Poštnina
pavšsišrana.
Uredništvo
in
upravni Stvo Usta je v Ljubljani Breg št. 12. Telefon 119.
Izhaja vsako soboto
malih oglasih bes «da 25 p.
Štev. 21.
V Ljubljani, 27. maja 1922.
Lmtm II.
Celoletna na-
ročnlna 37 50 D
Nasilstvo nad ljubljanskim prebivalstvom.
Hrvatje injfjmi!
Vlada jc nenadoma, preko noči razpustila ljubljanski občinski svet. Zunanjega povoda za to ni bilo nobenega. Vlada se ni niti potrudila izzVati kakšen navidezen povod za razpust; ona se je kratkomalo poslužila svoje politične moči in je zagrešila v dolgi vrsti eno novih nasilstev. In baš zato, ker je ta razpust grdo politično nasilstvo, je vsaka pritožba na ministrski svet odveč. Stvar je enostavno vzeti tako, kakršna je v resnici: V tej državi ni nobene pravne varnosti, nobenih postav, na katere bi se državljan smel zanesti, nobene besede, ki bi držala; v tej državi je edina postava korist vladajoče stranke.
Ljubljanski občinski svet je baš začel z delom. Izgotovil je nekaj gospodarskih projektov, ki bi bili izvršeni v korist mesta in njegovega celokupnega prebivalstva. Političnega nasilstva v dobi koalicije slov. ljudske stranke, narodnih-socialistov in ljubljanskih socialnih demokratov na ljubljanskem magistratu res nismo opazili. Nasprotno, časih se nam je celo zdelo, da so bile vodilne roke te koalicije prenežne, mehke. Videli smo, kako so posamezniki izmed magi-stratne visoke birokracije namenoma sabotirali.izdana navodila. Koalicijsko vodstvo kljub temu ni skrivilo nikomur ni lasa. Po našem bi moral časih vendarle zažvižgati bič in postaviti bi se morali eksempli. Razmerje med večino in opozicijo se je polagoma umirilo in se je boj omejil na stvarnost. Vsi smo težko čakali, da sc obnovi razdrapano mestno gospodarstvo. Toda treščilo je iz jasnega in na magistrat je prišel vladni komisar, kakor annodazumal v — nasilni Avstriji. Toda v Avstriji je ime! državni centralizem vsaj neke navidezne pravne forme, imel je obleko in na robustnih rokah — rokavice. Beograjski centralizem pa je nag, svoje sramote ne skriva, prizna na vsa usta, da ga je zgolj nasilnost sama.
Dosedanja koalicija v ljubljanskem občinskem svetu je imela brezdvoma veliko večino prebivalstva za seboj. „De-mokrati“ so tos videli in so na kratko spremenili volilni red tako, da dobi stranka z relativno večino glasov, absolutno večino mandatov. Ker so demokrati pri zadnjih volitvah v ljubljanski občinski svet dobili relativno večino glasov, so torej računali, da jim novi volilni red zopet vrne izgubljeno oblast v ljubljanskem mestu.
To se utegne zgoditi, ako bodo nasprotne stranke strankarsko tako slepe, da se ne bodo mogle zediniti na skupno enotno taktiko. Prihodnje volitve v ljubljanski občinski svet bodo velikega političnega pomena. Če pri teh „demokrati“ propadejo, bo s tem definitivno konec tudi njihove žandarmske stranke. Če bi pa vsled taktične nerodnosti dosedaj ko-aliranih strank vendarle zmagali in zopet zasedli častitljivi županski stolec Ljubljane, bodo še nekaj časa životarili in nadaljevali svojo politiko osebnih intrig in političnega nasilja.
To se mora preprečiti. Mi predlagamo sledeče: Vsi pravi rodoljubi, ki uvi-devajo velik socialni pomen ljudske komunalne politike, vsi ki čutijo potrebo enotnega odpora proti sedanjemu vladnemu sistemu in kapitalističnemu izse-sovanju ubogega delovnega ljudstva, naj se združijo na skupen gospodarski občinski program pod skupnim imenom n. pr. ..Ljubljanski slovenski blok“. Posamezne strairtke, ki so> bile dosedaj v koaliciji, naj se odrečejo svojim kandidaturam v korist bloka. Na ta način bo kaznovana »demokratska*1 nasilna politika in njena hinavščina ter vržena s takšno nadmočno silo ob tla, da se nikoli več ne bo opomogla. Ljubljansko ljudstvo naj pokaže, da mu je sekatur in nasilstev že dovolj. Naj sledi zgledu hrvaškega Zagreba, ki je pri zadnjih občinskih volitvah strl »demokratsko11 kliko.
Vsa hinavščina »demokratske" politike sc jc pokazala baš ob razpustu občinskega sveta v jasni luči. „Jutro“ in »Slovenski Narod“ sta pisala očividne neresnice o »slabem gospodarstvu" na magistratu, obenem pa se kazala, kakor bi »demokratska" stranka pri tem nasil-stvu ne bila niti najmanje udeležena. Mi lahko zagotovimo, da je »demokratska11 stranka že davno v Belgradu zahtevala razpust ljubljanskega občinskega sveta ter je končno napravila s tem še politično kupčijo, ki je prav nečedna in osvetljuje razdrmane politične razmere v državi in brezpravnost ljudstva v Sloveniji.
Temu jc napraviti energično konec! Naj bi politični vodje koaliranih strank imeli jasen pogled na položaj ter začasni interes svojih strank podredili trajnemu interesu celokupnega ljubljanskega prebivalstva in posredno celokupnemu interesu vsega delovnega in zapostavljenega ljudstva v naši lepi, pa izmozgani in politično pogaženi Sloveniji.
Če pogledamo nekolikoi na razmerja, ki vladajo med posameznimi sosednimi slovanskimi narodi, vidimo, da vladajo med njimi velike razprtije. Vzroki so različni, razprtije pa že stare, to je trajajo ponekod že stoletja. Rusi in Poljaki se bijejo med seboj že stoletja. Tudi Čehi in Poljaki se ne gledajo ravno prijazno. Med Srbi in Bolgari je sovraštvo tudi že staro. Istotako med Hrvati in Srbi. Edina slovanska naroda, ki živita mirno drug poleg drugega, Hrvati in Slovenci, doslej nista imela medsebojnih sporov.
Danes, ko se bije v Jugoslaviji boj za njeno pravično notranjo ureditev v smislu svobode in enakopravnosti, preti nevarnost, da se tudi med Hrvati in Slovenci razvname ogenj medsebojnega razdora zaradi različnega gledanja na naš državni problem. Večina Hrvatov je repubtikanškega mišljenja; njihova narodna politika je izrečno federalistična. Mi Slovenci smo danes večinoma še avtonomisti, ljudstvo naše, zlasti kmet in delavec, pa je tudi republikanske misli, kakor na Hrvaškem. Avtonomije so različne. Lahko je avtonomija zelo malopomembna, ako je zgolj upravna. Ako pa vzamemo v misel zakonodajno avtonomijo — in takšno zahtevamo mi!^— potem med njo in federacijo ni bistvene razlike. V bistvu smo torej tudi Slovenci federalisti. Če bi naše ljudstvo dobilo pravico svobodno se izjaviti, bi se brezdvomno izjavilo za veliko jugoslovansko federativno državo Slovencev, Hrvatov, Srbov in Bolgarov.
