Glasnik SED 20 (1980) 2
H GENEZI RAZMERJA MED ETNOLOGIJO IN SLAVISTIKO
100
Slavko Kremenšek
H GENEZI RAZMERJA MED ETNOLOGIJO IN SLAVISTIKO
Čeprav utegnejo biti pričujoče vrstice za nadaljnje tesno sodelovanje med etnologijo in slavistiko bo'i škodljive kot koristne, to vsaj na videz, se jim ne moremo odreči. Razlog je v tem, da so za dobre odnos« potrebni čisti računi. S tem nikakor ne trdimo, da so bodisi na etnološki afi na slavistični strani kaki računi neporavnani. Ne. Trdimo pa, da so tako etnologom kot slavistom premalo poznana ali so j i"1 premalo v zavesti nekatera dejstva, ki so z obravnavanim razmerjem v najneposrednejši zvezi.
Predvsem: etnologija in slavistika si po svojem izviru sploh nista v takem sorodstvu, kot se to običajno zdi. Etnologija je kot posebna veda nastajala v drugačnem sorodstvenem razmerju, kot se ji teko njen nastanek povezujejo z razdobjem romantike, pripisuje. Kot plod razsvetljenskih družboslovnih koncepcij je tisti del etnologije, ki nas na tem mestu zanima, nastajal v okvfru državoznanstva, v okviru tako imenovane statistične vede. Bil je blizu geografiji in se je uveljavljal v razsvetljenski htstoriografiji■ ^0 tudi pri nas. Anton Tomaž Linhart, Balthasar Hacquet in Jožef Košič so osrednja [mena razsvetljenske etnološke misli na Slovenskem. Nobeno teh imen pa nima posebnega pomena za razvoj slovenistike.(l) Se pravi, da so bili v času konstituiranja etnološke vede njeni poudarki, njena izhodišča in njena razmerja dO drugih ved drugačni kot v kasnejših razdobjih, po katerih je bila ostvarjena bolj ali manj uveljavljena predstava o razmerju med etnološkimi in slavističnimi temami. Pravzaprav bi morati reči drugače: izviru poudarki, prav taka Izhodišča in razmerja niso bili razveljavljeni tudi kasneje, tudi v času romantike ne, pač pa so bili prekriti, potisnjeni v ozadje, po težnjah drugačnega značaja. Ko pa so in kolikor so pisat' zgodovino slovenske etnologije, so prav nič romantični razvojni tok razdobja romantike preprosto prezrla Pripravljeni smo verjeti, da se je to zgodilo nehote. Razumljivo pa je, da je bila s tem prizadeta podoba razvoja slovenske etnološke misli in je bila z njo izkrivljena naša zavest o stroki, ki znatno presega meje folkloristike in njene ambicije, kakor so se le-te izoblikovale kot značilni proizvod prve polovice 19' stoletja, čeprav so njeni nastavki tudi že starejši.
Predpostavljamo, da je folkloristična stopnja v razvoju slovenske etnološke misli poznana tako et' nologom kot slavistom. Rekli smo tudi, da so bili izviri razsvetljenskega razvojnega toka etnološke vede drugače naravnani, kot je bilo to kasneje za časa romantike. Kljub temu dodajmo k povedanemu še neka) dejstev. Na nje smo sicer imeli priliko opozoriti pred nedavnim na simpoziju Obdobje razsvetljenstva v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi(2), vendar se zdi, da ne bo odveč, če jih v pričujočem kontekstu ponovimo.
