušnih in
telesnih zmožnostih, o bogastvu in častnih službah mu greni
hudobna in nepokojna vest. V lastnih prsih nosi pekel. Oe
pa hudobnež že na tem svetu v vsej svoji časni sreči ni v res¬
nici srečen, kako nesrečen je še le tedaj, ako mu previdnost
božja pošlje križe in nadloge! Kje hoče v teh iskati tolažbe?

Sloveč pisatelj pravi: „Vse vnanje nesreče nas samim

sebi prepuščajo, treba nam je torej mirnega zavetja, kamor nam
je moč zateči se. Edino tako zavetje pa je čednost. Nikogar
lastna ljubezen tako ne slepi, da si ne bi imel česa očitati."
— In blaženi pisatelj knjige: „Hodi za Kristusom!" piše:
„Imej dobro vest, pa boš vedno vesel. Dobra vest prenaša
velika bremena in je vesela tudi sredi nadlog. Huda vest pa
je v veduem strahu in nepokoju. Hudobni nimajo nikoli pra¬
vega veselja in nikdar ne uživajo notranjega miru. In če tudi
pravijo, da so pokojni, vendar jim ne verjamem; kajti „za
grešnika ni miru,"  pravi beseda božja.

77. Naloga za poskušnjo.

Ferdinand in Evgenij, učenca istega učitelja, pogovarjata
se v šolo grede o nalogi, katera jim je bila dana, in o darilu,
katero imajo prejeti tisti, ki jo najboljše izdelajo.

Ferdinand reče: „Nekdo mi je povedal, da je učitelj

učence, kateri bodo prejeli darila, določil, še preden smo dovr¬
šili nalogo."

158

Evgenij pa pravi: „Meni pa je bilo rečeno, da se učitelj
pri določevanju daril natanko ravna po vrednosti izdelanih nalog.
Komu hočeva tedaj verjeti?"

„Tega ne vem,“ odgovori Ferdinand, „to pa vem, da se
jaz ne bom nič posebno trudil z izdelovanjem naloge; nočem
si s to malenkostno^tvarjo ne beliti glave, ne kratiti veselja;
mislim si tako-le: če je naš učitelj že naprej določil učence,
katerim d d darila, mogoče je dvoje: da sem jaz med temi
srečnimi, ali da me ni med njimi. Ako je prvo, dobim darilo,
naj je moja naloga dobra ali slaba; ako je pa drugo, tedaj ne
dobim darila, če si še tako prizadevam z nalogo — škoda bi
bilo časa in truda!"

Evgenij pa reče: „Jaz sem to stvar vse drugače pre¬

mislil. Sklenil sem marljivo delati, da učitelju izročim dobro
delo; krasno darilo me čaka, če se bodo darila delila po za¬
slugah; lenuh pa odide praznih rok.“

„V  tem primerljaju," reče Ferdinand, „ni nobene dvombe,
da imaš ti prav. Ako se bodo pa darila dajala brez zasluge in
le po namembi, tedaj sem pa jaz modrejši od tebe . 11

„Morda?“ odgovori mu Evgenij; ,,vendar pa, ljubi moj
prijatelj, pomisli, da je moj račun gotovejši od tvojega. Jaz
imam za-se dva morda, ti le enega samega.  Ti praviš:
morda  sem tudi jaz med srečnimi, katerim je že naprej od-
menjeno darilo, če tudi ga v ne zaslužim. Glej to morda  meni
tako velja, kakor tebi. — če pa se bodo darila delila po za¬
slugah, morda  se odmeri tudi moji marljivo izdelani nalogi.
Glej, to morda  velja meni, tebi pa nikakor ne. — Po tem
takem se jaz gotovejše od tebe nadejam darila, naj se dele ali
po pravi zaslugi ali zgolj po namembi,"

Ferdinand ni vedel kaj odgovoriti na to in moral je spo¬
znati, da je Evgenij to stvar bolje premislil od njega.

Kakor sta ta dva učenca z ozirom na delitev šolskih daril
omahovala med različnim mnenjem, prav tako je nam prikrit
odgovor na važno vprašanje o preizvolitvi ali o preodločbi za
nebeško kraljestvo. Ali je Bog koga brez ozira na prihodnje
zasluge ali z ozirom na te zasluge izvolil ali odločil za nebesa,
o tem so nekateri bogoslovci in cerkveni očetje bili različnih
mislij. Toda čeravno piše sv. Peter: „Gospod noče, da bi se
nekateri pogubili, ampak da bi se vsi k pokori obrnili, 1 ' vendar je
misel na preizvolitev marsikomu pretveza kaznjive lahkomiselnosti
in zavržljive lenobe, vsled katere — kakor Ferdinand v naši

159

priliki — govori blizu tako-ie: „Oe me je Bog izvolil ali do¬
ločil za nebesa, zveličan bom brez lastnega prizadevanja; če pa
temu ni tako, zastonj je ves moj trud — nebesa so mi zaprta.
Zato mi ni treba nič sile delati si, tudi strastij ne krotiti ali
brzdati, ampak storiti smem, kar poželi moje srce."

Da je tako govorjenje napačno in abotno, to lahko urneje
že prosta pamet. Naša prilika nas u■ i, da v temi, ki nam za¬
grinja skrivnost preizvolitve ali preodločbe božje, najmodrejše
ravnamo in hodimo po najvarnejši poti, ako si resno in z vsemi
močmi prizadevamo, zaslužiti si večno zveličanje; zakaj poleg
nade, ki sloni na preizvolitvi in je vsem občna, nam sveti tudi
dobro utrjeno upanje, ki se opira na izvolitev po zaslugah.
Tega upanja pa ne morejo imeti oni, ki nič ne store za svoje
zveličanje.

78. Strah pred ljudmi.

Mlademu častniku (oficirju), ki je po dokončani vojski
živel v pokoju, pride veselje do popotovanja. Ko od svojega
kralja dobi devoljenje, krene na pot; ta ga privede tudi med
ljudstvo, katero ni bilo kaj prijazno njegovi doniuvini. Neki
dan pride v hudo zadrego. Ondi namreč obišče znanega go¬
spoda, pri katerem je bila ravno zbrana sijajna in velika družba.
Kmalu potem, ko naš častnik stopi v to družbo, zasukne se go¬
vorica na politiko. Presojevali so se po vrsti vsi evropski vla¬
darji; nazadnje pride na vrsto tudi kralj, čegar podložnik je bil
ta častnik; govorilo se je o njem prav strastno in nesramno,
videlo se je, da golo sovraštvo kuje in narekuje te psovke.
Bridke in zbadljive pušice so letele na njegovo vladanje, nje¬
gove namene, njegovo politiko, njegove osebne lastnosti, celo
na njegovo domače življenje.

Kaj si je neki mislil naš častnik? In kaj je storil? —
Sam pri sebi preudarja tako-le: „Ce začnem zagovarjati svo¬

jega gospoda in če pokažem svojo občutljivost, zasmehovali bodo
še mojo gorečnost, zasramovali bodo in za norca imeli tudi
mene; tega pa jaz ne bi mogel strpeti in morda bi bil prisiljen
potegniti sabljo in v veliko nevarnost postaviti svoje življenje.
Da se ognem vsega tega. ne smem pokazati, kakor da bi čutil,
kaj in zakaj se tako sramotilno govori zoper mojega kralja." —
Kakor je sklenil, tako je storil. Ne le, da ni zavračal zbadlji¬
vega obrekovanja, ampak bil je popolnoma hladne krvi, še celo
nasmijal se je in sem ter tja še sam dostavil kako besedo, češ,
da mu ne očitajo slepe pokorščine do kralja in da se malo
ravna po duhu in šegah družbe, med katero je bil. Ko se

160

razide družba, bil je zadovoljen sam s seboj, da je tako srečno
ušel zadrgi.

Ta dogodek pa kralju pride na uho ter ga silno razsrdi,
častnik, dovršivši potovanje, vrne se domov ter se celo pre¬
drzne iti h kralju; ta pa ga sramotno zapodi izpred svojih očij.

Tako bo tudi Jezus ravnal z mnogimi kristijani. On —
Bog-človek — je naš kralj; mi smo torej njegovi podložniki,
ki bi se torej morali ustavljati vsemu, kar bi utegnilo žaliti ga;
moral bi vzelej ž njim potegniti in največje neprijetnosti rajši
pretrpeti, kakor — če tudi le na videz — dopustiti ali potrditi
kaj, kiar je zoper njegovo čast. Kako se torej pregreši mnogo
kristijanov, ki se iz katerega vzroka koli boje pokazati, da so
katoliški kristijanje, ali si celo prizadevajo od sebe odvrniti videz,
da so katoliški kristijanje!

Ljubi bralec! Ti morda zajdeš v druščine, v kateri ta
ali oni sramotno blebeta zoper nauke svete vere in morda še
celo preklinja njenega začetnika. In kako se ti vedeš v tej dru¬
ščini? — Boječ se, da bi tudi tebe ne zadelo zasramovanje,
da si dober katoličan,  t. j. neumnež, ki veruje sanjarije,
ne upaš si ugovarjati bogokletcem, zagovarjati sveto vero, am¬
pak molčiš, morda se še celo posmehuješ in marsikatero še
sam rečeš vmes. Kdor tako ravnaš, tebi je v evangeliju že
podpisana sodba, ki se glasi tako-le: „Kdor se mene sra¬
muje pred ljudmi, njega se bom tudi jaz sramo¬
val pred svojim Očetom v nebesih.“

Ti si pri daritvi svete maše sredi svojih prijateljev in to¬
varišev. Imel bi se — dobro veš — spodobno obnašati po šegi
naše svete cerkve in zbranega duha biti. Znano ti je pa morda,
da te bodo, ako se tako vedeš, zasmehovali in za hinavca raz¬
glasili tvoji tovariši, kateri ne uklanjajo kolen pred kraljem vseh
kraljev, ampak se posmehujejo in norčujejo in sploh tako ob¬
našajo, kakor da bi bili v gledališču. —A kaj storiš ti? Zbojiš
se njihovega zasramovanja in, akoravno te glasno opominja
tvoja vest, potegneš ž njimi ter se udeležiš njihovega pohujšanja.
O nesramnost! česa imaš pričakovati pri Gospodu, ki ga tako
malovredno zatajuješ? čaka te sodba: „Kdor mene zataji
pred ljudmi, njega bom tudi jaz zatajil pred Oče¬
tom v nebesih."