V	takšni državi bi bile lahko republike in monarhije. Vsak narod naj sam svobodno odloči, kako sc hoče upravljati na svojem domu, na svoji domači grudi. V takšni veliki državni skupnosti, bi bila Slovenija lahko republika, ravnotako
Hrvaška, Srbi in Bolgari pa bi lahko obdržali svoje kralje ali carje, ako bi hoteli. Takšna jugoslovanska država bi imela torej štiri ali celo več državn h poglavarjev, za skupne zadeve pa bi bil postavljen nekak zvezni svet, ki bi se sporazumeval glede vseh vprašanj zunanje politike in drugih notranjih skupnih zadev. Na ta način bi se prav lahko dosegel sporazum med Srbi, Hrvati, Bolgari in Slovenci, ki bi tvorili na zunaj res močno državo, tako da bi se zunanjih sovražnikov ne bilo bati.
Če tako pogledamo na naš državni problem, vidimo, da ni v vprašanjih notranje politike nobenega povoda, da bi se skrhalo sedanje prijateljsko sosedno razmerje med Hrvati in Slovenci. Zakaj oboji strmimo za istim ciljem: za svobodno samoodločbo, za federativno ali avtonomistično obliko države, za republikansko vladno obliko na domači zemlji, in za spojitvijo z Bolgari. Pa tudi sedanji položaj Hrvatov in Slovencev v tej državi nujno zahteva, da Slovenci ostanemo Hrvatom prijatelji in dobri sosedi. Četudi korakamo v boju vsak za sebe, vendar lahko skupno — tolčemo, ako je to potrebno. Oboji pa moramo strmeti za sporazum s srbskim kmečkim narodom, ki je po naturi svoji dober in pravičen. Tisti, ki danes vladajo v tej nesrečni zemlji, niso nasprotniki le slovenskega in hrvaškega kmeta in delavca, temveč drže v svojem nesrečnem jarmu tudi srbsko delavno ljudstvo. To imejmo vedno pred očmi! Izognimo pa se vsega, kar bi moglo kaliti dobre sosedne razmere med nami in Hrvati, ki so nam tudi po svoji zgodovini, kulturi in orientaciji najbližji slovanski narod. S Hrvati kot narodom hočemo ostati prijatelji in dobri sosedi.
Tako je!
V	nedeljo je imelo vodstvo Slovenske Ljudske Stranke (SLS) v Celju važno posvetovanje o političnem položaju. Poročali so voditelji stranke. Po dolgi in temeljiti razpravi je bila sklenjena in sprejeta sledeča resolucija:
»Z ozirom na medstrankarsko gibanje v Sloveniji povdarja vodstvo SLS
mu 'jo s
ponovno svoju stališče, da je vprašanje republike in monarhije za našo stranko vprašanje druge vrste. V njej se lahko
svobodno udejstvuje prepričan republikanec, kakor tudi monarhist. Prvo in glavno vprašanje za SLS je popolna samovlada ljudstva v nerazdeljeni Sloveniji.
Ugotavljamo pa, da je centralistična politika vladnih strank z neenakimi davki in bremeni, s kraljevo civilno listo v času največje bede po nekaterih krajih, 7. vedno slabšo in vedno bolj koruptno upravo, močno ojačila in poživila repu-
LISTEX.
„Živl cesar — domovina!"
Po Sloveniji se širi kriva vera — hudobec, ki ima poklic, predpisano dolžnost, da draži in na kriva pota vodi človeški rod, in je začel delati med nami pobožnimi Slovenci zgago z republikansko agitacijo. — Brrr! Pomislite vendar. Republiko zahtevajo nekateri naši s slepoto udarjeni ljudje. Križ božji, republika pa Slovenec! Slovenec, ki je vstvarjen, da služi Bogu in pa kronanemu gospodarju. In ta kriva republikanska vera se širi kot kuga, povsod se sliši ta beseda.
Pogubni republikanski duh nam je treba zatreti. In po premišljevanju, kako bi se to najhitreje doseglo, sem prišel do sklepa, da na ta-le način:
Dajte Bogu, kar je božjega in cesarju, kar je cesurjevega, se pravi v svetem evangeliju. Brezbožneži so začeli pa groziti, da ta nauk za kralja ne velja in da je zato treba dobiti republiko.
Gospod urednik, zdi se mi, da jc edina rešitev, če se proti satanskemu republikanskemu gibanju začne jugoslo-vensko cesarsko gibanje.
Verjemite mi, da bo pristašev toliko, da se bo v kratkem lahko pisalo, da se Slovenci trumoma zbirajo pod cesarsko zastavo. Tako je sicer pisal v »Slovenskem Narodu" svoj čas dr. Niko Zupanič za radikalno gibanje — ampak se je usodno zrnotil zato, ker ni poznal duše našega kmeta in inteligenta, ki sta oba že zgodovinsko prežeta cesarske misli. Kmet ne ve kaj je radikal in dr. Sajovičeve Kočevske cajtenge ne romajo v vsako hišo kot »Domoljub*1. Naš kmet tudi za kralja nima posebnega spoštovanja, pač pa jc pri njem v veljavi cesar. In zato je treba to zgodovinsko ljubezen našega ljudstva do cesarstva izrabiti v dober namen. Prepričan sem, da se bo pod cesarsko zastavo izvršila celo koncentracija naprednih elementov, ki jih g. Kukovec sedaj ne more zbrati samo zato, ker ni enega samega svitlega cilja niti dvema naprednima elementoma skupnega. Naše življenje rabi zopet krepke parole, jc geslo drja Novačana, ki govori in se na tiho pripravlja za republiko.
Vrzimo mi, ki nam je konsolidacija^, Jugoslavije sveta stvar, tudi svojo krepko parolo: cesarja nam dajte, cesarja Slovencem kot ga poznamo iz naših narodnih pesmi in iz davkarije!
Predlagam, da se osnuje radikalna cesarska stranka in si postavi za cilj kronanje našega kralja za kralja Srbov in Hrvatov ter ccsarja Slovencev — splošni vladarski naslov naj mu pa bo car vesoljnega Jugoslovenstva. Tako bo tudi po imenu naš vladar čuvar zgodovinskih tradicij. Saj imajo tudi Srbi carja Dušana Silnega, carja Lazarja, ki jc pravzaprav pravi oče vidovdanske ustave in carico Milico. Pa še druga važna stvar je. General Wrangel se pripravlja na pohod proti boljševikom, prve vojaške vaje je napovedal te dni na Bolgarskem, ki se sicer niso preveč obnesle, ampak brez dvoma se bodo mogoče bolje veliki carski manevri, ki jih pripravlja general Wrangel s svojim štabom v Jugoslaviji in za slučaj ni izključeno, da postane naš vladar tudi gospodar Rusije. Torej car vesoljnega Slovanstva. Hitimo, hitimo! Prav res hitimo in spomnimo se, da imamo mi Slovenci cesarja Janeza in da preti nevarnost, da bo dr. Mencej zavrgel v kratkem Prešernovo vojaško pesem, ki poje o cesarju, če ne pride hitro do oživotvoritve uradne in patrijotične cesarske stranke.
Pa še nekaj. Nekatere ljubljanske dame se pripravljajo za dvorjanke, ali kakor se je dejalo takim gospem v Av-
striji: »Hofdame**. Poroka bo knialu in kronanje tudi — potem je pa za one, zlasti pri nas na Gorenjskem dvorno življenje. Ceremonije na cesarskem dvoru so pa seveda drugačne, kakor na kraljevskem. In ljubljanske dame, ki pridejo v poštev, se morajo naučiti hitro predpisanih ccremonij; dela imajo pa že tako dovolj s francoščino, ki je predpisana v dvornih kuhinjah in z angleščino, ki je uraden jezik pri dvornih športnih prireditvah. Naj se jim torej pravočasno preskrbi predpisani dvorni ceremonijel __________
in da ne bo dvojnega dela, kar cesarski. Pri takih stvareh je pridnost na mestu in zamuda časa usodepolna, o čemur lahko kaj več pove neka soproga visokega političnega gospoda na Gorenjskem, ki bo morala prepustiti dvorno čast drugi srečnejši tovarišici samo zato, ker se ni pravočasno učila francoščine! Vsega spoštovanja vrednemu njenemu možu bi svetoval, naj takoj vstopi v našo cesarsko stranko, mogoče se da s tem patrijotičnim korakom stvar še popraviti in zaslužiti celo kakšen orden. Naprej torej, za radikalno cesarsko stranko.
v
Cehoslovaški ministrski predsednik o političnem položaju.
blikansko krilo v stranki: Ne samo posamezniki, cele organizacije se enoduš-no priznavajo na republikansko stališče.
