Janko Polak
Konec — začetek
V  daljavi gori vse nebo,
kot kri so mu barvc žareče . . .
V  grob legel že spet je en dan, v drhtljajih že zadnjih trepeče.
Kaj de, če dan tudi umre! Saj zjutraj pomlajen spet vstane, ko solnce poljubi gorko spet hribe in širne poljane.
Dal Bog, da še moja smrt
le kratko noč v grobu bi bila,
in da bi se duša po njej
mi v dnevu brezkončnem vzbudila!