V druščini, v kateri si tudi ti, govore umazane in dvo¬
umne besede, sliši se hudo preklinjevanje in grdo obrekovanje.
Ti bi po veljavi svojega stanu, svoje službe, svoje starosti lahko

161

ustavil vse to; torej te tudi dolžnost veže, da to storiš. Toda
kaj se bode mislilo, kaj govorilo o tebi, če to storiš? Imeno¬
vali te bodo abotnega, surovega, neolikanega, nepriljudnega,
odurnega človeka, ki komarje preceja in dlako cepi. In kaj
storiš ti ? Vseh teh psovalnih priimkov se zbojiš, in da se jih
ogneš, lepo molčiš in še tega ne rečeš, da ti niso všeč taki
pogovori. Glej svoje nezvestobe, s katero se izneverjaš Jezusu.

Toda mislimo si, da nimaš toliko veljave, da bi mogel
ubrzdati umazane in hudobne jezike. Tedaj bi se ti pa moralo
vsaj na resnem obrazu brati, da ti pogovori niso po godu, in
iz molčanja spoznati, da se ne udeležuješ govorjenja. Seveda
potem o tebi poreko, da si neumnež, ki ne ve ziniti besede.
Ali ravno s tem pokažeš, da si Kristusov pravi učenec, ki studi
vse, kar žali sramežljivost in ljubezen. Gorje njim, ki drugače
razlagajo tvoje molčanje; gorje pa tudi tebi, ako se daš s tem
strašilom odvrniti od svoje dolžnosti. Gorje tebi, ako se temu,
kar govore umazani in obrekljivi jeziki, posmehuješ iz katerega
koli uzroka, kajti s tem jih vabiš in vnemaš k daljnim pogo¬
vorom, Jezusa pa se pred njimi sramuješ. Ne čudi se torej,
ko se bode tudi Jezus tebe sramoval pred svojim Očetom v
nebesih.

79. Podobe človeških strastij.

Sovražniki, oblegajoči mesto, uporabljajo posebne zvijače,
da prej dosežejo svoj namen. Med drugim oni zlasti posku¬
šajo v skrivno zvezo stopiti z nezvestimi meščani, kakoršnih se
ne manjka v nobenem mestu, z meščani, katerih ni sram, iz¬
dajalcem biti svoji domovini. Ti hudobneži so precej priprav¬
ljeni s sovražniki skleniti skrivno zvezo, popisati jim vse oko¬
liščine o trdnjavi in posadki v ter jim naznaniti pota, po katerih
gotovo pridejo v trdnjavo. Žalostna osoda čaka trdnjavo, ka¬
tero ob enem napadejo vnanji in notranji sovražniki, ako se pa¬
zečemu poveljniku o pravem času ne posreči, izdajalce zasačiti,
jih ujeti, v železje ukovati in tako prekrižati vse dogovore z
vnanjim sovražnikom.

Naše srce se da priličiti trdnjavi, katero oblegajo močni
in strahoviti sovražniki. Satan, svet in naše lastno meso ne¬
prenehoma napadajo naše srce; strah, da je premagajo silni ti
nasprotniki vsega dobrega, je tem večji, ker imajo v tej trd¬
njavi sami — v našem srcu — zaveznike, ki je podpirajo. Ti
izdajalci so naše strasti — huda nagnjenja, — ki so edinih
mislij z vnanjim sovražnikom v tem, da bi nam popačili in v

Prilike. 11

162

greh zapeljali srce. Toda pamet, ki ima nadpoveljstvo cez to
trdnjavo — srce, z modro čuječnostjo lahko v okom pride ne¬
srečnim nasledkom skrite zarotbe, ako o pravem času zapazi
notranje sovražnike, katere potem obrzda tako, da jim ne do¬
pusti prosto in izdajalsko dogovarjati se z vnanjimi sovražniki.
Če se pameti posreči to, rešena je trdnjava-srce.

Kedar spreten voznik vozi z mladimi, iskrenimi, še ne
ukročenimi konji, tedaj nategnjene vajeti vedno v rokah drži,
in lahko je vodi, kamor je hoče. Ako pa vajeti dene iz rok,
spuste se konji v dir, nobena moč jih ne more več udržati v
hržem teku, ampak divjajo, skačejo, zapuste cesto, butijo v ka-
kov zid ali zavozijo v prepad, v katerem konec vzameta voz
in voznik.

Naše strasti v svoji neukročeni moči so podobne mladim
konjem in jih moramo neprenehoma imeti v brzdah. Ako se
izpozabimo le za hip ter jih izpustimo iz svoje oblasti, izgub¬
ljeni smo; povlečejo nas s seboj v vsakovrstne razuzdanosti in v
pregrehe tako, da jim niti pamet, niti vera ne morete postaviti
jeza, katerega ne bi preskočile.

Šetajoči se otroci na travniku zapazijo cvetlice in oči pa¬
sejo oh pisanih barvah, ki se kaj lepo izpreminjajo in leske-
čejo po zelenih tleh. Ne morejo se vzdržati, da ne bi stopili
na travnik. Na mehki trati sede trgajo si cvetlice in vijejo
vence. A le kratek čas uživajo to veselje; kmalu začutijo, da
so je opikale kače, ki so bile skrite pod cvetlicami.

Tudi naše strasti se od zunaj kažejo vabljive in lesketa¬
joče: obetajo nam veselje in srečo in s tem nas omamljajo.
Ako se jim pa prepustimo, kmalu kmalu čutimo znotranji ne¬
mir, nezadovoljnost, pekočo vest in mrzenje nad goljufivim ve¬
seljem. Lakomnost na pr. nas omamlja s tem, da nam pred
oči stavi bogastvo in zlate gradove; toda neukročena želja po
bogastvu in vedni strah, izgubiti premoženje, morda po krivičnih
potih pridobljeno, noč in dan trpinčita lakomnika tako, da je
sredi svojega bogastva v resnici nesrečen.

Maščevalen človek ne pozna večjega veselja, kakor prav
znositi se nad svojim sovražnikom; toda komaj je zadostil tej
svoji strasti, že ga sprehaja strah in groza, vest ga jame grizti
in mu greniti življenje.

163

Vsakdanja izkušnja uči, da se strašno moti on, kdor srečo
pričakuje od strastij, katera koli si bodi.

Eeka, ki ne teče med visokimi bregovi, dela rada povo¬
denj, t. j. njena voda skoro po vsakem dežju stopi čez svoje
bregove in teče čez polja in travnike, katerim dela veliko škodo.
Da se ljudje obvarujejo te škode, zato takim rekam vzvišujejo
bregove, ki vodi branijo na polje. In take zaježene reke, ki
so nezaježene delale škodo, so blagonosne vsej okolici in ljud¬
stvom, mimo katerih teko in katere vežejo. Vendar pa morajo
umetni jezovi vedno biti v dobrem stanu; kakor hitro so po¬
škodovani ali ne dosti utrjeni na katerem mestu koli, kmalu
je predere in podkoplje voda, ki se zaganja vanje, in tako iz
nova nastane povodenj.

Grešniki, kateri čutite, da vam jamejo v srcu razgrajati
in razsajati nebrzdane strasti, hitite vendar in postavite jim je¬
zove, preden razlijo svoj žolč in vas ostrupijo ž njo. Ti jezovi
pa so: molitev, premišljevanje, zatajevanje, sveti zakramenti in
vsake vrste dobra dela. Obrzdana, ukročena in v naravne meje
potisnjena strast, ki je divjala v vašem srcu, vam bode zdaten
pomoček do svetosti. Dobro si pa zapomnite še to, da stano¬
vitno nadaljujete vaje, ki so umirile vaše srce. V istem hipu,
ko jih v nemar pustite, divja strast zopet vzdigne svojo glavo,
da bi vas pahnila v prepad, kateremu ste komaj ušli.

Homer v svojih pesmih o Ulisovem popotovanju pripove¬
duje to-le: Ko Uiis pride na otok, na katerem je gospodovala
imenitna čarovnica Oirce po imenu, doživel je žalost, da so se
vsi njegovi tovariši spremenili v zverine nižje vrste; on sam pa
se je tega poniževalnega premenjenja rešil le s pomočjo nekega
zelišča, katero je bil prejel od boga Merkurja.

Tudi ta izmišljena dogodba je primerna podoba človeških
strastij. Y njih se razodeva ista hudobna čarovna moč, ki
tako ponižuje človeka, da ga postavi na isto stopinjo z živa-
limi, katere po svojem slepem nagonu ravnaje zadoščajo le
živalskim željam. Takega poniževanja nas varuje le pamet, oni
božji dar, čegar lepa podoba je zelišče, s katerim se je Ulis
rešil živalske podobe.

11 *

164

80. Opica.

Bufalmako, slaven laški slikar, dobi od areškega škofa na¬
ročilo, da bi mu v cerkvi na presni zid naslikal velikansko po¬
dobo. Marljivo se slikar loti svojega dela in že v nekoliko
dneh daleč dospe. Kar neko jutro najde z vsemi različnimi
barvami prečrtano vse, kar je bil doslej naredil. Lahko si mi¬
slimo jezo, katera ga prime, ko ugleda to mažo. Precej mu
pride sum, da se je kateri njegovih nevoščljivcev ukradel v
cerkev ter v mu naredil to kljubo. zato se bridko pritoži zoper to
hudobijo. Škof mu obeča, da se bode cerkev vsak večer, preden
se zaklene, skrbno preiskovala, da v njej skrivaj ne ostane nikdo,
ki bi mu mogel kljubovati. Na ta obet jame slikar poprav¬
ljati popačeno delo in se zvečer mirnega srca vrne na svoj dom.
Kako pa drugo jutro ostrmi in kakšna jeza ga zgrabi, ko ugleda,
da je njegovo delo zopet vse počrtano, kakor prejšnji dan. Bil
je prepričan, da so ljudje, ki imajo v rokah ključe od cerkve, v
zvezi z njegovimi sovražniki in torej njegovi nesramni izdajalci.
Ko si je jezo ohladil nad njimi, sklene, čez noč sam skrivaj
ostati v cerkvi, da pri delu zasači poškodovalca.