Strankino vodstvo bo to upoštevalo kot ojačenje svoje dosedanje opozicionalne taktike, katero odobrava ogromna ve-čina slovenskega ljudstva.
Vodstvo SLS ponovno odobrava taktiko svojega parlamentarnega zastopstva, katero je v parlamentu moško in dosledno zastopalo radikalni državno-pravni in socialni program SLS.
Vodstvo SLS odklanja vsak poskus razširiti pasivno taktiko hrvatskega bloka na Slovenijo in obžaluje njegovo vmešavanje v slovensko notranjo politiko kot otežkočenje sporazuma, ki bi bil med celo opozicijo gotovo umesten. Z zadovoljstvom ugotavljamo, da je stranka danes trdnejša in bolj konsolidirana, nego kdaj poprej."
*
Dodatno k tej resoluciji piše »Novi Čas“ z dne 22. t. m.:
Dejstvo je, da je ideja republike na pohodu. Toda za krščansko socialistično delavstvo ni nobenega dvoma, da bi v tako urejeni državi, kakor je danes, tudi republika ne prinesla izboljšanja. Republika buržuazije ni naš cilj. Danes bi lahko predlagali kmetsko-deiavsko republiko^ Toda čas za njo še ni prišel, dozoreva pa s silno naglico. Genova, Rusija, Romunija, Bolgarija — ta imena značijo, da se bliža federativna republika delovnih stanov v južni Slaviji. V bur-žuazni državi kot je naša sedaj z vsemi slabimi svojstvi, 'je za nas vprašanje republike sedaj res le vprašanje druge vrste. Prvo za nas je sedaj, da v okviru sedanjih možnosti izvedemo svoj že po-stavljei program. Za slovensko ljudstvo zahteva SLS popolno samoupravo. Pri tem se prepirajo nekateri, kaj je več: ali avtonomija ali federacija. To vprašanje je razčiščeno v našem programu: Popolna gospodarska, finančna, politična in upravnu osamosvojitev slovenskega ljudstva od Belgrada. Lasten parlament
V	nedeljo so se podali slovenski poslanci Dobnik, Majcen in Brandner v Kragujevac, da se na lastne oči prepričajo, kako se godi našim vojakom in da-li odgovarja vse resnici, 'kar se piše o naši vojski. Posebno neverjetna, in če bi se izkazala kot resnična, strašna vest sc je glasila, da so v Kragujevcu vpregli naše vojake v pluge in z njimi orali. Gori omenjeni trije poslanci so imeli priliko govoriti s slovenskimi vojaki, ki se nahajajo v Kragujevcu pri inženerskem polku, nadalje pri 19. pešpolku in končno pri šumadijskem artiljeriskem polku, kakor tudi s poveljniki teh polkov, kateri so jim razkazali prostore v vojašnicah. Treba je naglasiti, da so vojašni-. ce v Kragujevcu dokaj moderno urejene in da se nič ne razlikujejo od avstrijskih vojašnic, samo prostori so ponekod pretesni, tako, du mora n. pr. pri 19. pešpolku spati 40 vojakov na 27 posteljah. Drugače pa so lokali, kar je glavno, zelo čisti in ni bilo tozadevno nobene pritožbe od strani vojakov. Največ pritožb je bilo slišati proti slabi hrani, posebno pa se rekruti iz Slovenije težko privadijo srbske kuhinje, ki ne pozna juhe, marveč samo fižol (ali špinača), ki se kuha skupaj z mesom. Poveljniki bi v tem oziru prav radi pomagali našim vojakom in bi pustili kuhati po naše, ako bi imeli v kuhinjah toliko prostora, da bi lahko na dva načina pripravljali jed. Kar se slabe hrane tiče, tu pa zvračajo poveljniki vso krivdo na nezadostne kredite. Obljubljali pa so, da se bo tudi v tem pogledu izboljšalo. S slovenskimi vojaki so zadovoljni, ker so zelo poslušni. Tudi prebivalci Šumadije imajo Slovence zelo radi. Opažati je bilo zlasti, da so se naši zelo privadili srbščine, tako da so se nekateri celo v srbščini lažje izražali, kakor v slovenščini. V prostem času imajo sokolske Vežbe in pevske vaje. kjer se uče raznih patrijotskih pesmi in navdušujejo za domovino. Kar sc tiče oranja s plugom, v katerega naj bi bili vpreženi naši vojaki, kakor so se gin sila nekatera pisma, je to vest vsak naš vojak zanikal iti smatral za izmišljeno. Res je pač, da sc vojaki vežbajo tudi v poljedelstvu, kar je celo koristno, popolnoma neresnično pa je, da bi kdo vlačil plug, ker imajo za to dovolj konj.
z lastnim izvoljenim predsednikom in izvoljeno vlado — le svojemu parlamentu odgovorno. Z Belgradom bi bili zvezani le v nekaterih skupnih zadevah: sklepanje o miru in vojski, zastopstvo skupne države na zunaj. To je ideja naše avtonomije! To je ideja slovenske republike!
V	tem vprašanju smo si vsi edini, ker to pomeni popolno samovlado slovenskega ljudstva v nerazdeljeni Sloveniji.
*
Iz celjske resolucije največje politične stranke je razvidno, da obstoji tudi v tej silni organizaciji močno republikansko krilo. Vodstvo stranke priznava to dejstvo in ga obljublja upoštevati. To priznanje smatramo za važen političen napredek.
Če primerjamo razvoj našega sedanjega ustavnega boja z bojem za „na-rodne pravice", kakor se je odigrava! ob koncu svetovne vojne, najdemo med obema precej sličnosti. V centralistični Avstriji se je najprej razvila skromna želja po narodni avtonomiji. Kako bi bili Slovenci in Čehi veseli, če bi jim bila dunajska vlada pravočasno dovolila to skromno koncesijo! Toda dunajska centralna vlada ni hotela nič slišati o kakih narodnih pravicah. Marala je priti svetovna vojna in polom »starodrevne" ca-revine", da so se Dunaju odprle oči. Tik pred poginom nam je Dunaj metal avtonomijo takorekoč v hrbet, toda prepozno. Mi smo takrat že zdavnaj zahtevali mnogo, mnogo več. In 'kolikor več je Dunaj ponujal, toliko več smo zahtevali.
Tako je tudi danes. Danes je Bel-grad še gluh. Naših pritožb in prošenj ne mara slišati. Toda kdo ve, če se ne bodo tudi Belgradu enkrat odprle oči! Samo da ne bi bilo prepozno. Za nas pa vemo eno: Kolikor trši bo Belgrad, toliko jačji bo tudi naš odpor proti centralističnemu nasilju. Danes smo dobo navadne avtonomije že prekoračili — danes hočemo več. Danes hočemo popolno samovlado slovenskega ljudstva v nerazdeljeni Sloveniji.
Na tem mestu je treba povclariti, da take lažnjive vesti najbolj škodujejo vojakom samim, ker je najslabše znamenje, ako se pri preiskavah kaka stvar, ki se jo v pismu trdi, ne more ugotoviti. V interesu samih vojakov je, da se govori in piše sama resnica.