SLAVKO KREMENSEK
dr., izredni prof., PZE za etnologijo, Filozofska fakulteta, Ljubljana
Glasnik SED 20 (1980) 2
100
Predvsem kaže že enkrat naglasiti, da je etnologija na Slovenskem kot še marsikje drugje po Evropi (resda pa ne povsod}, plod razdobja razsvetljenstva in ne romantike ali 19. stoletja, kot se to večkrat ^rešeno misli tako med etnologi kot med slavisti.(3) Bolj ali manj kontinuirano strokovno prizadevanje, ki Gobi v zadnjih eJesetfetjih 18. stoletja svoje lastno ime, v nemški obliki Volkskunde ali Völkerkunde, je bilo v razdobju razsvetljenstva tesno povezano z demografskimi in gospodarskimi vprašanji. Pri tem je šlo za Problemski sklop, ki se je v svojem etnološkem delu pokrival s pojmom kultura, z razmerjem med ljudmi ln njihovim naravnim in kulturnim okoljem, z značajem ali karakterologijo prebivalcev posameznih dežel in Pripadnikov posameznih etničnih skupin, z njihovo kulturno podobo, kot se le-ta kaže vnjlhovih bivališčih, ^ noši, prehrani ir, v siceršnjih pojavih njihovega vsakdanjega pa tudi prazničnega življenja. Upoštevana sta b'!a njihovo ponašanje in njihov način mišljenja. Glede na omejevanje etnološkega zanimanja v razdobju romantike zgolj na tako imenovano ljudstvo, je treba podčrtati, da Je razsvetljenska etnološka misel uPoštevala bolj ali manj vse družbene razrede in vse plasti prebivalstva. Poudarek ni bi) na kulturnih Pojavih, na rečeh ali stvareh, temveč na ljudeh. Človek je bil v središču zanimanja razsvetljenske et-n°l°gije. Spričo razsvetljenske aktivistične naravnanosti njenih nosilcev je bila v ospredju problematika sodobnosti, pri čemer so njen etnološki del pojmovali kot člen gospodarskega in socialnega življenja, kot Gel družbenozgodovinske in naravne celote. Zanimiva je bila funkcija kulture v tem sklopu. Zavoljo tega so bife v veljavi tematsko kompleksne analize, ne specialistične Študije.
Toliko torej o razsvetljenskem razvojnem toku v etnologiji, ki je v svojem največjem de!u tako rekoč v enrieljih drugačen od smeri, ki je skorajda istodobna, a je prišla do svoje polne veljave v razdobju ^niantike ¡n je, vsaj pri nas in dozdevno, povsem preglasila, da ne rečem zadušila, prvo omenjeno smer. eveda se to ni zgodilo iz kakih voluntarističnih razlogov, temveč zato, ker je sledeča stopnja ružbenozgodovinskega razvoja dajala določeno prednost romantični ali folkloristični smeri v etnologiji. Le-ta je v pričujočem okviru seveda daleč najbolj zanimiva, kajti ta smer pogaja v poglavitnem predstavo o Posebni bližini med etnologijo ter jezikoslovjem in literarno zgodovino, kakor tudi tem predstavam ustrezne praktične nasledke, ki so se dolgolasa kazaii še zlasti v kadrovskem pogledu.
Medtem ko se je etnološka misel razsvetljenske smeri povezovala, kot je bilo že rečeno, s tako 'rnenovano statistično vedo ali kameralistiko, z družboslovjem ali geografijo, se je romantično usmerjena ^inologija pojavljala kot del kompleksno pojmovane slavistike, germanistike in podobno, Lingvistiko, lite-arno zgodovino in etnologijo je v omenjene problemske sklope povezovala nacionalna ideja, vendar naj bi j* zveza ne bila najbolj koristna za njene sestavne dele, ki so bili lahko različni. Po mnenju Jacoba r|mma naj bi npr. germanistiko rodila potreba po poimenovanju skupnega okvira za preučevanje nemške so°d0viine> nemškega prava in nemškega jezika. Sploh je bila germanistika zanj in za večji del njegovih «Obnikov okvirna znanost za študij jezikovnih in vseh drugih kulturnih pojavov nemške preteklosti. Njena j*oga naj bi bila, razkrivati bistvo nemštva, pridobljena spoznanja pa vračati med nemški narod, ki naj bi e na ta način krepil in obranil tujih vplivov.(4}