Kakor je sklenil, tako je tudi storil. Yes oborožen se na
tla vleže tako, da je mogel videti svoje delo, hoteč posvetiti
sovražniku, če pride. Celo noč čuje, pa nikdo ne pride; jame
se daniti, naš slikar vstane in že hoče iti domov, kar zasliši
šum; zopet se vleže, opazuje vse, nastavi na tla uho, da zve,
od kod dohaja šum, bistro zre v podobo, puški nategne pete¬
lina in tako pričakuje kljubovalca, o katerem mu je sum rojil po
glavi, da bi ga spodobno sprejel. In res ugleda slikarja, ki
se bliža njegovemu delu, puške pa vendar ves osupnjen ne
sproži, kajti bil je slikar novega plemena: bila je ista opica,
ki ga je iz sosednje hiše gledala slikati, dobila veselje do te
umeteljnosti in je hotela svojo umetalno roko poskušati na Bu-
falmakovi podobi. Prišla je v cerkev skozi okno, ki je bilo na¬
vadno odprto, skočila na slikarjev oder, vzela v roko čopič, po¬
močila ga meni nič tebi nič zdaj v ta, zdaj v ta piskerc in
ga vodila zdaj z desnico zdaj z levico. Ravno hoče tudi danes
po tem načinu popravljati podobo, kar nad njo zavpije slikar
in jo odpodi._

Ta opica nam prav primerno predočuje ljudi, tako ime¬
novane modroslovce, kateri hočejo posnemati Boga v njegovih
delih. Ko so dobro premotrili svet, na katerem prebivamo,

165

hočejo narediti enak svet, češ, da je treba le snovi in sukanja.
V roko torej jemljejo snov ter jo sučejo in vrtijo, toda tako,
kakor opica slikarjeve čopiče in barve. Ker pa snov in sukanje
v svoji domišljiji tako razdeljujejo, kakor opica barve, zato je
njihov svet tako podoben pravemu, kakor opičina slikarija Bu-
falmakovi. Nam na srečo ti umetni zidarji sestavljajo svet le
v svojih mislih in svojih talentov ne morejo poskušati na pra¬
vem svetu, kajti popačili bi nam ga, kakor opica Bufalmakovo
podobo. Bog vedi, kakšno zmes bi postavili namesto čudapol-
nega dela, katero je sestavila večna modrost. Najprimerniša
kazen takim nevednim zidarjem bila bi ta, da bi sami morali
živeti na svetu ukrojenem po njihovih mislih.

81. Dva bolnika.

Neki oče je imel dva bolna sina. Ker se mu je zdelo,
da mlajši trpi silne bolečine, zato pošlje po zdravnika. Zdravnik
precej pride, skrbno izprašuje bolnika in mu zapiše zdravilo,
katero se mu je zdelo primerno njegovi bolezni. Potem stopi k
postelji starejšega sina in tudi tega izprašuje.

Ta mu odgovori: „Meni je že odleglo, zdi se mi, da sem
že zdrav, nobene bolečine več ne čutim."

Zdravnik ga prime za žilo, zapiše mu zdravila ter odide.
Oče pa gre za njim, ker je želel sam govoriti ž njim. starej¬
šemu sinu," pravi oče, „zdi se mi, da je odleglo, mirni stan,
v katerem ste ga našli, me napolnuje z nado, da kmalu ozdravi.
Toda mlajši me skrbi, od danes zjutraj je tako nemiren, da se
bojim zanj. 1 '

„Vaš strah za mlajšega nikakor ni opravičen,* odgovori
zdravnik, „da le ne bi bolezen starejšega bila nevarniša, hotel
bi vam biti porok za oba, da ozdravita."

Oče ostrmi o tej zdravnikovi sodbi, kajti zdi se mu res¬
nici prav nasproti.

Nato reče zdravnik očetu: „Vaš mlajši sin trpi velike bo¬
lečine, to se ne dč, tajiti; ali prav te bolečine me mire; on
čuti svojo bolezen, in to je znamenje, da je v njem še zadosti
življenske moči. Velike bolečine, ki vas begajo, so dobro zna¬
menje, da bolezen slovo jemlje. O, da bi mogel reči to tudi
o njegovem bratu! Ta je miren in brez bolečin, ker je v njem
že odmrlo vsakoršno čutilo. Ta dozdevni pokoj kaže, da mu-
pojemajo moči; na žalost moram vam naznaniti, da ne preživi
te noči! “

166

V teh dveh bolnikih imamo podobo dvojih grešnikov, ka¬
terih stan je jako različen, vendar pa čisto drugačen, kakor se
nam dozdeva.

Prvi grešnik je ves nemiren, vest ga trpinči, grehi ga
bodejo, ker so mu vedno pred očmi, in mu ne dado pokoja ni
za trenutek ne; — drugi grešnik pa, ki se je mnogo hujše
pregrešil, je ves miren, živi brez skrbi, nobena misel mu ne
moti veselja, njegova vest se kar ne gane, kesanje pozna komaj
po imenu. Kateri je v večji nevarnosti večnega pogubljenja?
— Ali ne drugi?

Velik grešnik je morda tudi prvi. Groza, ki ga sprele¬
tava, grizoči črv vesti, ki ga trpinči noč in dan, bridko ke¬
sanje — prava dušna bolečina —. to so priče njegovega za-
grešenja, vendar pa tudi gotovi poroki, da sveta vera še živi v
njem; prav ona mu budi vest in ga stavi v tak stan Močni
pretres, ki prebobneva njegovo dušo, je dobro znamenje, da je
na poti njegovo spokorjenje. — Drugi grešnik pa tako brez¬
skrbno in veselo hodi po svojih potih, da bi človek mislil, da
mu vest nima očitati nobene krivice, — saj mu v resnici tudi
nič ne očita; — toda prav to molčanje je žalostno znamenje, da
mu je ugasnil svete vere zadnji žarek. Pomanjkanje vere pa
stori, da ne čuti strašne nevarnosti, v kateri živi. Kjer pa ni
sv. vere, tam ni poboljšauja in zveličanja.

82. Mladi Švicar.

Švicar, ki je bil v službi pri kraljeviču v Parizu, imel je
sestričnika. Ta pride neki dan v Pariz, obiskat ujca, od kate¬
rega se je nadejal podpore. Bilo je zvečer, ko dospe v mesto.
Ujec ga pridrži pri večerji; ko mu zapazi srčno željo, koj prvi
večer videti kraljevičevega poslopja lepotije, prime ga za roko
in ga sprevede skozi vse sobe in dvorane. Kraljeviča in nje¬
gove žene ravno ni bilo doma, zato mu je lahko vse razkazal.
Vodil ga je pa nalašč iz neke šale v temi po poslopju, tako
da mladi sestričnik kar ničesar ni videl, vendar mu je ujec
gredoč natanko popisoval vse lepe stvari, mimo katerih sta šla.
Razlagal mu je imenitnosti na pr. tako-le: „V tej dvorani so

same drage podobe največjih umetnikov; toliko in toliko oken
ima; skozi ta okna vidi se velik prelep vrt . . . To sobo kin-
čajo sama podobarska dela...  Ta dvorana je opeta z naj-
krasnejšimi preprogami, njeno pohišje je silo nežno ....  Ta
sobica ima levo, izsekano iz najdražjega marmora, posode, ki
st'>je na njej, so iz blBčečega belega alabastra ... Tu na steni

167

je ura, ki kaže, kako se zvezde pomikajo, vrstijo in sučejo na
nebu ... Tu stoje prekrasna zrcala z okusnimi okvirji... V
tej sobi so redkejše stvari iz narave: školjke, ptiči, žuželke, rast¬
line, dragi kameni, rude, kovine itd.“

Tako je ujec svojemu sestričniku popisoval vse sobe, skozi
katere sta šla. Ta je gredoč sem ter tja rekel: „Vse to je
prekrasno, ljubi ujec! sicer ne vidim ničesar, vendar vam pa
verjamem na besedo."

Ko ljubi ujec svojemu sestričniku tako v temi razkaže vse
poslopje, popraša ga, je li zadovoljen. Ta mu pa odgovori:
„ Vsega me je prevzelo vaše popisovanje o bogastvu in o lepo-
tijah tega poslopja; mislim si, da mora prav čarobno biti vse
to ogledovati; komaj čakam dneva, da bodem vse to videl in
tako napasel svojo radovednost."

„Prav,“ odgovori ujec, „jutri si hočeva po dnevu ogledati
vse te stvari."

Lahko si mislimo, da je mladenič komaj pričakoval dneva;
o solnčnem vzhodu je bil že na nogah in hitel k ujcu ter prosil,
da mu spolni, kar je obečal. Ujec je mož-beseda, Kdo bi za-
mogel popisati veselje in radost tega mladeniča, ko je ogledoval
čudesa umetnosti in narave. Kar nem stoji pred njimi in pase
svoje radovedno srce; naposled se mu vendar razveže jezik in
obrne se k ujcu rekoč: „ Veliko sem si domišljal, ko ste mi
sinoči razkladali in popisovali te lepe stvari; toda kar vidim,
to visoko presega mojo domišljijo; neskončen je razloček med
veseljem, katero sem čutil o vašem popisovanju, in med ra¬
dostjo, katero uživam zdaj, ko ogledujem te stvari!"

Mi na tem svetu smo podobni mladeniču, kateremu je
ujec razlagal lepotije kraljevičevega poslopja, preden mu je dal
videti je. Naša sveta vera nam živo popisuje krasoto nebes in
srečo, katera nas ondi čaka; vse trdno verujemo na besedo;
ali karkoli si tudi mislimo in domišljamo lepega in krasnega,
vendar vse to visoko preseza resnica! Kakšni občutki in kakšno
veselje nam bode preplivalo srce, ko pojdemo v to prekrasno po¬
slopje kralja vseh kraljev. Kakov neizmeren razloček nad vtis¬
kom, ki ga nam dela naše svete vere popisovanje o lepoti in
sreči v nebesih, in med občutkom, kateri nas bode prevzel,
ko nam kralj večnosti poreče: „Idite v kraljestvo mojega ve¬

ličastva !“

168

83. Norec z uro.

Nekomu pride na misel, da svojo uro razloži v posamne
delce, iz katerih je zložena, češ, da jo potem precej spet se¬
stavi. Poslušajte, kako se je vedel pri tem delu. Najprej ška-
teljico, v katero je bil vložil kolesca, vretenca, verižice, kazalca,
iglice, zatiče, peresa in vse drugo, dobro strese, potem jo po¬
stavi na mizo ter jame iz nje jemati posamne delce, kakor mu
v roko pridejo po naključbi in sestavljati po mizi. Dovršivši
to delo meni, da bode ura šla. Toda kmalu spozna, da to ni¬
kakor ni mogoče, ker posamni delci niso bili v nobeni zvezi
med seboj in celo nobeden ni bil na svojem mestu. Kar nič
se ne čudi, da se mu prvikrat ni po sreči izteklo to umetalno
delo, ter iz nova prične. Yse delce torej zopet zmeče v ška-
teljico, iz katere zdaj namesto po samem po dva, po tri ali
cel6 še po več delcev jemlje in meče na mizo, in tako poskuša
celi dan. Toda vse poskušnje mu izpodlete, ena bolj ko
druga, ni enkrat se mu ni posrečilo, da bil bil vse delce spravil
v celoto.