Pač pa je vpeljana pri vojakih velika disciplina. In zanimivo je to, da naši vojaki uvidevajo, da je disciplina v vojski potrebna. Sami so priznavali, da se jim zdi to razumljivo in se niso jezili nad disciplino. Pač pa so se pri začetnih rekrutih podoficirji posluževali nekaj časa tudi udarcev, kar pa jim je bilo od višjih zabranjeno. Splošna želja slovenskih fantov pa je, da bi služili bliže domu, kar jim bo po predloženih zakonskih projektih v bodoče olajšano z rednimi dopusti.
Končno bi bilo treba omeniti zanimiv pojav, da je bil sprejet v našo vojsko neki kapetan I. klase, s katerim se morajo oficirji šumadijskega artilerijskega polka razgovarjati v nemškem jeziku, ako se hočejo z njim sporazumeti. Rodom je Slovenec, toda ker se je gibal vedno v nemški družbi in je tudi njegova žena Nemka, ne zna niti besede slovenski! Sedaj se pač pridno uči.
Končna sodba:	V	Kragujevcu, ki
leži v lepi Šumadij, katera je po krasoti narave zelo podobna Sloveniji, je za naše vojake morda mnogo boljše, kot v nekaterih drugih krajih Srbije, toda iz vsega se vidi, da se v pismih mnogo pretirava. Kakor smo že povedali, je tudi v Kragujevcu mnogo nedostatkov, ki jih bo treba odpraviti, toda pretiravati se nikdar ne sme, ampak govoriti se mora čisto resnico, ker ta več pomaga kakor laž.
Dobro bi bilo, da bi slovenski poslanci vseh strank redno posečali naše vojake v Srbiji in sicer povsod, kjer se nahajajo in se informirali o njihovem položaju, da bi jim potem bilo lažje mogoče nastopiti za odpravo raznih nedostatkov. — Dostavek uredništva: To notico smo posneli po »Jugoslaviji". Mogoče imajo gospodje poslanci prav. Če bi pa obiskali gospodje vse vojašnice, bi še več našli kot so našli v Kragujevcu.
Dne 23. t. m. je bilo otvorjeno novo
zasedanje čehoslovaškega parlamenta.' Pri tej priliki je imel čehoslovaški ministrski predsednik dr. Beneš velik govor o političnem položaju v Evropi, kakor je nastal po genovski konferenci. Ker velja dr. Beneš za enega najspretnejših politikov v Srednji Evropi in ker je on takorekoč vodilni državnik Male antante, h kateri pripada tudi Jugoslavija, zato so njegova izvajanja vredna, da se tudi mi ž njimi seznanimo. Dr. Beneš je rekel:
,.Ogromno delo gospodarske obnovitve Evrope in Rusije čaka na svojo rešitev tudi po zaključku genovske konference. Akoprav bi se imela konferenca baviti samo z gospodarskimi vprašanji, ji je politična komisija vendarle vtisnila tudi politični pečat. V stališču sovjetske delegacije je bilo veliko nasprotje med njenimi teorijami in njenimi zahtevami. Dočim je označila ruska delegacija vse dogodke za pretekle in obsodila Evropo v pogin, je zahtevala od iste Evrope denarne pomoči, da bi se rešila. S tem je sovjetska vlada sama priznala poraz svoje politike in svojega gospodarstva.	^
Program nove konference v Haagu.
Nova konferenca v Haagu ima sledeče programne točke:
1. Priznanje pred- in povojnih dolgov in privatne lastnine inozemcev s strani sovjetske, vlade.
2. Definitivno odprtje Evrope za Rusijo in odprtje Rusije za Evropo z dovolitvijo kreditov in obnovitvijo normalnih gospodarskih odnošajev, kar bi pomenilo politično priznanje sedanjega režima v Rusiji.
Dve struji v Evropi.
V	Evropi obstojita dve struji o stališču napram sovjetski Rusiji: Prva odklanja načelno vsak stik z Rusijo. Druga pa je za brezpogojno obnovitev odnošajev s sovjetskim režimom, za priznanje sovjetov in sodelovanje z njimi. Če-hoslovaška vlada si je izbrala srednjo pot med obema strujama. Ona želi obnovitev odnošajev z Rusijo in sodelovanje na gospodarskem polju. Pripravljena je priznati gotove rezultate boljševiške revolucije, zahteva pa na drugi'strani sodelovanje vseh strank v Rusiji. Ako bi se genovska konferenca držala srednje poti, ki smo jo ubrali mi, bi z veliko naglico in uspehom pripomogla k obnovitvi Rusije in Evrope.
Kljub temu pa nimamo nobenega povoda, zreti pesimistično na bližajočo se haaško konferenco. Zastopnica struje, ki je za postopno obnovitev odnošajev z Rusijo, je Francija, zastopnici druge struje, ki hoče popolnoma obračunati s preteklostjo, pa sta Anglija in Italija. Zaradi nasprotstva teh dveh političnih smernic je nastal na genovski konferenci položaj, ki ga običajno nazivljajo kot
Št. Jurij ob Ščavnici. V preteklem tednu je nanesel slučaj, da sem čital Vaš list »Avtonomist", kateri mi je bil dose-daj popolnoma neznan. Že v prvem članku sem sprevidel, da je list precej mojega mišljenja, piše res dobro, ali vendar mislim, da stvar ne bo prav lahko za doseči. Torej republiko hočemo. Res bi bilo najboljše, ali samo beseda »republika" nam ne bo dala nobenih dobrot. Treba je najprej osnovati njej podobno stranko, na čelo postaviti odločne može, ki bi razumeli voditi stranko do zaželjenega .cilja v korist ljudstva, ne pa samo za svoj lasten žep, kakor, je to bilo dosedaj v „modi" pri raznih strankah, ki so prej obljubljale ljudstvu vse dobrote, sedaj pa so pozabile svoje obljube. ker dobrote vživajo možje sami, ljudstvo pa grozno bedo trpi. Poglejmo samo Pucljeve obljube. Kaj nam je vse obljubljal! Mislili smo, da bo kmet od sedaj naprej res nekdo na svetu. Kmetje so sicer verjeli na njegovo »Samostojnost" kmeta, ali sedaj -pa je ravno vse nasprotno. Kaj imamo sedaj vse od njegovih obljub? Nič! Vsake vrste plačila morda, ki jih prej nikoli nismo poznali? Mi gremo naravnost v pogin, on pa postaja vedno bolj »samostojen". Kmet in delavec sedaj poznata ,svojo samostojnost. Slovenska republikanska stranka
krizo antante. Zaradi diferenc med Anglijo in Francijo se razpravlja o vprašanju, ali prejšnja zveza še obstoja ali ne. Dočim vztraja ena struja pri nadaljevanju načelne solidarnosti in hoče obnoviti povojno Evropo na podlagi mirovnih pogodb, naglaša druga struja, da bi mogla medvojna zveza vzbuditi sum, da se še vedno nadaljuje vojna politika. Toda ta druga struja, ki jo zastopata Anglija in Italija, nikakor ni proti zvezi, ampak stremi samo po večji svobodi gibanja pri reševanju mednarodnih vprašanj. Na kak nov blok zaveznikov s pritegnitvijo kake sovražne sile ali pa Rusije sploh ni misliti.
Češka politika.
Nasprotstva, ki so se pojavila med Anglijo in Francijo na genovski konferenci, nimajo niti najmanjšega vpliva na stališče čehoslovaške politike v vprašanju obnovitve Evrope. Konstatiram, da vodimo vedno samo češko politiko. V našem interesu je, da se izpolnijo mirovne pogodbe in da propadejo odkriti in tajni sovražniki, ki s svojim hinavskim nastopanjem zlorabljajo gesla demokracije in hočejo izzvati nove konflikte v Evropi. V interesu vseh manjših držav je, da vživajo narodne manjšine ono mero svobode, ki je združljiva z interesi države. Pri tem pa se ne sme pozabiti, da se mora vsaka mala država večali-manj ozirati na stališče velikih držav, te pa morajo nasprotno vpoštevati njihovo stališče.