Sklepamo lahko, da nista bila ustroj in vloga slavistike (ob upoštevanju potrebnih sprememb) kako istveno drugačna. Fran Miklošič, ki je bil, enako kot Jacob Grimm za germanske jezike, ustanovitelj "danskega primerjalnega jezikoslovja, je po spominih Matije Murka, v predavanjih obravnaval slovnična asanja, slovanske starožitnosti in ljudsko poezijo, Miklošičev naslednik Vatroslav Jagič je ime! kot vn lista Arc'1'v ^r slavische Philologie "širok razgled po jezikovnih, slovstvenih in narodopisnih Pisanjih vseh Slovanov in po njihovih starožitnostih", pravi Murko. Zeitschrift für slavische Philologie, ki rchivu sled'l. iß ¡mel razdelke za lingvistiko, za slovstveno zgodovino, starožitnosti in narodopisje ter starejšo kulturno zgodovino, kolikor je bila le-ta povezana s filoioškimi disciplinami. Matija Murko sam M univerzitetni učitelj za slovansko filologijo pisal preglede s področja "slovenskega narodopisa, jezika Herature", O svoji pedagoški dejavnosti pravi Murko: "Kot profesor za slovansko filologijo sem štel za dolžnost, predavati tudi osnove slovanskih starožitnosti In narodopisja, posebno ljudske poezije, in y aovino slovanske filologije."(5) Da je bila slavistika skupna veda jezikoslovja, slovstvene zgodovine in gl_ °P'sja do njihove osamosvojitve, ugotavlja Matej Rode v sistematično pisani razpravi Slavistika v Venlji 1870 — 1919.(6) Spričo teh poznanih dejstev se zdi čudno, da skušajo posamezniki, tako Bogo a enauer, iz nam nepoznanih razlogov izpodbijati tezo, da je bi!a z univerzitetnimi profesorji — slavisti e9orjem Krekom, Karlom Štrekljem in Matijo Murkom tudi etnologija profesiona)izirana.(7) Zdi se, da je Povedanega in iz rezultatov dela omenjenih treh visokošolskih učiteljev dovolj razvidno, da se niso z Za p°škimi vprašanji ukvarjali ob svojem poklicnem delu temveč v njegovem okviru. To bi veljalo tudi že ^ , rana Miklošiča. Zagotovo pa Kreku, Štreklju in Murku narodopisje ( = etnologija) še zdaleka ni bilo le
by. V slavistiki imamo torej etnologi vloženega precej minulega dela. tem 0 s°sedstvu ali sorodstvu etnološke misli razdobja romantike, pač tistega njenega dela, ki je v etn . prišel do veljave. Etnologija, ki je biia po svojem bistvu v poglavitnem navezana na podobo r ,	misli iz razdobja razsvetljenstva, je ostajala zunaj slavističnih okvirov in zavoljo tega, kot
nik R0' V3e c!o nec*avnega v senci. V njenem največjem delu je nimamo niti registrirane. Tako v Kotnem Pregledu slovenskega narodopisja(8) in za njim v vseh drugih tovrstnih pregledih na primer zaman ži em° ifT,e Janeza Trdine. Avtor Sprehoda v Belo krajino, Dolenjcev, Črtic in povesti iz narodnega prisfi?' Hrvaških spominov, Kranjcev na Hrvaškem in tako daije, si ni v zgodovini slovenske etnologije n o,	zabeležbe imena. Pa gre pri Trdini morda za enega najpomembnejših nosilcev etnološke misli
slovenskem v preteklem stoletju! Prit |u^'tev določenega dela etnologije ali etnološke misli v okvire slavistike seveda ni bila slučajna. ¡m egn;en je bi! tisti njen del, ki je tedanji koncepciji slavistike ustrezal. To je bilo zanimanje za tako P0im°Van° duhovno kulturo s prav določenih zornih kotov, ki je v Štiridesetih letih preteklega stoletja s Dr„rt om f°kloristika dobilo tudi svoje ime. Problematika, ki jo je ta del etnologije takrat načenjal, je bila predvsem v naslednjem.
Glasnik SED 20 (1980) 2
100
V osnovi je šlo za razkrivanje narodnega ali ljudskega duha, ki je bil nekoč, v daljni preteklosti, celovit, organski, naraven In čist. Kasneje se je ta celovitost razdrobila. Kar je bilo mogoče tudi v preteklem stoletju še videti, ugotoviti, spoznati, so bili v bistvu le še ostanki, le še obledeli relikti neke stare narodne alt ljudske kulture, ki je postajala mit. Zato je bila temeljna naloga, zbrati te preostanke in kolikor je to le mogoče, rekonstruirati njeno prvobitno podobo. Ker se je po naziranjih Johanna Gottfrieda Her-derja narodni duh izražal še zlasti v ljudski ali narodni pesmi pa tudi drugih oblikah ustnega siovstva, so posvečali pozornost v poglavitnem le tem. Pod vplivom Jacoba in VVilheima Grimma se je zanimanje nekoliko razširilo, vendar okviri duhovnokulturnih vrednot po folkforistični liniji niso bili preseženi. Tematski okviri so bili tako v primerjavi z razsvetljensko etnologijo ozki; kopali pa so se s tem večjim prizadevanjem v časovno globino, v mitično preteklost, k izvirom dozdevno resnično ljudskih in narodnih, naravnih vrednot. Ni treba posebej poudarjati, da je tako naravnana folkloristično-etnološka strokovna dejavnost rabila tedanjim aktualnim družbenim potrebam. Le-te so jo konec koncev tudi rodile; kot tedanjo slavistiko, to zadrugo, ki je razmeroma kmalu razpadla na sestavne dele. Tedaj pač, ko so družbene potrebe po njenem obstajanju usahnile.