Kaj ne, ljubi bralec! rekel boš: „ta človek je bil
nor!“  Prav si sodil, da, pamet se mu je bila zmešala. Ker
pa ni bil nikomur storil nič žalega, zato ga niso zaprli v no¬
rišnico, ampak je prosto živel med družino. Oe pa že o tem
človeku pravimo, da se mu je zmešala pamet, kaj bodemo rekli
še le o tako imenovanih modroslovcih, ki trdijo, da se je po
slepem naključju sestavil ves svet: nebo s svojimi solnci in
zvezdami brez števila in zemlja z vsemi zelišči, drevjem, cvet¬
licami, rudami, dragim kamenjem, rekami, morjem, živalimi in
ljudmi. Kaj porečemo o njih, ki pravijo: Bila je snov, in ta
se je po naključbi jela sukati, v tem sukanju so se od cele
snovi odcepili delci, s temi so se sprijeli drugi sorodni delci,
in tako je postalo samostojnih in različnih nebesnih teles brez
števila; ta nebesna telesa so se v svojem daljnem vrtenju
brez vsega reda zadevala in druga ob drugo udarjala, da so
prišla sčasoma v lepi ta red, v katerem je zdaj vidimo, in tako
konečno obtičala sama po sebi. — Kaj porečemo o tistih mo¬
drijanih, ki kvasijo: redno sukanje in vrtenje zvezd, redno
vrščenje štirih letnih časov, rodovitnost zemlje in živalij, vse
to je naredila slepa naključba v srečnem trenutku. —

Kaj, ljubi bralec! misliš o teh modrijanih? Ali se ti ne
zde tisočkrat in tisočkrat neumnejši, kakor norec z uro? Kes,

169

njihova budalost prav za (oliko presega norčevo neumnost, ko¬
likor je za stvarjenje sveta treba bilo večje modrosti od one
razumnosti, po kateri se iz gotovih delcev sestavljajo ure.

81. Dvoja lastna ljubezen.

1. Neki grajščak je bil na večerjo povabil dva mlada pri¬

jatelja, katerih dejanje in nehanje je merilo edino na to, da bi
dobro jedla in pila. Z nobeno rečjo ne bi jima bil mogel bolj
ustreči, kakor da jima je dal priliko, njunemu poželenju zado¬
stiti. To pa sta storila vsak po svojem načinu. — Prvi je

brez izbiranja jedel in pil po vrsti vse, kar se je prineslo na

mizo, in ni nehal jesti in piti, dokler ni čutil, da v želodcu ni
več prostora; izza mize je vstal s tako zadovoljnostjo, kakor da
je dovršil, Bog ga vedi, kakšno junaško dejanje. — Drugi pa
je bil prijatelj le slastnim jedem in okusnim pijačam, zato je

bil izbirčen in je jedel in pil samo to, kar mu je najbolj di¬

šalo in še tega le toliko, da si ni preobložil želodca. Ta se je
dal voditi modri samoljubnosti, katera ga je učila veselemu biti
pri dobri večerji, a ne si poškodovati zdravja. Iz sladkega
spanja, v katero ga kmalu zaziblje zmerni užitek dobre večerje,
se drugo jutro vzbudi ves okrepčan. Oni pa, katerega je vo¬
dilo neumno samoljubje, hudo zboli še isto noč, in smrt je bila
žalostni nasledek njegove nezmernosti.

2. Živeli ste dve gospodični prijateljici, druga od druge
bolj strastno zaljubljeni v ples. Bil je dolg predpust, in ple-
sovi so bili na dnevnem redu. Obe ste bili povabljeni na isti
ples, ki je imel obema spolniti in nasititi srčne želje, toda vsaki
na drugačen način. — Ena pleše vsak ples, ne <14 se utruditi
plesalcem. Vsak prenehljaj se jej zdi izguba časa. Z velikim
veseljem šteje plesalce, s katerimi se je že vrtela. O, da bi
bilo manjše njihovo število! Neprenehano vrtenje jej segreje
kri, jame jo bosti in v kratkih dneh je konec njenemu živ¬
ljenju. — Pametnejše se je zabavala njena prijateljica. Ona je
le zmerno plesala; da se ne bi preveč spehala, prenehala je in
počivala med vsakim drugim plesom, da se je pri sledečem to¬
likanj bolj radovala. Ona zapusti plesišče popolnoma zdrava in
še pokrepčana. — Obe je vodilo samoljubje, toda prvo slepo,
drugo razsvetljeno.

3. Bila sta dva moža; oba je gnala silna želja po prijet¬
nem in zložnem življenju, a vsakega po drugačnem načinu. Eden
je jako pridno delal in se neprenehoma trudil, da bi si pridobil
pripomočke, s katerimi bi dosegel svoj namen. — Drugemu pa

170

se je studilo vsako delo, trudil se nikakor nič ni ; zgodaj je
hodil spat, pozno je vstajal, pohajkoval in izprehajal se je po
dnevu; dobro je jedel in pil in čas tratil z igranjem in pogo¬
varjanjem s svojimi sosedi. — Kaj se zgodi'? Prvi si s svojo
marljivostjo pomnoži premoženje tako, da je v starosti živel
prav prijetno in brez skrbi; drugemu je pošlo še to premo¬
ženje, kar ga je imel, zabredel je v dolgove in prišel na be¬
raško palico. — Kako različna osoda iz iste želje po prijetnem
in zložnem življenju! _

Ti trije nespametneži, katerih eden se naje in napije do
smrti, druga si pripleše smrt, tretji pa nakoplje beraško palico
— in to vsi trije iz napačnega samoljubja —, vsi ti so podoba
onih kristijanov, ki iz iste napačne samosvoje ljubezni žive po
svojem mesenem nagnjenju, svojim željam ustrezajo, vse meje
božjih in človeških postav prestopajo, da služijo svojim nebrz¬
danim strastim in se tako pogreznejo v peklenski brezen.

Trije modrejši. ki so si brzdali želje, o pravem času se
zatajevali, svoje moči prav rabili in si dober sad naklonili s
svojim zatajevanjem in trudom, ti so podoba onim boljšim kri-
stijanom. ki iz pravega samoljubja in urojenega nagona po zve¬
ličanju spolnujejo zapovedi svete vere, krotijo svoje nagnjenje,
brzdajo svoje strasti, si odrekujejo veselje, katero jim ponuja
svet, in hrepene samo po blagrih, katere Bog v nebesih deli
svojim izvoljencem.

Samoljubje ali samosvoja ljubezen je dvoja: prava,  ki
nas naganja, zagotoviti si večno in neminljivo srečo, katera nas
edina more osrečiti, in kriva,  ki hrepeni po minljivi in za¬
peljivi sreči, katera je mati večni nesreči. Prva je modra,
razumna, razsvetljena; druga pa omamljena, slepa, neumna in
nespametna. Kdor sam sebe ljubiš — in kdo se ne bi ljubil
—, ljubi se tako, da boš hrepenel in si prizadeval po večnem
zveličanju, ne pa po uživanju strupenega veselja, katero nasle-
duje večno pogubljenje.

85. Tatje.

Mlad kmet, stanujoč v velikem trgu, se je bil navadil
krasti. V otročjih letih je bil začel s tem, da je očetu skrivaj
izmikal kruha, sira, jabelk. orehov in kaj takega. Pozneje je
odnašal zlasti s sosednih vrtov, v katerih je ukradel, kar je
mogel. Kmalu mu jedilne stvari več niso všeč in loti se de¬
narja, katerega je svojim starišem izmaknil, kjer je bilo moč.

171

Ne dolgo potem poskusi tudi pri svojih tovariših in sosedih.
Vse mu gre po sreči; vrh tega je vedel tako skrivati svojo tat¬
vino, da ga prav nihče ni imel na sumu.

Domd je večkrat slišal pogovore, kako se kaznujejo ujeti
ali zasačeni tatovi. „Oni je bil obešen, — ta s kolesom strt,“
tako se je govorilo. Njegova domišljija je bila polna samih
vislic in koles To mu je sicer delalo nepokoj in ga tudi za¬
drževalo krasti po svoji želji. Vendar pa se mu je bila kraja
že tako prikupila, da je prav iz namena noče več popustiti. Da
se še bolj utrdi v tem namenu, skuša onim pripovedim o obe¬
šenih in strtih tatovih izpodbiti podlago s takim-le modrova¬
njem: „E, vse te zgodbice so morda le pravljice, izmišljene
zato, da bi ostrašile tiste, ki imajo nagnjenje krasti. Kar se mene
tiče, jaz nikdar nisem videl niti vislic, niti koles; pa saj se
tudi še nobeden teh, ki so pretrpeli to kazen, ni povrnil, da bi
nam povedal, ali so ga res tako kaznovali ali ne.“ Po tem modro¬
vanju obudi se mu dvom o resnici teh kaznij. Jako si je želel,
da bi bile le izmišljene — zakaj potem bi se lahko iznebil
vsega nepokoja —; zato se kmalu pregovori, da za tatove ni
niti ječ, niti koles, niti vislic; in da se jim. če se zasačijo, ni
bati nič drugega, kakor sramote pred ljudmi. Spreten tat pa
tudi ve, ogniti se le sramote. Opiraje se na to prepričanje in
zanašaje se na svojo premetenost in izkušnjo, loti se največjih
tatvinskih podjetij. V  ta namen si pridruži mladih ljudij iz
trga, pri katerih je bil zapazil nagnjenje do tega rokodelstva.
Ti se mu sicer niso hoteli precej udati, češ, da se boje kaznij,
katere se odmerjajo zasačenim tatem. Toda on jim zagotavlja,
da je ta strah prazen in gol predsodek njihove napačne vzgoje;
tudi on je bil vzgojen v tem strahu, ali prepričal se je, da so
to zgolj izmišljene pravljice, s kakoršnimi se strašijo otroci.

Želja, ki je v njih gorela do tujega premoženja, stori, da
verjamejo modrovanju svojega učenika in kmalu se čutijo pre¬
pričane, da so natezalnice, krvavi odri, vislice zgolj izmišljene reči,
ter mu obečajo svojo podporo. Ko jih vzame v svoj pouk, da
jim navod, kako se imajo obnašati pri izmikanju in odkaže vsa¬
kemu okolico, v kateri naj pokaže svojo premetenost.