To so vodilna gesla Čehoslovaške in vse Male antante, ki v svojih pogajanjih s Čičerinom tudi ni opustila misli slovanske solidarnosti.
Nastop Male antante.
Genovška konferenca je nudila Mali antanti in Poljski prvo priliko za skupno mednarodno diplomatično nastopanje in ta nastop se je tudi obnesel. Mala antanta in Poljska sta odšli z genovske konference v trdnem prepričanju, da je skupno delovanje potrebno tudi v bodoče. Skupina naših štirih držav jc igrala posredovalno vlogo v francosko-an-glcškem sporu in skušala omiliti nasprotstva. Mala antanta se je pokazala na konferenci kot konsolidirajoči element v Srednji Evropi in so si njeni zastopniki na konferenci priborili velik ugled in ojačili pozicije svojtfi držav.
Nedosežen cilj.
Občudujem velikopoteznost in optimizem ministrskega predsednika Lloyda Georgea. Dejstvo je sicer, da genovska konferenca svojih ciljev ni dosegla. Ideja je bila vendar prava. Kljub temu pa bi bilo popolnoma napačno misliti, da je konferenca zgubila na političnem pomenu, kajti beseda »rekonstrukcija Evrope" ni več samo beseda, ampak postaja dejstvo."
bi nam zamogla pripraviti pot do boljše bodočnosti, ali vprašanje je veliko, če bi njej ljudje zaupali in verjeli na njene obljube, kajti »samostojni" so nas enkrat nafarbali (sicer mene niso, ker sem ostal pri SLS), ker so nam nebesa obljubljali, pekel pa dali. Ako bi imeli pri nas republikansko stranko, bi gotovo šla večina za njo, toda zopet je vprašanje, od kakšnega duha bi bila obsedena. Morala bi biti vsaj nekoliko na krščanski podlagi, kajti vsak narod ima ene vrste vero. Slovenska republikanska stranka vsaj na krščanski podlagi — in ne bi bilo dolgo, da bi bila najmočnejša. »Samostojni" so nam kazali mesec v vodi, drugič ga bomo videli pa na nebu. Koliko se pri nas ljudje jezijo na vsiljevanje srbskega jezika in njihove cirilice! Naj bi imeli oni svojo srbščino tam, nam pa naj pustijo naš slovenski jezik in pisavo. Prej so nam Nemci silili nemščino, sedaj pa Srbi srbščino. Slovenec je sploh ničla na svetu, da mu niti ne pustijo lastnega materinega jezika. Tukaj imamo par postaj železnice po naši zemlji, toda napisi na postajah so v cirilici. To je neumno. Tukaj sc noben Srb ne vozi, da bi lahko čital, mi Slovenci pa cirilice ne znamo, učili pa se je tudi ne bomo. Prej, ko so bili napisi nemški, je vsak človek vsaj lahko črke bral in tudi razumel, sedaj pa
Kako se godi slovenskim vojakom?
Dopisi.
najbolj pameten človek ne more brati. Zakaj nam vlada ne dovoli, da bi bili Slovenci? Srbi pa naj ostanejo Srbi! Tudi v vseh uradih naj nam pustijo ti-
skovine v našem materinem jeziku, da bomo vsaj vedeli, da je slovenskemu narodu dovoljeno na svetu živeti.
Dnevne vesti.
dr. Novačan v zapor zaradi razžaljenja Veličanstva, stopi gospod minister Pucelj na čelo republikanskega gibanja v Sloveniji. Ni vrag, da ne bi bilo potem republikanskega gibanja konec.
Demonstracije za mir. Dne 29. junija bodo na Angleškem velika zboro-
vanja za mir. Sodelovala bodo najrazličnejša društva, tudi vojaške in invalidske organizacije. Ali ne bi bilo lepo, če bi se tudi razna društva v Sloveniji oglasila in dvignila skupno z angleškimi društvi svoj skromen glas za plemenito misel?
Popravek. Prejeli smo od predsedstva pokrajinske uprave za Slovenijo pod štev. 335/pov.: Slavnemu uredništvu »Avtonomista" v Ljubljani. — Vaš cenjeni list je prinesel v svoji 20. številki z dne 20. maja t. 1. članek „0 ženito-vanjskem daru Slovenije". Akoravno je članek vzet iz časopisa „Videlo“, odnosno „Republika“, vendar mi je čast zaprositi slavno uredništvo, da izvoli k temu članku sprejeti in objaviti v prihodnji izdaji »Avtonomista" sledeče uradno obvestilo: Ni res, da bi bil knez Oton Windischgriitz zahteval za svojo vilo .25,000.000 lir. Ravnotako tudi ni res, da bi isti zahteval za vilo 12,000.000 Din. Res pa je, da je zahteval zanjo samo tretjino zadnje navedene svote. Nadalje tudi ni res, da je knez Oton Windisch-griitz prodal svojo hišo le pod pogojem, da se ukine sekvester z njegovega celokupnega imetja, ker nad imetjem kneza Otona Windischgratza sploh 'ni bil postavljen sekvester. Istotako tudi ni res, da bi bil nakup vile kneza Otona Win-dischgratza v kakoršnikoli najmanjši zvezi z ukinitvijo, oziroma odstranitvijo sekvestra na kateremkoli drugem posestvu rodbine Windischgratz, zato tudi ni res, da naša država zaradi te vile poklanja knezu Windischgratzu posestvo, ki je vredno nekaj sto milijonov dinarjev. — Izvolite sprejeti izraze mojega odličnega spoštovanja. Udani Ivan Hribar.
Ženitovanjski darovi. V Vojvodini so razne državne oblasti razposlale na podrejene občine pozive, naj plačajo določene svote za ženitovanjski dar. — Pri nas v Sloveniji je kaj takega nemogoče. Če bi se kakšen okrajni glavar tako daleč spozabil, da bi napravil za kralja nasilno moledovanje, bi po pravici čutil vso težo močne roke gospoda pokrajinskega namestnika.
Nov kulturen škandal na vidiku? Cujemo, da namerava ministrstvo prosvete ukiniti oddelka za gradbe in arhitekturo na ljubljanski tehnični fakulteti. To se pravi, da hočejo „reducirati“ prof. arhitekta Plečnika, ki je svetovno znana kapaciteta, spoštovana v vsej Evropi, in ga pognati iz domovine. Znano je, da se češki prezident Masarvk poteguje zanj, da bi se vrnil v Prago. On pa želi delati in dokončati svoje delo tu v Sloveniji. To pa Belgrad noče. O tem bomo še spregovorili, ko pride čas. To so res pravi kulturni škandali!
*
Kdor gleda, vidi: da so se v polpretekli dobi na vseh straneh napravile napake. Kdor bi te napake nosil na dan, bi zapravljal zgolj čas, ki pa je .po božji volji namenjen delu v korist, v namen našega celokupnega ljudstva. Sedaj se bo pokazalo, kdo ima v resnici pogum javno izpovedovati resnico! Proti nam je na delu nasilje. Mi se ga ne bomo ustrašili, marveč bomo šli do konca! Vse polno je med nami ljudi znanih revolucijskih imen. Mnogi od teh so prodani in kupljeni! Zato preglejte dvakrat človeka, ki govori revolucionarno. Morda je pošten človek, morda pa je tudi goljuf ali prodanec. Danes je vse mogoče. Pazite zlasti na besede kadar govorite o republiki. Policaj-politikarji špecljajo, kakor med vojno. Kakor pse za plotom, bi bilo treba pobiti ovaduhe. Toda kdo ve, kdo je ovaduh, kdo je pošten? Pazite, oglejte se in — vztrajajte do konca, do zmage!