Naravnanost etnologije v njenem folklorističnem razvojnem toku je bila kajpak podobna aii enaka naravnanosti tedanje slavistike v vsej njeni Širini. Slavistika je bila tedaj kot celota usmerjena v preteklost. Tako naj bi Miklošič, da navedemo primer, zgodovine modernih slovstev sploh ne priznaval.(9)
Slavistika se je kot dotlej enotna veda pričela postopoma cepiti, kar naj bi se pri Slovencih dogajalo nekako med leti 1870 in 1919, kot to zatrjuje Rode. Jezikoslovje, slovstvena zgodovina in narodopisje so bili rezultat tega cepljenja.(10) Ta ugotovitev je nedvomno v načelu In v splošnih obrisih pravilna; vsaj i etnološkega zornega kota. Ko je leta 1919 začela v Ljubljani z delom slovenska univerza in z njo filozofska fakulteta, sta dodobill na njej svoja mesta llngvistika in literarna zgodovina. V tej družbi tedaj ni bilo etnologije, kakor tudi ne v nobeni drugi. "Etnologija je bila ob ustanovitvi naše univerze med tistimi redkimi strokami, ki jih na filozofski fakulteti niso pričeli predavati", je ugotavljal Vilko Novak ob petdesetletnici slovenske univerze, Z vidika, ki mu sledimo, je zanimiva še sledeča Novakova ugotovitev: "in pri narodu, ki je npr. v K. Štreklju in M. Murku dal evropsko priznane strokovnjake v raziskavanju ljudskega pesništva — o tem na slavlstlkl ni bilo predavanj, ko so v istem času bila o slovenski ljudski poeziji predavanja npr. v Padovi in drugod. Saj je slavistika to področje obravnavala že od Miklošiča in Jaglča."(H)
Iz Rodetove in Novakove konstatacije skupaj izvira, da nakljub folklorističnim predavanjem "npr. v Padovi in drugod" novo ustanovljeni slovanski seminar verjetno upravičeno ni več gojil ambicij, da bi v svojih okvirih razvijal etnologijo kot sestavni del nekdanje slavistike. (S tem pa se seveda na tem mestu ne spuščamo v vprašanje, kam preučevanje tako imenovanega ijudskega ali ustnega slovstva sodi). Pač pa so bili tudi tedanji slavisti s predstavniki drugih strok sokrivi, da Slovenci že ob ustanovitvi lastne univerze nismo na njej začeli razvijati etnologije kot samostojne discipline o kulturnem okolju daleč največjega dela slovenskega naroda. Ob indolenci do etnoloških vprašanj je slovenska humanistična inteligenca, kolikor je mogla imeti na skrbi univerzo, tedaj nedvomno pokazala svojo razredno naravo.
Razredna pogojenost razvoja etnološke vede je bila kajpak kriva za bedo in nekaj zelo skromnega blišča, ki ju je etnologija kot osamosvojena znanstvena disciplina med Slovenci v razmerah razredne družbe doživljala. Vse to se glede na omenjeni letnici morda zdi za obravnavano razmerje že malo pomembno. Vendar še zdaleka ni tako. Nekaj desetletij trajajoča vključenost etnologije v široke slavistične okvire je v navezavi na njen kasnejši obrobni položaj le-tej za dolgo časa, tako rekoč do današnjih dni. zapustila neizbrisne sledove. Etnologija se je resnično težko postavljala na lastne noge, to tudi zaradi hipoteke njenega slavističnega razdobja, bolj natančno: zavoljo za današnji čas malo ustrezne tematske ¡n metodološke naravnanosti na folklorlstični stopnji svojega razvoja.
Podoba razvoja slovenske etnologije v slavističnih okvirih pa bi seveda ne bila popolna, če bi ne upoštevali Murkovega preloma s tako imenovano romantično strujo pod konec preteklega stoletja. Po Kot-nikovi splošno sprejeti oceni naj bi Matija Murko s svojim poročilom o češkoslovanski narodopisni raZstavi, objavljenim leta 1896 v Letopisu Slovenske Matice, "stopil na realna tla, po katerih naj bi v bodoče hodilo tudi slovensko narodopisje."(12) Da je z nadrobnim popisom "veličastne češkoslovanske narodopisne razstave... povzročil v slovenskem narodopisju preobrat v realističnem duhu", je menil tudi Murko sam.(13) Murkovemu prvenstvu glede izražanja realističnih konceptov ugovarja v zadnjem času v razpravi 0 Viljemu Urbasu Marija Stanonik. Na podlagi Urbasovih "folklorističnih in etnoloških člankov" naj 131 namreč bilo "mogoče skleniti, da se je realistična smer slovenske etnološke misli začeia že petindvajset let pred M. Murkom", pravzaprav z Urbasom, "le da se romantični narodnoprebudno delujoči In večinoma že slovensko pišoči sodobniki nanj niso navezovali, poznejši raziskovalci zgodovine slovenske etnologUe pa so tudi šli mimo njega..."(14) Ta ugotovitev Stanonikove je za naše razpravljanje nedvomno izredno zanimiva, čeprav je v poglavitnem ne moremo sprejeti. Za kaj gre?
