prosila." Ta zavest je usodno vplivala na dogodke v njenem življenju tedaj, ko se je pričelo oglašati v njej najmočnejše naravno čuvstvo — ljubezen, proti kateri se je dolgo časa brezumno borila. Spoznala je moške, ki jih je cenila, toda nepremagljiv strah pred spolno zasužnje-nostjo in pred otroki jo je plašil. Končno je sklenila z idealnim možem tovariški zakon, ki se je zaradi njenega nepremagljivega odpora proti spolnemu življenju kmalu razdrl. Naposled so jo okoliščine, v katerih je živela in delala — bila je žurnalistka v New Yorku —, privedle do drugačnega naziranja: vdala se je ljubezni, ki ji je prinesla največjo srečo, a tudi najhujše gorje njenega življenja.
Vsa ta notranja doživetja so popisana zanimivo in odkrito, a morda še bolj zanimive so zunanje okoliščine, ki so ta doživetja posredno ali neposredno povzročale. Življenje v ameriških rudnikih, uči-teljevanje v pustinjskih naselbinah, študij na univerzah, boj za zaslužek, boj zoper lakoto, spoznavanje gospodarskega sistema
v ameriških podjetjih — vse to odkriva ameriško »blagostanje" s povsem nove strani. Ameriško »svobodo" nam pa odkrivata poglavji o vojni in o indijskem gibanju v Ameriki. »Ječe so se polnile s pacifisti, socialisti in Indijci (emigranti). Borba za svobodo pisanja in govora. Vedno isti ljudje so se borili proti svoboščinam: isti so bili kot oni, ki so nas goljufali in odirali v rudnikih." Kot pacifistka, kot pristašinja indijskega gibanja je sama okusila grozoto ameriških ječ, ki »ubijajo in hitro napravljajo iz ljudi živali". Najbolj zanimivo je opisano indijsko gibanje, ker nas seznanja z njegovim idejnim bistvom, z delovanjem nosilcev tega gibanja in z njihovim naziranjem o ženskem sodelovanju, ki ga ne priznavajo kot enakovrednega, kajti »žene merijo s fizičnim merilom".
Ta knjiga človeku res vsestransko razširja obzorje in bogati ter bistri njegovo spoznanje. Zlasti mnogo pa bo nudila ženskam.                                        A. V.
IZJAVA
V 84. številki letošnjega letnika beogradske revije »JKhbot h pafl" je dr. Fr. Ilešič v članku »Pogled u najnoviju kulturnu i političku Ljubljanu. I. Ko je u Ljubljani u krizi?" zapisal na strani 198. tole: »Ljubljanski Zvon" i »Jutro" bili su i jesu vlasništvo iste vlasnice, naime »Tiskovne Zadruge". Dve su to edicije iste firme, jedna je čisto kulturna, druga politička, a obe napredne." — Ne da bi se meritorno izjavljali o vsebini vsega članka, ugotavljamo zaradi resnice, da je gorenja trditev povsem netočna. Ni namreč res, da je založba Tiskovne Zadruge v Ljubljani lastnica »Ljubljanskega Zvona" in »Jutra", pač pa je res, da v Ljubljani izhajajoči politični dnevnik »Jutro" ni in ni bil v nikakršnem odnosu s Tiskovno Zadrugo.                                                                                                                A. G.
POPRAVEK
V 2. številki letošnjega »Ljubljanskega Zvona" smo opazili v pesmi Janka Glaserja „N apis na  vodnjaku"   tiskovno napako, ki jo na tem mestu popravljamo. Verz 5. se ne glasi:
»in v slap pojoč mi molka ne razreze:",
temveč
»in v slap pojoč mi molka ne razveže:".
Uredništvo.
192