Poslanec SKS g. Mermolja rad deklamira o Radiču — v ..Slovenskem Narodu". Drugače je njegovo zdravje v Tedu.
Poslanec SKS g. Drofenig je sezidal na svojem domu nove hleve.
Gospod minister dr. Gregor Žerjav
se je preselil iz Belgrada na Gorenisko. Domovina, mili kraj... Zakaj ne v kakšno Iks »Banjo"?
Minister na razpoloženju, g. dr. Kukovec je govoril z g. dr. Novačanom o denarjih, ki so jih prejeli »kmetijci"! Dr. Novačan je o tem razgovoru Zaupno obvestil svojega advokata.
Gospod Pucelj iz Lašč je še vedno minister — za poljedelstvo in — vode!
Davčna izjednačba pa se izvede, ko pride v Belgrad pripravni veščak. Do-sedaj njegovo ime še ni znano. Ponudbe
na g. ministra Puclja! (Srečni dr. Voš-njak! op. odg. ur.).
Predsednika republikanske stranke v Sloveniji, g. dr. Novačana so naznanili zaradi nekaterih besed. Baje mu preti večletna ječa. Mi vemo, da je dr. Novačan, znan slovenski leposlovni pisatelj, osebno poštena in odkrita duša.
V	Vojvodini se uče krščanskega nauka. Tam so bile nekdaj šole, v katerih so se učenčki učili poleg drugega tudi krščanskega nauka. Toda katehete so sedaj tam povsem odstranili in mladino katoliškega veroizpovedanja uče sedaj
— pravoslavni ulčitelji-lajiki. Učenci pa vsled navodil svojih statev tega ne trpe. Zato pa so postavili sedaj v razrede prave oborožene žandarme, da učenčke prisilijo, prisostvovati razlaganjem pravoslavnega učitelja- la j ik a do konca. To je istina, kakor je istina, da je to — Pri-bičevič, načelnik »demokratov11.
Srečen človek. Iz Belgrada nam poroča zaupnik, ..da sta pripravljena dva dekreta za imenovanje velikih županov v Sloveniji. V obeh pa se blesti ime gospoda dr. Balti'ča. Toliko ljudi čaka pri nas na imenovanja, toda le dve mesti je žal oddati. Sedaj pa ima minister Marinkovič na obeh dekretih,, to je za Ljubljano in za Maribor, napisano le eno ime
— g. dr. V. Baltič. Srečen človek, naše čestitke! — Kaj pravijo pa ostali kandi-dati?“ — (Nič! Na „Avtonomista“ se bodo naročili! Op. ur.)
Veščak. Naš sedanji notranji minister Marinkovič (seve demokrat) je bil pred kratkim zelo začuden, ko ga je nek opozicionalni poslanec vprašal, kdaj se bodo vršile volitve v »oblastne skup-ščine“. — »Ali bo treba voliti ?“ je začudeno vprašal. — »Seveda, glasom zakona 1“ — Glejte, potem moram pa sklicati sejo šefov parlamentarnih klubov, da se razgovaram.“ — Seja je bila res sklicana. Prvi je prišel g. Etbin Kristan, na to še nekateri; konec. — Nesklepčnost! »Ajdi na pčlje, brate!" — In so šli v — oštarijo!
Kdor ne vč! Pri nas ved6 ljudje, da se dela »kšeft" z zemljišči, kravami in telički itd. Ne vedo pa, da je mogoče v Eshaeziji delati kupčije tudi — z idejami. Povsem nov »artikel". — »Goood, ich schwere ihnen, die Ware ... geed iibe-rall ausgezaichnet...“
,.Direkcija plenu". V Belgradu so osnovali takoj po ustanovitvi nove države posebno »direkcijo plena". Ta urad je imel nalogo, zbirati voini plen, porab-ne predmete prodati in denar oddati državni blagajni. O poslovanju tega urada so krožila med ljudmi-prava čuda. Danes vojnega plena seveda ni več, ampak urad še obstoji in dela nova čuda. Tako je n. pr. neki belgrajski trgovec nedavno dobil od špediterja Henrika Rcissa iz Pešte poln voz pohištva. To pošiljate v je zavohala »direkcija plena" in je zvesta svojemu imenu cel voz zaplenila in prodala vse skupaj za 7 tisoč dinarjev, čeprav je sam špediterski voz vreden nad 100 tisoč. Srečni kupec je hotel voz brzo odpeljati, pa je moral še počakati na pismeno odobritev kupčije od strani direkcije. Med čakanjem je pa voz zgorel. Zato je kupec zahteval svoj denar nazaj. Tega pa direkcija ni hotela vrniti, ampak je raje čakala in pričakala je, da ,ie prišel iz Pešte zopet neki špediterski voz, to pot last gospoda Henrika Ring-walda. Pa so rekli modrijani: »Henrik je ime prvemu trgovcu, Henrik je ime drugemu trgovcu -— torej zaplenimo še ta voz in dajmo ga kupcu prvega voza!
— Končni račun bo seveda plačala država.
Razgovor. Srečata se prijatelja. Pa pravi prvi: »Prekleto življenje je to! Tako ne more iti dolgo! Nam je krvavo po-, trebna nova stranka. In sicer stranka poštenjakov.". Pošteni ljudje morajo skupaj, potem bo šlo!" — Ma reče drugi: »Ti si osel, navden osel! Kaj hočeš s stranko poštenjakov? Koliko pa jih je? Stranka pa mora biti močna in številna, če hoče kaj doseči! Zato Ti svetujem: Pojdi in ustanovi »stranko lumpov" — tam bomo vsi zraven ...“
Izstopil bo iz samostojne kmečke stranke gospod minister Pucelj. Takoj, ko odide načelnik republikanske stranke
Gospodarstvo.
Kako država gospodari.
Profesor Karič je izdal leta 1887. v Belgradu knjigo z naslovom »Srbija". V tej knjigi je opisal gospodarstvo srbskega neukega kmeta in primerjal državno gospodarstvo tedanje Srbije z gospodarstvom srbskih kmetov. Ker ta primera v mnogih ozirih še danes drži, hočemo povzeti iz te knjige glavne misli.
Profesor Karič pravi: »Čudna in žalostna je sličnost med gospodarstvom srbskega kmetiča in države. Pravzaprav to ni gospodarstvo, ampak ropanje prirode. Srbski kmet je posekal gozdove, da dobi zemljo za oranje, ob enem pa je z izkupičkom za les pokril razne stroške za svoje dnevne potrebe. Nikjer pa ni srbski kmet posekanega gozda obnovil. Iz zemlje, ki jo je na ta način dobil, je izvlekel leto za letom toliko, kar je rodovitna zemlja dala, nikdar pa ni zemlje gnojil in zemlji tudi nekaj vrnil, kar ji je bil odvzel. Zato je zemlja leto za letom pešala. Z živino je bilo isto. Žival se je pasla v planinah leto in dan, popolnoma prepuščena sama sebi. In ko je pritisk tuje industrije uničil še ono malo domače obrti, kar jo je bilo v deželi, je ubogi srbski kmet zabredel v dolgove, iz katerih se ni nikdar več rešil.
Izposojenega denarja pa srbski kmet ni porabil za izboljšanje svojega gospodarstva, ampak je ž njim pokrival svoje dnevne potrebe. Tako je gazil vedno globlje v svojo gospodarsko propast."
S takim gospodarstvom srbskih kmetov primerja profesor Karič srbsko državno gospodarstvo.