Vprašanje, ki si ga moramo v pričujočem kontekstu zastaviti, je vprašanje vsebine Murkovega "preobrata". Vprašujemo se, s čim je Murko dejansko "preiamljal"? Koliko je Murko "s svojim mnogostranskim narodopisnim delom" resnično "znatno razširil obzorje slovenskemu narodopisju in pričel hoditi nova pota"?(15)
Ne da bi hoteli ali mogli biti Izčrpni, moremo reči, da se novosti v Murkovih naukih in Murkovem dela nanašajo na razširitev narodopisne ali etnološke problematike na bolj ali manj vse njene "panoge", kar je spričo dotedanjega omejevanja v bistvu le na duhovnokulturne pojave pomenilo še zlasti vključevanje materialne kulture med naloge etnologije. Tudi naj bi se v bodoče, po Murku, ne omejevali le na tako imenovane narodne svetinje, na popolnoma samobitne pojave, ki so že tako vprašljivi. Preučevanje naj bi se ne nanašalo le na preteklost, ki je sicer zelo poučna, je pa kljub temu poznavanje sodobnega ljudskega življenja in mišljenja pomembnejše. Mimo tematske razširitve je bil sedaj opazen poudarek na razvoju i"
Glasnik SED 20 (1980) 2
100
na migraciji kulturnih sestavin, pač v skladu z "narodopisom v novem naravoznanskem in kulturnozgodovinskem smislu", ki ga je, po Murku, treba ločevati od "narodopisa v starem romantiškem duhu", Vendar ta ločnica nI taka, da bi tudi "novodobni narodopis" ne iskal svojih začetkov pri J. J. Rousseauju, Pravzaprav le p^i njem in drugih romantikih, in se ob problematičnem etimologiziranju besede folklore ne Naslavljal kot "nova" ali "sodobna iolklorlstlka".(16) Kljub temu so bile novosti, ki jih zasledimo pri Murku, jasno razvidne in tudi prelomne. Seveda z neogibno omejitvijo, ki je doslej nismo upoštevali: Murko je prelamljal s "starejšimi romantiškimi idejami", kar pa ni imelo prave zveze s tistim razvojnim tokom v slovenski etnologiji, ki nI temeljil na "starem romantiškem duhu". Te smeri Murkov preobrat ni zadeval. Vse Murkove tematske "novosti" je razsvetljenska etnološka misel poznala že pred njim, tudi 2finimanje za sodobnost in še kaj. Za omenjeno smer v zgodovini etnološke misli, ki je že Murko izza svojih slavističnih pregraj ni videl, je šlo za odkrivanje že odkrite Amerike. Prav zato tudi Viljem Urbas ni mogel biti začetnik "realistične smeri" v slovenski etnologiji, ker je ta "realizem" živel na Slovenskem že blizu sto let pred Urbasom. Vse kaže, da nI nikoli docela usahnil; zelo pomembna priča za to je tudi ^rbas. In v tem smislu je opozorilo Marije Stanonikove nanj izredno pomembno. Kot vemo, je v istem času živel in delal Janez Trdina, ki je kakih dvajset let pred Murkovimi Nauki v "narodopisnem orisu" Pri Pastirjih na Žabjeku zapisal: "Kar koli je na svetu znanosti, stoji do zdaj, izvzemši geologijo, na najbolj kilavih in šibkih nogah slavjanska mitologija." Urednik Trdinovih Zbranih del Janez Logar pravi ob tem takole: "Sodim, da Trdina v tem odstavku polemizira s prizadevanji avstrijske in nemške pa tudi naše etnografije, katero je zanimala bolj prastara mitologija kot pa življenjske prilike, ustno izročilo, verovanja, navade in običaji ljudstva v sodobnosti ...".(17)
Kritike "romantiškega narodopisa" so se torej pojavljale že precej časa pred Murkom in nikakor niso nadevale vse tedanje slovenske etnologije. Tematska razširitev etnološkega zanimanja, za katero naj bi z Matijo Murkom v poglavitnem šlo, se je lahko nanašala le na etnološko misel v okviru folkloristične oz. slavistične struje. Zunaj nje je bil v tem pogledu položaj že od samih začetkov drugačen. Tako naj bi bila, P° besedah Vilka Novaka, v Linhartovem Poskusu "obravnavana področja ljudske kulture enaka, kot jih ^ravnava sodobna (t.j. današnja, S. K.) evropska etnologija".(18) O delu Balthasarja Hacqueta pravi Novak: "Nameraval je podati le sodobno podobo ljudske kuiture, toda zato skoro v vsej njeni širini, čeprav Je nekatere stvari le nakazal. V vsem tem ga — kljub te vrste Korytkovemu načrtu, pobujenem gotovo tudi Po njem — na Slovenskem še dolgo niso ne dosegli ne presegli: prvi pač — le za prekmurske Slovence ~~ prekmurski pisatelj Jožef Košič v madžarskem spisu 1824".(19) Kje imajo Linhart, Hacquet in Košič v razvoju slovenske etnološke misli svoje mesto, smo povedali.
