vzroke nezadovoljnosli! Po vojni je vsake nesreče kriva oblast Nekako v ljudsko navado je prišlo, da je v povojnih letih vsake nesreče, ki zadene ljudstvo, kriva oblast. Ako opustošijo polja povodnji, se zabavlja čez oblasti, ker reke niso regulirane. Pri tem se pa ne pomisli, da je za regulacijo potreben denar, ki ga oblast dobiva le od ljudstva, in bi se tako zopet davki, ki ljudstvu itak niso všeč, povečali. Prav isti krivičen očitek leti na oblastva, če pobije toča, nastopijo razne vremenske nezgode itd. Nihče trezno ne pomisli, da če bi hotela oblast res povsod pomagati v tisti meri, kot se od nje zahteva, bi morala zelo zelo povišati dajatve ljudstva. Da bi visokih dajatev ljudstvo ne zmoglo,*"oblastvo dobro ve, saj še sedanje komaj zmaguje. Zato so nemogoče zahteve od oblasti iz gornjega razloga nepotrebne. Naravnost krivično pa je, dolžiti in krivdo naprtiti oblastvom za razne vremenske nezgode, proti katerim je tudi oblastvo brez moči in bi iz srca rado vse storilo za njih odvrnitev, če bi to bilo mogoče. Bodimo torej do oblastva pravični v svoji presoji in ne zabavljajmo čez oblastvo po nepotrebnem, saj se v danih razmerah itak trudi, da pomaga tam, kjer je pomoč najnujnejša. Odkod razvada zabavljanja? Vzrok za razvado zabavljanja čez oblastvo je iskati v tem, ker je po vojni padla tista pregraja, ki je pred vojno ločila uradne osebe, po večini grofovskega in meščanskega stanu, od preprostega ljudstva. V povojni svobodoIjubni dobl so uradne osebe, ki izvajajo ukrepe oblastva, postali sestavni deli ljudstva samega. To dobroto so pa mnogi, namesto da bi se je veselili, jeli izkoriščati s krivi.nim blaten.em oblastva. Marsikomu se zdi imenitno, če ve katero ziniti čez oblastvo, dobro vedoč, da ga za tako zabavljanje brez podlage nihče ne bo tožil, ker vsak z odprtimi ušesi posluša tako zabavljanje, pa čeprav je brez vsake stvarne podlage. Nikogar ni, da bi se za čast krivično napadenega oblastva potegnil. In tako se po vaseh, mestih in po prometnih zvezah med popotniki iz dneva v dan zabavlja čez oblastva, ki so vsega kriva, nikogar pa ni, ki bi temu oporekal. Posledica je, da mnogi, ki stvarno ne mislijo, izgube spoštovanje do oblastva, vero v njegovo pravičnost in s tem ljubezen do domovine in našega naroda. Kaj je naša dolžnost? Res je, da kakor vsak zasebnik, tako dostikrat tudi organi, ki jim je poverjena naloga, da izvršujejo in upravljajo oblastne ustanove, greše. Toda če veš, da je ta in ta oblastni organ kaj zagrešil, se potrudi, njegovo krivdo dokazati tistim, ki se jih to tiče, da bodo lahko krivca kaznovali in ya izločili iz službovanja. Kdor pa take primere, namesto da bi jih javil tam, kjer je treba, raznaša in širi med ljudstvom ter s tem širi med Ijudmi nezadovoljstvo proti oblastvu, je prav tako vreden kazni kot krivec sam. V bodoče Jiaj nihče grehov oblastnih organov ne ibeša na veliki zvon, ampak jih naj javi samo tistim, ki so odgovorni zanje. S tem bomo odstranili iz javnega življenja glavni vzrok nezadovoljnosti proti oblastvu. Prav tako, kot molčanje, je dolžnost vsakega državljana, da se povsod postavi v bran zabavljačem čez naša oblastva, državo in naš narod. Kdor ne uspe sam, se naj obrne po pomoč na oblastvo, ki bo takemu širokoustnežu sigurno zavezalo jezik. Ne smemo namre. ve. dopuščati, da bi nam razni postopači, tujci in izdajalci blatili to, kar je zgrajeno na kosteh naših pradedov. Če bomo tako ravnali, bomo sebi in našim potomcem očuvali najdražji zaklad: svobodno domovino, po kateri so hrepeneli naši predniki tisočletje. Z odstranitvijo nezadovoljnosti bomo dosegli, da bo našel vsakdo, ki bo hotel seči po naši svobodi, ne samo dva milijona borcev, ampak 15 milijonov bo jevnikov za svobodo, ka jti vsak državljan bo s tem spoznal svoj največji zaklad, ki so nam ga podarili v čuvanje naši očetje. Tako bomo ostali Bogu dobri otroci, domovini zvesti sinovi, hlapci pa nikomur!