On pravi: »Celokupno dosedanje državno gospodarstvo v Srbiji obstoji iz pobiranja davkov, plačevanja uradnikov, v zadolževanju in v malomarnosti pri plačevanju zapadlih obresti. Redkokdaj ali pa nikoli ni država porabila davčnega denarja v gospodarske namene.
Država se nikjer ni lotila pogozdovanja'opustošenih hribov, ni uredila ne ene reke, ni zgradila cest in ni izsušila niti enega močvirja. Da pokrije svoje potrebe, je država delala kakor kmet: delala je dolgove. Tudi način, kako je delala držaya dolgove, je isti 'kakor pri kmetu. Srbski kmet ni nikdar dobil drugače denarja kakor da je kaj zastavil. Tudi srbski državni dolgovi spadajo med dolgove najnižje in najhujše vrste, ker je država vedno morala kaj zastaviti, če je hotela dobiti denar. Na sam podpis država ni dobila nikjer nič.
Kmet n. pr. je zastavil svojo letino. Država pa je zastavila dohodke tega ali onega davka. Neuki kmet ni nikdar vedel, koliko je dolžan, ker so mu vodili račune njegovi upniki. Ravno tako država ni vedela, koliko je dolžna. Pri neki priliki so v finančnem ministrstvu začeli stikati po vseh knjigah, da bi ugotovili višino državnega dolga in izračunali obresti, toda zastonj. Knjig in zapiskov ni bilo in zato je morala država plačati toliko, kolikor so ji napovedali upniki. Ker pa so bili skoro vsi davki zastavljeni, je naravno, da so bili državni dohodki od leta do leta nižji in dolgovi vedno večji. Od 12 državnih posojil so jih sklenili 7 zaradi plačevanja starih dolgov, niti enega posojila pa niso porabili za gospodarske namene, ampak so ves denar izdali za dnevne potrebe. Dohodki zastavljenih davkov pa niso tekli več v blagajno finančnega ministra, ampak v blagajne tujih kapitalistov, ki so ustanovili pri finančnem ministrstvu svoj poseben nadzorovalni oddelek. Tako je začela država izgubljati svojo gospodarsko neodvisnost. Danes Srbija res več ne plačuje davka Turkom, zato pa ga plačuje dunajskim in pariškim kapitalistom, in sicer pod mnogo težjimi pogoji."
Kakršno je bilo srbsko državno gospodarstvo 1. 1887., tako je še dandanes. Tudi danes država ne ve, ne kdo pije, ne kdo plača. Belgrajska gospoda gospodari veselo tja v . en dan, dokler ji kdo daje denar. Za enkrat dajemo denar mi prečani. Kadar bomo pa postali dovolj »suhi", nam bodo pa rekli: »Bračo, sedaj idite! Vzemite si, kar si hočete: ali avtonomijo, ali federativno republiko itd., ampak pojdite, kamor hočete!"
*
Žitni trg. Žitne cene v Vojvodini so sledeče: pšenica 1520 K, ječmen 1200 K, oves 1130 K, koruza 1000—1080 K, pšenična moka (št. 0) 2130 K.
Prepoved uvoza luksusnega blaga ukinjena. Naša vlada je ukinila prepoved uvoza luksusnega blaga. Povišala se bo samo uvozna carina. O tem so že obveščene carinarnice.
Cena novemu krompirju v Zagrebu. Te dni so prinesli na zagrebški trg prvič nov krompir. Zahtevali so zanj 42 K za kilogram. Ker ga pa po tej ceni niso mogli prodati, so spustili ceno na 22 K za kilogram.
Poslano*.
Pojasnilo zavarovancem okrajne bolniške blagajne v Ljubljani, delodajalcem in
vsem, ki so dobre volje.
Zadnje čase se množc v slovenskem časopisju napadi na bivše načelstvo okrajne bolniške blagajne v Ljubljani. Prcdbaciva se mu korupnost, razmetavanje denarja in vožnje z blagajni-čnim avtomobilom, torej vsakdanji grehi današnjega časa.
V	Celju se je menda vršil 11. maja sestanek celjskih obrtnikov, na kojem je podpisanemu osebno neznani gospod Majcen iz Ljubljane poročal o strahotah bivšega načelstva, če so moje informacije točne, bo predbacivane grehe bivšega načelstva gospod Majcen lahko dokazat pred sodiščem.
Ker je bolniška blagajna javen zavod, njen denar skupna last zavarovancev in delodajalcev, ki so soprispevali, zato čutim dolžnost, da v naslednjem pojasnim naslovljencem glavne goro-stasnosti bivšega načelstva, ki je s svojimi obilnimi grehi ustvarilo iz malenkostne okrajne bolniške blagajne v Ljubljani ogromen zavod, ki pomeni v socialnem oziru za delavstvo gotov tisočkrat več, kot čivkanje puhloglavih raz-diračev.
Zadnje načelstvo blagajne je ob nastopu svoje funkcije prevzelo okoli 70.000 K blagajniške imovine, oddalo pa
je večmilijonske vrednote. Ob vojnem času, ko je najhuje divjal avstrijski vojni teror, in ko je večina onih, ki danes pošteno delo obmetujejo z koruptnim blatom, s polno paro pomagalo avstrijskim biričem, je načelstvo okrajne bolniške blagajne v Ljubljani, — torej sorazmerno najbogatejšega tovrstnega zavoda — votiralo le 30.000 K vseh vojnih posjil. Kdor ni pozabil onih časov, bo razumel, kaj to pomeni. Gotovo pa je, da je bil zavod obvarovan finančne katastrofe. Poznam male bolniške blagajne, ki so subskribirale vojnih posojil dvakrat, trikrat in desetkrat toliko kot ljubljanska, torej mnogo več, kot je znašalo vse njih imetje. Da so krile subskribcijske zneske, so zavode težko zadolžile in ob času centralizacije je prevzela ljubljanska bolniška blagajna cele koše vojno posojilnih obveznic in zadolžnic, gotovine pa skoro nikake. Poznam neko zadružno pom. bolniško blagajno, ki ni izročila centrali ničesar in menda še danes ni obračunala z njo. Načelstvo okrajne bolniške blagajne ni obsojalo — nesreče.
S centralizacijo je prevzelo načelstvo okrajne bolniške blagajne ogromno delo, osebne žrtve in velikansko odgo-
Uredništvo odgovarja za »Poslano" le v zmislu zakona.
vornost in naj protivniki centralizacije sodijo o njej najslabše, gotovo je, da bi iz opi*anih razlogov in vsled današnjih razmer skrahir-alo dve tretjini, zlasti manjših bolniških blagajn brez centralizacije.
Naravno, da je bilo treba za tako velik zavod uradništva. Pri ustvarjanju poslovalnic se ni vprašalo nikogar po strankarski pripadnosti, ampak sprejelo se je vse uradništvo bivših blagajn. Kar je manjkalo, je bilo treba vzgajati. Na splošno je imelo načelstvo pri uradni-štvu srpčo in danes ima zavod prvovrstne moči. Seveda je bilo tudi nekaj nesreč manjšega in večjega kalibra, sledovi vojne tudi blagajni niso prizanesli. Konstatiram pa, da zavod ni, oziroma ne bo trpel niti vinarja škode. S pomočjo meni najbližjih gospodarskih zavodov sem večino škode pokril. Da ne bo prikrito ničesar, naj povem, da še danes dolgujem centrali znesek okoli 11.000 K, ki sem ga prevzel v kritje greha, ki ga jaz nisem zakrivil.