Sicer pa bo treba kdaj Murkove intencije glede širjenja etnloške problematike, kolikor niso bile le-te neposrecjno pobujene po češkoslovanskl razstavi v Pragi tako z njenimi "Ijudopisnimi oddelki" kot s kulturnozgodovinskimi dodatki", posebej pretresti. Vse kaže, da gre pri Murku tako rekoč v celoti za Še v ničemer razdružene slavistične motive etnološkega dela. Kako je potemtakem mogoče trditi, pač spričo že Pred več kot po! stoletja izvedenega razcepa nekdanje slavistike na samostojne vede, na jezikoslovje, '0vstveno zgodovino in narodopisje, da Murkov program "ohranja svojo veljavo", da se nam "z njegovih 'zhodišč rišejo naloge v neposredni prlhodnosti"?(20)
Čeprav naj bi bilo od Wilhelma Heinricha Riehla, ki je delal že na začetku druge polovice preteklega poletja, naprej jasno, da mora znanost o ljudskem življenju razvijati drugačne metode, kot jih razvijajo uologije{2l), je bilo Murkovo ukvarjanje z materialno kulturo plod filološko-zgodovinske usmeritve. Pri m je šlo za Murkovo sodelovanje pri časopisu Wörter und Sachen. Zanimiv je v tej zvezi Murkov stavek v Pominih: "Že Jacoba Grimma so zanimale poleg besed tudi stvari".(22) Sodelavci omenjenega časopisa o menili, da je v združitvi jezikoslovja in preučevanja stvari ali reči bodočnost kulturne zgodovine, ü'turr|Qzgodovinsko usmerjene etnologije in jezikoslovja. Ta smer naj bi dajala solidne, dokumentirane ^konstrukcije zgodovinskega spreminjanja posameznih kulturnih elementov, še posebej hiše in orodij,(23) okviru nekdanje slavistike in nekdanje germanistike ter njenih institucij.
, Potem, ko se slovenska slavistika, ki je leta 1919 dobila svoj novi dom pod okriljem slovenske niverze, ni zmenila za svoj etnološki del, bi bil res čas, da bi se le-ta zavedel samega sebe, svojega 0 in se temu ustrezno osamosvojil. To se je zgodilo le na pol. Etnologija je ostala nekakšna kolonija, v kateri so skušale uveljavljati svoje interese različne druge stroke, kar je povzročilo, da ima nologija tako rekoč do danes v pogledu predmeta preučevanja, metodologije, naiog in ciljev zelo ^enljlvo in nejasno podobo. Odsev tega je bila (in je še) celo neizenačenost v imenu. Etnologijo so si eckrat sposojali tudi za manj strokovne namene, kar je dajalo v razdobju med vojnama, v času nekakšne 0voromantike, etnologiji poseben pečat.