Res, kmalu od vseh stranij poči glas o tatvinah. Ljudje
ugibljejo in ugibljejo, kdo bi bili ti tatje, ali celo nobenega
sledu ne najdejo. Tatje so namreč v bližnjem gozdu imeli pod¬
zemeljsko jamo, v katero so skrivali ukradeno blago — Prigodi
se pa, da neki tržan, ki se je bil jako zamudil na sejmu, v
pozni noči na potu iz trga v gozd sreča dva znana človeka, ki

172

neseta nekaj težkega. Kaj? tega ne ve; vendar se mu čudno
zdi zlasti to, da sta se tako pozno v noč bila odpravila z doma.

Onadva pa mislita, da ju pozna; vzbudi se jima huda vest
in jameta se bati kazni, ko bi ju ovadil; v enem hipu, kakor
bi se bila zmenila, planeta nadenj ter ga ljuto umorita.

Ta umor strašno osupne ves trg. Gosposka je brž na
nogah, da bi našla sled; in res, kmalu se jej posreči, da ujame
ta dva morilca. Na nju leti sum, da bi prav ona utegnila biti
tudi kriva tatvin, o kojih se je tolikanj pripovedovalo zadnji
čas. Gosposka je pa iskala še daljnega sledu. Ker .je bilo
znano, s kom sta se rada shajala (bil je to nam že znani mladi
kmet in njegova tovaršija), zato nekdo vzbudi sum, češ, da so
tudi ti v kaki zvezi ž njima. Razpošljejo se sodnijski hlapci,
da tudi te vse polove. Blago, katero so našli pri njih, potrdi
sum tako, da ni nikdo dvomil o njihovi sokrivdi. Uklenjene
peljejo v trg, kjer se je imela snovati obravnava, ter je zapro
v ječo, vsakega v svojo luknjo. Tu se jim odpro oči ter kmalu
spoznajo, da so tezalnice, kolesa in vislice resnica, a ne izmiš¬
ljena pravljica, s katero se otroci strašijo. Zakaj ene izmed
njih so potem, ko so priznali svoje hudodelstvo, strli s kolesom,
ene pa obesili.

Opomniti je pri tej žalostni dogodbi še to-le: Vsi ti tolo¬
vaji so pred smrtjo izpovedali, da so pri ropanju sem ter tja
čutili neki skriven strah pred kolesom in vislicami; če tudi
so z besedo zagotavljali drug drugemu, da tega ne verjamejo,
vendar jim je neki dvom delal nepokoj. „Mislili smo sicer,“
tako so rekli, „da je ta dvom ostanek starih predsodkov, zato
smo si ga izbijali iz glave in si šiloma utrjevali misel, da temu
ni tako, kakor so nas od otročjih let učili roditelji. 4 '

Kaj meniš, ljubi bralec, ali ne bi prehudo razžalil marsi¬
katerih tako imenovanih modrijanov naših dni j, ako ti rečem,
da prav nanje meri ta prilika? Žalibog, da je temu tako! Da
se tega tudi sam prepričaš, hočem ti razkazati podobnost med
modrijani in tolovaji te prilike.

Mladi kmet, tolovajem vodja, jame od začetka dvomiti o
kaznih, tatovom namenjenih, in to zato, da bi mogel brez strahu
krasti prav po svojem nagnjenju; a dvom se mu tako ukore¬
nini, da poslednjič pride do trdega prepričanja, da je vse le
gola pravljica, kar se govori o teh kaznih. — Ali ni to živa
podoba tistih modrijanov, kateri o resnicah svete vere jamejo
dvomiti samo zato, da jim ne bi vest delala nepokoja zaradi

173

razuzdanega življenja, in ta dvom se poslednjič premeni v ne¬
kako prepričanje. Da se tega prepričamo, treba le poslušati
njihovo modrovanje: „Pekel je basen, izmišljena zato, da du¬
hovščina ljudi brzda; — nikdo še ni videl peklenskega brezna
in ognja; — in nikdo se še ni povrnil iz pekla, da bi nam ga
popisal. “ — Ali ni tako modrovanje, ki se lahko sliši vsak dan,
za las podobno modrovanju mladega kmeta v naši priliki o
kaznih, tatem namenjenih?

Mladi kmet naše prilike si je skušal pridobiti tovarišev
svojih nagnjenj, in to se mu je tudi posrečilo. Kar še niso bili
sami spačeni, popačil jih je on. Prav tako ravnajo neverni
modrijani. Ne zadovoljni s tem, da sami ne verujejo božjih
resnic, prizadevajo si na vso moč, da bi sveto vero izpodkopali
tudi drugim, češ, da sveta vera je le predsodek, ki mora izgi¬
niti v luči njihove modrosti.

Kakor so pa tolovaji naše prilike spoznali, da tatov čaka
smrtna kazen, še le takrat, ko jim je bila prisojena, prav tako
bodo tudi ti modrijani gotovo, toda prepozno izprevideli, da je
pekel in da so večne kazni namenjene prevzetnežem, pohotni-
kom, brezbožnikom, nevernikom in vsake vrste smrtnim greš¬
nikom. Naj bi jim ta prilika še za časa odprla oči, da uidejo
žalostni usodi večnega ognja.

Tem modrijanom svetujemo to-le: Naj poslušajo glas
svoje vesti, in gotovo izpregledajo; zakaj če tudi pravijo, da
imajo mirno vest, vendar je to tako malo res, kakor je bilo laž
pri tolovajih. Sami morajo, če si hočejo odkritosrčni biti, pri¬
trditi, da se ne morejo iznebiti nepokoja vesti, če si ga prav s
silo preganjajo. Oni sicer pravijo, da so popolnoma prepričani
v svoji misli, ali s tem hočejo le reči, da bi bili radi prepri¬
čani, in da si prizadevajo prepričati se, ako bi bilo moč. Dokaz
pa, da v resnici niso prepričani, je stara izkušnja, da taki mo¬
drijani, če jih Bog razsvetli, da pridejo do spoznanja samega
sebe, na smrtni postelji vendar vsi razodenejo, da niso bili
nikdar prepričani svojega mnenja, da se nikdar niso mogli iz¬
nebiti strahu pred prihodnostjo, da je bilo njihovo dozdevno
prepričanje puhla babarija, osramočena z neprenehljivim stra¬
hom in nepokojem, v katerem so živeli.

86. Mladi kraljevič.

Kralj je imel sina, čegar nagnjenja so bila v velikem na¬
sprotju z visokim njegovim stanom. Sin ni poznal večjega ve¬
selja, kakor zabavati se z najnižjimi hlapci svojega očeta. Kljubu

174

vsem prepovedim svojega rednika uhajal je pogosto, da.se je
igral s strežaji, s kuhinjskimi dečki, s konjskimi hlapci in z
drugimi delavci v hiši, — le v njihovi družbi je bil vesel.
Kedar so ga pogrešali, vedeli so, da ga najdejo ali v kuhiuji,
ali v jedilnem hramu, ali v hlevu, ali pri kuretini; tu mu je
bilo bolj po godu, kakor v krasnih sobauah očetovega poslopja;
tam se je dal pridržati le s silo in še to le za kratke trenutke,
kedar se je sešla vesela družba imenitnih in plemenitih ljudi j.
Prav tako so mu ostanki bogatih pojedin bolj dišali v kuhinji,
kakor pri kraljevi mizi. Večkrat so bile v kraljevem gradu
tudi godbene veselice, pri katerih so se skušali najimenitnejši
godci in najizvrstnejši pevci, kdo bode bolj ustregel poslušal¬
cem. Ali o vsem tem mladi kraljevič ni hotel nič vedeti, nič
slišati; če je le mogel, izmuznil se je iz te druščine in šel med
kuretino poslušat druge glasove: gosje in račje gaganje in
kokošje kokodakanje mu je milejše donelo v ušesih, nego
petje in godba vseh koncertov.

Pač čuden človek je bil ta kraljevič! — tako si bode mi¬
slil vsak bralec te prilike. Jaz bi pa še pristavil: „tudi zani¬
čevanja vreden človek, ker se je njegovo nagnjenje tako malo
ujemalo z njegovo visoko častjo". •— Toda s tem sem sebi in
tebi podpisal ostro sodbo; zakaj, ali mu nisva podobna? Glej,
otroka božja sva, po najinem prerojenju v sv. krstu namenjena,
vekomaj bivati pri Očetu v nebesih. Neprenehoma bi imela
hrepeneti in si prizadevati, da prideva v nebeški dom, kjer se
bitje vseh bitij v nezagrnjenem svitu svojega veličanstva od ob¬
ličja v obličje kaže svojim izvoljenim otrokom; v tisto poslopje,
kjer zbori svetih duš in zveličanih duhov obdajajo njegov kra¬
ljevi sedež; v tisto obednico, v kateri nebeški ženin praznuje
svojo ženitnino in svoje povabljene goste razveseljuje z večno
pojedino; v tisto dvorano, v kateri neprenehoma done serafski
glasovi in vsi angeljski kori p vveličujejo Najvišjega veličanstvo.

Midva pa, ljubi bralec! draga bralka! kako se obnašava?
Ne samo, da ne hrepeniva po tem večnem in edino pravem
svojem domu, marveč se ga celo bojiva in se kar največ
moreva oddaljujeva od njega. Midva svoji srci navezujeva na
ta svet, na njegove ničemurne in minljive veselice. Še celo tako
globoko sva morda že zabredla, da sva se posvetnemu veselju
na ljubo odpovedala pravici do kraljestva božjega, kakor da bi
nama bilo vekomaj ostati na svetu, v katerega sva se zatele-
bala. Še celo taki se nahajajo med nami, kateri za sveta nebesa

175

nočejo zamenjati življenja obloženega s križi in težavami vsake
vrste. — Kdor pa rajše prebiva na revni zemlji, kakor v ne¬
besih; — komur se meseno in strastno življenje bolj prilega,
kakor čisto veselje, v katerem plavajo zveličani duhovi; — ko¬
mur je družba hudobnih ljudij ljubša od družbe z Bogom, an-
gelji in svetniki: — tak je gotovo neumnejši, nespametnejši, za-
ničljivejši, hudobnejši od kraljeviča v tej priliki.