Naj omenim pred letom dni izvršen izredno ugoden nakup blagajnične hiše v Ljubljani v Gradišču, za svoto, kolikor stane danes vsaka boljše zidana baraka, pred dobrim pol letom zelo ugodno kupljen stavbeni prostor na Miklošičevi cesti v Ljubljani za stavbo hiše delavske zavarovalnice in okrajne bolni-
ške blagajne, pri kojem ima bivše načelstvo sigurno vsaj polovico zaslug in koji prostor ima danes še enkratno vrednost, itd. itd., to so aktiva bivšega načelstva, koje nihče utajiti ne more.
iz časopisja posnamem, da si je baje gospod Majcen moral s silo priboriti vpogled v sejni zapisnik, in če je to res, si dovolim izreči dotičnemu, ki je za-branjeval vpogled, odločno grajo. Sejni zapisnik je odprta knjiga, koje kritike sklepov se jaz ne bojim. Iz nje je razvidno ogromno delo, 'kojemu je bilo bivše načelstvo kos. Jasno je, da danes ni mogoče zahtevati niti od delodajalcev ali od delojemalcev odbornikov, da izgubljajo svoj dragoceni čas v korist zavoda brez vsake odškodnine. Jasno tudi, da zasluži vsak uradnik, zlasti vodilni, za svoje izredne posle priznanje. Poznam zavode, ki so upravljani od vlade, koja ni pomišljala dovoljevali za 100 odstotkov višje nagrade v iste namene. Po
moji inicijativi so se blag. uradništvu dvakrat uredili prejemki, vsaj deloma razmeram in času primerno. Takrat je nastal krik: koritarji in korita, boljše so plačani kot državni. Kako je to uradništvo plačano danes, ne vem. In če je tudi tako plačano kot držaivno, je pomilujem.
Blagajnični avtomobil je kupil zavod zato, ker ga rabi. Kdor pozna ustroj zavoda, bo priznal, da je ravno pri blagajniškem avtomobilu zaznamovati veliko aktivo. Potreben je za revizije poslovalnic, na razpolago gg. zdravnikom in tudi bolnike se je v nujnih slučajih prevažalo v njem. Sicer pa ne bodimo otročji, jaz privoščim vsem onim, ki vpijejo proti avtomobilu, ogromno voženj ž njim, samo obveznosti naj prevzamejo iste kot so jih predniki.
In ker se omenja tudi moja nagrada, bodi povedano, da je nisem prosil, ampak se je branil. Usilila se mi je od onih,
ki delo poznajo. Vse bivše načelstvo in dva oblastvena zastopnika lahko temu pritrdita.
Iz blagajniških knjig pa se lahko-konstatira, da do danes nisem prejel niti vinarja po obstoječem poslovniku določenih dijet za vsa uradna pota zadnjega leta, niti ficka t. zv. načelnikove plače, ki znaša reci in beri 50 K mesečno.
Naj gorenjega spisa ne smatra nihče kot samohvalo, koja se mi studi, ampak le kot nujno potrebno obrambo bivšega načelstva okrajne bolniške blagajne, ki je sestojalo iz vseh političnih struj in strank in ki je vršilo prevzeto nalogo častno in pošteno.
Mihael Rožanec,
bivši načelnik okr. bol. blagajne v Ljubljani.
Izdajatelj: ALBIN PREPELUH. — Odgovorni urednik: JOŽE PETRIČ. — Tiska: Tiskarna J. BLASN1KA NASL. v Ljubljani.
1 Teodor Horn, Ljubljana
| Poljainska cesta št. E.
se priporoča cenj. občinstvu za izvrševanje vseh
kle|>aPBkih in vodovodnih instalaoijihih dol bakop tudi zn pokrivanja nti^eh.
Vsa stavblnska in kleparska dela v priznano solidni Izvršitvi. Proračun brezplačno In poštnine prosto. Popravila točno In po najnižji dnevni ceni. Ambalaža In pločevine.
I BBBHMaMMBBHBII
I
1
B
71 ste se že naročili na »| _ revijo Jasi Zapiski1* s
trgovska in industrijska d. d.,
LJUBLJANA, Krekov trg at. 10.
Delniški kapital K 12,000.000.
Največja zaloga češke in angl. manufakture, i
Telefon 177. Centrala a Ljubljana. Brzojavi ,Textilia‘ J
Samo na delbeilO!
Samo na debelo!
I	"	Z2---------------------------      3---------------  1	h59<C»JLJUlNJ»>	JLJL«»	MOMVAV	*	HM	n
IManufakturni oddelek Gospodarske Zveze
s
LJUBLJANA, Dunajska cesta štev. 29 W na dvorišču ^
Villha zaloga sutinn za moške In ženske oblehe, najlepša izbira vsakovrstnega spodnjega perila za moške, ženski in otroke in velika zaloga usnja, čevljn na drobno in debelo.
lapital: K ZO,000.000
Slov. eskomptna banka [ Hezeroe okrogli G,
590.3SG
Nooo mesto, Rakek, Sloueajgradec. LjllbljSIlB, ŠčlEliblirgOUS ihiCS Št. 1.
Telefoni št. 146, 458 Brzojavke: ESKOMPTNA.
Izvršuje vm baoiina pasle
ssajtočnsje šn najkularotnoje
* Popolnoma varno na-[ ložite svoj denar v
jss- Uzapni ^ | posojilnici v Ljubljani
\ poleg nunske esrkse r. z. z o. z.
Hranilne vloge se obrestujejo
j pr- 4'
brez odbitka rentnega In invalidnega davka.
Hranilne vloge se lahko vplačujejo potom poštno čekovnega ur~da, vlagateljem so položnice brezplačno na razpolago. Posojila na zemljišča, zaznambo na službene prejemke, proti poroštvu Itd.
Oblaeiltiiea za Slovenijo r. z. z o. z. v Ljubljani.
Zadružna centrala za manufakturo en gros en detail.
-	t
Zgolj prvovrstni češki in angleški izdelki
Skladišče v „Kresiji“, Lingarjeva uliea 1, prvo nadstropje, >■*** Prodajalna na drobno v Stritarjevi uliei št. 5. Podružnica v Somboru (Bačka), Aleksandrova uliea št. 11.
Upoštevajte pni nakupih.
Prometni zavod za premog d. d. v Ljubljani
prodaja Jz slovenskih premogovnikov
veKenjstei, šentjanški in trboveljski premog
vseh kakovosti v celih vagonih po originalnih cenah premogovnikov za domačo vporabo, kakor tudi
za Industrijska podjetja in razpečava
la čekasioiački in aogiečki koks za lioarns in domača oporoko, kasaški >rcmag in črni premag.
Naslov: PROMETNI ZAVOD ZA PREMOG d. d. Ljubljana, NuDSka ulica 1.
IBHBBBBBBBaBBBflBBBBBBBBBBBBflflBBBBBfl
la
B
B
B
B
B
B
B
Zadružna gospodarska banka d. d
rreiefo« št. ar	Ljukljanaj	Dunajska	cesta	št.	38/1-	Tel*fon	ai-
(začasno v prostorih Zadružne zveze).
z Kapital in rezerve skupno z afifiacijami čez K 50.fc00.000.
PcdružnicB; Dj&ferovo, Maniber, Sarajevo S mbt»r S«t5»t( Šibenik. Ektpc»skup»: Bied. « Interesna skup-nost z Sveopčo Zanatlijsko banko d. d. v Zagrebli in njeno podružnico v Karlovcu ter z Gospodarsko ba»>ko d. d. v Novem Sadu
Daje trgovske kredite, eskomptira menice, lombardira vrednostne papirje, kupuje in prodaja tuje valute in devize, sprejema vloge v tekočem računu in na vložne knjižice ter preskrbuje vse bančne in borzne transakcije pod najugodnejšimi pogoji. Pooblaščeni prodajalec srečk Državne razredne loterije.