In kakšna je bila pri vsem tem vloga slavistike? Podobna kot vloga drugih disciplin, vendar s to ;<«iiko, da so bivšo povezanost v nekoč enotno slavistiko, kot nekakšno sorodstveno zvezo, tu pa tam oriščali. Ne preveč, ker beda etnologije tega ni dopustila. Pa vendar. Ko je razmeroma kmalu po drugi lni_Ntko Kuret prek Nika Županiča predložil predsedstvu Akademije znanosti in umetnosti zamisel orga-lzacijskega dela za Slovenski narodopisni slovar oz. Slovenski narodopisni arhiv, je bila pobuda, ki se je anašala na narodopisno ali etnološko problematiko v njenem celotnem obsegu, sprejeta. Akademija je r9anizacijo zamisli poverila svojemu članu, slavistu Ivanu Grafenauerju, ki naj bi določil tudi "končni Pr°8ram dela".(24) Kako je bila naloga izvedena, je znano. Ce Še tako iščemo neosebne razloge za usmeritev komisije oz. Inštituta za slovensko narodopisje pri SAZU, ki sta se Iz omenjenih začetnih pobud in zamisli razvila, je bil rezultat tudi po četrtstoietnem obstoju te akademijske institucije nedvoumen: "zgolj foiklori-^'ka"(25). Pod imenom narodopisje so se torej dvoje decenijev in več v omenjenem Inštitutu kar naprej klePali problematike stare slavistike oz. so se omejevali na problematiko etnologije iz folkloristične, celo !°mantične stopnje njenega razvoja. To v znatni meri na račun prepotrebne Izgradnje etnološke vede, ki je me|a za svojo rast bistveno slabše pogoje, kot sta jih imela slovensko jezikoslovje in slovenska literarna
Glasnik SED 20 (1980) 2
100
zgodovina. V edini izrecno raziskovalni instituciji so torej še kar naprej gojili le tisti del etnologije, ki je bil že v preteklem stoletju po Murku temeljito razširjen. Ob kritiki, ki je prihajala od zunaj, so dejavnost Inštituta ob 25-letnici sicer dopolnili, vendar doslej ne kaže, da je ob slavističnih ali tem podobnih osnovah raziskovainega dela mogoče pričakovati kakih posebnih spodbud za razvoj slovenske etnologije v bodoče.
Spričo trditve Nika Kureta v zadnji številki Slovenskega etnografa(26), da je staro "narodopisje" "ljubljanska fakulteta" (pač PZE za etnologijo filozofske fakultete) nadomestila z "etnologijo" in je "v zadnjem času" iz etnologije izločila "folkforistiko", se je treba na koncu pomuditi še pri tem vprašanju. Da je Kuretova trditev glede izločanja "folkloristike" iz "etnologije" povsem neresnična, vsaj Kar zadeva "ljubljansko fakulteto", govorijo naslednja dejstva.
V	učbeniku Obča etnologija, ki ga je izdala Filozofska fakulteta leta 1973 in je bil v nespremenjeni obliki leta 1978 ponatisnjen(27), je glede foiklore in folkloristike rečeno na strani 14 naslednje: "Folklora pomeni v običajnem smislu le del problematike, s katero se ukvarja etnologija. To je ljudska duhovna tradicija, zlasti ustna tradicija (po Hultkrantzu), kar torej v glavnem ustreza tako Imenovani duhovni kulturi. Folkloristika je ime za znanost, ki se omejuje na to področje. Pojem je sestavljen iz dveh starih angleških besed "folk" (se pravi ljudstvo) in "lore", kar pomeni včdenje, modrost. V dobesednem pomenu gre torej tu za ljudsko znanje, za ljudsko modrost." Na straneh 123 in 124 je zapisano tole: "Glede na dolgotrajni razvoj etnologije na osnovah, ki so sicer že za dobršen del današnje etnološke raziskovalne dejavnosti neuporabne, je treba vsekakor računati tudi z dediščino, ki je ne gre zametovati. Tu je mišljeno predvsem preučevanje kulturnih sestavin, ki jim je bil po starejših teoretičnih načelih pripisan ljudski značaj. Čeprav bi zgodovinska obravnava marsikaterega od ijudskokulturnih elementov sodila prej v katero od specializiranih kulturnozgodovinskih disciplin, je določena kontinuiteta v raziskavah vendarle nujna. Korenitejši odmik etnologije od te tematike bi povzročil vrzel, ki bi pomenila nepopravljivo škodo. V skladu z etimološko vsebino besede folkloristika so njeni, t.j. folkloristični okviri še najbližji etnološkim raziskavam številnih Ijudskokulturnih sestavin, Folkloristike bi lahko tudi v sedanjem položaju označili kot tisti del etnologije, ki se ukvarja z ljudskimi stvaritavami, s sestavinami, ki so rezultat ljudskega znanja, ljudskega vedenja ... Sicer pa se folkloristika ali preko folkloristike tudi etnologija povezuje z najrazličnejšimi drugimi disciplinami, npr. muzi kol ogijo, literarno in umetnostno zgodovino, lingvistiko, gledališko zgodovino Itd." — Doslej se Še ni nihče oglasil, ki bi potožil ali se pritožil, da pišemo v učbeniku eno in učimo drugo.