87. Puščavnik in kmet.

Kmet potuje po gozdu in zaide v odljudno goščo, iz ka¬
tere ne najde več pravega pota. Sem ter tja tavaje na večer
zagleda puščavniško duplino. Pobožni mož, kateri je prebival
v njej, ga gostoljubno sprejme, deli ž njim pičlo svojo večerjo,
katera jako diši lačnemu kmetu, in slamnato posteljo ter mu
obeča, da ga zarana zavede na zgrešeni pravi pot. Preden po¬
večerjata in se vležeta spat, spustita se med drugim tudi v
ta-le pogovor:

Kmet:

Odkritosrčno vam povem, ljubi oče! da zavidam bogate
mestjane, ako svoj trdi stan primerjam z njihovim zložnim živ¬
ljenjem. Zakaj neki so nekateri ljudje tako srečni, med tem,
ko tako trda gre nam kmetom?

Puščavnik:

Lahko bi ti, dragi gost! na to odgovoril rekoč: Udajmo
se modrim naredbam božje previdnosti in bodimo zadovoljni s
stanom, katerega nam je odločil premodri stvarnik. Toda rad
bi te popolnoma ozdravil tvoje zavisti, zato ti hočem dokazati,
da ti ljudje nimajo ničesar, zaradi česa naj jih zavidamo. Ti
meniš, da so bogatini, katerih vnanji blišč te slepi, srečnejši
od tebe. V tem se jako motiš.

Kmet:

Ali da ljudje, ki imajo vse, česar žele in katerim nič ni
treba delati, ne bi bili srečnejši od mene, ki si moram kruh
služiti v potu svojega obraza? Temu vašemu izreku vendar ne
morem pritrditi.

Puščavnik:

Bogatini se tebi le zde srečnejši, v resnici pa niso. —
Povej mi, ali je tebi kedaj dolgčas?

176

Kmet:

Dolgčas? Meni? 0, tega ne poznam.

Puščavnik:

Tega zlega torej ti ne poznaš; ljudje pa, katerim ti za¬
vidaš srečo, dolgočasijo se od zore do mraka. Da bi si pre¬
gnali dolgčas, zato letajo od veselice do veselice; toda vse jim
nič ne pomaga. Dolgčas jih trpinči in moti v uživanju. Dolg¬
čas je namreč tisti strup, ki greni življenje in ne da uživati
nobene sreče.

Krnet:

Ali more dolgčas biti njemu, kdor ima vse, česar želi?

Puščavnik:

Noben bogatin nima vsega, česar želi. človeško srce je
nenasitljivo, zato mu zmerom še manjka česa, kar bi rado imelo.

Kmet:

Eecite, kar hočete, jaz ne morem izpreumeti, da bogatini
ne bi bili srečnejši od mene. Oni počivajo na mehkih poste¬
ljah, na tankem platnu in pod gorko odejo.

Puščavnik:

To je res, — ali spanja nimajo; vi drugi pa na trdi po¬
stelji, na debelih rjuhah, pod raševo odejo sladko spite vso
božjo noč.

Kmet:

Bogatini se vsak dan goste in dobro jedo.

Puščavnik:

Tudi to je res; — toda poglejte jih, kako so slabotnega
života, piškavega zdravja; vi pa ste vkljub vsej slabi hrani
čvrsti in močni ko hrast, — skoro da bolezni ne poznate.

Kmet:

Vina najslajša in žganja najdražja pijo.

Puščavnik:

Istina je; — zato jih pa putika lomi tako, da bolečine
vpijejo in se po več mesecev v postelji in s postelje ne ga¬
nejo ; — vam pa, če se varujete strupenih pijač, je putika
neznana bolezen, neznana njena bolečina, vedno lahko prosto
rabite roke in noge.

177

Kmet:

Krasna oblačila vise v njihovih omarah; oblačijo se, kakor
le hočejo, in vsak letni čas ima svojo obleko. Ali to ni sreča?

PuščavniJc :

Zale obleke in njene obilnosti so tako privajeni, da jih
kar nič več ne mika. Žamet in svila jim je toliko, kolikor vam
debelo platno in volna. Nikar jih zaradi tega ne zavidaj;
mnogokrat žamet in svila pokrivata telo, katero so vse potrle
in pohabile lenoba in raznovrstne iz nje izvirajoče pregrehe;
— debelo in trdo platno pa, katero bi ti rad zamenjal s tanko
in mehko svilo, ogrinja zdravo in z delom utrjeno telo, v ka¬
terem prebiva zdrava in vesela duša.

Kmet :

Vsaj to mi pritrdite, da bogatini več veselja uživajo, ka¬
kor mi, ubogi kmetje.

PuščavniJc:

Tudi temu moram ugovarjati, zakaj izkušnja me uči ravno
nasproti. Veselje, katero uživate vi kmetje, je priprosto, čisto,
nedolžno; narava sama vam je pripravlja; tudi je veselje, kise
vam zna na obrazu, odkritosrčno. Vse drugače je to pri bo¬
gatinih. Koliko se trudijo, kolike naprave delajo, preden si
urede veselice, in to umetne, pri katerih se jim redkokrat smeje
srce. Kar je pa še huje, je to, da je njihovo razveseljevanje
pogostoma še pregrešno, torej duši škodljivo.

Kmet :

Vse, kar hočejo, lahko dosežejo s svojimi denarji. Ali
to ni velika sreča?

PuščavniJc:

Prav to, ljubi moj gost, pa ni sreča, ampak po mojem
prepričanju skoro največja njihova nesreča; in to po starem
pregovoru: „Kdo more, kar hoče, — tak malokdaj hoče, kar bi
imel hoteti. “ Mnogo bogatinov je na svetu, za katere bi bilo
boljše, da bi bili reveži. Vrh tega jih pa prav nič ne mika to,
kar si lahko napravijo. Bogatin, ki vsak dan lahko igra, ki po¬
čiva, kedar hoče, ki se izprehaja, kedar mu je drago, se nikdar
tako ne veseli igre, počitka in izprehoda, kakor kmet, spehan
po težkem delu.

Kmet:

Meni se pa vendar zdi, da je prijetniše, počivati, izpre-

Prilike. 12

178

hajati in kratkočasiti se vsaki dan, kakor le ob nedeljah in
praznikih.

Puščavnih:

Motiš se, moj dragi! Kakor z jedjo, tako je z vsako ve¬
selico. Še le po trudu in delu ti je sladka; kakor ti jed bolj
diši po dolgem postu, kedar te grudi lakot.

Kmet:

To sem ravnokar sam izkusil. Še nikdar mi ni nobena
jed tako dišala, kakor ta, s katero ste mi nocoj postregli, in
to gotovo zato, ker sem bil lačen, kakor še nikdar ne.

Puščavnih:

Glej, prav tako te vsaka veselica, če jo uživaš le ob ne¬
deljah in praznikih, mnogo bolj veseli, kakor ko bi ti bila vsak
dan na ponudbo. Stara izkušnja uči, da čutilo otrpne, če je
navadno. Sladkosnedežu najokusnejša jed mnogo manj diši,
nego človeku, navajenemu slabe hrane. Pa kaj pravim? Noben
bogatin najokusnejših jedij ne je z večjo slastjo, kakor si ti po-
užil zelišča in divje sadje, kar sem ti jaz dal za večerjo.

Kmet:

To vam pa pritrdim iz lastnega prepričanja. Besnica je,
da je lakot najboljša kuharica.

Puščavnih:

Ali ni torej revežu, ki je zadovoljen s svojo priprosto
hrano, bolj zavidati, kakor bogatinu, ki je najboljših jedij raz¬
vajen tako, da mu celo ne diše? — Poznal sem bogatina sladko-
snedeža, ki se je šetal pred svojim gradom, da bi prebavil
okusne jedi, s katerimi si je bil preobložil želodeč. Sreča ga
ubožec ter prosi miloščine. Da bi bogatinu ganil srce, pristavi
svoji prošnji: da že lakote umira. Bogatin ga zavidljivo po¬
gleda ter srdu poln vzklikne: „Ta pohajkovalec je lačen, torej
srečnejši od mene.” Hrbet mu obrne ter mu ne da ničesar.

Kmet:

To je strašno ter meni živ dokaz, da bogatini niso tako
srečni, kakor sem mislil. Nikdar več jim ne bom zaviden,
ampak zadovoljen hočem biti s tem, kar mi je odločila previd¬
nost božja. Kakor je žalosten moj stan, vendar ne menjam z
bogatini.

179

Paščavnik:

Se manj bi ti hotel menjati ž njimi, ako bi ti bile znane
vse skrbi, vsi nepokoji, vsi trudi in vse nadloge, ki so zdru¬
žene z bogastvom, zlasti če je bogatin tudi še lako mn ik ali
skopuh, kar se prerado zgodi. — Toda predaleč bi se zaplela
v pogovorih, ti si potreben počitka, uživaj ga s prepričanjem,
da marsikateri bogatin nocoj ne bode tako sladko spal na mehki
svoji pernici, kakor ti na moji trdi slami.

88. Slabo porabljena priložnost.

Ko bi kakov trpin slišal, da je njegovega brata, o čegar
osodi že sila dolgo nič ni zvedel, zadela velika sreča, da je prvi
minister in prijatelj mogočnega cesarja, da oddaja vse službe,
da je postavljen čez vse zaklade cesarstva in da darove deli,
kakor mu drago; — ko bi vrh vsega tega še zvedel, da je
dobrega srca in da želi osrečiti vse, zlasti pa svoje sorodovince:
— kaj ne, kako bi hitel, da bi ga poiskal, mu razkril vse svoje
križe in težave ter ga prosil pomoči in podpore!

Ta pripetljaj ni izmišljen, ampak resničen je; samo da
ubogi trpin sreče svojega brata ne ve prav obrniti sebi na ko¬
rist. — In kdo je trpin?

Ta si ti, ljubi bralec! Prav ti si tako srečen, da imaš
brata, ki biva v kraljestvu izmed vseh najlepšem, najbogatej¬
šem in najbolj cvetočem; prav tvoj brat je najsrčnejši prijatelj
najmogočnejšega vseh kraljev. In ta brat je Jezus Kristus, on,
nad katerim ima svoje dopadajenje večni Oče, ki ž njim vred
prebiva v nebesih; on, ki vse premore, ki vsem zapoveduje in
ki ničesar tako srčno ne želi, kakor okoli sebe zbrati vse svoje
brate, da ž njim vred uživajo isto čast, isto zveličanje. Odkod
to, da si tako neobčutljiv za to srečo? Odkod to, da ne hre¬
peniš, videti tako velikodušnega brata in da ne hitiš k njemu?