V	učnem programu PZE za etnologijo ni bilo v celotnem razdobju štiridesetletnega obstoja oddelka toliko "folkloristike", kot jo je "v zadnjem času", ko slušatelji 3. letnika obvezno poslušajo predavanja in obiskujejo vaje iz predmeta Slovensko ustno slovstvo.
" V zadnjem času" je PZE za etnologijo poskrbela, da so specialisti, ki delajo v raziskovalnih in drugih etnoloških ustanovah, v posebnem nizu predavanj predstavili svoje delo. Vsi so prijazno obljubili, da bodo sodelovali pri pisanju posebnega učbenika za metodiko raziskovalnega dela, ki bo za študente obvezen. Med predavatelji in pisci je kaka polovica "folkloristov".
Kje so potemtakem današnji problemi razmerja med etnologijo in slavistiko? Gledano z etnološkega zornega kota, posebnih problemov ni. Treba je le računati z dejstvom, da se je slovenska etnologija osamosvojila, ki v zastarelih idejah, v folkiorističnih predmetnih okvirih in metodologijah, ki niso več za rabo, ne vidi perspektive. Zato se tudi ne pusti posiijevati z nazori iz starih "slavističnih" časov.
1	Prim.: France Jakopin, Pogled na Starejše In novejše obravnave slovenskega je2ika, Slovenski jezik, literatura ¡f1 kultura, Informativni zbornik, Ljubljana 1974, str. 115—128; Matjaž Kmecl, Pregled slovenske književno zgodovinske vede, prav tam, str. 199—212.
2	Slavko Kremenšek, Razsvetljenstvo in etnološka misel (v tisku).
3	Dva novejša primera: Tone Cevc, Etnološka prlčevalnost materialne kulture. Pogledi na etnologijo, Ljublja"3 1978, str. 161; Matej Rode, Slavistika v Sloveniji 1870—1919, Naši razgledi, 22. XII. 1978, str. 716.
4	Wolfgang Emmerich, Germanistische Volkstumsideologie, Tübingen 1968, str. 60—63, 71; G. Wiegelmann — M. Zender — G, Hellfurth, Volkskunde, Berlin 1977, str. 14,
5	Matija Murko, Spomini, LJubljana 1951, str. 39, 55, 114, 135, 184.
6	M. Rode, n. d.
7	Zapisnik razprave Pogledi na Poglede 16. IV, 1979, arhiv Glasnika SED,
8	France Kotnik, Pregled slovenskega narodopisja, Narodopisje Slovencev, l, Ljubljana 1944, str. 21—52.
9	M. Murko, Spomini, str. 39.
10	M, Rode, n. d.
11	Vilko Novak, Etnologija, Petdeset le! slovenske univerze v Ljubljani, 1919—1969, Ljubljana 1969, str. 228.
12	F. Kotnik, Pregled slovenskega narodopisja, str. 35.
13	M. Murko, Spomini, str. 114.
14	Marija Stanonik, Viljem Urbas, Slovenski etnograf XXX/1977, Lj. 1979, str. 35.
15	F. Kotnik, Pregled slovenskega narodopisja, str. 37.
16	Dr. M, Murko, Narodopisna razstava ČeŠkoslovanska v Pragi I. 1895, Letopis Slovenske Matice, 1896. str. 75-83.
Glasnik SED 20 (1980) 2
100
trrr
7 Janez Trdina, Zbrano delo. X, Ljubljana 1975. str, 381, 432.
° Vilko Novak, Anton Tomaž Linhart o kulturi starih Slovencev, Traditiones, 2, 1973, str. 39.
20	m ° Novak' Balthasar Hacquet In slovenska ljudska kultura, Traditiones. 3. 1974, str, 66.
21	iT Kuret' NaSe narodopisje, problematika in razvojni predlogi, CZN, n. v. 5, 1969, str. 561. 2? m Emmerich. Germanistische Volkstumsldeologia, str. 87.
« M. Murko, Spomini, str. 141. 24 m wib9elmann ¡dr., Volkskunde, str. 21—26. 9e N- K., Na§a 25-letnica, Traditiones, 1, 1972, str. 9—10. 2fi £rav ,am> str. 16.
27 ® ovanski etnograf. XXX/1977, LJ. 1979, str. 37.
Slavko KremenSek, Obča etnologija, Ljubljana 1973f2., nespremenjena izdaja 1978)