Toda nekoliko drugače zasuknimo to priliko. Ko bi se
siromaku izporočilo, da mu je neki sorodnik v daljni deželi za¬
pustil veliko dedščino, katera siromaka premeni v bogatina —
kakovo veselje bi mu prešinilo srce! Ali ne bi pa tudi hre¬
penel, da to dedščino v roke dobi kar najprej mogoče?

Ysak izmed nas je tako srečen, da ga v daljni deželi čaka
neizmerno velika dedščina. Ta dedščina so nebesa, do katerih
smo pri svetem krstu dobili pravico. To ti je najbogatejša
dedščina, ki more človeka zadeti; to ti je dedščina, katera člo-

12 *

180

veku zagotovi večno srečo, dedščina, iz katere izvira neizrečeno
veselje, dedščina, katere nam ne more nikdo odvzeti, zmanj¬
šati ali poškodovati, dedščina, ki nas umrljive stvari premeni v
bitja, Bogu podobna.

Vse to, ljubi bralec! dobro veva in trdno verujeva; kako
pa je to, da sva tako mrzla do te dedščine, da tako malo hre¬
peniva po njej, da si tako malo prizadevava, zagotoviti si jo?
Pač čuden je človek, ki sam nasprotuje svoji sreči!

89. Junaško svarilo.

Sv. Ignacij je imel prijatelja, kateri je bil tako slab, da
se je dal nesramni ženski zapeljati in da je pregrešno živel ž
njo, če tudi so mu z lepim vzgledom svetili njegovi tovariši. Ko
to zve Ignacij, vname se mu želja, in iz te želje rodi se mu trden
sklep, vse poskusiti, da bi ga rešil iz klešč hudičevih. Gnan
od svete gorečnosti gre neki zimski dan čakat ga na cesto, po
kateri je hodil ob navadni uri. Cesta je bila ob jezeru in to
je bilo zamrznjeno. Da bi ga iznenada nagovoril, poišče si za¬
sedo, iz katere bi to storil. Ker ni bilo nikakega grma, za ka¬
terim bi se bil skril, zato jezeru prebije led ter se spusti vanje
tako, da mu voda seže do vratu. Tako čaka prijatelja ter Bogu
daruje to težavo, proseč ga, da bi s srečnim vspehom blagoslovil
njegovo početje.

Prijatelj kmalu pride in ves zamišljen res ne zapazi Igna¬
cijeve glave nad vodo. Ali Ignacij s strašnim glasom nad njim
zavpije, rekoč: „Kam hitiš, nesrečnež! Ali mar ne vidiš ma¬
ščevalnega meča božje pravice viseti nad svojo glavo? Kamor
greš, tja gre za teboj, zadene te v trenutku, ko se strasti pijan
najmanj nadejaš, in izgubljen in pogubljen si na vekomaj! Ce
te ne straši ta misel, le idi, kamor te žene tvoja razuzdana
strast; jaz pa hočem pod ledeno skorjo čakati ter s pokorjenjem
in molitvijo za te tolažiti pravico božjo. “ — Strah in groza spre¬
leti pohotnika in zdajci po glasu spozna svojega pobožnega
prijatelja Ignacija; ta iznenadni ogovor obudil mu je misel na
vsevedočega in pravičnega Boga, ki nad njim steguje svojo ma¬
ščevalno roko. Svarilo Ignacijevo ga privede do spoznanja ve¬
like nevarnosti večnega pogubljenja, zato se ves skesan in osra¬
močen in z grizočo vestjo vrne domov.

Kako srečen je človek, ki ima dobrega prijatelja, čegar
roka ga odvrača od greha! Blagor mu, komur v grešni nevar-

181

nosti na uho doni in mu srce pretresa glas: »Nesrečnik, kaj

počenjaš? Bog te vidi, in ti hočeš žaliti ga?“ Kdo se pri tako
resnem svarilu ne bi ves stresel in odjenjal od greha?

Toda čemu hrepeneti po takem prijatelju? Ali ne mo¬
remo ob uri skušnjave v greh sami premišljati vsepričujoenost
in vsevedočnost božjo, ki je našega življenja gospod in lahko
pri tej priči kaznuje greh? Vprašaj se, dragi bralec: je li pa¬
metno in modro, da se izpostavljaš nevarnosti večnega pogub¬
ljenja?

90. Otročja ljubezen.

V nekem mestu naše domovine je- živel mlad človek. Ni¬
kdar ni bil tako srečen, da bi bil videl svojega očeta; zakaj ta
se je bil že pred njegovim rojstvom ločil od svoje žene, da je
v daljni tujini prevzel vladanje prelepe in bogate dežele. Sinek
je bil prepuščen edinemu varstvu svoje pobožne matere, katera
je najrajše govorila o ljubem njegovem očetu, ki biva v daljni
tuji deželi. Hvalila mu je očetove lepe lastnosti, zlasti pa lju¬
bezen, s katero skrbi zauj, da bi se po svojem stanu lepo izo-
likal za svoj prihodnji poklic, in vsled katere srčno želi le nje¬
gove sreče in tega, da bi ravnal po njegovih namenih. Mati
mu je dalje pripovedovala, da se ima svojemu očetu zahvaliti
za življenje in vse, kar ima in kar mu življenje dela prijetno
in veselo. Tudi mu je pokazala pisma, katera jej je oče pisal za¬
voljo njega, pisma, v katerih mu daje najlepše nauke in zago¬
tavlja, da ga hoče enkrat k sebi vzeti ter mu, ako se ravnil po
njegovih naukih, izročiti službo, ki mu stoterno povrne ves trud.
— Ali ne bo ta sin svojega očeta, če tudi ga ne pozna po ob¬
ličju, prisrčno ljubil že zaradi tega, kar mu je mati lepega pra¬
vila o njem? Ali ne bi bil ta sin naj večji nehvaležnež, ako
ne bi ljubil svojega dobrega očeta?

Kaj ne, dragi bralec! da si že uganil, kam meri ta pri¬
lika? — človek živi tu na zemlji, oddaljen od Boga, svojega
Očota v nebesih. Njega, ki nam je dal življenje, sicer še ne
poznamo po obličju, toda naša mati, sveta cerkev, nam vedno
govori o njem, o njegovih neskončnih popolnostih, o njegovi
ljubezni do nas: o njegovem življenju, trpljenju in smrti za
naše zveličanje, o njegovi očetovski želji, nam v svetih nebesih
tisočerno povrniti ves naš trud, vso našo ljubezen do njega. —
Pa ne samo cerkev, naša duhovna mati, ampak tudi nebo in
zemlja nam glasno oznanjujete ljubečega Očeta v nebesih, ki

182

ju je stvaril nam na veselje. — Sveto pismo je list, v katerem
nam Bog daje lepe nauke, razodeva svojo ljubezen do nas, obeta
bogato plačilo, ako smo mu pokorni in zvesti ter nam naznanja,
da nas hoče kmalu poklicati k sebi, da pri njem uživamo večno
veselje, če to vsaj nekoliko pomislimo, ali ne bi naše srce
imelo goreti zanj ? — Kdor malokdaj ali celo ne misli na Boga,
češ, da biva v nedosežni svetlobi, kdor malo ali celo ne ljubi
Boga, — temu Sin Božji v tej priliki naznanja strašno sodbo
— obsodbo v večno pogubljenje.

91. Župnik in župljan.

Nizki duhovi, ki nimajo svojega razsodka, in možje, ka¬
terim manjka prave utr|ene omike, kaj radi trobijo v rog tako
imenovanega občnega mnenja; njihov glas je le odmev tega,
kar govore oni, ki zvonec nosijo. Takim nizkim duhovom se je
prišteval mož, ki je bil sicer razumen in pobožen. Večkrat je
slišal izrek: Menihi in nune, ki le molijo in premišljujejo, sicer
pa nimajo nobenega upliva na vnanji svet. so lenuhi, torej škod¬
ljivi udje človeške družbe. Ta izrek mu je bil jako po godu,
zato ga je rad ponavljal in celo prodajal za svoje blago. Neki
dan se snide s svojim župnikom, vse časti vrednim duhovni¬
kom, s katerim se jame pogovarjati in v pogovor vplete tudi
ta izrek.

„čemu so neki,“ dejal je, „one meniške in nunske družbe,
ki brez opravila in od drugega v  sveta odločene žive med štirimi
zidovi svojih samostanov? — čemu so neki ta pribežališča le¬
nobe, v katera se za vselej zakopava toliko mladih ljudij v polni
moči svojega trdnega zdravja? — Ali ne bi bilo boljše, da bi
za orožje prijeli v obrambo svoje domovine, ali da bi jej slu¬
žili po kakovem drugem načinu? — čemu se brez dela v sa¬
motnih izbicah pase toliko devic ? — Ko bi živele med svetom,
bile bi dobre gospodinje, katere bi državi narodile vrlih držav¬
ljanov. Pritrdili mi bodete, častiti gospod župnik, da v s e te
družbe nikakor niso človeštvu na korist; boljše bi torej bilo, da
se danes razpode in izženo med svet."

Župnik se čudi takemu govoru svojega župljana ter mu
smehljaje se prijazno odgovori: „To je vendar škoda, da je

ljudem tako pozno prišlo na misel, da so brez koristi, pa kaj
brez koristi, da so človeštvu na veliko škodo meniški redovi,
katere so ustanovili sveti možje, katere je potrdila in za svoj
najlepši cvet spoznala sveta cerkev, in katere so najbolj raz-

183

svetljeni in za blagor svojih podložnikov najbolj vneti in skrbni
kralji in cesarji skozi veliko stoletij častili in branili."

Zupljan :

Saj veste, gospod župnik, naše stoletje je stoletje razsvet¬
ljenja, zato vemo stvar bolje presojati od prejšnjih časov.

Župnih:

Gotovo! Ves svet je taval po temini, dokler modrijani
osemnajstega stoletja niso vzkliknili: „Bodi svetloba!" Kako
jim bo človeštvo hvaležno za to ljubav!

Župljan :

Vi se šalite; vendar pa se ne da tajiti, da je človeški
duh storil neverojeten napredek.

Župnih:

V naravoslovju — to vam pritrdim; da bi bili pa v višjih
vedah koraknili naprej, tega pa vam ne dam veljati. Toda ko
bi se hotela dalje spuščati v to stvar, zabredla bi predaleč od
stvari, katere ste v začetku omenili. Govoriva zdaj o tej. Vi
bi radi zvedeli, kaj delajo v svoji samoti menihi in nune? —
No, oni molijo; oni molijo za nas, ki smo izpostavljeni vsem
nevarnostim tega sveta; — oni molijo za vladarje, da bi srečno
in modro vladali podložnike; oni molijo za gosposke, za svoje
rojake, za svoje sodržavljane, za svoje dobrotnike, za svoje so¬
rodnike in prijatelje; oni molijo za vse ljudi, ker so vsi njihovi
bratje. Kaj menite, ali nimajo zadostnih opravil?

Župljan:

Da, da; toda to je leno in nikomur koristno opravilo;
bolje bi ustregli človeški družbi, ako bi med svetom pečali se
z raznimi obrtnijami, za katere so sposobni.

Župnih:

V tem pa nisem iste misli z vami; marveč prepričan sem,
da ti ljudje ne bi mogli svoji domovini biti na večjo korist,
kakor če jej Boga prosijo blagoslova.

Zupljan:

To trditi se mi zdi predrzno.

186

ljivost. Bog nam hoče usmiljen biti, zato si je izvolil pobožnih
duš, ki v sveti družbi Boga za nas neprenehoma prosijo usmi¬
ljenja. Ali morda smemo godrnjati zoper to dobrotljivo na-
redbo božje previdnosti ? Ali morda smemo samostanske ljudi
razupivati, da so lenuhi in brez koristi za človeško družbo —
ljudi, ki za nas store vse? — pravim vse; zakaj srečni vspeh
vseh naših početij in blagoslov božji je sad njihove molitve.
— Da vas še bolj prepričam, koliko moč imajo priprošnje pri
Bogu, kličem vam v spomin dogodbo iz sv. pisma: Ko so bili
Izraelci na poti skozi puščavo v obljubljeno deželo, ustavljala
so jih poganska ljudstva. Tako na pr. Arnalekiti z veliko vojsko
planejo nad nje v puščavi Bafidim. Mojzes vse naglo pripravi
za bran, Jozvo, najhrabrejšega izmed Izraelcev, postavi na čelo
ter mu veli vojsko pričeti; Jaz pa,“ reče, „hočem iti na vrh
one gore in Gospoda vojskinih tium prositi pomoči 11 . Ko bi
takrat med Izraelci bili modrijani naših časov, rekli bi bili:
„čemu li sveti mož vrh gore stoji med tem, ko njegovo ljud¬
stvo v hudem boju tvega svoje življenje? Pravijo da moli;
toda ali ne bi bilo boljše, da bi se bojeval svojemu ljudstvu na
čelu, kakor da se v lepem miru pečd s prazno molitvijo ?“ —
Vendar pa je, kakor vam je menda znano, prav njegova mo¬
litev odločila vojsko in zmago dala Izraelcem v roko. To je
Bog sam Aronu in Huru, ki sta bila z Mojzesom na gori, po¬
kazal tako-le: Kolikorkrat je Mojzes svoje roke povzdignil proti
nebu, tolikokrat se je zmaga obrnila na Izraelovo stran; kedar
so mu pa trudne roke omahnile, brž so zmagovali Arnalekiti in
Izraelci jeli nazaj pomikati se. Ker to večkrat zapored opazita,
zato Mojzesu vsak od ene strani podpirata roke, da bi je mogel
neutrujen neprenehoma vzdignjene držati. To tudi storita, in
glej, sreča se obrne na izraelsko stran tako, da popolnoma zma¬
gajo svoje sovražnike.

Zupljan :

Ta prigodba očitno kaže. da je bil Mojzes mogočen pri-
prošnjik; ali vsak menih ni Mojzes.

Župnik:

Temu pritrjujem. Vendar pa pomislimo to-le: Če nas razo¬
detje božje uči, da je ta sveti vodnik prav s svojo molitvijo
vojsko vodil in zmago odločil svojemu ljudstvu, zakaj bi tudi
mi ne smeli upati, da molitev, katero čiste, ponižne, krščanske
ljubezni goreče, z Bogom tesno združene duše iz tihe samote
pošiljajo v nebo, ne bi ljudstvu in knezu dobrih darov izprosila
pri Bogu in od njih odvrnila njegovo jezo? To zaupanje je

187

brez dvoma imel veliki Konstantin, ki je sebe, svojo družino
in vse svoje cesarstvo v molitev priporočal sv. Antonu, očetu
in vzgledu vseh puščavnikov in menihov.

Zupljan:

Konstantin pa ni bil modrijan.

Župnih:

In pa še večji od njih, ki si dozdevajo, da so. Prav zato,
ker je bil pravi modrijan, je vedel po vrednosti čislati vse kri-
stijane, ki neprenehoma žive v tesni zvezi z Bogom, pri katerem
mnogo pripomorejo, in ki so si postavili pravilo, po Bogu jim
skazano milost zlasti obračati svojim sobratom na korist.

Župljan :

Po tem takem morali bi naši razsvetljeni modrijanje mo¬
titi se, kedar pravijo, da bi človeški družbi bilo na korist, ako
se razpustijo oni duhovni redovi, kateri se pečajo le z molitvijo
in s premišljevanjem.

Župnih:

Verjemite mi: To razrušenje ne bi bilo človeški družbi
nikakor na korist, ampak na veliko k var. Premišljujmo svet,
kakoršen je, in lahko bodemo spoznali, da nam kaže žalostno
podobo: Pregrehe vsake vrste so skoro dosegle svoj vrhunec;
krivo razsvetljenje je kakor hudoben kvas prešinilo cele sta¬
nove; nevernost velja za znamenje olike in zasluge; vera se
psuje in sramuje se je marsikateri; že med ženskim spolom,
kateremu je skoro prirojena vernost in pobožnost, se nahajajo
tako imenovani močni duhovi, ki se hvalijo s svojo nejevero;
vznemarnost za vsako vero vlada med svetom, ki se noče ukla¬
njati nobeni postavi; razuzdanost strupi mladino, še preden se
strasti rode; mladenič, v resnici kreposten in pobožen, je tujec
na svetu ter mora, ker se ga vsi ogibljejo, sredi med svetom
živeti brez družbe — v samoti; — samopridnost razdira vezi,
katere človeka druže s človekom; — ona rodi razuzdano samo-
pašnost in upor vsej višji oblasti; — ona ruši red in pokor¬
ščino; ona je uzrok, da se vzdiguje otrok zoper roditelje, pod¬
ložnik zoper predstojnike, učenci zoper učitelje; občine zoper
duhovne pastirje, mali zoper velike, državljani zoper gosposko.
— Naravne pravice, vezi med sorodovinci, razmere med dru¬
žinskim življenjem, nravne postave, zveza med narodi — vse
to so stari predsodki, nevredni mislečega bitja, in okovi, ka¬
terih se mora iznebiti modrijan naših časov. Njihov Bog je

KAZALO.

Stran

Uvod . 3

Pripomnja k drugi, pomnoženi izdaji. 6

Prvi del.

1. Neprestana sirota. 7

2. Neumni suženj. 8

3. Mesečnik.13

4. Zvezdoznaneo pri Laponcih.15

5. Gadji lovec.11

6. Bruno v vodi.20

7. Modrijan na gori Etni.21

8. Nabožna prevara.24

9. Kaj je sedanje življenje.  26

10. Delfiški orakel.27

11. Papežev izpovedenec.28

12. Življenja nit.29

13. Čuden vkus bolgarskega kralja.30

14. Neverni plemenitaš.33

15. Izpreobrnjena ničemurnost.37

16. Pesnik pri pouku . . ..40

17. Pomenljive menihove sanje.  43

18. Zaljubljeno pisemce. 45

19. Varno in pazljivo hodi po poti, ki vodi v nebesa .47

20. Kralj Kozmijski.48

21. Bedasti popotnik.51

22. Grb papeža Martina V.52

23. Modri računar.53

24. Julika krasotica. 55

25. Nesrečni popotnik.59

26. Agripinina zvijača.60

27. Dvornika prideta v zamero.61

28. Tigran in Berenica.61

29. Lepa razlaga nekega Anakreontovega izreka.63

30. Kastilijanski kralj ali lepa prilika ...  64

31. Peter trapeč.67

32. Modrijanski kamen.69

33. Srečna sirota.72

34. Mikroskop ali drobnogled.74

35. Maščevanje.77

36. Mana v puščavi.78

37. Krečani se pritožujejo Jupitru.81

38. Alimed ..86

Drugi del.

39. Slikarjeva podoba.91

40. Skopuh.93

41. Kapucin in častnik.

42. Pot v nebesa.

43. Pomoranče.

44. Pravo zasluženje.

45. Pes in kača.

46. Nemarni služabnik.

47. Trije bolniki.

48. Zrakoplavec.

49. Puščavnikove sanje.

50. Bedasta družina.

51. Dva popotnika.

52. Pokneženi kmet.. • •

53. Siromak, ki si je sam kriv svoje revščine

54. Nehvaležnež.

55. Presrečni dedič.

56. Nespameten odgovor.

57. Izpreobrnjenje zoper voljo.

58. Čolnič.

59. Dva pota.

60. Čudoviti gostje.

61. Koristna zmota v imenu.

62. Sladka in grenka pijača .

63. Jona.

64. Neprevidni človek.

65. Opat in vrtnar.

66. Potres.

67. Esop na kraljevem dvoru.

68. Vode.

69. Damoklej.

70. Sv. Venčeslav.

71. Derviš.

72. Izpodletela dedščina.

73. Ves trud zastonj.

74. Vojska v tabru . . . ..

75. Cesar Heraklij.

76. Dva brata.

77. Naloga za poskušnjo.

78. Strab pred ljudmi .

79. Podobe človeških strastij.

80. Opica.

81. Dva bolnika.

82. Mladi Švicar .

83. Norec z uro.

84. Dvoja lastna ljubezen.

85. Tatje..

86. Mladi kraljevič.

87. Puščavnik in kmet.

88. Slabo porabljena priložnost ....

89. Junaško svarilo .

90. Otročja ljubezen.

91. Župnik in župljan .

92. Goreči ogel.

Stran

. 95

97

. 100
. 101
. 102
. 103
. 105
. 107
. 109
. 110
. 113
. 115

. 116
. 117
. 118
. 119
. 121
. 123
. 126
. 127
. 129
. 131
. 132
. 134
. 135
. 143
. 145
. 147
. 148
. 149
. 150
. 151

. 153

. 154

. 155
. 156
. 157

. 159

. 161
. 164
. 165
J 66
. 168
. 169
. 170
. 173
. 175
. 179

. 180
. 181
'. 182
. 188






• : »>